298
Politične stvari.
0 slovenski politiki.
Prijateljsko pismo prijatelju. (Konec.)
Pa da bi znali upotrebiti vse duševne sile našega naroda v boji proti navalom nemškim in laškim, ostane vprašanje vedno še odprto: ali bi se mogli vzdržati sami ali ne?
Naša literatura se nikakor ne razcvitava tako, kakor bi bilo treba in bi bilo želeti. Odkar se je vse vrglo na politiko, je lepoznansko polje, dramatika, noveli-stika, pesništvo — vse je zapuščeno. Tudi v vedi in znanosti in v umetnosti le počasi napredujemo.
Resnica pa je tudi, da pisatelji nimajo dosti bralcev, narod je premajhen. Znanstveno delo pri nas ne more na svetlo priti, razen po „Matici"; „Matica" pa tudi neče in ne more vsacega dela založiti.
Recimo pa, da smo mi v stanu, ustanoviti ia vzdr-
žati univerzo in tehniko; al prašam Te: kdo nam bo slovenske knjižnice napolnil, kdo nam bo učene knjiga spisal za te visoke šole? — Ti mi boš se ve da nekoliko slovenskih učenjakov naštel, in jaz ti rad pritrdim da so ti možje vsak svoji stroki kos; pa če jih vse na« štejee, kar jih je imenitnih strokovnjakov, ne najdeš iih več, ko komaj za vsako stroko po enega ali dva. Zdai pa vendar sam veš, da kdor se hoče kake stroke p0„ polnoma naučiti, treba, da bere mnogo različnih avtorjev, da mnenja tega in onega primerja, in si tako sam svojo sodbo naredi. Vzemimo, na priliko, zgodovino; ta zgodovinar pravi tako, drugi tako, tretji zopet obema nasprotuje, in kaj druzega trdi. Če pa imamo samo enega zgodovinarja kot profesorja in kapaciteto, in nobenih knjig, potem učenci ne bodo drugih mnenj po-znali, ampak samo mnenje svojega učenika; izobrazili se bodo enostransko. Znanstvene kapacitete so redko sejane, in tudi mi Slovenci nimamo vzroka, smčlo upati da bodo pri nas kakor gobe iz tal rastle, in da bomo sami za se, Bog vedi, kako znanstveno cvetje in sadje obrodili. Specifično slovenske visoke šole bi bile slabe* pomagati bi si morali najbolj s tujimi autorji.
Drugače se pa star pokaže, ako se združimo literarno s- Hrvati in Srbi. Naši slovenski učenjaki, združeni z jugoslovanskimi, reprezentirajo že precejšnjo izvirno duševno moč, ki ji ne bo treba vedno in vedno k tujim narodom na posodo hoditi.
Tudi dvomim, da bi mi Slovenci bili zmožni, sami zase ustaviti germanizacijo.
Ti mi imenuješ sicer druge male narode, kakor Portugize, Holandce in Dance, ki so se vzdržali; al, dragi moj, Ti nisi premislil geografične lege teh dežel. Poglej na zemljevid, in videl boš, da je Dansko nekaj otokov in poluotok, ki je s kontinentom le malo v dotiki; Portugalsko in Holandsko se razširja tik morja, in oba naroda, Portugizi in Holandci, imata svoje oči proti morji obrnjene: kupčija je njih glavni zaslužek, in sicer kupčija čez morje, in manj s zahrbtno deželo. Holandci gledajo v London, Danci pa v Stockholm, in ondi imajo zaslombo, kedar bi jih Nemčija hotela pogoltniti, a ta zaslomba je vendar toliko oddaljena, da jim sama samostojnosti in individualnosti ne more vzeti.
Naša geografična lega pa ni tako srečna v tem obziru. Razen Hrvaške meje nas oklepata okoli in okoli dva čisto tuja naroda. Na severu imamo sicer visoke Karnske planine, pa teh ne smemo kot svojo mejo sma-trovati, kajti potem izgubimo 120.000 Koroških Slovencev; če se pa teh odrečemo, koliko nas potem še ostane? Na Štajarskem pa nimamo nobene naravne meje, Ptujsko pa Mariborsko polje in nizke gorice ne morejo ustaviti valov proti jugu sileČega nemštva, dokler smo navezani samo na svoje slovenske moči. In če bi se prav nemški valovi, prihajajoči iz Koroške, razbili na Karnskih planinah, prigrmeli bi čez južno Stajarsko noter na Kranjsko, in preplavili srce Slovenije. Proti južni imamo sicer morje, a kupčija v tem morji je večidel v rokah Lahov, tako da nam tudi to morje prinaša le tuj duh, tuj jezik in tuje šege. Tudi v zapadni Goriški je naša meja Lahom odprta; le v vednih borbah bi jo mogli ohraniti pred tujimi navali. Kar pa se Hrvaške meje tiče, ne bi bila nam sicer nikoli neprijazna ali celo sovražna, bila bi nam dobra zaslomba; al ta zaslomba je prebiizo; bolje ko se v stiski Hrvatov oklenemo, bolj se jim bodemo približali, dokler nas sila ne prižene naravnost Jugoslaviji v naročje. Mi čez morje nimamo velike kupčije, toliko več občujemo pa s Hrvati, in bomo še bolj občevali, kedar se naš obrt razvije, in Turški Slovani osvobodijo iQ nehajo biti mrtvo te!6. — To je vse kaj druzega, ko pri Portugizih,   Holandcih in Dancih,  ki jim je  nad-
olovica  meje morje,   katero je  tudi  njih glavna kup-jijiska cesta.
Zato je moje mnenje, in mislim, da je mnenje vsa-ega mislečega Slovenca to , da se sami niti literarno, C-fi materijalno, niti politično vzdržati ne moremo. To D eUje sem slišal tudi iz ust prostih Slovenskih kmetov . delavcev, ki iz skušnje ved6, da na Hrvaškem, Slavoniji itd. odpira se jim veliko več trgovine in zaslužka, kakor pa na nemško stran.
Nekateri se sicer bojijo, da bi nam Hrvatje slovnice hrvaške kakor pištole na prsi ne nastavili. A to je smešen strah; Hrvati niso Nemci, ampak naši bratje; flj dvombe, da bi se ž njimi porazumeli; Hrvatje dobro ved6, da nas tako dobro potrebujejo, kakor mi njih, «ato se bodo premislili, predno nas razžalijo; slednjič 0a nimajo nobenega pametnega razloga, z nami trdo postopati. In recimo, da bi mogli, je vendar to gotovo, da tned Jugoslovani Slovenci ne bomo tisti narodič, kakor smo v primeri z Nemci; med Jugoslovani bi nas glas tudi kaj veljal.
Ker bi Slovenec ne zgubil svojega maternega jezika, bi potem vsak izobražen Slovenec znal slovenskega in hrvaškega, kar mu bo le na veliko korist, kajti kam hočejo naši izšolani mladenci stopiti v prakso? Mar na Nemško ali na Laško? Ne; tam imajo takih sami že več ko preveč.
Pač pa bo v slovanskih pokrajinah Turčije inteligencije treba, ako se tam enkrat slovanski narodi Turškega jarma tako ali tako osvobodijo, vsaj kakor je dozdaj ondi bilo, ne more dalje biti. Tam se bodo začele zidati železnice, vstvarjati šole, oživljati kmetijstvo, obrtnija in trgovina itd.; našli bodo tam svoj kruh naši inženirji, telegrafisti; ustanovile se bodo niže in više šole, iskali bodo jugoslovanskih učiteljev; s civilizacijo i3e bo kmalu začela čutiti tudi potreba zdravnikov, odvetnikov, političnih in sodnijskih uradnikov. Tudi naša obrtnija bi našla tam kupca in vedno bolj se bo čutila tudi za slovenskega meščana in tržana potreba, da se nauči hrvaški (srbski).
To vse — bodeš mi rekel, dragi prijatelj — so lepi uzori (ideali), kateri izvirajo iz srca „Gefuhlspo-litikerja". — Pa reci mi, kar hočeš, tega mi vendar ne bodeš odreči mogel, da uzori moji vendar niso čisto jalove domišlije, — da taka slovenska politika je zdrava, da namerava le blagor naroda našega, pa da je tudi skozi in skozi lojalna, kajti ona ne sega čez cieje Avstrijske, ona se giblje le na zemlji, — ki je tast Habsburške dinastije, kateri tudi so Hrvatje tako udani, da so za njo že potoke krvi prelili. Slavna priča tega je — ban Jelačič leta 1848!!
299