PORABCI NA KOROŠKEM STR. 3 5. ŠTREKLJEVA NAGRADA MARIJI KOZAR MUKIČ STR. 5 Okrogle mize na temo „Zamejski Slovenci da­nes in jutri,” ki je bila 1. oktobra v Spodnjih Sla­menjah, so se udeležili predstavniki slovenskih manjšin iz Avstrije, Ita­lije in Madžarske. Poleg pripadnikov manjšin so se pogovora udeležili tudi Andreja Šimenc z Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, akademikinja prof. dr. Zinka Zorko ter gospod Jure Žmauc, vodja od­delka za jugovzhodno Evropo pri Ministrstvu za zunanje zadeve. Dr. Borut Holcman, vodja okrogle mize, je med drugim govoril o tem, da je Republika Slovenija v svojo ustavo zapisala, da bo s poseb­nim zakonom reševala vprašanja, povezana s Slo­venci po svetu, kar pomeni, da bo ena izmed prednostnih nalog države skrb za sloven­sko manjšino v zamejstvu. Slovenija je v 15 letih zakon­sko uredila status dveh narod­nostnih skupnosti, ki živita na njenem ozemlju in štejeta okoli 10 tisoč pripadnikov. In kaj je s Slovenci v zamejstvu? Po mnenju predsednika SLO-MAK-a gospoda Rudija Pauši­ča je nastopil čas, da pričnejo v državnih institucijah v Ljub­ljani sistemsko obravnavati probleme Slovencev, ki živijo izven matice. Po osamosvo­ ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 13. oktobra 2005 • Leto XV, št. 28, cena: 50 Ft ZAMEJSKI SLOVENCI DANES IN JUTRI jitvi Slovenije je bilo povsem normalno in razumljivo, da so prioritete matice drugač­ne, in predstavniki manjšin niso želeli razpravljati in izpo­stavljati svoje problematike. Niti kasneje niso storili tega, da ne bi zavirali procesa vsto­panja Slovenije v Evropsko skupnost. Ker pa je Slovenija danes že članica Evropske unije, se po mnenju manjšin mora lotiti tega vprašanja. Dr­žava, ki ima enakovredni sta­tus z drugimi članicami, ima tudi vso pravico, da opozarja sosednje države glede ravna­nja do njenih manjšin. Opozarja Italijo, da je dolžna izvajati zaščitni zakon, Av­strijo, da je dolžna uresničiti določbe ustavnega sodišča o dvojezičnih napisih, Madžar­sko, da je dolžna izvajati Spo­razum o posebnih pravicah slovenske manjšine na Mad­žarskem in madžarske narod­ne skupnosti v Sloveniji. Za reševanje teh vprašanj po­trebujemo včasih samo le po­sluh in dobro voljo. Zastavlja se vprašanje, ali je ureditev položaja slovenskih manjšin danes del zunanje politike. Po mnenju zastopnikov je naloga Slovenije in tudi zunanje poli­tike RS utrditev in ohranitev Slovencev v zamejstvu. Boga­stvo, ki ga imamo doma in do leta 2007 tudi še preko meja, je tisto, za katerega se mora­mo zavzemati in boriti vsi. Zakon o Slovencih v zamejstvu in po svetu je pripravljen in gre v parlamentarno proceduro. Morda se s tem zakonom za­mejci ne bodo identificirali, kajti SLOMAK je zaprosil za nekaj vsebinskih sprememb; za manjšine v zamejstvu in po svetu naj skrbi imenova­ni minister, pri predsedniku vlade naj se ustanovi Svet za manjšin v katerem sodelujejo predstavniki manjšin in državnih organov, zakon naj ureja finan­ciranje manjšin, določi naj kriterije, po katerih se ne bodo pojavljali problemi prav glede fi­nanciranja manjšin. Ker pa so v zadnjem besedilu tega zakona oklestili vse predloge, si bo SLOMAK prizadeval, da se v parlamentarni proceduri spremeni vsebina. Slovenci v zamejstvu ne želijo biti za Slovenijo le finančni problem, mati­ca bi morala spoštovati njihovo specifiko in vi­deti v njih vsestransko investicijo tako na go­spodarskem, kulturnem kot tudi na znanstve­nem področju. Prebi­valci Slovenije premalo vedo o svojih rojakih, ki živijo izven meja, zato je potrebno, da mediji sistemsko in redno poročajo o manjšinah. Namen okrogle mize je bil, da spodbuja druženje zamej­skih Slovencev, da se odkrito spregovori o težavah in se objektivno seznani slovenska javnost. S tem je cilj organiza­torja bil dosežen. Janez Urbas je pa želel ustva­riti tudi posebno vzdušje za udeležence srečanja, zato je v popoldanskem programu organiziral tekmovanje v pri­pravi divjačinskega golaža. A. Kovač 2 PRISPEVEK K DVOJEZIČNEMU POUKU (Ali pojasnila gospe Suzani Guoth, in ne samo njej) Naj bo moj zapis res samo skromen prispevek ali po­jasnilo ali preprosto rez v ab­straktno teoretiziranje gospe Suzane Guoth, ki je v uvodu svojih ekspertiz »pozabila« za­pisati, da je pred upokojitvijo bila profesorica nemščine, torej tujega jezika, v Sombo­telu, kjer tudi živi, to je kakih 60 kilometrov od Porabja, in da verjetno nikoli v življenju ni od znotraj videla nobene porabske narodnostne šole, kaj šele spoznala življenja in dela v njej. Berem, berem in se samo čudim, kako si nekdo, tako zelo nepoučen, sploh drzne razpravljati o tako občutljivih vprašanjih. Naslov 2. članka »Učbenike si moramo napi­sati sami« me je prepričal, da bi gospo bilo potrebno začeti poučevati pri črki A. A mislim, da nima smisla. O porabskem učbeniškem projektu, sicer za slovenščino in spoznavanje slovenstva, v katerem je doslej izšlo že 12 učbenikov, ki so na­stali v Porabju – smo si jih na­pisali sami – že čivkajo vrabci v rabski dolini. Če kakšen ravnatelj sanja o prevzemu učbenikov in snovi (vsebin) z onkraj državne meje, pomeni, da je strokovno zelo nekompe­tenten, nad čemer se je potreb­no globoko zamisliti; ali pa ga je gospa, nad izvajanjem kate­re se je tudi potrebno globoko zamisliti, pač v svoji nepouče­nosti o porabskem narodnost­nem šolstvu narobe razumela. Vsi, ki smo na nek način vple­teni v uvajanje dvojezičnega pouka v porabske narodnost­ne šole, vemo, da se bodo za potrebe le-tega morali v najkrajšem možnem času prevajati v slovenski jezik veljavni madžarski učbeniki za nejezikovne predmete, če želimo, da bodo učitelji in učenci imeli ustrezne učne pripomočke. Tako to počne­jo (pretežno učitelji!) tudi na dvojezičnem območju v Prek­murju v Sloveniji. Tudi v zvezi z nekaterimi stav­ki iz 1. članka lahko samo za­vijem z očmi in zatrdim, da še noben porabski dijak doslej (pa to problematiko sprem­ljam že skoraj 13 let) pri vpisu na študij ni bil diskriminiran zaradi jezikovnega primanj­kljaja v državnem jeziku! (Kvečjemu so bili posredi drugi problemi, ki nimajo no-bene zveze z narodnostno pri­padnostjo.) Take demagoške razprave so pač odraz popol­nega nepoznavanja situacije. Ne dvomim v teoretično re­levantnost zapisov gospe Guoth; teorije ni težko pre­pisovati oziroma prevajati, če si pismen in obvladaš več jezikov; skrbi pa me, da gospa pozablja na »porabski socio­lingvistični kontekst«. Resni jezikoslovci namreč strogo lo­čujemo pouk maternega, dru­gega in tujega jezika oziroma pouk narodnostne materin­ščine staršev od pouka tujega jezika. Prav tako vemo, da so cilji jezikovnega pouka pri avtohtoni manjšini povsem drugi kot cilji pri pouku emigrantskih otrok. Kogar vse to strokovno zanima, se bo prav gotovo ustrezno pou­čil, če želi koristiti narodnost­nemu šolstvu v Porabju. Žal, ne iz obravnavanih člankov, ki so skoraj sprejemljivi le na teoretični ravni, s porabsko stvarnostjo pa, žal, nimajo nobene zveze. Tudi 3. članek je prinesel ne­kaj »cvetk«, tipičnih za nepoz­navalca problematike, o ka­teri piše. Če bi se gospa malo bolj poglobila v strokovno literaturo o oblikah narod­nostnega pouka pri avtohto­nih manjšinah, bi vedela, da je znanstveno dokazano, da so najbolj optimalne – predvsem glede manjšin­skega jezikovnega pouka in ohranjanja narodnostnih vrednot – prav šole z manj­šinskim kot učnim jezikom; predpisi vsake države namreč ščitijo v prvi vrsti dominantni državni jezik, zato se ga tudi v taki šoli učenci učijo kot učni predmet najmanj 5 ur tedensko! Če pa pomislimo še na vpliv okolja, javno rabo večinskega jezika, agresiv­nost večinskih medijev in še kaj, se nam res ni treba bati, da bi učenci v šoli z manjšin­skim kot učnim jezikom bili jezikovno prikrajšani. Ni nam potrebno iskati primerov na Kavkazu – pozanimajmo se, kako je s šolstvom Slovencev v Italiji, Italijanov v Sloveniji in še kakšno bližnjo situacijo lahko preštudiramo. In še na kratko 4. prispevku ob rob: že vrsto let govorimo in pišemo o tem, da je najbolj učinkovito začeti otroka učiti izvorno materinščino (v na­šem primeru slovenščino) od prvih začetkov njegovega jezikovnega zavedanja! Aha – kdaj je to? Še pred rojstvom, skoraj od spočetja! Mame se namreč ljubeče pogovarjamo s svojimi otroki že takrat, ko so le-ti še pod našimi srci. Kako, za božjo voljo, lahko mama to počne v tujem jeziku??? Ko otroci pridejo v šolo, torej k je­zikovnemu pouku, je že večji del zamujen. Starši bi morali biti tisti, ki bi brez predsodkov z otrokom govorili svoj jezik, se tega dosledno držali in otrok bi brez problemov pra­vočasno usvojil manjšinski jezik. Ker je v Porabju veliko število mešanih zakonov, je v takem primeru situacija naj­lažja: vsak od staršev govori z otrokom svoj jezik. Otrok le-tega veže na osebo in brez problemov usvoji oba jezika. Dobimo situacijo t. i. dvojezič­nosti kot materinščine. To pa ni stvar šole, ampak osveš­čenosti staršev o pomenu zgodnjega učenja obeh jezikov. Teorije iz obrav­navanega prispevka se torej bolj nanašajo na pouk tujih jezikov in s Porabjem spet ni­majo ne vem kake zveze. Spoštovana gospa, pridite kdaj v Porabje, podrobno Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota Turki pa Törki srejdi Sobote V Muzeji Murska Sobota so svoje mesto najšli Turki ali pa če škete, Törki tö. Kak bi pa nej, vej pa so se telko naganjali po našoj krajini, se telko bojnali, naprajli telko lagvoga, ka brezi nji ne more biti cejla naša zgodovina. Tak si leko poglednemo maketo šatora, kakše so nosili s seuv in si je gori postavili na pouti ali pa pred kakšnim varašom, steroga so steli pod sebe spraviti. Za tou so mogli meti orožje, s sterim so lüdstvo v straji meli, ji vmarjali pa stero je bujlo tistoga, ka se njim je proti po­stavo. Zvün šatora tak leko vidimo turške sable, med njmi pa eške kakši jatagan tö. Jatagan je bole kračiši od sable, dapa nika menje oster pa nevaren za žitek. Za tiste čase so Turki meli trno moderno soldačijo, zato v muzeji ne falijo takši muzejski falati, steri so s štükovim prajom bole na daleč leko kaj lagvoga naprajli človeki. Tak se pri šatori leko vidi balkanska trom­blonska karabinka tö. Turki so dosta lidi iz naše krajine odpelali v Nagykanizso. Tam so mogli za nji delati pa čakati, ka ji njihovi domanji nazaj küpijo. Iz tisti časov se eške gnesden ništerni pišejo po turškoj šegi: Türk, Jančar, Rituper pa eške kaj bi se najšlo. Dapa tou najdemo v knigaj, stere pišejo tisti, ka delajo v muzejaj. Miki Roš spoznajte situacijo in šele na uvod se o vsem dobro poučite. tej osnovi (in z iskrenimi na-Lahko Vas povabimo tudi na meni) pri kakšnem projektu učiteljska strokovna srečanja, tudi sodelujte in o tem pišite. da boste želene informacije Sicer je pa na Madžarskem dobili iz prve roke… vrsta pedagoških časopisov, katerim lahko ponudite svoja mag. VALERIJA PERGER pisanja, Porabje namreč ni pedagoška svetovalka najbolj posrečena izbira. A za Porabje, 13. oktobra 2005 3 PORABCI NA KOROŠKOM 24. septembra je Zveza Slovencev na Madžarskem člane svojih kul­turnih skupin pozvala na izlet. Ker pa je ostalo eške nekaj mest na avtobusi, smo se eni izmed čla­nov predsedstva pridrüžili njim. Naša paut je pelala na avstrijsko Koroško. V Celovci je nas že čako prof. Jože Wakounig. Z njegovo pomočjo smo spoznali, kakšen je žitek gnesden na Koroškom. Pogučavlali smo se v Mohorjevi hiši, za stero bi leko pravli, da je slovenska hiša, vejpa majo svojo knjigarno, stera je najstarejša na Koroškem, dvojezično šolo pa vrtec, kapejlo pa tü je sedež Narodnoga sveta koroških Slovencev, leko bi pa ešče naštejla dosta vse. Koroških Slovencov je malo menje kak petdeset gezero, majo pa več dvojezični vrtcov, šaul pa slovensko gimnazi­jo tö. Gnesden pri njij že vse več mlajšov geste v tej šolaj. Dapa zatok se oni tö borijo za obstoj. Dosta se Austrijci korijo zavolo toga, ka njim imena vesi pa varašov ne pistijo vönapisati v sloven­skom geziki tö. Vidli smo, ka nej leka stvar biti Slo­venec nej na Madžarskom, nej v Avstriji, če rejsan živi­jo v lejpi deželi, lejpoj krajini. Dokaz lepote je celovška stol­na cerkev tö, zozidana v 16.-17. stoletji v baročnem stilu. Pauleg cerkve, ki je posvečena sv. Petri in Pavli, je stari trg z mestnim znakom. Na trgi sta dva kipa. Eden od Marije Terezije, drugi pa celovški zmaj (sárkány). Korošci se radi pohvalijo, da je ta pokrajina zibelka slovenstva. Ko vidiš pokrajino in spoznaš njino zgodovino, vörvaš njim. Tak je bilau z nami tö. Iz Celovca smo se napautili do Gosposvetskega polja, ka je znamenje začetka slovenske državnosti od 6. stoletja naprej. Stavili smo se na Krnskem gradi pri Knežjem kamni, tam gde so gnauksvejta ustoličevali karan- tanske kneze (fejedelem). V Ka­rantaniji (stari Koroški) je bilau ustoličevanje že pred prihodom krščanstva med Slovence in je ostalo še nekaj stoletij potem, ka so Slovenci gorvzeli kščansko vero. Vsak vladar Karantancev se je morau ustoličiti na knežjem kamni in simbolično prejkvzeti oblast (hatalom) iz rok sloven­skega ljudstva. Zadnji, steri je tak prejkvzejo oblast, je biu Ernest Železni leta 1414. Te kamen -simbol slovenstva – gnesden več ne stogi na Gosposvetskem polji, Austrijci so ga odnesli v Deželni muzej v Celovec. Iz Krnskega grada je paut vojvo­da pelala prejk Gosposvetskega polja do Gosposvetske cerkve, kjer je najvišji deželni duhovni dostojanstvenik – krnski püšpek -emo slovesno sveto mešo pa je blagoslovo deželnega kneza. Mi smo si tö poglednili cerkev, stero so zozidali v 15. stoletji. Gnesden je najpomembnejša poz­nogotska cerkev na Koroškem. V tej cerkvi pod staro oltarno mizo je zdaj po­stavlen menkši, mlašeči rimski sarkofag. V njem so zbrane relikvije prvega püšpeka pri Gospe Sveti, sv. Modesta. Ta cerkev pa ma nika iz Vgrskoga tö. Tau je pá golaubiš iz štüka nad vhodom. Krau Matjaž je na konci 15. stoletja dau strejlati tau cerkev. Mi smo pa šli naprej po tisti pauti, stero je nut­zapodo knez tö, vse do vojvodskega stola, steri je sklesan pa vküppostavljen s kamenja tak, ka ima dva stauca, enega na vzhodno, drugega na zahodno stran obr­njenoga. Na prvom je sejdo sam vojvoda, pa deliu deželne zemle pa pravice, kdokoli je zaproso od njega, na drugom pa je sejdo go­riški obmejni grof. Vse te mesta označujejo koreni­ne slovenstva na Koroškom. V deželi, stero vsakšo leto obišče dosta turistov, da se spočijejo pri Vrbskom jezeri. Izlet po Koroški, srečanje s koro­škimi Slovenci, je nam pokazo, ka se Slovenci med sebov raz­mejmo, če rejsan gučimo vsi svo­jo narečje. Zahvaljujemo se Zvezi za izlet, Slovencem na Koroškom pa za gostoljubnost. Andreja Kovač POGOVOR O SODELOVANJU MED RADIEMA Da Slovenci (zelo) malo vedo o Porabju in Slovencih na Madžarskem, ni nova, je pa točna in kdajkoli dokazljiva trditev. Bolj so seznanje­ni z razmerami med Slovenci na avstrijskem Koroškem in Slovenci v Italiji, zlasti po zaslugi RTV Slovenija, ki tema sosedama posveča mnogo več pozornosti kot Madžarski. Zato tudi pobuda odgovornega urednika Radia Maribor Antona Petelinška za pogovor v Monoštru s Francekom Mukičem, direktorjem in odgovornim urednikom slo­venskega radia Monošter. Na pogovoru sta sodelovala tudi slovenski generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar in urednik uredništva za čezmejno sodelovanje Edvard Pukšič. Radio Maribor v svojih dnevnoinformativnih oddajah, tedenski odda­ji Sotočje, ki jo pripravlja skupaj z radijsko postajo Koper in dopisni­kom RTV Slovenije v Murski Soboti za prvi program Radia Slovenija in še nekaterimi drugimi oddajami, dokaj redno spremlja dogajanje med Slovenci na Madžarskem, zlasti v Porabju in Železni županiji pa tudi v Mosonmagyarováru in Budimpešti. Ravno to je (lahko) dobra osnova za sodelovanje med radijskima postajama v Mariboru in Mo­noštru, zlasti na vsebinskem in tudi na tehničnem področju. Večina tehničnih novosti Radia Slovenija prestaja uvajalno obdobje v studijih Radia Maribor. Radio Maribor je pripravljen v svojih oddajah in programih objavljati več prispevkov iz Porabja in Madžarske in enako željo je izrazil tudi odgovorni urednik Francek Mukič, zlasti zdaj, ko se je deloma že iz­boljšala slišnost slovenskega programa iz Monoštra. Boljša slišnost je tudi izhodišče za širitev sporeda iz sedanje ene ure dnevno med tednom na tri ure in iz dveh na šest ur ob nedeljah. Tedaj bodo lahko objavljali več različnih prispevkov iz Slovenije, tudi že pripravljenih reportaž in pogovorov iz programov Radia Maribor. Seveda je interes tudi obraten – Radio Maribor bo objavljal prispevke različnih novi­narskih zvrsti, ki bodo nastali za Radio Monošter. Po tehnični plati je zdaj mogoča hitra in dokaj preprosta izmenjava prispevkov med radijskima postajama. Odgovorni urednik Radia Maribor Tone Petelinšek, ki pripravlja več javnih radijskih oddaj, tudi skupaj s studiem v Kopru, je ponudil tudi, da v prihod­nje v te oddaje pogosteje povabi tudi sodelavce iz Porabja. Ena tákih oddaj je Radi imamo Slovenijo, druga je Radijska delavnica, katere uvodni del je bil pred nedavnim v Monoštru. Več obiskovalcev iz Slovenije naenkrat, kot ob Radijski delavnici, v Slovenskem domu še ni bilo. Možnosti sodelovanja je torej nešteto, le lotiti se jih je treba in izko­ristiti radijske medije ob meji. Pobude, o katerih je tekla beseda med predstavnikoma Radia Maribor in Radia Monošter, podpira tudi slo­venski generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar, ki ravno tako oce­njuje, da so zdaj Porabski Slovenci zapostavljeni v slovenskih medijih, tako elektronskih kot tiskanih. eR Porabje, 13. oktobra 2005 4 Pismo iz Sobote TELEVIZIJA OD SLOVENIJE… Feri Lainšček BIVŠI »Tak se držiš, kak ka bi meo zlato pero v riti!« »Tak si pravila tudi prejšnjomi…« »On je bijo bar moški, ti si pa duplin! Pri njem sam bar znala: če je trbelo sküjati, sam küjala, če je trbelo zribati, sam ribala, če me je trbelo držati, sam pa držala. Če pa nej, te sam pa dobila.« »Pa glij tou ti zdaj fali, ali ka?« »Pri teba je zdaj tak, te pa že čisto ovak. Kumaj se navadim, ka je prav eno, že je po tvoje prav drugo. Gvüšno pa je nej nikdar prav, tak kak ges mislim…« »Dobro, pa ka te zdaj misliš?« »Gezero je potí na toum svejti. Cejli žitek leko odiš, pa ne boš stoupo na svoje stopaje. Za mené pa se ništerne reči tak prekle­to ponavlajo, ka se mi že nouro vidi pa de najboukše, če tomi napravim konec…« »Tou maš prav. Človek, šteri beži pred svojimi stopaji, je gvüšno nej na pravoj poti. Človek, šteri se je pri ponavlanji nej nika navčo, pa de ene stvari gvüšno mogo do smrti ponavlati…« »No, vidiš!? »Ka!?« »Ka mi že pa tanače davleš. Samo, ge toga več neščem po­slüšati...« »Dobro, te mo pa tiu.« »Pravim ti, ka je tou zdaj več nej moj problem.« »Čakaj, zdaj pa ne razmejm?« »Če razmejš ali nej – šče gnes mo se odpakivala.« »Odpakivala!? Pa ka si znorela!? Vej se pa tou tak ne dela! Polek toga: kama pa sploj leko ideš?« »K enomi drugomi.« »K drugomi!?« »Ja, ka si pa mislo? Vej si pa nej edini na svejti.« »Boug mi pomagaj. Pa se ti je zmejšalo! Nika sam pravo, ka ti je nej bilou glij pri volej, pa sam že bivši. Leko si samo mislim, ka boš čez čas te pa njemi pravila: ‘On je bijo bar moški, ti si pa duplin!’« »Pravila bom, ka bom pravila. Tvoja sreča de samo ta, ka te te več tou nede brigalo.« »Nikdar nemo razmo, kak si leko takša z moškimi. Za tebé so dobri samo te, gda so že bivši.« »Oprosti, dapa tüdi ge nemo nikdar razmila, kak ste leko mo­ški takši z menov. Za vas sam prava samo tačas, ka si me že­lejte. Da pa me dobite, te pa delate z menov, kak bi bila stvar, nej pa človek.« Leto dni nove oblasti Štiri največje stranke so 3. oktob­ra, leto dni po parlamentarnih volitvah, ki so prinesle spre­membo na oblasti, različno oce­nile uspešnost vlade ob prvi ob­letnici parlamentarnih volitev. Slovenska demokratska stranka (SDS) je z njenim delom in spre­membo oblasti zadovoljna, v Novi Sloveniji (NSi) svojo vlogo pri preobratu ocenjujejo kot zgo­dovinsko, v opoziciji pa so bolj kritični. Po mnenju predsednika Liberalne demokracije Sloveni­je (LDS) Antona Ropa je to leto zaznamovala zlasti politizacija družbe, predsednik Socialnih de­mokratov (SD) Borut Pahor pa bi bil pri oceni uspešnosti vlade manj prizanesljiv, če ta v zadnjih dneh ne bi napovedala socialnih in gospodarskih reform. Trije novi prazniki Državni zbor je sprejel novelo zakona o praznikih in dela pro­stih dnevih. Novi prazniki so: 17. avgust -združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, 15. september -vrnitev Primors­ke k matični domovini, in 23. november -Dan Rudolfa Mai­stra. Praznik samostojnosti ob 26. decembru pa je državni zbor preimenoval v Dan samostojnos­ti in enotnosti. Novi prazniki ne bodo dela prosti dnevi, saj bi to po mnenju vlade pomenilo dodaten izpad delovnih ur in posledično zmanjšanje konku­renčnosti gospodarstva. Ungureanu na obisku v Ljubljani Na enodnevnem uradnem obisku v Sloveniji se je mudil romunski zunanji minister Mihai-Razvan Ungureanu, ki se je z gostiteljem, zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, zavzel za nadaljnjo poglobitev že sicer odličnih odnosov med državama, kot tudi za poglobi­tev sodelovanja obeh držav v okviru Evropske unije. Podobno sta na srečanju z romunskim gostom v Ljubljani ocenila tudi predsednik republike Janez Dr­novšek in predsednik DZ France Cukjati. RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 Mhz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre. Porabje, 13. oktobra 2005 Vejndrik ste kaj čüli, kak smo se v Sloveniji zadnje mejsece edni z drugimi korili zavolo našoganacionalnogatevena? Boug moj, kak če bi stoj komi koga bujo. Najbole so koko­dakali naši najbole prejdnji politiki. Vej pa so telko gučali pa pisali vse koulivrat, kak če bi svejt rešavali pred kakšno katastrofo. Za koj je šlau? Ja, od toga, če se politika leko mejša v nacionalno televizijo ali pa se ne smej nut mejšati. Tisti, ka so bili prejdnji eške edno leto nazaj, so prajli, ka nikak nej. Tej, ka so zdaj že edno leto najbole prejdnji, pa so prajli, ka se mujs mora nut mejšati. Na, tou sam zdaj povedo trno na kratko pa brezi komplicejranja. Tou pa zato, ka so kak edni pa kak drugi prejdnji politiki gučali trno komplicejrano. Ka bi pa samo komplicejrano? Tisti, ka so vöminili nouvo rav­nanje na našom teveni, so vönajšli vcejlak nouvo mate­matiko. -Gda té naš teve vöminimo, de za njegovo gledanje trbe­lo na mejsec polonje menje plačüvati. Zvün toga bode več pisalo, ka se na teveni ponavla tisto, ka smo že leko vidli. Takšnoga več nede. Vse de vcejlak nouvo pa bole falo, - so tumačili, lidge pa so toj nouvoj matematiki kak birke kumali. Trno bi biu veseli, če bi mi stoj leko taraztumačo, kak se leko za nika bole velkoga pa boukšoga plača polonje me­nje pejnez? Trno bi biu veseli, če bi mi stoj tou povedo. Tak brž bi si boukši pa bole velki auto küpo, pa bi za njega pla­čo polonje menje kak pa za tistoga mojoga staroga. Tak včasin bi začno zidati vekši pa bole moderen ram, vejn bi zanga plačo pou menje, kak pa košta tisto moje srmaštvo, v sterom zdaj živem. Pa bi si eške zisko takšo slüžbo, v steroj bi polonje menje mogo delati za gnouk vekše pejne­ze. Ka ste nouri, kak so čedni tej naši s tevenom pa s tou nouvo matematiko. Dapa tou so zagnouk leko samo eške senje. Najüše pri tej senjaj, osolenimi z nouvo matematiko pa je tou, ka njim je vörvalo več kak polonje Slovencov. Pravijo, ka človek mora senjati pa ka mora lo­viti svoje senje. Zatoga volo se žitek obrača naprej. Vcejlak nika drugo pa je vörvati se­njam, ka so je ništerni drugi senjali z oprejtimi očami, pa so nej vidli, ka je istina, ka pa nej. Zdaj samo eške leko čakamo tou novo čüdo. Ka nam li prinese? Leko pa nam kaj vkraj odnese? Od toga si ranč neškem broditi, ka bou, gda se prebidijo iz senjanja z oprejtimi očami. Moja tašča Regina, trno čed­na ženska, je tö vejdla dosta od toga praviti. -Mujs trbej na referendumi glas dati za novo televizijo. Vej pa ta je nej nika vrejd­na. Naš gospoud so gnes gučali, ka se naša televizija mujs mora vöminiti. Mujs mora nouvi vöter popiniti. Vej pa je tou nej mogouče! Na teveni nega drugoga, kak samo seks, seks pa nika drugo kak samo seks! Tou se mora gnouk enjati, je pravo naš gospoud, - je letejla pena kouli nje, kak kouli najbole zmantranoga konja. -Kak pa vaš gospoud tou vse znajo, ka telko seksa geste na teveni, -sam nej mogo držati gezika pri miri. -Leko ga seks tak miga, ka samo takšo vidi? Moja tašča Regina, trno čed­na ženska, je nej na tou nika prajla. Samo eške bole je za­čala fudati. Kuman tam na dvouri si je na glas zbrodila, ka takšim kak sam ge, po refe­rendumi več nede sloboudno gledati slovenskoga tevena. Na, bar nikšen hasek mo emo od mojoga dugoga djezika. Miki 5 5. ŠTREKLJEVA NAGRADA MARIJI KOZAR MUKIČ 25. septembra smo z ljudski­mi pevci z Gorejnjoga Senika bili srečni, ka smo leko spr­vodili na dalečno paut Mari­jo Kozar Mukič, stero so na velko svetili na Gorjanskom v občini Komen, skrak pri ta­lanjski granici. V centri vesi se je napuno velki plac z lidami, steri se spravlajo s kulturo, z umetništvom, z življenjom svojoga naroda. Kamera na kameri, fotoaparati so tak li bliskali, štab radia se je pa vöspakivo za živo oddajo. Se ne spaumnim, ka bi bila gdasvejta na takšnom svetki, steri je pripravlen zatau, da bi se na tak način priznalo delo enoga samoga človeka. In zdaj se je tou zgodilo zavo­lo Porabske Slovenke. Marijo Kozar Mukič, Marič­ko, smo svetili -v organiza­ciji občine Komen, Javnoga sklada za kulturo, odbora za Štrekljevo nagrado -kak le­tos najbola zaslüžno za tau nagrado. Na dvej rokaj bi nej mogla prišteti, kelkokrat se je čülo njeno ménje. Njau je pozdravlo Jože Horvat, sek­retar Ministrstva za kulturo R Slovenije, pa župan občine Komen Uroš Slamič. Posaba sam bila vesela zatau, ka so zvöjn odlični domanji skupin, gorejnjisenički pevci tü leko pozdravlali s trejmi seničkimi pesmimi (Ančika prebüdi se, Sem biu na vasi, Snoč nam je ta nouč) Marijo Kozar, vej pa korenjé njéne pokojne matere so pognale na Gorejnjom Se­niki. Najlepši tau programa smo leko preživeli, gda je žu­pan Uroš Slamič prejk dau Štrek­ljevo nagrado Mariji po tistim, ka smo leko čüli ceniti njeno delo. V porab­skom geziki bi se zvekšoma etak čülo: „Marija Kozar Mukič je diplomira­na etnologinja (néprajzkuta­tó) pa lerenca, profesorica slovenskoga ge­zika. Narodila se je 8. marci­uša 1952 v Budimpešti, gde se je šaulala pa zgotauvila srejdno šaulo tü, si je nabra­la mauč za včenje etnologije (néprajz) in slovenščine na ljubljanski Filozofski fakul­teti. Pa go je düjšna potrejba, lübezen do svojoga naroda nazaj pripelala na Vogrsko. Kak drzni (merész) ftič s svojimi skritimi senjami, se je od leta 1979 vcejlak prejk dala etnologiji pa cej­lomi duhovnomi (szellemi) bogastvi Slovencov na Vogr­skom, ka je garancija, ka se ohrani, gora ostane mali slovenski narod v maurji vogrskoga naroda. Sloven-ski muzej Avgusta Pavla v Monoštri je bogatejši z njeno stalno razstavov ”Slovenci v okolici Monoštra”. Sloven­ske oddaje Madžarskoga radia dela že prejk dvajsti lejt. Kak lerenca slovensko­ga gezika je tri lejte včila etnologijo na Visoki peda­goški šauli v Szombathelyu. Izredno vrejdnost ma njeno znanstveno raziskovalno (tudományos kutató) delo. Napisala je dvejstau znan­stvenih in poljudno-znan­stvenih spisov, člankov, šest knjig v slovenskom pa vogr­skom geziki. Najvekšo vrejd­nost znamanöja Etnološki slovar Slovencov na Mad­žarskom. Pomagala je pri pripravi knjig za šaularske mlajše Spoznavanje sloven­stva od 1. do 4. razreda pa od 7. do 10. klasa. Vküp je postavila štiri menše knjige v dvaujom geziki Etnologija Slovencev na Madžarskem. Njene žile pa želja, ka bi vse več zvejdla od naši starcov, go silijo, ženejo med lüstvo. Vej pa mauč za svojo delo od dneva do dneva dobi ranč iz živlenja Porabskih Slovencov. Vse ka vözvej od indašnji časov, postavi pred svejt, zbere dosta dokumen­tov, drüga dela. Ranč pau­leg njeni tröjdov, njenoga preciznoga, izredno temelji­toga dela je Porabje gratalo najpola globoko, najbola podraubnoma raziskana pokrajina zvöjn meje Slo­venije, gde živejo Slovenci. Marija Kozar Mukič s svo­jim delom pomaga sloven­ske samouprave, kulturno­cerkveno živlenje pa tau, naj se vej, sto smo bili pa sto smo mi Porabski Slovenci, se pravi ona je vseposedik kreda s svojim delom. Za­tau bi na kratko leko prajli: „Drzna ptica Slovencev na Madžarskem je dobitnica Štreklejve nagrade.” Med svetkom sam si na tejm trla glavau, kak leko poznajo njeno delo tak daleč, vejpa do­stakrat čöjam, ka v Ljubljani nisterni ranč ne vejo za nas, Porabske Slovence. Gospaud Aleksander Peršolja, steri po­maga kulturno živlenje tam živeči Slovencov, pa je najbola noso na srci, naj Štrekljevo nagrado letos dobi Marija Kozar, mi je na porabsko rejč obrnjeno etak gončo: „Vejte, mi, steri živemo pri granici, na krajma rosaga, nas do­sta bola brigajo zvöjn mejé živeči Slovenci. Več časa smo si zmišlavali o tejm, naj bi gospa Marija Kozar Mukič dobila nagrado Kar­la Štreklja, depa od nikoga smo nej dobili prijavo, pred­log (javaslat) za tau. Tak sam se letos obrno na vas, naj staupi Slovenska zveza. Vejpa Marijino delo, stero opravla zatau, naj se vej pa bau dola zamerkano, kak so živeli indasvejta Slovenci v Porabji, fejs na velko ce­nimo. Vsi razikovalci (steri so ijrašnji, priznani po vsej Sloveniji) našoga odbora pri občini Komen za Štrek­ljevo nagrado so bili zatau, naj ta nagrada pride med Porabske Slovence. Gvüšen sam, ka ta nagrada tü dá energijo, mauč Mariji pa vöjpam, ka stoj drügi tü dobi volo iskati erbijo prejk velki brgauv živeči Sloven­cov v Porabji......” Čestitamo pa se s srca lepau zavalimo za vse tröjde Mariji Kozar! Klara Fodor Porabje, 13. oktobra 2005 6 KAK DRUGI GLEDAJO NA NAS… Porabje smo prej mi. Mi, šteri živemo na Vogrskom pa smo vsigdar tü živeli. Samo ka smo mi nej Vaugri, naš materin jezik je nej vogrski, liki slovenski. Porabski Slovenci smo sploj skromni lüdje. Pa smo mi nika nej menje vrejdni kak na svejti kakša koli nacija. Mislimo samo na tau, kelko sposobni lüdi smo dali rosagi. Pa tau vse tak, ka smo nigdar nej v ne vejm kakšom bogastvi živeli. Depa pejnazge, bogastvo ne znamenüjeta tau, ka je stoj od toga automatično čeden tü. Gda je človek mladi, si ne premišlava od kaj takšoga. Gda si pa starejši, ti buma dostavse napametpride.Taujepanajbole zatok,kamašrazličnadoživetja, vidiš, kak živejo drugi, vidiš, kak se oni držijo pa kak gledajo na nas. Geste dosta takši, steri tak pravijo,kaseminaprejmečemo, ka mi drügo ne znamo, samo popejvati pa plesati. Leko ka so tomi medije malo tü krive, ka gda nas pokažejo, te mi vsigdar spejvamo pa plešemo. Tau pa ne kažejo, kak Porabski Slovenec živevsakdanešnjosvojoživlenje, kak ške vse dosegniti. 1. oktobra smo Gorenjesen­čarge spet romali k Mariji na Brezje. Autobus se je napu­no, največ je mladine bilau pa srednje generacije. Hvala Baugi, če bojo oni tau tadala pelali, ka so njine babice pa prababice začnile, stere so več stau kilomejtarov šle pejški na božo paut. Vüpajmo se, ka do tej mladi svojo deco tö pe­lali na prauško. Najprva smo se stavili na Bledi in se z dvöma pletnama (ču­nakli) pelali na otok (sziget). Otok ima 1+98 stub. Pogledni­li smo si cerkvico, si zvonili z zvonom želja, spopejvali eno Marijino pesem in šli po naši poti tadale. Pot do Bohinja je bila čudovito lejpa. Predsed­nica Slovenske manjšinske samouprave Eva Lazar Mižer preseneti, ka gestejo penzioni, hoteli pa te tisti lidgé živejo iz turizma. Istina, ka so tau nej Porabski Slovenci, steri so se tüj nut sprajli, tüj prošperijajo. Žau, lüdi skrajek ne poznam, depa vidim, ka ste prijazni lüdje pa tau tü leko povejm, ka skromni.« • Marija, kak pa ti gledaš na nas, kakšo mnenje maš od nas? »Ge sama sam tü kak manjšinka živela doma v Srbiji. Tam v Senti (Zenta) sam živejla kak Madžarka. Samo tisti leko čüti, kakša usoda je manjšinska, šteri je v tejm živo ali žive. Slovenci se tü k Slovanom držijo. Po mojem so Slavi trdi lüdje, ne dajo se tak naleki. Leko se zgodi, ka za dosta lejt Slovenci na Vogrskom več nedo gučali svoj materni jezik, depa šege, kulturo zdržijo. Rosag, v sterom živejo manjšine, je za toga volo bola bogati, kak če bi cejlak homogen bio. Dobro sam se počütila pri vas. Nika čüdovito sam preživejla. Človek se je tak čüto, kak če bi doma bio.« Irena Barber restavraciji smo se res okrep­čali, ka smo takšo porcijo do­bili, ka bi leko drva sejkat šli. Z Boga pomočjo smo se po­slovili od toga lejpoga romar­skoga kraja in se pelali proti domi. Vsi smo prosili Marijo, naj nam pomaga in nas vodi. V imeni romarov bi se rada zahvalila gornjisenički slo­venski smaoupravi, njeni predsednici Evi Lazar Mižer, Državni slovenski samoupra­vi in Javnomi skladi za na­rodne in etnične manjšine na Madžarskem za finančno po­moč, našomi župniki Feren­ci Merklini pa za darüvano sveto mešo. Predsednica Eva Lazar se pa zahvaljuje Jožini Gyečeki, ki ji je dosti pomago pri organiziranji. Vera Gašpar Te dni sam mejla svoje madžarske prijatele na obiski. Živejo v Somboteli pa so po našoj Porabji nigdar nej ojdli, samo so se pelali prejk nistarni vasnic. Ge sam si pa gor djala, ka škejo ali nej, mogli do našo Porabje spoznati od Andovec do Gorenjoga Senika. Pa te smo se napautili. Tau je njim nej prauto bilau, vej je pa možak eden hirašen etnolog, njegva žena pa gospodarska strokovnjakinja. Leko ka sam naupek začnila, depa najoprvin sam njima pokazala Slovenski dom. Dostakrat čüjem – po mojom nepravično – ka je naš dom nej slovenski, ka tüj niške ne zna slovenski. Kakšo velko srečo sam mejla te den, tau ne morem povedati. Na recepciji je sejdla Aniko, ki je z Gorenjoga Senika valaun pa guči slovenski. Prosila sam go, naj mojima gostoma pokaže te dom, na steroga sam ge tak fejst ponosna. Pa te je nam ona vse pokazala. sem ges sploj ponosna bila za Nej je šanaliva svoj čas pa toga volo, ka so tau vsi naši se mi je samo tak segrejvalo Porabski Slovenci. Zdaj se pa že šika ovaditi, sto so moji gostje. Imre Gráfik pa njegva žena Marija Edelényi. Gospaud Gráfik je dugo lejt v Somboteli vodo županijski muzej Savaria. Njegva žena je pa iz Vojvodine, v Srbiji je končala univerzo. • Gospaud Gráfik, vi ste vsigdar v muzeji delali. Etak ste pa meli priliko raziskovati različnenarode,njigvo živlenje. Kelko znate od našega Porabja? »Moram priznati, ka sam Porabje nej globoko raziskavo. Bola Őrség, ka po mojem zatok ne srce. Moja gosta sta pa samo gledala pa se čüdivala, ka pri nas kaj takšega geste. V restavraciji nas je lepo pozdravo Bálint, steri je iz Sakalauvec doma, pa je nam ponüdo nika za gesti. Med tejm je pa kauleg nas ojdla, lejpe reči djala Amanda. Te spadne daleč od Porabja. Dostavsegeste,kajerančtakšo kak v Őrségi. Zdaj, ka sam emo priliko videti cejlo Porabje, sam buma presenečeni. Čüdovita je tüj narava, nika posebnoga geste tüj, ka indrik nega. Tau ne morem povedati, ka je ta falajček zemle ne vejm kak razvit, pa itak človeka je plačala karte gor na Vogel. Samo trgé so se bodjali gor pe­lati, vsi drugi pa smo nestrpno čakali, ka se odpelamo gor na velki breg. Ni­šterni so nej dobili sape od lepote, drugi pa od velkoga straja. Nekak se je zglaso pa pravo: »Zdaj se venak v nebesa pelamo!« »Bog moj,« pravi druga, »samo naj se te vauže ne vtrgnejo!« jezero pa skala iz stere teče rüvala sveto mešo franciškan­ slap (vízesés) Savica. Veselo je ski opat in senički gospaud bilo gledati obraze, šteri so vse Ferenc Merkli. Bog njima pla­ tou prvič leko vidli. ti, ka sta lejpo molila za nas in za vse naše. Pesmarom in pesmaricam se lepo zahvalim, ker so preveč lepo spejvali v toj romarskoj cerkvi, štera je najvekša v Slo­veniji. Cejli den smo bili na petaj, ali nišče je nej biu trüden. Zgučano smo meli sveto mešo na Brezjaj v štrtoj vöri, dapa že pred pau štrto smo bili pri toj lejpoj cerkvi. V štrtoj vöri sta pri oltari Marija Pomagaj da- 7 Zgodbe o živalih – 13. oktober Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA Kataragamski Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin sloni ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za­ čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. DEN, KA JE NAŠOGA ATO BOLEJLA GLAVA Dragi moj dnevnik, gnes sam zvedla, zakoj lidi glava boli. Pa sam zvedla tou tö, zakoj je na gnešnji pondej­lek ranč našoga ato najbole bolejla glava. Vejn, je vse tou z atovo glavou bilou zavolo nedele. Vej se pa vej, ka se nedela zove zato, ka se na té den nika ne dela. Pondejlek pa je tisti den, ka pride po nedeli. Na té den pa že dun trbej delati. Vej pa ne more biti vsikši den v človekovom žitki nedela. Zatoga volo je mojga ato bolejla glava. Kak naj ti tou taraztuma­čim, dragi moj dnevnik. Naš ata je takšen človek gé, ka njemi je nej vsigdar za delo. Kak naj ti tadale tumačim? Že vejm! Naš ata je zato vrli človek, dapa gda ga zgrabi nikšna čüdna ftrglivost, po tistom njemi je nikak nej za delo. Ne more pa ne more si pomagati. Gda dela, dela za tri vözraščene moške. Gda pa ga za tejlo zgrabi manjoust, je od njega menje haska kak od sedmi betežnikov. Na, ranč takšna manjoust ga je zgrabila že včera. Tak je ata vedo, ka de ga držala bar tri dneve. Zakoj ga boli glava? Kak ga ne bi, če pa telko dela ma, ka vö ne vidi, manjoust pa neške pa neške popistiti. Vej un obredi svoje delo za naprej pa za nazaj, dapa glava ga boli tadale. Vej nas od vsega toga tö glava boli. Vsikšoga v naši držini. Kak bi pa nej! Name, mamo, brata Andina pa se­stro Zano glava boli zatoga volo, ka se sekejramo zavolo našoga ate. Kak se pa ne bi sekejrali!? Vej smo ga pa cejli den poslüšali. Vej ga pa eške zdaj čüjem, kak si na velko zdijavle pa kak stonja. -Jaj, jaj pa eške gnouk jaj! Kak name glava boli! Pa ka sam ge komi kaj lagvo­ga napravo? Delo pa čaka, pa li samo čaka. Eške se ga več samo od sebe vkü­per znosi. Vse več dela me čaka, name pa tak boli gla­va. Jaj, jaj, jaj, sto de vse tou obredo namesto mene? Dragi moj dnevnik, kak nej bi človeka bolejla glava? Gda takšno cejli den poslü­šaš, te mujs mora glava bo­leti. Zdaj samo tou čakamo, naj manjoust tamine. Po tistom se ata k deli spravi, pa ga glava več nede bolej­la. Vüpanje mamo, ka se tou brž zgodi. TAKŠEN TOREK, KA JE GLAVA ENJALA BOLETI, DAPA SAMO ZA EDEN ČAS Eške prva kak sam zajtrik pogejla pa šla v šoulo, sam nika vpamet vzela. Niške je nej več stonjo pa se skur djouko, ka ga glava boli. Rej­san, našoga ato je eden den prva, kak je mejla šegou, tapistila manjoust. Znouva se je prijo dela. Zatoga volo ga je več nej bolejla glava. Na, tak je nas domanje tö več nej bolejla glava. -Demo, demo, -nas je gono z mesta. -Brž trbej pogesti zajtrik. Mlajši v šoulo, mi vekši pa delat. Demo, demo, žitek je nej ne­ lak ovakšen človek grato. Gda sam prišla iz šoule, sam ranč nej eške redno obeda pogejla, že je prišo iz slüžbe pa nam tadale tu­mačo, kak se trbej ravnati v žitki. Vej pa je žitek nej ne­dela pa svetek, gelibar? Tak je mogo moj brat Andi brž po obedi našomi ati poma­gati pri deli kouli rama. -Naj ne čaka na vütro, ka leko obrediš že gnes, -nje­mi je tumačo ata, gda sta se kcuj spravlala, ka drva skla­data na küp. -Tou narediva trno brž, ka naja po tistom drugo delo čaka. Demo, nesreča nigdar ne počivle. Pa je pri nas doma tö tak. Ranč sam poglednila vö na okno. Trno brž sta skladala tiste falate, samo naj nas v zimi ne zebe. Vidla sam, ka se je ata prigno, ka gore vzeme edno prkau. Naš Andi je ranč edno takšno prkau dejvo na küp. Dapa nej go dobro gori djau. Po­čujsnila se je ranč na atino glavou. -Jaj, jaj pa eške gnouk jaj! Kak name boli glava. Pa ka sam ge komi lagvoga naredo, -se spitavle z zave­zano pa bolečo glavou. Šri Lanka je ime otoške države, ki kakor da je nos Indije, vendar ločen od nje s Palško ožino. Na jugu stoji mestece Kataragama. To ima ime po bogu, imenovanem tudi Muru­gan. Hindujska mitologija – in hinduizem je ena od glavnih vzhodnjaških religij – predstavlja Murugana kot otroka, ki se je rodil iz Šivovega tretjega očesa in ki ga je vedno spremljal Ganapati, starejši bratec s slonjo glavo. Zaradi tega brata je razumljivo, zakaj je na okopih katara­gamskega svetišča, posvečenega Muruganu, nameščenih sto slonov iz mavca, poslikanih z modro barvo. Poleti, na praznik, ob katerem meščani izkažejo čas temu bogu, gre skozi mesto sprevod 50 slonov, simbolov mogočnega Ganapatija, pred nji­mi pa skupine plesalcev in plesalk. Sloni imajo okle ovite s po­zlačenimi etuiji in »oblečeni« so v sukno, izvezeno z zlatimi in srebrnimi nitmi. Največji debelokožec stopa po preprogi, ki jo odvijajo pred njim, verniki pa mu z obeh strani pahljajo zrak s pavjim perjem. Na hrbtu ima pritrjen baldahin, na katerem je postavljen pod strešico kip boga. Hanibalovi sloni Hanibal, Hamilkarjev sin, je bil junaški kartaginski vojsko­vodja. Delal je težave Rimljanom, vendar so ga ovirali debelo­kožni sloni. Njegova vojska je namreč imela na voljo oddelek debelokožnih slonov, ki naj bi bili v pomoč pri napadih na sovražnika. Njihova moč je bila nekako tolikšna kakor moč oklopnih vozil v modernih vojnah. moj demo, brž, ka se čaka, -je Ge pa se nika ne spitavlem. dela pa svetek! Dragi teh 37 slonov s seboj. A medpotoma jih je Ko je leta 218 pred našim štetjem Hanibal preko­ d n e v n i k , biu silen kak vijer. Ge eške kak dobro vejm, ka račil Alpe, da bi premagal Rimljane, je imel vej je pa Začnila sta je skladati, pa je sila nikak nej dobra. v c e j -bi je vejn sklala tö. Dapa polovica poginila. Porabje, 13. oktobra 2005 VSIGDAR SAM BUSŠOFER STO BITI Nejdavnek ste leko šteli v novi­naj od ednoga šofera, šteri je že v penziji pa od tauga kak je on gnauksvejta vozo tisti autobus, šteri je v Mursko Soboto odo. Zdaj pa odi v Soboto autobus vsakši pondejlek, dapa razlika je tau, ka tauga eden mladi šofer vozi, Tibor Dončec ali po doma­če Bružin Tibi. • Kak si ti šofer grato na au- Te je ešče dobro bilau. V ednom mejseci smo osem, devet dni de­lali pa smo že meli vöre. Zato ka smo zazranka začnili pa drügi den zazranka smo taknjali. Tau je štirdvajsti vör bilau, tak ka se je tau tö štelo, ka smo počivali. Tau se je zdaj malo spremenilo, zato ka zdaj samo tisti čas raču­najo, ka vozimo, drügo nej. Ešče tak tö nej, če na več dni demo.« • Zdaj gdeta voziš? »Zdaj v Sombotel odim na den dvakrat. Dapa če se tü v Varaši šteri autobus pokvari, te na me­sto tistoga tö dja dem, če trbej.« • V Mursko Soboto tö odiš? »Zdaj še odimo, dapa tau ka kak dugo, tau ne vejm, zato ka sploj malo lüstva se pela. Vsakši pon­dejlek v osmi demo pa v devetoj vöri smo v Soboti. Popoudne v pau štrtoj dem nazaj.« tobusi? • Ka delaš te čas v So­ »Dja sam že te vedo, ka boti? busšofer baudem, gda »Šetam se po varaši, ka bi sam ešče mali bijo. Zato, leko drügo delo. Ali sam ka je moj oča tö tau delo. pa v busi pa počivam.« Vsakši zranjek sam se z • Kelko lüstva se pela v autobusom pelo v šaulo Soboto na keden? pa se je meni tau povidlo. »Leko povejm, ka zvekšo­ Že te sam se tak odlaučo, ga je prazen bus. Vsakši kakoli baude, dja busšofer mejsec prvi pondejlek baudem.« je senje v Soboti, tašoga • Ešče tak se ti je tö vid­ reda pet, šest potnikov lo, ka busšoferge so nej se pela, dapa tau je te že dosta doma, vsigdar so sploj dosta.« na pauti? • Kelko trbej plačati za »Prvin je zato malo ovak karto, če se v Soboto pe­ bilau, te so eden den dela­ lamo? li, drügi den so doma bili. »1500 forintov ta pa nazaj Zdaj je tau že malo ovak, iz Varaša.« zato ka že več trbej delati kak prvin pa za volo tau­ga sam malo doma. Dje tak, ka cejli keden delam od zazranka do večera.« • Delo doma pa taustane? »Pa vejš, ka taustane, drügi za mene nede delo. Tau je nej tak léko, kak dosta lüdi misli, ka busšoferji se samo vozijo gora pa dola. Dje mejsec, gda osem­najset dnevov delam pa nej osem vör, liki deset pa petnajset. Če pa v posebno vožnjo dem, te leko, ka samo za štirdvajsti vör pridem domau. Dapa dje tak tö, ka na več dni dem, če kama bola daleč demo.« • Tak vejm, ka gda si osnovno šaulo končo, si se v obrtno šau­lo üšo včit za ključavničara. Kak tau? »Zato, ka busšofer samo od edendvajsti lejt leko baudeš. Dočas sam se vönavčo edno maštrijo pa sam sodačijo tö vö­zaslüžo.« • Kelko lejt že voziš autobus? »K leta junija mo emo petnajsto obletnico.« • Gda si v slüžbo stano, prvo paut v stero ves si pelo z auto­busom? »Najprvin sam tak začno, ka sam s starejšim šoferom odo, zato ka sam se včiti mogo kartice vöda­vat. Najprvo paut, gda sam že sam üšo, te sam na Verico pelo. • Kak si se počüto, gda si naj­prvin za volan vseu pa si pelo lüstvo? »Špajsno je bilau, zato ka se je te ešče več lüstva vozilo z autobu­som kak zdaj. Telko mesta je bi­lau samo na busi, ka sam naprej vövido na okno. Kaulivrat je vse lüstvo bilau, dostakrat sam ešče volan nej mogo redno kauli ob­račati.« • Kelko kilomejtrov si vozo te čas? »Pred petimi lejtami sam emo že dvejstau petdeset gezero, k tauma zdaj že pa vcuj leko deja­mo dvejstau gezero. Tak ka zdaj sam že pomalek petstau gezero kilometrov naredo.« • Emo si težave tö v tej petnaj­sti lejtaj? »Največ za volo vrejmena. V zimi, gda je snejg dolaspadno, proto Verici pa Andovci je nej léko bilau pelati. Bilau je tak, ka sam se nazaj počujsno z brga. Človek pri pameti mora biti, gda je v busi puno lüstva, zato ka sam zanjé tü dja odgovoren.« • Ka se tebi pri tom vidi, ka autobus voziš? »Tau, ka vsigdar dem pa nejsam med štirimi stenami. Pa po do­sti lejpi krajinaj sam odo, gde bi ovak nikdar nej odo, če bi nej bijo šofer.« • Ka misliš, zaka je tak malo potnikov? »Po mojom zato, ka če stoj kü­püvat de, te se s svojim autonom pela, drügo pa tau, ka od za­zranka do večera je zato malo dugi čas.« • Zvün Sobote odiš inan tö v Sloveniji? »Skur po cejloj Sloveniji sam odo že, zato ka Slovenska zveza od nas prosi vsigdar autobus, če kama dejo.« • Te je teba tau velka pomauč, ka znaš slovenski, nej? »Tau gvüšno. Leko bi več tö znau, kak znam, dapa odati bi me zato nej mogli. Človek po­zabi tö, zato ka sam dosti med Madžari. V slüžbi tö pa doma tö. Slovenski bola samo te gučim, če domau dem v Števanovce k materi.« • Tau si pravo, ka ti si se že te odlaučo, ka busšofer baudeš, gda si ešče mali bijo. Zdaj ešče tö tak brodiš, kak te? »Če stoj tašo slüžbo ma, ka rad pa z veseldjom dela, te volo ešče sledkar tü ne zgibi. Meni je tau, ka autobus vozim, nej trüd ali taša slüžba, ka človek komik čaka, naj osem vör dolaprteče. Dja tau rad delam pa mo delo tö, če dobim zdravniško dovoljenje cejlak do penzije.« K. Holec ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.