Natoroznanske stvari.
Suka.
Kar je volk v naših gozdih, jastrob med pticami, to ti"je v vodi suka (Hecht): prava roparca.
Sede na bregu bistrega jezera ali pa pri mirni vodici čistega kakega potoka ogledoval si morebiti pri-jatel, kdaj ribo, ktera je stala mirno ter nepremakljivo v vodi. Dolgo si jo gledal, le za las se ni premaknila iz mesta, al hipoma, kakor strela, je švignila — in izginila je ribica v široko žrelo roparske šuke.
Suka, prava volkulja med ribami, živi v vseh vodah bodi si v stoječih ali v tekočih, le v morji ne. Hrana njena so navadno vsakovrstne ribe 5 mnogo jih pokonča, tedaj med njimi časi veliko škodo dela: razun rib povžije tudi veliko druzih žival, ako jih le ujeti more , kakor: žabe , krastovice , miši, podgane , rake, kače itd.; gosti se pa tudi rada z mesom druzih večih žival, ki so utonile, ter v vodi gnijo; zelo požrešna, ti še celo vselej svojim sestricam ne prizanaša. Ako je suka dosti velika in močna, izbere si časi tudi kako račico, gosko, ali pa tudi kako drugo povodnjo ptico; škoda je tedaj velika,   ktero  časi  ta po ribnikih dela.
Kakor zverina na suhem, ni suka le samo močna, temveč je tudi zelo zvita in kaj premetena, da more toliko več rib poloviti. Tiho ti tiči v kakem kotičku skrita ter čaka mirno, da bi se ji kaka ribica približala ; ji doide ktera blizo, plane urno na-njo, in za malo časa je ni več reve, ki se ničesar ni nadjala ter brez skrbi v bistri vodici si igrala. Ako suka kako mreno popade, ne požre je precej, ker ostre in bodeče njene hrbtne plavute bi jo v grlu ranile ter umorile, — ampak drži jo tako dolgo z ostrimi svojimi zobmi, da pogine in jo brez nevarnosti požreti more. Ravno tako pusti pri miru druge ribe, ktere imajo preostre plavute, le lakota pripravi kako mlado, neiskušeno šuko ? da hapne po taki ribi, ki je navadno zadnja za njo. ¦
Kakor ribe sploh, se tudi šuke zelo zarejajo. Sukje drstenje se začne že mesca svečana ter traja do velikega travna; vsaka suka izleže po 150.000 jajčic na travo in druge želji v plitvi in stoječi vodici; kmalo bi bile tedaj vode polne samih šuk, kajti silno veliko bi se jih zaredilo, ktere bi skoraj vse druge ribe polovile, ter se nazadnje še med sabo klati jele; al previdnost je vse drugače preskrbela: šukje ikre imajo silno veliko sovražnikov; ti so žabe, race in druge živali, ktere jih toliko pokončajo, da se ena ribica iz sto jajčic izleže. Že tretji ali pa četrti dan ti splavajo male šukice iz iker, ktere so pa še vedno v nevarnosti, da bi jih druge ribe ne pojedle. Kako lepo je tedaj Stvarnik skrbel, da nič ne moti prelepega reda v naravi.
Prvo leto svojega življenja je suka po vrhu zelena; drugo leto še le spremeni zelena se barva v sivo, vendar ne popolnoma, tudi se pokažejo blede lise po hrbtu; na trebuhu je belorumenkasta.
Prvo leto doraste suka osem do deset palcev; v tretjem je navadno po poldrugem čevlji dolga; pozneje pa izraste še veča, sploh se pa ne sme po velikosti njeni soditi, koliko bi stara bila, ker Čem boljšo ima hrano, tem hitreje raste.
Kakor ribe sploh so tudi šuke kaj tečna jed; vendar pa niso mlade šuke neki nič kaj posebno dobre, ker njihovo meso je premehko; ravno tako tudi prestare ne, ki imajo pretrdo meso: kuharice naj tedaj pazijo, da ne bodo za drag denar kupovale skoraj popolnoma nevžitne ribe; navadno je takrat suka, posebno kadar se drsti, po hrbtu zelena s svitlimi zlato-rumenimi lisami, po trebuhu pa bela. Pri vsem tem se suka zelo čisla, toraj jo tudi love kakor jo vejo in znajo:  v mreže in
na trnike; za vabo imajo druge ribe, še celo mlade šuke, žabice, gliste in meso; pravijo, da suka še celo, zarad svoje požrešnosti po rudečem suknu hapne, misle, da je meso, v kterem je pa le košček svinca ali kaj takega zavitega.                                        Peščenikar.
126