Dvojno cvetje
ib okencu Anka sedi, Na prosto upira oči, ^fVso zemljo zclena pokriva odeja, In vsaka pod cvetjem uklanja se veja.
A črno je sirije nebo,
Da solnca ne vidi oko.
BO mamica, dvomim popoldne že celo,
Da drevje le belo bi cvetje imelo,
Da drevje na svetu samo Dišalo tako bi lepo." A čudno! Leteti po zraku kosmiči Začn6 in zeleni se belijo griči.
BOh, mamica ali je res,                  ^
Da cvetje ne pada z dreves,         -¦ Poglejte, nebo le visoko nam meče To cvetje prebelo, to cvetje dišečef
Oh, naj vam šopžk naredim, V trenotku povrnem se ž njim !* In naglo od okenca deklica vstane Loputne z dvermi, pa iz sobice plane.
A vrne se Anka nakrat,
In k peči pritisne oplat:
,,Po zraku to belo sem cvetje lovila,
Da šopek bi, mamica, vam naredila,
A cvetje to nič ne diši, Da sproti se v roki stopi"; Jtfakremžijo Anki se ličeca mlada, jOh, mamica, mamica, snežec zapada!"
Gregor Gomik