Cerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Umestno se nam zdi, da tukaj omenimo Kosarjevo »Dogodivščino sv. vere*, liskano v »Ponovilu za nedeljške šole«.1) Ta zgodovina se je učila po vseh slovenskih nedeljskih §olah kakih dvanajst let, in bi po volji pisateljevi naj utrjevala v srcih slovenske mladeži vcrsko prepričanje, »da je namreč izmed vseh ver prava le ena edina, v katerej smo mi tako srečni, rojeni biti in živeti, katero je Jezus Kristus iz nebes prinesel in jo sv. katoliška cerkev uči<=. Bistro oko špirituala Kosarja je tudi zapazilo precej vsako nevarnost, v kateri bi vera rojakov utegnila Skodo trpeti. Ko je 1. 1848. v Avstriji liberalizem po težkem porodu zagledal luč sveta, in ko se je za časa >mestjanskega« ministerstva vspel celo na vladni stol, pretila je pač marsikatera nevarnost Krisfusovi cerkvi in torej tudi slovenskim njenim vernim otrokom. Glavni namen liberalizma bil je namreč vedno in bo: razkristjaniti države ter tako spodnašati trdna tla nravstvenemu in socijalnerau redu: In ko je liberalizem postal možat in je roditi začel, porodil je brezversko šolo in svoboden tisk, in je potem posegel v svetišče krščanske družine ') V Beču 1854. Troškom c. kr. administracije za razprodajo šolskih knjig, v Janezevih ulicab. ter jcl skruniti zakraraent sv. zakona, češ, zakon je p> svetna zadeva — Kristus in cerkev niraata tu rtič opravili. Olroci— paglavci—bili so svojemu očetu povsem podobni. Kosar jih takoj spozna in začne slovensko ljudstvo svariti pred to zalego. »Kam pa zvodi oinika, — tako govori o brezverski šoli — ki tega temelja (sv. vere) pogrešuje ali ga zamelava ? Oraika brez vere stori cloveka ošabnega, da se šopiri zzakladom vednostij svojih, in nobene veljavnosli nad seboj priznati noee. Tega se prepričamo, ako šole in marsikatere IJLidi tako imcnovanih omikanih stanov pregledujemo. Ako se v šolah izobraženje v drugih predmelih pridno obdeluje, verna zavest pa z enako skrbljivostjo ne ostri, se prigodi, da dijaki od lela do "leta manj verujejo in brez vere šolo zapLislijo«.1) Kosar pripoznava dobroto in iinenilnost svobodnega tiska, ako pošteni Ijudje prijemajo za pero in če so pisatelji verni krisljani. aBlagor narodu, kateri ima pisalelje, ki mu pripravljajo zdravo dušno hrano. Oni ga vodijo po prijelni stezi časnega blagostanja v Solo večnega zveličanja . . . Podoben je sovboden tisk velikcmu Irgu, na katerem se vsi narodi zemlje shajajo, da občujejo in zamenjujejo med seboj zaklade svojega uma . . . Verba volant, littera scripta manent, to je: Izkadi se beseda, zapisana črka pa ostane . . . Tvoja roka bo žc zdavnej v grobu trohnela, in rod, za katerega si pisal, bo poleg tebe počival na gomilah, ali tvoji spisi bodo Se živeli. Stoletja in stoletja bodo v vrtuncu časa že potonila, ali tvoje spise bodo še pozni potomci brali . . .« Špirilual Kosar pa tudi že sluli presilno nevarnost in gleda od daleč.neizmerno škodo, katero utegne napraviti svobodni tisk v vernem narodu, «ako postane orožje laži in zmote, krivice in strasti in se zniža v službo mesenc pohlepnosti. Zakaj kakor železo, ki se dolika magneta, postano samo magnetično: tako slopila tudi bralec in pisatelj v duhovno dotiko, in skoraj ne da bi se zavedal, se bralcc navzame vsega mišljenja in čutenja pisaleljevega. Pohnjsljive knjige so zares dušna kuga za narode in države". Zdaj nas mika, tu vse posneti, kar je je pokojnik o tej kugi zapisal v svoji knjižici »Svobodni tisk«.1 Cc pa tega ne moremo storiti, navedemo vsaj to, kar Kosar o sprideni beletrisliki piSe. »Ako beletristika to pot nastopi in brez ozira na deset božjih zapovedij v slikah, pesmih, pripovestih, igrali vedno ljudem vse to podaja, karkoli njih počutl.jivo poželenje mika in najdivjejSe mesene slrasti budi, pogreznejo se Ijudje v najostudnejšo mehkužnost. Mladost se ostrupi, zakon se oskrunja, raztrgajo se najsvetejše vczi družinskega življenja; nedolžnost ne najde zavetja več, poštenost in zvestoba, ki brez zatajevanja mogoča ni, poslane neumnost, knjti neizmerno gnanje po vedno novih užilkih in veselicah, bodi si po poti pravice ali krivice, postane geslo lakega mchkužnega naroda. Taki pohlepni in sladoželjni ljudje so vselej in z vsem nczadovoljni, in vsako uro pripravljeni za vsako hudobijo, za vsak prevrat, za vsako prekucijo, ako sc jim le pcna sladkosti obljubi. Ko je začelo mehkužno rimskoljudslvo kričati: Panem und Ciicenscs, lo je: kruha in veselic — ugasnila je zvezda slave starodavnega Ilima; zakaj mehkužno Ijudslvo ni več sposobno za slavne čine. . . .« Bogu bodi potoženo, da se s lako smrdljivo hrano zalaga že ludi naše devižko, slovensko slovsivo! »Rimski katolik« namreč pravi: »Zares, krasna literatara se nam obeta od mladih radikalcev, ako smemo na pri- ') Svobodni tisk str. 9. — ') Svobodni tisk in katoliški bravci in pisatclji. J. lilaznik v Ljubljani 1863. hodnost sklepati iz dosedanjih umotvorov, s katerimi so nekateri »napredni« akademiki obogatili slovstvo . . . Pero nam odreka, da bi prebrskavali tako blato!«2) »Ne podpirajmo — tako opominja Kosar — ne s peresom, no z tlenarjem takih časnikov in knjig, ki so našemu katoliškemu prepričanju nasprotne. Neumen je, kdor tatom vetrihe kupuje, in roparjem nastavlja lestvice, da mu ložej kradejo in ga oropajo in nikakor ni usmiIjenja vreden, ako se mu je škoda zgodila: še bolj nespametni bi bili mi, ako bi sovražnikom vere in države denar pošiljali, ler njim ta'<o orodje kupovali, s katerim hram naše časne in večne sreče podreti hočejo«.