184                                 Vojeslav Mole: Mrtvemu znancu.
Vojeslav Mole:
Mrtvemu znancu.
V ečer je bil  živahen, vse debate bile so zanimive in problem se za problemom je v besede zlate oblikoval in v diven diadem prečarali smo sanje si bogate. Le eden je med nami bled in nem sedel, s smehljajem grenke ironije in skrite v dnu srca melanholije.
Kozarci so zapeli in zdravica razlegla se je vriskajoča v noč. Plamtela srca so, gorela lica. — A on je vstal in trpko se smejoč nam dal roko, kot led mu je desnica bila, in šel je v pomladansko noč. Le v vratih že so ustnice mu blede zašepetale tiho nam:   „Besede . . ."
To je že davno ... A zakaj nocoj
zasanjali o tebi so spomini?
Kot živega te vidim pred seboj,
zamišljen in molčeč si kot v davnini, —
in vendar se zgrnila nad teboj
že davno zemlja je in spiš v tišini.
Ah, spiš, moj Hamlet, nimaš težkih sanj?
Povej, ni tam bolesti, ni kesanj?
Povej, kaj nam zakriva zvezd zaslona? Povej, povej, odkod gre pot in kam? Molčiš. Ločila naju je zatona skrivnost, izbrisala vso pot stezam, med nama zgrinja se molčanja zona . . . Polnoč je zunaj, vihra, sneg... In sam motrim življenja svojega daljine, ne vem potem ne dalje ne širine . . .