Ciril Bergles 624 Ciril Bergles ŽIVETI IN PREŽIVETI ČLOVEK JE ČLOVEK Človek je človek na kateremkoli koncu sveta, če še diha. Ni pomembno, če so mu vzeli noge, da ne bi več hodil. Ni pomembno, če so mu vzeli roke, da ne bi več delal. Ni pomembno, če so mu vzeli srce, da ne bi več pel. Nič od tega ni pomembno, ker človek je človek na kateremkoli koncu sveta, če še diha. In če diha, si lahko izmisli noge, roke, srce in se spoprime s tem svetom VIDEL SEM, KAKO JE CVETELO STARO DREVO Videl sem staro drevo ležati na tleh. Zdelo se mi je, da spi in sanja 625 ŽIVETI IN PREŽIVETI o neki davni pomladi. O, ta klic vonjev, ki jih širi življenje, in prihaja iz temnega dna smrti! Zaradi njega so pogledi cvetlic tako polni hrepenenja. Videl sem staro drevo, kako je cvetelo, s kakšno vztrajnostjo in upanjem! In sem verjel, da je odsotni čas še vedno njegov gospodar. Za trenutek sem ugleda! vso svojo preteklost in sem pomislil: umrješ pravzaprav takrat, ko te tvoj pretekli čas več ne doseže. ŽIVETI IN PREŽIVETI Vsak od nas živi, preživi po svoje, čeprav ne živi tako, kot si želi, si je želel, si bo želel, živi in preživi, biva tu, medtem teče čas, ki ga loči od smrti, dogodek sledi dogodku (čeprav bo vzet v nebo z dušo in telesom), to bivanje tu je polno ugodnih okoliščin, različnih, Ciril Bergles 626 verjetnih, neverjetnih, banalnih, nekaj izrednih okoliščin in drugih pomembnejših, ki se tičejo bolj njegovega mozga, ki z vso ihto zvoni s svojimi zvonovi. NEKAJ, ČESAR NE RAZUMEMO Je nekaj, kar premine brez sledi, je nekaj, kar se vrne, je nekaj, kar pozabimo, zaradi novih listov na drevesu in sadov. Jeseni, ki prihajajo, ohranijo nekaj v svojih umrlih listih, nekaj kot prah, potemnel in grenak. Je nekaj, kar premine brez sledi, je nekaj, kar se vrne. A ostane še.nekaj, česar ne razumemo: ne ljudje ne Bog. SMRT NE MORE ŽIVETI Smrti se nikoli ne posreči živeti. Živi smrt samo takrat, ko nihče ne živi? Smrt se hrani z umirajočimi in jih ne usmrti: to je njen komercialni smisel, njena spretnost. 627 ŽIVETI IN PREŽIVETI Umirajoči je tisti, ki reče: »Živel kralj!« in kralj se še naprej smeje, kot Herod, najstarejši od vseh mrtvecev, ki se smeje s pretkano omahljivostjo mrtvih. Dobro bi bilo, da bi mi tega ne verjeli. Vsaka beseda je poezija: čeprav še ne umirajoči, je umirajoči prepričan o svoji zgodbi. SMRT S ŠTIRIPERESNO DETELJICO Medtem ko pišem pesem, na ulici sneži, ljudje hodijo neslišno mimo mojega okna in moji stari prijatelji počasi umirajo, kot večerne sence. Smrt je nekaj strašnega: jemlje mi tiste, ki^ih ljubim, tiste, ki so kot vzglavje za moj sen, obliž za moje rane... Potem se vse napolni z neskončno odsotnostjo, s solzo, ki prečiščuje kot čebula ali sol. Moja štiriperesna deteljica je razpadla na tisoč peres. V neki daljni deželi spreminjam svojo pesem v nevidno mrežo in z njo lovim novo srečo. Ciril Bergles 628 O ČEM SE BOMO POGOVARJALI POTEM Predvsem bomo govorili o naši mladosti, s toliko časa okrog nas, s toliko časa pred nami, s prividnimi leti, ki ne bodo več naša, in dnevi, ki bodo prihajali iz morja in se bodo neizrabljeni vračali k svojemu temnemu trajanju. Govorili bomo o naši mladosti, ki smo jo tako lahkomiselno spregledovali. Omenjali bomo noči in njihova imena, tisto, kar se je oddaljevalo od nas s tako neopazno naglico: prisotnost spopadov v snu. Govorili bomo leže na hrbtu, nekateri na bokih, kot pred davnimi leti, ne da bi vedeli, kaj smo bili, kdaj se je razcvetela naša mladost, kdaj smo izživeli svojo ljubezen in kdaj se je nam približala smrt.