DEMOKRACIJA
Daljnovidnost je največkrat sposobnost »zapaževanja najbližjih stvari.
Leto XIII. - Štev. 14
Trst - Gorica, 15. julija 1959
PAUL - HENRI SPAAK
izhaja 1. in 15. v mesecu
II. obdobje ženevske konference
Glas zasužnjenih narodov |-jrska na svetovno vest
V ponedeljek so zunanji ministri velesil pričeli z drugim obdobjem ženevskega zasedanja. Med udeleženci ne vlada optimizem za uspeh njihovih naporov. Ze med prvim obdobjem konference, ki dejansko pomeni novo etapo politično diplomatske ofenzive Sovjetije, so kvalificirani zastopniki podjarmljenih narodov predložili zahodnim zunanjim ministrom posebno spomenico, v kateri z obžalovanjem ugotavljajo, da zavezniški načrti za ureditev vz-hodno-zahodnih vprašanj ne vsebujejo niti besede q osvobojenju zasužnjenih narodov. Med drugim pravi spomenica tudi naslednje: »Dejanskega prenehanja dosedanjih napetosti ni mogoče uveljaviti brez uresničenja pravice narodov, da sami o-dločajo o svoji usodi in to ne samo v Vzhodni Nemčiji, ampak po vseh evropskih dežejah. Nemško vprašanje«, nadaljuje spomenica, «je neločljivo povezano s svobodo vseh narodov v Vzhodni in Srednji Evropi. To sovisnost narekuje zemljepisna lega v bližini Nemčije obstoječih dežel kot tudi analogija moralnih in pravnih aspetov.«
Te ugotovitve očitujejo bivstvene elemente dejanskega mednarodnega položaja kakor tudi metode, ki bi se jih morale poslužiti zahodne sile za uspešno kljubovanje sovjetskemu pritisku proti Zahodu. Okupacija vzhodnih predelov Nemčije s strani Sovjetske zveze in vzpostavitev komunistične pankovske vladavine je samo organska posledica podjarmljenja dežel med Sovjetijo in zahodnim svetom. Toliko časa, dokler bo Sovjetija gospodovala tem deželam in jih uporabljala kot mostišče za vojaško nadzorstvo nad vmesnimi deželami, je vsaka zamisel nemške združitve gola utvara.
Na drugi strani je Sovjetija z veljavnimi pogodbami in drugimi določili mednarodnega prava juristično in moralno prav tako dolžna vrniti svobodo sovjetskemu delu Nemčije kot Estonski, Leton-ski, Litvi, Poljski, Češkoslovaški, Madžarski, Romuniji, Bolgariji in Albaniji. Prav zaradi tega bi bilo pravično, utemeljeno in tudi smotrno, da se zahodne sile enkrat že odločijo, da obe vprašanji - vprašanje nemškega zedinjenja in vprašanje osvo-bojenja zasužnjenih narodov - obravnavajo kot celotno vprašanje in tako tudi postopajo.
Poleg čisto vojaških obrambnih ukrepov je tudi pravšna metoda za politične^ pobijanje sovjetskega rinjenja proti Zahodu, ki se na ženevski konferenci tako odkrito življenjsko nevarno stopnjuje od ure do ure z vsemi topovi hruščevskega vojno-hujskaškega žargona. Neposredni cilj, ki ga Hruščev zasleduje, ni samo priznanje s sovjetsko napadalnostjo doseženega obstoječega stanja v Evropi, ampak to stanje z novimi sunki še povečati, in sicer z ustvarjanjem tako imenovanega »svobodnega mesta« v Zahodnem Berlinu. Na ta način bi Sovjeti z enim udarcem dokončno uničili ugled zahodnega sveta med zasužnjenimi narodi, zlomili njihov moralni upor proti sovjetskemu gospostvu in za dolgo dobo pogasili vse upe in nade na osvobojenje. To pomeni, da bi odstranili vse tiste važne činjenice, ki se še danes upirajo sovjetski napadalnosti proti Zahodu.
Brezobzirno suvanje Sovjetije v Nemčijo in drugam je značilnost boljševiške
Hruščev zopet straši
Za prvi del ženevske konference jo je Hruščev pobral v Albanijo in je vztrajno puščal s svojimi grožnjami Italiji, Grčiji in Turčiji vplivati na potek konference. Ker grožnje niso zalegle je iztisnil svoj predlog o ustvaritvi brezatomskega balkanskega področja. Tudi ta manever mu ni uspel.
Za pričetek drugega obdobja ženevskega zasedanja si je izbral Varšavo, kamor je priletel z letalom včeraj zjutraj na le-tališče Babice.
Zahodni diplomati so prepričani, da bo Hruščev, ki so ga v Varšavi z vsem pom-pom sprejeli ter celo izpraznili tovarne, da so delavci lahko odšli na ceste in ulice, zopet navijal za sovjetsko rešitev berlinskega vprašanja. Ni izključno tudi, da bo poskušal ustvarjati zmedo med zahodnim javnim mnenjem. Kremelj pa ni več neznanka, zato bodo tudi ti Hruščevi napori verjetno zaman.
Hruščevi vztrajni napori za vsaj simboličen premik komunistične »dinamike« so značilni za vsako diktaturo, ki brez »dinamike« tako rada ohromi. Kaj so Hru-ščevu res tako nujno potrebne bodrilne injekcije doma in v tujini?
V NEDELJO, 19. t.m. BODO UPRIZORILI OB 16. URI PRI CERKVI NA REPENTABRU DRAMO
SbehCRniK
VABLJENI VSI SLOVENCI!
revolucije. Takega pojava pa ni mogoče zadržati in urejevati z diplomatičnimi pogajanji. Edino sredstvo je odločnost civiliziranega sveta, da se sovjetskih groženj ne ustraši, ampak postavi nasproti vse svoje tvarne in moralne sile. Pravična stvar osvobojenja zasužnjenih narodov je najdragocenejša moralna dobrina. To priznava sam Nikita Hruščev z izmišljotino, da je pokojni John Foster Dulles Mikoja-nu zagotovil, »da se je odpovedal politike osvobojenja«. Prav to neinteligentno podtikanje dokazuje, kako občutljivi so Sovjeti v tem vprašanju.
Neizprosna borba, ki jo Sovjeti v tem času vodijo proti Zahodu na vseh področjih, ukazuje potrebo po določenih zaključkih, ki so jih Evropi v zadnjih štirideset letih pripravile izkušnje z boljševizmom. Zastopniki zasužnjenih narodov so jih o-blikovali nekako takole: Značilno je za našo dobo, da večina politikov in diplomatov ne priznava dejstva, da obstojajo v političnem življenju tudi nerešljiva vprašanja. Skrajni čas bi že bil, da bi državniki hrabro in jasno obvestili javno mnenje svojih dežel, da z rednimi pogajanji ni mogoče v odnosih do Sovjetije urediti nobenega temeljnega vprašanja mednarodnega značaja, pravičnosti in sodelovanja. Nadalje je treba korigirati mnenja, ki so od časa do časa pojavljajo, češ da so s Sovjeti »uporabljive tudi normalne klasične diplomatske metode«.
Taka naziranja, zatrjujejo zastopniki zasužnjenih narodov, so popolnoma zmotna, ker Sovjetija ni normalna država. Ta država ne priznava načel mednarodnega prava in mednarodne skupnosti, celo logična načela so ji tuja. Pogajanja s to državo niso samo odveč, ampak so tudi škodljiva, ker je glavno vodilo sovjetski^ zastopnikov izigravanje in politična propaganda komunizma, kar je dokazal tudi
zadnji ženevski sestanek. Zavedati se je treba, da nimajo pogajanja s Sovjeti nobfe-nega opravka z možnostjo ali preprečitvijo vojne. Ce bi bili Sovjeti na vojno pripravljeni brez nevarnosti, da se že v samem prvem razdobju rušijo ne samo njihove postojanke po okupiranih deželah, ampak prav tako tudi doma, bi tako vojno Sovjeti že davno sprožili, ne da bi jih pri tem kakršna koli pogajanja zadrževala. Sovjetija ni v stanju sprožiti vojne proti Združenih državam. V ostalem ni v štiridesetih letih svojega obstoja tvegala niti ene same vojne večjega obsega. Vedno se je zadovoljevala z napadi na svoje šibke sosede. Proti Japonski je nastopila šele takrat, ko je ta dežela postala nesposobna za vsako nadaljne bojevanje zaradi uporabe ameriške atomske bombe.
Končno smatrajo zastopniki zasuženih narodov, da bi morala skupnost svobodnih narodov proklamirati dvoje obveznih norm mednarodnega prava, in sicer: 1) Nedopustnost priznanja z mednarodnim deliktom ustvarjenega položaja in 2) dolžnost, da se posledice takega delikta popravijo. S proklamacijo teh načel bi prenehale moskovske spekulacije o priznanju obstoječega stanja, ki ga je ustvarila sovjetska napadalnost in zaradi katere je mednarodno ozračije še vedno tako zastrupljeno.
Moralna dolžnost in realistična politika zahtevata, da svobodni svet naziva stvari s pravim imenom. Ce Sovjetija na ženevski konferenci naziva tistih 12.000 mož zavezniških vojakov v Zahodnem Berlinu z »okupatorji«, potem je nerazumljivo, zakaj zahodnjaki ne zahtevajo umik milijonske okupatorske vojske iz dežel zasužnjenih narodov.
To so glavne misli spomenice, ki v teh dneh kroži po Ženevi med zunanjimi ministri in njihovimi delegacijami.
Ob zgodouinskem gradiuu
Komunistične partije Slovenije
Ob zgodovinskem gradivu KPS »Kdor revolucionari na pol, si si sam koplje grob. Revolucijo ustvarjamo s tem, da uničujemo njena nasprotja.« Tako je dejal Saint Just, sodelavec Robespeir* ra enega izmed treh stebrov fram coske revolucije. Edvard Kardelj, eden glavnih voditeljev in današt njih prvih ideologov slovenske in jugoslovanske komunistične par* ti je, navaja v neizpiljeni obliki ta izrek v svoji knjigi »Razvoj slo* venskega narodnega vprašanja«.
Temu načelu, ki ga je zapisal že pred drugim svetovnim spot padom, so Kardelj in njegovi prit staši ostali zvesti in dosledni v vsem svojem delovanju. To ot snovno pravilo jih je vodilo pri neusmiljenem uničevanju nat sprotnikov, je bilo vzrok posebt no besnega preganjanja in blatet nja vseh nekomunističnih borcev proti okupatorju, ki so jim bili kot tekmeci še posebno nevarni. Po tem nauku so po vojni in po že dobljeni zmagi likvidirali det settisoče razoroženih domobrant cev. Po tem obrazcu so do danes uprizarjali številne politične prot cese, s katerimi skušajo zavarot vati svoj monopol na oblast. Če upoštevamo to njihovo zadržat nje, potem tudi razumemo, zakaj tudi med zamejskimi manjšinami ne dopuščajo nikomur drugemu
HE1NR1CH LUEBKE iz Porenja je bil 1. julija izvoljen za novega državnega poglavarja Zahodne Nemčije. Svojo dolžnost bo prevzel 15. septembra, ko izteče poslovna doba dosedanjemu predsedniku republike, Teodorju Heussu. Novi predsednik je katoličan in pristaš demokrščan-ske stranke, ki bo tako pridržala v svojih rokah kanclerski in predsedniški položaj. Sedanji predsednik Heuss je namreč liberalec.
Izvolitev Heinricha Leubkeja tolmačijo kot velik Adenauerjev uspeh. To velja tako za večino, ki jo je Luebke dosegel kot za simboličen pomen kraja, kjer so ga izvolili. Predsednika republike volijo v Zahodni Nemčiji vsi člani bonske poslanske zbornice, zastopniki posameznih dežel in Zahodnega Berlina. Vsi volilni upravičenci, ki jih je 1038, so se zbrali v Zahodnem Berlinu, da s tem v času ženevskih pogajanj še enkrat podčrtajo, kako smatrajo ta del bivše nemške prestolice za svoje glavno mesto, kateremu se ne bodo odrekli. Pri prvem glasovanju ni dobil noben kandidat absolutne večine, pri drugem pa je Luebke zbral 526 glasov, torej več kot polovico. Socialdemokratski kandidat Karel Schmidt je dobil 386 glasov, liberalni kandidat Maks Becker pa 99 glasov. Vsi kandidati so dobili več glasov kot je bilo med volivci pripadnikov njihovih strank, kar pomeni, da so manjše stranke glasovale po osebnih simpatijah.
Zahodni zastopniki so pred volitvami izrazili željo, da bi glasove poslancev Zahodnega Berlina šteli posebej, da ne bi s poudarjanjem enotnosti dražili Sovjetov. Predsednik volilnega akta pa se je držal odločb ustavnega sodišča, ki priznava Zahodnemu Berlinu značaj zahodnonemške dežele.
Heinrich Luebke je star 66 let in je bil doslej poljedelski minister v Adenauerjevi vladi. V prvi svetovni vojni je bil prostovoljec, po vojni pa poslanec katoliškega centra. Pod nacisti so ga dvakrat zaprli. Po drugi svetovni vojni se je vrnil v politiko, kjer se je zlasti posvetil kmetijstvu. V domačen kraju so ga imenovali rdečkar, ker je rdečelasec.
* * *
ALŽIRSKI TERORIZEM se je razširil tudi na Italijo. V nedeljo, 5. tm. je v ul. Val Savio v Rimu raztreskal peklenski stroj, ki so ga neznanci podtaknili na avto, s katerim se je navadno prevažal Taieb Bulhuf, Alžirec, po sedanjem državaljan-stvu pa Tunizijec. Pri eksploziji je bil ubit Ronny Rovai, njegovi igralski tovariši pa so bili težje in lažje ranjeni. Taieb Bulhuf je ušel gotovi smrti. Vsa javnost je upravičeno ogorčena nad zločinskimi teroristi. Policija neutrudljivo zasleduje teroriste. Želeti je, da bi čimprej padli v roke pravice, da bi se zaključile partijske špekulacije, ki so sedaj pridno na delu.
* # *
NOVA AVSTRIJSKA VLADA. Po končanih avstrijskih parlamentarnih volitvah, pri katerih je zelo pičlo zmagala Ljudska stranka, so med njo in socialisti potekala dvomesečna, včasih celo dramatična pogajanja za sestavo nove vlade. Julius Raab, predsednik Ljudske stranke, je pred dnevi sprejel mandat št. 3 za sestavo no-
Dogodki-------------------------
[ po svetu J
ve vlade, ki bo verjetno v petek, 17. t.m. tudi končno sestavljena. Dne 7. t.m. se je Raab zaradi nesoglasij s socialisti glede nadzorstva nad podržavljenimi podjetji in spora glede zasedbe mesta zunanjega ministra mandatu odpovedal. Sedaj so ta navzkrižja poravnana.
V glavnem bodo novo vlado sestavljali člani sedanje vlade pod predsedstvom zveznega kanclerja Raaba. Spremembe pa bodo v zunanjem ministrstvu. Dosedanji zunanji minister Figi, ki je član Ljudske stranke, bo mesto prepustil socialistu Kreiskyu, v poljedelskem ministrstvu pa bo socialist Thoma.
* » *
HAILE SELASSIE V KREMLJU. Abesinski cesar je pred kratkim poromal v Sovjetijo, morda tudi s kakšno posebno poravnalno misijo za Titov račun. Pri tej priložnosti je cesar povabil Hruščeva na obisk v Etiopijo. Tako se bodo komunisti s cesarsko pomočjo ugnezdili v Vzhodno Afriko. Priznati pa je treba, da sta oba poglavarja premetena, vprašanje je, kdo bo koga okrog prinesel.
* * *
ZAHODNE SILE ZAVRAČAJO SOVJETSKI BALKANSKI PREDLOG. Zahodne sile so zavrnile sovjetski predlog brezatomskega področja na Balkanu, ki ga je Hruščev sprožil v Albaniji.
a * *
ITALIJANSKE OBLASTI so odklonile vstopne vize Olgi Kolobovi, podpresedni-ci »partizanov miru« in Ireni Lagunovi, ravnateljici radiološkega zavoda. Obe sovjetski komunistki sta nameravali na sestanek »partizanov miru« v Italijo.
# * *
HRUSCEVA »MIROLJUBNOST.« Bivšemu new-yorškemu guvernerju, Averellu Harrimann je ob njegovemu obisku v So-vjetiji Hruščev med drugim dejal tudi tole: »Če nameravajo Združene države s silo braniti svoje pozicije v Berlinu, bodo tudi Sovjeti uporabili silo. Naše rakete bodo avtomatično frčale... Sovjetske vojaške sile so pripravljene, da podprejo kitajski napad na Formozo, tudi če bi zaradi tega izbruhnila vojna... Sovjetija ne bo nikoli privolila v zedinjenje Nemčije, ki ne bi vzdrževala socialističnega sistema.« Listi, ki navajajo ta najnovejša Hruščeva vojnohujskaška otepanja, ne povedo, ali in koliko vodke je Hruščev pred tem zaužil.
* * *
IZRAEL BO DOBAVLJAL OROŽJE ZAHODNI NEMČIJI. Izrael je danes pomembna orožarna. Se celo Združenim, državam dobavlja brzostrelke, ki tudi po
50.000	iztrelkih ne izgubljajo na strelski preciznosti. Lažje orožje pa dobavlja Izrael tudi mnogim drugim državam, Nizozemski, Latinski Ameriki itd. Nemci so v Izraelu naročili minometalce. Naročilo, ki so ga dolgo časa prikrivali, se je končno pojavilo pred izraelskim parlamentom. Ta je naročilo odobril s 57 glasovi proti 46. Dve vladni koalicijski stranki sta glasovali pro-
ti in izzvali vladno krizo. Ben Gurion je odstopil, bo pa sestavil novo vlado, ki bo sredinsko-desničarsko usmerjena. Oboroževalna industrija je spričo napetosti na Srednjem vzhodu za Izrael življenjsko važno vprašanje, posebno še spričo obilnih podpor Sovjetov arabskim državam.
Pravijo, da je v debati o tem vprašanju prišlo tudi do naslednjega razgovora: »To bo naravnost izvrstna kupčija«, je zatrjeval Ben Gurionov pristaš nekega o-pozicionalca. »Kako to«, je ugovarjal opo-zicionalec, »Jasno«, ga je zavrnil režimo-vec, »Nemci vendar nočejo vojne, kaj naj torej počno z našimi granatami. Naprej jih bodo prodali, najbrž Egipčanom. Ti bodo zavrteli spet eno tako kot ob koncu l. 1956; granate bodo spravili na Sinajo in mi jih bomo odtam odnesli in jih spet prodali Nemcem, in tako dalje...«
* # *
ZVIŠANJE PLAč VATIKANSKIM NAMEŠČENCEM. Papež Janez XXIII. je svojim 2.000 nameščencem znatno povišal mesečne prejemke. Poviški veljajo od 1. julija dalje in znašajo 25 do 30 odsto. Papeževi švicarski stražniki bodo odslej dalje prejemali po 65.000 lir. Povprečna plača nameščencev po državnih tajništvih znaša 110.000 lir. Najnižje prejemke imajo stražniki, delavci in nameščenci pa znatno višje. Poleg plače pripada vsakemu vatikanskemu uslužbencu draginjska doklada za ženo 10.000 lir in za vsakega otroka po 12.000 lir mesečno.
* * *
SOVJETSKI PSIČKI V VSEMIRJU. Agencija Tass je sporočila svetovni javnosti, da so Sovjeti 2. t.m. izstrelili enodelno raketo z dvema psičkama v notranjosti. Psička »Otvažnaja« (po slovensko drzna, smela) je že tretjič potovala v vsemirje, »Snežinka« pa prvič. V raketi pa je bil še tretji potnik, kunec. Brez kuncev na tem svetu ni poizkusov in to velja še prav posebno za Sovjetijo in ostale komunistične dežele. Vse tri živali so se srečno vrnile na zemljo. Podrobnosti poleta Sovjeti niso izdali. V Združenih državah temu dogodku ne pripisujejo posebne važnosti. Po mnenju ameriških strokovnjakov je sovjetska raketa srednje vrste dosegla višino 160 km, dočim je ameriška raketa 28. maja dospela v višino 480 km nad zemljskim površjem.
* * «
AMERIŠKO KRIŽARKO NA ATOMSKI POGON so splovili 14. t.m. v Quin-cyu pod imenom »Long Beach«. Je to prva nadvodna enota ameriške vojne mornarice. Križarka je dolga 261 m, 22 m je široka in ima 14.000 ton nosljivosti. Spada med težke križarke in bo opremljena z izstrelišči za rakete »Terrier« in »Talos«. Poveljeval ji bo kapitan Evgen Wilkinson, ki je vodil podmornico »Nautilus« pod Severnim tečajem. Gradbeni stroški: 250 milijonov dolarjev.
* * *
S PIŠTOLO V ROKI V SVOBODO. Triindvajsetletni Obrad Butkovič, ki je skupno z 22 potniki in 5 možmi posadke potoval 8. t.m. iz Boke Kotorske proti Zagrebu, je s pištolo v roki prisilil pilota, da je okrenil letalo proti Italiji. Letalo je pristalo na letališču Palese. Ubežnik je zaprosil oblasti za politično zatočišče, letalo pa se je vrnilo v Bok o.
do besede; zakaj je vedno pr ar vilno samo tisto, kar sami poče* nja jo, pa čeprav se še danes ve* žejo na Koroškem z Wedenigom, ki je likvidiral dvojezično šol* stvo, in so na Proseku bili plat zvona zaradi brigadirske zahteve, kateri so se teden dni zatem sa* mi in prostovoljno uklonili.
Saint Justovih besed pa nismo omenili zato, da bi pogrevali ta splošno znana in sveža dejstva. Na Kardeljev citat smo se spom* nili ob prebiranju jugoslovanske, ga časopisja, kjer na dolgo in ŠU roko obujajo spomine na pred* vojne procese proti raznim ko* munistom.
Že v Titovi biografiji, ki jo je napisal zdaj pozabljeni Dedijer, smo brali, kako se je držal na so* dišču sedanji maršal; kako rti nikogar izdal; kako je takratnim sodnikom odrekal pravico, da bi ga sodili; kako je v mariborski jetnišnici odklonil prošnjo za po* milostitev. Pred kratkim so bili objavljeni izvlečki zapisnika enega izmed procesov proti Karde* lju. Zopet smo lahko prebirali, da je Kardelj odkrito priznal svo« je komunistično prepričanje in dejavnost, potrdil, da je tiskal komunistično propagandno gr a: divo in ga razdeljeval, da se je sestajal itd. Ni pa povedal, kdo mu je tiskal to gradivo niti s kom se je sestajal. Podobnih sodnih postopkov je bilo še več, in mno* gi komunisti so se tudi po takrat* nih uradnih dokumentih izluščili kot načelni ljudje, ki imajo pač svoje ideale, za katere se zavet stno borijo.
In tu se nam samo po sebi po* st avl j a važno vprašanje. Če je v »stari in gnili« predvojni državi in družbi bilo tako, zakaj pa po vojni nismo še brali o kakšnem podobnem političnem procesu, na katerem bi se tudi navadni ob to; ženci, ne da bi morali biti na Štet pinčevi ali Djilasovi ravni, lahko obnašali prav tako hrabro in se izkazali kot pošteni in načelni ljudje, kot so se v predvojni J m goslaviji komunisti? Zakaj nikoli ne naletimo na zatrjevanja, da bi nekdo izjavil »nočem povedat ti« ali pa »sestajal sem se, a ne povem s kom?« Zakaj tudi po vojni ne pisari titovski tisk, če izvzamemo dr. Politeov zagovor nadškofa Stepinca (toda dr. Po« liteo, ki je pred vojno z enako doslednostjo branil tudi Tita, je bil tudi edini, ki si je tak zagovor dovolil) o več takih hrabrih od* vetniških nastopih, kot je bil n. pr. pred vojno dr. Henrik Tuma, ko je branil komuniste, ki so or* ganizirali spopad z nacionalistič* no »Orjuno'«?
Nihče vendar ne bo trdil, da v Sloveniji in Jugoslaviji ni več po* štenih, zavednih in pogumnih ljuf di, pa čeprav niso komunisti. Je pa nedvomno po sredi nekaj dru, gega: kljub neprestanemu bese* dičenju o demokraciji, ki je bila in je sedanjim jugoslovanskim oblastnikom zelo priljubljena fra* za, se komunistična pravica po vsem videzu temeljito razlikuje od nekomunistične.
»Vem, pa ne povem!« Kje bi se danes obtoženec nekdanjega Kardeljevega kova, navaden brezposelni učiteljski pripravnik, upal pred komunističnimi oblast* mi ziniti kaj takega in pri tem o* stati še živ in cel? Saj bi sodišča ne dopustila take titokletne izjave!
Tako osvetljen, se dober del zgodovinskega gradiva, ki ga zdaj s takim pompom in samohvalo objavljajo v okviru proslavljanja 40 letnice jugoslovanske KP,
VESTI z GORIŠKEGA
NOTRANJI POLOŽAJ
Hrualski ustaši rouarijo naprej
V senatu je Cadorna, bivši vrhovni poveljnik vseh prostovoljnih borcev za svobodo y severni Italiji proti nemškemu okupatorju in fašistom, ostro kritiziral odločitev ministra Andreottija, da se sprejmejo v vrste vojaške konjenice bivši častniki saloške Mussolinijeve republike, ki so se borili na nemški strani ter s tem kršili prisego zvestobe, ki so jo bili dali kraljevi vojski. 72 generalov in 3 parlamentarci, je povedal sen. Cadorna, so ministra Andreottija opozarjali na neumestnost njegovega namena, pa ni nič pomagalo. Odločil je on, ki je bil pod fašizmom neke vrste ideolog fašistične doktrine.
Na Siciliji so volili predsednika deželnega zbora. Pri prvem glasovanju sta prejela demokrščanski in krščansko socialni kandidat enako število glasov, to je vsak 43. Ugotovili so, da je pet poslancev, de-mokrščanov ali monarhistov ali misovcev glasovalo za kandidata Milazzovih krščanskih socialcev. Takim pravijo »franchi ti-ratori«, ali ostrostrelci.
Naslednjega dne je bil s 45 glasovi proti, 41 izvoljen demokrščanski kandidat. Tokrat so se namreč pojavili samo trije ostrostrelci.
Se tik pred volitvami predsednika deželnega zbora, je tajnik demokrščanske stranke Moro izjavil: »da so že zaradi svoje krščanske vesti demokristjani proti fašizmu in vsaki diktaturi«. Kritiziral pa je; tudi zadržanje strank, kot so liberalna, monarhistična, novofašistična, republikanska in ona Saragatovih demokratičnih socialistov. Morove izjave in kritike so pri prizadetih zbudile veliko ogorčenje. Zlasti novofašisti in monarhisti zahtevajo zdaj pojasnila, ker ne marajo biti predmet napadov, ko se vendar krščanska demokracija z njihovo pomočjo drži na vladi in v odborih, ne samo v Rimu, ampak tudi drugod.
Pojasnila, ki jih tile zahtevajo od predsednika vlade Segnija utegnejo spraviti vlado v krizo, saj je kakih sto demokr-ščanskih poslancev že napovedalo svoj proti glas, če jih, kakor verjetno, Segni-jevo pojasnilo monarhistom in novofašl-stom ne bo zadovoljilo.
Tudi Fanfani je pridno na delu za zopetno obuditev in okrepitev svoje skupine, ki naj se pokaže na prihodnjem kongresu stranke.
i pogovora s časnikarjem tednika ..Europeo"
V četrtek 25. junija se je mudil na Goriškem g. Bocca, časnikar milanskega tednika »Europeo«. Prišel je semkaj, da bi se seznanil z vprašanjem slovenske jezikovne skupnosti. Zanimalo ga je, koliko je resnice, na tem, kar sta glede tega povedala v Ljubljani, na partijskem kongresu Miha Marinko in Rankovič, predvsem da je ravnanje Italije s slovensko manjšino bolje od ravnanja Avstrije s koroškimi Slovenci. G. Bocca je obiskal Ste-verjan, kjer se je razgovarjal z učiteljem, g. Cirilom Terpinom ter z njegovim očetom g. Francem.
Zvečer pa je imel poldrugo uro dolg razgovor z dr. Sfiligojem, ki mu je v podrobnosti in z dokumenti v rokah odgovoril na vsa vprašanja tako, da se je g. Bocca jasno in izčrpno prepričal o položaju naše manjšine. Obiskal je v Gorici, oblastva in se z njimi zadevno razgovarjal.
Poročilo o teh svojih razgovorih na Goriškem in onimi, ki jih je imel na Tr-
Kadarkoli »Demokracija« zadene v cilj in s tem prikaže v gravi luči važno vprašanje, v katerem »Primorski dnevnik« z vso gorečnostjo zagovarja še ne vem kako bedasto stališče svojih veleumnih gospodarjev, uredniki kar zgubljajo živce, pozabljajo na svojo časnikarsko dolžnost, pobesnijo in brez premisleka, brezobzirno in nesramno napadajo tiste, ki so se upali na dan z resnico.
V zadnjih časih se je spet pojavil podoben primer in to iz enostavnega razloga, ker je »Demokracija« jasno in glasno povedala, da se ne more nikakor strinjati z manjšinsko politiko, ki jo zagovarjajo jugoslovanski oziroma slovenski komunisti, katerim je pač prva skrb, in so sami to povedali na zadnjem kongresu v Ljubljani, politika krepitve »demokratične« in socialistične sile tostran meje, kar za nas demokrate pomeni podpora tistim slovenskim ljudem, ki so se brez najmanjšega sramu pogreznili v morje italijanskega socialkomunizma.
Ti gospodje pa v resnici nimajo več nič skupnega z narodno manjšino, oni so postali sestavni del italijanskih strank, ki včasih res govorijo o naših narodnih vprašanjih, toda ne zato, ker jim je pri srcu naša usoda, ampak zato, da bi na ta način pridobili tudi slovenske glasove za dosego ciljev italijanske socialistične stranke, povezane s komunistično ki zasleduje odpravo demokratičnih svoboščin in uvedbo nikoli dovolj osovražene diktature, pod katero bi vsi brez izjeme postali navadni hlapci vladajoče klike.
Slovencem v Italiji, ki so zašli na to pogubno pot, komunisti z onstran meje
žaškem je g. Bocca priobčil v tedniku »Europeo« od 5. t.m. in sicer v kratkem toda jedrnatem članku. Ni priobčil vsega, kar je tu slišal in videl, ker bi to zahtevalo veliko večjega prostora. Razen nekaj netočnih podatkov, kakor na primer, da obiskuje nižjo slovensko srednjo šolo v Gorici samo 18, namesto 118 dijakov podatki, ki mu jih ni dal dr. Sfiligoj, je poročilo časnikarja g. Bocca, zadovoljivo, saj so ga zadovoljno pozdravili slovenski listi, od italijanskih pa se nobeden ni ob njega obregnil. Posamezni Italijani pa so tudi poročila pohvalili.
AMNESTIJA
V soboto 11. t.m. je predsednik Gronchi podpisal zakon, ki proglaša amnestijo (popolno pomilostitev) mnogih zločinov in prekrškov ter odpust dveh let zapora in
500.000	lir denarnih kazni. Zakon je stopil takoj v veljavo.
Hip fatimshe Matere božje
V nedeljo zvečer 12. t.m. so s helikopterjem pripeljali v Gorico kip fatimske Matere božje. Skof in verniki so slovesno sprejeli kip Matere božje na igrišču v ul. Baiamonti in ga v procesiji prenesli v cerkev Srca Jezusovega, kjer je ostal do ponedeljka 13. t.m. zvečer, ko je zopet poromal drugam.
Slovenski verniki so fatimsko Mater božjo počastili z mašo, ki jo je daroval msgr. Novak s petjem in pridigo v ponedeljek ob 6 uri zjutraj. Oni iz devinskega dekanata pa ob 10.30.
V petek 26. junija je goriški občinski svet razpravljal od 6 ure zvečer do skoro polnoči, s kratkim polurnim presledkom, o prošnji družbe ATA, da se ji dovoli spremeniti avtobusne proge in urnik prometne službe. Zato je bilo treba razpravljati o dodatnih členih k redni pogodbi, ki pa bodo veljali kot poiskus za eno leto, ali pa tudi manj. V glavnem je družba predlagala podaljšanje glavne mestne proge od svetogorske postaje do Standreža in nazaj.
V Ločnik je družba predlagala dvosmerno progo, eno z goriškega Travnika po mestnem korzu do Ločnika in nazaj skozi Podgoro. Vsega skupaj je teh prevozov trideset na dan.
Potem je predlagala vožnjo s Travnika v Stračice mimo drevoreda XX. septembra in nazaj preko ul. IX. avgusta, drugo vožnjo v Stračice pa skozi ul. IX. avgusta in nazaj po drevoredu XX. septembra. Vsega skupaj dvajset, ali štirindvajset voženj. Šestkrat na dan pa bi avtobus vozil s pevmskega mostu po ul. Don Bosco na Travnik, s Travnika y Senrok, odtod na južno postajo, na letališče mimo pokopališča in x Sovodnje ter nazaj. Ob nedeljah naj bi vozni listek veljal pet lir več, to je 35 lir.
Komunistični svetovalec je o zadevi govoril celo uro časa in končno napovedal, da bo glasoval za sprejem predloga in potrditev omenjenih dodatnih členov. Svetovalec socialdemokratov je bil proti predlogu in spremembam prog in urnika, ker
naj le naročajo in ukazujejo, toda nam zavednim Slovencem, ki se nismo in se ne bomo odpovedali lastnim pravicam, ti ljudje ne bodo krojili usode. Slediti njim ukazom bi pomenilo narodni samomor. Tega pa ne bomo nikdar storili!
V svoji sredi imamo dovolj sposobnih in plemenitih voditeljev, ki se kot Slovenci vedno in povsod zavzemajo za našo slovensko stvar. Samo njim lahko zaupamo, samo pod njihovim vodstvom bomo lahko dosegli kot svobodni državljani in kot prepričani Slovenci tiste pravice, ki jih lahko dosežemo le v svobodni in demokratični državi.	D.
NOVICE IZ SLOVENIJE
LJUBLJANSKO VSEUCILISCE V šolskem letu 1958-59 je bilo na ljubljanski univerzi vpisanih na devetih fakultetah 7568 visokošolcev, od katerih je 1500 iz ostalih jugoslovanskih republik, 50 pa je tujcev. Od 1. junija 1958 do 1. junija 1959 je diplomiralo 678 absolventov: iz tehničnih fakultet 260, iz agronomsko-goz-darske 60, iz medicinske 54, iz naravoslovne 69, iz filozofske 88, Iz pravne 105, iz ekonomske 22. Rednih profesorjev je bilo v zadnjem letu 95, izrednih 81, docen pa 62.
RADIJSKI NAROČNIKI V SLOVENIJI
Mesečni statistični pregled Zavoda LR Slovenije ugotavlja, da je v Sloveniji 211.949 radijskih naročnikov. Povprečno je v Sloveniji 1 radijski sprejemnik na 7 prebivalcev.
Paveličevi hrvatski ustaši se žal niso ničesar naučili od zadnje vojne. Rovarijo naprej in skušajo z lažjo in hinavskim potvarjanjem resnice ter izrabljanjem vere, cerkve in cerkvenih predstojnikov škoditi Srbom in Jugoslaviji. V Parizu so se tako spretno organizirali, da so se že močno uveljavljali in pridobili na svojo stran razne politične in cerkvene osebnosti. To pa je zbudilo ogorčen odpor pri drugih jugoslovanskih emigrantih, tako srbskih, kakor slovenskih in hrvatskih, ki so poslali predsedniku francoske vlade odprto pismo, dolgo 2500 besed, v katerem so pojasnili: kdo so ustaši, kakšen je njihov namen in cilj, kakšnih sredstev za rovarjenje se v Franciji poslužujejo. Podpisniki pisma so zahtevali, da se javna proslava Paveličeve države od strani ustašev prepove. To jim je tudi uspelo. Ustaši pa so vendar imeli za tako proslavitev svojo mašo, a po maši so jih Srbi napadli in pretepli.
Iz »Klica Triglava« št. 240 od 23. maja 1959 ponatiskujemo za naše bralce najprej članek LONEC JE PREKIPEL, ki ravno poroča o gori omenjenem »Odprtem pismu«. Prihodnjič priobčimo pa kritični članek k dogodku, ki ga je tudi priobčil »Klic Triglava« pod naslovom »Cut za mero«.
»Odprto pismo« je 9. marca letos naslovilo 29 jugoslovanskih beguncev v Parizu na predsednika francoske vlade zaradi »delavnosti separatističnih in terorističnih hrvatskih ustašev v Franciji«. Med podpisniki so zastopniki domala vseh srbskih strank v begunstvu (n. pr. Dr. Topalovič, Stevan Trivunac, dr. Branko
je dejal, kakor že prejšnji govornik, da bi tako službo morala prevzeti občina sama. Napovedal je, da bo njegova skupina glasovala proti predlogu. Vsi drugi govorniki so bili za sprejem predloga in dodatnih členov. V imenu slovenskih svetovalcev je govoril dr. Sfiligoj, ki je podrobno objasnil vso zadevo, kakor izgleda iz prejšnjih let in v sedanjosti, primerjal pozitivne in negativne, to je ugodne in neugodne strani predloga in dodatnih členov. Ugotovil je zlasti dejstvo, da je zaposlitev uslužbencev predvidena v posebnem členu, ki prepoveduje družbi, da bi koga brez pristanka občinske uprave odpustila in poudaril, da je s tem členom dano jamstvo vsem uslužbencem, da ne bodo odpuščeni. Dr. Sfiligoj je povedal tudi, da njegova skupina ni proti temu, da bi prometno službo z mestnimi avtobusi prevzela občina, toda zaenkrat, zlasti ker promet danes z družbo ATA občino nič ne stane, ne vidi nobene nujnosti ali koristi za takojšnji prevzem v lastno režijo.
Končno je svet, po nastopu še drugih svetovalcev in obornikov ter po županovih pojasnilih, glasoval in predlog ATE ter Oodatne člene potrdil. Seveda vse to kot poiskus za dobo enega leta.
Vsi svetovalci, razen socialdemokratov in komunističnega, ki so se pa vzdržali, so glasovali za novi red.
Odmev v listih
Mnogi svetovalci in razni uslužbenci družbe ATA so dr, Sfiligojev nastop pohvalili kot resen, izčrpen in z dejstvi utemeljen. O njegovem nastopu so poročali točno vsi italijanski listi, tako vsaj »Pic-colo«, »Gazzettino« in »Messaggero V.« Le »Novi list« je slišal ...in poročal, da se je dr. Sfiligoj odločno izjavil proti temu, da bi promet z mestnimi avtobusi prevzela občina. »Primorski« pa je šel še dalje in poročal, da je dr. Sfiligoj, dejal, da njega ne brigajo odpusti in podobno.«
Dr. Sfiligoj je zahteval od »Primorskega dnevnika« popravek, ki ga je list točno priobčil 10. t.m.
Ni prvič, in žal ne bo najbrž niti zadnjič, da »Pr. dn.« poroča iz trte izvite neresničnosti o nastopu naših svetovalcev.
»Pr. dn.« daje vtis, da dosledno napačno poroča o nastopu naših slovenskih svetovalcev. O nastopu italijanskih svetovalcev, ne samo komunističnih, ampak tudi demokrščanskih in desničarskih poroča običajno točno. Samo nastopi slovenskih, demokratičnih Slovencev, so mu trn v peti in o njih ne poroča vedno stvarno.
V gornjem primeru, s trditvijo, da je dr. Sfiligoj izjavil, da »odpusti in podobno njega ne brigajo«, je »Pr. dn.«, upajmo nehote, vrgel senco na dr. Sfiligoja in na druge slovenske svetovalce, v katerih imenu je on govoril, ker iz poročila »Pr. dn.« nujno izhaja, da je usoda uslužbencev družbe ATA in sploh usoda delavcev, našim slovenskim svetovalcem deveta briga.
V službi resnice
»Novi list« je nedavno od tega napisal, da je v službi resnice. Zakaj pa poroča napačno in v takem slogii, ki napravi na bralce vtis, kot da bi naši svetovalci bili na strani krivice in delali proti koristim našega ljudstva, ali pa celo kot, da bi svoja opredelitve celo prodajali?! Tako je r pr. poročanje »Novega lista« od preteklega tedna o seji občinskega sveta z
Miljuš, dr. Dragomir Stevanovič, Milorad Jevtič), dva bivša diplomata, Dj. Radovanovič od Zveze »Oslobodjenje«, štirje »neodvisni Hrvati«, dva »neodvisna Slovenca« (Dr. F. Žajdela, inž. H. Maister), trije člani »Slovenske demokratske zveze« (ki je ne gre enačiti z ono v Trstu in Gorici, ampak tisto, ki je nastala v domovini po prihodu Tita na oblast) in sicer Stane Savinšek, Milan Žagar in Ciril Guštin. Podpisala sta jo še en musliman Jugoslovan in en musliman Srb.
»Pismo« je zelo dolgo, okoli 2500 besed. Prva tretjina razlaga nastanek in delavnost ustašev do druge svetovne vojne ter v času Neodvisne hrvatske države, kar je poznana zadeva. Nato razlaga spomenica, kako se je po končani vojini velik del ustašev zatekel v zapadne države in tudi v Francijo, kjer nadaljujejo s svojim delom in tako predstavljajo »ustaši pod plaščem gotovih organizacij... najaktivnejši element med totalitarci, ki so našli svoje pribežališče v Franciji. Zlorabljajoč francosko gostoljubnost in neobveščenost francoskega katoliškega sveta so organizirali siioje delavske organizacije, delno včlanjene v Francosko konfederacijo krščanskih delavcev, kjer nadaljujejo svoje separatistično delo proti Jugoslaviji. V isti namen služijo tudi organizacije kot »St je-pan Radič«, »Džaferbeg Kulenovič«, »Matija Gubec«, »Prijatelji hrvatske države«, »Alojzije Stepinac« in »Podporno društvo hrvatskih izbjeglica u Francuskoj«. Imajo tudi polvojaško formacijo »Hrvatska obrana - domovinsko operativni odsjek«. Za tem trdi spomenica, da je »brez dvoma da so nekateri hrvatski. člani teh organi-
dne 3. t.m. ko je svet razpravljal o pravdi baronice Lewetzof proti občini in je odbor predlagal, da se občina zahtevi baronice za razveljavitev najemninske pogodbe glede športnega igrišča v ul. Baiamonti upre ter predlagal, naj občino brani odvetnik dr. Sfiligoj, ker je, sedaj njegova vrsta, ko so drugi odvetniki-občinski svetovalci občino v drugih prejšnjih pravdah tudi že zastopali. Socialdemokrat prof. Zuccalli je izrazil mnenje, da bi občinski svetovalci ne smeli nastopati tudi zato, da ne bi izgledalo, da prejemajo »cukrček« za dani glas pri raznih zadevah v pretresu. Proti je takoj nastopil misovec inž. Višin-tin, in ugotovil da zakon ne prepoveduje kaj takega.
Seveda se je dr. Sfiligoj med razpravo po predmetu umaknil iz sejne dvorane.
Nobeden od ostalih svetovalcev ni izrekel besede proti temu, da bi odvetnik-svetovalec ne smel braniti koristi občine pred sodniki. Pred glasovanjem pa je župan pojasnil, da zakon ne prepoveduje takih nastopov odvetnikov-občinskih svetovalcev, toliko je res, da so občino vedno zastopali tudi odvetniki svetovalci, n. pr. socialdemokrat dr. Devetag, demokristjan dr. Culot, monarhist dr. Pedroni in drugi, (op. ur.). Pri tem pa ne gre za »cukrček«, da bi od odvetnikov-svetovalcev z njim lovili kake glasove.
»Novi list« pa je nalašč, tako izgleda, izpustil podrobno in točno poročilo o zadevi in raje povedal samo to, da je prof. Zuccalli bil proti predlogu odbora, kar se odvetnikov-svetovalcev tiče, župan pa da je pojasnil, da zakon tega ne prepoveduje. Toda »Novi list« je zaključno pripomnil tudi »zanimivo« pojasnilo župana o »cu-krčku«. Občinski svet je predlog odbora potrdil.
Vprašali smo dr. Sfiligoja, ali je imel kake razloge, ko je sprejel, da brani koristi občine. Odgovoril nam je: »Mnenja sem, da bi občino morali zastopati po vrsti vsi odvetniki goriške občine, ki tu plačujejo družinski davek. Zdaj je prišla vrsta name in sem pooblastilo sprejel, ker je to predlagal občinski odbor, svet pa potrdil. Pred menoj so že vsi drugi odvet-niki-svetovalci zastopali občino v raznih pravdah in ' še danes zastopajo. Ker zahtevamo Slovenci enakopravnost, sem pooblastilo sprejel, tudi zato, da se izkaže vsaj en primer enakopravnosti. Sicer pa, kaj bi nekateri slovenski politični nasprotniki rekli, če bi takega pooblastila jaz ne sprejel«...
Slovenski svetovalci, kar nas je v go-riškem občinskem svetu, nastopamo vedno samostojno, trezno preučujemo vsako zadevo, ki pride na dnevni red In se brez kakega vpliva odločimo, kako glasovati. Pri tem imamo pred očmi le koristi haših ljudi, koristi vseh občanov in pa dolžnost občinskih svetovalcev, upraviteljev občine, da se držimo tega, kar nam narekujeta vest in pamet. O kakih cukrčkih pri nas Slovencih ni govora, in kdor o nas tako misli, je v slabi veri.«
SMRTNA KOSA
V Prvačini v Sloveniji, okraj Nova Gorica, je v soboto 11. t.m. umrl učitelj v pokoju g. Rudi Čehovin, star komaj 63 let. Pokopali so ga v nedeljo 12. t.m. Pokojnik je stric g. dr. Slavkota Bratine, profesorja na višji gimnaziji s slovenskim učnim jezikom v Gorici,
Prof. Bratinovi družini, zlasti gospe mami, pokojnikovi sestri, ter vsem preostalim sorodnikom naše iskreno sožalje.
zacij v stvari jugoslovanski rodoljubi, či-jih dobronamernost je bila zlorabljena«. Vso to množico organizacij nadzoruje Hrvatski narodni odbor v Monakovem, ki mu načeluje b. hrv. generalni konzul v Berlinu Branko Jelič. Francoski ustaši imajo stalno zvezo s tovariši v Nemčiji, Avstriji, Belgiji, Italiji in Španiji, dočim jim Švica služi zn prehodno državo v Francijo.. Na vseh mejah imajo urejene tajne prehode v Francijo. Tu se vprašujejo podpisniki, če naj igra Francija za ustaše podobno vlogo kot jo je pred vojno igrala Italija, kajti ustaši si prizadevajo, da bi spravili v Francijo čim več Hrvatov iz zapadne Evrope, »med. katerimi so vsekakor tudi ustaši toda večina so mladi ljudje, ki so izbrali svobodo in ki so bili ob odhodu (iz Jugoslavije) jugoslovanski rodoljubi«. Toda zaradi težav in skrbi jih ustaši izkoriščajo in obljubljajo bilo zaposlitev ali denarno pomoč gotovih francoskih in ameriških zlasti katoliških organizacij bilo izselitev v ameriške države. »Jasno je, da so tako prisiljeni vstopiti v ustaške organizacije in postati separatisti«. Za tem spomenica dodaja, da ustaši razpolagajo z velikimi denarnimi sredstvi, ker so po porazu 1945. prinesli v tujino »velike količine zlata, ki je pripadalo hr-vatskemu odseku Narodne banke Jugoslavije«, pa tudi brezštevilno bogastvo, ki so ga pokradli po srbskih pravoslavnih cerkvah in pri stotisočih pravoslavnih in židovskih družinah. Dobro naloženi denar tako omogoča dotok novih virov.
Šhof msgr. dr. Teros zlntomesnih
Te dni slavi msgr. dr. Miha Toroš, apostolski administrator na Goriškem v Sloveniji petdesetletnico svojega mašniškega posvečenja.
V zvišenemu in učenemu dušnemu pastirju iskreno čestitamo k lepemu jubileju in mu želimo še mnogo pastirovanja med našim ljudstvom na Goriškem, to je tudi v; Brdih, ki so njegov rojstni kraj.
Šolski uspehi
Na Drž. Strokovni šoli so izdelali zaključni izpit sledeči dijaki: Ambrosi Aleksander, Berlot Franc, Cingerli Ivanko, Cin-gerli Zorko, Dusman Bruno, Gorjan Drago, Jelen Gvido, Koren Ivan, Marega Danilo, Marini Edvard, Mersecchi Pavel, Mervič Mirian, Ozbot Ivan, Tomšič Boris, Tretjak Ignac, Zavadlav Ivan, BRISCO Jožica (odličnjakinja), Ferligoj Renata, Figelj Lučka, Komjanc Mirislava, Matežič Rafaela, Princi Jolanda in Šuligoj Tatjana.
Nova doktorica
V petek 26. junija 'je promovirala na tržaški univerzi za doktorico leposlovnih ved g.na Ileana Ferlat, hčerka g. Inž. Fer-lata, profesorja matematike na Goriškem učiteljišču. Iskreno čestitamo!
Nekaj resničnih za „Novi list“
Nedavno je »Novi list« pohvalno pisal o »modri« politiki jugoslovanskega komunističnega režima v korist kmetov in kmetijstva. Ugotovil je, da je to vprašanje tam zadovoljivo rešeno.
V presojo točnosti in resničnosti takih trditev »Novega lista« navajamo za slovensko javnost nekaj značilnih primerov takega »zadovoljstva« naših bratov-kme-tov, kakor smo jih slišali iz njihovih ust.
Zenica iz neke vasice v Sloveniji nam je potožila: Imam doma moža in tri otroke ter dva neodzdravljivo bolna sorodnika. Imamo malo kmetijo in dve kravi. Mleko oddajamo po 15-20 dinarjev liter, krompir po 7 dinarjev kg. Drv ne moremo prodati nikamor. Smo veliki reveži in vlečemo naprej z dneva v dan, kakor pač moremo, da se nas Bog usmili.«
Vprašali smo: »Ali pa vam neozdravljivo bolnih sorodnikov ne vzdržuje država, kakor je primer drugod po svetu?« »Kaj še«, je reva solznih oči, začudeno in obupano odkimala.
* * %
Nekoč dobrostoječi kmet pa je povedal: »Sel sem iz novogoriškega okraja v Kranj, da si kupim prašička za rejo. Plačal sem zanj 6.000 dinarjev. S prevoznino ter užit-nino me je stal vsega skupaj 7.000 din. Ko sem ga zredil, da je tehtal 90 kg in sem imel doma že drugega malega za novo rejo, so mi prvega vzeli kot »prispevek« ki mu pravijo »kontribucija« in ml ga plačali 1.800 dinarjev.
• • •
Tretji kmet pa je pravil: »Zahtevali so maslo In ker mi krava ni dajala mleka, sem moral na planine in si ga tam kupiti. Oblast pa mi je plačala polovico nižjo ceno,, kot je mene stalo.
• • m
Četrti nam je povedal, da je pomanjkanje mesa po vsej Jugoslaviji za navadne državljane že kar občutno. Za nekaterni-ke v Sežani pa je v tem oziru bolje. V začetku so kupovalcem odvzete količine mesa (čez mejo je dovčljen prenos pol kilograma mesa) prodajali mesarjem In izkupičke zbirali v poseben »mesarski sklad«. Sedaj pa prirejajo z odvzetim mesom po kako dobro večerjo.
Samomorilci pa nel
Seja občinskega sveta
Sončne erupcije ogražajo zemljo
Astronomi na ameriškem opazovališču na gori Mount Palomar ocenjujejo najnovejše sončne erupcije, ki zavzemajo pefdesetkratno obsežnost naše zemlje, kot novost, ki jo je potrebno raziskati z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Ze lanskoletni sončni izbruhi so sprožili domnevo, da se naš sončni ustroj približuje nekemu večjemu sončnemu sistemu in da zato vplivajo na ozračje določena radioaktivna valovanja iz vsemirja.
Astronom prof. Smalfoot zastopa mnenje, da se z razširjevanjem kozmosa posamezni sončni sistemi spajajo. Zato domneva. da se bo naš sončni sistem v naslednjih dveh milijonih let združil z nekim drugim sistemom, ki bo iz vsemirja zašel v območje našega sončnega ustroja. Ze v naslednjih deset - in stoletjih pa bi tak kozmični razvoj povzročil silnejše in pogostejše sončne protuberance, ki bi obmetavale našo zemljo in njeno ozračje z jzelo nevarnimi snopi žarkov.
Pii zadnjih erupcijah so se v notranjosti sonca izvršile orjaške eksplozivne spremembe. Pri tem so na Mount Palomaru prvič opazili »žarkovne vrelce«, ki so po svoji razsežnosti mnogo večji od razdalje, ki loči našo zemljo od lune. To so doslej najvišji dosedaj opaženi žarkovni izbruhi. Smalfoot smatra, da bodo ti sončni »eruptivni prsti« v naslednjih letih čedalje daljši in obsežnejši. To bi moglo močno vplivati na zemeljsko ozračje.
Sončna energija v zemeljskem ozračju se je po meritvah naravnih kozmičnih izžarevanj od avgusta 1954 posedmorila. Zvočniki velikih radijskih teleskopov so točno zaznamovali zadnje sončne izbruhe s skrivnostnim praskanjem. Ta akustična šumenja označujejo znanstveniki tudi kot »eruptivni« ali »kozmični ogenj«. O leta do leta naraščajoče sončne protuberance so mnogi astronomi označili kot »opozorilne signale«. Sprožilo se je tudi vprašanje, ali se je naš planet že pričel starati
Vsekakor pa so si astronomi soglasni, da bodo sončne erupcije mnogo vplivale na vremenske spremembe našega ozračja in da so v tem oziru mogoča velika presenečenja.
Koliko je zvezd?
Končno je poletje spet tu in z njim tudi zvezdnate noči. Koliko pa je teh zvezd? S tem vprašanjem si ne belijo glave samo radovedni otroci, ampak je to vprašanje nadlegovalo že naše praočake. Prvi, ki je pričel s štetjem zvezd na nebu, je bil grški astronom Hiparh. Živel je približno 150 let pred Kristusovim rojstvom. Sestavil je poseben seznam zvezd, ki jih je bilo okrog 1000. Ta katalog pa se je izgubil.
Naslednji tak katalog je sestavil v svoji znameniti knjigi »Almagest« učenjak Pto-lomej v Aleksandriji kakih 150 let po Kristusovi smrti. Ta knjiga je skozi ves srednij vek služila zvezdoznancem kot znanstveni priročnik. Ptolomej je v svoji knjigi zabeležil 1025 zvezd.
Leta 1650 je nemški zvezdoslovec Her-schel naštel na severni polobli 3000 zvezd, njegov sin pa v Južni Afriki na južni polobli tudi 3000. S prostim očesom so torej ugotovili 6000 zvezd.
Ce pa vzamemo v roke navaden daljnogled, bomo opazili osemkrat toliko zvezd. Teleskop s premerom 10 cm pa
nam odkrije kaka dva milijona zvezd. Vidljivost zvezd so prav zaradi tega razvrstili v razne velikostne razrede. Razredi 1 - 6 so vidni s prostim očesom. Od sedmega do osenajstega razreda vidimo zvezde samo z velikimi teleskopi. Ce tak teleskop povežemo s fotografskim aparatom, se nam pokažejo zvezde do 22. razreda.
Na ta način so odkrili na milijarde sonc, in danes vemo, da vsebuje samo naša Rimska cesta 30 milijard zvezd. Ali so jih s tem tudi že vse prešteli? Gotovo ne, saj niti ne vemo koliko podobnih Rimskih cest je v vsemirju. Preštel jih je samo Bog...
Pobaroani Zalivski tok
Ameriški oceanografi nameravajo v Mehiškem zalivu, kjer teče zibelka Zalivskemu toku. primešati morski vodi ogromne količine svetlikajočega se rdečila, prav tako pa mislijo Mehiški zaliv parfumirati. N.a ta način bi radi z vso gotovostjo ugotovili natančno smer Zalivskega toka, ki jamči britanskemu otočju toplo podnebje. Uveljavljajo se namreč domneve, da se Zalivski tok polagoma spet odmika Angliji in približuje Grenlandiji. Ce bi se to res zgodilo, bi Grenlandija (Zelena zemlja) spet zaslužila svoje ime kot ga je uživala nekdaj. Nasprotno pa bi britansko otočje zajel večni sneg in led.
Najdaljši predor pod Grenlandijo
V mestecu Thule na Grenlandiji živi kakih 8000 prebivalcev. To je mesto večnega ledu in snega s temperaturo do - 50 stopinj Celzjia. Kaj počenjajo ljudje v tej večni ledenici? Thule je najkrajša zračna razdalja med Ameriko in Rusijo na letalski progi čez Severni tečaj. Thule je enako oddaljen od New Yorka kot od Moskve.
To oddaljeno ledeno področje je težišče današnje mednarodne strategije. Prav zato ne igra denar tu nobene vloge. Izkazalo se je, da potrebujejo tamkajšnje posadke varno zvezo s severnimi predeli Grenlandije. Ta zveza meri kakih 800 km. Cestna gradnja po ledu in snegu tehnično ne prihaja v poštev. Ce pa ne moremo po površini, zakaj ne bi poskušali pod njo? Tako so razmislili iznajdljivi ljudje grenlandskega naselja. Današnja tehnika skoraj ne pozna več nepremagljivih ovir. Gradnjo 800 km dolgega predora pod arktičnim ledom so imeli drzni inženirji kaj kmalu na .papirju. Podzemski predor z možnostjo parkiranja, z municijskimi in živilskimi skladišči (hladilniki ne bodo potrebni) in varna zaklonišča za prebivalce, vse to so včrtali v svoje načrte fantastični inženirji.
V tem času merijo strokovnjaki s posebnimi merilnimi napravami pritisk in gibanje ledenih gmot in raziskujejo notranjo strukturo arktičnih ledenikov.
Arktični predor ni več fantazija. Američani so že dokazali, da je mogoče celo razmeroma udobno življenje in delovanje pod ledom. Okrog svojega oporišča Thule so zgradili že številne predore, ki so se odlično obnesli. Zakaj ne bi bilo mogoče tak predor podaljšati v dolžino 800 km?
Zrcalo sodobne Jjudsko-demokratične“ književnosti
Josip Vidmar, eden izmed najodgovornejših utemeljiteljev komunističnega za-vojevanja nad slovenskim narodom, je sicer partijsko politično odmahnjen na slepem tiru, zato pa velja še vedno za dirigenta sodobne slovenske kulturno politične vistousmerjenosti v Sloveniji.
NASI RAZGLEDI z dne 27. 6. prinašajo zanimiv »Razgovor o razgovoru« ki na eni strani močno zavdaja po udbovskem zasliševanju, na drugi strani pa dokumentarno potrjuje bridko resnico, da je svobodna literarna ustvarjalnost tudi še danes v Sloveniji obsojena na smrtni molk. Obenem pa bo ta odlomek koristen tistim, ki brskajo za karakteristiko sodobnih slovenskih literarnih akterjev v domovini.
»Razgovor q razgovoru« se nanaša na izjave Josipa Vidmarja v reviji »Nin« in se oblikuje v takole podobo:
Zdi se nam, da intervju na tako temo ni bil kaj prikladen oziroma primeren. Prišlo je do fragmentarne podobe problema, ki pa že po svoji naravi fragmentarnosti ne prenese. To dejstvo - če ob tem pomislimo še na članek v Politiki (št. 16491) - je povzročilo nejasnosti, kar lahko zavede javnost na poenostavljenje kulturno političnih razmer na Slovenskem. Tovariš Josip Vidmar se je ljubeznivo odzval našemu povabilu in nam odgovoril na naslednja vprašanja:
V.: Ko ste v intervjuju razpravljali o Naši sodobnosti, ste izjavili, »da bi reprezentativnost časopisa Naša sodobnost bila
Matija Škabar - Iriseromašnik
Od vseh tržaških Slovencev in dobršnega dela Primorcev visoko čislani č. g. Matija Škabar praznuje v teh dneh 60 letnico mašniškega posvečenja. Vedno veder, včasih celo hudomušen je biseromaš-nik markantna tržaška osebnost.
Naš jubilant je pred nekaj tedni obhajal 83 let svojega plodnega življenja. Maturiral je v Trstu, bogoslovje pa je doštudiral v Gorici. Pred šestdesetimi leti je v svojih rojstnih Barkovljah pel novo mašo in prav tam bo opravil svojo biserno mašo v nedeljo, 19. t.m. ob 8 uri zjutraj.
Biseromašnik Matija Škabar je tri desetletja katehetoval na Ciril-Metodovi šoli pri Sv. Jakobu, vse do izdiha te naše najpomembnejše šolske ustanove v preteklosti. Koliko slovenskih pokolenj je vodil od krsta in šole do poroke in groba! V letih svoje žihahne aktivnosti pa ni bil samo dušni pastir in vzgojitelj, temveč tudi požrtvovalen narodnozaveden pro-svetar. Od leta 1912 do 1931 je uril pevske zbore pri Sv. Jakobu, v Marijinem domu in v Sv. Križu. Njegovo tiho, drobno, zato pa bodrilno delo med našim ljudstvom v najtežjih časih je razkropljeno po številnih tržaških slovenskih domovih, in največ tega je skopnelo iz jubilantovega spomina. Saj levica ni vedela, kaj daje desnica. V številnih srcih dedov in babic, očetov in mater pa še vedno utriplje lučka slovenske narodne zavesti, ki jo je prižigal in zalival biseromašnik Matija Škabar z vso vnemo in skrbnostjo.
Njegovi nekdanji učenci in učenke ter ostali tržaški Slovenci se iz srca radujejo
ob njegovemu jubileju in mu s stiskom desnice kličemo: Se na mnoga, mnoga leta!
Zaključni nastop gojencev glasbene šole SPM
Dne 2. julija je Glasbena šola SPM v Trstu priredila na svojem sedfžu v ulici Machiavelli 22-11 svoj redni zaključni nastop gojencev. Čeprav je močno lilo, so
starši učencev in prijatelji glasbe napolnili malo dvorano. Zaradi odsotnosti nekaterih gojencev, ki so odšli na počitnice, je bil spored nekoliko skrčen.
Od harmonikarjev naj omenimo začetnico Spacalovo, ki je dobro zaigrala dve skladbici »Dalmatinska narodna« in »Domovini«. Drugi harmonikaš je bil Mikulus,
Od pianistov, ki jih uri prof. Mirca Sancinova, je mali Cristiani zaigral dve Sancinovi skladbici »Prvi koraki« in »O-troci pojo«. Gojenec Sandalj pa »Osem kratkih skladbic« skladatelja Kleinmichla. Ker so bile te skladbice prirejene za štiri-ročno predvajanje, je basovski part igrala prof. Sancinova. Pri gojencu smo opazili resnost, disciplino in sigurnost. Malalan, je prav dobro zaigrala Schytteja »Leseni konjiček« in dve drugi skladbi.
Od gojenk najvišje stopnje naj omenimo Nado Zerjalovo, Sonjo Gullijevo in Lavro Caharijevo. Gojenke niso pokazale samo velik napredek v tehniki in interpretaciji skladb, ampak tudi svojo osebno glasbeno dognanje. Moramo reči, da so bile skladbe tudi zahtevne.
Violinista sta nastopila dva in sicer Orel, ki je zaigral »Concertino I. in II. stavek« in »Baletno sceno« skladatelja Beriota. Gojenca sta svoji težki nalogi častno izvedla.
Oba naša glasbena pedagoga prof. Karlo Sancin in Mirca Sancinova ne obračat^ pozornost svojih gojencev samo na tehnično stran učenja in na pravilno podajanje, temveč tudi na pravilno držo telesa, rok, prstov, loka, kar je za gojencev že iz zdravstvenih in estetskih razlog nujno potrebno	Dr.	F.	D.
mnogo polnejša, če bi v njej sodelovali tudi katoliški pisci, kot so n. pr. Kocbek«. Dovolite, da zaradi tega ugotovimo v javnosti neko začudenje, kajti znano je Vaše stališče do Kocbekovega dela Strah in pogum kakor tudi Vaše načelno stališče do teksta, ki je bil nedavno predložen Državni založbi Slovenije in katerega izdaja je bila odklonjena z ozirom na Kocbekovo politično platformo.
O.: Odgovarjajoč na taka javna vprašanja, govoriš nekako z občutkom, da govoriš ljudem, ki te vsaj do neke mere poznajo kot pisca. Nadalje se mi zdi prav in potrebno govoriti o literarnih stvareh s stališča literature, razen če literatura sama ne zahteva drugačne obravnave. Tako sem tudi v intervjuju, za katerega gre, govoril samo kot književnik. Naš čas rad v vsaki stvari in besedi išče politiko in o vsem razpravlja s stališča politike. Mislim, da je ravno tako napačno, kakor je napačno pozabljati, da so tudi v literaturi mogoče politične tendence. Pri Kocbeku je deloma ali celo večidel tako. Vendar ne zmeraj in ne zmeraj v enaki meri. Njegova »Tovarišija«, ki obravnava našo nedavno politično zgodovino, je sicer tudi politična, večidel pa je spominska in izpovedana, tudi v nepolitičnem smislu. Njegova knjiga »Strah in pogum«, ki je po moji sodbi umetniško nedognano delo, hoče podati o našem osvobodilnem boju in o naši državljanski vojni, če naj jo tako imenujem, neko sodbo sub specie aeter-nitatis, ki je človeško in politično napačna in kvarna. Njegov neobjavljeni drugi del spominov, ki ima naslov »Listina«, vnaša neke njegove današnje politične sodbe in čustva v minule dogodke, zaradi česar podaja izkrivljeno in deformirano podobo tega poglavja naše politične polpreteklosti. Kot taka seveda ni mogla biti objavljena, zlasti ker so Kocbekovi politični nazori v nasprotju s stremljenjem in hotenjem naše vojne minulosti, pa tudi sedanjosti. Podobne nazore razlagajo tudi nekateri drugi njegovi spisi, ki so bili objavljeni v zadnjih letih. Poznam pa vrsto njegovih pesmi, vrsto poglavij iz »Tovarišije«, v katerih vsega tega ni, pač pa je v njih veliko resnične poezije. In če sem izrekel mnenje, da bi Kocbek mogel ali moral sodelovati v »Naši sodobnosti«, je to pomenilo dvoje. Najprej da naj bi sodeloval s svojimi resnično umetniškimi deli; potem pa je v tem mnenju tudi želja, naj bi ta nadarjeni pisec opustil svoje pisateljsko politiziranje, ki ni v skladu z umetnostjo, pa tudi ne z duhom naše stvarnosti. Znano je, da nisem prijatelj ideologij v literaturi, še manj političnih miselnosti, tem manj je tedaj mogoče, da bi v omenjeni reviji pogrešal kakršnokoli krščansko ideologijo ali miselnost, kakršno razvija Kocbek, ki mi je, vrhu vsega, še osebno nesprejemljiva in nezanimiva.
V.: Zanima nas Vaše mnenje - mnenje literarnega kritika, esteta in ene vidnih političnih osebnosti na Slovenskem - kako vrednotite vlogo in mesto krščanskega svetovnega nazora na eni strani oziroma katolicizma - ki je na Slovenskem že od nekdaj političen pojem - na drugi strani v sodobni slovenski literaturi.
O.: Vse, kar morem odgovoriti ob tej priliki na to vprašanje, je samo ponavljanje stvari, ki sem jih pisal že velikokrat. Moj odnos do krščanstva je tak kot do vsake mitologije. Tuje mi je, in kljub kulturno zgodovinski vlogi, ki jo je kot (Nadaljevanje na 4. str.)
M!ll!nillMIH!IIIIIU!l!ll!l!lll!llllllllilll!Mllinilll!llillllllMII»!!!li!IIIUIII!IIIIIIUIIIIIBm
uiiimiiniiiiiiiiiiniiiiiniiuuiiiinmniiuiiniiiiiuiiiiiiiiiuiiiiiiiuuiiiiiuiiiiiiiiuimuiiitiiiiiiiuuiimiiiMtimiuiuiiMiuiiiiiiiuuiiiiiiiitiuiiiniiHtiuiuRiHtmiiiiiiiiiiimmimimtiMmiiiHisiiiiittnMui
POD ČRTO
Nespečnost
Prve »spalne luknje« se pojavljajo v človeškem življenju takrat, ko ob sencih vzbrstijo prvi srebrni poganjki. Ob takih doživetjih se prizadeti tolažijo z »dozorelostjo«. Spalne luknje pa so se po zadnji vojni udomačile tudi med mnogo mlajšimi rodovi obeh spolov.
Spalna luknja potrka z enim samim udarcem s pestjo po podzavesti. Zbudiš se sredi noči in pomisliš. Globoko zazehaš. Truden si kot v otroških letih in vendar... Počakaš še malo in spet malo, in zaspanec se čedalje učinkovitejše - oddaljuje, zato pa se z naglimi koraki približuje - živčnost.
Tako se to dogaja, in če te ima Bog posebno rad, ti pošlje v teh dneh skozi odprto okno nekaj kohort krviželjnih komarjevih samic in... Spalna luknja se tako razširja v spalno brezno. Prizadeti seveda skrbno čuvajo veliko skrivnost. Tolažijo se, da je to zgolj posledica pomladnega prebujevanja, poletne vročine, jesenskega deževja ali zimske burje. Komu pa naj živčnež zaupa, da ne spi. Nespečnost spada danes med hišne preiskave, z njo se ukvarjajo policijski vohači...
Cez nekaj tednov se nespečnež odpravi k zdravniku. Ta prisega na neke nove ameriške kapljice, priporoča globoko dihanje ob odprtem oknu. Globoko dihanje, zatrjuje, prebuja življenjske sile, ki se na ta način utrujajo in nespečneža zazibajo. Vse nevšečnosti, ukazuje zdravnik, poženite skozi okno, daleč proč od sebe! Saj razumete, simbolično seveda, inteligentnega človeka ni treba opozarjati, modruje zdravnik, da odvrže skozi okno skrbi in ne tudi samega sebe.
Med rahlim spanjem in boginjo sreče obstoja neko sorodstvo. Boginja sreče pa je že davno izbrala svobodo. Zato spada nespečnost v ljudskih demokracijah med revolucijske pridobitve. Kakor vse ostale pridobitve, tako tudi nespečnost uživajo v glavnem novorazredniki. Zato je tudi njihovo govorjenje, pisarjenje, zmerjanje in psovanje tako zaspano.
Eden izmed naših vodilnih ljudskode-
mokratičnih nespečnežev se je naveličal vseh ljudskodemokratičnih kot tudi svobodnih zdravnikov - in ker je dosledni duhovni sorodnik dučeja, firerja in maršala, jo je potegnil k vedeževalkam.
Prva mu je priporočala makovo seme, ki ga je treba dvakrat prekuhati in precediti, nato pa »počasi in z navdihom« posrebati.
Druga mu je priporočala globoko dihanje sredi kraških borovih nasadov. Pred tem pa bi bil potreben triurni sprehod ob kraških jamah. Pravijo, da je tej vedeže-valki prislinil naš ljudskodemokratični nespečnež tako klofuto, da jo je odpeljal Rdeči križ.
Tretja mu je priporočila Yogi kurira-nje. S takim zdravljenjem, je zatrjevala, je zdravila krčne žile, okrogle trebuhe, histerijo in rdečico, ki je navadno prašičja bolezen, pa se večkrat loti tudi ljudi, ki se svinjsko obnašajo. Izpod raztrganega naslonjača je potegnila bel kos natiskanega papirja, v katerega je bilo zavitih, tako je povedala, pet kranjskih klobas, ki jih je kupila v Kopru. Nataknila si je naočnike in našemu progresivnemu nespečnežu prebrala: »Tvoj dan nam je podarjena zastava, ki se vije v dolgi povorki... Zbrani na najlepših vzgledih,... ljudje in mladina hite v prve vrste velikih del in akcij, vedoč, da si Ti vedno z nami, da spremljaš naše razvite sile in naše rezultate, da skrbiš in da se raduješ nad rastom in vse-strano vzgojo mladih pokolenj!«
Nespečnež je debelo gledal, saj je vendar to pismo ljudstva in mladine Jugoslavije tovarišu Titu za rojstni dan. Saj je našemu nespečnežu prav to pismo »ljudstva in mladine« pokradlo toliko noči. Kaj mu ni tržaški reakcionar očital, da so grdo zlorabljali slovnico, jeziku delali silo, zdravo pamet pa pokvarili v vlačugo -in da so tako pisali celo v Londonu...
Pravijo, da so padle kar štiri klofute in da je tretja vedeževalka končala pri Sv. Ivanu.
Kaj hočemo? Vse tri vedeževalke so ga s čarovnijami ogoljufale kot so preslepa-rile Hitlerja in Mussolinija.
Končno je naš nespečnež potožil svojo nadlogo upokojenemu partizanskemu oficirju, ki pa je titovski pokojnini pokazal
figo. Ta se je ljudskodemokratičnemu nespečnežu najprej škodoželjno zasmejal. »To je«, je dejal, »tipična bolezen civilistov, partijski zabušantov! V sredi bombardiranja«, je nadaljeval »sem spal kot polh, ker sem imel čisto vest, vi zajci, pa ste se tresli kot trepetlika po obokanih kraških kleteh, tresli za življenje in za bodoče stolčke! Ampak, ker si ti, ti bom le postregel z učinkovitim receptom«.
»In ta bi bil?« je nestrpno spraševal ljudskodemokratični nespečnež.
»No, mislim«, je pomežiknil in zvrnil kozarec terana, »najpametneje je, da se v postelji obrneš! Z leve proti desni strani, tako kot si se nekoč z desne obrnil na levo! Boš videl, kako hitro boš zadrnjo-hal!«	Pepi	Grinta
Družinska tragedija
Pierre Lecoq je bil glasbeni učitelj in organist v francoskem mestecu Douai. Nekega dne je v pokrajinskem središču Lille na nekem koncertu sedel poleg mlade blondinke, ki so ji lasje kuštravo padali po hrbtu. To je bila nemoderna pričeska, in prav to je Pierru ugajalo. Ogledoval je nežni profil, velike, jasno višnjeve oči, ki so z vso pozornostjo motrile orkester. Opazil je, kako se je dekle z užitkom oddahnilo, ko so se oglasili prvi zvoki koncerta, opazil pa je tudi, da nima v rokah programa. Prvi odmor je izkoristil, da naveže pogovor s privlačno neznanko.
»Ali vam smem ponuditi program?« jo je nagovoril. Dekle se je z bliskovito naglico obrnilo. Jasne oči so ga pogledale, ne v zadregi ali odklonilno, ampak tako kot bi hotele prodreti Pierru prav do dna duše.
»Iskrena hvala, zelo ste pozorni«, je odgovorilo dekle s toplim, temnim glasom, »ali, na žalost, ne znam čitati. Sem slepa«.
Trenutek dolgo se je Pierru zazdelo, kot da ga je nevidna roka zgrabila za grlo. »Slepi?« je z vidnim naporom spraševal. »Saj imate vendar tako jasne oči... Oprostite, prosim...,« je jecljal ves v zadregi. Nato pa je dekle iztegnilo desnico in ga z dlanjo pobožalo po licu.
»Oprostite«, je dejala, »radovedna sem, kako izgledate. Sedaj že vem. In...« - sre-
brno zveneč smehljaj se je izvil iz njenih ust »ni tako hudo slepcu, ki ni nikoli videl. Od rojstva sem slepa.«
Tako sta se spoznala. Arlaine je imela 18 let, in Pierre, glasbeni učitelj in organist, 25. Ko se je Pierre odločil, da poroči slepo dekle, je bila vsa' njegova družina odločno proti poroki. »Slepo ženo? - Ne, to ni prav! Odgovornost je prevelika! Tega ne počenjaj, Pierre!« so mu prigovarjali. Mladi glasbenik pa se je samo smehljal. Na malo Arlaine bo pazil kot na punčico svojega očesa.
Dva meseca kasneje sta se vzela. Proti volji družine. Mestece Douai je svojemu organistu opremilo malo stanovanje, dve sobi s kuhinjo, zraven farne cerkve. Stari župnik ju je poročil. V svojem nagovoru je mladi dvojici dejal: »Ljubezen je močnejša od vsega ostalega na tem svetu. Ljubezen je pripravljena tudi na največje žrtve. Kdor daje, bo prejemal, kdor seje ljubezen, bo žel blagoslov...«
Vse mestece je bilo radovedno, kako se bo obnesel nevsakdanji zakon. Pa je šlo bolje kot so pričakovali. Arlaine ni bila niti od daleč tako nesamostojna kot so sprva domnevali. V svojem stanovanju se je kretala z vso gotovostjo. Ljudje, ki niso vedeli, da je slepa, niso ničesar opazili. Zakon je bil zelo srečen in že kmalu je Arlaine pričakovala otroka. Njena edina skrb je bila, ali bo otrok tudi zdrav, normalen. Zdravnik pa je mlado ženo pomiril. Njena slepota ni bila dedna.
Punčka je razveselila srečno dvojico, Zdrav, normalno razvit novorojenček. Krstili so jo Yvonne. Arlaine je otročička kar sama oskrbovala. Nobena mati ne bi mogla biti ponosnejša na svojega otroka kot je bila Marlaine. Samo takrat, kadar je odhajala z vozičkom na cesto, je moral Pierre z njo. Arlaine pa se je le redko sprehajala. Voziček je postavljala na vrt, Vanj so vdelali mikrofon, in zvočnik v stanovanju je naznanjal sleherni glas in vsako otrokovo kretnjo.
Sredi tako lepega in blaženega zakonskega življenja se je nenadoma pripetila strašna nesreča. Z enim samim udarcem je uničila srečo treh ljudi. Kot bi udarila strela z jasnega neba je bila kuhinja v plamenih!
Mladi glasbenik je odšel ob devetih v šolo. Arlaine je 18 mesecev staro dekletce položila v voziček. Ker je zunaj divjala ledena burja, je namestila voziček kar v kuhinji. V velikem loncu je Arlaine kuhala na plinskem štedilniku perilo. Ni vedela, da je njen mož prejšnji večer postavil na kuhinjsko mizo malo steklenico lahko vnetljivega acetona. Nameraval je z acetonom odstraniti barvo na svojem kolesu, da bi ga prelakiral. Prvič, odkar se je poročil, je pozabil povedati ženi, da je na mizi steklenica.
Po nesreči je Arlaine steklenico prevrnila in razbila. Eksplozivni azeton se je iz mize pocedil na plinski plamen, in že v naslednjem trenutku je švignil pod strop plamen z glasnim pokom. Arlaine, ki je stala zraven štedilnika, je občutila strahotno bolečino.
Z golimi rokami je poskušala zadušiti plamen. Ni se ji posrečilo. Vsa je bila ena sama goreča baklja. Prevzela jo je ena sama misel: Yvonne! Otroka mora rešiti. Slepa Marlaine se je pritipala do vozička in ga potisnila v sosedno sobo ter vrata za seboj zaprla. Sele zatem je zakričala na pomoč. Njeni lasje so goreli. Gotovo bi se rešila, če ne bi mislila najprej na otroka! Slišala je, kako se otrok smeje in sam £ seboj čebma. Nato so jo moči zapustile.
Pierre je slišal v šolo obupne klice svoje žene. Opazil je plamene, ki so švigali skozi kuhinjsko okno. Zdivjal je proti svoji hišici in splezal skozi razbito okno. Arlaine je ležala v plamenih zraven štedilnika. Z rokami ji je strgal goreča oblačila s telesa. Ni opazil, da se je pri tem sam nevarno opekel po rokah.
Ko so prispeli gasilci, je Pierre čepel zraven Arlaine, Se enkrat je nesrečna žena odprla oči in zašepetala: »Yvonne -Yvonne sem rešila iz plamenov...« Bolniški voz jo je odpeljal v bolnišnico. Se preden pa je dospel do svojega cilja, je njeno življenje ugasnilo. Samo mala Yvonne je ostala nepoškodovana. Pierre ne bo več muziciral. Odrezati so,mu morali desnico.
»Bili smo tako srečni...«, to je edino, kar lahko še izusti Pierre Lecoq. V eni sami minuti je usoda uničila srečo male družine.
Psihologija totalitarizma
TRŽAŠKI PREPIHI
  _
Že med prvo svetovno vojno so razumni ljudje prerokovali, da taka vesoljna nesreča kliče po veliki, novi religiji. V določeni meri je ta nesreča religijo tudi priklicala, kajti totalitarizem ni pravzaprav nič drugega kot vroča politična vera, s posebno gorečnostjo za spreobračanje. Morda ni toliko vera, kot pa do najmanjših podrobnosti izdelana psihološka tehnika.
To tehniko so v zadnjih štiridesetih letih že tolikokrat preizkusili na vzhodu in v osrčju Evrope, da lahko začrtamo njene glavne značilnosti. Kot oblikovalna gmota služi najbolje z vojnimi dogodki poražen narod, razdrobljen v medsebojnih sporih, krvaveč zaradi resničnih ali samo dozdevnih krivic. Dobrodošla je vsaka dežela, ki jo je zajel strah in so jo razdvojile nahujskane strasti.
Ko je neka dežela toliko »zmehčana«, pričenja akcija. Ta se razlije v štiri glavne veletoke, ki jih poganjajo propagandna sredstva, prepričevanja, zastraševanja. Kar se tokovom upira, ugonablja poplava. Vse, prav vse mora postati eno samo neizmerno blato »stoodstotnega prepričanja«.
Prvič je treba v ljudeh zasejati neizmerno sovraštvo. V sami sredi preplašenih ljudi, v njihovi neposredni bližini, vse povsod je prisoten smrtni sovražnik. In na tega sovražnika se vsipajo najbolj črna, najbolj demonska prikazovanja. Tu postaja tudi najplemenitejši človek, največji svetnik in asket - najhujši zločinec. Zasluga »spreobračanja« pripada propagandi, osnovnemu veletoku.
Drugič je treba te demonske sence nadomestiti z nečim nadčloveškim. Saj je toliko Siegfriedov, nadljudi, potomcev slavnega Rima, članov samozavestnega proletariata, z eno besedo: ljudi, ki nosijo v sebi nekaj junaškega, nadnaravnega. Povprečni človek se tako in tako izgubi v množici.
Tretji tok. Sredi množice se nekje postavi samozvanec, voditelj, oče ljudstva, nezmotljivi junak, edinec partije, nedo-takljivec; pol božanstvo iz mesa in krvi. Njegova slika, njegovo ime, njegovi simboli visijo no ulicah, po izložbah in gostilnah. Za imeni, slikami, izreki in simboli - svoboda je namreč trdoživa in noče umreti - preži njegova tajna policija, ki likvidira vse upornike in obotavljavce.
Četrti, veletok prikazuje orjaški ustvarjalni cilj. In za ta cilj mora slehernik nenehno izpovedovati svojo pripravljenost, da žrtvuje zanj vso svojo tvarno in duhovno imovino, da zanj žrtvuje svojo osebno svobodo in se prostovoljno v-preže v jarem suženjstva. Ker pa se je na ta način že uveljavil totalitaristični način življenja in ker ostaja nenasitljivj sovražnik še vedno nevaren, dokler bo na svetu še en sam kotiček, kjer bi lahko zasnoval zaroto, zato ta cilj ne more biti drugačen kot zavojevanje vsega svet.a
Leninizem, fašizem, hitlerrizem, stalinizem, titoizem - vse to se je oblikovalo po lem obrazcu. Iz tega obrazca so se prelevili nacionalisti v internacionalce, protikomunisti v partijce, črni fašisti y rdeče fašiste. Ta obrazec proizvaja atom-
Zrcalo sodobne „ljudsko-demokratične“ književnosti
(Nadaljevanje s 3. str.)
moralna misel krščanstvo odigralo, se mi zdi v današnjem času naivno in primitivno. Zmeraj sem se čudil resnim in pomembnim mislecem, ki so se, kakor na primer Tolstoj in Dostojevski, vračali k temu starodavnemu religioznemu sistemu. Tembolj se kajpada čudnim takim pojavom v sedanjosti, ki je polna povsem drugačne, žive problematike, kakršni s tem dva tisoč let starim orodjem pač ni mogoče do živega. Popolnoma druga stvar pa je naš slovenski katolicizem, ki je s svojim janzenističnim, ozkosrčnim mračnjaštvom zagrešil toliko kulturno sramotnih dejanj pri nas. Izrojen v klerikalizem predstavlja najusodnejšo nesrečo za nas Slovence tudi v moralnem smislu, kar se je v tako pošastnih in zločinskih oblikah pokazalo v našem osvobodilnem boju.
V'.; Ne zadovoljuje nas ugotovitev: »Knjiga Strah in pogum ni dobra«. Kolikor se spominjamo, je Vaša nekdanja kritika bila celovitejša in polnejša.
O.: Razlika med bežno opazko in analitično kritiko je naravna in razumljiva. Kolikor je za obseg tega razgovora primerno, sem svojo misel o Kocbekovem »Strahu in pogumu« dopolnil zgoraj, v odgovoru na prvo vprašanje.
V.: Generacijski princip ste že večkrat v Vaših dosedanjih polemikah utemeljevali. Težko je pa govoriti o generacijskem principu v zvezi z Revijo 57. To je povzročilo nejasnosti. Menimo, da skupina s popolnoma političnimi interesi ne more imeti nič skupnega z generacijo v literarno zgodovinskem smislu.
O.: Generacijsko načelo je v obravnavanju literature splošno sprejeto. Ce sem v zvezi z »Revijo 57« govoril o generaciji ali o »samo eni generaciji«, sem to storil z mislijo, da tu pravzaprav ne gre za resnično literarno generacijo, ki je »Revija« pač ni predstavljala, ker se v nji - kakor sem dejal - niso pojavili izraziti literarni tvorci. Politične usmerjenosti skupine okrog »Revije« se seveda nisem dotaknil, ker je to čisto politično vprašanje in ker kot tako ni spadalo v okvir intervjuja, Rekel sem, da mi je »Revije« žal. Rekel sem pa tudi, da je bila taka, kakršna je pač bila, nezadovoljiva. Jasno je tedaj, da sem jo obžaloval samo kot možnost za nekoliko bolj pisano literarno življenje,
ske energije: fanatično gotovost, fanatičen dinamizen, fanatično krutost, fanatično podivjanost. Sile človeške podzavesti so se zdramile in njihova strahotna moč se udinja ideološki omami.
Tehnika sama ni nič novega. Pričenja, z oboževanjem pravovernosti in krutega preganjanja. Vsa neizmerna sila moderne propagande in ustrahovanja usmerja množice v podivjanost, krutost; k izvajanju absolutistične 'oblasti in pasje poslušnosti. Za čredo ustrahovancev je svoboda največji sovražnik. Posledica take množične ponorelosti je nenehno vzdrževanje, razpihovanje - »hladne vojne«. Včasih je ta »hladna vojna« divjaško odkrita, včasih prihuljena, vedno pa prisotna.
Prav tako kot na zunaj, se uveljavlja obrazec na znotraj. Ko enkrat izgubi svoboda ustvarjalni stik z ljudstvom, izgubi istočasno tudi svoj namen - in še mnogo več kot to. Ko izginejo smotri, vrednote in razgibanosti svobodnega življenjskega uveljavljanja, ne ostajajo praznine. Nevidno se v ta vakuum vtihotapijo strah, cinizem, nevoščljivost in zamerljivost, glavne značilnosti totalitarnega izživljanja.
V izvajanju »hladne vojne« si je totalitarizem nadel učikovito krinko. Ce bi se tiranija predstavljala v svoji resnični luči, ne bi bila nevarna. Toda mračne sile stalno in neutrudljivo fabri-cirajo čim več in čim bolj zavitih utemeljevanj. Sodobna stvarnost nam je že neštetokrat dokazala, kako se totalitarna tehnika prikazuje pod najrazličnejšimi političnimi prevlekami.
Ko so za obličje sprejeli komunizem,
Na seji 30. junija je obč. svet. dr. Josip Agneletto pismeno interpeliral glede slabega stanja župne cerkve v Sv. Križu. To je tem hujše, ker je svetokriška cerkev občinska lastnina. Cerkvena streha na več mestih pušča. Za preprečitev večje škode so nujno potrebna popravila. Dr. Agneletto je odborniku za javna dela ta popravila nujno priporočil.
ŽUPNIŠČE V SV. KRIŽU tudi ni v boljšem stanju. Tudi tu pušča streha in popravila so neodložljiva. Ko se bo popravljala cerkev, je treba da se popravi tudi župnišče.
POT SV. KRIZ - GRLJAN zlasti del, ki vodi iz Sv. Križa do vodovodne ceste, je postala pravi potok. Ze dolgo ni bila popravljena. Cesta je strma in dež odnaša njene sestavine. To je edina pot iz Sv. Križa v breg in kriške vinograde ter do Grljana. Zato prebivalstvo Sv. Križa pričakuje od obč. odbora, da cesto popravi takoj, ker se najbolj uporablja v poletnem času. Dr. Agneletto je vprašal občinski odbor, kdaj misli pričeti s popravilom te poti, ki je tako važna ne samo za Sv. Križ ampak tudi za vso okolico, ki spada v turistično cono Grljan-Sv. Križ.
JAVNI VODNJAK (odtočna pipa) na vodovodni cesti med postajo Sv. Križ in
ker so mi bili pred očmi primeri, ko so se pri tej ali oni reviji izmenjale uredniške ekipe, ne da bi se bila uničila revija kot taka.
V,.- Ni nam popolnoma jasno Vaše vrednotenje Pasternaka.
O.: Pastemakovega »Doktorja Zivaga« sem medtem preural in imam zdaj jasnejšo predstavo o delu in pisatelju. Gotovo je to pisec visoke osebne kulture in subtilnega duha, ki je v romanu načel tudi neka zelo važna vprašanja. V celoti pa me je delo razočaralo, deloma zaradi ne-plastičnosti značaja središčne osebnosti, deloma pa tudi zaradi nezadovoljivosti kri-terjev, s katerimi obravnava problematiko velikega razdobja ruske revolucije in državljanske vojne. O vsem tem bi bilo kajpada treba pisati obširneje. Vendar tu ne gre za to. Rekel sem, da me je njegova usoda nenavadno pretresla. Pretreslo me je, da ga je švedska akademija brez potrebe porabila za nevarno politično igro. Pretresla me je pa tudi drastična in okrutna reakcija v Sovjetski zvezi. To je tragičen primer.
V celoti smo posneli »Razgovor o razgovoru« tudi zato, ker zadnja »Mladika« tendenciozno trdi, »da odločajo danes o slovenski kulturi v srbskem glavnem mestu«. Iz celotnega besedila »Naših razgledov« pa sledi, da je resnica prav nasprotna: da odločajo namreč o slovenski kulturi sami slovenski komunistični in sopotniški diktatorji, ki so bolj titovski kot Tito sam -in nihče drugi! To je resnica.
Drobne tržaške vesti
DRŽAVNI NAMEŠČENCI so končno prejeli poviške, ki so jih s tako težavo sprejeli v parlamentu. Povprečno so naši profesorji prejeli po hekaj manj kot 5000 lir za pet mesecev, kar pomeni, da bodo poviški znašali povprečno nekaj manj kot 1000 mesečno.
* * *
NOVO MASO NA VRABČAH, je daroval g. Boris Čibej v nedeljo5. t.m. ob veliki udeležbi faranov.
>s * *
LUTKAR VIKTOR PODREKA, ki je bil rojen v. Beneški Sloveniji 1. 1883, je nenadoma umrl v Ženevi. Po vsem svetu je bil znan kot eden najboljših umetnikov lutkarstva. Prepotoval je skoraj ves svet.
NOVI SOLSKI SKRBNIK, ki je nasledil dr. Tavello, dr. Vincenzo Grippo, je prevzel svojo novo službeno dolžnost. V Trst prihaja iz Pistoie.
so ga opremili z idealističnimi . ustmi. Totalitarec je prvak podzemlja, ubožec, zaničevanec, preziranec, razdedinjenec. Totalitarni komunizem se množicam predstavlja kot vesoljna cerkev, čeprav te besede nikoli ne izusti. Cilj, s katerim slepi množice in tudi številne razumne ljudi, je bratstvo vseh ljudi na svetu, svetovna skupnost, »kjer je svobodni razvoj slehernika pogoj za svobodni razvoj vseh«. Popolno nesoglasje, anarhija notranjega življenja, neprestano pretvarjanje samega sebe, totalna nezaupljivost, to in še marsikaj so pridobitve totalitarnega življenja.
S hujskanjem ljudi v nedopovedljivo sovraštvo, vzgaja komunizem množice v -svetovno bratstvo. Z najogabnejšimi lažmi navaja podjarmljence k spoštovanju -resnice. S suženjstvom jih pripravlja k - svobodnemu razvoju. To je najhujši cinizem, ki ga pozna svetovna zgodovina.
Po tej osvežitvi totalitarne tehnike lahko odgovorimo »Pr. dn.« z dne 5. tm.: »Ce se nismo ušteli je v zadnjih treh letih »Pr. dn.« naše gibanje oziroma naše zastopnike 37 krat denunciral italijanski javnosti za šovinistične slovenske nacionaliste. V istem času, če se nismo ušteli, nas je v eni ali drugi obliki 39 krat prijavljal slovenski javnosti za nekake sopotnike italijanske demokrščanske stranke oziroma kar za odpadnike. Kdaj je »Pr. dn.« pisal resnico in kdaj je lagal? V vseh 76 primerih je svoje modrosti črpal iz obrazca totalitarne tehnike, kajti v vseh 76 primerih ni niti lagal niti pisaril resnice, ampak operiral s psihologijo totalitarizma, ki je njegov idejni in krušni oče«.	Pika
Grljan je bil že pred več leti odstranjen. Ta vodnjak pa je izredne važnosti zlasti za vinograde pod Sv. Križem in Grljanu, ker je čista voda neobhodno potrebna za pripravljanje modre galice za škropljenje trt. Gre za majhno količino vode, ki se uporablja v mesecih maj-julij, tako da ne bi ACEGAT občutil nikake škode. Dr. Agneletto je toplo priporočil odborniku za ACEGAT, da podpre to prošnjo pri u-pravni komisiji, tudi z ozirom na dejstvo, da je vrojniški vodovod na ozemlju davčne občine Sv. Križ.
Na interpelacijo dr. Agneletta o delih v ulici Vemiellis je odgovoril odbornik Geppi, da bodo upoštevali vsa priporočila, ki jih je dr. Agneletto v svoji intervenciji priporočil. Tako bodo hiše na južni strani ceste zavarovane pred vodo in kljub zvišanju ceste bo poskrbljeno, da bodo dohodi k hišam olajšani. Cesta se bo naslanjala na lasten zid in ne bo silila hišam v hrbet.
O delih v predoru Sv. Vid je poročal odbornik Geppi. Ta dela se tako dolgo vlečejo, ker je bil ves predor v nevarnosti zaradi odprtine v oboku predora, ki je zahtevala, da se zgradi nov podstavek v okrepitev obstoječega oboka.
Na seji 3. julija je bil sprejet predlog odbora, da občina odstopi družbi Italijanska radiotelevizija (RAI-TV) okoli 2400 kv. metrov zemljišča ob poslopju »Teatro Nuovo« za zidanje lastnega sedeža v Trstu. Med razpravo je dr. Agneletto omenil, da je sicer cena 32.000 lir za kv. m prenizka, ker je tam cena vsaj dvakrat tolikšna, ali z ozirom na kulturni in arhitektonski pomen novega poslopja za Trst, ki bo tudi po svoji zunanjosti nekaj več kot kaka moderna »najemninska vojašnica« je občinski svet dolžan glasovati za tako rešitev, ki bo morala upoštevati domačo delovno silo in gradbeni material. Predlog je bil sprejet.
fo^odki doma j
TEČAJ ZA NADZORNICE V KOLONIJAH. Slovenske dobrodelne ustanove, ki orgnizirajo počitniške kolonije za otroke s Tržaškega, so v dneh 22., 23., 24. in 25. junija priredile tečaj za osebje teh kolonij. Udeležilo se ga je 40 slušateljev. Predavanja so bila skrbno izbrana. Predavali so: preč. g. Marijan Zivic o namenu kolonije; zdravnik g. dr. Franjo Delak o učinkih sonca, zraka in vode na zdravje ter o prvi pomoči; učiteljici gdč. Nada Martelanc o notranji organizaciji kolonije in o vzgoji po modernih načelih ter g.a Bian-ka Frandolič o zaposlitvi otrok in o življenju v koloniji. Ob začetku tečaja je bil napovedan natečaj za najboljši načrt za delo v koloniji. Zmagala je učiteljica gdč. Marija Živec.
* * #
TRŽAŠKI VELESEJEM so zaključili v nedeljo 5. t.m. Jugoslavija je bila dobro zastopana, Slovenija pa še posebej. Obiskovalcem so na sejmišču postregli tudi s prigodno publikacijo z imenom Vestnik. V njej so razvrščeni informativni članki v srbohrvaščini in italijanščini. Niti enega prispevka ni v slovenščini, čeprav je v Jugoslaviji slovenščina uradni jezik. Sicer pa tudi na tukajšnjem konzulatu ni drugače. Tiskovine sprašujejo obiskovalca Jugoslavije v treh jezikih, slovenskega ni med njimi, pa čeprav je verjetno večina obiskovalcev Jugoslavije, ki preko tukajšnjega konzulata potuje v Jugoslavijo, slovenskega rodu. Niti sluga na konzulatu ne razume tržaškega Slovenca. Na jugoslovanskih potnih listih ni slovenske besede, še globe na bloku potrjujejo v srbohrvaščini. Na ljubljanski carini se moraš
Mravlje so nepoučljive
»Prvi dnevi počitnic« v zadnji številki »Demokracije« so verjetno ugajali marsikateremu ljubitelju narave.
V junijski številki lista »Internationale Bodensee Zeitschrift«, Amriswill, poroča sloviti naravoslovec Kutter še nekaj zanimivosti iz mravljinčjega življenja.
Kutter si je za svoje znanstveno raziskovanje omislil dvoje vrst mravljinčjih kolonij. Eno kolonijo so sestavljale mravlje zvrsti »coptoformica«, drugo pa »serviformica«; po slovensko bi morda prve imenovali »novi razred«, druge pa »strežni razred«. Mravljišči sta bili postavljeni tako, da so novorazredničarke lahko svobodno obiskovale strežnice in narobe. Mravlje zvrsti serviformica, strežnice, so bile številčno močnejše in so v začetku zastražile in zabarikadirale vse vhode v lastno mravljišče proti morebitnemu vdoru tujih mravelj. Aktivnejše mravlje zvrsti coptoformica, novo-razredničark, so najprej poslale nekaj svojih aktivistinj v zastražena gnezda sosednih mravelj. Te aktivistinje so se obnašale kot najmiroljubnejše nepovabljen-ke, To zadržanje aktivistk pa strežnic ni preslepilo. Stražarke strežnic so vsi-Ijivke zagrabile in jih raztrgale. Temu nasilju se novorazredničarke niso niti upirale.
Prihajale aa so nove vsiljivke, ki so prav tako potrpežljivo in brez obrambe žrtvovale svoja mravljinčja življenja za skupnost. Zaradi vzornega obnašanja no-vorazredničark, so se tudi strežnice polagoma premislile. Vsiljivke so vendar dostojne in poštene mravlje, ki prihajajo sicer nepovabljene na obisk, vendar pa
prepirati v srbohrvaščini. Povrhu pa še besedičijo o enakopravnosti. »Novi list« se nad vsem tem še nikoli ni spotaknil.
* * *
DISCIPLINIRANJE CESTNEGA PROMETA. Novi zakon o cestnem prometu je bil uveljavljen s 1. julijem. Zakon sestavlja 147 členov in omejuje med drugim maksimalno hitrost po naseljenih krajih na 50 km na uro. Novi zakon terja od vozača najstrožje spoštovanje prednostne pravice, doslednje vožnje po desni strani cestišča; strožji so tudi predpisi o prehitevanju in zadrževanju oddaljenosti vozil na odprtih cestah. Prvič v Italiji uvaja cestni zakon tudi kazni za alkoholizirane vozače.
*r * *
CARINEPROST UVOZ MASLA. Z veljavnostjo 2. julija je rimska vlada sprostila uvoz surovega in nasoljenega masla iz dežel OEEC. Uvozi masla iz ostalih dežel pa so še vedno kontigentirani.
* * *
SMRTNA KOSA. V Trstu je umrl odvetnik, dr. Egon Stare, ki je bival mnoga leta v Ljubljani, po vojni pa se je vrnil v naše mesto. V Trbovljah pa je preminul znani tržaški trgovec, g. Matija Berger. Preostalim naše sožalje!
■■s * *
VROČINSKI VAL je zajel obsežne evropske predele. V Berlinu so zabeležili ob koncu prejšnjega tedna 37 stopinj C., na Dunaju 35 stopinj, v Belgiji 36 stopinj. V Pragi 32 stopinj, v Katovicah celo 50 stopinj, na Portugalskem 36 stopinj in na Švedskem 37 stopinj.
Šolski uspehi
Objavljamo seznam kandidatov, ki so v poletnem roku 1958-59 uspešno opravili nižji tečajni izpit Državne nižje industrijske strokovne šole v Trstu:
PRED IZPITNO KOMISIJO V TRSTU (ROJAN)
Aljoša Belamarič Paiwood, Danilo Danieli, Milivoj Ferluga, Alojzij Gerdol, Anton Klemše, Albert Novič, Boris Polh, Bruno Rakar, Vilko Starec, Jurij Stergar, Ivan Svevo, Božo Terčič (odlično), Elvij Zimolo;
Eveleda Babič (odlično), Adrijana Bje-kar, Nadja Glavina, Gracijela Luin (odlično), Silvija Odoni, Ana Marija Piščane, Ana Marija Ščuka, Nadja Stocca (odlično), Fedora Zahar (odlično), Anica Zivic;
Popravni izpit ima 13 kandidatov.
PRED IZPITNO KOMISIJO V NABRE-ZINI-SV. KRIŽU;
Valentin Karel Cossuta, Nevenko Gruden (odlično), Dimitrij Pertot (odlično), Boris Skerk (odlično);
Lilijana Blasina (odlično, Tatjana Gruden, Nada Terčon.
PRED IZPITNO KOMISIJO NA OPČINAH
Ivan Križmančič, Ana Marija Bole(o-dlično),Josipina Čufar, Milena Emili fo-dlično), Eleonora Ivasic, Marija Svobo-danka Sossi, Sonja Škamperle (odlično); popravni izpit ima 5 kandidatov.
PRED IZPITNO KOMISIJO V DOLINI:
Flavia Bordon, Stevo Kosmač (odlično), Darij Kraljič, Boris Vodopivec (odlično); popravni izpit imata 2 kandidata.
* * *
Ravnateljstvo Državne nižje trgovske strokovne šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu, Piazzale Gioberti 4, sporoča: da so v poletnem roku 1958-59 izdelali nižji tečajni izpit sledeči dijaki in dijakinje: Abrami Zmago; Biekar Aleksander; Bizjak Vojko; Persolja Ivan; Strain Angel; Zubčič Bruno (prav dobro); Bradassi Marija; Cibic Sonja; Grison Vilma; Malečkar Antonija; Pertot Marija Gracija; Reggente Nadica. Popravni izpit ima 10, odklonjenih je 12.
z dobrohotnostjo gostoljubnega soseda. Morda pa ni bilo prav, da so jih strežnice sprejemale z jezo in nezadovoljstvom ter jih enostavno pobijale!
Tako so se strežnice z obiski novo-razredničark nekako pomirile in jih njihova prisotnost ni več motila. Število gostov je naraščalo - in nekega dne so vsiljivke navalile na mravljišče strežnic in odnesle vsa jajčeca in delavke v svoje mravljišče. Od te ure dalje so bile strežnice samo še sužnje novorazredni-čark... Sele ko je bil rop končan, so novorazredničarke vsakokratno matico izropanega mravljišča nagnale ali pa obglavile.
Na »miroljuben« način so novorazredničarke v začetku svoje nezaupljive sosede najprej premamile, zato pa se polastile ene kolonije za drugo. Vselej so novorazredničarke uporabljale taktiko »ljudskega frontaštva« in vsejej so strežnice tej taktiki tudi nasedle. Ostale so v resnici nepoučljive, kar je ugotovil tudi g. E. Skaza v zadnji »Demokraciji«. Zato je tudi cvela mračna usoda, ki jq beli človek po grško imenuje dulosis, se pravi suženjstvo, hlapčevstvo.
Zlepa ali zgrda
Gospod urednik!
Rad verujem pravniku dr. Mikuletiču v uvodniku »Pr. dn.« z dne 5. tm., da so Italijanom y Koprščini zajamčene manjšinske pravice, da je član krajevnega odbora navdušen in da se pritožuje le nad premajhno podporo ljudske oblasti. Verjetno bi tudi slovenski manjšini v Trstu padla z obložene mize po kaka drobtinica, če bi se slovenska manjšina »strnjeno« vključila v vrste demokrščanske; stranke, kot so italijansko manjšino u-vrstili v obe titovski politični organizaciji.
Taka koprska vistousmerjenost je za naše titovce umevna »naravna« politična stvarnost, za nas in vso svobodno javnost po vsem svetu - in tudi za tržaške titovce pa bi bilo tako posnemanje kulturna in narodna sramota. Stvar pa se za titovce hitro obrne, če se Slovenci vključijo v italijansko socialistično ali komunistično stranko. V tem primeru se sramota čez noč preobrazi v čednost.
Ce kdo misli, da so italijanski socialisti in komunisti praktični internacional-ci, ga bodo že na prvem sestanku v celici, kjer bo morda med 20 udeleženci en sam Italijan, poučili, da ni važno v čigavem jeziku se izražaš, ampak o čem v tem jeziku razpravljaš. Tako bo 19 Slovencev in 1 Italijan govorilo po italijansko. Verjetno bi tudi demokrščani pristali na tak pogoj.
Končno ni bistvene razlike med nasilno in fratelančno asimilacijo. Za boljše-vizacijo sta komunistom obe metodi priljubljeni. Med sistematičnim jezikovnim in ideološkim asimiliranjem tako in tako ni bivstvenih razlik.	k.	S.
Ob zgodovinskem gradivu KPS
(Nadaljevanje s prve strani)
pretvarja v dvorezen nož, ki mes če zgovorno senco na razmere v titovski vladavini. Kar je bila ne* koč samo po sebi umevna pravica zagovora, tega danes ni več. Politični nasprotnik ni deležen niti najmanjšega spoštovanja ali upoštevanja. V nobenem prime* ru pa ne sme ostati hraber in po* šten. Kot osebnost in kot človeka ga je treba uničiti do konca. Tak* šna je komunistična pravica, ki je pri najboljši volji in kljub Saint Justu nikakor ne moremo označiti za napredek.
DAROVI
V počastitev pok. g. Matije Bergerja so darovali SDD tvrdka Vatovec 3000., M. Srebotnjak 1000. in družina Marc 1000 lir. Iskrena hvala!
Kdor si želi poznanstva
IZ STARE DOMOVINE SLOVENIJE ALI KATERE KOLI DRUGE DEŽELE
Z NAMENOM POROKE
NAJ S POLNIM ZAUPANJEM ZAHTEVA INFORMACIJE PRI
„Eva“ agenciji
10253-95 St. EDMONTON ALBERTA C A N A D A
Pismu naj priloži dva dolarja in sliko.
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trstu
Uredništvo i n uprava* Trat, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S, Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna številka L 30,—
Naročnina:
mesečno L 50,— —- letno L 600.— Z a inoz e ms t vo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
Župna cerkev v Sv. Križu