Ob Trubarjevi petstoletnici se ponovno odpirajo vprašanja o razvoju jezika in oblikovanju (enotne) slovenske knjižne norme. Začetki slovenskega knjižnega jezika so povezani z osrednjeslovenskim knjižnojezikovnim izročilom 16. stoletja, v 18. stoletju pa se srečamo še z vzhodnoslovenskim, ki je prav tako preraslo okvire pokrajinskosti in se je razvilo v samostojen knjižni jezik. Slovenščina je imela do sredine 19. stoletja dvojno normo - Trubar in Küzmič sta ustvarila nadnarečna jezikovna sestava, izhajajoča iz govornega in predknjižnega izročila, središčnih narečij in mestne (Trubar) oz. pokrajinske (Küzmič) govorice. Temeljno načelo njune stilistike je bila splošna razumljivost, s preseganjem narečnih posebnosti pa sta svojima jezikoma zagotovila knjižni status ter določila normo in predpis za osrednje- in vzhodnoslovenski knjižni jezik.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-FZEVRTLS

COBISSID

16738056

Objavljeno

14.06.2012

Metapodatki

Citiranje

APA:

Jesenšek, Marko (2008-2009). Trubarjeva in Küzmičeva različica slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija, letnik 56 = 57, številka 4 = 1, str. 199-209. URN:NBN:SI:DOC-FZEVRTLS from http://www.dlib.si

MLA:

Jesenšek, Marko. "Trubarjeva in Küzmičeva različica slovenskega knjižnega jezika." Slavistična revija letnik 56 = 57. številka 4 = 1 (2008-2009) str. 199-209.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-FZEVRTLS>

Slavistična revija
1948-
(Zbirni zapis)