Uredniška priloga ^Kmetovalcu".
VRTNAR.
List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh
in za sadjarstvo.
Št. 18. V Ljubljani, 30. septembra 1888. Letnik 1.
O sušenji sadja v Ameriki.
(Po raznih virili priobčil M. Hostnik.)
Sadjarstvo v severni Ameriki daje sedaj velik del gospodarskih dohodkov. Uže 1880. 1. rodilo je po uradnih poročilih jabolk do 50,400.000 dolarjev, hrušek	„	14,130.000	„
breskev	„	56,135.000	„
grozdja	„	2,120.000	„
jagod	„	5,000.000	„	-
drugega sadja do 10,500.000 dolarjev, torej vsega vkupe gromadno vsoto
138.285.000	dolarjev, ali do 300 milijonov goldinarjev!
Velik del sadja rabi za konserve. Po raznih tovarnah, koder delajo konserve iz sadja, dobiva nad pol milijona delavcev dober zaslužek. Pa tudi svežega sadja prodaja se mnogo, in dohodki, ki jili daje sadjarstvo posameznim ljudem, so zares popolnoma amerikanski. Tako je posestnik enega breskovega vrta v Kaliforniji '881. 1. dobil 15.000 goldinarjev čistega dohodka. V Mičiganu, kjer je bil, ako se ne motim, nekdaj za misijonarja slovenski sadjar prečastiti Pirc, prodaja samili jagod do 8 milijonov gold. na leto! V Tenessee pa je največi jagodnjak na vsem svetu ter meri 55 hektarov, in kadar jagode zore, beri' jih okolo 500 delavcev! Malo mesto Hailand na Hudsoni prideluje vsako leto samo malin do
55.000	gold.!
Vse te številke dokazujejo jasno, kako nas je Amerika prehitela kakor v vsem drugem tako tudi v sadjarstvu. Prekosila pa nas je posebno še v sušenji sodja. Suhih jabolk, lirnšek, breskev, sliv, marelic, črešenj in višenj, malin in ostrožnic pošiljajo z raznih vrtov in iz raznih krajev v glavna mesta ameriška in evropska toliko, da se človek utrudi, ko Sita številke, koliko so tehtale suhe breskve, črešnje, slive, jabolka, in koliko se je za nje kje stržilo denarja. Največ posušenega blaga je jabolk, breskev, sliv in maline, posebno pa jabolk in breskev, (jene posušenemu sadju ravnajo se po vrsti sadja in po letini, kakor povsod drugod; razen tega pa imajo v čislih še to, ali je sadje očiščeno ali ne. Tako so jabolka, iz katerih je vzeta srčevina, dvakrat draža od teh, iz katerih ni izrezana; ravno tako je olupljeno jabolko za celo tretjino draže nego neolupljeno; ravno tako so breskve in češplje ali slive brez kosti za tretjino draže nego s kostjo.
Da trgovina s suhim sadjem v Ameriki daje mnogo dobička, vidi se uže iz tega, da mnogi trgovci vsak teden objavljajo tiskane cene, ki jih ima ravno
70
posušeno sadje. Razen tega razpošilja se jeseni, namreč 1. septembra okrožno pismo, katero naznanja, kaka je uže in še bode to leto sadna letina.
Ravno tako pošiljajo trgovci gospodarjem, ki se pečajo s sadjarstvom, nauk kako naj vkladajo razno sadje, ob kakem časi naj ga pošiljajo trgovcu itd. Tako se olajšuje kupčija mej prodajalcem in kupcem; tako tudi ni mogoča tista skrivnost, katere si mi pri nas večkrat ne moremo razjasniti, namreč kako da v eni prodajalnici za kilo, n. pr. suhih jabolk dajemo dvakrat več nego v prodajal-nici, ki stoji na drugi strani ulice.
Zdaj pa naj povem, kako v zjedinjeuih državah ameriških sadje suše. Kakor skoro v vsaki drugi stvari, tako so tudi v tej prekosili nas Amerikanci. Najprej so jih začeli posnemati Nemci. Kdaj pa začnemo mi posnemati Nemce, to je pač samemu Bogu znano. Zdavnaj uže nisem bil v domovini in ne vem, ali je zdaj v tem oziru kaj bolje ali ne. Pred dobrimi desetimi leti pa so sušili doma sadje ravno tako, ko takrat, ko so Francozi rogovilili pa Kranjskem. Imeli smo tu pa tam kako sušilnico, v njej je bila od spodaj peč, nad njo pa pletene lese. če smo kurili mnogo, sušilo se je sadje precej naglo. Tretji dan so bili krhlji suhi. Ali kakšni so bili?! Na eni strani prismojeni, da so bili grenki kakor tabakova žlindra, na drugi pa malo boljši; v njih je bil pecelj, in če je kdo imel čas in voljo jesti te krhlje, to gotovo tri dni ni mogel izmed zob izbeckati tiste kože, ki so pečki v njej. češplje so kar rožljale kakor razbit pisker v Žaklji, orehi pa so bili grenki in črni, in zelo močno je bilo jedro podobno saji.
Res je, da so Nemci prebrisan narod, ali vender dozdaj niso še prekosili Amerikancev v sušenji sadja: koža je zgrbančena suhemu sadju, barva mu je temna, presuho je, z eno besedo, krhlji so dobri, ali lepi pa niso. Vender če zdaj na Kranjskem ali sploh koder se govori po naše, vsaj tako suše kakor Nemci, potem je to uže precej velik napredek.
Amerikanci pa tako suše, da je take barve krhelj, hruška, kreskev, itd., kakor da bi bil plod svež; v suhem sadji je več vlage, zato je boljše in se bolj lehko kuha; koža skoraj ni nič zgrbančena. In vender je sušenje tako prosto, da se moramo le čuditi, kako da ne posnemamo Amerikancev.
Dobro sušilo mora doseči dve reči: suho sadje mora biti krepko, t. j. ne sme se priditi, in zraven tega naj ohrani svoje dobre lastnosti.
Izkušnja uči, daje treba kolikor mogoče hitreje sadju vzeti vodo; čim hitreje se to dela, tem bolj bo suho sadje podobno svežemu. Da ohrani sadje svojo barvo, treba da je kolikor mogoče manj časa na ztaku, kajti kislorod (oksigen), ki je v zraku, preminja barvo.
Ako se suši počasi, ali ako je temperatura previsoka, škoduje to sadnemu okusu, če je temperatura ali vročina malo niža nego 100° C., gre vlaga sko ro iz sadja, in „štirka“ se prevrača v sladčino. Do 90" C. vroč zrak použiva trikrat več vlage, nego telita sam. Največa temperatura, ob kateri se dobiva še količkaj dobro suho sadje, je 121° C. ali 97° R.
Glede na sadno sorto se vročina ponižuje. Jabolka in hruške začenjajo se sušiti z največo vročino, ki se potem ponižuje; slive (češplje) pa in drugo koščično sadje začenja se sušiti z nizko vročino, ki se potlej povišuje.
Kadar se sadje suši, mora biti okolo njega atmosfera vlažnega zraka (vzdulia), kajti le tako ohranjuje mehkost. Ta vlaga, ki je ob sadji, dobiva se, ako se voda iz njega neprenehoma pari, kar se dosega z ravnomerno vročino, o kateri sem uže govoril. Razen tega pa se vlaga, ki gre iz sadja, mora neprenehoma odstranjevati; to se doseže, ako je v sušilnici dovolj te ge, t. j. ako tegne ali vleče po njej vnanji vzduh. Razumno sušilo potrebuje torej ob enem vročine in vetra, seveda, kolikor je treba. Te zahteve izpolnjujejo amerikanske sušilnice.
71
Te sušilnice sestoje poglavito iz naslednjih oddelkov: a) iz spodnje peči, kjer se kuri in b) iz vrhnjega oddelka, t. j. iz sušilne kamere, v katero se vstavljajo lese iz galvanizovanega drata; seveda služijo lahko tudi lesene, iz protja; kmet ni da bi se vozil v mesto in kupoval drata, pa še galvanizovanega. Peč je zdelana tako, da kadar v njej gori, priteka od zunaj vzduli, segreva se okolo peči in dimnika, od tod gre v sušilno kamero, mej lese in potom ven v kamerno streho. Včasi se zjedigja ta vzdušni hod z dimnikom, in takrat je tega še veča.
Ne bodem govoril o sušilnicah, ki se dado nositi in postavljati, kamor kdo hoče. Kdor ima jako malo sadja, bržkone ga ne bode sušil, ako pa ga bode, sušil ga bo za se. Kakor ga posuši, tako naj j<5.
Tudi o raznih sušilnicah ne mislim govoriti, kajti preveč drage so mnoge. „Kmetovalec“ je list za kmeta; kmet pa ne more tratiti velikega kapitala, da bi si omislil kako tako sušilnico, kateri ne more celo izgovarjati imena. Razen tega pa ima kmet še mnogo drugega posla, kadar je treba sušiti sadje, in ne utegne se pečati samo s sušilom. Pri nas je žalibog sadjarstvo tako rekoč še v plenieah, dasi poslednje čase hitro napreduje, za kar se imamo zahvaliti seveda najbolj slavni c. kr. kmetijski družbi, katera je poslednja leta dobila čisto drugo obličje, tako da v daljnji Rusiji komaj čakam vselej „Kmetovalca", tega dobrotnika našemu kmetu.
Govoriti hočem torej le ob eni sušilnici, amerikanski sušilnici Reino ld s o vi.
(Dalje prihodnjič.)
Šmarnice.
Izmed cvetic, katere so dobro znane Slovencem ter jim po pravici zelo priljubljene, so šmarnice (latinski convallaria majalis). Ker pri nas poznajo prav za prav le divje rastoče šmarnice, in ker jih je še malokdo znal srečno vzgojevati doma na vrtu, hočemo sedaj, ko jih je ravno čas presajati, popisati, kako je te lepe cvetice vzgajati.
Šmarnica spada med one večletne rastline, katerih vidimo le vrhove, ker pravo deblo jim raste vedno pod zemljo. Tako podzemeljsko šmarnično deblo kaže podoba 61. Šmarnice, oziroma njih korenine izkopljemo v drugi polovici meseca oktobra iz tal ter ločimo cvetno brstje, ki je oteklo in napeto, od vlaknatih koreninic. Vlaknate koreninice teh brstov skrajšamo potem šo do kakih 5 do 6 cjm ter posadimo brste v cvetlične lonce. Šmarnice prično v teh loncih, ako jih denemo na gorek kraj, kmalu poganjati in cveto nam zgodaj spomladi. Take šmarnice 'z rN° do 30° R. toplote, le dosti vode morajo
'meti. Kadar cveto, moramo jih presaditi v druge lonce. Ostale vlaknate koreninice pa položimo v 6 do 8 cjm globoke jarke v globoko vzrahljano zemljo ter jih potem zaspimo z rahlo prstjo, ki je ni treba teptati. Rastlinicam, ki vzrasto iz teh Koteninic, prilijmo spomladi z gnojnico. Na takem prostoru uspevajo potem šmarnice zopet tri leta dobro, ter jih imamo vedno dovolj za presajanje v lonce.
Podoba dl.
Kako se napravlja iz sadja kis ali ocet.
Akoravno se sadjarstvo skoro povsod še premalo goji, vender ga ni kraja, skoro ne hiše na deželi, kjer bi čez zimo ne imeli nekoliko sadja. Zgodi se pa
72
večkrat, da je že takrat, kadar se sadje trga, med njim mnogo gnilega. Pozneje se pa tako sadje še posebno pomnoži; kajti vsak sad, ki je le nekoliko ranjen, začne gniti.
Veliko sadja pa po zimi tudi zmrzne, da ni več za jed. Vse tako sadje naj se zmeče v kako posodo, v kad, da se skisa in segnije. Tudi olupki od sadja, ki se je posušilo, naj se zmečejo v posodo. Vse tako neporabno sadje se potem, ko se je nekoliko skisalo, spreša. Tekočina, ki teče od njega, je bela, nekoliko sladka :n diši nekoliko po gnilobi, ki se pa kesneje hitro izgubi. Tekočina naj se dene v odprto posodo za toliko časa, dokler ne vrže gnilih stvari, ki jih ima v sebi, na vrli- Ta gniloba naj se sproti pobira z vrha. Kadar ni več kaj pobirati, tedaj je tekočina čista, pretoči se v ocetno posodo ter postavi na topel kraj. V štirih ali petih tednih postane tekočina zelo kisla, in čez njo se naredi skoro prst debel klobuk. Od dne do dne postaja ocet vedno boljši; kesneje dobi lepo rumenkasto barvo in najboljši okus vinskega octa. Navadno je tak ocet veliko boljši nego iz zdravega sadja; vrhu tega se ga dobi skoro še enkrat toliko kolikor iz dobrega in zdravega sadja.
Ako pa hočemo ocet narediti iz sadnega mošta, moramo puščati mošt toliko časa, da zavre in da se očisti. Pretoči se potem v posodo, v kateri je ocet že bil, in se postavi v toplo sobo ali pa k peči. V nekoliko dneh se mošt začne kisati in postane ocet. Posebno se pa kisanje pospešuje s tem, da se med takov mošt vrže nekoliko klobuka (maternice) od prejšnjega octa.
Raznotere vrtnarske reči.
Jabolčni molj (carpocapsa pomonana) dela piškava jabolka in hruške in s tem mnogo škoduje sadjarjem, ker piškavo sadje nima skoro nobene cene in kmalu gnije. Predno povemo, kako se ta mrčes pokončuje, popišimo ob kratkem njegovo življenje. Meseca junija ali julija se prikaže mali, lepo pisani metuljček, sedi po dnevi skrit na drevji, po noči se pa plemeni, po drevji sem ter tija letaje. Oplojena samica zaleže na mlado sadje po eno jajce, iz katerega se čez 8 do 10 dni izvali gosenica ter se precej v jabolko ali hruško zavrta. Dotična luknjica je včasih nevidna, včasih pa tudi zelo očitna. Gosenica živi v sadji kakih 6 do 8 tednov. Kadar doraste, preje se iz njega, zleze na deblo in se zaprede tam pod njegovo skorjo, pod mahom ali pa tudi v zemlji. Veliko sadja ima pa še jeseni gosenice v sebi. Te izležejo tudi potem iz njega in se pokrijejo po razpokah in razah po poslopjih in tam prezimijo, spomladi se šele zapredejo, iz zapredkov pa po leti zopet priletijo metuljčki. Ako hočemo zdravo, nepiškavo sadje imeti, moramo odpalo sadje vsak dan pobirati, sušiti ali pa prašičem pokrmiti. S sadnega drevja moramo dobro spomladi staro skorjo postrgati in vse sežgati. Tudi storimo prav, če pobelimo sadna drevesa z apnom. Po slivah ali češpljah živi temu podoben mrčes, ki se tudi tako uničuje in tudi tako, da se drevesa malo potresajo, da odpade vse piškavo sadje, katero se potem pobere. Kadar jemo piškavo sadje, pomečkajmo vse take črve ali gosenice, da ne zlezejo v zemljo ter se tam zapredejo in drugo leto v novič škodujejo. O gorkih letih se ta sadni molj lahko pomnoži po 2krat na leto.
Da kumare V octu ne splesnijo, svetuje „Landw. Anzeig.“, naj se dene v posodo, kjer so kumare, v cunji do 2 lota semena črne gorušice.
Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske.
Odgovorni urednik Gustav Pirc.	Tisk J. Blaznikovih naslednikov.