Miran J are / Sfinga O, da začul si mojih rok ihtenje —! (A videl si le belih prstov smeh.) Moj krik, ki vtonil je v oči strmenje —! (A ti si vztrepetal: «Zakaj molčiš?») Potrkal burno si ob pozni uri, ko sem izsanjala te v spev otajen, a tvoj odmev iskal je le telo. — A ko sem v solncu ti roko podala, je preko mene tvoj pogled ušel: «0, da sem sam s seboj ves kot drevo!» Ko pela sem, kot je velela zemlja, ki mi gorela je v pomlad krvi, si z ostro mislijo mi rezal pesem. A, ko te je premrazila samota in se ubog si vrnil mi v poletje, zadivljeno plamtel ob mojem plesu in grudil se pred mano vdani suženj — tedaj zavriskal v meni je ponos (slast lovca, ki vlovil je redki plen!). — Zakaj, zakaj sem videla te pasti! (Iz tvojih solz je rastla moja moč.) O, tudi jaz bi verovala v gore — na njih domuješ, da si zvezdam bliže —, o, tudi jaz sem žejna vod duha------- Le kadar ti gorelo je telo, si se me spomnil, da sva zagorela oba in spet se zasovražila... In vendar, — da si tih bil kakor — On, morda bi me odrešil — Magdaleno. 463