Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 33
Ljubljana, petek, 2. septembra 1927.
Leto II.
Posamezna številka Din 1*50
Izhaja vsako soboto. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom. Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Jakob Pančur, čevljar, Ljubljana, Križevniška ulica 12. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci in kmetje vseh dežel, združite se!
Kdo lahko ustavi morilne obrate? To je proletarska in kmečka armada, industrijsko in poljedelsko delavstvo vseh dežel, ki edino lahko ustavlja pobesneli mo-rilni stroj kapitalizma. Proletariat se mora prebuditi k svojemu zgodovinskemu poslanstvu! Njegova parola mora biti, vojna vojni! Vojna kapitalstičnemu morilnemu aparatu! Samo taka vojna more dati svetu mir!
Jmperialistične vojne priprave.
Število stalne vojske samo ne more nikakor biti zadostno merilo za pripravljenost vojne v posameznih imperialističnih državah, ker dosti važnejše od števila vojakov v miru je število poklicnih vojakov, izobrazba rezervistov in predvsem tehnično oboroževanje.
A kljub temu kaže tudi število aktivnih vojakov v posameznih državah, da se imperialistične države oborožujejo po svetovni vojni v mnogo večji meri, nego pred svetovno vojno:
Francija ima vojakov 700.000; pred svetovno vojno 546.000. Italija ima vojakov 300.000 in 300.000 fašistov; pred svetovno vojno 400.000. Zed. države Ameriške 400.000 pred svetovno vojno 230.000.
V pet največjih vojnih državah (Francija, Anglija, Italija, Sev. Amerika in Japonska) je število vojakov povišano od 1.4 miljonov na 1.8 miljonov.
Ali poteg tega obstoja po vojni po vseh teh državah vojaška vzgoja mladine, rezervisti se pogosteje poživljajo na vežbe. Ze sedaj se sestavljajo prostovoljni oddelki itd. (Pri nas imamo Narodno obrano, Orjuno, Srnao, Streljačke družine itd.)
Naravno sliko, koliko se je povečalo oboroževanje, daje razmerje orožja napram številu vojakov. Tako je prišlo pred vojno na Francoskem na 1000 vojakov 2 in pol težkih strojnih pušk in ruti 1 lahka strojna puška in 1 težki top. Danes pride na 1000 vojakov več kot 1 težki top, 40 lahkih in 11 težkih strojnih pušk.
Po vojnih budžetih (proračunih) poedinih držav ne moremo dobiti niti približno prave slike o temu, kolikor se v resnici oborožujejo te države, ker se izdatki za vojsko krijejo pod najrazličnejšimi imeni. Oficielni podatki kažejo, da izdaje od vseh državnih izdatkov za vojsko: Anglija 14.6 %, Francija 18 %, Italija 19 %, Poljska 33 %, Nemčija 10 %, Jugoslavija ca 22 %.
Od stroškov za vojsko odpade letno na vsakega prebivalca v Angliji 630 Din, v Franciji 490, na Poljskem 322, v Ameriki 280, v Italiji 252, v Sov. Rusiji 122, v Jugoslaviji ca 180 Din.
Vojni proračuni v 6 najvažnejših državah (Francija, Anglija, Italija, Nemčija, Severna Amerika in Japonska) so znašali l. 1913. 84 miljard Din, l. 1926. 126 miljard Din (porast za 70 %).
N. pr. Sev. Amerika je dala za vojsko leta 1913.
8 miljard, leta 1926. 40 miljard, Japonska: leta 1913. 3 in pol miljarde, leta 1926. 12 in pol miljard.
Kar je le mogoče, se v moderni vojski mehanizira. Človeka zamenjajo stroji. Pešci postanejo le osobje za poslugo strojnih pušk, oklopnih automobi-lov, plinskih strojev. Konje zamenjujejo tanki itd. Zato je zelo težko v kratkem pregledu dati točnejšo sliko o temu, kako je napredovalo oboroževanje posameznih držav:
Strelno orožje (puške, strojne puške, topovi) je izpopolnjeno. Iznašli so polautomatsko puško, ki se po vsakemu strelu sama nabaše (kakor revolver). Take puške izstreljajo v minuti 15 do 20 strelov. Iznašli so lahko strojno puško (2 do 3 kg težja od navadne puške), ki izstreli v minuti 450 strelov. Z novim avtomatskim pištolam, se da sigurno ciljati na 200 m. 2 njimi bodo oboroženi najbrže vsi oficirji. Razvile so se posebne puške in lahki topovi za streljanje na tanke in aeroplane (angleški topovi streljajo navpično
9 in pol km visoko).
Pri topovih se je doseglo streljanje na večjo daljavo, manjši strelni kot v večjo gibljivost. Amerikan-ski obalni topovi streljajo 1350 kg težke izstrelke 48 in pol km daleč in na vsako minuto po 1 strel.
Silno se razvijajo tanki. Napad pešadije v bodoči vojni se da na zapadnoevropejskih frontah zamisliti samo tako, da vstvarjajo pot skozi pas ovir težki tanki, katerim sledi infanterija v spremstvu velikega števila manjših tankov. Lahki tanki tehtajo 10.000 kg, imajo 1 top in posadko 1 samega moža. Težki tanki imajo 60.000 do 100.000 kg (nemški so imeli v zadnji vojski 150.000 kg), imajo po 4 in več topov in 6 do 10 strojnih pušk ter 25 ljudi posadke. Preskakajo ko-modno jarke široke 4.5 m, zapreke visoke 1.5 m in prelomijo drevesa debela 40 cm, pregazijo reke, globoke 1.5 m. Hitrost znaša na cesti 40 do 50 km, na obrašeni zemlji 10 do 20 km. Francoski tanki imajo po 2 motorja po 150 P S (konjskih sil). V Franciji in Angliji se zanimajo v zadnjem času za zelo lahke tanke, ki bi imeli 2000 do 3000 kg in 1 moža posadke.
Vse moderne vojske so oborožene z velikim številom oklopnih automobilov. Vstvarjajo se cele auto-divizije. Namenjene so v prvi vrsti krajem z dobrimi cestami, služijo za rekognosciranje in zveze.
Aeroplani tvorijo v zapadnih državah cele zra-koplovne divizije. Vojne v Maroku, Siriji in Mezopotamiji so v prvi vrsti odločili aeroplani. Zračna flota se razvija mnogo hitreje od pomorske. Vzrok temu so novi izumi in dejstvo, da se je v poslednjih letih posrečilo, producirati letala v masah. Samo države, ki mejijo na Sov. Rusijo imajo 4 krat več aeroplanov nego jih je bilo leta 1913. po celem svetu. Od 1923. do 1926. leta se je število letal podvojilo. Motorji naj-večjih letal imajo do 4500 PS in nosijo do 5000 kg bomb. (Največje bombe, ki so jih vrgli aeroplani v zadnji vojni na Pariz in London, so tehtale 300 kg!) Poleg tega nosijo do 30 strojnih pušk in imajo 3.5 mm debel oklop.
Francoska izdaja za zrakoplovstvo več nego za celokupno artilerijo. Letni izdatki za letala znašajo v Angliji 11 miljard Din. Sev. Ameriki 3.8 miljard, Franciji 2.8 miljard, Italiji 2.1 miljard, Japonski 1.5 miljard Din.
Največjo zračno floto ima Francoska.
Francoska ima bojnih letal 1600; do 1930. I. jih bodo zgradili po programu 2000, Italija ima bojnih letal 900; do 1930. I. jih bodo zgradili po programu 1800, Anglija ima bojnih letal 700, Amerika ima bojnih letal 660; do 1930. I. jih bodo zgradili po programu 2200, Japonska ima bojnih letal 600; do 1930. I. jih bodo zgradili po programu 1000, Rusija ima bojnih letal 1000.
Kar se tče zračnega brodovja, stoji na prvem mestu Amerika. Zedinjene države imajo (l. 1926.) 2800 letal in 15.000 pilotov, za njo Francija z 2550 bojnimi letali in 32.500 piloti, Anglija pa z 1050 letali in 36.000 piloti.
Na morju se gradijo intenzivno srednje križarke izpod 10.000 ton. Velike podmornice niso danes nič drugega, kot podmorske križarke. Bodoča vojna na morju se bo vršila s pomočjo zračne flote. Zato se gradijo posebne ladje, ki nosijo na krovu do 72 aeroplanov.
Naj več je strašno presenečenje v bodoči vojni bo kemična vojna. Ali ravno tu se da najmanj kontrolirati, kaj vse pripravljajo kapitalisti, ker se dela vse tajno po kemičnih tovarnah, ki se dajo v slučaju vojne takoj pretvoriti v vojne tovarne. Kombinacija strupenih plinov z zračnimi napadi bo najkrutejše
morilno sredstvo. Plinska vojna ne pozna fronte. Cela država, osobito vsi industrijski centri so fronte. Glede strupenih plinov je na prvem mestu Sev. Amerika. Ze sedaj mora ona producirati letno 67.000 ton najbolj strupenega plina, imenovan »Ypexit«. Če pomislimo, kako lahki so plini, vidimo, da je to ogromna množina. Francoske tvornice mask, morajo napraviti do konca 1928. leta 15 miljonov plinskih mask.
Kako so oborožene velike države:
Države	i Vojska (štev. mož)		Štev.	Stev strojnih pušk	
	1914	1926	tankov	lahkih	težkih
Francoska	546.000	700.000	5800	25.000	10.000
Angleška	375.000	300 000 300.000 in!	500	5.000	2.500
Italija	300.000	300.000 | fašistov |	200	6.000	3.000
Poljska	—	250.0001	150	6.500	2.000
Rusija	1,400.000	560.000	150	10.(00	6.000
Nemčija	780.000	100.000	—	1.150	800
Sev. Amer.	230.000	400.000	?	?	?
Vse vojne operacije hočejo voditi s stroji, omejiti kolikor mogoče velike »ljudske« armade, uporabljati skrbno izučene špecijalne čete. Bodočo vojno bodo v prvi vrsti izvojevali bojni stroji.
Vse gospodarstvo in produkcija, mora biti v službi vojne, da pripravi nove stroje in materijal za organizirano človeško klanje v orjaškem merilu. Šrez industrijske podlage se ne bo moglo voditi nove vojne.
Kdo lahko ustavi morilne obrate? Kdo lahko odloča o usodi vseh danes živečih? To je proletarska in kmečka armada iz obratov, industrijsko in poljedelsko delavstvo vseh dežel, ki edino lahko ustavlja pobesneli morilni stroj kapitalizma. Proletariat se mora prebuditi k svojemu zgodovinskemu poslanstvu! Njegova parola mora biti, vojna vojni! Vojna kapitalističnemu morilnemu aparatu! Samo taka vojna more dati svetu mir!
XIII. mednarodni mladinski dan!
Mi
k
Od leta 1915 dalje demonstrira proletarska mladina celega sveta prvo nedeljo v septembru vsakega leta za svoje žalitev e. Svetovni armadi mladega proletariata se pridružuje na dan 4. septembra tudi delavsko-kmečka mladina Slovenije in Jugoslavije z zahtevami:
proti vojni nevarnosti,
za mir in zvezo s sovjetsko Rusijo,
za šesturni delovnik delavske mladine,
za socialistično reorganizacijo mladinskega dela.
Sacco in Vanzetti —
bojni klic proti kapitalizmu.
Pravijo, da je kapital močan in da se konsolidira, proletariat pa da je vržen v propast...
Pravijo, da ura svobode še ni blizu, da še niso zbrane armade zanjo.
Kaj pa je bilo sedaj, ko sta dve imeni prešinili svet in se izpremenili v bojni klic proti kapitalizmu?
Miljoni in miljoni v pravem ljudskem gibanju, organizirani po vsem svetu, kakor še ne doslej, so stopili v akcijo. Generalni štrajki, demonstracije mas, protestna zborovanja, vse.
Na čelu Pariz. 100.000 demonstrantov naskoči bul-vare gospode in prvič po pariški komuni \. 1871. so vstale v Parizu barikade. V noči 23. avgusta so bili vnuki komunardov gospodarji mesta.
A London? Nekdaj metropola svetovnih financ in simbol buržuazne demokracije. Danes so po njegovih ulicah proletarske mase v krvavem boju s policijo.
Generalni štrajk v New-Yorku. 200.000 v Bostonu,
200.000	v Berlinu, ulični boji v Hamburgu ... Dresden n. pr. še ni videl od leta 1918. dalje tolikšne mase na cesti, kakor to pot, ko je bojni klic »Sacco in Vanzetti« rezal vzdušje.
V pristaniščih Francije odklanjajo delavci izkrcavanje ameriških ladij, da so morale odpotovati na Angleško. Bojkot ameriškega blaga postaja dejanje.
V Cherbourgu (Šerburu), največjem francoskem vojnem pristanišču, sredi tabora militarizma, so vstale barikade.
Onstran meja v sovjetski Rusiji, nas velika zborovanja pozivajo k enotni fronti proti krvoločnemu kapitalu. —
Sacco in Vanzetti, imeni, znani skoro kot ime Lenin. Kajti v njih je vtelešen razredni boj. V tem boju bo zmagal proletariat.
Razpust občinskega sveta v Zagorju.
Zagorski proletariat protestira.
Na poziv dekalistov se je delavstvo Zagorja zbralo v nedeljo dne 28. avgusta na javnem protestnem zborovanju pred rudniško restavracijo, kjer so ogorčeni nad nasiljem SLS pritrjevali s. Marcelu Žorgi iz Ljubljane, ki je pokazal potrebo enotne proletarske fronte proti združenim demokratskim, klerikalnim in socialističnim agentom kapitala. Soglasno je bila sprejeta naslednja
protestna resolucija:
Delavci in kmetje z ogorčenjem doznavamo nasilno razpustitev zakonito izvoljenega občinskega sveta v Zagorju in konstotiramo:
1. Odkar se je ustvarila Jugoslavija, se vse meščanske stranke brez razlike trudijo, z verigo nasilj uničiti delovno ljudstvo (Zaloška cesta, obznana, zakon o zaščiti države, zakon o tisku).
2. PP-režim pred tremi leti je pomenil vrhunec fašistovske reakcije (prvi junij v Trbovljah, nasilno razpuščanje občinskih svetov Ljubljana in nešteto drugih, postavljanja demokratskih gerentov ter preganjanja urad-ništva).
3. S prihodom SLS na vlado v Belgradu in Sloveniji se veriga nasilj ni ustavila. Razpust občinskega sveta v Mežici v prid angleškega kapitala bremeni tako SLS kakor SDS.
4. Zlasti pa so pričela naraščati nasilja nad delovnim ljudstvom Slovenije, odkar je Vukičevič- Marinkovičev a vlada razpisala »svobodne« volitve v narodno skupščino in odkar je SLS opustila borbo za avtonomijo proti centralizmu, odkar obljubljajo njeni voditelji, da bodo po volitvah vstopili v vlado.
5. Iz Bohinja se širi cela vrsta nasilj. Razganjajo se volilni shodi (Boh. Bistrica), batinajo delavce z Jesenic (Bohinj), streljajo kmete (Boh Bistrica), zatira se cenzuriran tisk (Sv. Bolfenk, Razvanje, Brezno-Ribnica i. dr.), tako da delovno ljudstvo čuti pojačano obnovitev nasilj in režima Pašič-Pribičevič-Žerjav.
6. Kljub zahtevi delavcev in kmetov se ne razpišejo občinske volitve v Mežici. Nasprotno, razpustil se je zopet občinski svet v Zagorju in namesto dosedanjega demokratskega gerenta je postavljen član SLS, a v ge-rentskem sosvetu so se složno znašli demokratje, klerikalci in socialisti.
Delovno ljudstvo Slovenije dviguje svoj glas proti terorju Vukičevič-Koroščevega režima in poziva delavce in kmete ostale Jugoslavije, da v Delavsko-kmečkem republikanskem bloku organizirajo odpor proti izkoriščanju delavcev in kmetov in zatiranju narodov.
Iz zatirane Gorenjske.
KMETJE V BOHINJU NE KLONEJO.
»Kljub nasiljem smo imeli shod za republiko!«
Še v .svežem spominu so delovnemu ljudstvu Slo-, venije dogodki v Bohinju. Dober teden, 14 dni je minilo po >njih. Teror žandafjev, vohunstvo detektivov, batina-nje, streljanje ... Po vsej dolini tja do Jesenic je tekom par ur šinila vest na tisto soboto večer, ko bi se imel vršiti delavski koncert v Bistrici: trideset so jih aretirali. Zmajevalo je ljudstvo z glavami, mladi fantje Bohinjci pa so še istega večera iz avtomobila vzklikali mimo vil visoke gospode delavsko-kmečki republiki.
V	nedeljo so se videli rezultati tega terorja. Ali je ljudstvo pred njim popustilo? Ali pa vztraja na svoji bojevni poti? Na ta vprašanja je prišel odgovor v obliki dobro obiskanega javnega volilnega shoda, ki se je vršil sredi Bohinja in dasiravno shod ni bil niti plakatiran niti oznanjen pred cerkvijo. Sodrugi v Bohinju so izrabili pravice, ki jim jih zakon daje, a žandarski režim nasilno odvzema. Oba referenta, s. Klopčič iz Ljubljane in so-drug K. z Jesenic, sta žela pritrjevanje.
Bohinj Bohinjcem!
PREPOVEDAN STANOVANJSKI SHOD.
Zopet novo nasilje. Sreski poglavar je na Jesenicah prepovedal shod stanovanjskih najemnikov, namenjen njihovi zaščiti pred še bolj grozečo mizerijo.
Dr. Korošec! Kako si upate govoriti na javnih shodih, da imamo v Sloveniji volilno svobodo?
SVOBODA ZA SOCIALISTE.
O pač, svobodo je dovolil dr. Korošec ob pritrdilu gospoda Vukičeviča — za socialistično stranko. Ona je smela imeti v nedeljo na Jesenicah javen volilni shod. Njen referent je smel nemoteno dospeti na Jesenice. Bodisi, da je režim v Belgradu PP ali RR ali Vukičevič-Korošec, socialistični voditelji so vsekdar deležni milosti Belgrada in režima. Nad njimi čuva monarhija . . .
Ali je mar čudno, da je ubogi referent Koren imel pred seboj »ogromno« »maso« dvajsetih poslušalcev?! In še ti so mu navsezadnje razbili shod.
Tako je prav! Agentom kapitala in režimskim socialistom mora proletariat pokazati hrbet.
Delavstvo Slovenije za Sacca in Vanzettija.
Protestnemu gibanju svetovnega proletariata proti zločinu ameriške justice nad Saccom in Vanzettijem se je pridružil tudi proletariat Slovenije, skromno, ali vendarle. Na poziv dekalistov so nedeljski shodi DKRB izzveneli v izbruhih ljudskega ogorčenja proti nasilju dolarske buržuazije.
Z vseh shodov DKRB so se odposlali na ameriško poslaništvo v Belgrad protesti naslednje vsebine:
Protest k usmrtitvi Sacca in Vanzettija.
Delavci in kmetje, zbrani na javnem shodu, izražajo svoj odpor proti bestialnemu zločinu ameriške razredne justice nad dvema proletarcema, Saccom in Vanzettijem. Mednarodni proletariat bo v spominu-na svoja mučenika tem bolj zapisal na svoj prapor ognjene besede: Proč s kapitalizmom!
Ž AND AR JI PROTI ZAKONU O ZAŠČITI DELAVCEV.
Stavbinski delavci v Skoplju imajo 14 do 16 urni delovnik. Obrnili so se na inšpekcijo dela, da jim pomaga ta delovni čas skrajšati. Inšpekcija dela je poslala velikemu županstvu akt, naredbo o delovniku, da jo kot pristojna oblast izvede. Ta akt je izginil v arhivu skop-ljanskega velikega županstva.
Stavbinski- delavci v Skoplju so delali še naprej 14 do 16 ur dnevno. Na pobudo neodvisne strokovne organizacije so sklicali shod. Od 1. avgusta hočejo na vseh stavbah delati samo 9 ur dnevno — tako se je glasil enoglasen sklep 1500 stavbincev. In 1. avgusta so šli po 9 urnem delu na počitek.
Naslednjega dne so se na vseh stavbah pojavile žan-darske patrulje, ki so sporočile delavcem: Tudi v bodoče se mora delati, kot se je delalo doslej, a kdor tega noče, bo takoj aretiran.
17 torek, 6. septembra 1927
ob 7. uri zvečer - v Mestni dom •
na volilni shod DKRB
govorijo ss. Gustinčič, Lemež, Bernot.
LJUBLJANSKE OBČINSKE VOLITVE.
V sredo 31. avgusta 1927 je bila vložena kandidatna lista DKRB za ljubljanske občinske volitve. Nosilec liste je s. M. Lemež, po vrstnem redu bo skrinjica DKRB peta (5).
Na listi ni zastopana JSDS, ker je vodstvo socialdemokratov po že doseženem sporazumu o komunalnem programu odbilo skupen nastop na vprašanju razdelitve mandatov. JSDS pa nam je pismeno sporočila, da bo agitirala za listo DKRB.
PRILAGANJE »NAPREJA«.
Z 32. številko je uprava »Enotnosti« prenehala s prilaganjem »Napreja«, ker se naročniki in čitatelji niso odzvali pozivu, da bi s povečanimi zbirkami za tiskovni sklad pokrili stroške prilaganja.
Nekal pripomb k manifestu JSDS in KDZ.
V volivnem manifestu JSDS in KDZ čitamo na več mestih »združena socialna demokracija«. Tam stoji n. pr., da more nevarnost vojne in njenih posledic preprečiti samo »združena mednarodna socialna demokracija, združeni zavedni socialisti, soc. demokratje in dekalisti s svojim organiziranim bojem«.
Izraz »mednarodna socialna demokracija« je pred vojno pomenil tedaj v eni internacionali 'organiziran za-
- vedni proletariat. Ko pa so ob izbruhu svetovne vojne oportunistični voditelji ogromne večine socialdemokra-ških strank odkrito prestopili na stran kapitalizma in imperializma in se še naprej tako imenovali, so s svojim izdajstvom in zločinskim _ delom diskreditirali in ubili tudi ime »socialna demokracija«. S tem imenom se danes naziva II. internacionala, tako se danes imenujejo Scheidemani in Noskeji, avstro-rnarksisti, češki oportunisti, ruski menjševiki itd., torej ona sila, ki je izdala zgodovinsko nalogo proletariata, ki ga zavaja v podpiranje kapitala in imperializma, ki je popolnoma kontrarevolucionarna. Zaradi tega se zavedni socialisti, ki so nadalje zastopali proletarski boj proti kapitalizmu, ne imenujejo več ne sbcialni demokratje, ne socialisti, kajti potrebna je jasna ločitev od izdajalcev, ki se tako imenujejo.
Pomen besed in pojmov se spreminja z njihovo vlogo v razvoju. V zgodovini delavskega gibanja imamo za to mnogo primerov. Marx je položil znanstveni temelj stremljenju proletariata po socializmu, a se ni imenoval socialista in je tudi povedal, zakaj. Zaradi tega, ker so se tedaj utopisti in fantasti (fourieur i. dr.), malomeščani in reformisti (Blanc) nazivali socialiste. V nasprotju s temi se je imenoval komunista. Še en drug primer:	Ko	je
(Juesde nekaj let po udušenju Pariške Komune (od leta 1875 dalje) začel v Franciji propagirati marksizem, se je imenoval kolektivista, ker sta oba izraza socializem in komunizem tedaj označevala v Franciji diskreditirane teorije utopistov. To navajamo zaradi tega, ker je skušal svoj čas »Naprej« popolnoma nemarksistično razlagati izraz »socialna demokracija« brez ozira na pomen, ki mu ga je dal razvoj.
Če se hočemo jasno ločiti od II. internacionale, od Kristanov, Monringov in Noskejev, in od teh se mo-' ramo jasno ločiti, se ne moremo nazivati tako kot oni. Zaradi tega ugovarjamo »Napreju«, kajti izraz »socialna demokracija« more vzbujati le zmedo. Tudi če z ozirom na reakcijo ni mogoče rabiti internacionalnih izrazov, z napačnimi iri nejasnimi izrazi ne smemo ustvarjati zmede.
Najmanj pa moremo pristati na to, da »Naprej« imenuje -DKRB tudi »združeno socialno demokracijo«, ker mi dekalisti se niti nismo združili z JSDS, niti se odpovedali svojim načelom, ki niso načela socialne demokracije.
Netočno je dalje, da je socialna demokracija v boju za ustavo zahtevala demokratično delavsko-kmečko republiko in federacijo balkanskih republik. Vsem je znano, da so v ustavotvorni skupščini tedaj enotni socialisti pod vodstvom obeh Kristanov zagovarjali buržuazno demokratično republiko in centralizem. In to je tudi eden momentov diskreditiranja imena socialist in socialna demokracija. Mislimo, da bi morala JSDS zaradi jasnosti obsoditi tedanjo neproletarsko politiko socialpatriotov tudi v manifestu.
Več vprašanj, obravnavanih v manifestu JSDS, na katerih se kažejo nadaljne razlike od našega stališča danes preidemo, ker bomo imeli o nji! govor’ i temeljh-je ( še priliko. Glede parol pa moramo omeniti to, da glede brezposelnosti stoji v platformi DKRB pozitivna zahteva »za državno brezposelno podporo«, kajti če kapitalizem brezposelnost ustvarja, moramo od njega zahtevati, da brezposelnim tudi pomaga, da ne poginjajo od gladu in da niso pod pritiskom lakote pripravljeni delati za vsako plačo. V manifestu JSDS pa čitamo samo splošno negativno zahtevo »proti brezposelnosti«. V tem je gotovo nasprotje s platformo.
Na čelu manifesta čitamo tudi izrek: »Naša moč je v zavednosti«. Res je, da zavednost pomeni moč, ampak zavednost je različna: kapitalistična in proletarska. Kapitalistična zavednost zopet je lahko ali narodna ali klerikalna ali tudi 'socialpatriotska zavednost. Zaradi tega je tak izrek prazna fraza, če ne povemo, v čem obstoja proletarska zavednost. Moč proletariata obstoja v tem. da se zaveda svoje zgodovinske naloge in da je združen okrog svoje razredno bojevne proletarske stranke.
Ne strinjamo se tudi z drugim izrekom, ki je na čelu manifesta. Dogma »Brez republikanskega načela javnosti
— ni socializma« karakterizira sektaštvo JSDS. Brez dvoma je potrebno razkriti pred delovnim ljudstvom vse tajno kapitalistično in imperialistično delo vsepovsod, razkriti kapitalistične profite in imperialistične tajne pakte. To je interes in zahteva proletarskega boja. Ne bo nas pa načelo javnosti pripeljalo v socializem, ampak le boj proletariata in vsega delovnega ljudstva proti kapitalizmu.
O teh razlikah med stališčem dekalistov in pa vodstva JSDS naj razmišljajo in, diskutirajo povsod delavci socialdemokratje in dekalisti, da prvi tudi uvidijo škodljivost sektaške socialdemokratične ideologije.
tcnr.
Tisk je svoboden.**
Državni pravdnik ponovno toži »Enotnost«.
Radi članka »Pred desetimi leti«, ki samo zgodovinsko opisuje potek in razvoj delavskega gibanja pred desetimi leti v Rusiji, je džravno pravdništvo vložilo že drugo tožbo. Na delo za »Enotnost«.
Tudi volilni letaki toženi.
Volilne letake DKRB toži državni pravdnik, češ, da se z omenjanjem vojne nevarnosti, ki ne obstoji, širijo neresnične in razburljive vesti.
Da narašča vojna nevarnost ni samo mnenje delavske stranke, tudi buržu-azni kongres narodnih manjšin je sprejel resolucijo, ki konstatira vojno nevarnost, angleški minister lord Cecil je odstopil, ker je skrahirala razorožitve-na konferenca, s čimer je vojna nevarnost zopet povečana, odpoved pogodbe med Grčijo in Jugoslavijo gotovo ne pomeni pomirjenja, mrzlično oboroževanje v vseh državah itd. itd., preko vseh teh dejstev' gre drž. pravdništvo in toži »Enotnost«, ki opozarja na novo strašno nevarnost, ki preti delovnemu ljudstvu.
Novi preobrati na Kitajskem.
Odstop Cangkajšeka.
Vrhovni general južne armade Cang-kajšek je odstopil s svojega mesta in odpotoval v Šanghaj ter se zatekel na francosko ozemlje. Vlada v Nankingu je s tem izgubila svojega diktatorja, kontrarevolucija pa prvega izdajalca in krvnika delavcev. Toda njegov odstop ne pomenja, da je kontrarevolucija ponehala. Nasprotno, njegova demisija je v zvezi z dogodki v Han-kovu. Tamošnja vlada je bila sprva proti izdajstvu Cangkajšeka in v njej so bili zastopani celo komunisti. A v kratkem času je kontrarevolucija zavzela razmahe tudi v Hankovu. Kom. stranka Kitajske je bila stavljena izven zakona, poboji komunistov so se začeli, strokovne organizacije-je vlada razgnala in generali pod vodstvom Feng-juhsianga so iskali stikov s Čangkajšekoin, z vlado v Nankingu. Kontrarevolucija se je pričela združevati, da ustavi revolucionarno gibanje med kitajskim narodom, ki noče jenjati in ki ogroža že interese kitajskih kapitalistov samih. Posledica tega procesa v zvezi s spori v desnem krilu Kuo-mintanga je bil odstop Cangkajšeka. Toda zadnje vesti govorijo, da bo vlada pozvala Cangkajšeka k vrnitvi na svoje mesto. — Obenem s svojo demisijo je vrhovni zapo-vednik izdal na narod proglas, v katerem poziva na akcijo proti komunistom.
Severne čete zmagujejo.
En razlog demisije Cangkajšeka je tudi v nazadovanju južnih čet, ki se umikajo pred armado Cangcolina in že enkrat potolčenega Sunčuanfanga. Bojevni duh južnih čet je zaradi izdajstva Kuomintanga in zaradi preganjanja komunistov tako padel, da so se daleč umaknile nazaj. Zopet se vršijo bitke okrog Nankinga in Šanghaj je v nevarnosti, da pade' v roke bivšega gospodarja. Angleški imperialisti že vohajo pridobitve in njihove bojne ladje se zopet spravljajo na akcije.
Preganjanje komunistov.
V naravnost neverjetni meri so se začela preganjanja kom. stranke Kitajske. Njeni člani se izključujejo iz Kuomintanga, zapirajo in obsojajo na smrt. Glavni voditelji so stavljeni na »črni« spisek. Pravi po-kolji so se izvršili ponekod. Vse delavsko gibanje je pod velikim terorjem. Strokovne organizacije se razpuščajo, štrajki udušujejo. Kitajska buržuazija, ki je še do pred kratkim stala v enotni fronti z delovnim narodom celokupne Kitajske proti angleškemu in japonskemu imperializmu, je iz strahu pred nadaljevanjem revolucije v masah poiskala rešitev zase v zvezi z imperialisti in-v terorju nad proletariatom. Zategadelj postaja proletariat nosilec nacionalnega osvoboje-valnega boja kitajskega naroda, losilec so-:Cističnega prevrata. Odbila bo ura tudi kitajski buržuaziji.
Revolta v Nančangu se širi.
V časurlco se združuje kontrarevolucija Kitajske, ko je hankavska vlada kapitulirala pred nankinško in je pod generalsko komando začela divja gonja na kitajske komuniste, se v globinah delovnih mas začenja novo vretje, upor proti kontrarevoluciji. Tako so se kmetje in vojaki v okolici Nančan-ga uprli vsem oblastem in zbrali rdečo armado 20.000 vojakov, ki jim načeljujejo komunisti in le% ičarji iz Kuomintanga, med njimi žena pokojnega Sun-jat-sena in baje tudi Evgen Cen. Uporniki so se izjavili za zvezo s sovjetsko Rusijo in korakajo proti Kantonu. Delavstvo Hankova in železničarji ha progi Kinkiang—Nančang aktivno podpirajo to gibanje. — Vprašanje je Še, v -koliko bo to gibanje uspelo kljubovati protirevolucionarnim silam.
Naše skrinjice so:
v mariborskem okrožju 7, v ljubljanskem okrožju 5, v mestu Ljubljana 4. »♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
Nasilje SSJ nad hrvaškim proletariatom.
Izključili so pred volitvami v delavsko zbornico neodvisne strokovne organizacije in brez volitev proglasili komisarje za izvoljene. — Laž Kristanovega tajnika
Sveteka.
SSJ je nad proletariatom Jugoslavije zagrešila nov težak zločin, ki ni manjši od zločinov, ki so jih voditelji SSJ delali v preteklih sedmih letih, ko so s pomočjo policije ukradli levemu delu delavskega gibanja njegove delavske domove, tiskarne in knjigarne, ko so z ustanovitvijo SRS razbili dosedaj enotno strokovno gibanje
v SHS.	.
Buržuazija jim je dala delavske zbornice, bolniške blagajne, borze dela v eksploatacijo. Tam komisarijo po milosti buržuazije in proti volji delavstva, ki jim ne zaupa.
Minister je po dolgih letih komisarjenja razpisal za 28. september volitve v zagrebško delavsko zbornico in tega dne bi zleteli socialpatriotje iz zbornice. Da se obdržijo na vladi v delavski zbornici, so delali na tem, da bi minister razpis volitev preklical in ko to ni uspelo, so sami preprečili volitve tako, da so neodvisnim strok, organizacijam preprečili postaviti svoje liste s tem, da so jih socialistični komisarji izključili z delavske zbornice.
V	Zagrebu imajo neodvisne strokovne organizacije svoj pokrajinski odbor, kateremu so priključene organizacije kovinarjev, lesnih, živilskih, usnjarskih, tekstilnih delavcev in organizacija hotelskih, gostilničarskih in kavarniških delavcev. Vse te organizacije štejejo nad
10.000	članov, delujejo javno, vodijo stavke in izdajajo svoj list »Organizovani Radnik«. Razume se, da imajo vse te organizacije od oblasti potrjena pravila in na podlagi svojih pravil so bile vse te organizacije pred 4 leti že sprejete v evidenco zagrebške delavske zbornice, ki jih je vsa ta leta tudi klicala na ankete in zborovanja. Vladali pa so v delavski zbornici neomejeno seveda socialisti, katere je proti volji delavstva postavila vlada kot komisarje.
Ko pa so bile razpisane volitve, so socialistični komisarji izključili neodvisne organizacije iz članstva v Delavski zbornici in zahtevali, da še enkrat na novo prosijo za sprejem in da prošnji priložijo od policijske oblasti potrjena pravila.
Policijske oblasti so odklonile izdati zahtevana potrdila češ, da imajo itak od zato pristojnih oblasti potrjena pravila in da na podlagi teh lahko delujejo. Socialističnim organizacijam pa je policija seveda takoj dala, kar so želeli voditelji SSJ.
Ko so bile volitve razpisane, so zagrebški socialisti poklicali na pomoč Sveteka, ki jim je pomagal pri izvedbi tega zločina. Svetek je v »Del. Politiki« napisal članek o tem svojem delu. Svetek v članku laže:
1. da so bile nekatere organizacije brez vsakega pridržka registrirane in navaja krojaško organizacijo.
Res pa je sledeče: Vse neodvisne organizacije so bile pred razpisom volitev registrirane in to par let, šele par tednov pred objavo razpisa so bile črtane, razen krojaške. Po reakcionarnem volilnem redu pa more vložiti kandidatno listo samo zveza strokovnih organizacij (n. pr. Strokovna komisija) in ne posamezna strok, organizacija (n. pr. Zveza rudarjev).
2. trdi Svetek, da so neodvisne organizacije zahtevale vpis, bflgz da bi priložile pravila in da nobena ni bila odklonjena.
Neodvisne organizacije so bile že včlanjene in to na podlagi pravil, kar trdi Svetek, je laž.
3.	Najočitnejša laž pa je, da je bila odklonjena kovinarska organizacija zato, ker na Hrvaškem nima nobenih članov. Svetek sam je čutil, da mora nekaj dostaviti v pojasnilo in napisal je »kovinarske delavce, v kolikor jih imajo komunisti organizirane, so priključili železničarjem«. Gorostasnost te laži ni treba podčrtavati, vsi železničarji in kovinarji v Sloveniji dobro vedo, da neodvisna kovinarska organizacija obstoja in da imajo tudi železničarji svojo sekcijo v tej kovinarski organizaciji.
Svetek hoče svoje trditve podpreti s sklicavanjem na dokumente Del. zbornice, on se sklicuje na dokumente, katere je sam pisal. Kdo bo verjel zločincu, če navaja kot priče svoja lastna pisma? Ali Svetek lahko zanika, da je pod št. 3056/27 bil odbit sprejem usnjarske organizacije, ki je bila že dve leti registrirana?
Svetek pravi, da bi neodvisne organizacije lahko kandidirale, pa niso hotele, ker so se zbale, ker nimajo pristašev. Ali bi Svetek lahko povedal, kako bi bilo mogoče po reakcionarnem volilnem redu, ki so ga napravili socialistični voditelji, kandidirati izključenim organizacijam? Koliko pa je resnice na tem, da neodvisni nimajo pristašev, pa bomo videli 11, septembra pri občinskih volitvah v Zagrebu in 11. septembra pri državnozborskih volitvah.
SSJ je onemogočila volitve in sama brez volitev proglasila svojo listo za izvoljeno. Tako sl ne upa nastopiti niti Vukičevič, tako ni nastopal niti Pribičevič, v reakcionarnosti, v nasilstvu so voditelji SSJ prekosili buržuazijo.
Zločin SSJ nad hrvaškim proletariatom zadeva tudi nas v Sloveniji. Ljubljanska delavska zbornica mora k temu zločinu zavzeti svoje stališče, delavstvo mora potom strokovnih organizacij obsoditi ta zločin in se zavarovati pred enakimi slučaji pri nas. Svetek je predsednik kluba združenih strokovnih organizacij v ljubljanski delavski zbornici, ki bo čez par tednov imela svojo skupščino. Vse podružnice strokovnih organizacij morajo sklicati sestanke in dati izvoljenim delegatom direktive, kako imajo na bližajoči se skupščini delavske zbornice nastopati.
11.	septembra pa obsodite SSJ in glasujte za DKRB.
Besede in dejanja.
»Del. Politika« št. 68 piše: Politika, ki bi podprla ali utrjevala moč klerikalne, demokratske ali katerekoli druge meščanske stranke bi bila v jedru pogrešena. Iz teh razlogov SSJ ne more podpirati meščanskih strank ne s svojim zadržanjem ali celo s svojim sodelovanjem.
— To je načelo in po tem načelu se naša stranka tudi ravna.
Gornje besede niso napačne in ee bi sfc SSJ po tem načelu res ravnala, bi mogla brez vsega sodelovati v DKRB, bi nam ne bilo treba od vodstva SSJ še posebej zahtevati, da prekinejo napačno sodelovanje z buržuazijo.
Kaj pa dela SSJ? V Delavski zbornici sporazumno sodeluje kot večina z demokrati in klerikalci, v trboveljski občini je SSJ izvolila fašiste in klerikalce za občinske svetovalce, v ljubljanskem občinskem svetu je SSJ napravila s klerikalci blok proti klubu neodvisne delavske stranke in pred par dnevi so na Viču v občinskem svetu socialisti napravili zvezo s klerikalci, v Tržiču pa zvezo z demokrati.
Mislijo eno, govorijo in pišejo drugo, delajo pa tretje
— to je politika SSJ.
Delavci in kmetje za DKRB.
HRASTNIK.
V soboto popoldne v baraki pri kemični tovarni. Lokal se je dodobra napolnil, steklarji, kemični, nekaj rudarjev. Shod je posetil tudi okrajni glavar (ali njegov zastopnik?) Maršič. Našega govornika je neprestano motil z medklici. Besede o nasiljih in sokrivdi SLS so mu bile: laž, demagogija. Dejal je, da v Sloveniji ni nasilja in je vzel govorniku besedo, razpustil shod in pozval žandarmerijo, ki je bila v bližini pripravljena. —.
V	revirjih je teror kakor na Gorenjskem. Delavci pa vedo: ena sama je pot — borba pod vodstvom DKRB.
LAŠKO.
Tu vlada SDS, delavci in mali kmetje pod strašnim gospodarskim pritiskom. Pa se prebujajo. V nedeljo se je vršil skromen, a uspel shod. Govorila sta sodrug iz Ljubljane in s. Goršek. Delavci so z odobravanjem sprejeli platformo DKRB.
STUDENCI PRI MARIBORU.
V soboto zvečer je bil pri nas dobro obiskan shod DKRB. Govorili so ss. Hlebec, Moderndorfer, Canžek in Bernot, ki so pojasnili politiko platforme DKRB in vprašanja, na katerih so se generali SSJ izločili iz skupnega nastopa. Navzočih je bilo nad 100 volilcev, ki so z odobravanjem sledili govornikom. Socialistični generali so hoteli naš shod razbiti. Sklicali so v bližini svoj shod. na katerem pa je bilo komaj 25 oseb, med njimi večina iz Maribora. Zato niso niti prišli na naš shod. V Studencih jim je odklenkalo.
MARIBOR.
Socialistični generali so smatrali Maribor za svojo nezavzemljivo trdnjavo. V Maribor so se umaknili generali, ko so zgubili bitko v provinci. Po porazu na celjski konferenci so aranžirali čez teden dni mariborsko konferenco, ki jim pa tudi ni mogla uspeti, ker danes se proletariat ne da več varati z režijo in s triki. Da sklicujejo dekalisti v Mariboru svoj shod, v tistem Mariboru, kjer je pred kratkim še bil Eržen samodržec nad mariborskim proletariatom. Soc. voditelji so govorili: Odpovejte shod, da ne bo blamaže, mariborski proletariat vas ne bo pustil govoriti! — Na tihem so se pripravljali na razbitje shoda. Poieg socialistov je zelo skrbela za shod njihova zaveznica policija. Klicali so s. Canžeka na policijo, poslali na shod četo policije, kolono detektivov itd. Pa ni uspelo policiji in socialistom. Vabilu DKRB se je odzvalo nad 400 ročnih in duševnih delavcev, socialistični voditelji pa so pripeljali s težavo kakih 20 ljudi, ki Pa niso prav nič razbijali in gospod ravnatelj Ošlag je sam napenjal svoja pljuča z medklici, pomagal mu je pa neki detektiv in demokrat Kosem iz Ljubljane. Govorniki DKRB Moderndorfer, Hlebec, Canžek in Bernot so pojasnili politiko platforme DKRB in razkrinkali razbija-štvo soc. generalov. Oglasil se je k besedi še nek delavec-kovinar, ki je soc. generale v Mariboru obdolžil, da so ga z denuncijacijami pri policiji pregnali iz Maribora, kar je socialistične generale zelo poparilo. Želel je besedo in jo dobil Ošlag, ki pa je po par minutah prenehal, ker je z vseh strani dobival toliko ogorčenih medklicov, da se ni slišala nobena njegova beseda. Sodrug Hlebec je v zaključni besedi konstatiral, da se tudi mariborski proletariat otresa socialpolicističnih voditeljev in pridružuje bojevni razredni fronti, da se ruši tudi zadnja reformistična trdnjava na Štajerskem, kar bo pokazal tudi 11. september, ko se bo večina delavcev in kmetov priključila DKRB in glasovala za 7. (predzadnjo) skrinjico. Ošlag je po končanem shodu obljubil, da pojde na shod DKRB v Ruše, pa se je premislil.
RUŠE,
Shod DKRB v Rušah je bil dobro obiskan, posebno so se ga udeležili oni delavci, ki nasedajo še vedno socialističnim generalom in katere je Magdič »prepričal«, da je s. Gustinčič razbil skupen nastop. Sodrug Hlebec je uvodoma poudaril, da s. Gustinčič ni delal drugega, kot izvajal sklepe dekalistov in da bi Hlebec, Žorga ali katerikoli drugi dekalist storil isto, če bi ga dekalisti poslali na mariborsko konferenco. Sodrug Gustinčič je šel v Maribor z naročilom, da izvede skupen nastop, če voditelji SSJ pristanejo na platformo DKRB, brez plat-
forme pa je skupen nastop nemogoč. Referat sodruga Hlebeca so Magdič in njegovi prekinjali »z Bernotom nočemo imeti posla« in z »Gustinčič je razbil skupen nastop«. Ko pa so Magdič in njegovi videli, da navzoči delavci z zanimanjem poslušajo zakaj in na katerih vprašanjih so se socialistični voditelji izločili iz skupnega nastopa, so z razgrajanjem in kričanjem onemogočili, da bi navzoči slišali poročilo in spoznali prave razbijače. Še hujše razgrajanje in kričanje je nastalo, ko je pričel govoriti s. Moderndorfer, ki je po par minutah moral prekiniti govor, nakar se je shod zaključil. Po shodu pa se je diskusija nadaljevala v grupah in to socialističnim voditeljem zopet ni bilo prav. Večkrat so poskušali izzvati pretep, razbijali kozarce in grozili z dejanskim napadom. Parkrat je predsednik socialistov pozval »svoje«, da zapustijo prostor, ko pa je videl, da mu sledijo samo razgrajači, se je ustrašil, da bi se shod mirno nadaljeval in ostal je z razbijači v gostilni in razgrajal naprej, dokler niso govorniki odšli na vlak.
O	razbijanju shoda so govorili že cel teden in to v strokovni organizaciji in najaktivnejši razbijači so bili funkcionarji strokovne organizacije. Premisliti bomo morali dobro, če bomo še naprej delali v takih strokovnih organizacijah, ki so filijalke SSJ in odgovornost za posledice bodo morali prevzeti oni, ki dajejo navodila, da se strokovne organizacije izkoriščajo v strankarske svrhe SSJ.
SHOD V NOVEM MESTU
je bil zelo živahen. Udeležilo se ga je celo par sodrugov iz Črnomlja in Šent Jerneja. Na shodu sta poročala sodruga Gustinčič, nosilec liste za Kranjsko, in Dvojmoč, kandidat za okraja Novo mesto in Črnomelj. Oba sodruga sta žela veliko odobravanje. Na shodu je nastopal nasproti naši listi samo neki železničar, pa še tisti menda pod neposrednim vtiskom prepovedi občnega zbora novomeški podružnici železničarske organizacije. Sodrug Gustinčič, ki je podal najprej obširno poročilo o internacionalnem in domačem političnem položaju, je potem tudi podrobno pojasnil načela za skupni nastop z drugimi delavskimi in kmečkimi strankami in pogajanja z voditelji SSJ. S temi pojasnili so vsi sodrugi soglašali in še celo tisti železničar, ki je prej nasprotoval proti, je prišel k sodr. Gustinčiču in mu podal roko. Med novomeškim proletariatom vlada popolno soglasje. Novomeški proletarci so sklenili, da pomečejo lažniva pisma, ki jim jih pošiljajo voditelji SSJ, v peč in da bodo ustvarili enotnost proletariata preko avantgarde buržuazije. Na shodu je bila soglasno sprejeta sledeča
resolucija.
Na volilnem shodu v Novem mestu zbrano delavstvo izjavlja, da bo enotno stalo za DKRB in da se bo energično borilo pod to zastavo proti šikaniranju strokovnih organizacij in predvsem proti šikaniranju železničarske organizacije.
Obenem z ogorčenjem protestira proti umoritvi sodrugov Sacca in Vanzettija.
LIMBUŠ.
Za četrtek dne 25. avgusta je bil sklican shod DKRB v Limbušu. Shod pa se ni mogel vršiti, ker je gostilničar Kučer prišel k referentu ter izjavil, da shoda v njegovi gostilni ne pusti, ker smo sami komunisti ter da bi mu oblast gostilno zaprla. Na vprašanje, kdo ga je tako ustrašil, nam je gostilničarka povedala, da je bil popoldan nekdo tam, ki je prinesel volilni letak za socialistično stranko ter rekel, da je to komunistični shod ter da ga naj ne pustijo vršiti. Zbrani delavci in kmetje so vzeli to z ogorčenjem na znanje ter izjavili, da bodo vkljub temu glasovali za našo listo ter da si bodo take socialpatriotske manire dobro zapomnili ter se bodo tudi lokalom, ki njim niso na razpolago za shode, tudi drugače izognili.
Shod smo morali zaraditega preložiti ter se bo vršil prihodnje dni v Pekcah pri Limbušu.
Razredna zavest limbuških delavcev in kmetov pa raste kljub vsemu.
Glasov ne bodo lovile ne meščanske stranke pa tudi nobeden socialpatriotski žongler!
Delu čast in oblast!
SHOD V KOČEVJU.
V nedeljo, 21. t. m., se je vršil shod v Kočevju. Ker je bil prekasno sklican, ni bil dobro obiskan. Na shodu samem pa je vladalo popolno soglasje. Sodrugi so z velikim zanimanjem poslušali našega referenta in vsi poznejši govorniki so odobravali našo politiko. Vsi so odločno obsodili voditelje SSJ, ki v interesu kapitala in morda celo po njegovih navodilih razbija delavsko-kmečko fronto. Ta shod je bil živo nasprotje k shodu, ki ga je bila sklicala SSJ prejšnjo nedeljo in na katerem je poročal Nace Mihevc, znani podpredsednik monarhistične »Zveze slovenskih vojakov«. Mihevca so delavci neprestano motili z medklici. Po Mihevčevem govoru so nastopali delavci ter ga popolnoma potolkli, tako, da jo je navsezadnje sam odkuril in pustil zborovalce same. Vrata Kočevja so za SSJ zaprta in po izjavah kočevskih sodrugov ne bo padla v Kočevju niti ena kroglica v skrinjico gospoda Kitteka.
SHOD DKRB V TRŽIČU.
V nedeljo se je vršil v Tržiču shod DKRB v gostilni Kavčič, katere veranda in soba sta bili polni tržiškega delavstva. Po otvoritvi se je enoglasno sprejel protest proti usmrtitvi Sacca in Vanzettija, nakar je s. Kermauner v enournem govoru obrazložil položaj delavskega razreda in njegove naloge, zakaj so dekalisti vse svoje delo v zadnjih letih postavili na temelj gesla enotnost delavskega razreda in enotnega boja delavcev in kmetov, kako je socialpatriotsko vodstvo privedlo strokovno gibanje v Sloveniji v večjem delu na rob propada in kako je padlo pri teh volitvah v hrbet enotni fronti delavstva. Pokazal je vse delo belgrajskega režima in njegove brezpogojne pomočnice SDS, kako je potem SLS začela hoditi po poti Žerjava. Zborovalci so z odobravanjem sprejeli poziv, da bodo agitirali med tržiškim proletariatom tako, da bo v veliki večini glasoval za listo DKRB. Po govoru s. Kisovca je predsednik dal na glasovanje protestno resolucijo proti razpustu občinskega sveta v Zagorju in proti vsem nasiljem Vukičevič-Koroščevegft režima, Nftto so še tržiškj sodrugi razkrinkali protiagitacljo socialpatrlotskih mojstrov v predilnici, ki so delavce strašili z žandarji, če gredo na shod DKRB in če bodo volili komuniste. Volitve so tajne in ne more ne Snoj, ne Krištofek in nikdo vedeti, katero listo kdo voli. Kakor hitro pa socialpatriotskim mojstrom v predilnici onemogočimo, da bi delavstvo strahovali, bo iz-ginii iz tržiškega delavstva ves njihov »vpliv«.
Popoldne se je vršil shod v Kovorju, ig katerega so zbrani delavci jn kmetje šli na shod SLS, da stavijo tam vprašanja na njene agitatorje glede izdajstva SLS in zadnjih nasilij. Predsednik njenega shoda ni dopustil protigovora in je s. Kermauner stavil glavna vprašanja glede protiljudske politike SLS. Klerikalni agitatorji na nobeno vprašanje niso mogli odgovoriti in so govorili samo o tem, da je SLS bila proti Orjuni in umoru Fakina, da so vseh dosedanjih devet let Jugoslavije bile na vladi druge stranke, ki so kradle itd. Ko smo jih nato spet vprašali, ali je dr. Korošec leta 1920 kot duhovnik ali kot minister v vladi udušil itrajk želežničarjev in povzročil krvoprelitje na Zaloški cesti, in kak napredek je to, če so prej pod PP. režimom orjunaši batinali delavce, danes pod Vukičevič-Koroščevim pa to delajo žandarji — so obmolknili in takoj zaključili shod. Zbrani kmetje pa so začeli med seboj debatirati o izdajstvu SLS.
Shodi so se vršili še v Novi vasi, Sv. Miklavžu, Kamnici, Crešnjevcih, Zg. Razvanje, Sp. Razvanje, Rogoza, Račje-Fram, Slivnica, Tezno in v koloniji v Mariboru.
Agentie prihajalo v Trbovlje.
Ni zadosti, da ima 'l rooveljska družba v svojih re-virjin stalne svoje agente kakor n. pr. Krušiče, Korene,
i	umske j. dr. Kadar zavoha, da se knapi pričenjajo dvigovati iz pasive k boju — in njen nos je oster’ — takrat so ji doOrodošti alt Urjunaši z revolverji ali Petakovič z letakom ah pa bteianovič slavnega spomina, kakor je slučaj danes.
STEFANOVIČ.
Cel trboveljski revir ga je poznal, a kakor je nenadoma prišel tako je nanagloma izginil — za vedno v masah pioittanata m ostalo je samo še ime, toneče v pozaoljenje. Redukcija je težak bič, izkušnje so mojster v učenju in trboveljski rudar prokleto dobro ve, kam spada.
bamo eden ni pozabil na Stefanoviča. On sam . . .
far let je preživel med advokati in v vagonu med Mariborom in tJelgradom. Zdajci je bil pri Pašiču, pozneje pri Uzunoviču, danes pa čaka gospoda Vukičeviča ali njegovega naslednika! Pomislite, bteianovič, on, slo-venački radikal!
Fostavili so ga za kandidata v laškem srezu in neko noč se mu je sanjalo. Zapeljive so bile sanje: on, slove-nački radikal, kot vodja trboveljskih 2000 kroglic. To bi oilo nekaj.
Te sanje so rodile majhen rdeč letak, na obeh straneh drobno natiskan. Seveda spredaj slika, njega, slove-načkoga radikala.
Vsem je namenjen. Vse bi rad, Stefanovič, vse kroglice. On se ne zadovolji s par sto, siovenački radikal hoče vse.
Nadalje piše letak: Hočemo kruha, hočemo Stefanoviča. O, da! Ko bi se kakšne konzerve imenovale Stefanovič in bi jih radikali ponujali: Vsem, vsem . . . potem bi ga rudarji že hoteli. Tako pa, siovenački radikal, ne bo nič s teboj. Nihče še ni od mrtvih vstal, noben Stefanovič ne bo več plezal po hrbtih proletariata! Zbogom, nikdar več se ne vidimo!
BOHINJEC?
Ali se spominjate prvega junija? Mar niso fašisti
—	demokratje pokazali, na kakšne pravilnike se razumejo? Mar ne vidimo danes, kako nas tepe Žerjavov pravilnik o bratovskih skladnicah? Ali ne prihajajo iz Belgrada — zmerom iz Belgrada! — vznemirljive vesti, da se kuje nov, še slabši pravilnik?
Teh zločinov Bohinjec ne bo nikdar opral in na čelu SDS je pečat fašfzma in hlapčevanja Trboveljski družbi.
PETAKOVIČ?
Radikali imajo Stefanoviča, demokratje Bohinjca, klerikalci so poklicali Korošca na pomoč, a socialisti se v potapljanju grabijo za bilko, za tenko bilčico Petakovič. Petakovič je bil bojevnik, kakor je bil Sedej ali Koren. Še osel gre samo enkrat na led, letos pa pišemo leto 1927, ne pa 1925. Trboveljski proletariat bo glasoval za Delavsko-kmečki republikanski blok (7. Skrinjica).
RADIKALI AGITIRAJO ZA SOCIALISTE.
Na sestanku radikalne stranke v Trbovljah v gostilni Volker je poduradnik Trb. družbe, bivši orožnik, »največji« radikal v Trbovljah, gospod Š., dejal med drugim tudi to-le:
»Če že nočete glasovati za nas, za Stefanoviča, glasujte vsaj za zmerno socialistično stranko, nikakor pa ne za revolucionarno, protidržavno komunistično stranko.«
Navzoči delavci so mu to sicer obljubili in obenem vzkliknili vsi na en glas: »Živela 7. skrinjica DKRB.«
Gospodom socialistom v Trbovljah pa čestitamo na pridobitvi tako popularnega agitatorja kot je poznani bivši orožnik, sedanji Stefanovičev agitator.
NA DELO ZA »ENOTNOST«.
Prejšnji številki smo priložili položnice in prosimo, da naročnino čimpreje poravnate.
Dolžnike bo uprava tekom tedna še pismeno opozorila na njihov dolg, potem pa list ustavila vsem, ki ga prejemajo, a ne plačajo.
»Enotnost« se more vzdržati le z rednim in točnim plačevanjem članarine in zbirkami za tiskovni sklad, zato na delo za »Enotnost«.
Delavsko-kmečki dopisi.
NOVO MESTO. Polomija socialpatriotov.
V	nedeljo dne 28. avgusta so sklicali socialpatriotje shod na glavnem trgu. Govornika nismo poznali. Refe-riral je največ o tem, kako so Radiča izpod štedilnika ven vlekli ter nekaj o klerikalcih. Niti duha pa ni bilo o boju delavcev in kmetov proti buržuaziji. Zato mu ni nihče pritrjeval in je brzo nehal. Oglasil se je nato-de-kalist in mu bral take levite, da ni vedel druzega povedati, kot da bi rad našemu sodrugu zobe izbil. Seveda se je bal, ker so našemu sodrugu vsi navzoči živahno pritrjevali in povedali poslanemu referentu, da bodo vsi volili zadnjo skrinjico. — Evo par cvetk iz ust tega »socialista«: Rekel je, da je danes proletariat zato v tako slabem položaju, ker je leta 1920 štrajkal in ker so štrajki politični. On je seveda proti generalnemu in političnemu štrajku. Zraven si je izmislil, da se je proletariat leta 1920 nehal boriti in da socialisti letos začenjajo boj nadaljevati. Odgovorili smo mu, da se je delovno ljudstvo vedno borilo in tudi njegovi pravi voditelji in današnji kandidatje DKRB so v tem boju neštetokrat bili v zaporu. Nasprotno so socialistični voditelji dobili za zasluge Delavske zbornice in bolniške blagajne samo zato, da niso delavstva vodili v boj. — Na to govornik ni vedel nič odgovoriti. Gotovo je premišljeval svojo polomijo.
+ Koroška Bela: Pri občinskih volitvah pri nas, je delavstvo v precejšnji meri napravilo svojo dolžnost in oddalo svoje glasove za delavske zastopnike, ki stojijo na razrednem stališču. Dolžnost delavstva je, da se tudi pripravi za državnozborske volitve in da odda svoje glasove v 5. skrinjico, katera je edina delavska lista. Vsak glas odan za klerikalno ali demokratsko listo pomeni, biti proti sebi. Eni kod drugi so vedno proti delavstvu, kadar zahteva svojih pravic. V svojih listih se napadajo med seboj, kadar je pa treba proti delavstvu nastopiti, se znajdejo v objemu. To se je tudi videlo pri občinskem odboru tu pri nas. Na naši listi je'bilo izvoljenih 12 odbornikov. Kar je klerikalce kakor demokrate zelo zabolelo. Že pri prvi seji, katera se ni mogla vršiti ob določeni uri, radi zamude vlaka, so jo ti popihali domov in s tem onemogočili, da bi se seja vršila. — Na ponovno sklicani seji so si hlapci kapitala podali roke in vrli naši naprednjaki so zlezli pod župnikov plašč. S tem so dosegli kar so hoteli, to je 2 člana v krajni šolski odbor. Da jim ni za nobeno resno delo so pokazali že s tem, ker niso hoteli v noben odsek zastopstva, tudi preglednika računov so odklonili, kar znači, da ne polagajo nobene važnosti na to. Zadnji čas je, da delavstvo enkrat temeljito obračuna z hlapci buržuazije in postane aktivno za boljšo človeško družbo.	D. F.
+ Ljubljana. K napadu na čevljarske pomočnike. Dosedanje plače pomočnikov so bile sledeče: V najboljšem slučaju in pri 12 do 16 urnem delavniku (ker smo bili prisiljeni tako delati) smo zaslužili 250 do 300 Din tedensko, velika večina pa od 70 do 150 Diri tedensko. Pomočniki morajo čakati na delo, kakor berač na pare, ako je kaj dela in če se g. mojstrom zljubi, tedaj da pomočniku ako pa ne, mora pomočnik »čakati« in to čakanje je brezplačno. Še bolj se izkorišča mlade pomočnike, ker jih zaposlujejo za manjšo plačo, kakor je v tarifi, a poleg tega pa še kot raznašalec čevljev in za druga vajeniška dela. A sedaj so poleg vsega tega še znižali naše mezde pri akordnem delu od 10 % do 30 %. Ali bomo to še prenašali? In koliko časa še?
OBVESTILO,
Ker zunanji naročniki, ki ne stanujejo ob železnici, niso dobivali »Enotnosti« pred nedeljo, temveč šele v ponedeljek, smo spremenili dan izhajanja tako, da bo šel list vsak četrtek zvečer na pošto, tako da ga bodo dobili vsi naročniki pred nedeljo.
Pred desetimi leti.
(Nadajjevanje iz št. 30, 31 in 32.)
Lenin je živel v ilegalnosti in iz nje vodil stranko.
V	svoji brošuri »K parolam« je analiziral novo nastalo situacijo, katere značilnost je obstojala v tem. da je s pomočjo menjševikov in socialrevolucionarjev zavladala kontrarevolucionarna rabeljska vojaška klika. On pravi v tej brošuri dalje (nekaj smo objavili že zadnjič): »12. marca so bili vsi razredi skupno proti monarhiji. Po 17. juliju je protirevolucionarna buržuazija, roko v roki z monarliisti in črno stotnijo *, priklenila nase malomeščanske socialrevolucionarje in menjševike, potem ko jih je deloma zastrašila, in je faktično dala državno oblast v roke militaristični kamarili, ki strelja upirajoče se na frontah in ruši boljševiške organizacije v Petrogradu.
—	Parola: Vsa oblast sovjetom! bi izgledala sedaj kot donkišoterija ali kot roganje. Ta parola bi objektivno (stvarno) pomenila zapeljevanje ljudstva, vzbujanje iluzije, kot da bLsovjeti tudi sedaj, da dobe oblast, morali le želeti ali skleniti;' da osvoje oblast, kot da sovjete vodijo še stranke, ki se niso oskrunile s pomagaštvom rabljem, kakor da se more to, kar se je zgodilo, zbrisati kot da se ni zgodilo. — Celo agitacijo v ljudstvu moramo spremeniti tako, da upošteva konkretne izkušnje zlasti sedanje revolucije in zlasti julijskih dni, t. j. da imenuje resničnega sovražnika ljudstva: militaristično kamarilo, kadete in črno stotnijo, in da jasno razkrinka one malomeščanske stranke, socialrevolucionarjev in menjševikov, ki so igrale in igrajo vlogo pomagačev rabljem. Cela agitacija v ljudstvu se mora spremeniti tako, da bo jasno popolna brezupnost na razdelitev zemlje kmetom, dokler ni strmoglavljena oblast vojaške kamarile, dokler nista razkrinkani in oropani ljudskega zaupanja stranki socialrevolucionarjev in menjševikov. — Končni boj je mogoč pri novem zamahu revolucije v najglobljih masah pod parolo končnega boja proti kontrarevoluciji. — Ravno revolucionarni proletariat mora po izkušnjah julija 1917 samostojno vzeti v roke državno oblast — brez tega koraak ne more biti nobene zmage revolucije. Sovjeti lahko nastanejo v tej novi revoluciji in bodo morali nastati, toda ne sedanji sovjeti, ne organi paktiranja z buržuazijo, temveč organi revolucionarnega boja proti njej. — Začenja nov krogotek, ki mu ne pripadajo ne stari razredi, ne stare stranke, ne stari sovjeti, temveč taki, ki so v ognju boja obnovljeni, ojekleneli, izšolani, s potekom boja preoblikovani.«
25. julija je provizorična vlada telegrafično uvedla nazaj na vseh frontah na zahtevo zveze oficirjev smrtno kazen za nepokornost vojakov.
Reakcija je zadivjala po celi Rusiji. Aretacije (Trocki, Kolontajeva, Kamenjev, Krilenko i. dr.), prepoved bolj-ševiških	časopisov v Helsingforsu	in	Revalu, rušenje
boljševiških strankinih lokalov po fašistih in oficirjih, uvajanje terorja v armadi (zapiranja, batinanja in streljanja vojakov.
31. julija imenuje prov. vlada kontrarevolucionarnega generala Kornilova za vrhovnega poveljnika armade.
Boljševiška stranka je ves ta naval kontrarevolucije vzdržala. Lenin je o tem napisal: »Predstraža ruskega proletariata je razumela prestati junijske in julijske dni ne da bi prišlo do puščanja krvi masam. Stranka proletariata ima polno možnost, da izbere svojo taktiko in obliko ali oblike svoje organizacije tako, da nenadno (dozdevno nenadno)	zasledovanje	pod nobenimi pogoji
ne more	privesti do	uničenja stranke	in do preprečenja
tega, da	se stranka	sistematično	v	besedi in v tisku
obrača na ljudstvo.« Boljševiška stranka se ni pustila uničiti in je vztrajala, ne samo vztrajala, temveč je* svoje pojasnjevalno delo, svojo agitacijo nied masami še poja-čila. Rezultat je bil ta, da so mase v celi Rusiji zagledale reakcionarni obraz provizorične vlade, s katerega je padla tančica. In ves lov na boljševike se je sprevrgel v ojačenje boljševiške stranke, ponekod takoj, drugod šele pozneje, koncem avgusta in v septembru, ko je začel velikanski pritok mas k boljševizmu.
Sovjetska Unija v novi nevarnosti.
Francija prekine diplomatske odnošaje?
V	strahu pred svojim proletariatom, ki je v Parizu in drugih mestih krepko zamahnil s pestjo, v strahu pred vedno večjimi nemiri v armadi in na bojnih ladjah, ki jih organizirajo komunisti, je francoska buržuazija zašla v ostro protisovjetsko kampanjo in se tako postavila na stran angleških imperialistov, ki kujejo vojno proti Rusiji. Brž je zagrabil Camberlain, angleški zunanji minister, to izpremembo v taboru Francije in že se -širijo vesti, da bo Francija sledila Angliji in prekinila diplomatske odnošaje z Rusijo. To bi pomenilo, da se sovjetska Unija nahaja neposredno blizu novega napada s strani kapitalističnih držav. Vojna ji grozi. — Kaj bo storil tedaj evropski proletariat?
DELAVSKO GIBANJE V ITALIJI IN
V	JULIJSKI BENEČIJI SE GIBLJE KLJUB FAŠISTIČNEM TERORJU.
Sodrug iz Julijske Benečije nam piše:
»Izdali smo dosedaj štiri številke »Dela« in eno številko mladinskega lista — seveda ilegalno, ker javno nam ne dovolijo...
Ne vem, koliko ste informirani o reakciji v Italiji. Dvem tisočem konfiniranih (pregnanih na skalnate otoke) in šestim tisočem pozaprtih se je pridružilo v zadnjem času ogromno število 10.000 aretiranih, od katerih bo šla ogromna večina v konfina-cijo in pred posebni tribunat. Če obstoja sum..., si konfiniran; če obstojajo indiciie, odneseš najmanj dve leti... Ali pišete o teh stvareh, da zve vaš proletariat o nasiljih gnilega fašizma? ...
Tu v Julijski Benečiji imamo danes bolj trdne pozicije, kot kdaj popreje. Te dne smo razdeljevali manifeste za Sacca in Vanzettija v slovenščini...«
ŠTRAJKBREHERSKI PREMOG.
(Zagorje, Trbovlje.)
Na Madžarskem je izbruhnila stavka rudarjev. Da jo kapitalisti udušijo, uvažajo premog iz Jugoslavije. V Zagorju, Trbovljah, se naklada premog, ki ima zlomiti štrajk: trboveljski rudarji ga nakladajo in s tem vršijo štrajkbrehersko delo. Kdaj bomo tako zavedni in tako močni, da prihitimo na pomoč rudarjem Madžarske?
Ali se sodrugi rudarji spominjajo na štrajk 1923. leta? Zakaj je bil takrat poraz? Ker je prihaial štrajkbreherski premog iz Madžarske in Češke. Danes pa vršijo rudarji Slovenije isto za madžarske rudarje.
Izhod? V enotni rudarski strokovni internacionali in v generalnih štrajkih.
AEROPLAN1, AEROPLANI...
Iz Amerike v Evropo jih je prišlo že več. Časopisi so bili polni teh vesti. Nov polet, nov rekord in zopet se polnijo meščanski dnevniki z aeroplani in aeroplani. V Parizu in Londonu in Dessanu se vežbajo pi-lotje in si kradejo aeroplane. Mrzlica aero-planska je nastala. Prišla je tudi v Jugoslavijo. Letalski miting v Ljubljani — tako so oznajali veliki plakati pred par meseci. Pretekli teden je bilo isto v Belgradu. Povsod se zbira prebivalstvo in občuduje zračne ropotije. Zaenkrat občuduje, ker so še nedolžni ti letalski mitingi. Kadar pa se bodo mitingi, pretvorili v vojno ...?
Vsak napredek tehnike, vsak nov izum, namesto, da bi se obrnil v prid človeštvu, služi buržuaziji, da jih izrabi za oboroževanje in za novo krvavo klanje.
POZDRAV IZ SEVASTOPOLA.
Na uredništvo »Enotnost« je prišla po pošti direktno iz Rusije razglednica, ki nosi pečat Sevastopol, s pozdravi na vse proletarske borce. Pošiljatelj je Slovenec, ki se nahaja v Rusiji in je sedaj na dopustu na Krimu.
* Crna stotnija = monarhistična organizacija, popolnoma slična fašistom.
Obsojen policijski oficir.
S.	Gustinčič je tožil policijskega oficirja Grila, ker je na vsedelavskem zletu kričal: »Jaz vas že poznam, kdo ste. Sramota, da ste vi še vedno med delavstvom«. Zato je bil Gril obsojen na 150 Din denarne kazni ali tri dni zapora.
== Trboveljska občina je delavcem znižala plače od 4 Din na 3 Din na uro. Mesto, da bi občina, ki je v rokah delavcev, služila vsem privatnim podjetjem za primer, kako je treba ceniti in plačevati delo, se tudi ta »delavska« občina postavi v fronto ofenzive kapitala in znižuje plače. Taka politika pa ni delavska in je treba proti njej nastopiti tembolj, ker jo izvaja SSJ, ki hoče pred delavstvom veljati za delavsko stranko.
—	Občinske volitve v Ljubljani.
ležimo iz »Delavske politike« v s..-. 24. avgusta:
»... Zaradi tega je jasno, da bodo šle v volilno borbo vse stranke samostojno. Socialistična stranka in »Zedinjenje« bosta tudi pri teh volitvah nastopili skupno ter razvili potrebno agitacijo ...«
Pozabili so pripisati: in igrali vlogo agenta kapitala — kakor se najlepše vidi pri parlamentarnih volitvah v Ljubljani. Prvi dve listi sta meščanski, tretja je agentov kapitala, četrta pa razredno-zavednega in neomahljivega proletariata.
NE V KRUŠEVAC.
Krojači, usnjarji in kovinarji naj ne potujejo v Kruševac, ker vlada tu velika brezposelnost. — Strokovne organizacije so se preselile v ulico Visoki Stevan št. 6, kamor naj se so^Jgi obračajo.
ZAHVACA.
Podpisana se iskreno zahvaljujem so-drugom Mariborske delavnice za podporo Din 1063, ki so mi jo izročili ob priliki smrti mojega moža. Niso mi pomagale lepe besede tistih, ki nas reveže tolažijo z posmrtnim življenjem, a sami si že na tem svetu pripravijo na naš račun brezskrbno življenje, ampak pomagala mi je razredna solidarnost trpinov-delavcev v zvezi s poštenim urad-ništvom. — Delu čast in oblast!
Studenci pri Mariboru, dne 23. avg. 1927.
Minka Heinz.