- 179 - Novičar iz Ljubljane. V sredo ob enajstih dopoldne je dvakrat vstrelil čuvaj na gradu in s trobilam naznanje dal, de v K rakovi m gori. Berž je letelo veliko ljudi in 6 brizgel na pomoč, ki so obvarovali, de je — hvala Bogii — le strešje ene same hiše pogorelo. Sreča je bila, de ni bilo nič vetra, pa vode dovelj , in de so hiše z opeko (ceglam) krite. — Pri ti priložnosti povemo, de po hudim ognji vKrakovim, ki je bil v nedeljo 29. maliga travna v letu 1798 popoldne ob treh, pri kterim je 32 hiš pogorelo, 16 pa so jih odkrili, de ni oginj še delj segel, so začeli v Krakovim p er vi krat hiše z opeko pokrivati, in de perva hiša je v Krakovim 16. dan veliciga travna 1798. leta z opeko pokrita bila „v dober izgled za druge, kaj imajo storiti." Tako beremo v 39. listu Vodnikovih Novic 1798. Lepo je brati, kako je rajnki Vodnik takrat Krakovčane opominal; Kra-kovčanje so ga bogali in imajo zdej hiše z opeko pokrite. Kar je pa Vodnik takrat Krakovčanam na serce govoril, velja še dan današnji drugim hišnim gospodarjem, ki nočejo spoznati potrebe varnih pohištev. Tele so Vodnikove besede: ^Nobeden ne čakaj, de mu bo voda sama z nebes doli tekla, kader bo gorelo , ker je vsak v stanu lahko poprej pomagati. Les, slama in seno rado gori, kamen in ilovca se ne vnameta. Ako bi jez imel hišo postaviti, bi jo popolnama ognja varno naredil , de bi ravno imel na posodo iskati; boljši je za obstoječe reči dolg storiti; pridna roka bo v malim času kredo pobrisala; potlej pa dolgo vživala sadje svojiga truda," — Ptujci, ki jih železnica pogostama v Ljubljano vozi, so že začeli po mnogih časopisih krajn-sko deželo popisovati. Lepe kraje vsi zlo hvalijo; uni-dan je pisal nekdo v Dunajskim časopisu mnogo lepih reči od Krajncov, pa hudo je zabavljal, de po kmečkih hišah ni skorej nič dimnikov vidil. Mož je resnico govoril. Kolikrat so že Novice opominovale, de naj bi kmetje teh malih stroškov ne pogledali in si dimnike napravili zavoljo varnosti ognja, in snažnosti hiš. Pa jiaši kmetje nemorejo zapustiti te ajdovske šege! — Ce Ljubljanski dopisniki v Gracarci in v Lloydu nimajo kaj zabavljati ali se s čem prepirati, ne vejo dru-ziga nič pisati. Nobena dežela nima tacih nevmirljivih žolčnikov! Ni davnej kar se je spet nektakpisač spravil v dolgim dolgim sostavku čez gosp. Kronberga, ki je v Ljubljanskim nemškim časopisu s spodobno besedo pretresel nemško Teržiško pevsko družbo, ko je koledovala v Bledu. O j , ubogi prejemniki Gr a car ce, ki morate za take prazne kvante dragi denar plačevati!! Komu nek je mar: ali poje neka kopica v Teržiču nemške ali slovenske pesmi? Nam so pravi Ter žica nje rekli, „de oni nimajo časa se s prepevanjem pečati, in po svetu koledovat hoditi, ker jim — hvala Bogu — obertnija in kupčija dovelj opraviti daste; de tedaj ni po pravici, če kdo zato Teržičan e sploh očita in celi Teržič v en koš s tisto družbico vreči hoče, ki ima nedolžno veselje ??Was ist des Deutschen Vaterland" prepevati." Ne j vsak poje, kar mu je drago, če le dru-zimu s tem nalaš ne nagaja. Zakaj de pa ravno Ter-žiška družbica na slovenski zemlji samo nemške pesmi poje, nam ni znano, in nas tudi zvediti ne mika; to pa vemo, de „Kje dom je moj?" je tavžentkrat lepši, kakor ;jWas ist des Deutschen Vaterland", čeravno je bila takrat v Bledu >?auf ollgemeines Ver-longen" zbrane množice prepevana. — Te dni smo dobili v Ljubljano tudi Jurčetov popis Ljubljanskih veselic ob dnevu, ko se je vožnja po železnici začela. Med povabljenimi gostmi je bil tudi Jurče (Hans Jorgel) iz Dunaja, ki Ljubljančane in sploh Krajnce tako hvali, de bo po tem popisu marsikteri Dunajčan veselje dobil Ljubljano obiskati. Drugo pot bomo kaj več od tega popisa povedali. — V četertek dopoldne je bilo praznovanje godu našiga presvitliga cesarja Franca z veliko sv. mašo, ki so jo knezo-škof v stolni cerkvi peli. — Gosp. Dr. Kleemann, profesor občne zgodovine in lat. filologije, je vodja Ljubljanskiga gimnazija, ki po novi napravi zdej tudi 7. in 8. šolo obseže, izvoljen. Poprejšnji gimnazijalni vodja, gosp. Rebič je tedaj od tega opravilstva odstopil in sicer z veliko pohvalo, ktero mu je za njegove zasluge minister lika na znanje dal. Čeravno opravilstvo šolskih vodjev po sedanjih novih postavah tako obširno ni, kakor je poprej bilo, ker imajo zdej vsi profesorji skupej v tem govoriti, zamore vodja vender z razodenjem živih potreb sedanjiga časa in z nasvetovanjem dobrih šolskih poprav in naprav, ki so za deželo potrebne, veliko pripomagati k napredku šol-skiga poduka. Vsih šolskih prijatlov oči so tedaj zdej obernjene na noviga gosp. vodja in njegovo obnašanje. Tudi sojgimnazijaini profesorji po novi napravi nekoliko pre-menili svoje poprejšnje učilištva. Sploh so se začele šole v pondeljik. — V normalnih klasih bo letaš še vse tako, kakor je lani bilo, ker ni še nič novih bukev. — 4. bataljon našiga domačiga regimenta pride izBlatniga Jezera iz Ogerskiga, v Ljubljano domu.—Kakor se sliši, želi gosp. minister Bach, de se imajo nove cesarske gosposke že ob novim letu vstanoviti; za to je na vse sedanje deželne poglavarstva, tedej tudi v Ljubljano, povelje šlo, to napravo na vso moč pospešiti. — Prijatlam domačiga jezika oznanimo novico, de naša izverstna igravka, gospodična Vesel, rojena Ilirka, se uči ravno zdej slovečo poezijo Ko seski ga „Pe-sem od verliga moža" (iz nemškiga po B urgerju: Das Lied von braven Manne), s ktero bo te dni v Ljubljanskim gledišu domorodce razveselila. - 180 -