Za zadovoljevanje večine skupnostaih potreb narodu zadostuje lastna državna oblast. Za zadovoljitev nekaterih širših potreb, ki niso kulturno specifične, stopajo narodi v medsebojno pogodbeno povezavo, v smislu katere nastajajo skupne večnarodne zveze in ustanove, katerih pristojnosti, sestava in poslovanje se razvijajo v pogodbeno • določenih okvirih.
Ciril A. žebot
sLovensicA
FOR A.FREE SLOVENI A
Novejši družbeni in politični razvoj v Jugoslaviji se giblje v smeri naraščajočega pritiska za uvel javi jen je izvirne suverenosti republik. Pritisk v tej smeri je zaradi izrazitih kulturnih posebnosti ter kričečega gospodarskega izkoriščanja in zapostavljanja posebno močan in vztrajen v Sloveniji. Ta razvoj narekuje tudi Slovencem v svetu, da podprejo novo slovensko državno in demokratično uveljanjanje.
Ciril A. Žebot
LETNIK XXI.
VOLUME XXI. 1. JULIJ—1. AVGUST 1970 Published monthly by: Slovenian National Federation, of Canada, 646 Euclid Ave. Toronto, Ont. Canada. ŠTEVILKA 7—8: NUMBER 7—8
Obvestilu rojakom domu
i 11 11© svetu
Za svojo rojstno domovino posebej prizadevni Slovenci v svetu so se povezali s skupno izjavo o perečih potrebah za zavarovanje suverene bodočnosti slovenskega naroda v tem kritičnem prehodnem razdobju. Naj njih pobudo na kratko predstavim:
Pričujoča izjava je vseslovenska po vsebini in. nadstrankarska po osebnostnem značaju pobudnikov in začetnih podpisnikov, ki nimajo nobenih skupinskih pretenzij ali ambicij v sklopu notranjepolitičnega razvoja v Sloveniji.
Dobrohotnim čitateljem izjave tega ne bi bilo treba posebej poudarjati. Toda izkušnje zadnjih let so zopet in zopet pokazale, da je poleg nasilnih prepovedi in obnavljanja medvojnih obrekovanj prav te vrste natolcevanje poglavitno propagandno sredstvo proti oblikovanju potrebne slovenske narodno-politične enotnosti. To je prišlo dramatično do izraza po enodušnem slovenskem cestnem protestu lanskega leta.
So pa še druge ovire. Nekateri začetni podpisniki niso prikrivali, da so se za to skupno pobudo odločili po svoji globoki slovenski
zavesti navkljub morebitnim večjim ali manjšim neprilikam. Nekaj podpisnikov je navedlo neizpodbitne razloge, zakaj njihov podpis izjave — s katerim so se brez vsebinskih pridržkov pridružili tej slovenski pobudi — naj ne bo objavljen. Poleg tega sem iz zanesljivega domačega vira zvedel, da bi objava imen več začetnih sopodpisnikov izjave le-tem — „in drugim — mogla resno škodovati. Tudi med Slovenci v svetu je peščica takih, ki jih vodi slepa uničevalnost. Ker takih nevarnosti ni mogoče preprečiti, je bilo odločeno, da bo pod objavljenim besedilom izjave samo pet podpisov v imenu vseh njenih številnih pobudnikov, tvorcev in začetnih podpisnikov. Vsi Slovenci doma in po svetu, ki z vsebino in pomenom izjave soglašajo, pa so vabljeni, da to sporoče z osebnimi pismi. To naj bo plebiscit za Slovenijo.
Osnovna značilnost izjave je njen poudarek na odločilnosti lastnih slovenskih spoznanj in njih pravočasnega uveljavljanja v Sloveniji sami. Za to izkustvo je Slovenija drago plačala v zvezi 7. drugo svetovno vojno. Tisti Slovenci, ki so se takrat slepo zanašali
na bratsko pomoč Sovjetske zveze, niso bili nič manj prevarani kot je bila razočarana večhia slovenskega ljudstva, ki je naivno pričakovala zedhijeno hi svobodno Slovenijo kot darilo demokratičnega Zahoda.
In tako mora danes biti vsakemu Slovencu jasno, da se mora Slovenija ohraniti, utrditi in svobodno razvijati z lastno skupno voljo in z lastnimi preventivnimi ukrepi. To še posebej velja za sedanje kritično prehodno razdobje.
Seveda pa je treba zunanji svet pravilno obveščati. Pri tem bomo podpisniki pričujoče slovenske izjave pomagali tudi s tem, da bomo izjavo istočasno objavili v angleščini in drugih svetovnih jezikih.
4332 — 46 Street, N.W. VVashington, D.C. 20016 25. junija 1970
\ CIRIL A. ŽEBOT
Zle posledice sovjetske zasedbe Češkoslovaške in nadalnje grožnje Brežnjeve doktrine o omejeni suverenosti „socialističnih" držav — v času, ko je treba računati z možnostjo bližnjega zaključka Titovega osebnega režima v Jugoslaviji — povzročajo upravičeno zaskrbljenost slovenskih ljudi. Spričo teb negotovosti Slovenci čutijo potrebo po pospešeni izpopolnitvi in utrditvi svoje republike, v kateri hočejo videti obnovitev prvotne slovenske državnosti — ki je politični zgodovini fevdalne Evrope dodala svojstveno demokratično prvino — in uresničenje novodobnega programa Zedinjene Slovenije, za katero so se morali boriti več kot sto let.
Podpisani Slovenci iz dežel „zahodnega" sveta, ki smo prosti omejitev in groženj, ki bremenijo državljane „socialističnih" dežel srednje in vzhodne Evrope, smatramo za svojo dolžnost, da v tem kritičnem času prehoda obvestimo svoje rojake v Sloveniji o naših skupnih pogledih na osnovno vprašanje, kako bi Slovenija zavarovala svojo narodno-politično bodočnost. V mislih imamo deset poglavitnih sedanjih potreb:
1.	— Predstavniki slovenskih oblasti, kulture in gospodarstva morajo poudariti in razglasiti izvirno suverenost slovenskega naroda v državnem okviru slovenske republike.
2.	— Slovenska državna skupščina in vlada morata uveljaviti pristojnost slovenske republike, da v zavarovanje svoje suverenosti za enakopravnost slovenskega naroda in za dobrobit slovenskih ljudi razpolaga z vsemi oboroženimi silami in obrambnimi napravami JLA na slovenskem državnem ozemlju.
3.	— Da bo v skladu z njeno izvirno suverenostjo Sloveniji omogočeno enakopravno soodločanje v zveznem merilu, mora paritetni zvezni Zbor narodov dobiti značaj edine zvezne zbornice.
4.	— Tak predstavniški Zbor narodov bi moral uvodoma sprejeti soglasen sklep in zavezo, da bodo suvereni zvezni narodi medsebojne probleme reševali z enakopravnim dogovarjanjem in da se bodo skupno zoperstavili vsakemu poskusu nasilnega vposeganja v svoboden razvoj njihovih odnosov tako od zunaj kot od znotraj. Ako bi ta slovenska pobuda bila odklonjena ali bi postala neučinkovita potem, ko bi že bila sprejeta, bi morali slovenska državna skupščina in vlada uveljaviti potrebne lastne ukrepe za učinkovito zavarovanje suverenosti in celovitosti slovenske republike, vključivši pravico do odcepitve, ki so si jo narodne republike
ZA ZAVAROVANJE SLOVENSKE SUVERENOSTI
pridržala ob nastanku povojne zveze.
5.	— Da bodo pristojnosti preurejene zveze usklajene z njenim dopolnilnim značajem kot skupnega sredstva suverenih narodnih republik za okvirno urejanje sporazumno dogovorjenih skupnih zadev, bo treba odpraviti vse podedovane centralistične funkcije sedanje federacije.
6.	— Za neovirano delovanje tako usklajenih zveznih odnosov bo treba sedež preurejene zveze prenesti iz jugotežne prestolnice srbske republike v nevtralnejše mesto, bliže težišču večnarodne zveze, ki ne bo izpostavljeno neposrednim vplivom in pritiskom — ali celo ponovitvi nasilnih udarov — centralističnih sil in navad, ki so se v petdesetih letih osredotočene oblasti zakore-ninile v unitarističnem Beogradu.
7.	— Prihranki dosedanjih presežnih dajatev centralistični federaciji — ker so povojne slovenske dajatve beograjski vladi bile nad kakršnimkoli enakopravno in pravično zasnovanim zveznim razmerjem in ker se bodo tudi skupne dajatve decentralizirani zvezi močno zmanjšale — in dopolnjene suverene pristojnosti slovenske republike bi morale biti v prvi vrsti usmerjene v tako razvijanje Slovenije — od gmotne infrastrukture do najvišje kulture — ki bo nudilo privlačne možnosti domače zaposlitve in stvarjalnosti slovenskim ljudem vseh predelov, slojev in strok, da jim ne bo več treba množično odhajati za boljšim delom in kruhom v tujino.
8.	— Slovenija mora odločno in hitro — dokler je še čas — odpraviti sramotno zapostavljanje svojih dednih kmetij s tem, da bo dvignila njihov hektarski obseg do stopnje zmogljivosti mehaniziranega družinskega obdelovanja z dopolnjevalno pomočjo lastnega zadružništva samostojnih kmetov.
9.	— Slovenska republika mora utrditi svoje odnose s sosednimi deželami Koroške, Štajerske in Fur-lanije-Julijske krajine za plodnejše sodelovanje v skupnem prometnem, turističnem in širše-gospodarskem prostoru, pa tudi v tako oporo slovenskim narodnim manjšinam, da bodo poleg drugih državljanskih pravic dosegle tudi jezikovno in kulturno enakopravnost in tako postale tvorna vez med tremi ljudstvi, ki se stikajo v alpsko-jadranskem zaledju tržaškega zaliva.
10.	— Razširjene pristojnosti slovenske republike in potrebne varščine njene suverenosti bo morala podpirati okrepljena narodna zavest in družbena solidarnost vseh plasti slovenskega ljudstva. Zato bo treba 96 odstotkom državljanov slovenske republike, ki niso člani
Zveze komunistov, zagotoviti od slednje neodvisno in enakopravno udeležbo pri političnem odločanju o razvoju Slovenije v smislu demokratičnega pluralizma. Slovenske šole bodo morale poleg temeljitejše strokovnosti zavzeto gojiti omikano nacionalno osveščenost slovenske mladine s posebnim poudarkom na humanističnih koreninah in izraznem bogastvu slovenske kulture, ki je slovenski narod izoblikovala in je nenadomestljiva osnova njegove bodočnosti. Slovenski Cerkvi pa bo treba zagotoviti enakopravno svobodo za sodobno nadaljevanje njenega dvanajststoletnega verskega, nravno-vzgojnega, dobrodelnega in plemenito združevalnega poslanstva, ki presega spreminjajoče se politične in interesne razlike in delitve, s katerimi se Cerkev po svojem bistvu ne more istovetiti.
Ko ta spoznanja o nujnih narodnopolitičnih potrebah Slovenije sporočamo svojim rojakom doma in po svetu, se podpisniki tega obvestila zavezujemo, da bomo zahteve po enakopravni in zavarovani suverenosti svoje rojstne domovine odločno in vztrajno podpirali, dokler ne bodo izpoljnjene. V ta namen bomo ostali v potrebnem medsebojnem sodelovanju.
31. maja 1970	|
V imenu pobudnikov in začetnih podpisnikov gornjega obvestila iz Evrope, Severne Amerike, Avstralije in Južne Amerike:
Profesor dr. Jože Velikonja
University of VVashington, Seattle, VVashington
Profesor dr. Ciril A. Žebot
Georgetovvn University, VVashington, D.C.
Dušan Pleničar
urednik, KLIC TRIGLAVA
76 Graeme Road, Enfield, Mddx., England
Mate Resman
član uredniškega odbora, SLOVENSKA DRŽAVA
1089 East 68 Street, Celeveland, Ohio, 44103 Demetrij Weble
član uredniškega odbora, SMER V SLOVENSKO DRŽAVO
Casilla de Correo 4, Suc. 17 B, Buenos Aires, Argentina
Gornje obvestilo je Izredno pomemben dokument. Izjava je vsebinsko in časovno usmerjena k preventivnim ukrepom za zavarovanje suverenosti m celovitosti slovenske republike. Osnovana je na močno verjetni domnevi, da je poslej treba računati z izrednimi dogodki in razpleti, ki bi se mogli pojaviti tudi nenadno s takojšnjimi in daljnosežnimi posledicami za bodočnost Slovenije.
Odlaganje odgovarjajoče zaskrbljenosti ali omalovaževanje
NEIZHOJENA POT
še nedokočnih nevarnosti in možnosti bi zopet moglo biti usodno, kot je to bilo že večkrat v slovenski zgodovini. Pomen obvestila vidimo v tem, da pravočasno — boljše prezgodaj kot prepozno — osredotoči slovensko pozornost na ta osnovni slovenski problem.
Preteklost poznamo. Načelna stališča so tudi bila neštetokrat razpravljana. Ce so skrbno izvedena iz osnov človeške narave in iz prvin slovenske zemljepisne in zgodovinske danosti, so kakor luč v temi, ki razsvetljuje še nepoznani in ne-
• t 9
izoblikovani teren bodočnosti ter pokaže zaželjeni cilj. Pot k njemu pa mora najti in si jo iz-krčiti popotnik sam: tudi v svetlobi lahko zabrede ali se zakasni, če se ne znajde v topografiji neznanega prostora in v mejah odmerjenega časa. Zgodovinske odločitve delajo praktični ljudje hi
zreli narodi v sklopu edinstvenih dogodkov, dostikrat nenadnih in kratkotrajnih.
Slovenci so sedaj pred tako, novo in praktično zgodovinsko potrebo: Slovenijo je treba zavarovati v tem kritičnem času prehoda, da se bo — ohranjena — mogla svobodno razvijati.
V posebno spodbudo naj služi zavest, da je Slovenija narodnostno homogena, prostorno pa posebno nadpovprečno pomembna režeta v Evropi.
UREDNIŠTVO S. D.
"SLOVENSKA DRŽAVA
1. JULIJ—1. AVGUST 1970

Toronto
G. Ciril iSoršak, „župan" razstavišča Ljubljana v razgovoru z mestnim predstavnikom g. Rotenbergom o priliki umeščanja »županov" za posamezna razstavišča »CARAVAN 1970". Tudi tokrat so se Slovenci dobro odrezali. (Glej poročilo med torontskimi novicami.)
tev slovenskega kulturnega spomenika. Slovesnost je bila združena z banketom, na katerega so bili povabljeni poleg številnega slovenskega življa iz Hamiltona in okolice, med drugimi tudi ha-miltonski župan (ki je katoličan in ni mogel prehvaliti dvorane) z gospo soprogo, dva mestna svetovalca z ženama, minister za zdravstvo v federalni vladi g. Munro. Slavnosti je pričel ha-miltonski škof dr. J. F. Ryan. Od slovenskih duhovnikov pa so prišli na slovesnost še zastopnik slov. misijonarjev v Kanadi su-perior č.g. Janez Kopač C.M., č. g. Anton Vukšinič iz Wellanda, č.g. France Turk iz Toronta in č.g. L| Grebene iz VVaterloo. Banket je vodil g. F. Marušič. Otvoritveni govor pa je imel sam g. župnik dr. Alojzij Tome, ki je uporabil za geslo govora slovensko pesem, ki pravi: Nocoj je en lep večer, jutri bo en krasen dan. Vsekakor je bila otvoritev . ene najkrajsnejših slovenskih dvoran v Kanadi gotovo tudi o-1 sebni triumf in zadoščenje g. župnika, saj si je vsa leta tako močno prizadeval za njeno zgraditev. Slovesnost so podprli še pevci pod vodstvom g. I. Križma-na in pa govor sedanjega predsednika cerkvenega odbora g. Janeza šušteršiča, ki je ob kon cu svojega govora poklonil posebno spominsko plaketo g. župniku, ki jo je vidno ganjen sprejel na odru obdan z narodnimi nošami. Prepričani bodimo, da ! bo ta kulturni spomenik hamil-tonskih Slovencev pričal še bodočim rodovom o kulturnosti in podjetnosti naših ljudi, ki so iz-1 brali Kanado po drugi svetovni za svojo novo domovino.
•	Zadnjega maja je bil praznik veselja in praznovanja v newtorontski slovenski župniji — č. g. Jože Božnar iz severnega Ontaria je imel novo mašo, ki je razgibala vso župnijo kot se je to dogajalo nekoč doma ob praznovanju novih maš. Vsi, ki so se novomašnih slovesnosti udeležili so bili res veseli in srečni, da je nevvtorontsko župnijo doletela čast, da si je njo izbral novo-mašnik kot kraj prve daritve Gospodu.
•	16. maja je slovenska župnijska šola na Manning Ave. zaključila šolsko leto 1960-70. Šolo je obiskovalo v preteklem letu 149 otrok v 8 razredih. Ob koncu leta je bilo tudi že vpisovanje otrok za prihodnje šolsko leto.
•	Za Baragov spomenik v L'Ansu, Mich. so Slovenci iz Toronta zbrali preko 1.100 dolarjev in jih je g. župnik že poslal na naslov Baragove ustanove v omenjenem kraju.
•	„Caravan 1970" je uspela. Tudi Slovenci smo bili častno zastopani. Slovensko razstavišče pod imenom ..Ljubljana" so, ..mednarodni potniki" pridno o-biskovali; plesna skupina „Na-j gelj" pod vodstvom „župana" g. i Cirila Soršaka je pokazala kaj j zna naša mladina, njihove mami-j ce pa so oskrbele in skrbele, da j so obiskovalci imeli le pristne slovenske dobrote „za pod zob", kot so kranjske klobase, potice, krofi in podobno. Marsikaj se bo dalo v tem pogledu še storiti ob drugih prilikah s pritegnitvijo čim širšega kroga sodelavcev.■ ^ ^ Vsi obiskovalci so nedvomno od- vo'nl nesli najlepše utise od naše mladine in njene volje po ohranitvi vsega, kar je slovenskega. Vsem,
WINNIPEG, MAN.
•	Poteklo je šolsko leto v
slovenski šoli, ki ima tu štiri razrede. Seveda so se tudi tu, kot drugod, pokazale težave, ki bi bile s sodelovanjem staršev lahko vsaj omiljene, če že ne odpravljene. A vseeno uspehi niso izostali. Hvala Bogu! To se je pokazalo ob proslavi materinskega dne, ko so prvič letos otroci zapeli dvo in triglasno ter postavili na oder igro — za vse pa so jih gledalci bogato nagradili. Še, jim kličemo za v bodoče!
•	Winnipegški Slovenci imajo sedaj tudi uspešni sekstet, ki je sredi maja prvič nastopil s svojo pesmijo v javnosti v Cen-termial Hali. Čestitamo!
•	Za stoletnico Manitobe pa so imeli naši rojaki v načrtu obnovitev in popravila svoje cerkve, ki je rabila novo streho, o-grajo in barvanje. Tudi v tej podvzetnosti, ki so jo že zaključili, jih spremljamo s posebno pozornostjo!
Ihunder Bay
21. in 28. maja letos se je
ki so k temu na ta ali oni način; urednik našega lista sestal z ne-doprinesli res hvaležni in sloven- katerimi člani in odborniki Slo-ski: Bog plačaj!	I venskega društva v Thunder Ba-
yu, ko je potoval s skupino u-rednikov etničnih časopisov po severozahodnem Ontariu. Pogovarjali so se o tekočih problemih slovenstva v Kanadi.
• Prvo šolsko leto slovenske šole v Thunder Bayu je kaj dobro uspelo in so starši ter uči-
hamilton
• V soboto 23. maja je bila slavnostno izročena svojemu namenu „gornja" dvorana pri slovenski cerkvi sv. Gregorija. Lahko rečemo, da je bilo to otvori-
(Ker SD izhaja bolj poredko, so novice že stare. Vendar je to bolj kronika. Svoj čas smo imeli stalnega dopisnika v AD, sedaj tudi tega ni, zato je prav, da v SD malo poročamo po vrstnem redu, kaj je bilo novega.)
•	Graduacija 37 učencev iz ! farne šole je gotovo važen dogo
, dek. Bila je lepa slovesnost v I cerkvi. Graduantom je prisrčno | govoril župnik p. Tomaž Hoge ter jim po pridigi razdelil diplome.
•	Kavarna Bled je zaprla svoje prostore. Sliši se, da bo v istih prostorih kuturno in družabno središče. Predsednik je dr. Alfred Fišinger.
•	Mojca Fišingerjeva je na Chicago State Colegge udobila Bachelor Degree of Science. Prejela je tudi nagrado za nadljnje
študije na Northvvestern univer- j zi. Mojca, naše čestitke z željo za vsestranski napredek tudi v bodoče!
•	Slovensko romanje na a-
[ meriških Brezjah v Lemontu cine 4. in 5. julija je lepo poteklo. | Bilo je mnogo romarjev tudi | od drugod, zlasti iz Clevelanda, ki so imeli svoj avtobus. Romar-| ske pobožnosti s sveto mašo je opravil p. Fortunat Zorman. — P. Odilo je sporočil, da se bo poslovil, ker odpotuje v Slovenijo k Sv. Trojici v Slov. goricah, katero je tako lepo opisal v Ave Mariji. Nismo ga videli, zadela ga je sončarica in je bil v bolnišnici. Upamo, da bo takrat, ko boste brali te vrstice že v Sloveniji.
•	Fantka sta dobila g. Mer-kun in njegova ženka ga. Milica. Delal bo družbo sestrici. Naše čestitke Medvedovim in Merku-novim!
daruj v
tiskovni
sklad
"slovenske
države"
telji premagali prve težave in utrdili njene temelje. V načrtu pa imajo še izboljšanje.
•	Letos so imeli že več dobro obiskanih piknikov. Žele si pa še večje udeležbe rojakov in njihovih prijateljev.
montreal7que
•	Na letovišču montrealske-ga slovenskega cerkvenega občestva je življenje v polnem razmahu. Ob nedeljah imajo vsa kokrat mašo tam, kot je to že v navadi tudi na torontskem cerkvenem letovišču.
•	31. maja je bila na letovišču telovska procesija. Spremljalo jo je lepo petje zbora, ki ga vodi g. Janez Rabzelj. Popoldne pa je bil piknik, kjer je skrbel za zabavo orkester „Fantje štirih dolin". Slišimo, da je bil novi banzen za plavanje odprt konec junija, tako da sedaj pridejo vsi na svoj račun.
POZOR ROJAKI! Sprejem na letališču ali železnici, og-BATinere	led Rima, prenočišče, domača hrana
i i d. vse te skrbi bodo odveč, če se RIM V DOMOVINO? boste obrniti na:
Vinko A. LEVSTIK
Director in lastnik
Hotel 'BLED'	in Hotel-Penzijon 'DANILA'
Via S. Croce in Gesuralemme 40,	Via L. Luzzatti 31
Roma, Tel., 777—102	Roma, Tel., 750—587
v vseh nepremičninskih. obknite II z zaupanje* družinskih
CARL VIPAVEC
« P*avm,h	M m SLOVENSKI ODVETNIK
IN PRAVNIH ZAUliVAH NA:	NOTAR
The Simpson Towers 401 Bay St. Suite 2000 - EM. 4-4004
oglej si ontario...!"
(See Ontario first	)
Od 21. do 28. junija letos je Ontarijska etnična tiskovna zveza priredila pod pokroviteljstvom in vodstvom Oddelka za turizem in informacije ontarijske vlade, sedmo potovanje urednikov etničnih časopisov, v severo-zapadni del Ontaria. Poleteli smo z letalom iz Toronta do Thunder Bay in od tam z avtobusom mimo slapov Kakabeka, skozi Atikokon, Fort Frances, Sioux Narrovvs, Kenoro do Minaki in nazaj preko Drvdena v Thunder Bay, k jer smo zapustili star avtobus kot prevozno sredstvo in z letalom nazaj v Toronto.
V Thunder Bayu sem se sestal še z nekaterimi odborniki tamkajšnje slovenske organizacije — izmenjali smo si nekaj misli in se o marsičem pogovorili. V naslednjih vrsticah podajam nekaj misli in utisov s potovanja.
V. Mauko
novicami tudi to, da pride naša skupina na uradno potovanje skozi vse, zgoraj naštete kraje.
Na poti dalje proti zapadu smo si kakih 20 milj iz Thunder Baya ogledali krasne in dokaj velike slapove Kakabeka, ter se končno ustavili v Atikokanu, od koder smo si šli ogledat železni rudnik poznan pod imenom Steep Ročk, kjer so izpraznili veliko jezero in sedaj kar v odprtem kopu (brez podzemskih predorov) kopljejo železno rudo, ki ima zelo visok odstotek čistega železa. V načrtu imajo iz-praznjenje še enega jezera. Blizu Aitokokama smo tudi obiskali "Quetico center", kjer se odrasli iz okolice lahko izpopolnjujejo v svojih poklicih potom različnih tečajev (mizarji, mehaniki, traktoristi, operaterji gradbenih strojev, voditelji podjetij, voditelji turističnih središč itd.) in to vse brezplačno, čeprav to ni državna ustanova; dobi pa podporo od vlade in drugih trgovskih ter gospodarskih ustanov.
Po krasni vožnji iz Atikokama smo končno prišli do Fort Frances, idilično ležeče mestece ob meji ZDA. Ogledali smo si papirnico, bili gosti občine in tr govske zbornice ter občudovali lepoto okolice. Pokazali so nam tudi načrte za dvig industrije ter trgovine in razmah gospodarstva v teh predelih.
Mimo lepot narave smo končno dospeli proti večeru v Sioux Narrows Tu smo preživeli enega izmed najlepših dni, čeprav je bilo pol dneva čemerno vreme. Z letalom smo poleteli čez jezera (Lake of Woods — preko 14.000 otokov in 60.000 milj obale), šli poskušat srečo z ribolovom, obiskali indijansko rezervacijo in podjetja, ki jih imajo indijanci za izdelavo vsemogočih stvari, ter razpošiljanje nalovlje-nih sladkovodnih rib.
Tudi ta dan je moral miniti. Potovanje nas je pripeljalo v
Kenoro, kjer smo obiskali zopet indijance (bili smo gostje na njihovi vsakoletni mednarodni j ,pow-wow" predstavi), se pelja-' li s turistično ladjo po jezeru „Lake of the VVoods", bili sprejeti od občine in drugih kulturnih ter gospodarskih ustanov. Bili smo tudi na slavnostnem kosilu v domu ukrajinskega literarnega kluba T. Ševčenko in si ogledali pokrajino. Obiskali smo še eno papirnico. Presenečenje so nam pripravili člani (etničnega) „Press Cluba" iz VVinnipega, ki so prišli pod vodstvom predsednika g. H. H. Roe-derja in prof. Rudnickija, bivšega člana „B—B Commission". Po skupni večerji se je razvil prijeten družabni večer pozno v noč. Krajevni listi so poročali o tem dogodku od VVinnipega pa do Thunder Baya. Vsi smo iz tega sestanka odnesli najlepše spomine. Žal so morali Winni-pegčani še isto noč nazaj, ker so drugo jutro začeli v VVinnipe-gu s proslavami 100-letnice Manitobe in so bili nekateri od obiskovalcev soudeleženi pri organizaciji slovesnosti.
Drugi dan smo „potovali" 40 milj višje do lepe „Minaki lod-ge", kjer se je nudila odlična prilika za sončenje, kopanje, ribolov in ogled okolice. Je to vsekakor ena od idiličnih in mirnih počitniških krasot, ki jih hrani sever, kjer sta hrup in vsakdanja hitrost življenja odmaknjena. Tu se res lahko spo-čiješ in si nabereš novih moči
Sonce je stalo visoko na nebu, ko se je premaknil DC-8 na torontskem letališču ter kmalu poletel nad belimi oblaki proti severovzhodu naše pokrajine. Šestintrideset urednikov in sodelavcev etničnih listov se je znašlo med potniki, ki so potovali v Thunder Bay, mesto, ki se je pojavilo pod tem imenom prvič na zemljevidih šele letos. (Prej stabili to dve mesti: Fort VVilliam in Port Artur.) Ko smo proti večeru pristali na letališču smo prvič po dolgem času zadihali svež, nepokvarjen zrak ontarijskega severa. Še komarji nas niso motili. Ogledali smo si zanimivosti mesta, skladišča (silose) za žito, videli raztovar-janje vagonov v silose, natovarjanje ladij, obiskali parke in še posebej etnični del spominskega parka; ogledali si vse objekte nove najmoderneje opremljene univerze, se popeljali na hrib McKay, od koder smo lahko videli vso okolico pod seboj do daljnega horizonta na severu; videli goro „Speči velikan" (speči indijanec — po pripovedovanju indijanskih zgodb). Videli indijanske rezervacije, obiskali obnovljeno naselbino iz debel, naselje pionirjev severa in za-pada, na vzhodu mesta, ter bili gostje župana in trgovske zbornice. Kot predsedniku E.P.A. of O. mi je odbor za dobre eeste po delila častni naslov in diplomo »Admirala Lake Superior", ker sem lahko dokazal, da sem napravil že potovanje okrog jezera (lani sem ob tej priliki obiskal vse važnejše kraje »Baragove dežele") in da sem z organiziranjem ture letos v ta predel pokrajine pripomogel k turizmu tega lepega predela. Tudi drugi sopotniki so bili po uvodni ceremoniji deležni sličnih diplom. Tu smo tudi izvedeli, da so vsi listi in radijske ter televizijske postaje v teh krajih prinašali že teden pred našim prihodom med
Bridgeporl, Conn.
Malo smo se razgibali, ko župnika Hribška ni bilo doma. On je bil namreč tri tedne v Sloveniji, da prouči, kako se slovensko mašuje. Nadomestoval ga je p. Bernard Kotnik iz New Torka.
Največji dogodek je bil gotovo izlet v Nevv York ter koncert v cerkveni dvorani sv. Cirila in Metoda. Pri maši, katero je daroval naš prijatelj g. dr. Blat nik, je lepo pel naš moški zbor. Tako lepega petja že dolgo ni bilo in bila je to prva popolnoma slovenska maša. Po maši smo i-meli v cerkveni dvorani koncert. Fantje, oktet, pod vodstvom Pe-regrina Usa so zajeli občinstvo. Prevladovali so Usovi fantje. Odlični pevci. VVoncert je obsegal 18 pesmi in je trajal dve uri. Pesmi je povezoval g. Armin Kurbus, ki je v začetku pozdravil navzoče; on je bil organizator vsega. Spomnili smo se tudi padlih domobrancev s pesmijo U boj, u boj. Pesem so morali ponavljati, prav tako tudi koroško Pojdem u Rute. Po koncertu se je razvila vesela zabava. Nismo slišali niti ene angleške besede. Kaj takega pri nas doma ne zmoremo, je vse preveč zaprek. Tukaj pa smo si dali res duška, zato je pesem donela res iz srca. O, da bi bilo še večkrat tako!
Eden od navzočih.
Obnovljeno "debelno taborišče,—100 letniška »obnova" v Thunder Bay-u".
(»Lodge" je bila zgrajena 1927 jih) kot diamant!
in bila takrat last CNR — da"nes! KT u r	• ,
5! Nabrali smo si kopico spomi-
je v zasebnih rosah). Za večer j nov in spominkov (skoraj bi de-pa je bilo novo presenečenje: j jal kot nekoč — ..odpustkov") odlična večerja, godba z lahko ter se končno vrnili z letalom
nazaj v Toronto, prevzeti nad krasotami, ki jih Ontario nudi svojim prebivalcem in obiskovalcem.
Straussovo evropsko plesno glasbo in ples — po starem načinu — kogar so pač podplati zasr-beli.
Na poti proti vzhodu iz Keno-re smo se še ustavili v Drydenu, kjer smo si ogledali najmodernejše elektronske stroje za stavljenje tiska, ki vse opravljajo z veliko hitrostjo. Pokazalli so nam tudi najmodernejše stroje za tisk slik in fotograij v treh, štirih in petih barvah! To je bil vsekakor poleg univerze v Thunder Bayu najzanimivejši in naj-poučnejši obisk!
Ker smo prišli nazaj v Thunder Bay že en dan pred odhodom v Toronto smo si lahko o-gledali še posebnosti kot so .pokriti vrtovi, letna razstava, na kateri so razstavljale tudi etnične skupine iz Thunder Baya in nekatere je doletelt sreča, da so pohiteli z avtom predstavnika za turizem in informacije proti vzhodu v 60 milj oddaljeno „qua-ry" (odprt rudnik), kjer je možno poiskati, po želji si kupiti, kristale „ametista", ki je nekoč imel večjo vrednost (v teh kra-
Ko potujem leto za letom širom naše nove domovine, vedno bolj in bolj prihajam do prepričanja, da imamo tu, v neposredni bližini, tako rekoč pri roki, toliko naravnih lepot in krasot, da se začudiš, zakaj Ontarijčani silijo na počitnice na jug, — ko prideš v kraje, opisane v tem kratkem potopisu, — pa vidiš na stotine avtomobilov iz krajev južno od naše državne meje! Vedno bolj se ustvarja v meni misel: Oglej si najprej Ontario! („See Ontario first!")
Hvaležni srno Ontarijskem oddelku za turizem, da je omogočil letošno ekskurzijo, s posebno zahvalo voditelju g. A. Venn-u in še prav posebno g. Stone-ju, predstojniku oddelka v Kenori, ki je organiziral v posameznih krajih obiske zanimivosti, da je res šlo „kot po maslu". Hvala jima! — Tebi čitatelj pa — če te mika in utegneš ■— obišči te kraje — ne bo ti žal! Imel boš — novo doživetje!
V enem izmed "pristanišč v Sioux-Narrows na poti iz Fort Frances v Kenoro.
• Mohorjeva družba v Celju
bo izdala jeseni novo knjigo slovenskega jezuita Vladimirja Truhlarja (Rim) z naslovom KATOLICIZEM V POGLOBIT-VENEM PROCESU. —fš
• Ga. Mira in prof. R. Cuješ
sta se udeležila seminarja „Pri-prava na družinsko življenje v sedemdesetih letih" v Gardiner Mineš blizu Sudneya, Nova Sco-tia.
f OR A mtt Si.OV£*JA
Suhscription rates |4.00 per year: 30c per copy
Advertising 1 column x 1" $2.80
"""••^jPublished monthly by
Slovenian National Federation of Canada
Member of C.E.P.F.
SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu.
Letna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado 4 za Argentino 250 pe-zov, za Brazilijo 60 kruzeirov, za Anglijo 20 šilingov, za Avstrijo 35 šilingov, za Avstralijo 2.50 avstr. L., za Italijo in Trst 800 lir, za Francijo 600 frankov. Naročniki v Argentini morejo poravnati naročnino tudi v upravi ..Slovenske poti". Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in
izdajatelja.
3
"SLOVENSKA DRŽAVA" — TORONTO, ONT. CANADA
i
1. JULIJ—1. AVGUST 1970
Slovenija danes: ZNAKI1 NE1 RAZOJA...
STVAR VSEGA NARODA
Janez Škerjanec
Pred nedavnim je skupščina socialistične republike Slovenije razpravljala o zelo pomembnem dokumentu, ki ima naslov: „0-snutek izhodišč za resolucijo o dolgoročnem ekonomsko-politič-■nem razvoju Slovenije". Že sam naslov da slutiti, da gre za dokument, ki še ni dokončno izdelan in ki nakazuje le nekaj izhodišč ekonomskega in političnega razvoja Slovenije. Toda četudi nam je to docela jasno, se nam zdi potrebno navesti nekaj misli o tem dokumentu.
Kot prvo je treba omeniti, da je ta dokument preobširen (obsega kar 45 strani) s celo vrsto opisov in deklaracij. Namesto da bi bila jasno navedena stališča in izhodišča, o katerih bi lahko razmišljali, ali so pravilna ali ne, pomeni dokument povzetek vseh doslej izdelanih študij o možnostih nadaljnjega političnega in ekonomskega razvoja. Pri tem pa velja poudariti, da študije niso niti usklajene (stran 38) in je zato navajanje razvoja posameznih panog gospodarstva, zlasti pa industrijskih strok zelo problematično. Po mojem mnenju bi morala resolucija ali o-snutek za resolucijo o dolgoročnem ekonomsko-političnem razvoju Slovenije opredeliti osnovne politično ekonomske odločitve. Nekaj takih dilem, ki bi morale dobiti mesto v resoluciji, je bilo razgrnjenih na posvetovanju Zveze ekonomistov Slovenije o konceptu dolgoročnega razvoja Slovenije v Celju. Ce navedemo nekaj takih dilem, o katerih bi morala resolucija zavzeti jasna stališča, bi bil spisek, ki seveda ni popoln, približno tale:
1.	Kateremu gospodarskemu sektorju naj damo v prihodnjem obdobju gospodarskega razvoja osnovni poudarek? Ali naj razvijamo predvsem terciarni sektor ali pa sekundarnega in primarnega. Vprašanje lahko formuliramo tudi takole: ali naj gradimo naše gospodarstvo ob surovinski bazi ali ob našem umskem potencialu?
2.	ALi naj v razvoju upoštevamo kontinuiteto ali diskontinui-teto razvoja?
3.	Ali naj razvijamo velika integrirana podjetja (konglomerat-ska podjetja) ali pa naj razvoj gospodarstva temelji na majhnih podjetjih?
4.Kakšna	mora biti delitev narodnega dohodka? Ali se bomo usmerili v hitro rast življenjskega standarda ali v hitri razvoj gospodarstva? Majhen narodni dohodek zanesljivo ne zagotavlja tako hitre rasti življenjskega standarda kot tudi hitre rasti gospodarstva. '
5.	Kakšno naj bo naše sodelovanje z raznimi ekonomskimi grupacijami v svetu?
6.	Koliko kulture in znanosti in katera področja kulture in znanosti naj predvsem razvijamo v Sloveniji?
7.	Ali bomo še naprej zavestno vodili politiko inflacije, ali pa, bomo skušali stabilizirati gospodarstvo?
Drugo, kar je potrebno omeniti, je premalo znanstven prijem pri izdelavi programa razvoja. Danes je po vsem svetu znano, da ni mogoče izdelati razvojnega programa brez izdelanih „input-output" tabel in organiziranega družbenega računovodstva. Žal se program razvoja Slovenije izdeluje brez osnovnega analitičnega instrumentarija, ki je nujen za izdelavo dolgoročnega gospodarskega razvoja. Vprašanje je, kako naj se izberejo ključne veje v razvoju gospodarstva, če nimamo tehničnih koeficientov za slovensko gospodarstvo. Prav tako je vprašanje u-sklajevanja gospodarskega razvoja, če nimamo družbenega računovodstva. Premalo znanstven prijem kaže tudi dejstvo, da nimamo izdelane metodologije planiranja. šele podrobno in dolgotrajno zanstevno raziskovalno delo bo omogočilo, da dobimo šele osnove za sestavo plana dolgoročnega gospodarskega razvoja-	........_
| lucija o nadaljnjem političnem [ in ekonomskem razvoju Sloveni-
Sodim, da bi morala resolucij Je resničai ods6v umskih SP°" ja tudi natančneje določiti mesto ! sobnost" naroda'
splošne porabe v razvoju slovenskega gospodarstva. Ko govorimo o splošni porabi, se moramo zavedati, da splošna poraba po eni strani odvzema sredstva gospodarstvu, po drugi pa ustvarja osnovne pogoje za razvoj gospodarstva. Brez organizirane zdravstvene službe in šolskega sistema ni mogoče misliti na razvoj gospodarstva. Prav zato je pravilno proporcioniranje splošne porabe izredno pomembno, posebno za zaostalo gospodarstvo. Ko govorimo o višini splošne porabe, to je o višini sredstev za zdravstvo, kulturo, šolstvo, znanost, državno upravo in podobno, moramo upoštevati specifičnost Slovenije. Zavedati se je treba, da smo Slovenci zelo majhen narod z relativno majhnim narodnim dohodkom na prebivalca. Toda ker smo narod, že limo imeti vsa nacionalna obeležja naroda .To pomeni, da želimo svojo lastno znanost, kulturo itd. Ob tem pa se seveda moramo vprašati, koliko znanosti, katere kulture itd. in kaj od , tega si lahko privošči narod, ki ima okoli 100 dolarjev narodnega dohodka na prebivalca. Zato se je potrebno odločiti, katere oblike splošne porabe bomo predvsem razvijali. Če razmišljamo na primer o znanosti, bi se morali nedvomno odločiti, katere znanosti bomo razvijali v Sloveniji, kajti jasno nam mora biti, da nam materialne možnosti ne dopuščajo razvijati vseh znanosti. Sodimo, da bi take vrste odločitev morale imeti mesto v osnutku izhodišč za resolucijo o dolgoročnem ekonomsko političnem razvoju Slovenije. Take odločitve bi veliko skrajšale razprave, za katere porabimo veliko časa, o porazdelitvi sredstev za znanstveno delo posameznim strokam znanosti. Kar smo zapisali za znanost, velja seveda tudi za druga področja splošne porabe.
Nadaljnja misel, ki se nam poraja ob osnutku izhodišč za resolucijo o dolgoročnem ekonomsko-političnem razvoju Slovenije, je vprašanje usklajevanja interesov posameznih regij. V resoluciji je opredeljena strategija policentričnega regionalnega razvoja. Ta strategija je v skladu z našim političnim konceptom, toda manjka mehanizem za usklajevanje interesov posameznih regij. Prav v sedanjem času smo priča različnih interesov posameznih regij (primer kritike Maribora na račun dosedanje politike republiškega cestnega sklada) in nastane vprašanje, kako se bodo ti različni interesi usklajevali. Strategija policentričnega regionalnega razvoja terja razvite mehanizme za usklajevanje interesov posameznih regij. Prav teh mehanizmov pa nimamo in se zato interesi regij usklajujejo s kompromisi, ki navadno več škodijo kot koristijo enemu in drugemu. Razen tega se moramo zavedati, da smo zelo majhen narod, za katero je strategija policentričnega regionalnega razvoja nedvomno vprašljiva.
Prav gotovo je izdelava tako pomembnega dokumenta, ki naj bi začrtal pot nadaljnjega političnega in gospodarskega razvoja Slovenije, izredno težavno delo. Zato bi bilo potrebno mobilizirati vse umske potenciale slovenskega naroda, da sodelujejo pri izdelavi tega dokumenta. Toda to nam pri dosedanjem delu ni uspelo. Zavoljo tega se nam zdi potrebno ponovno opozoriti na to, da bo program političnega ,in ekonomskega razvoja Slovenije tudi odsev vseh naših umskih sposobnosti. Ce bo program slabo izdelan, ne bo zadela krivda samo iniciatorjev izdelave in dosedanjih izdelovalcev programa, temveč vse nas. Zato je potrebno ustvariti ugodno ozračje, ki bo omogočalo sodelovanje vseh umskih potencialov slovenskega naroda in jih resnično mobilizirati. Le v tem primeru lahko pričakujemo, da bo reso-
(NAŠI RAZGLEDI, 3. julija 1970)
Gornji članek povzemamo, ker je močno informativen. O predmetu pa bomo pisali v prihodnjih številkah.
S.D.
OD OZNE, PREKO UDBE DO . . .
„V nedeljo, 12. aprila je vse naše osrednje časopisje objavilo intervju dveh novinarjev Tanjuga z zveznim sekretarjem za notranje zadeve Radovanom Sti-jačičem in generalpodpolkovni-kom Ivanom Miškovičem. Inter-vjuvanca opozarjata javnost na to, da se sovražna dejavnost krepi, razložita pa tudi, kakšne oblike uporabljajo tuje obveščevalne službe, kako so modernizirale svoje delovanje v specialni vojni in kako zdaj ne proučujejo samo položaja pri nas, ampak se tudi povezujejo z redkimi sovražnimi silami in jih usmerjajo k akciam. Vtihotapljajo se v razpoke, ki nastajajo v naši družbi. Nasprotja in težave izkoriščajo v svoje namene in poglabljajo ter ustvarjajo krizne situacije....
Toda to ima tudi drugo plat. Bolj ko človek bere intervju, bolj ga navdaja mučen občutek, da je sovražnik povsod navzoč in da pravzaprav ne moreš nikomur zaupati, še celo ne, ko sama pravita, da postajajo ljudje subjekti sovražne dejavnosti, ne da bi se tega zavedali. Cisto pošteni državljani se torej lahko pre-leve v sovražnikovo orodje in tako nikdar ne veš, s kom imaš opraviti. Od tod do vsesplošnega sumničenja pa ni daleč, česar pa intervjuvanca vsekakor nista hotela....
Predstava o taki družbi pa je že daleč za nami. S samoupravljanjem smo ubrali popolnoma drugo pot, pot nenehnega dogovarjanja o skupnih zadevah in sporazumnega uravnavanja medsebojnih odnosov, interesov in razreševanja problemov. Ti pa se morajo pokazati, če naj jih uravnamo in rešimo, toda brez kakršnegakoli sumničenja. Sklicevanje na sovražnika pa je že bilo in je tudi še zdaj argument, ki ga uporabljajo birokratske sile, ko zmanjka drugih argumentov za to, da stvari ne bi spre-menjali, razreševali in uravnavali ter da bi življenje teklo tako, kot so si le-te zamislile.
Seveda bi bilo zelo naivno misliti, da v naši družbi sovražnika sploh ni in da ni moderniziral svojega delovanja, pri čemer u-porablja vse mogoče in dostikrat izrabi tudi našo naivnost. Toda na tem dejstvu nikakor ne bi smeli graditi naših odnosov, ki prav zato, ker so samoupravni, ne smejo temeljiti na nezaupanju in sumničenju." (V. Jarc, Kje tiči sovražnik?, T in P, 1970, št. 4) Ali V. Jarc ne ve, da so tajna policija, strahovanje in sumniče-nje ena izmed osnovnih skupnih značilnosti vseh enopartijskih režimov?
S.D.
odpremo oči. Mladi ljudje, ki grade današnje življenje, morajo vedeti, kaj in zakaj gradijo. Potem bodo to zemljo ljubili. Ce bodo to zemljo ljubili, se nam ni bati, ker se bodo zanjo borili prav tako, kot so se borili njihovi očetje, z vsemi močmi za vse."
(Tone Svetina, O zmagi in porazu, KOMUNIST, slovenska izdaja, 12. junija 1970.) Po izidu njegovega vojnega romana UKANA je Tone Svetina postal pogosti komentator na zadnji strani slovenske izdaje KOMUNISTA. Izgleda pa, da mu to pisanje ne gre dobro od rok, ker se tudi v svojih političnih komentarjih poslužuje »pesniške
svobode". Ce bi imel razvit čut za zgodovinska dejstva, bi pri pisanju gornjega članka moral upoštevati vsaj dvoje neizpodbitnih zgodovinskih dejstev: 1. da je medvojno bratomorijo v okupirani Slovenija začela „Var-nostno-obveščevalna ' služba" (predhodnica povojne Ozne) in 2. da je takratna partija bila v svojih ciljih in metodah STALINISTIČNA do obisti. Kidriču in Kardelju takrat še na misel ni prihajalo kakršnokoli k slovenskim narodnim ciljem usmerjeno in demokratično organizirano sodelovanje z nepartljsko večino slovenskega ljudstva.
S.D.
BREZ KORENIN IN TEMELJEV
PESNIŠKA ZGODOVINA
„Ob izidu epske vojne trilogije „U'kana" in ob objavljanju mojih razmišljanj o narodnoosvobodilni vojni in vprašanjih sodobnega sveta v »Komunistu", sem dobil mnogo pisem in se razgovarjal z enako mislečimi ljudmi, oglasili pa so se seveda tudi takšni, ki jim to pisanje ni bilo najbolj po volji ...
širšo demokratizacijo in idejni pluralizem so izrabili tudi prikriti sovražniki, ki so se oglasili s svojo resnico. To so poznani očitki, da je Komunistična partija Jugoslavije izrabila ljudski odpor za osvojitev in obdr-žanje oblasti, da je opeharila svoje zaveznike in da ni ustvarila demokratičnega sistema z osnovo političnega pluralizma. Ker ti očitki niso našli ugodne klime, se je pojavila nova doktrina....
Zato cilj mojega pisanja ni bil le dolg mrtvim, temveč buditev revolucionarnega in odporniškega duha, prižiganje iskre, ki naj se v primeru potrebe spremeni v vsej naši zemlji v požar odpora.
Ob tem je zanimivo, da osnovni očitki tudi z naše strani prihajajo, da je roman kot celota, poskus mitologiziranja narodnoosvobodilnega boja. Avtor, torej jaz, naj bi se skrit za množico zunanjih dogodkov odrekal lastni resnici do tega sveta, češ, da navidezno objektivna podoba časa in ljudi, ki jo podajam, izraža že ustaljen ideološki odnos do te problematike, ki da jo ne presojam iz novih vidikov in ne izrekam o njej novih sodb. Narodnoosvobodilne borbe da ne aktualiziram, temveč mitologizi-ram. Da ne podiram starih shem, temveč jih utrjujem. In dalje, da je delitev na rdeče in črno na nivoju medvojne propagande. Tudi to jim ne gre v račun, da bi bili v črnem taboru le fanatiki, zapeljanci in puhloglavci, da med njimi ni osveščenega človeka, kakršnih je med partizani cela vrsta. Rečeno je, da belogardizma ni mogoče izčrpati z zablodo, da je za njim stal konsistenten svetovni nazor, s številnimi političnimi variantami, katerih teža je bila odvisna od razvoja svetovnih bojišč in zahodne diplomacije. Eden od najbolj duhovitih kritikov pa je roman enostavno proglasil za čr-no-belo slikanico in kriminalko. Toda, v isti sapi, ko se zgraža nad opisi naturalističnih scen partizanske vojne, očita mitolo-gizrranje...
Ni moj namen v tem članku razlagati fenomenologijo duha o-svajalcev od Grkov, Rimljanov, do Napoleona in Hitlerja. Toda, zadnja vojna je bila poslednji poskus zahodnega duha, da s silo zagospoduje vsemu svetu iz evropskega prostora in da uvede svoj novi red . . .
Danes je na čelu osvajalnega duha ameriška vojna doktrina. To je isti zahodni evropski duh, ki prodira iz drugega prostora in na drug način hoče osvajati svet. Pojmi supersile, supersiste-ma, suberbogastva lastnikov hi-drogenskih bomb in vesoljskih raket so nam znani. To so tisti, ki se bojijo bednih in revnih, nerazvitega in neangažiranega sveta. V imenu obrambe pred komunizmom izvažajo prevrate in vojno. Kdo jih je klical v Vietnam in Kambodžo in kdo na Srednji vzhod? In kdo je klical enote sil Varšavskega pakta na Češko?....
In kaj naj ob tem še rečemo o strategiji slovenskega belogardizma in neoklerikalizma pri nas? Na zboru nemških veljakov med vojno jih je poveljujoči SS general Rossener ironično označil: »To so vojaki, politiki in diplomati žepnega formata." Če je bila nemška strategija paranoična, je bila njihova toliko bolj nepomembna, čeprav je jemala v obzir razkol med velikimi si- [ lami in s tem igrala na dve j karti hkrati. Slovenski klerikalci, tisti, kiso začeli bratomorni boj in tisti, ki danes oznanjajo narodno spravo in sanjajo o Svobodni Sloveniji pod vatikanskim okriljem in ameriškimi dolarji, niso imeli nikoli srečne roke v politiki. To so oni, ki so v stari Avstriji vdano hlapčevali Dunaju in so se ob koncu prve svetovne vojne drli po ljubljanskih ulicah »Srbe na vrbe", kmalu potem pa so sedeli v beograjski vladi in bili hujše pijavke kot čaršija. Ob okupaciji so se šli poklonit Mussoliniju, še preden pa je kapitulirala, so izdali Italijane Nemcem, Nemce pa Angležem in tako naprej. Nisem za nikakršen kompromis s tistimi, ki na tihem širijo politiko narodne sprave, ne zato, da bi pozabili, kaj nas je pahnilo v katastrofo, ne za spravo z ostanki razrednega sovražnika in ne za spravo z novimi silami, ki zavirajo našo pot v socializem. Preveč žrtev je stala naša svoboda, da bi bili lahko do nje neprizadeti Naša dolžnost je, da mladim
»Posebnost položaja slovenskega naroda, tako dejstvo našega poldrugega milijona kakor tudi vsestransko izpostavljeni položaj to še posebej zahtevata. Niti ne dvomilijonski narod,'Sže hoče ne le obstati v etnično-jezikovnem smislu — pa še to lahko postane nezanesljivo — temveč kot moderen političen narod, mora biti ne le žilav, temveč izjemno ustvarjalen, dovzeten za novo, moderno, napredno v družbenih in političnih hotenjih. Pogled samo nazaj, pretiran nostalgični tradicionalizem nas v vrtincu sodobnega sveta ne more pripeljati drugam kot v rezervat — če nam bodo drugi milostno naklonjeni. Strah pred silovitim tempom, ki označuje razvoj sodobnega sveta, strah pred razvojem, ki bliskovito spreminja podobo sveta, nelagodni občutek ob krhanju tradicionalnih vrednot so morda razumljivi, toda zdravilo za naš položaj prav gotovo niso...
Nekdanji boj za slovenski jezik, boj za slovensko politično individualnost je prerastel in bo moral še bolj prerasti v boj za našo vsesplošno modernizacijo, za hiter dvig izobrazbene ravni, za našo vključitev v moderna dogajanja v svetu in podobno. Marsikatera institucija bo morala iz predvsem nacionalne relikvije in predvsem iz dokazila o naši nacionalni samobitnosti postati torišče našega znanja, naše modernizacije in trdna vez s svetom. Ne univerza kot predvsem dokazilo in del naše nacionalne eksistence, temveč predvsem kot moderna univerza! Ne gledališče ovito predvsem v mistiko nacionalnih atributov, temveč predvsem kot kvalitetno moderno
gledališče itd., itd.! Ne predvsem mahanje z nacionalnimi barvami, kriteriji, temveč predvsem živa, moderna ustavarjalnost, izvi rajoča iz naših notranjih moči, odprtost in medsebojno oplaja-nje s svetom — in seveda ne plagiat! Ne negovati vse, kar je »naše" oziroma kar se razlaga za naše. Spodbujati in negovati j zlasti tisto ,naše, kar je napredno, ustvarjalno.
Slovenska narodna zavest že postaja iz zavesti, ki je bila nekoč posebno občutljiva in o-brambno dejavna na jezikovnem in kulturnem področju, spodbuda za našo politično premočrt-nost in vsestransko ustvarjalnost. Bitka za slovenstvo prihodnjih rodov bo bitka za našo naprednost, za našo modernost, bo bitka za to, da bomo ostali enakopraven sogovornik najmodernejših narodov."
(Ernest Petrič, Del modernega sveta ali njegovo obrobje,
TEORIJA IN PRAKSA, 1970,
št. 5)
Le kaj bi jim ostalo, če bi Slovenci po Petričevo pozabili na vse svoje »tradicionalne" značilnosti, dosežke in težnje, ki so jih v narod izoblikovale in kot živ narod ohranjale? Enopartijski režim z odločujočim vodstvom izven Slovenije in pa Kardeljev samoupravni" korpora-tivizem. Prava borba za suvereno in napredno Slovenijo je šele v začetkih. Kot član slovenske »vlade", ki jo je jugopartijsko vodstvo lanskega avgusta z Brionov prisililo h kapitulaciji in molku, bi Ernest Petrič moral tako pisati o stanju slovenske stvari, kot jo on zelo dobro pozna. Če pa tega ne sme, ali si ne upa, pa bi slovenski stvari bolj koristil, če bi — molčal.
POMEMBEN PREVOD
(NAŠI RAZGLEDI, 3. julija 1970)
Pofesor Konrad Lorenz je z deli o psihologiji živali in agresivnosti zaslovel po vsem svetu. Pri Institutu Max Planck na Bavarskem vodi oddelek za fiziologijo in se je pri 67 letih, potem ko je pol stoletja opazoval živali, začel ukvarjati s človekom, kateremu bo posvetil svoja prihodnja dela. Privolil je, da odgovarja na Expressova vprašanja in prvič je povedal svoje mnenje o današnjem svetu.
Express: Ali bi nam lahko povedali definicijo etologije, vede, katere ustanovitelj ste?
Lorenz: Etologija je primerjalna veda o vedenju. To ni nič novega. Gre za preprosto aplikacijo metod vse biologije od Dar-wina dalje na študij vedenja.
Express: Ali je vedenje biološki pojav?
Lorenz: Navsezadnje je. Samo živa bitja imajo svoj način vedenja, mrtvi ga nimajo.
>
Express: Zakaj se zdi etologiji tako zelo pomembno opisovati pojave?
Lorenz: Zato, ker je začetek vsake vede opazovanje: tudi celo fizike in kemije. Ameriška psihologija dandanes še nekoliko prezira opisovanje, to pa je neumno. Bolj ko je predmet, ki ga proučuje znanost, zapleten, pomembnejša je stopnja opisovanja. Preprosta ameba je veliko bolj zapletena kot sončni sistem, milijonkrat bolj zapletena. Torej jo je treba veliko skrb-neje opazovati, opisovati. Pravzaprav je najbolj zapleten si-
stem na svetu način, kako se človek in najvišje razvite živali vedejo v družbi....
Express: Ali veste, da etolo-gom pogosto očitajo, da podcenjujejo razliko med živaljo in človekom, da človeka razlagajo z živaljo?
Lorenz: To je nesmisel. Po mojem so antropologi tisti, ki podcenjujejo to razliko, ker ne opazijo, nihče ne opazi, kako je koumulativna tradicija oziroma kultura pri človeku nekaj čisto novega, nekaj, česar ni v nobenem drugem organizmu. Pri šim-panzih najdemo začetek premišljevanja, toda čeprav naletimo pri živalih na posamezne sposobnosti, so le-te združene edinole pri človeku: izpopolnjene so v j novi funkciji, ki edinole omogo- j ča zbiranje znanja, kajti vse sku- j paj se nam potrebne za ustavar-janje kumulativne tradicije...
Če s pomočjo biologije nismo razumeli, kako ravnajo vrste, ki nimajo kumulativne tradicije, ne moremo doumeti edinstvene narave človeške kulture. Pojav govora je omogočil tradicijo, ki je neodvisna od okolice. S kulturo se je rodilo nekaj čisto novega: potencialna nesmrtnost misli, resnice, znanja (ki jo je mogoče primerjati s potencialno nesmrtnostjo, katero z dednostjo prinesemo mlademu človeku), v kolikor jih je (mogoče prenašati v neskončnost. Cel narod, cela rasa lahko izumre, kultura pa ostane v knjižnicah.... tako da jo drug narod, celo drug planet lahko najde in porabi. V tem je resnična nesmrtnost duha.
(dalje na 4. strani)
Knjižne novosti
•	.Jezusovi apostoli" v Gornji Radgoni. Dramska sekcija o-snovne šole Gornja Radgona je letošnje šolsko leto zaključila z mladinsko igro »Jezusovi apo,-stoli".
•	Slovenska filharmonija je
pod taktirko Marka Muniha in s sodelovanjem solista Dejana Bravničarja z uspehom nastopila v Vidmu. Številno občinstvo je koncert slovenskih umetnikov sprejelo z velikim navdušenjem.
•	Rudarski pevski zbor Svoboda iz Hrastnika je proslavil 45-letnico obstoja s posebnim jubilejnim koncertom.
•	Srečanje slovenskih in hrvaških kulturnikov dolenjskih in obkolpskih občin v čateških toplicah se je končalo s sklepom, da si bodo slovenski in hrvaški kulturniki medseboj denarno pomagali, ko se že družba zanje ne briga.
•	Kulturno-zgodovinski simpozij v Modersdorfu na Južnem Gradiščanskem je letos pritegnil k sodelovanju avstrijske, madžarske, slovenske in srbske znanstvenike. Predavali so v glavnem profesorji raznih univerz, tako je dr. Josef Mati z graške univerze govoril, kako gledajo Južni Slovani na Avstri-
' jo, in prof. dr. Istvan Sinkovics iz Budimpešte pa o slovenskih kmečkih uporih v letih 1571-1573. Prof. Hartman iz Maribora pa je obravnaval temo Odnosi med dunajsko dvorno knjižnico in slovenskim bibliotekarstvom. Ob zaključku je bila na glavnem trgu v Mogersdorfu še mednarodna folklorna prireditev, na kateri so sodelovale skupine iz Slovenije, Avstrije in Madžarske. Udeleženci so na koncu napravili celodnevni izlet v razne kraje Slovenije.
•	V Ljubljani je bil v prvi polovici julija šesti seminar slovenskega jezika, literature in kulture za tuje slaviste.
•	Koper. Letošnji folklorni festival na slovenski obali je bil sredi julija v Kopru. Sodelovalo" je 25 skupin s skupno več kot 620 člani, ki so izvajali plese narodov treh področij: Furlanije, Koroke in Slovenije.
•	Srečanja na Koroškem. Na Koroškem sta z uspehom gostovala dva ansambla, ki ju vodi Pavel Mihelič: Harmonikarski orkester Svoboda iz Šentvida pri Ljubljani in Mešani zbor Glasbene Matice iz Ljubljane. Sodeloval je tudi basist Ladko Korošec. Oba ansambla sta nastopila v Brnici in Žitari vesi.
•	Zasavčani v tujini. Mladinski pevski zbor Vesna iz Zagorja, instrumentalna skupina Glasbene šole iz Trbovelj in folklorni ansambel iz Hrastnika — skupno okoli sto članov — so bili na dvotedenskem gostovanju v Zahodni Nemčiji, Belgiji in Franciji. Nastopili so tudi v Munchenu, Stuttgartu in Parizu. Na povratku so nastopili še v Švici, Italiji in na Koroškem.
•	Črnska umetnost v beli Ljubljani. V okviru letošnjih Ljubljanskih poletnih kulturnih prireditev v Ljubljani je z afriškimi plesi nastopil črnski folklorni ansambel iz Senegala.
•	Uspeh Ljubljančanov. Na Mednarodnem folklornem festivalu v italijanskem letovišču Sor-rento je nastopil tudi ljubljanski ansambel »Emona", ki je s svojimi plesi dosegel največji uspeh.
•	Srečanje v Križankah. Premieri celovečernega baleta „Tr-njulčica" v izvedbi slovenskega baleta v Ljubljani je prisostvoval tudi nekdanji mojster te u-metnosti in nekdanji koreograf baleta ljubljanske opere Peter Golovin, ki živi zdaj v Torontu. Svoje vtise ob tej premieri svojih nekdanjih učencev je popisal v Pismu ljubljanskemu baletu (DELO, 1. julija). V svoje nadvse pohvalne vtise je zapisal tudi: »Iskrene besede in tople želje pa naj bodo v zahvalo in spodbudo mojemu dragemu baletu. Vsem sodelujočim prav od srca čestitam in želim še večjega tehničnega in izraznega napredka."
•	NEDELJA — cerkveni list za slovenske vernike celovške škofije slavi letos štiridesetletni-co izhajanja. Odgovorni urednik je dekan Filip Millonig. List izhaja tedensko na osmih straneh. Za otroke izhaja poseben listič »Otrok božji". —fš
1. JULIJ—1. AVGUST 1970
'SlOVINfiGK SlfJOT®
3
pomemben prevod
(nadaljevanje s 3. strani.)
V nasprotni smeri pa lahko j družbah je pomanjkanje ovir, tudi kultura umre in ljudje pre-1 ki bi jih bilo treba premostiti, živijo. Prav to nam grozi danes. | obenem nekakšna zavora. Me-Da bi namreč to neskončno kumulativno znanje lahko raslo, se razmahnilo, so potrebni možgani, knjige, tradicije. Znanje ni ideja, ki visi nad človekom. Je eno s človekom. Menim, da filozof, kakršen je Jean-Jacques Rousseau, ki je zelo popularen, lahko naredi velikansko škodo človeškemu mišljenju.
Express: Jean-Jacques Rousseau? Danes? Zakaj?
Lorenz: Njegova misel, češ da bi bil človek brez kulture dobrosrčen divjak v raju, je popolnoma nora. Tak človek bi bil belec, ki ne bi znal govoriti, poznal bi le nekaj osnov družabnega vedenja in bi skočil za dvesto tisoč let nazaj. Današnja mladina prav dobro ve, da so stvari, ki so minljive. Ne ve pa tega, da v eni sa-! mi generaciji ni mogoče zgraditi f vse velikanske zgradbe znanja. Nevarnost je v tem, da bi nekateri radi vse skupaj vrgli ob tla in začeli od začetka, ker si domišljajo, da bi bilo mogoče u-1
nim, da je popolna odsotnost o-vir nevarnejša od nepremostljivih ovir. V znanosti se na primer soočamo z nepremostljivimi ovirami: duša in telo itd. In to ni tako slabo. Goethe je dejal: „Rad imam tiste, ki hočejo doseči nemogoče."
V človeku je nekakšna organizacija, mehanizem, ki drži v ravnotežju bolečino in veselje. Za najvišjo stopnjo radosti je treba plačati ceno. če si prihranite najrazličnejše neprijetnosti, če venomer jemljete sredstva proti glavobolu ali bojazni, zmanjšate kolebanje, dosežete nekakšno o-mamo, ki povzroči popolno zdolgočasenost. To je ena novih nadlog, ki jih opažamo v bogatih deželah....
Express: Mehanizem je odpovedal?	'
Lorenz: Da, ta mehanizem se je razvil v času, ko je bilo človeško življenje skrajno nevarno: v času tigrov z ostrimi zobmi, jamskih medvedov. Takrat je bi-
MRTVI GOVORE ..
za 25 letnico vetrinjske tragedije
Zveza slov. p.oti komunističnih ,aŽmi f. neprestanim potvarja-
njem dejstev o protikomunistic-
stvariti nekaj, kar bi bilo temu I la strahopetnost dobra strategi-
enakovredno. Lahko bi začeli od začetka, toda tedaj, ponavljam,
ja. Morali so biti varčni: kar se da leni. Hrana je bila redka, mo-
bi se vrnili za dvesto tisoč let | rali so biti P^šni, se nažreti,
kadar so ubili mamuta. Vsi smrt-
pred Cro-Magnonom, ker so risbe iz Cro-Magnona rezultat dolge tradicije in posledica velikanske akumulacije znanja.
Sedaj kultura in stare tradicije hitro minevajo. Kultura se prehitro spreminja. Spremembe v ekologiji, nagli razvoj tehnologije povzročajo vse hitrejše propadanje norm o vedenju ...
Express: Ali ste zelo daleč od teorij Herberta Marcuseja?
Lorenz: Marcuse je eden od tistih norih in velikodušnih uto-pistov, ki mislijo, da lahko vse zgradiš znova. Misli: če vse uničiš, tudi vse samo od sebe znova zrase. In to je strašna zmota.
ni grehi so bili takrat kreposti, življenje je bilo dragoceno. Sedaj postaja vedno cenejše, človek si izmišlja prefinjena sredstva, da bi kar najhitreje prišel do zadovoljstva. Odtod zavora zaradi pomanjkanja ovir, suho-parnost, ki povzroča še drugačno odmiranje: pomanjkanje občudovanja lepote, harmonije....
Express: Ali prehitro odmiranje starih norm lahko zapusti izrodke?
Lorenz: Ustvariti izrodek je lahko delo, lažje, kot si mislimo. Šele takrat, ko je človek začel pridobivati znanje, so se začeli
nem odporu, ki mu pravijo belo-gardizem in se je začel z Vaškimi stražami in kasneje razvil v slovensko domobranstvo. Komunistične oblasti v ta namen že 25 let vzdržujejo cel štab ljudi v pravi »tovarni" za izdelovanje partizanske zgodovine po naročilu, ki so ji dali ime Inšitut za zgodovino delavskega gibanja, v katerem hlapčuje naročeni „zgo-dovinar" Franček Saje. Naj ti »zgodovinarji in publicisti" krojijo resnico, kakor hočejo, zgodovinsko dejstvo ostane, da be-
logardizma v Sloveniji ne bi nikoli bilo, da niso partizani pod zlagano krinko borbe proti okupatorju jn pod krinko Osvobodilne fronte prvi začeli pobijati poštene ljudi po vaseh na Notranjskem in Dolenjskem. Zločini partizanov so bili tisti, ki so izzvali ljudski odpor. To dejstvo bo ostalo za vedno — imena pobitih so najmočnejši zgodovinski dokaz. In to je ravno MATICA MRTVIH.
Knjigo toplo priporočamo. Naročila sprejema tudi uprava našega lista.
Marcuse nič bolje kot Kari Marx njegovi možgani razvijati. Brez ali Engels ne razume mehaniz- j prave povezave s tradicijo bi se mov, po katerih evolucija in kul-1 utegnili izprazniti, odmreti. Jezi-
tura delujeta vzporedno in se izpopolnjujeta. Zagrešili so komplementarne zmote. Marx se zaveda, da je treba ohraniti vso kulturo. Vse, kar pravi v »Kapitalu" je pravilno, njegova zmota pa je v tem, da pozablja na instinkte. Po Marxovem mnenju
koslovec Chomsky — pravi genij — trdi, da se govor sprav ni razvijal kot komunikativno sredstvo, temveč kot logično sredstvo miselnega dojemanja. Tradicionalni jeziki so se razvijali več tisoč let. Govor lahko izgine z nekaj generacijami. Danes
sta zemjiško posestniški instinkt je že osiromašen in kot posle-in instinkt lastnine samo pojava, dica tega postaja revnejša tudi v zvezi s kulturo. Marcuse pa j zmožnost logičnega izražanja, spet ne razume bistva kulture. Jezik je namreč dejavnik, ki pod-Express: Tradicionalni kulturi pira celotno kulturo. Brez njega
oporeka tudi mladina.
Lorenz: Rekel bi, da je dvom o tradiciji značilen za mladino. Pri osemnajstih, devetnajstih letih se začne vsak normalen človek otresati absolutne zvestobe sorodstveni tradiciji. To je neizogibno. Brez tega bi bili kultura in tradicija preveč okoreli, statični, prilagajanje bi bilo prepočasno. Toda kultura obstaja v ravnotežju obeh mehanizmov: pridobivanja novih informacij in ohranjevanja znanja. Oba sta potrebna. Tradicija je mehanizem za ohranjenje znanja.
Express: Mladina se upira tudi družbi, njeni krivičnosti. Ali ne krivi zanje generacije svojih staršev?
Lorenz: Menim, da mladina čisto jasno vidi velike napake, ki jih je zagrešil „establishement": Izrabljanje narave in ljudi, rušenje ravnotežja na planetu. To so pogostne, potrebne in popolnoma pravične obtožbe. Ne verja-
je tako, kot če bi hiša izgubila streho. Da, če je preveč mutacij in premalo ohranjanja, boste tako pri človeku kot pri živali dobili pošasti: zaradi izgube genov ali pa zaradi izgube tradicije....
Express: Kakšni so razlogi?
Lorenz: Več jih je. Eden izmed kulturnih dejavnikov, ki lahko povzročijo iztirjenje kolektivne agresivnosti, je pridobivanje za kakšno ideologijo. Prepričevalna moč doktrine raste s kvadratom števila ljudi, ki so vanjo vključeni: to je geometrijska funkcija. In kadar se dejavnik, ki združuje ljudi, spremeni v sisteme abstraktnih simbolov, ki stopijo na mesto prijateljev ali ljudi, ki smo jih osebno poznali, grozi nevarnost verske vojne.
Brž ko ima doktrina zadostno število privržencev, postane tisti.
borcev Tabor (Cleveland, ZDA) je izdala četrto knjigo Matice mrtvih, ki popisuje najstrahotnejše obdobje v slovenski zgodovini: vračanje in množičen po-kolj Slovenske narodne vojske. Knjiga, ki ima zgodovinsko-do-kumentarni značaj, je razdeljena v naslednja poglavja: Vračanje slovenske narodne vojske iz Vetrinja, usoda novomeških domobrancev, zajetje beguncev na dravskem mostu, domobranski ranjenci, pomor civilistov, mo-rišča, izgube okupatorjev v Sloveniji 1941-1945, Matica pomor-jenih, epilog.
Ker so se vsi seznami iz Vetrinja vrnjenih domobrancev, četnikov in civilistov, izgubili, se je bilo treba popolnoma na novo lotiti zbiranja podatkov, kar pa je skoraj po 25 letih letih izredno težavno delo. Zato izdajatelji te. knjige tem bolj zaslužijo pohvalo in priznanje, saj ta knjiga naravnost sili bralca k sodelovanju in zbiranju manjkajočih podatkov.
Številčni podatki kažejo, da je bilo iz Vetrinja maja 1945 vrnjenih okoli 11.000 mož in fantov, ki so bili skoraj vsi pomor-jeni na množičnih grobiščih ši-rom po Sloveniji, največ v Kočevskem Rogu. Seznam v četrti knjigi Matice mrtvih obsega o-krog 6.000 imen, kar pomeni, da je zabeleženih le polovica imen pobitih. Knjiga daje osnovo za nadaljnje zbiranje podatkov, k čemur so vabljeni vsi, ki dobijo knjigo v roke.
Knjiga stane $ 3.50 in jo mora imeti vsak Slovenec. Zlasti bo koristila vsem tistim v Sloveniji, ki so le slišali, da so se po koncu vojne v Sloveniji dogajale »strašne reči", a ne vedo točno, kaj, zlasti pa novim generacijam, da bodo zvedele za največji zločin, ki so ga zagrešili komunisti nad slovenskim narodom.
Komunisti se že 25 let na vse načine trudijo, da se o tem obdobju po »osvoboditvi" ne sme nikjer nič zapisati ali govoriti, ker hočejo zakriti pred zgodovino pravo podobo Osvobodilne fronte, partizanstva in njihovih množičnih zločinov. Svojo kriv-
do skušajo zvrniti na druge z zaščitnih bojih pri Tržiču, in tisti, ki feo iz kakršnegakoli razloga
ostali v Sloveniji, pa tudi ne tisto civilno prebivalstvo, ki so ga : pobili po »osvoboditvi" in ki igre v tisoče.
Slovenski dokumenti, 1945
REHABILITACIJA OKUPATORJEV
Januarja letos so v Italiji, Nemčiji in na Japonskem, treh poglavitnih napadalnih državah druge svetovne vojne, začeli s kazanjem do sedaj najdražjega jugoslovanskega filma »Bitka na Neretvi". Filin je bil izdelan v jugoslovansko-nemško-italijanski koprodukciji. Zanjo so finančniki iz bivših okupatorskih dežel dali 90 odstotkov vseh sredstev. Seveda so zaradi tega lahko tudi vplivali na vsebinsko usmerjenost filma.
Značilno je, da so tako partizanski junaki kot nacistični zavojevalci prežeti z osnovno človečnostjo, ne čisto beli, a tudi ne povsem črni nasprotniki v boju, plemeniti v spopadu in velikodušni v zmagi ali porazu. Ni več herojev na pravi (t.j. komunistični) strani, a tudi ne več fašističnih zveri" na krivi strani. Saj so se vsi borili za ideale: samo zmagali so pač močnejši in malce bolj
USODNI DOGODKI LETA 1945.
Pred petindvajsetimi leti so bili iz Vetrinja pri Celovcu po angleških vojaških oblasteh pod pretvezo, da jih vozijo v Italijo, vrnjeni v Slovenijo naslednji transporti slovenskih domobrancev in drugih slovenskih nekomimistov in predani komunističnim partizanom:
24. maja 40 mož na Podroščico. Odpeljali so jih v Šentvid nad Ljubljano in jih pomorili v kočevskih gozdovih.
27.	maja tehnični bataljon in policija z nekaj civilisti, skupaj okrog 600 mož ina Podroščico. Prepeljali so jih skozi Jesenice, Kranj, Škofjo Loko in (Šentvid v Kočevje in tam pomorili.
28.	maja 4. polk in dopolnilna četa delno na Podroščico, delno na Pliberk. Od prvih je bil del pomorjen v Poljanski dolini, del pa v kočevskih gozdovih. Drugi, manjši del so prepeljali v Teharje in pomorili v okolici Celja. Ta dim je odšlo približno 2.800 vojakov in 200 civilistov.
29.	maja 3. polk v Pliberk, artilerijski oddelek pa na Podroščico. Prve se prepeljali v Teharje in pomorili v okolici Celja, druge pa skozi Jesenice, Kranj, škofjo Loko in Šentvid v kočevske gozdove. Ta dan je odšlo približno 2.800 ljudi.
30. maja 2. polk v Pliberk, manjši del pa na Podroščico. Prve so prepeljali skozi Celje v Teharje in jih pomorili v okolici Celja, druge pa skozi Jesenice in Šentvid v kočevske gozdove, kjer so jih pomorili. Ta dan so odpeljali okoli 2.800 vojakov.
31. maja je odšlo okrog 500 vojakov 1. polka, potem ko se je večina razbežala. Del vrnjenih so prepeljali v Pliberk in nato v Teharje in jih pomorili v okolici Celja, del pa na Podroščico, Jesenice, Šentvid in v kočevske gozdove.
Vlak z domobranskimi ranjenci So partizani zajeli na Jesenicah. Odpeljali Iso jih v Šentvid nad Ljubljano in jih postrelili v Brezarjevem breznu.
Iz Vetrinja na Koroškem je bilo v majskih dneh leta 1945 vrnjenih blizu 10.000 Slovencev, med njimi nekaj sto civilistov. Ceni se, da je bilo od tega pobitih 9.000 domobrancev.
Nadaljnjih 500 vojakov in civilnih beguncev so partizani 8. maja zajeli na dravskem mostu pri Borovljah in jih odpeljali skozi Šenjakob na Podroščico, Jesenice in Šentvid v kočevske gozdove. V Novem mestu in okolici so zajeli okrog 1.500 domobrancev, od katerih so jih vsaj tisoč pomorili.
Partizani so brez sodbe in po poniževanju, Izstradanju in mučenju pobili nad enajst tisoč razoroženih slovenskih vojakov In civilnih beguncev, ki so bili zajeti ali pa vrnjeni iz Vetrinja skupaj z vojaki. Sem niso všeti številni domobranci, ki so bili zajeti pri
so ugotovili šele pred kratkim, kakšna nevarnost izvira iz etolo-gije. Njeni dosežki pač dokazu-1 jejo, da iz človeka ni mogoče ' narediti vsega, kar bi hoteli
In človek — upam vsaj — se bo uprl pogojenosti. Lahko pa pride do drugačnega pojava. Nevarno je, da bi v »establishe-mentu", kakršen obstaja tako na Zahodu kot na Vzhodu, prišlo do selekcije konformistov, dobrih psov Pavlova. To me skrbi: selekcija, ki bi bila naperjena proti uporniškim študentom v korist tistih, ki nikdar ne protestirajo, ki upogibajo hrbet in
iz komunistične ječe...
Ameriški katoliški škof James Edvvard Walsh je bil pred nedavnim izpuščen iz kitajske ječe v Šanghaju, kjer je bil zaprt 12 let pod obtožbo »vohunjenja proti državi in za Vatikan". 79-letni škof je prikorakal sam čez železniški most, ki služi za mejni prehod v Hong. Kong. Tam so ga tako jodpeljali v katoliško bolnišnico, da se je nekoliko opomogel. Tam je tudi maševal — prvič po 12 letih.
Škof Wash je bil že prej mnogo let na Kitajskem in ko so komunisti prevzeli oblast, je sklenil, da bo ostal med kitajskim ljudstvom. Toda komunisti so mu kmalu začeli delati razne težave, ki so se sčasoma stopnjevale in končale z zaporom. Obtožili so ga vohunjenja in sabotaže in ga obsodili na 20 let ječe. Zaprt je bil v celici kaznilniške bolnišnice. Z njim je bil vedno zaprt še kak Ktajec, ki je znal angleško. V zaporu ni smel imeti niti svetega pisma ali rožnega venca. Ko je pekinški režim sporočil, da je škof Walsh izpuščen, je hkrati sporočil tudi, da je drug ameriški jetnik, 50-letni poslovni uradnik Hugh Redmont, pred tremi meseci napravil v zaporu samomor. Kdor pozna, kako komunisti postopajo z ujetniki ali zaporniki, ve, kaj je mišljeno s takim »samomorom". Tudi svetovni listi, ki so o primeru škofa Walsha obširno poročali, so zapisali, da so kitajski komunisti izpustili starega katoliškega škofa verjetno zato, da bi s tem deejanjem zakrili nasilno smrt ameriškega uradnika Red-monda. V uradnem kitajskem naznanilu o izpustitvi škofa in »samomoru" Redmonda, so kitajski komunisti še pristavili, da je škof Walsh, ko je bil v zaporu, »priznal svoj zločin, kar je zasluga vzgoje kitajskih organov".
Ko beremo, da so kitajski komunisti 12 let imeli v zaporu 79 let starega katoliškega škofa, se nehote spominjamo, kaj so počen jali slovenski komunisti z duhovniki in škofom Vovkom. Saj v Sloveniji skoraj ni duhovnika (razen mlajših), ki ni bil po »osvoboditvi" zaprt in to popolnoma po nedolžnem. Mnogi so bili zaprti tudi po več let, nekateri v celicah-samicah pod popolnoma izmišljenimi obtožbami. Ko bi slovenski duhovniki, ki so prestali komunistične zapore v Sloveniji mogli popisati kaj se je z njimi dogajalo, bi svet strmel, v kolikor ne bi imel zavezanih oči....
kultura
•	Knjige Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu za leto 1970. Za letos je napovedana knjiga novel Karla Mauserja S KOZOLCA, povest Lojzeta Ilije HUDA PRAVDA, pesniška zbirka z Japonske LJUBEZEN IN SMRT Vladimirja Kosa ter štirje zvezki revije MEDDOBJE in 12 številk GLASA. Naročnina za celotno zbirko znaša 18 dolarjev in jo sprejemajo poverjeniki po vsem svetu. Knjige Slov. kulturne akcije vsem toplo priporočamo!
•	Nova Čopova knjiga. Znani slovenski gornik Jaka Cop, ki s svojo fotografsko kamero odkriva lepote Karavank, Julijskih in Kamniških Alp je pripravil novo knjigo iz kraljestva planinskih lepot VIHARNIKI. Glavna tema nove knjige bodo — drevesa v planinah. Dozdaj je Jaka Cop izdal že dve knjigi: »Svet med vrhovi" in »Raj pod Triglavom", ki sta bili med ljubitelji slovenskih gora sprejeti z velikim zadovoljstvom. Knjiga bo izšla pri Državni založbi Slovenije.
•	Slovenski impresionisti. Za
ljubitelje slovenske umetnosti pripravlja ista založba monu-mentalno delo SLOVENSKI IMPRESIONISTI. Obsežno delo bo na 212 straneh velikega formata prikazalo reprodukcije najpomembnejših del Jakopiča, Jame, Groharja in Sternena in bo tudi grafično na najvišji ravni. Uvod je napisal in slike izbral dr. France Štele. Barvne reprodukcije je natisnilo vodilno grafično podjetje v Milanu. Knjiga bo izšla letošnjo jesen v več svetovnih jezikih. V prednaročilu stane $ 20.00, v prosti prodaji bo cena višja.
•	Ljubitelji Prešernove u-metnosti bodo veseli nove knjige Janka Kosa »Prešeren in evropska romantika".
•	Rdeči smeh — Črni smeh
je naslov izboru humoresk in satir, ki sta ga pripravila skupno Branko Semen in žarko Petan. Njuna satira je pred vsem družbenega značaja in prikazuje svet, »v katerem oba doživljata prakso družbenega življenja, ki si na zunaj nadeva bleščeče in obetajoče maske, na znotraj pa je polno starih človeških napak, javljajoč se v vsakem času v novih oblikah".
Ko se ves civilizirani svet zgra-1 ža nad početjem kitajskih komunistov, je treba vedeti, da slovenski niso bili nič boljši, če ne slabši!
braženske elite. Celo pri uporniških študentih ga je mogoče najti. Enakopravnost, ki prepoveduje človeku, da bi bil bolj
ki je nekonformist, heretik, ki pameten od povprečja, pomeni
ga je treba sežgati ali likvidirati. Mislim, da je značilno za vsake-
mem pa, da bi krivda starejše ga fanatika, da je zelo preprost, generacije imela tako pomemb- kajti če hočemo pridobiti za no vlogo. To so racionalizacije kakšno idejo širše množice lju-
drugotnega pomena. Kajti obtožba je ista v Ameriki in Nemčiji, kjer ima generacija mladih veliko razlogov za obtoževanje staršev. Vendar pa nemška mladina ne obtožuje nič huje kot mladina na švedskem, v Franciji ali v Švici .Torej je malo zveze med resnično krivdo in obtoževanjem staršev s strani mladine....
Express: Kakšen pomen pripisujete temu, da postaja življenje čedalje suhoparnejše, dolgočasju, ki vlada v bogatih deže-
di, doktrina ne sme biti preveč zapletena, že če rečemo, da je človek po eni strani to in po drugi strani ono, je preveč zapleteno. Zvočnik ne more prenašati odtenkov. Zato so v tekmi pridobivanja za doktrine znanstveniki na slabšem, kajti resnica ni tako preprosta.
Drugi razlog rastoče agresivnosti je kratko malo ta, da so ljudje v velikih mestih preveč na tesnem. Nekega dne bi morali filmati agresivno vedenje ljudi v newyorškem avtobusu. Tudi tu
lah? Kje je njegov izvor, kakšne je najpomembnejši dejavnik pre-so njegove posledice?	naseljenost....
Lorenz: Življenje je vedno v Express: Kdaj ste se zavedeli nevarnosti, to ni trajno stanje, političnih posledic svojih razi-!
temveč je proces, ki se uravnava skav?
sam po sebi; no nas je, da ga j Lorenz: šele pred nekaj leti, držimo v ravnovesju. V bogatih 1 priznam. Tudi naši nasprotniki
se »naučijo". Tedaj bi konfor-misti napredovali in zavzemali j pravi....
vse pomembnejše položaje.	Edini neljudje v filmu, nevredni kakršnegakoli človeškega.
Veste, selekcija napreduje ze-i zgodovinskega, idejnega ali političnega razumevanja, kaj šele opralo hitro, v tem je nevarnost za vičenja in odpuščanja, kakršnega so deležni Nemci in Italijani, so 1 človeštvo. Vznemirja me, da že ; Titovi domači nasprotniki, srbski četniki in drugi. Za te ni ne , danes opažamo sovraštvo do izo- objektivnosti in ne milosti. So izdajalci, krvoloki, živalsko nemoralna bitja.
Spričo vsega tega je »Bitka na Neretvi" hote ali nehote postala rehabilitacija okupatorjev Jugoslavije. Tako film očitno razume kritika v Nemčiji in Italiji. Rimski desničarsko usmerjeni list II Messaggero pravi: »Plemenitost režiserja Bulajiča do sovražnikov je simbol zgodovinske presoje in posledica umetniške dozorelosti." Zahodnonemški dnevnik Abenpost pa dodaja s svoje strani: »Film se ogne črnobelemu prikazovanju značajev ter rajši podaja njihove živa bitja, pri katerih vladajo j plemenite odtenke."
tisti, ki so najpametnejši. In to Vse prav! Toda da so vsi sovražniki jugoslovanskih narodov so pavijani.	imeli plemenite odtenke, le nasprotniki partizanov med domačim
Tam ne vlada najmočnejši, ti- }jLldstvom ne> ni to mar nov dokaz, da ima jugoslovanski komunizem človeški obraz za vsakega tujca, le za pripadnike lastnih narodov ne, če so med revolucijo stali na drugem bregu?! Očividno sedanjim vodnikom v Jugoslaviji še vedno ni za narodno spravo. Pa bi bil po 25 letih zmage nad okupatorjem že čas tudi za to.
(Katoliški glas, Gorica-Trst, 9. aprila 1970)
smrt vsega kulturnega razvoja. Vem: lažje je odkrivati napake, kot ustvarjati konstruktivne sisteme. Toda, veste, na zemlji so
sti, ki je oborožen, ki je milita-rist, temveč učenjak, modrec, kajti v tem odloča pravi pravcati senat izkušenih. Do sedaj se naši človeški učenjaki niso dovolj zavedali svoje odgovornosti. Naših problemov — kako vladati državi, kako vzpostaviti sodelovanje dveh sovražnih narodov ail ideologij — v XX. stoletju ne bomo rešili z brutalnimi revolucijami, temveč z raziskovalnim, duševnim delom.
(Razgovor, ki ga v obširnih povzetkih objavljajo, sta skoraj istočasno v prevodih objavila NAŠI RAZGLEDI v Ljub-
SAMO PREGLAVICE...
Usoda ljubljanskega študentskega lista TRIBUNA je zapečatena. Ker so vse podpore družbenih ustanov izčrpane, deficit in dolgovi pa vedno večji, ljubljanski študentje nimajo upanja, da bodo s prihodnjim letom imeli svoj list. Baje Oblasti ne kažejo prevelikega navdušenja do TRIBUNE, ker je v preglavice, večkrat delala velike preglavice. Čeprav so se uredniki menjali, je bil list vedno marsikomu trn v peti.... Ljubljanske študente seveda jezi, ker študentski listi drugod v Jugoslaviji dobivajo veliko večje podpore. Pravijo, da ne bodo mirovali in da bodo šli v podzemlje, če bo treba, kar pa bo povzročilo še večje preglavice — tajni policiji!
• Koroška dijaška zveza je
izdala svoje glasilo PROBLEMI prvič v novi, tiskani obliki. List urejujejo Roza Besser, Teodor Domej, Filip VVarasch in Franc Wedenig. Namenjen je Obravnavanju odprtih vprašanj slovenske narodne skupnosti na Koroškem, pa tudi problemov, ki ; zadevajo celotno človekovo o-isebnost: zgodovinskih, kulturnih, Studentovskih in verskih. V u-vodni besedi so uredniki med drugim zapisali: »Vemo, da je prepričanje mladih večinoma ali povsem drugačno, kot starejše generacije. Miselnost mladih je produkt drugega časa, drugega okolja. Mladine ne morejo nagovoriti več argumenti starejših v taki meri, kot so nagovorili in še nagovarjajo starejše.
Eno, kar nas gotovo veže s starejšo generacijo, je dolžnost, ki jo imamo vsi pred očmi: o-hraniti slovensko narodno skupnost na Koroškem.
Imamo pravico — in mislimo, z ozirom na precej nezadovoljivo stanje v deželi tudi dolžnost, da zapustimo izhojene poti in iščemo nove."
Slovenski izobraženci po svetu — podprite prizadevanja koroških študentov in naročite si iz Celovca njihov list PROBLEMI.
Slovenci in jugoslovanska diplomacija
Število Slovencev, ki so zaposleni v jugoslovanskem zunanjem ministrstvu (drž. sekretariatu za zunanje zadeve) stalno upada. V ministrstvu je uslužbe-nih skupno 1650 uslužbencev, od teh je le 74 Slovencev. Od skup
no 80 mest ambasadorjev imajo Ijani in N. Y. TIMES v Nevv' Slovenci ie 8 ,od skupno 40 še-Yorku.)	fov generalnih konzulatov je Slo-
vencev le 9. Ker bodo naslednja leta spremenili ključ za kandidiranje na odgovornejša mesta v diplomaciji (70 odstotkov ambasadorjev in generalnih konzulov bo iz vrst uslužbencev zunanjega ministrstva in le 30 odstotkov neposredno iz republik) se zdaj v Ljubljani trudijo, da bi povečali zastopstvo Slovencev na vseh delovnih mestih v zunanjem ministrstvu v Beogradu.
ETHINC PESSR FEDERATION OF CANADA IIONORED AT ROYAL FUNCTION HOSTED BY
PREMIER SCIIREYER OF MANITOBA	1
The Canada Bhnic Press Federation has been honored by att invitation from the Premier of Manitoba and Mrs. Schrejer by an invitation extended to Mr. Leo J. Lezack, the Federation president, to attend a reception and dinner held on Tuesday, July 14, 1970, on board the MJS. Lord Selkirk, honoring Her Majesty the Queen, the Duke of Edinburgh, Princess Anne and His Royal Highness, the Prince of Wales.
"This is a signal and distinet honor for tihe Canada Ethnic Press Federation," said Mr. Leo J. Lezack, on accepting the invitation, vvhich confirms the high esteem and regard in vvhich Ethnic Groups vvho make up one third of Canada'« population, are held by the Government of Canada and our Monarohy."