446 Igor Torkar Jetniški soneti BALADA O MUHI V TEMNICI Iz jajčeca na zidu moje ječe previdno majhna muha je pririla, ko znala že razpenjati je krila je zdrsnila v vrč vode, kjer trepeče, na krilcih vznak se bije za življenje, zvečuje strah ji drobceno sopenje in hitro pomolim ji bilko slame, da mi na dlan čez prste lesti jame, kjer le s težavo stresa mokra krila, da bi za letanje jih posušila... 447 Jetniški soneti r Ko njena mrežasta so krilca suha, ji dam obsrkati drobtino kruha. Tako mi v dneh, ko je moj dom temnica, postala muha zvesta je družica. Ko v ječo mi je sončna luč sijala, na dlan sem si natresel prah sladkorja in — ni preblisk jetniškega humorja — na dlan je moja muha pribrenčala. K sladkorju je plesaje pribrzela, v sesalu ga nestrpno je topila in sproti vsega strastno je popila. Potem je s krilci tiho zabrnela in letala mi s prsta je čez prste, počela vragolije razne vrste, kot da bodri me umna in igriva, čeravno sploh ne ve, kaj je hvaležnost in kaj dobrota je, ljubezen, nežnost in kaj človečnost vedno bolj lažniva. Je v pajčevino padla mala muha, nenehno meče se v odlet brenčeče, a pajek ždi, počasi, mirno zvleče si noge spod črnega trebuha in leze, leze — muha komaj diha, strmi v pošast, ki že grizalo viha, in slednjič, s silo groze, v let se vrže in res zbeži, ko nogo si iztrže ... V nožico zrem, ki krči jo krivijo, oči mi mrtve solze steklenijo in v meni je ... kot šel bi od pogreba. O, večni boj, obema si pravica, življenje brani mala si mušica, a pajku, da živi, krvi je treba. DNEVI V ZAPORU Ležim na pogradu zahrbtne ječe in premetavam se v samoti kruti, kot ranjen ptič, ki se po jarku meče, ko krogla mu prebila je peruti. Temnica mi diši po gnili ruši, svinčena tema me kot preša stiska, ne čustva ni ne misli ne prebliska, obup le blodi mi po prazni duši. 448 Mladost laži kolo je povozilo, da njeno cvetje v blatu je segnilo, pusto je v duši nedopovedljivo, kot na samotni, zapuščeni poti, zaraščeni s plevelom in koprivo, kjer gad le sika in tišino moti. Igor Torkar Ze res, da v sivi celici sem sam zaprt, a to je le navada, da tako se reče, kar glejte, tamle pajek mi v obiske teče, moj dvorni norček! Zdaj pozor! Na nit oprt na pajčevinah mi v tolažbo telovadi. Potem upehan pade mi na potno dlan. Ko si oddahne, akrobatek razigran, ga za plačilo, po nepisani navadi, prijazno nesem k zidu za smetiščno vedro. Ko v pajčevinast grad čez moje prste steče, mu za večerjo dam debelo mušje bedro. Že res, da v sivi celici sem sam zaprt, a to je le navada, da tako se reče, ker čisto sam bom le takrat, ko pride — smrt. * * * Za lino poje kuštravo poletje, za lino sončne plavajo meglice, za lino z vetri zibajo se ptice, za lino vrisk, ljubezen, smeh in cvetje. V temnici jezno joka stara muha, v temnici zid zelen je od plesnine, v temnici pajek ziba pajčevine, v temnici žalost, mrak, tišina gluha. Le včasih v star, že počen vrč iz gline, v razbito čašo moje duše mlade, ki tuj zločin ji smeh poletja krade, da zdaj v temnici zapuščena gine, srebrni žarek kradoma posije in tiho sonca belega nalije. Jesenski dež, dež, dež šumi mrazeče. šklopoče, v žleb ropoče štrkljajoče, po šipi line mrgota polzeče, tako kot da oko iz stekla joče. Na pogradu požira me vročica in pije zvodeneli mi očesi 449 Jetniški soneti in z zublji liže mi zabuhla lica. z ognjeno roko mi drobovje mesi. Cvetela je pomlad, odkar te ječe zapah za mano vsak dan se zapira, zdaj pa jesenski dež šumi mrazeče, na steklo line, na srce mi pada, z ledenimi ga iglami prebada in mi iz njega toplo kri izpira... DIPTIHON O PAJKU Ležim na mrzlih tleh v kamniti jami. Ko me oblizne žarek mesečine in pojekli razpete pajčevine, iz otopelosti se duša zdrami. Ko luna liže pograd počrneli, gladino vode v glinasti skodeli, zagledam v njej oči, podpluta venca in svoj obraz, obličje utopljenca. Molče drug drugemu v oči strmiva in veva, da v tej ječi že trohniva, da tu le pajek živ je, razen naju, in da le on ni s pametjo pri kraju ... joj. . . vedno večji. . . kot srce utripa, hudobna luna čara ga v polipa . .. Noč s pajkom sem pretkal, že dan se drami, skoz režo line po kamniti jami pomirjajoče svetla zarja leže, posije v pajka in njegove mreže in posrebri mi pograd počrneli, gladino vode v glinasti skodeli, da svetel, mlad obraz mi odzrcali, ki se mi smeje in se z mano šali: Življenje, črnogledež črnogledi, je kot zrcalo vode v tejle skledi, če gledaš vanj kot plašna trepetlika, pri priči trepetljivca odsvetlika, junaka, če junak z očmi ga tipa in vidi v pajku pajka, ne polipa! 450 PRVA RAZA Ko prvo dolgo razo v zid sem vrezal, na stol povzpet skoz lino sem oprezal, če zunaj je jesen, poletje, zima, če v ječi mesec res imena nima? Z mrtvaškim prtom iz snega pokrita je zemlja zmrznjena in v led zavita. Na snežnem prtu ždi premrla vrana, kot da je v prsih zemlje črna rana. Podobna rana kljuje tudi mene, da me obup od zida k zidu žene... V to ječo staranje bo sneg namedlo, da v njem vse težje bodo mi stopinje, že mraz v srce se plazi, da zapredlo počasi mi ga bo ledeno inje. DESETA RAZA Zdaj je na zidu že deseta raza. Ob lini brez oči sem, brez obraza, vse kar je zunaj, vidim ko v prividu: tam na kostanju ob jetniškem zidu rjavi listi so pri rani rana, po njih se plazijo mesarske muhe, v razpokah line trave so že suhe, preteklo noč požgala jih je slana. Dovolj je, da zaprt sem, svet prekleti, prenehaj o minevanju mi peti, saj vem, srce je grozd, ki v prešo pade in kadar vina, trpkega kot brin, iz preše mi poslednja kaplja kane, srce bo kepa stisnjenih tropin! SILVESTROVA NOČ V ZAPORU Ko tretjič že slavila je Silvestra le moja fantazija večno pestra, napisal za zapahi, kljub trpljenju, veselo sem balado o gorenju: Moj bratec ogenj v peč se da zapreti in zapahniti za železna vrata in moreš mu z lahkoto zrak odvzeti, da mu bledi in mre svetloba zlata. Vendar, dokler je živ, toplota bratca ne v čas ne v prostor se ne da vkleniti, ne da se v črni peči vpepeliti, svobodna gre skoz vsa zaprta vratca! Igor Torkar 451 Jetniški soneti Od vekomaj je pesnik v ječi črni, a misel neminljiva in bogata, ki mu vzletava kot metulj srebrni, svobodna gre skoz vsa zaprta vrata! (Iz zbirke Jetniški soneti, ki bo letos izšla pri Državni založbi Slovenije)