' om ovino molimi naj glasno povém, Domovino molim sèrcem svojim vséml Molim jo od nekedàj, odkar v življenji Misliti jaz znam, spominjati se vem, In odkar o njej očetove besede Sólze izvabile mojim so oččm; Molim jo goreče, kar milino njeno, Kar težke nezgode njene vse umém. Domovino molim, ko bridkost me tare In ko čutim radosti sladak objem; Moli jo vsa moja duša, ako tudi Mnogim željam le slabó ustrezam stem. Domovino molim, če na glas jej pojem Ali jej pozdrav pošiljam tih in né m; Molim jo navdušena v tihotnem domu In ko v hrupni svet mej daljne tujce grém: Bodem jo takó molila, dòkler zémlje, Dokler solnca še se veseliti smém!
Luij oa P c tj altov a.
Časopis s podobami za slovensko mladost.
Štev. 10.	V Ljubljani 1. oktobra 1874.	Leto IV.
ipital-skih ulicah
Očetova kletev.
(Poslovenil Ivan Tomšič.)
L
Bilo je na Telovo 184* leta. Dva gospodiča se napravita, da bi šla ta dan malo iz mesta v bližnjo vas. Treme je bilo krasno, nebo čisto, kakor ribje okó, in solnce je zelò pripekalo, ako tudi je prejšnji dan tako deževalo, da so še potočki izstopili iz strug. Majhena in prijetna vas B—, kamor o praznicih in nedeljah navadno zahaja silna množica ljudij iz mesta, bila je tudi denes polna, malo ne prepolna kmetskega in gosposkega svéta. Vse se je zbiralo, da bi napravili veličasten obhod, kakor je sploh po vsem Slovenskem običajno na svetega rešnjega Telesa dan. Tudi óna dva gospodiča stopita v versto pobožnega kmetskega ljudstva; a ves pot sta počenjala neumnosti in vsakoverstne šale, katerim se nij mogel smijati nihče, razven njiju samih. Podsmehovala sta se ljudem, oponašala molitev vernega ljudstva in izpodbudljivo petje nedolžnih otrok. Govorila sta nespodobnosti, ki se jih vsak izobraženec sramuje, in tako sta skru-nila to sveto pobožnost. Neki starček, siv vojäk, ob opórnicah hodèc, poslušal je dolgo njiju nespodobne pogovore, a dalje uže nij mogel molčati. Stopi k njima, sune tega in ónega z dolgo palico ter jima reče:
„Gerdobi gerdi, ka vaju nij sram tacega početja! Ali se ne bojita, da strela z jasnega neba vaju ne bi udarila? — Ako nemata spoštovanja do pobožnega ljudstva, ne zaničuj ta vere in njenih svetih obredov! Kazen božja naj vaju zadene!"
„Ali si čul, Mirko? Strela z jasnega neba naju udari--!"
„Kaj te li peče ta bedak! — Nekaj žganja preveč je denes potegnil ter misli, da Bog druzega posla nema, nego z bliskom in gromom strašiti ljudi. Stari vojaki so zarobljeni in neotesani ljudje. Da si mu dal kak novčič, videl bi, kako ne bi samo bil prosil oprostila, ka je naju razžalil, nego še obečal bi bil, moliti za naju. Eajša idiva, Stanko, v V—, ondu bodeva imela obhod okolo polne mize, kar bode nama bolje délo, nego-li tukaj gledati bedaste neumnosti. Ali nijsva bila tudi lani tako storila?"
„Prav govoriš, prijatelj! s pervim železnocestnim vlakom odideva v V—."
Kakor sta ukrenila, tako tudi storila, in k malu sta derdrala iz vasi B. Mej potjo sta nesramno pesen krožila po napevu „praznika svetega", oponašala molitev pobožnih obhódnikov ter se neprestano smijala in krohotala, kakor je jedva navadno najsurovejšim neolikancem.
Bila sta sinova dveh tovàrnikov.
Mirko je imel zelò bogata roditelja, katera sta si razven dveh velikih to-varen bila pridobila mnogo novcev v gotovini, a verhu tega jima je rokodelstvo šlo najlepše izpod rok. Staremu Marku, Mirkovemu očetu, bila je najglavnejša skerb, dobro podstaviti sina.
„Imenovali so me poprej," reče necega dne sinu, „preprostega rokodelčiča, ki nijsem imel ničesa, razven dobrega gospodarja, katerega sem služil. Mnogo sem hudega užil in tudi mnogo izkusil. Za vojne 1809. leta mi je umerla dobra in ljubeznjiva žena, tvoja pokojna mati. Baš vojna je bila kriva, da dolgo nijsem
mogel rokodelstva sam pričeti. Ko se mir stori, napravim si iz početka majheno tovarno, ter delo mi je šlo dobro in srečno izpod rok, proizvodi so si našli pot daleč po širocem svetu, in priznati mi je, da baš od óne dobe se je začelo vse moje iménje in bogastvo. Vsak dan sem za to Boga hvalil in se često spominjal siromakov, ker sem poprej tudi sam bil siromak. Bodi zatorej, kakoršensem bil jaz: bodi delaven, svoja opravila zveršuj pridno in veselo. Niti Boga, od katerega je vse dobro, niti siromakov ne smeš nikoli pozabiti, in srečen bodeš ter zadovoljen vse svoje življenje."
Kako je Mirko izpolnjeval besede dobrega očeta, to smo videli pri obhodu sv. rešnjega Telesa v bližnjej vasi B—. A morebiti je bil njegov prijatelj Stanko kriv vsega tega, ker je Mirko ž niim vedno občeval, a Stanko je bil jako slabo odgojen. Njegova roditelja sta bila sama brezbožna; otročje odgojilo jima je bilo deveta skerb; a živeti v samem veselji in slàsti ter se visoko povzdigovati bila je njiju jedina misel. Takisto je Stanko odrastel, sam ne vedóc, kako?
II.
Stari Marko je uže malo ne ves osläbel; zato je izročil sinu tovarno in vso imovino. Perva misel Mirkova je zdaj bila, oženiti se, a ne po naukih, kakor veli sveta vera, nego ženitva naj bi mu bila samo prirok (pripomoček), da si nabere mnogo novcev, in ženo si je hotel imeti deklo v hiži.
Tudi ta želja se mu izpolni vsa po njegovej volji. Res je čudno na tem božjem svetu! Koliko ljudij je, kateri molijo in prosijo ljubega Boga vsakdanjega kruha, a predno ga dobodo, temò stisk in težav jim je poprej prebiti, in mnoge, ki imajo vsega v obilnosti, vendar takój srečajo vse njih želje! Vsaka stvar ima svoj uzrok. Koliko ljudij je uže poleg vse svoje imovine propadlo! In ali je res prava sreča vse óno, kar svet „srečo" imenuje? Ali menj boli, ako si človek življenje vzame sè zläto vervjo nego-li s konopno?
Mlademu Mirku je šlo vse po sreči. Rokodelstvo mu je čim dlje tem lepše cvetlo, in Markove hiže firma je bila uže poprej povsod na dobrem gläsu, kajti zdelki njegove tovarne so bili najboljši. Stari nastavnik (mojster), uže mnogo let zvest služabnik Markove hiže, delal je pametno z družino, katera si je zopet na vso moč prizadevala, da se dobri glas Markove tovarne ohrani tudi novemu gospodarju.
Njegova mlada žena, hči necega tovarnika, prinesla mu je lepo stvar novcev za véno (doto) v hižo in verhu tega dušne kreposti in dobro milo serce. Hižna opravila je natančno zverševala, z družino bila uljudna in prijazna, ter je tako s krotkostjo storila več, nego li nje mož s hladnokervno ošabnostjo in ostrostjo, s katero je često jako nepremišljeno ter nečloveški delal z družino.
Stari nastavnik nekedanje Markove tovarne je zdaj mnogo preterpel od Mirka, ki je hotel vse bolje znati nego-li stari, pri rokodelstvu osivéli nastavnik, da-si ni imel nikakoršne izkušnje niti znanja tovarniških poslov.
Malo ne vedno so sluge tožili staremu gospodarju Marku; a on je je zmirom tolažil, rekoč: „moj sin Mirko je bil od nekedaj malo prenagel, vendar ima dobro serce; upam, da se izpameti in poboljša."
A ko Mirko zvé o teh pritožbah, začne letati, kakor divji, po tovarni, preklinjati in rotiti se, ter zahtevati, da se mu ovadijo imena vseh nezadovolnežev.
10*
Nobeden mu ne odgovori niti besedice. V svojej bésnosti iz službe spodi starega nastavnika in vse dosedanje delavce razven jednega, ki mu je uže dlje služil za ovadüha njegove družine. Prišla je uova družina v tovarno, a nepoznavši svoje službe, bila je prisiljena zadovoléti z gerdimi psovkami, s katerimi je svoje ljudi gospodar malo ne vsak dan pital. — A poleg vsega tega je tudi mnogo mnogo terpela njegova dobra žena. Mirko jo je vedno tako gledal, kakor da mu nij žena; še pred družino jo je zasramoval z gerdimi pridevki, kar je bilo krivo, da je delavci nijso niti spoštovali niti ljubili. Sama o sebi nij smela ničesa storiti, ker se je bala, da bi je ovaduhi ne izdali ter možu še bolj ne očernili. Vse to kaže, da je v Mirkovej hiži bilo pravo robsko življenje.
Oj ubogi delavci! Kako jim je bilo posebno ob izplačevanji njihovega zaslužka! Nikoli nijso dobivali polnega plačila, razven ónih, kateri so se mlademu gospodarju uslužili, bodi si s čimer koli.
Zato so šli vsi boljši delavci iz službe in ostali so sami neizkušenci, katerim je Mirko bil pozneje tudi ostrejši in še plačilo jim je utergaval.
Tako je vsa propala Mirkova tovarna, ki je bila ob gospodarstvu njegovega očeta vzor prave delavnosti in oberta; nje slavno ime je otemélo.
A verhu vsega tega je bil Mirko vendar tako kratkoviden, da nij razumel, kaka nesreča mu preti. Povzdajal se je preveč na svoje novce ter pohajkoval po vseh zabavah. Hodil je v gledališča, v koncerte, na plese, pohajal pivnice itd., ter si nij vzkratil ničesa, po čemer je njegovo serce želelo; a na vse te zabave je njegova žena smela iti samo tedaj, kedar je on bil posebno dobre volje. Vendar se je Mirko še najrajši družil sè Stankom, svojim starim prijateljem od mladih nog, in še z nekaterimi drugimi tovariši, ki so bili po njegovem serci. Tako je šlo v tej hiži zdaj vse krivim potem, a to je dakako naposled doletélo tudi ušesa starega Marka.
Necega dne je začel Mirko zopet po navadi razbijati po hiži, z vrati lopü-tati, psovati in razgrajati. Baš v tem hipu stopi oče Marko v sobo.
„Nu, lepo, verlo lepo delaš!" reče starček malopridnemu sinu, ki je iz bližnje sobe kakor bésen prisopihal ter se nekako ustrašil, ko je videl očeta pred soboj.
Nij ga uže redd v hiži, dragi očka —"
„Kdo je tega kriv?" odgovori Marko resno.
„Ljubeznjivi oče! vi ne morete niti pomisliti, kako je vse na ròbe--
kedar je žena v hiži —"
„Mirko, pazi se, da ne žališ dobre soproge; tam v kuhinji joka sirota, da bi se je kamen usmilil, a tvoje serce je brezčutno. Jaz znam tvojo soprogo; öna je delavna, miroljubiva in plemenita žena. Ako ždliti smeš tako ženo, to jaz mislim, da s toboj nihče ne more složno živeti razven tvojih lehkoumnih tovdrišev. Kakor sem videl na svoje oči, imaš v tovarni vse nove delavce. A kje je stari nastdvnik Badovan, moj nekedanji najzvestejši sluga? Nu! zdaj je res lepo videti! Svojo tovarno, ki je bila za mojega gospodarstva v najlepšem redu, izročil sem vso tvojim rokam, žena ti je prinesla 20.000 gld. véna (dote) v hižo, — res lepi novci, da bi ž njimi bil delal in se okoristil; a ti se za vse to ne pečeš; rajši pohajkuješ z malopridneži ter sramotiš hižo in žališ bldgo ženo z najsurovejšimi psovkami. Ali si se tega naučil od mene? — Tukaj pred toboj stojim ter te rotim, da poboljšaj svoje življenje. Pomisli, da bodeš
dolžen svojim otrokom pot kazati z dobrim zgledom; pomisli, da surovim vedenjem do žene sam sebi čast izpodkopavaš pri družini; pomisli, da od slabih delavcev se dobiva slabo blago, in to tem slabejše, ako nemajo védnega in modrega nastàvnika! Zato resno zahtevam od tebe, da mi željo izpolniš; ako nehčeš, to znaj, da ne bodeš imel od mene dedništva!"
„Poslušal sem, oče, vse od kraja do konca; dostaviti mi je, da sem jaz v tej hiži gospodar, ter da imam o svojih domačih stvaréh tudi svoje domače misli, katerih se ne iznebodem, naj bi želel tudi moj oče, kateremu jaz morem vsak hip vrata —"
„Oj ti hudobna, ti nehvaležna stvar! Evo me, idem iz tvoje hiže, ter se nikoli ne povernem vanjo. A dobro pómni dan, kedaj ti je oče v pomoč pritekel z dobrim svetom. Oče ti gre iz hiže, a vsa nesreča in zlo ti pojde vdnjo. — Pride čas, ko bodeš hrepeneče želel očetovega svéta, a tedaj bodem jaz počival uže v hladnem grobu ter na veke molčal. Ali zdaj hočem govoriti, dokler Še v meni kipi pravični serd zaradi teptänih otročjih dolžnostlj. Gorje tebi, nesrečni otrok, ki si do tal razderl poštenje moje hiže! Siromake si pritiskal samo zato, da laže razuzdano živiš! Gorje tebi, ki so ti svete dolžnosti, katere naklada vera —"
„Ha, ha, ha! Znal sem, da pridete tudi do vere! Prosim vas, ne govorite mi, kakor da ste kak duhovnik! Ne veste li, da takih stvarij ne poslušam rad in da duhovnike sovražim od vse svoje duše?"
„Še rad je bodeš poslušal, sin moj ! Videl bodeš k malu, kaj je Bog! A ti predobri stvarnik! ozri se milostivo iz svetih nebes ter se usmili terdovratnega grešnika. In če je tvoja jeza nànj uže tolika, da se ga usmiliti ne moreš, kaznjüj ga ti, jaz ga uže ne morem! Storil sem svojo dolžnost, ker sem njegov oče; sedaj naj sam poskuša, kako se živi na tem ubozem svétu."
To rekši se zgrüzi obnemogli starček v naslonjačo. Žalost je malo ne umorila njegovo dobro serce.
„M! grom je treščil v té a ne v mé" s krohotom reče nečloveški sin, ter naglo odide iz sobe, očeta ostdveljši samega.
m.
Bog je dober. On daje solncu sijati na pravične in krivične, polju roditi dobrim in hudobnim ; a vse, kar kedó stori, pride do njega, da plačuje ali kaz-njuje po zaslužku. Posebno lep je bil dan, ko je Mirko zopet ukrenil, iti v bližnjo vas. Eumeno solnce je obsevalo vso zemljo, da-si Mirko nij vreden bil najmanjšega njegovega žarka.
S pervim jutranjim vlakom odideta Mirko in žena ter tudi Stanko se svojo zaročnico v prijazno vas L—. Ta dan jim je bil dan pravega veselja, kakor se jim je na lici videlo. Prepevalo, šalilo, skakalo se je po berdih in dolinah. Dà, še M (r ko vica je bila nekako nenävadno vesela, ali samo na videz ali v resnici, tega ne znamo; a bila je dobre volje. Tudi mécek (žogo*)
*) Ta beseda je nesjovanska, namreč laška, vzeta iz benedskega narečja: zog o, v laškem pismenem jeziku: giuoco, gioco, lat. jocus. Benedska beseda: z o go znači vsako igro, in Slovenci smo jo vzeli za tisto igro, v katerej se bije meček (đer Ball), kar se ruski imenuje: mjač m., tnjačik m., od korenike: mek : m^kükü adj., weich.
so bili, kakor mali otroci, in dosti je bilo smeha, če je komu izpodletelo, kar se je luiiku često dogodilo. Ko so mu se drugi smijali, razjezi se in reče:
„Bedak naj bcdem, če óaega starega prosjaka ne zadenem v glavo!"
„Pomiri se, dragi Mirko!" poprosi ga soproga.
„Česa se mi je bati? To je nekakov prosjak, ki se ne sme nä-me hudovati."
Jedva to reče, zažene mééek na ubozega starčka terga pogodi baš v glavo. K malu potem se starček zgrtizi na zemljo.
Okrog stoječi ljudje so mislili, da ga je zadela kap, in stopijo k njemu. A ko poleg njega ugledajo méóek, razjezé se ter se hudujejo na popotnike, ka smejo kaj tacega storiti. V tem se tudi starček malo zave, a Mirko stopi po mécek. Kako se ustraši, spoznavši ónega starčka — ubozega vojaka, — ki mu je pred tremi leti v vasi B.— koril gerdo vedenje na sv. rešnjega Telesa dan.
„Tako je prav! Nijsem vam krivice storil; samo povernil vam sem, ker ste mi pred tremi leti bili na Telovo v vasi B.— herbet premerili s palico. Ali še pdmnite ta dan?
„Zato si jaz glave ne belim, a poskušali bodete še vse drugačne udarce. Mislite li, da je prosjàk samo zato na svétu, da bi se mu rógali vaše verste ljudje? Ali vam sa tako prijetno zdi, mučiti siromašne ljudi? — Pazite se, gospod, da vam se ne dogodi kaj, česar bi ne mogli z lepa pozabiti, človek je slab, kakor posoda, ki se razbije, predno se je nàdejati; — njegova sreča in bogastvo nij drugo, nego li ugodna in prijetna sanja."
To rekši odide starček, in Mirko gerde psovke za njim luča. Tudi drugi se potem razidč. Mirko se verne k svojej družbi, ki je tedaj uže bila poleg nečega jezera, ter se je baš napravljala v čolnič, da bi se po vodi vozila. Vsi posedejo v čoln, a Mirko in Stanko primeta za veslo ter vozita po vsem jezeru okolo. Naposled krenejo pod veliko pečino, ki seje visoko vzdigo vala nad jezerom. Pod njo je bila prijetna senca, od kodar se je videlo po vsem jezeru. Tu v senco sedejo, da bi se malo okoristili s kračo, kruhom in vinom, kar so bili s soboj prinesli. Dobro so se zabavljali. Potlej vstanejo ter zopet začnč po jezeru veslati. A naglo pride velika sopärica, jame se oblačiti, in iz daljave se začuje zamölklo germenje. Ženski sta se zelò ustrašili, druga k drugej se pritiskàje, ter gledali tja, od kodar se je čulo germenje. S povzdignenima rokama prosita Mirka in Stanka, naj hitro zavijeta k bregu. A ta dva, uže sama ob sebi svojeglavna, zdaj če z vinom razgreta, ne poslušata niti prošenj niti se ne ustrašita, nego nalašč poženeta čolnič dalje po vodi. Zdajci kobne strašna nevihta, čemi oblaki preprežejo nebó in stemi se, kakor po noči. Bliski sukajo po nebu in grom bobni, da človeka strah in groza izpreletava. Stóperv zdaj, ko se velik dež ulije na zemljo, čolnič oberneta k bregu. A jedva izstopijo, uže zapazi Mirkovica, da je pod pečino pozabila piašč. Mirko berzo skoči nazaj v čolniček ter odvesla k pečini. Dež jame curkoma nalivati, neprestano se bliska in grom buči, kakor bi se hotelo nebo podreti. Zdaj se stisne taka tema, da se je še jedva moglo kaj videti. Mirkovica se je tresla po vsem životu, ko je nje mož odveslal. Uže ga do malega nij poznala v temini, samo kedar se je zablisnilo, tedàj se je tam daleč videl zibljivi čolniček. Ubožica je na bregu stala, kakor prikovana, ter vsa premöcena se ozirala na jezero, žalujčč, ka je možu dala iti od sebe. Rekla je: „kako lehko se dogodi nesreča, da vihar čolnič preverne ali da blisk —"
Še nij izrekla vseh besed, kar se strašno zablisne ter v hipu tréSci nekam
—	blizu.
Brez zavésti se uboga sirota zgrüzi na tla.
Stanko je v tem sè svojo zaročnico vedril pod streho bližnje hiže ter v näglici pozabil Mirka in Mirkovice. Ko je treščilo, stóperv zdaj se opómni ter zavpije:
„Za Boga! kje li je Mirko in žena mu? Treščilo je nekam blizu; samo da bi se njima ne pripetila nesreča! — Draga moja! postój tukaj; iskat ju grem, kje sta in kako sta?"
To rekši odide naglo k jezeru; a kako se ustraši Mirkovice, ko jozagléda! Vsa bleda, kakor smert, premočena in z razmeršenimi lasmi je slonéla na ónem starem prosjàku, kateri jo je s soboj jedva vlekel.
„Polähko, polähko idite, uboga moja gospä! zdajci prideva do hiže, kjer najdete pomoči; samo naslonite se na-me! Bes je, slab sem in star, a ne bojte se, da vas ne bi mogel deržati, dokler moénéjSi inkrepkéjSi ne pritekó na pomoč.
—	Evo, uže ide mlad človek. Nij li morebiti vaš mož?"
Stanko se stresne, kakor šiba na vodi, ko razpoznä starega — prosjäka.
„Hvala vam velika na dobrem delu, starček, — a kje li je Mirko?!" —
Ona mu ničesa ne odgovori; samo z roko pokaže tja na jezero. Stanko zdaj res ne vé, ali bi gospé pomagal ali prijatelja poiskal. Napósled steče za prijateljem; a vse zamän, — nikjer ga ne najde. Zdaj se spómni, da je Mirko veslal nazaj k pečini po svoje žene plašč.
Takój po bližnjej stezici odhiti k jezeru. Tam zapäzi čolniček ves razbit, a Mirka najde ležščega na brégu pod verbo. V levej roci je krepko deržal plašč, malo ne ves opaljen od bliska, a z desnico si je pokrival obraz. Ležal je tako, da sta mu nögi viséli v vodo. Ko Stanko pristopi k njemu, začuti, kako uže slabo diha.
S težavo ga potégne vsega na breg. Udje mu so bili tako pohabljeni, da se nij mogel od tal vzdigniti, — grom ga je ošinil.
Skoraj potem pride tudi stari prosjak z Mirkovico in s čverstim kmetskim mladeničem.
„Samostotéro vam Bog poverni, pošteni starček!" izpregovorf Stanko, ter k Mirku se oberaivši reče: „pogledi, Mirko, zvéste obrambe svojej ženi."
Ko Stanko to izusti, bilo je Mirku v serci tako, kakor bi drugič vänj trćščilo; pogleda starčka v lice ter se ves strésne in solze se mu uderó po obrazu. Pomoli mu roko in reče: „oprostite mi!"
IV.
V Mirko vej hiži je vse tiho in žalostno. Na oknih so zavése, da ne bi solnce sijalo na bolnika, — mladega Mirka.
Kraj postelje sedi žena in oče, ki mu pazita na vsak dihljaj in vsako gibanje. Bolnik je terdno in sladko spal.
Posled nekaj časa izpregléda ter se ozira zdaj v ženo zdaj v očeta.
„Ali ne, da me še ljubiš, moja žena? In ti, oče, ali mi oprostiš? Oprosti
mi!"
„Ne skSrbi za to! Kako bi drugače mogla tvoja žena biti —"
„In jaz bi ne bil tvoj oče!" pristavi stari Marko.
„Ob zelò hudoben Človek sem bil, ker Bog nij branil, da je v mé treščilo. A kje je poštena duša — prosjàk? Vse se mi dozdéva, kakor da je nekakšno božje bitje ón starček, katerega sem uže dvakrat tako gerdo razžalil. A ne; človek je, kakor smo mi, bogat z lèti in izkušnjami, kajti drugače bi ne bil onàko sterpeljivo prebil sramote, s katero sem ga sramotil. Vedno mi je pred očmi njegovo ljubeznjivo, rekel bi, preobraženo lice. — Vidita li, kako me gleda ?
—	Oh, nekaj mi serce stiska, kedar se ga domislim! — Kaj počenjajo moji delavci? Ali so pridni? Znam, da so pridni ter tudi veseli, ker nij mene mej njimi. Kako me res ljubijo! — Da morejo, v žlici vode bi me utopili!"
„Mirko, nijso veseli, ne; vsi so žalostni," reče žena. „Jaz sem vse poslala v cerkev, da bi od ljubega Boga prosili tvojega zdravja ; — tudi plačilo sem jim dala za denašnji dan."
Samo če so Šli res v cerkev, a ne morebiti v kerčmo, trosit denašnji zaslužek ?"
„Kako moreš to misliti o naših delavcih?" zaverne ga soproga.
„Ej, draga žena! nijso zdanji delavci, kakoršni so bili poprejšnji, — ka-koršen je bil osobito stari nastavnik Radovan! — Oh, kako mi ga je žal? — Dà, dà, ti bi res molili zà-me! — Ali ne oče? — Prav si mi govoril. Zdaj vidim, kako sem hodil krivim potem. — Da bi mogel vse to zopet popraviti!
—	A rudeceläsemu hudobnežu, ki me je tolikokrat razjezil, — njemu nijsi dala plačila?" -
„Vsacemu!" odgovori Mirkovica, „njemu še dvojno plačilo."
„To ne more biti! On leniih — Bog mi grehe oprösti! Bolan sem,--
a <5n malovrednež, ki me je--"
„Zmirom ti je bil najljubši!" reče soproga hitro in veselo, videvši tolikšno izpremembo v njegovih mislih. „Kako bi se bila prederznila, njemu ne dati plačila? Ali sem se mogla nàdejati, da se bodeš kedaj na-nj serdil?! —
„Njemu in vsem drugim jaz opraščam, ker je tudi meni treba oprostila; a ne verujem, da bi se on kedaj poboljšal. Da-si morebiti Boga ne razjezi tako, kakor sem ga jaz, vendar na veke ostane — hudobnež! Njega mi pož§ni iz službe in tudi vse druge, kateri nehté delati po tvoje. Videl bi rad, bodo-li spoštovali gospodarjevo ženo, ali ne ? Jutri vstanem s postelje. Vsacemu reci —"
„Kam hočeš iti, za Boga! — Ti se ne smeš, ne moreš dvigniti s postelje. Ako želiš, pokličem je vse k tebi, da jim poveš, kar ti je drago."
„Prav si dejàla, žena! Ne morem se res geniti z mesta. — Oh, kako me vse boli! — Po vseh udih me terga! — Kako težko sòpem !"
Tako je minolo nekaj dnij. Bolniku nij bilo nič boljše; vedno je hiral in hiral. Zdravnik je do zdaj samo stiskal rämeni, rekel ničesa nij ; a necega dne Mir kovici resno veli:
„Draga gospà! ne ustrašite se preveč. Vašemu soprogu nij pomoči! Po-skerbite, da k njemu duhovnik pride ter ubozega siromaka pripravi na pot k véónosti. Pazite, kako se to dà zveršiti."
Potem se poslovi ter odide. Žena je sama ostala v sobi, ki je bila s pri-pertimi vrati ločena od bolnikove.
Nàliv solz priteče po njé obledélem obrazu; kerčevito roci stisne ter povzdigne k podobi križanega, ki je na steni visela, in zamolklim glasom reče:
„ali je res tvoja volja?" — Poznéje se potolaži ter začne premišljevati, kako bi moža pripravila na izpoved?
Polagoma se napóti k njemu.
„Žena, zakaj si tako objokana? Zakaj si žalostnejša nego poprej ? Ne méniS li, da mene uže skoraj ne bode mej vami? — Žena, bodi terdna! Slišal sem vse, kar ti je rekel zdravnik. To tudi sam čutim. Hotel sem te uže prositi, da mi pokličeš duhovnika, a nijsem te mogel z nova žalostiti. Pokliči mi ga, dokler sem še zdrave pameti, — nàdejem se, da mi jo Bog ohrani do konca. Smertni boj ne bode velik, — po vseh udih se čutim slabega. Pokliči mi duhovnika, tudi očeta in beležnika, da naredim zadnjo voljo."
Duhovnik takčj pride. Mirko solznima očima obžaluje svoje pregrehe ter moli z duhovnikom tako pobožno, kakor še nikdar poprej. K malu potem svetem opravilu stopi k bolniku žena in oče z beležnikom, kateri Mirkovo oporoko spiše. Postavil je ženo za dédnico vse imovine.
Potlej bolnik malo zadremlje, a zopet se prebudi.
„Ljuba žena! čutim, da mi je sköraj umreti. Oprosti mi vse, s čimer sem te razžalil; — tudi ti, oče, oprósti in z modrim svétom pomagaj svojega sina vdovi. Vse ostavim, nič s soboj ne ponesem razven sladkega tolažila, da so mi oprostili vsi, katere sem razžalil. Kaj je časna sreča, za katero se Ijudjé bore po noči in po dnevi? Kaj koristi vsa posvetna slava, čast, ime in hvala? — Da mi je Bog življenje podaljšal, delal bi po naukih svete vere in bližnjega ljubil, kakor sam sebe, a ne zaradi posvetne česti in slave, nego da bi zacélil mnogo ran, za katerimi toliko ljudij boléha. O da vsak, kolikor jih živi na obilici, samo kakšno drobtinico prinese na žertvenik siromakom, prejel bi zà-njo dva lepa darova: priserčno zahvalo, in v s vésti bi bil, da je delal po zapovedih svete vere, ki uči: „ljubite se mej soboj, kakor otroci istega nebeškega očeta;" in zopet: „ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe." Ta miloserčna dela nam vera vedno priporoča. — A komu to govorim? Zakaj se mučim s temi besedami? Ti, oče, ne potrebuješ od svojega sina naukov, katere je slišal iz tvojih nst, a izpolnjevati jih nij hotel, in moja žena je preplemenita duša, ki siromaka nikdar ne odganja — a drugi, katerim bi te besede rad priporočal, Bog moj, zdravi so vsi ter o tem ne mislijo, dokler jim smert ne poterka na duri, kakor je meni."
„Odidem s tega sveta nag, brez česti in iména, kakor sem se poródil. Samo jeden gerb imam: mertvàSko glavo, pripor svete vere in tudi zadiišnice, petje ob izprevodu na pokopališče, solze svoje soproge, svojega —!"
Umolkne. Potem zopet reče:
„Draga žena, poljubi me, oče polju--."
Uže ne more izgovoriti poslednjih besed. — Zaspal je v večno spanje.
To je, preljubi otroci, konec življenja tega mladega bogatina, ki se je neprestàno rógal svetej veri, in ki so mu siromaki bili v igračo njegove brezmiselnosti. A pokoril se je ter izkesàn umeri, kakor znani razbojnik o desnej stràni Gospodovej, kateri mu je uže na pragu k vécuosti rekel tolažeče besede : „še nocój bodeš ti z menój v raji!"
Košarica jagod.
Bilo je krasno navecérje meseca rožnika. Solnce je baš tonilo za gòre in hladni večerni vetreci so začeli pihati. To je bilo v tistem času, ko perve jagode zoré. Milica, hči bogatega domačina, sedela je v vertu pred hižo. Časi na ulico pogleda skrozi vertno obgràdo, kaj se zunaj godi ter kdó gré po cesti, a potem zopet prešteva nekaj dvajsetic, belih, kakor sneg. Dobila je je od matere in očeta v darilo, ker se je lepo vedla in pridno učila. Uže dalje si je pridévala dvajsetico k dvajsetici, a zdaj premišlja, kaj bi si kupila in kako bi prihranjene novce najbolje potrošila očetu in materi na hvalo.
Sto mislij jej roji po glavi: zdaj vém, kaj si kupim! Lepe naühvice in mati me pohvali. — Potem zopet: naühvic nehcem, rajša kupim knjižico, da očetu ugodim.
me bode sram.--Joj, joj meni, ubogej siroti! — In kaj moja bolna mati
poreče? Kaj bode, ako ostanevi brez kruha in zaslužka!"
Tako je pobirala po tleh, kar je še bilo célih jagod; a jedva jih je nabrala jedno košarico; vse ostalo je bilo prezdrobljéno in uprašeno. — Milici se je uboga deklica v serce smilila, in osobito , ko je slišala besede: „kaj bode, ako ostanevi brez kmha in zaslužka!" Malo je bilo treba, da bi se bila sama jokala.
„Deklica," — pokliče jo Milica — »pojdi sem bliže k meni, ter povédi mi, koliko so vredne te jagode, ki si je raztresla?"
„Oh," — toži Katica, „od dveh polnih košaric mi jih je prebilo samo to ; a kosärica je vredna po dvajsetici, rekše: dve dvajsetici ali štirideset krajcarjev!
A veđite, dobra gospodičina, da si jaz toliko ves mesec ne zaslužim. Oh, Bog moj, kaj naj počnem, da kvaro povernem!"
„Nij treba se preveč žalostiti!" tolaži Milica, polagoma odpiràje vertna vrata. — „Jaz ti pomorem. Daj mi kosärico, ki ti je ostala, ter nä dve dvaj-setici, kolikor bi za obé skupila. Vertniku ne bode kvare, a tebi nij treba sker-beti, kako in odkod bolnej materi dobodeš kruha. Jaz bi ne mogla prihranjenih novcev bolje potrošiti, nego če je tebi darujem."
Kàtica je g ledala, kakor bi vse to z nebes padlo. Lepo se je zahvaljevala, ko je košdrico z jagodami podajala. Potem vzame novce ter vesela hiti k bolnej materi. Tudi Milica je bila radostna, ka je novce tako dobro potrošila. Kakor mlada sernica zleti v hižo, spravljat košarice jagod. Mislila si je: kako sladke bodo jagode, ki sem je na tako blag način dobila! Ukrenila je, nikomur nič ne povedati, nego sama se na tihem radovati blažega dejanja.
A to se je drugače zasuknilo. Miličin oče je skrozi okno videl vse, kar se je godilo. Pazil je na hčerko, in ko öna odide iz sobice, on pride na tihem ter vzame košdrico jagod. Potlej stopi v tretjo sobo, kjer je Milica bila z materjo, in jima naznani, da hoče jutri nekoliko najboljših prijateljev pogostiti, ter da želi, naj se dober obed pripravi.
Milica se spómni kosàrice ter naglo skoči v stransko sobico, lepih rudečih jagod gledat in pokušat.
Pomislite, kako se ustraši, ko nikjer ne najde kosàrice ! Vse kóti je stek-nila, vse preiskala in družine povpraševala, če nijso v njenej sobici videli take in take kosàrice, in če morebiti ne vedó, kedó jo je vzel? Vse zamàn! O ko-šdrici nihče ne vó nič povedati. Jedini oče je znal a povedati nij hotel.
Druzega dne pridejo povabljeni gostje: sami znanci in zvesti prijatelji. Kosilo je bilo izverstno in obilo. Polnile so mizo najdražje ter najboljše slaščice, mej katerimi se je odlikovalo domače in tuje ovočje (sadje). Samo jagod, tega lepega in sladkega plodü, nij bilo videti. Miličina mati se je izgovarjala, da je družina pozabila jagod nabrati. V tem položi strežnik preprosto koSàrico najlepših jagod pred gostove. Milica je takój poznala svojo košarico, po katerej je včeraj tako vzdihovala. Ko jo ugleda, zarudéla je v lica, kajti vedela je, da oče nekam namerja.
In res takój začne prijateljem pripovedovati, kaj je včeraj skrozi okno videl in slišal. Napósled reče: „mislim, predragi prijatelji, da vam ne bi mogel po-streči z boljšimi jagodami nego-li s temi. Niti ne znam kosàrice, katera bi utegnila biti lepša nego-li ta preprosta od sirote Katice kupljena.
Vsi gostje so na to pristali ter Milico po redu poljubljevali. A Miličina mati se od velicega veselja nij vedela kam déti. Gostje poprosijo Milice, naj bi ona sama dala vsacemu nekoliko teh lepih jagod, kar je Milica verlo rada storila. Vsi so hvalili, kako so dobre in sladke!
A kedó popiše Miličino veselje, ko jagode porazdelivši na dnu košarice najde prelepo biserno verižico sè zlato vezjó, na kterej se je čitalo:
„Sirota Katica svojej dobrotnici!"
Pravda in krivda*)
(Serbska narodna pripovedka.)
Nekakov kralj je imel dva sina; ta je bil lókav (zvijäcen) ter nepravden, a drugi dober in pravden. Ko oče umre njima, reče nepravdni pravdnemu: „pojdi od mene, dalje ne bodeva vkupe živela; ni tri sto zlatnikov in konja; to ti je dèi vsega, kar nama je od očeta ostalo, več nemava nič." On vzame tri sto zlatnikov in konja ter odide, govoreč: „hvala Bogu! koliko mije pripadlo od vsega kraljestva!" Posled nekoliko časa srečata se ta dva brata na potu, jezdeč oba na konjih. Pravdni reče nepravdnemu: „pomozi ti Bog, brate!" A <5n mu odgovori: „gorjé naj ti Bog dà! Kaj zmirom Boga spominjaš? Zdaj je boljša krivda negoli pravda." Tedaj mu reče dobri: „hajdi da stäviva, da nij boljša krivda od pravde." In tako sta ondiikaj stavila vsak po sto rumenih zlatnikov in rekla, kogar najpoprej srečata, da jima on o tem sodi. Idée malo dalje srečata zlódeja, ki se je bil prestóril v černca (meniha), ter ga poprosita, da jima pové, ali je boljša pravda ali krivda. Zlódej reče: „krivda/1 in tako dobri izgubi sto zlatnikov. Ali zopet stavita vsak še po sto zlatnikov, in tudi tretjič, ter po sodbi peklénskega zlódeja, kateri se je različno prestvarjal in préd-nja hodil, izgubi dobri vseh tri sto zlatnikov ter potem še tudi konja. Ondaj reče : „hvala Bogtì, uže nemam zlatnikov, ali imam svoje oči, zastavim še jeden-krat oči." Tako sta zastavila svoje oči, da je boljša pravda nego li krivda. Tedaj njegov brat, ne iskajčč druge sodbe, potegne nož ter mu stakne obe oči, in reče mu: „zdaj ti naj pomore pravda, kadar si brez očij." Ón žalosten zahvali Boga in reče: „jaz nemam očij za božjo pravdo, nego te prosim, brate moj, da mi daš vode v kakovo posodo, da zmočim usta in umijem rane, ter da me odvedeš ia ostaviš pod jelo nad izvorom." Brat ga posluša in dà mu v posodi vode, ter odvede ga in ostavi pod jelo nad vrelom. **) Ondu on žalosten stoječ začuje v neko dobo noči, da so prišle Vile***) na izvòr, in kopajčč se začne jedna drugim govoriti: „znate li, družice, da je ogobéla kraljeva deklica? Kralj je sklical vse lekàrje, ali je nikdo ne more izléciti. A da on vé ter da zdaj vzame te vode, kjer se mé kópljemo, in da jo z njo okóplje, v dan in noč bi ozdravéla, a tako tudi, če je kdo gluh, slep, hrom izcélil bi se od te vode." V tem so zapeli kuri in Vile so odšle. Ondaj se siromak izpod jele splazi po nogah in rokah do vode ter najpoprej umije oči in mahoma pregleda; potem zajme v posodo vode ter odide hitro k čnemu kralju, ki mu je bila hči góbava, in reče : „prišel sem lečit kraljeve hčeri, ako mi dadé; v dan in noč bode zdrava." Kadar kralj razuméje, pusti ga v sobo k deklici, a on ukaže, da jo okopljó s to vodo. Kadar mine dan in noč, deklica ostane čista in zdrava od gobe. Kralj se zelò obraduje ter dà mu pol kraljestva in hčer za ženo; tako je on bil kraljev zet in pervi do kralja. To se mahoma razglasi po vsem kraljestvu ter pride na uho tudi bratu njegovemu, kateri je govoril, da je boljša krivda nego pravda.
*) Pravica in krivica.
**) Izvor, vrelo je to, kar studenec, vir.
***) Vila je belo oblečena, lepa, mlada gozdna žena, kakor na pol boginja. Takih bitij v resnici nikjer nij ; a serbski narod misli, da so, ter da pomagajo dobrim ljudem a hudodélnike da kaznjüjejo.
On pomisli, da je ta našel pod jelo srečo in odide je tudi sam iskat: najpoprej vzame v posodo vode ter odide pod jelo, in tam si oči stakne. Kadar je bilo v neko dobo noči, prišle so se Vile kopat. Začele so govoriti, kako se je izlečila kraljeva bči. „Morebiti," rekó, „nas je kdo poslušal, kadar smo govorile, da bi od te vode ozdravéla. Utegne nas tudi zdaj kdo poslušati ; pojdimo gledat." Kadar odidó ter pridejo pod jelo, najdejo ónega, ki je bil prišel iskat sreče in govoril, da je boljša krivda od pravde, ter ga zgrabijo za četerti in raztergajo. Tako mu je nesrečniku pomogla krivda.
Uči se zdaj, da bodeš kedàj kaj.
Imovit tergovec v mestu je imel lepo veliko hižo, lepo prodajälnico (štacuno) in mnogo izverstnega blaga. Vse to si je sam pridobil s pridnostjo, delavnostjo in božjo pomočjo. Ljudjé so memo idóc obstajali pred njegovo prodajalnico ter gledali krasne, dragocéne stvari, ki so bile izložene- Nečega dne je slišal človeka pred prodajalnico, ki je rekel: „ta nekdaj ničesa nij imel, a zdaj mu je vsega dovolj." Te besede so tergovca navedle, da je hotel s posebnim načinom pokazati, kako se takšna imovina pridobode, osobito otrokom, ki so ondò d hodili v učilnico in iz učilnice ter se lepim stvarem čudili. Zato je nad prodajalnico obesil desko z napisom: „Uči se zdaj, da bodeš kedàj kaj."
Mnogo let je bila ta deska nad prodajalnico; gospodar je ostarèl in ter-govstvo sinu izročil. Necega dné nenadoma dobode piamo iz španske zemlje. Kedó in kaj bi mu pisal iz španske zemlje? Nekedó, katerega nikoli nij poznal niti videl, piše mu, da je njemu dolžan hvalo, ka se je do imovifcega tergovca dokopal on, ki nij mnogo obetal. In kako? Z desko in z napisom nad prodajalnico. Še deček je hodil mimo njegove hiže v učilnico in domóv iz nje ter često gledal lepo izstavljeno blago. Na deski zapisane besede si je zapomnil ter često premišljeval in se tako preródil v pridnega učenca, pozneje v umnega in delavnega mladeniča, a zdaj je bogat tergovec, ki ima v velicern španskem mestu lepo hižo in prodajalnico ter obilo zalogo vsakoverstnega blaga. Tudi on je mladini v opomin nad svojo prodajälnico obesil desko z lepim napisom: „Uči se zdaj, da bodeš kedàj kaj."
Deklica in smert.
Déklica.
Kedó si, bleda ti prikäzen?
Čegčv ta véli je obräz, Ki v njem poglèd je srép in prazen, Da vse kosti mi stresa mraz?
Smert.
Ne plàSi terda te beséda, Če rečem ti, da smert sem bleda.
Déklica.
Oh, mene li bi rada vzela
V mladósti zörnej, strašna smert? Živeti jedva sem zaóéla, Široki svet mi je odpert !
Smert.
Na léta smert se ne oziram, Mladóst in stärost v grob podiram!
.1. Bewniek,
Jezikoslovne stvari.
Prijatelj— telja. — V novinah je vprašal nekdo, ki sam sebe imenuje ne-jezikoslovca, kako se prav piše, ali: prijatelj, - telja, ali: prijatel, - tla? — Potegnil se je on za obliko: prijätel, - tla. Uzroke imenuje te: „1) ker narod izréka: prijätu (po resnici izreka: prjätu), - tla, kakor Öru, orla, ógu, ógla, in ker je znano, da se v narodnih ustih samo „1" na konci besede prestvärja na ,,u" ali „v," cesar „lj" nikoli ne déla; 2) ker besede z okonckom „lj" izvirajo od glagolov, namreč: učiti: učitelj; pisati: pisatelj, in ker je vse to novo, prostemu človeku nikdar služeče blago, a stara, vsemu narodu znana beseda: prijatelj nema glagola, od kodar bi izvirala."
Odgovor je ta. Beseda: Orel, örla se staroslovenski piše: or Hü, orila ter ima obrazilo: Il ö, primeri litovski : eri s, arelis, gotski: ara, starovisoko-nemški: aro, srednjevisokonemški: arn, novovisokonemški: aar, sanskritski: ara, schnell, Miki. lex. 514; a beseda: ógel, ógla, ako znači: Winkel, ima obrazilo: lü (novoslovenski: l) ter se je staroslovenski izrékala: %glü (ongl') ; drugačna je ta stvar, ako vprašatelj morebiti hoče misliti, da ógu bodi: Kohle, ker v tem slučaji ima obrazilo: 11 {lj), in prav se piše: ógelj óglja, staroslovenski: %gli. Zategadelj besede: Órel, ógel in ógelj nemajo nič posla z besedo: prijätelj, v katerej vidimo obrazilo: telj (prijä - telj). Besed s tem obrazilom v starej slovenščini in še v drugih slovanskih jezicih nahajaš na küpe, če tudi je kranjski, koroški in štirski Slovenec pogubil vse to, razven jedi-nega ostanka: prijätelj; davogerskej slovenščini obrazilo: telj še nimertvo, to bodemo k malu videli. Zatorej ako zdaj v pisanji zopet rabimo oblike: učitelj, pisàtelj, roditelj itd. nikakor ne moremo reči, da so nove, da so skovane; kajti staroslovenske so, zopet povzdignene v poprejšnje poštenje. — Denes nova slovenščina ter z njo vred vse južno slovanstvo res nema glagola, od katerega se je porodila beseda: prijätelj, a imela ga je stara slovenščina ter še zdaj ga imajo drugi slovanski jezici.
Ta glagol je staroslovenski: prijati, Vorsorgen, etwas hegen oder pflegen, gönnen, lieben; v zdanjem času t:e je govorilo: prijaj prijaj e ši, poleg: prej^j, preješi, kar bi novoslovenski slulo: prijati; prijam, prijaš, poleg: préjem, preješ; tudi staroruski je bilo: p r i j ä ti ; prijäju, prijdeši, freundlich gesinnt sein; češki je še zmirom navadno: pjfäti, poleg: priti, a v zdanjem času: preji, gewogen sein, wohlwollen, gern haben, Jungmann; tudi Poljäku še rabi: przyiac, poleg: przykiac', in v zdanjem času: przyiai§, gewogen sein, Linde. — Slovanščina s to besedo ne stoji mej indoevropskimi jeziki osamljena, kajti sanskritski je: pri, lieben, gotski: frijön, starovisoko-nemški: f rij on, lieben, od kodar potem deležnik zdanjega časa : friunt, amicus, novovisokonemški: freien: ein Mädchen freien; freund, amicus, Miki. lex. 689 ; Graff 3,784. — Nova slovenščina od tega glagola nema jedinega samostalnika: prijätelj, ker v starejših pisatelj čitamo: prijäzen, - zni f., Freundschaft, pri jaz njiv adj., freundlich, staroslovenski: prijazni f., Liebe, Wohlwollen, prijaznivü adj., wohlwollend, theuer, kar nam zdaj slöve: prijaznost f., Freundschaft, prijäzen, - zna, - z no adj., freundlich.
Še poglédimo, kakšno obliko ima beseda: p rij àtei j pri drugih Slovanih 1 — Staroslo venski je: prijatelj, - telja; serbski: prijatelj, -telja; ruski: pr ij àtei j - telja; poljski: przyiaciel, - ciela, Linde; češki: pri tel — tele, a v imenovälniku mnoštv. št.: pràtelé: kdo preje druhému ; slovaški: pfätel, - tela, Jungmann. — Naš Dalmatin v sv. Mat. XXII., 12 piše: priatel, in Trubar na istem mestu: periatel, a Dalmatin v sv. Luki XVI, 9: sturite si p ria te le, in Trubar na istem mestu: sturite sebi periatele. V Bohoriči se nahaja: pèrjatel cesarju; zvest pèrjatelu, syntax 6; z' pregledajnjem oli z' šonajnjem se p è r j a te 1 i obdàrisó, syntax 27.
Vse to nam jasno kaže, da je pisati: prijätelj, - telja, a ne: pri-jatel, - tla; kajti kakor od glagola: pisa-ti dobivamo samostalnik: pis a - telj, tako od glagola: prija - ti dobivamo samostalnik: prija -telj. A slovansko deblo: prija, kadar hoče zaznamenati pojem: Freund, poleg obrazila: telj privzémlje tudi obrazili: an, ak; znano je namreč, da Serbu poleg oblike: prijatelj rabita soobliki: prijan, prijak, Vuk, in tudi beli Kranjec govori: prijan, Freund. — O samostalnem obrazilu: telj Miklošič v knjigi: Bildung der Normina im Altslovenischen tako uči: „obrazilo: telj ustvàrja delàteljne samostalnike (nomina agentis) ter v svojem bitji ustreza san-skritskemu obrazilu: tr; primeri staroslovenski : d a telj gerškemu: Soiijq, latinskemu: d at or, sanskritskemu: dätr."
Zelò pomótna je dalje vprašateljeva misel, kakor bi se v novej slovenščini konci besede samo „1" izrekal za „u" ali „v", ker takisto v nekaterih slučajih slöve tudi „lj"; ogerski Slovenci govoré ,.n" namesto našega „u" ali „v." Da kranjski Slovenci govore: čgu, Kohle, namesto: <5 g e 1 j, čglja, to smo uže zgoraj povedali, kajti Serb izréka in piše: u gal j, uglja, Vuk, in Miklošič v knjigi: Vergleichende Lautlehre na 2j0. str. veli : „večina Slovencev izreka „u" tudi namesto mehkoglasnega „lj" ; tako ogerski Slovenci :krao, rodite o, namesto kralj, roditelj". — Vzemimo zdaj Kuzmičevo ogersko-slovensko sv. pismo v roko! Ondu čitamo: krao, Mat. II. 2; XXII. 7, U, 13; XXV, 34, 40; Ivan krstiteo, Mat. III, 1; XI, 18; priateo, Mat. XXII, 12; nepriateo, Mat. XIII, 25, 28; obeseliteo, Ivan XV, 26; vučiteo, Mat. XXII, 36; — na-mesto:kralj, kerstitelj, prijàtelj, neprijàtelj, obveselitelj (Tröster), učitelj. Vendar v Kuzmiči nahajamo tudi: v uči tel, Mat. IX, U ; XXII, 16, 24. — Samo ob sebi se uméje, da tudi v Kuzmiči zopet čitamo „1" (redko „lj"), kadar je beseda podaljšana: posluhnovši krala, Mat. II. 9; prispodobno je kralestvo nebesko k človeki krali, Mat. XXII, 22; vnougi kralove (viele Könige), Luk. X. 24; Ivana krstitela, Mat. IX, J4; XI, 11, 12; XVI, 14; včinte si priatele, Luk. XVI, 9; lubte nepriatele, Mat. V, 44; nej je vučenik več od vuoitela svojega; popolni je pa vsaki, či je, liki (kakor) vučiteo njegov, Luk. VI, 40; roditelje njegovi (imenovälnik mnoštv. št.); Luk. II, 41. — namesto: kralja; človeku kralju; mnogi kraljeve (imenovälnik mnoštv. št.); kerstltelja; prijàtelje itd.
Razne stvari.
Drobtine.
(Bog, stvarnik svetä.) Preljubi otroci! pogledite nebó in zemljo; tam vidite rumeno solnce, sijajni mesec in svitle zvezdice, tukaj široka polja, visoke planine, zelene gozde, ródne njive, plodna drevesa, krasno cvetje, nebrojne živali in razumnega človeka. Kedč je vse to ustvaril? ked<5 je vse to tako lepo uredil? Dobri in vsemogočni Bog. On za vse skerbi. On vse na dobro obrača. Mi ga ne vidimo a iz tega, kar je ustvaril, znamo, da je on stvarnik nébu in zemlji, ter vsemu kar je na zemlji.
(M i z a.) Miza je bižno orodje. Ima plSčo, štiri noge, miznico, ključanico in ključ. Miza je lesèna ali ka-menéna, štirioglata ali okrogla, polirana, pobarvana ali nepobarvana, velika a]i majhena, nova ali stara. Mize dela mit r od mehkega ali terdega lesa, najčešće od smerekovega, črešnjevega in orehovega lesa. Pri mizi sedimo, na njej delamo, pišemo, računimo, risamo in jemo.
(Sreča) je popotnik, ki pride in odide. Kdor umno ž njo postopa, dalje se ga derži, a kdor ne umeje ž njo delati, k malu mu herbet oberne. Kdor je pameten, tudi je srečen; samo nespametni ljudje so največ tudi nesrečni.
Rešitev računske naloge, rebusov in ugank v 9. listu „Vertca."
a) Rešitev računske naloge:
Mati ima 18 + 7 = 25 let; hči ima 7 let.
Ako materina leta množimo s hčerkinimi, dobimo 25 7 =•= t75 let, to je Abrahamovo starost.
To nalogo so prav rešili: Gg. Iv. Govedič, kap. v Velenji ; Fr. Ferk pri sv. Jakobu v slov. goricah; Fr. Kljun, feldvebelj v Ljubljani; Maksimilijan Robič, pos in učit.
pri sv. Miklavži pol. Ormuža; Fr. Eustia na Skrilji; Anton Berčić, učitelj pri sv. Ivanu; Adolf Pracni v Staremtergu pol. Loža; Janko Reja, posestnik v Vipolžah ; Alojzij Skoda iz Zaplaza; A. K. Ljubljančan; Ivan Švajgar v Cernomlji; Janko Babnik, dij. v Ljutomeru; Meglič in Lah, učenca pri sv. Marku pri Ptujem ; Fr. Gosti, učenec v Ljubljani. — Gospodičine: Amalija Martelanec v Bar-koli ; Marija Papež na, Jesenicah ; Marija Malič v Vinici; Francika Peterca, Antonija Breskvar in Marija Golobova v Ljubljani*.
b) Rešitev rebusov : I. Avstrija.	II. Sokol.
Prav so ju rešili: Gg. Fr. Fevk pri sv. Jakobu v slov. gor.; Fr. Tomšič, kap. v Koprivi; Iv. Govedič, kap. v Velenji; Fr. Kljun, feldvebelj v Ljubljani; Ivan Dominik, zdravnik, in Jos. Levičnik, učitelj v Železnikih ; Maks. Robič, pos. in učit. pri sv. Miklavži pol. Ormuža; V. Turk v Ljublj.; Ivan Švajgar v Cernomlji; Feliks Majcen, dij. pri sv. To-" maži; Janko Babnik, dij. v Ljutomeru; Drag. Höchtl, učenec v Ljutomeru ; Ant. Zobec, dij. v Ljubljani ; Fr. Gosti, učenec v Ljubljani. — Gospodičine: Amalija Martelanec v Barkoli; Marija Papež na Jesenicah; Meta Pukl v Žečah; Olga Haring v Cernomlji in Marija Malič v Vinici.
Samo pervega je rešil Alojzij Škoda iz Zaplaza. — Samo druzega: Fr. Rustia na Skrilji; Ant. Berčić, učitelj pri sv. Ivanu; Adolf Pracni v Staremtergu pol. Loža; Jos. Regali v Ljublj. Jan. Strelec, učenec pri sv. Marku pri Ptujem in Franc. Peterca v Ljublj. c) Odgonetke ugank: 1. Mesec ; 2. Roka in rokavica ; 3. Sve-tilnica ; 4. Solnčna ura; 5. Merlič; 6. Sekira.
Rebus.
Jisdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič — Tisk Egerjev v Ljubljani,