Za poduk in kratek čas. Kobilice selivke na Slovenskem. Napisal J. Sattler. (Dalje.) Naj navedem še tu poročilo dveh samovidcev iz noveje dobe; prvo je iz preteklega stoletja; drugo iz tekočega. nV tem treuotku gledam nekaj, česar vse žive dni nisem videl. Prikazen je ostudna. Kobilice so, prihajajoče s Poljskega. Kaj takega bi si nikdar prestavljati ne mogel. Dan je pppolnoma jasen. Na jedenkrat je nastal strašen dim, kakor bi gozd gorel dve uri na dolgo. Bilo je opoludne. Ob jednem se čuje grozno šumenje v zraku, ko bi burja vihrala. Solnce je otemnelo, da si komaj deset stopinj videl pred sebe. Na milijone kobilic leti. Nikdar ne gre tako gost sneg; toliko je teh živalic. Letč vse v jedno stran; katere so pale na zemljo, požrle so hipoma do korenine vse žito. Dolgo uiso ostale. Sedaj je že ob treh; ali ta prizor še vedno traja. Roj ni širok, leti pa tako nizko, da se zadeva ob hiše. Bog pomagaj deželi, kamor pridejo". Drugi piše: ,,Bilo je meseca julija leta 1826. Zimina ni še požeta, kar se raznese strahoviti glas, da se kobilice bližajo. Žal, da se je to le prevej potrdilo. Ne pretiravam, če rečem, da je solnce otemnelo zbok goste, nepregledne množice teh prišlecev. Dva dni je trajal prihod. Zimina je še stala; vsi roji so pali na njo, da bi oni žetev začeli. Mahoma so kobilice pregrizle stebla držeč se pod klasom na njih: potem so šle na druga jednako delajoč. Pustošile so tako hitro, da ženjice skoro niso imele drugega, nego prazno slamo. Od jarine jih je samo zadržala njiva v prahi; a v to so odložile jajca svoja. Bati se nam je torej bilo bodoče leto strašnih re6i. In le preveč se je uresničil naš strah. Že meseca aprila smo zapazili, da so vse prahe, bližnje in dalnje, pokrite s črnimi žiyalmi, ki so požrle vso travo. Ko smo na te njive gnali živino na pašo, našla ni drugega kakor pustinjo. Pri tem pa ni samo ostalo. Kmalu se je ta množica v malih tropah bližati jela sosednemu žitu. Brauili smo, kolikor smo mogli; toda ves trud je bil brezuspešen. V kratkeni 80 bile prabe prazne, žitno polje pa polno te golazni. Ko bi bilo meseca majnika hladno in deževno vreme, utegnile bi pocrkati tedaj še slabotne živalice; ker je pa bilo vedno aubo in toplo, žrle 80 lebko brez skrbi travo in žito. Ko naposled meseca junija poatane bladneje in začne deževati, branilo jib je že visoko žito. Gledati smo torej morali, kako so ae polagoma razvijale, ne da bi nam bilo moči jib uničiti. Ko je pa žito, seveda že jako redko, dozorevalo, zdela se jim je jarina vabljivejša. Sedaj ao se začele, ker so dobile peroti, silno bitro pomikati. Požrle ao ajdo, ječmen, oves in deteljo in dozdevalo se je, da jib pribaja od dne do dne več. Žalosten je bil pogled. Vse polje je bilo prazno, da se ni poznalo, kaj je ondu raslo". (Dalje prib.) Smešnica 32. ,,Oče", vpraša sodnik stareka, ki toži soseda, da ga je pretepel, noče, ali je bil kdo poleg, ko vas je soaed tepel?" ,,Se ve, da, goapod", reče mož naglo, ,,se ve, da; jaz sem bil poleg".