Konec strcljanja proti toci. :) Ogromna je škoda, ki jo prepogostoma napravlja neusmiljena toča vinogradnikom, poljedelcem in vrtnarjem. To je napotilo pred 10 leti župana Stigerja v Slovenji Bistrici na Štajerskem, da je nanovo poizkusil s streljanjem zoper grozeče oblake v pravem trenutku vplivati tako, da bi se v njib. toča ne naredila, in da bi vodene kaplje, ne da bi zrarzaile, padle kot blagodejen dež na zemljo. Že v prejšnjih stoletjih so gospodarji izkušali s streljanjem odvrniti škodo od svojih posestev, toda oblasti so slednjič brezuspešno streljanje prepovedale. Župan Stiger je pa uredil "leta 1897. streljanje nanovo in po premišljenem načrtu s posebnimi topiči. In glej! Zdelo se je, da se dobre nade uresničijo, da je obramba uspešna in da bo ntožao obvarovati kmetovalca neizmernega gorp, ki se tako pogostoma neusmiljeno usuje iz oblakov na trudapolno delo njegovih rok. Po prvih na videz *) Eer bo mnoge naše tovariše, ki se pečajo z vinogradništvom, poljedektvom ali vrtnarstvom, zanimala ta razprava, jo priobčimo v svojem listu. Uredn. ugodnih slu.ajih se je hitro razširilo streljanje zoper točo po Štajerskera, Kranjskem in Primorskem in dalje po Italiji in Frauciji. Navidezni uspehi so krepko probudili vesele nade. Deželne in državne vlada so začele prispevati s sredstvi, da olajšajo ubožnejšira občinam obrambo zoper hudourne oblake. Nade so pouspele do kipečega navdušenja za zmagovito borbo zoper sovražno silo. Gospodarji so se začeli shajati v deželna in celo mednarodna zborovanja, da so- se posvetovali o nadalnjem skupnem postopanju, poročali o uspehih ter izgovarjali neuspehe, ki so se vmes vendarle tudi pokazovali. Začeli pa so se zglaševati tudi učenjaki, ki poznajo prirodo ter njene ogromne sile in glasno so izrekali, da dvomijo o uspehih streljanja. Kako morejo malenkostni streli iz razstresenih topičev ustaviti to, kar se pripravlja v obsežnih temnih oblakih, ki plavajo tisoč in tisoč metrov visoko nad zemljo in so po sto raetrov debeli ? Streljanje je malenkostno sredstvo zoper orjaško prirodno silo, in zatorej ne more roditi tistega velikega uspeha, ki se kaže na videz — tako so veščaki ugovarjali in svarili. Zavedali so se obenem, da popolnoma veljavne sodbe o stvari ne moreje izreči. Ker se je začelo streljanje zoper točo v Avstriji, zatorej je sklicalo naše poljedelsko ministrstvo 1. 1902. mednarodni shod v Gradec. Ondi naj bi zborujoči vešeaki in interesenti — torej obe stranki — skupaj strogo in temeljito, brez predsodkov in zgolj stvarno razmotrivali o vprašanju, ali so uspehi streljanja resni.ni ali le navidezni in kaj naj se stori nadalje. In glej čuda! Zborovalci so po resnem preudarku po ve.ini izjavili, da se o resničnem uspehu o streljanju proti toči ne more govoriti in je treba temveč celo priznati, da streljanje najbrž sploh ni sredstvo, da bi se od njega mogel pričakovati istinit uspeh. Svetovali so obenem, da se naj vršijo nadaljnji poizkusi s pravilnim, natančno nadziranirn in pod znanstvenim vodstvom stoječim streljanjem. Avstrijska vlada je priredila tako poizkuševališče na Spodnjem Štajerskem, italijanska pa v Gorenji Italiji. Poizkusi so se vršili, pa že leta 1904. je bilo na Štajerskem jasno, da streljaDJe zoper točo, žal, nič ne pomaga. Avstrijska vlada je spoznala, da je nadaljevanje poizkusov docela brezuspešno in jih je opustila. V Italiji so poizkušali na dosti večjem prostoru, rabili so najboljše topiče s 4 m visokimi nastavki, s streljanjem niso kar nič štedeli in topiče so porazstavili še enkrat tako na gosto, kakor so zabtevali zagovorniki streljanja. Tudi spričo teh okolščin je bilo že leta 1904. dognano, da streljanje ne donaša nobene koristi, in vlada je nadaljevanje ustavila. Tačas je bilo tudi že prejšnje navdušenje kmetovalcev in vinogradnikov upadlo in streljanje je začelo pešati ter ginjevati po Italiji ravnotako kakor na Slovenskem. Na Francoskem so poizkušali nadalje. Tam so začeli rabiti rakete, ki so se razpočile v visočini 900—1200 metrov. Ceprav ni bilo pravega uspeha, so v Italiji vendar še enkrat poizkusili, da bi zadnjikrat vzpodbudili nade, kolikor jih je še bilo. Spuščali so 1. 1906. take rakete in pa 8 kg težke bombe, ki so jih iz topa izstrelili, 800 metrov na visoko in še višje. Streljanje pa tudi s takimi velikanskimi sredstvi ni čisto nič vplivalo na točonosne oblake. Profesor Blaserna z vseučilišča v Rimu, ki je imel vrhovno vodstvo poizkusov, je po teh neuspehih vladi s polnim prepričanjem predlagal, da je brez zmisla poizkuse še nadaljev^ti. Po vseh teh večletnih, strogo naziranih in z obsežnimi sredstvi izvršenih poizkusih se sme reči, da je vprašanje za vsakega trezno mislečega človeka rešeno. S potrtimi nadami moramo žalostno priznati, da ne pomagajo ne topiči ne rakete ne bombe in da je torej konee s tolikim upanjem započetega streljanja proti toči. F. S.