I. France Svetličič. K u p c c. Stoje na morskem brcgn v dan iz dneva Prihoda barke kupec pričakuje, Dobičke lcpe v duhu ogleduje, In svitle zlate ves vosel prcšteva. Da pride zdaj pa zdaj, sc mu dozdeva; Ko jo ugloda, nič vc6 ne žalujo, Da blago svoje na-njo naložuje, Ki vedno lačno morje pod njo zeva. Al glej! na hipec privrše vetrovi, Se zvijajo po tamnem zraku strele, In v težko barko butajo valovi. Njih butanje razruši jo na dcle, Ko jenja, vidijo se le tramovi, Zaklade pa so globočine vzele. Smrt. Kot pisana cvctica z bilko velo Pod britko koso senoseka pade, Kosi nemila smrt sred starih mlade Gredoč iz hiše žalostne v veselo. Po vsih steguje svojo roko belo, Ne zmeni se, ponujaj jej zakladc, Al toži, da prišla je iznenade, Ž njo raoraš iti v tiho tje deželo, Kjer zraven moža sivega spi dete, Dekle, lcpote cvet, tik suho žene, Berač bogatemu sc ne umakne; Kjer straži mati zemlja rev otcte, In v njeno hladno krilo položene, Da se spijočih nihče ne dotakne. L e n u h u. Lenuha, ko toži: Ni jesti, nc piti; Težko brcz kurjave bo zimo prebiti! Poprašaj: Prijatelj! povej mi ročn6 : Kje žctev je bila, kjer setve ui blo? Trmastemu. Kdor umnih svete zaničuje, Naj lastna skušnja ga uči, Da se, če trna si ne 'zruje, Gotovo peta mu giioji. 0 n e m u. Praviš, da pijcm prcveč, ko lotim se pesme kovati; Ali pomisli, da voz škriplje namazan če ni. Grobni napis. Kar mi zemlja posodila, Tudi zemlja vzela je, Kar pa vzela, bo vrnila, Sodni dan, zanesem se. Slovensk junak. Z gor samotnih v mesto živo stopim vendar enkrat spct, Kraji mlada leta znani se mi zdijo vsc drug svet, In ljudje, ki mimo mene gibčnih nog se gnjetejo, So mi čisto ptuji, ni ga da bi mi podal roko. V s6 zamišljen se sprehajam med zidovjem semtrtje, Kar me glasi vbranih zvonov iz zamišljenja zbude, Plašen prašam, kaj pomeni petje njih in vabljenje, Ino množica, ki urno v stolno vežo božjo vre? Hvalo dat, izvem, da teče Večnemu za zmage dar, Ki jo je imel v borenji naših bojnih čed glavar, Hvalo dat, da noga vražja zemlje naše ne mandra In svobodc njene znamuja v cestnem blatu ne tepti,. Bog in dom, imeni sveti, tudi jez za vaj' gorim, Mislim si, in ročno v drugo božjo vežico letim, V njej pokleknem ino hvalim vojsk Vladarja presrčno, Da z vratu nam snel je jaretn, ki nas žulil je hudo. Srce ohlajeno da mi zopet vzdigniti oči, Kar se mi na ploši v steni grb junaka zasveti, Ki je bil deželi bramba, veri steber čist močau, In sedaj počiva v raki redko kje imenovan. Redko kje? besedi grenki! toda tebi nikdar ne, V družbi cenjenih junakov svojih zmag raduješ se, Al ti svet prepeva slavo, al zabljivši te molči, Ti v zavida prostem srcn radovanja ne kali. Miren kažeš jim planjave, kjer si vodil svoje v boj, In iz boja, pokončavši tebi smrt proteči roj; Da pa bojev teh nobeden ni brez znoja bil konč&n, Priča vsemu svetu tvojih šestkrat osem dve manj ran. Da Slovenec hrani vero v Sina, rešnjega Boga, Ki z Očetom ino Duhom svetim je Gospod sveta, In pohotnemu preroku v čast ne brije si glave, Po pravici tudi tvoji krcpki roki hvala gre. Kdo pa neki bil junak jo, ki ga pesen ta slavi, In pozabljenja oteti iz hvaležnosti želi? Ta junak — branitelj Kolpe, Turkov vedni strah in bič, In ponos dežele naše, je bil — Jurij Lenkovič.