Miran J are / Sfinga
O, da začul si mojih rok ihtenje —! (A videl si le belih prstov smeh.)
Moj krik, ki vtonil je v oči strmenje —! (A ti si vztrepetal: «Zakaj molčiš?»)
Potrkal burno si ob pozni uri, ko sem izsanjala te v spev otajen, a tvoj odmev iskal je le telo. —
A ko sem v solncu ti roko podala,
je preko mene tvoj pogled ušel:
«0, da sem sam s seboj ves kot drevo!»
Ko pela sem, kot je velela zemlja, ki mi gorela je v pomlad krvi, si z ostro mislijo mi rezal pesem.
A, ko te je premrazila samota in se ubog si vrnil mi v poletje, zadivljeno plamtel ob mojem plesu in grudil se pred mano vdani suženj —
tedaj zavriskal v meni je ponos (slast lovca, ki vlovil je redki plen!). — Zakaj, zakaj sem videla te pasti! (Iz tvojih solz je rastla moja moč.)
O, tudi jaz bi verovala v gore
— na njih domuješ, da si zvezdam bliže —,
o, tudi jaz sem žejna vod duha-------
Le kadar ti gorelo je telo,
si se me spomnil, da sva zagorela
oba in spet se zasovražila...
In vendar, — da si tih bil kakor — On,
morda bi me odrešil — Magdaleno.
463