132
N o ž
tari oče je sedel v sobi na klopi in gledal s smeh-ljajočim se obrazom svoje unuke, ki so se igrali okoli njega. Postavljali so na stol posteljico,  omarico, celo mizico — hoteli so si napraviti sobo.
,,Miha, ti si mi ukradel papirček, iz katerega sem hotel napraviti preprogo!" zavpije debeloglavi Mirko.
,,,,Ne,Jaz  ga  še videl  nisem";',  odgovori  Miha' otožno.   ,,,.Se nikomur nisem ničesar ukradel, pa  tudi ne tebi papirčka.""
.,Nikari se Rregatr', reče pomirljivo ded. ,,Jaz menim, da bi ne bilo vredno greha delati zavoljo na-vadnega papirčka. Ako si mu ti, Miha, res ukradel pa-pirček, vrni mu ga. Ako bodete pridni, vam povem, kako sem jaz prvič in zadnjič kradel. Dasi tudi je majhna stvar, človeka vendar vest peče."
,,,,Saj smo vedno, kedar pripovedujete"", kličejo poredneži vsi hkrati. Na papirček so hipoma pozabili. •Ded se nasmehne, ozre okoli, so li res vsi mirni, ter začne:
,,Bil sem v drugem razredu ljudske šole. Nož, katerega je imel Vrabčev Janko, mi je pil zelo všeč. Večkrat sem poželjivo pogledoval po njem. Imel je bele, koščene platnice ter dve ostri, bliščeči se klini. Nekoč, ko je robec iz žepa potegnil, mu pade slučajno tudi nož na tla. On ni ničesar slišal. Jaz hitro okoli pogledam, ali me kdo opazuje. Nihče. Poberem ga, vtaknem v žep in se s součenci tudi naprej razgovarjam, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. Moje veselje je bilo veliko, ko sem dobil reč, po kateri sem toliko hrepenel. Vendar mi je vest očitala, da nisem prav storil, ko sem pobral nož. Toda meni je bilo več za to, da ne bi tega nihče zvedel, kakor za vest. Potolažil sem jo s tem, da Janko kakor popoldne, tako tudi drugi dan ni zapazil, da mu je nož izginil.
Črez nekoliko dnij pa Janko reče, da mu je moral ' nekdo ukrasti nož, zakaj doma je vse preiskal, pa ga vendar ni našel.   Grozil je,  da pojde  učitelju zatožit, ako mu ga ne vrne. Mene je strah bilo, da ne bi Janko res šel zatožit, jaz pa sem bil prepričan, da, če bi za-
133
tožil, bi me takoj vsakdo spoznal, da sem ga jaz ukradel. Že sem menil Janku nož nazaj dati in ga odpuščanja prositi, toda bilo me je sram.
Ko so se nekoč pred uro prepirali zavoljo noža, stopi v sobo učitelj ter vpraša, kaj imajo, da se pre-pirajo.
,,Vrabčev Janko nas dolži, da smo mu mi nož ukradli".v reče učitelju prvi odličnjak.
,,,,Če je tako"", reče učitelj resno, ,,,,pričakujem od vsakega izmed vas, da bo toliko pošten in bo vrnil Janku nož ter ne delal celemu razredu sramote. Jaz sicer sedaj nočem preiskavati, kdo Ila ga je ukradel, • vendar pa, ako do jutri Janko ne dobi noža nazaj, se poprimem tega z vso resnostjo in, ako katerega najdem, da je res nož ukradel, ne uide sramotni kazni.""
Ta dan sem bil v šoli ves čas zmeden. Nisem mogel poslušati, kar so učitelj razlagali, vedno mi je nož blodil po glavi.
Drugo jutro vpraša učitelj Janka, je li dobil nož nazaj. Odgovori, da ga ni in poprosi učitelja, naj bi ne iskal, kdo da ga je ukradel, ker je tudi prav lahko mogoče, da ga je kje izgubil. Toda učitelj ni bil s tem zadoveljen, ampak začne kar po vrsti po klopeh izpra-ševati vsakega, mu je li kaj znanega o nožu. Vsakdo se je izgovarjal ali, da ga ni nič videl ali, da niti ne ve, kakšen je, ali s sploh kakim izgovorom. Meni je bilo ta čas, kakor bi me kuhali. Vedno me je pot ob-lival, ko pa je učitelj do mene prišel, sem rekel, da Jankovega noža niti videl nikdar nisem.
Končno je učitelj popraševal, kdo da je zadnji šel iz učilnice. Jankov sbsed, Petrič Gabrijel, vstane, pa se tudi opravičuje, da ga on vendar ni ukradel, dasi tudi je mogoče, da ga je Janko v šoli pozabil.
Toda ves sum je vendar letel na Gabrijela, ker je on bil Jankov sosed, torej ga je lahko lažje ukradel kakor drugi, in tudi on je zadnji ostal v šoli, torej ga je najbrže on vzel, ker je bil sam in ga ni nihče opa-zoval. Gabrijel je sicer dokazoval na vse mogoče na-čine, da je nedolžen, ter se britko jokal, toda učetelj je bil že preveč razburjen vsled njegove navidezne deške nepoštenosti, da bi mu prizanesel. Obsodil ga je toraj,
134
da mora ta dan biti črez poldne zaprt in vrhu tega, kar je še hujše, da mora pred vsem razredom klečati s ploščico na prsib, na kateri je bilo zapisano:   ,,tat".
Ta dan je bil za-me najnemirnejši v vsem mojem življenju. Ko sem prišel domov, mi je bilo tako tesno pri srcu, da nisem vedel, kaj bi počel. Jesti nisem mogel ničesar. Mati so me popraševali vedno, kaj mi je, kar mi je pripravljalo še večje muke. Ko sem šel spat, nisem mogel dolgo zaspati. Prevračal sem se po po-stelji, zaspati pa le nisem mogel. Proti jutru sem šele nekoliko zaspal, pa še v spanju nisem bil brez straha. Črne, strašne pošasti so vedno lezle proti meni, ste-govale svoje suhe, dolge roke proti meni, kakor bi me hotele zagrabiti in s seboj potegniti. Potem sem videl zopet Petriča, objokanega, shujšanega, kako milo proti meni roke povzdiguje, proseč me, naj ga rešim sramote, v katero sem ga jaz pripravil. Potem mi je prišel pred oči sodni dan. Videl sem zopet Petriča, toda ne suhega, bledega, atnpak v belo obleko opravljenega, častitljivega, vedrega, veselega obličja, ko ga je vabil Zveličar k sebi rekoč: ,,Pridi k meni, ker si trpel za-voljo drugih." Mene pa so pograbile mrzle roke hu-dobnih duhov, ne, mati so me prijeli z mrzlimi rokami, ko so me prišli budit.
Ko sem se prcbudil, so se mi mati kar začudili. Bil sem bled. upadel, preplašen, noge so se mi tresle od strahu.
,,Kaj pa ti je, sin?" me brižno vprašajo mati.
,,,.Imel sem samo strašne sanje; drugega mi ni nič"", odgovorim žalostno, spomnivši se noža.
Vest mi od tega dne ni dala mjni. Karkoli sem delal, mi je delo bilo polno nožev. Če sem pisai, se mi je gotovo zdelo, da je na papirju Jankov nož. Doma so me že vsi začeli čudno gledati, ko sem bil prej vedno tako vesel, sedaj pa na jedenkrat molčeč, otožen, zamišljen.
Nisem mogel več tako biti. Moje muke so posta-jale vedno večje, nisem imel več nobenega veselega trenotka. Odločil sem se, in sicer za trdno, da pojdem k Janku, Petriču in gospodu učitelju, jim naznanim tata in jih prosim odpuščanja. Res, težka je bila ta pot! Po
135
šoli pokličem Janka in Petriča ter jitna razodenem, da sem jaz nož ukradel, ter ju poprosim še odpuščanja. Cudno se spogledata. Petriču stopijo solze v oči in on pogleda Janka tako milo, kakor bi hotel reči: Glej, da sem nedolžen. Ko sta mi oba odpustila, mi je bilo, kakor bi se mi odvalil kamen od srea. Samo to me je še skrbelo, kaj poreče učitelj, naš dobri, blagi učitelj. Takoj drugo jutro sem šel tudi k njemu. Ko sem stopil k njegovi mizi, nisem mogel takoj govoriti, ko sem videl, kako prijazno je vprašal, kaj da htičem, mene, tata. Povedal sem mu vse ter ga pros*",, da bi mi od-pustil. On se je žalostno nasmehnil i.u dejal:
,,Zakaj se nisi oglasil, ko sem vas popraševal, kdo da je nož ukradel ?"
,.,,Sram me je bilo"", rečem s povešenim očesom.
,,Jaz ti odpustim, pa prosi tudi vse druge sošolce odpuščenja", deje in mi da znamenje z roko, naj odidem.
Jaz sem po zapovedi učtteljevi tudr prosil součence odpuščenja, in oni s,o mi odpustili. Tudi starišem sem vse povedal in dobd odpuščenje.
To je bila .aoja prva in zadnja tatvina."
,,Ta je bil?'res'Iepa", reče Miha veselo.
,,,,Že itnaro. preprogo"", zavpije Mirko. ,,,,Imel sem jo v žepu."1'
,,Glej, d?. je nisem jaz ukradel", deje Miha.
,,,,Glejte,, otroci, če kako reč izgubite, ne smete takoj dolžiti/drugega, kakor Mirko Miho"", reče stari oče. ,,,,Za t ^ ga mOraš, Mirko, zdaj odpuščenja prositi.""
^Od^usti", reče Mirko.
^Adpuščam"", deje Miha smehljajoč se.
In itauki so se naprej igrali, stari oče pa je sedel na kk>i)j.                                                                 c