Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina i šiling: GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Letnik IV. Celovec, v soboto 21. V. 1949 IZ VSEBINE Polni vere v zmago gradijo jugoslovanski zadružniki socializem. — Nove delovne zmage v Jugoslovanski industriji. — Velika gradbena dela v Moskvi. — Ob obletnici uboja narodnega heroja Toneta Tomšiča. — Josip Barkovlč: Pomirjanje. — E. Višnjakova: Nenavaden dogodek. Štev. 39 (224) Narodno-ofvobodilna vojska Kitajske na pohodu proti Kantonu Nanking. — Enote demokratične ljudske armade so na hitrem pohodu proti Kantonu. Položaj kuomintauške vlade v južni. Kitajski je tako obupen kot še nikdar doslej. Edinice kuomintauške vojske v vedno večjem številu prehajajo na stran ljudske armade. Severo-vzhodno od Kantona, ob meji med Fuikienom in Kvantungom se je cela brigada Kuomintanških čet priključila demokratičnim oboroženim silam. Jugovzhodno od Šanghaja so demokratične čete zasedle več vasi in stojijo s tem neposredno pred industrijskim in pristaniškim področjem Puting, tik pri Šanghaju. Ljudska armada z vedno novimi ojačanji nadaljuje borbo za osvojitev šanghaj-skega pristanišča Vu-Sung, da bi tako obkolila 300.000 mož močno šanghajsko garnizijo, Po poročilu demokratične radijske postaje v Pajpingti je demokratična ljudska armada osvobodila mesto Nanping, 140 km severo-zapadno od Fučau-a, glavnega mesta pokrajine Fukijen. Kitajsko ljudstvo zmaguje Narodno-osvobodilna armada jo v zadnjih 20 dneh. to je, odkar je prekoračila reko Jangce, prodrla za okoli 300 milj naprej. Osvobodila je 102 mest in okrajnih središč, med njimi Nanking in dvoje pokrajinskih središč. Razen odsekov Šanghaj, Nančang in Ninko kontrolirajo čete demokratične armade na tem področju vse železniške proge. V tem času je ljudska armada razbila številne kuomintanške vojaške enote s skupno okoli 200.000 mož, med njimi osem celotnih armad in tri divizije. Ujetih je bilo tudi nad 20.000 višjih kuomintanških oficirjev. Osvobojeno ozemlje južmo reke Jangce s 102 osvobojenimi mesti in okrajnimi središči je med najbogatejšimi pokrajinami Kitajske in ima dobro razvito industrijo in kmetijstvo. Demokratična oblast v osvobojeni Kitajski se utrjuje Ljudska uprava v Nankingu Na podlagi odločbe kitajskega ljudskega revolucionarnega komiteja so ustanovili v Nankingu ljudsko upravo na čelu z generalom Liu Po Cenom. Nankinški komite za vzdrževanje reda, ki je bil ustanovljen po pobegu kuommtangovih čet iz mesta, je po ustanovitvi nadzorstvenega sveta narodnoosvobodilne armade prenehal z delom. Ta komite je vzpostavil red in mir v Nankingu, ki je bil tako dolgo prestolica reakcionarnega Kuomintanga. Danes je odprla svoj urad v Nankingu tudi vsekltajska federacija dela. 1. delavski kengrss Severne Kitajske Prvi delavski kongres za Severno Kitajsko, ki sc je končal te dni v Tieneinu, je sprejel resolucijo, ki določa sedanje naloge sindikalnega gibanja pri obnovi in Madžarsko ljudstvo je glasovalo za ljudsko demokracijo, za petletni plan, za mir Budimpešta, (AFP). Madžarsko notranje ministrstvo je objavilo dokončne uradne rezultate nedeljskih volitev v Ljudsko skupščino. Vseh volivcev je bilo 6,053.972, od katerih se je udeležilo glasovanja 5 milijonov 730.519. Za Ljudsko fronto neodvisnosti je bilo oddanih 5,478.515 glasov, proti njej 164.283, neveljavnih glasov pa je bilo 86.721. * Budimpešta, (TASS). V madžarskem zunanjem ministrstvu je bila tiskovna konferenca, na kateri je državni sekretar Ivan Baldizsar v imenu vlade med drugim izjavil: Nedeljske volitve pomenijo sijajno zmago Ljudske fronte neodvisnosti. Ogromna večina ljudstva je glasovala za ljudsko demokracijo, za petletni plan in za mir. Zmaga Ljudske fronte je eden najmogočnejših uspehov složnega madžarskega naroda na demokratični osnovi. Ljudska fronta združuje vse sloje madžarskega ljudstva. Z glasovanjem za Ljudsko fronto so se madžarski delovni ljudje odločili za skupno delo in skupne napore. Ob zmagi Ljudske fronte neodvisnosti na volitvah v Ljudsko skupščino je bilo v Budimpešti množično zborovanje, ki se ga je udeležilo desettisoče Budirnpeštanov. Na zborovanju je govoril generalni sekretar madžarske partije delovnega ljudstva Rakosi, ki je med drugim dejal: Danes lahko rečemo, da je madžarsko delovno ljudstvo cnodušno na naši strani. Volitve so bile mogočna manifestacija ne samo za mirovno politiko Madžarske, temveč tudi za vso napredno mednarodno fronto miru, ki jo vodi Sovjetska zveza. Madžarski komunisti so srečni —je nadaljeval Rakosi — da je ljudstvo tako enodušmo izrazilo zaupanje Ljudski fronti neodvisnosti. Nikakor pa ne pozabljamo, da je vse, kar smo do sedaj storili, šele začetek vsega in da je z vedno večjim zaupanjem, ki ga ima v nas ljudstvo, večja tudi naša odgovornost. Ob koncu je Rakosi izjavil: Kakor ve- dno, kadar smo dosegli nov uspeli, se tudi danes zahvaljujemo našim osvoboditeljem — mogočni Sovjetski zvezi in prijatelju našega ljudstva Stalinu. Da danes svobodno dihamo, da polni zaupanja zremo v bodočnost, se imamo zahvaliti predvsem njim. razvoju industrijske proizvodnje v Severni Kitajski. Kongres je prav tako sprejel predlog, da naj bodo sindikati Severne Kitajske za okrepitev vodstva sindikalnega gibanja neposredno podrejeni vodstvu Kitajske federacije dela, s sedežem v Pekingu. Na kongresu so razpravljali o razvoju demokratične uprave v tovarnah, preureditvi vojne industrije v mirnodobsko industrijo in položili temelje za plansko proizvodnjo v industriji oziroma za organizacijo nabavnih in potrošniških zadrug. Vsekltajska demokratična mladinska zveza Končan je prvi vsekitajski mladinski kongres, na katerem so ustanovili vseki-tajsko demokratično mladinsko zvezo. Po poročilu o nalogah kitajske mladine, so sprejeli pravila zveze in izvolili centralni odbor. Deset mest v Centralnem odboru so pustili za predstavnike oblasti, ki bodo še osvobojene. Tri glavne točke političnega programa nove zveze so: Nadaljevanje demokratične revolucije do popolne zmage in ljubezen do ljudske države, ki jo je kitajsko ljudstvo drago plačalo s svojo krvjo: zgraditev močne industrije na Kitajskem; proučevanje misli Mao Ce Tunga ter obvladanje znanosti in tehnike. V Italiji stavka 700.000 kmetijskih delavcev Rim. —• V ravnini reke Po in v pokrajini Agro Romano je 700.000 kmetijskih delavcev pričelo stavkati. K temu javlja tiskovni urad italijanske generalne konfederacije dela, da postaja zaradi nepopustljivosti zemljiških veleposestnikov splošna stavka kmetijskih delavcev neizbežna. Po poročilih iz Rima je pripravljenih na stavko dva milijona kmetijskih delavcev. ki bodo s tem začeli borbo za delovne pogodbe, za mezde in za razdelitev pridelkov. Italijanski kmetijski delavci žive v skrajni bedi, ker ne dobe niti polovice družinske doklade, ki jo dobe industrijski delavci, v nekaterih pokrajina!) pa sploh nič. V tej zvezi je izjavil Di Vittorio, da so veleposestniki zaprli vse možnosti za pogajanja in zato delavcem ne preostaja ničesar drugega, kakor da stopijo za obrambo svojih interesov v stavko. Nov dvig cen v Italiji Rim. (Tanjug). Vladni urad za cene je izdal novo odločbo, po kateri se pristojbina za plin poveča za 40 odstokov. Hkrati je pooblastil prometno ministrstvo, naj poviša tarife za železniški, potniški in blagovni promet. V primeri z aprilom leta 1948 so sc povečali tarifi za plin doslej za 100 odstotkov, cene voznih listkov pa za več kot 100 odstotkov. V nedeljo, dne 22. maja ob 14.30 uri je v ST. LENARTU PRI SEDMIH STUDENCIH prekop štirih padlih partizanov ki so na naših tleh žrtvovali svoje življenje za svobodo in svetlejšo bodočnost nas vseli, — Vse koroške Slovence in antifašiste, zlasti bivše partizane pozivamo, da se prekopa polnoštevilno udeleže! — Zberemo se v gasilskem domu, odkoder gre sprevod na pokopališč«. Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške — (Jlavni odbor Francoska vlada namerava amnestiratl okupatorjeve sodelavce Pariz. (Tanjug). Francoska vlada preudarja predlog ministra za pravosodje Roberta Lecoura o amnestiji bivših sodelavcev okupatorja. Ta amnestija bi zajela 56.000 ljudi, predvsem tiste, ki so bili obsojeni na izgubo narodne časti. Lecourt je predlagal, naj bi te kazni takoj razveljavili, formalni in dokončni izbris kazni pa bi sledil po petih letih tako imenovane »rehabilitacijske dobe«. Tisk piše, da je namen tega vladnega političnega ukrepa, ki bo predložen parlamentu, ne samo amnestlrati »majhne« sodelavce okupatorja, ampak dati tudi več svobode številnim zloglasnim izdajalcem s Petainom na čelu. Zaradi protestov demokratičnih organizacij in naprednega tiska je bil minister za pravosodje prisiljen pojasniti, da baje ne gre za splošno amnestijo, ampak da bodo »resno proučili« preteklost vsakega okupatorjevega sodelavca. Da bi pomiril val protestov v javnosti, je prav tako sporočil, da bo izdan dekret o amnestiji bivših stavkajočih. Zverstva francoskih kolonizatorjev v Vietnamu Pariz. (Tanjug). Pariški tisk piše, da se vietnamsko ljudstvo še nadalje uspešn« bori proti francoskim kolonialnim četam. Te dni so vietnamski rodoljubi napadli francosko motorizirano enoto na cesti Langeson — Kaobang in uničili 60 sovražnih kamionov. Ker francoski kolonizatorji ne morejo streti oboroženih sil Vietnamske republike, izlivajo svoj bes nad nedolžnim prebivalstvom. Ekspedicijske čete so pred kratkim napadle vas v pokrajini "Atien v južnem Vietnamu ter upepelile 7700 hiš. Vojaki so pretepali prebivalstvo in odvedli s seboj 20 mladih deklic. Predstavniki naprednih organizacij v ZDA obsojajo atlantski pakt VVashlngton. — TASS poroča, da so predstavniki ameriških naprednih organizacij obsodili v senatni komisiji za zunanje zadeve atlantski pakt kot napadalno vojaško zvezo, naperjeno proti miru in demokraciji. Na seji so kljub protestu nekaterih senatorjev prebrali izjavo KP ZDA Dcnnisa. V svoji izjavi je Dennis navedel, da atlantski pakt ogroža koristi in varnost ameriškega naroda in je naperjen proti Sovjetski zvezi in vsem demokratičnim državam. Dennis obtožuje nekatere elemente v ZDA, da pripravljajo novo svetovno vojno, in poudarja, da atlantski pakt širi rasizem po svetu in duši napredno demokratično gibanje. Dennis omenja nerazpo-loženje ameriškega naroda nasproti atlantskemu paktu in zahteva, naj ameriški senat preneha proučevati atlantski pakt ter poziva k sklenitvi pakta miru in prijateljstva s Sovjetsko zvezo. Na koncu izjave zahteva Dennis splošno razorožitev, izvedbo resolucije OZN proti vojnim hujskačem, uničenje vseli atomskih bomb in prepoved njihove izdelave. Govore proti atlantskemu paktu so imeli tudi mnogi drugi predstavniki naprednih organizacij. v V Nemčiji bodo ustanovili fronto miru Berlin. (TASS) Na seji prezidija Nemškega narodnega sveta so podali poročila o Svetovnem kongresu pristašev miru v Parizu predsednik prezidija Otto Nuschke, član prezidija Bernhard Goring in član stalnega komiteja Alexander Abusch. Po poročilih je prezidij sprejel resolucijo, v kateri pozdravlja sklepe kongresa miru in poudarja, da je pripravljen ustanoviti mirovno fronto v Nemčiji kot delež nemškega naroda v splošni borbi narodov za mir in varnost. Polni vere v zmago gradijo jugoslovanski zadružniki socializem Socialistična preobrazba vasi dosega v '^goslaviji vedno večje uspehe. Iz dneva dan raste in sc krepi socialistični sek-pr v kmetijstvu — zadružništvo. V zadružno gibanje je danes zajeta ogromna lečina kmečkega prebivalstva. V Slovenji je bilo n. pr. 1. 1948 1150 splošnih kmetijskih zadrug s 187.840 člani, število pa c do aprila 1949 naraslo že na 1164 Splošnih kmetijskih zadrug s 216.123 člani. In prav te splošne kmetijske zadru-te imajo v gospodarstvu posebno vlogo, »kajti one skrbijo za pravilno preskrbo Industrijskega delavstva in mestnega prebivalstva. Ob koncu leta 1948 so imele že «amo te zadruge v Sloveniji 223 obrtnih delavnic in drugih obratov, 46 gostinskih obratov in 1582 trgovinskih poslovalnic. Tudi razvoj obdelovalnih zadrug priča ro nenehni rasti socialističnega sektorja aia vasi. Tako je bila leta 1945 — takoj po ^osvoboditvi — v Sloveniji 1 obdelovalna zadruga socialističnega tipa, leta 1946 jih ije bilo že 33, leta 1947 je njihovo število naraslo na 42, leta 1948 na 71 in že v prvih mesecih leta 1949 se je to število več kot podvojilo, tako da ima Slovenija danes že nad 140 obdelovalnih zadrug z 2746 družinami s 16.951 ha zemlje, 5249 glavami živine in 1340 stroji. V letu 1948 so te zadruge zajele v delovne brigade 4474 za delo sposobnih zadružnikov in organizirale 17 poljedelskih brigad, 3 vrtnarske brigade, 66 vinogradniških brigad, 2 sadjarski brigadi, 9 živinorejskih, 49 mešanih, 8 pomožnih, 4 dvoriščne in 3 gradbene grupe. Prav tako zadružništvo napreduje tudi v vseli drugih republikah in imajo na primer v Črni gori danes že nad 200 obdelovalnih zadrug. Ko smo bili letos na prvomajski proslavi v Beogradu, smo med drugim obiskali tudi kmečko obdelovalno zadrugo v vasi Dobanovci, ki leži v srezu Zemun, 18 km od Beograda. V Dobanovce smo se peljali po novi avtostradi, ki jo gradijo od Beograda do Zagreba in je bila že vožnja sama na sebi lepo doživetje za nas vse. Občudovali smo široko lepo betonirano cesto, ki ji ne vidiš ne konca ne kraja, v , ravni črti se zgublja na obzorju in pogledu v prostrani ravnini ne zaustavlja noben hribček. Ob straneh pa je najrodovit-nejše polje, tu in tam morda še češpljevi nasadi, ki nudijo malo sence. Med vožnjo smo videli delovno skupino iz vasi, kamor smo bili namenjeni, ko je delala na polju. Veselo smo se pozdravili. Z glavne ceste smo zavili na stransko cesto in v daljavi smo zagledali prve hiše vasi, katerim smo se bližali po gostem drevoredu. Ob široki in lepo urejeni cesti stogi hiša pri hiši, tako se vas Dobanovci vleče več kilometrov daleč. Bilo je proti večeru, ko smo prispeli v vas, in delovne skupine so prihajale ravno z dela. Dolga vrsta konjskih vpreg je zavila med hiše, ko smo izstopili iz avtobusa. Podali smo se na prostorno dvorišče, kjer nas je obdala množica Seljakov; kmetice so nam podajale raskave roke, moški so nas veselo pozdravljali in otrooi — mali pionirji so nam želeli dobrodošlico. V imenu zadruge pa nas je pozdravil podpredsednik tov. Dragan Čimžič. Vas Dobanovci, ki ima danes okoli 3.600 prebivalcev, je med narodno-osvobodilno borbo mnogo trpela. Ko so pridivjali nemški okupatorji m pričeli streljati ljudi in jih odganjali v taborišča, so vsi, ki so bili sposobni, odšli v partizane in se po vsej Jugoslaviji borili proti tujim zasužnjeval-ce-m. Eden izmed njih je pripovedoval, da se je s svojo četo boril v Sloveniji, na Dolenjskem. Od prvih, ki so odšli v partizane, jih je ostalo samo še šest, vsi drugi so žrtvovali svoja življenja zato, da danes tudi njihova vas pomaga graditi socializem, da je tudi vas Dobanovci svobodna. Vsi drugi, ki so rned vojno ostali v vasi, so /. vsemi silami podpirali partizansko vojsko. Star očka je ponosno pripovedoval, da so kar po 20 voz, polnih hrane in obleke za partizane, vozili mimo nemških postojank. In^ danes. Danes je vas Dobanovci kmečka obdelovalna zadruga, v kateri so kmetje združeni do 98 odstotkov, in vsi so prostovoljno vstopili v svojo zadrugo, ki so jo imenovali »Budučnost«. Kaj vse smo videli ob našem obisku, kar nismo mogli verjeti, da je vse to mogoče, da je to dejstvo. Ogledali smo si zadružne hleve, kjer imajo n. pr. 500 konj, nad 300 svinj in 320 ovac. Videli smo kmečke stroje, slamoreznice, sejalne stroje, akopalnike, mlatilne stroje, stroje za košnjo, za krompir, in mnogo drugih. Zadruga ima tudi dva traktorja. Vse to pa je kljub temu, da so pri nabavi strojev še težkoče. Zadružniki so pripovedovali, da imajo v svoji vasi razne obrtne delavnice, tako krojaško, čevljarsko, kovaško, kolarsko in mnogo drugih. Tudi za kulturni razvoj so dobro poskrbeli, imajo tri kulturne skupine, svoje čitalnice, radio in več knjižnic. Nadalje ima vas 3 osnovne šole in 4 razredno gimnazijo. Zdaj gradijo svoj novi zadružni dom, ki bo največji v Vojvodini, imel bo 3 nadstropja, malo in veliko dvorano, prodajalno in več drugih prostorov. Tudi opeko za gradnjo izdelujejo sami in dom bo res njihov, bo last prebivalcev vasi in že danes so ponosni nanj. Vas šteje 326 mladincev in mladink, ki se v prostem času udejstvujejo na kulturnem in fizkul-turnem področju. Imajo fizkulturno društvo in dom fizkulture kakor tudi štiri glasbenih zborov po štiri do pet članov. Ko zvečer pridejo z dela, se zberejo na vasi ter prepevajo in plešejo kolo. Za delo imajo v vasi Dobanovci organizirane brigade, kakor n. pr. 32 delovnih brigad, več vinogradniških in drugih, ki po potrebi s stroji odhajajo na delo. Tudi ne gradnji Novega Beograda sta bili iz vasi dve mladinski in ena frontna brigada. Na gradnji Mladinske proge je bilo 14 graditeljev iz vasi proglašenih za udarnike. Zadruga ima predsednika in tri podpredsednike, ki razdeljujejo delo in delajo načrte za svoje rajone. Ko smo se pogovarjali s člani zadruge, so nam pripovedovali, da so z zadrugo pričeli leta 1947. V začetku je šlo seveda bolj težko, ko pa so si svojo zadrugo zgradili, sploh nočejo več slišati o izstopu iz nje, kajti šele zdaj so pričeli živeti človeka vredno življenje. Prej so delali za izkoriščevalce delovnih ljudi, zdaj pa delajo in gradijo za sebe, za svojo vas in svojo državo. Zato so meseca februarja, ko je vas bila proglašena za zadružno, tudi primerno proslavljali, praznovali so svoj veliki praznik. Danes je zadruga Budučnost« najboljša zadruga zemunskega sreza, ki je na zadružnem področju najboljši v Jugoslaviji. Na vprašanje, kako so premostili vse težkoče, nam je neki član zadruge odgovoril: volja zmaguje! Te preproste besede starega seljaka, ki v stari Jugoslaviji ni vedel, kako bi preživljal svojo družino, so nas prepričale, da imajo prebivalci vasi Dobanovci močno nezlomljivo voljo, da zgradijo socializem, da si ustvarijo lepšo in boljšo bodočnost, prepričali smo se, da so polni volje, ki zmaguje. R. J. Nove delovne zmage v jugoslovanski industriji Jugoslovanska industrija lokomotiv ima po petletnem planu nalogo izdelati v letu 1951 razen 200 industrijskih lokomotiv tudi 100 lokomotiv za železniški promet do konca petletke pa dvigniti proizvodno zmogljivost na 200 lokomotiv letno. V tovarni lokomotiv, strojev in mostov »Djuro Djakovič« v Slavonskem Brodu so že v velikem obsegu razvili proizvodnjo industrijskih lokomotiv za gozdne železnice, ki jih nujno potrebujejo, ker sproti širijo mrežo gozdnih železnic. Pre kratkim je zapustila tovarno trinajsta serija takih gozdnih lokomotiv, čeprav je poteklo komaj leto dni, odkar so preizkusili na terenu prve take lokomotive serijske proizvodnje, pri čemer so se najbolje izkazale. Sprva je bilo nmogo težav. Delavci niso imeli izkušenj, večkrat pa je tudi manjkalo materiala, ki so ga morali uvažati iz inozemstva. Toda postopno je kolektiv odstranil težkoče in pomanjkljivosti, začel je izdelovati tudi tiste dele, ki so jih preje uvažali, in danes izdeluje podjetje lokomotive, na katerih ni prav nobenega dela, ki bi ga morali uvažati iz tujine. Brž ko je stekla serijska proizvodnja lokomotiv za gozdne železnice, so v tovarni začeli izdelovati tudi večje lokomotive za ozkotirne železniške proge v Jugoslaviji. Prva serija teh lokomotiv že redno vozi na progi Bosanski Brod — Sarajevo — Mostar — Ploče. Ko je prva serija zapustila tovarno, so hkrati prispele ozkotirne lokomotive, ki jih je Jugoslaviji dobavila Madžarska. Nekateri strojniki so se takrat pulili, kdo bo vozil z madžarskimi lokomotivami. Toda že po 14 dueli so vsi zahtevali, da bi jim dodelili domače lokomotive, ki so se mnogo bolje izkazale. To je pač najboljše spričevalo za odlično izdelavo jugoslovanskih lokomotiv. Kolektiv podjetja Djure Djakovič« pa se ni ustavil pri teli uspehih, marveč mrzlično pripravlja proizvodnjo velikih lokomotiv za normalnotirne proge. Že leto dni serijsko izdelujejo tudi parne valjarje, ki jih danes lahko vidimo na velikih gradiščih, zlasti na avtomobilski cesti Beograd — Zagreb. Največji dosedanji uspeli kolektiva pa je brez dvoma proizvodnja parnega bagra, ki bo te dni zapustil delavnice. Parne bagre izdeluje od držav ljudske demokracije le še Češkoslovaška. Ti parni bagri so namenjeni predvsem velikim jugoslovanskim rudnikom, kjer kopljejo rudo ali premog v dnevnih kopih, zlasti rudnikom Banoviči in Bor. Vzorec tega univerzalnega parnega bagra, ki lahko odkoplje v 1 uri 100 kub m materiala, bo prihodnje dni poslan na najtežje terene, da se izkaže pri praktičnem delu. Velika gradbena dela v Moskvi S pričetkom toplega letnega časa se je v Sovjetski zvezi pričela gradbena dejavnost v polnem obsegu. Pri gradnji stanovanjskih hiš uporabljajo novi, hitrejši delovni način. V Ismajlovu, ki je eden naj-lepših delov Moskve, bodo zgradili 180 poslopij. Do konca leta bodo pripravili stanovanjski prostor, ki ho mnogo večji od lanskega. Kakor javlja statistična uprava mesta in pokrajine Moskve, se je s Prvim ma- jem, praznikom delovnega ljudstva, preselilo več tisoč delovnih ljudi v novo opremljena stanovanja. Gradbena dejavnost prvega četrtletja je v primeri z istim časovnim obdobjem lani za 83 odstotkov večja. Nova velika cesta bo povezala s središčem mesta tisti del Moskve, v katerem je največja moskovska tovarna avtomobilov, »Stalinova avtomobilska tvor-nica«. Nadalje bodo zgradili tudi več mostov čez reko Moskvo in prekozemskih cest. ( TASS) Proizvodnja poljedelskih strojev v ZSSR napreduje Moskva, (TASS). V Sovjetski zvezi imajo trenutno trikrat toliko tovarn za izdelavo poljedelskih strojev kot pred vojno. Po končani vojni so zgradili nove tovarne poljedelskih strojev v pokrajinah Pensa in Čeljabinsk, v Sibiriji, centralni Aziji, Kasahstanu in na Kavkazu. V Ukrajini in Belorusiji je obnova nekaterih med vojno porušenih obratov pred zaključkom. Tovarne za izdelavo poljedelskih strojev v Harkovu, Odesi in Gomelu spet obratujejo. Med največjimi tovarnami za izdelavo poljedelskih strojev je tvornica v Rostovu, ki je predvojno proizvodnjo že presegla. Celotno proizvodnjo sovjetskih tovarn za izdelavo poljedelskih strojev bodo letos zvišali in bo večja od predvojne. Tovarne poljedelskih strojev Sovjetske zveze so letos v velikem obsegu pričele proizvajati štirideset novih vrst teh strojev. Deu Haag. — (TASS). Holandsko sodišče v Soerabaji je obsodilo 48 borcev indonezijskega narodnoosvobodilnega gibanja. PO ŠIRNEM SVETU Bukarešta. — (TASS). Radio »Svobodna Grčija« poroča, da so čete Demokratične armade zavzele v središču sektorja Vitsi važen vrh in s tern prizadejale monarhofašistom hude izgube. Vse protinapade so čete Demokratične armade odbile. Delhi. — (TASS). Poslaniki Velike Britanije, Indije, Pakistana, Cey!ona v birmanskem glavnem mestu Rangun so ustanovili komite za vojaško pomoč birmanski vladi v borbi proti ljudski vstaji. Beirut. — (TASS). Znani direktor Sirije general Husni Es Zaim je izdal odredbo, ki državnim uslužbencem in študentom prepoveduje udejstvovanje v političnem življenju in pripadnost h kakršni koli politični stranki. London. — (Radio). 74 znanih britanskih osebnosti je pozvalo zunanjega ministra Bevina, da podpre prizadevanja provizorične grške demokratične vlade za pravičen mir v Grčiji. Poziv so med drugimi podpisali laburistični poslanci Zillia-cus. Laski in Stapleton. Rim. — (Tanjug) Rimsko kasačijsko sodišče je oprostilo proslulega fašističnega zločinca, bivšega Mussolinijevega prefekta Giovannija Alessaudrija, ki ga je pred dve-mi leti sodišče v Genovi zaradi pobijanja ujetih partizanov in talcev ter mnogih drugih vojnih zločinov obsodilo na smrt. Isto sodišče je oprostilo nekdanjega Mussolinijevega ministra Domenica Pelegrina. Samo v zadnjem mesecu so italijanska sodišča oprostila več kot 50 proslulih fašističnih zločincev, med njimi tudi 4 Mussolinijeve ministre. Nemški mladinci pred sodiščem. Ameriško voj. sodišče je obsodilo na 6 mes. zapora mladinca Ericlia Schlosserja, ker je raznašal in prodajal list »Neues Deutsch-■land«, ki izhaja v vzhodnem delu mesta, mladinca Ervvina Batunanna pa na 2 meseca zapora, ker je agitiral za udeležbo na prvomajski proslavi v Berlinu. Tel Aviv. — (TASS) V mestu Haifa je prišlo do spopadov med policijo in brezposelnimi. pri katerem je bilo 4 oseb tc*ko ranjenih. V mestu Jaffa je skupina brezposelnih, ki so bili odpuščeni iz vojske in so trenutno brez strehe, zasedla neko prazno hišo. Oddelek vojaške policije se je brez uspeha trudil, da bi s silo izpraznil hišo. Velika množica ljudi, ki se je zbrala pred poslopjem, je prišla demobiliziranemu na pomoč. Beograd. — V sredo, 11. 5. 1949 ob 12.30 je izročil odpravnik poslov Sovjetske zveze Grigorij Prokofjevič Šnukov v ministrstvu za zunanje zadeve FLRJ dr. Alešu Beblerju, pomočniku ministra za zunanje zadeve ELRJ, ratifikacijske listine, s katerimi je ratificiral Prczidij Vrhovnega sovjeta Zveze sovjetskih socialističnih republik konvencijo o režimu plovbe po Donavi, podpisano v Beogradu 18. avgusta 1948. Ratifikacijska listina bo shranjena v arhivu ministra za zunanje zadeve ELRJ. Trst. — V Gorici je bil osnovan poseben akcijski odbor vseli naprednih strank in organizacij za borbo proti atlantskemu paktu. Demokratična fronta Slovencev, ki je prav tako zastopana v odboru, je pozvala vse v Italiji živeče Slovence, naj podpirajo odbor in zbirajo med Slovenci podpise za resolucijo, ki bo poslana rimskemu parlamentu z zahtevo, da naj odkloni odobritev atlantskega pakta. Praga. — (Tanjug). Češkoslovaška brzojavna agencija poroča, da sc trgovinska pogajanja med češkoslovaško in Turčijo uspešno nadaljujejo. Pričakovati je, da bo trgovinski sporazum med občina državama kmalu podpisan. Češkoslovaško ministrstvo za zunanjo trgovino se tudi pripravlja na trgovinska pogajanja z Veliko Britanijo in Avstrijo. Tokio. — (TASS) Poskusi zastopnikov štaba Mae Arthurja in japonske vlade, da bi omejili stavko rudniških delavcev, so propadli in zdaj stavka vseli 400.000 članov sindikata rudniških delavcev. Kakor poroča tisk, ima trdovratna borba sindikata rudniških delavcev velik vpliv tudi na strokovno gibanje delavcev sorodnih industrijskih panog. Pariz. — (AEP) V večini plinskih tvor-nic v Parizu in okolici je osebje za nedoločen čas začelo stavkati. V komunikeju sindikatov ugotavljajo, da so začeli stavkati iz lastnega nagiba in da je stavka izraz nezadovoljstva delavcev in nameščencev zaradi mnogoštevilnih še nerešenih vprašanj. OB OBLETNICI UBOJA NARODNEGA HEROJA £ v v * 1^7*— TONETA TOMŠIČA Pred sedmimi leti je bil zverinsko pobit organizacijski sekretar Komunistične Partije Slovenije, tov. Tone Tomšič. Takrat je tov. Boris Kidrič pisal med drugim: Pod fašističnimi kroglami je padel borec, voditelj in heroj — Tone Tomšič. Padel je prav tedaj, ko je pričela osvobodilna borba slovenskih ljudskih množic žeti svoje najvidnejše uspehe — osvobajanje zasužnjene slovenske zemlje. Tone Tomšič sodi med osnovne tvorce bodoče svobode slovenskega naroda, delovnega ljudstva in delavskega razreda Slovenije. Njegovo ime je neločljivo združeno z vsemi tistimi dejanji in razvojnimi členi osvobodilne borbe, ki so privedli naš težki boj od uspeha do uspeha. Sovražnik ga je fizično uničil, preden je mogel zazreti najveličastnejše sadove svojega dela. Toda njegov revolucionarni duh živi. Tone Tomšič nam je postal vzornik za vso pot, ki je še pred nami. Dovršili bomo, čemur je polagal temelje tlaš nepozabni tovariš Tone. Njegove lastnosti neugnanega borca in neustrašenega junaka bomo gojili v slehernem komunistu in slehernem iskrenem aktivistu Osvobodilne fronte. Neuničljivi revolucionarni duh Toneta Tomšiča bo v naši Partiji razvil še močnejši plamen borbenega poleta. Izročilo Toneta Tomšiča bo živelo v srcih slovenskih borcev in vsega delovnega ljudstva Slovenije tako danes in jutri, ko še bijemo težki osvobodilni boj, ko bomo z vsemi močmi gradili srečno bodočnost slovenskega naroda, delavskega razreda in delovnega ljudstva. Ob junaški smrti Toneta Tomšiča želimo komunistom in drugim aktivistom Osvobodilne fronte predočiti predvsem tiste njegove bojevniške lastnosti, ki so nam danes zlasti potrebne, če hočemo dovršiti delo, katerega sotvorec je Tone. Tone Tomšič je vzor junaškega obnašanja pred sovražnikom. Pet noči zaporedoma so ga že v Ljubljani do nezavesti mučili, toda niti besedice niso iztisnili iz njegovih ust. Junak pred mučitelji je ostal beroj pred »sodiščem« in pred krvniškimi streli. Posnemali bomo Tonetovo herojsko obnašanje. Ni je sile na svetu, ki bi smela in mogla komunista pa tudi katerega koli partizana oziroma aktivista OT prisiliti do najmanjše izdajalske besedice, bodisi do kakršnega koli nečastnega ponašanja pred sovražnikom. Ni je bilo ovire in ni ga bilo napora, ki hi mogel Tonetu Tomšiču preprečiti, da ne hi izpolnil nalog, ki mu jih je poverila Partija in ko so jih terjale od njega borbe. Vztrajno, neugnano, nepopustljivo premagovanje vseli in vsakršnih ovir je bila lastnost, s katero se je poleg padlega narodnega heroja Slavka Šlandra v Partiji najbolj odlikoval prav Tone Tomšič. Posnemali bomo to njegovo lastnost. Trudili se bomo, da postanemo podobni boljševikom, o katerih je dejal tovariš Stalin, da za njih ni trdnjave, ki je ne hi mogli zavzeti. Ione Tomšič je bil sijajen organizator. Ko so fašistični okupatorji slovenski narod zasužnjili in razkosali, je ostala organizacijska mreža Komunistične Partije Slovenije edina vez med raztrganimi in okrvavljenimi narodnimi deli. Brez take v nelegalnosti preizkušene organizacijske mreže ne bi bil mogoč veličastni polet osvobodilne borbe slovenskega naroda in njegove Osvobodilne fronte. In prav ta nelegalna organizacijska mreža je predvsem Tonetova zasluga. 'Tone Tomšič jo je izpolnjeval v najhujših pogojili nelegalnega dela pod okupacijo. Vso svojo iznajdljivost in vse svoje veselje za podrobno delo je uporabljal, da je ustvarjal organizacijske postojanke, ki so se cesto zamajale pod strahotnimi udarci fašističnega terorja, ki pa so se vendarle vselej znova dvignile. Fašistična okupacija je oropala slovenski narod še poslednjih trohic svobodne besede in svobodnega tiska. Toda osvobodilna slovenska beseda je mogočno zadonela iz podzemlja. Komunistična partija Slovenije je ustvarila slovenskemu naro-j*u ni njegovi Osvobodilni fronti tak strokovni kvalificiran, vešč, požrtvovalen ju fazPreden nelegalni tehnični aparat, da ic more z njim ponašati le malokateri. Ta edinstvena nelegalna tehnika je zasluga Toneta Tomšiča. Ko je padel v rok« fašističnih mučiteljev in krvnikov, smo imeli v tehničnem pogledu vse poglavitno že opravljeno. Mogli in morali smo nadaljevali zgolj njegovo delo. Posnemali bomo organizatorske sposobnosti in organizatorsko vnemo Toneta Tomšiča. Posnemali jih bomo tam, kjer še gospodarijo fašisti in kjer se moramo še prebijati skozi nelegalnost. Posnemali jih bomo na svobodnem slovenskem ozemlju, kjer bomo v duhu Leninovih in Stalinovih navodil dokazali, da komunisti nismo sposobni le podirati in rušiti starega ter preživelega, temveč smo še prav posebno sposobni organizirati in graditi novo. Organizatorske sposobnosti in organizatorski duh Toneta Tomšiča naj nas navdaja zlasti danes, ko na osvobojenem slovenskem ozemlju snujemo in gradimo novo narodno in ljudsko oblast. Tone Tomšič je bil eden najboljših vzgojiteljev naših kadrov. Pod njegovim organizacijskim in kadrovskim vodstvom je zrasla večina ‘ tistih sijajnih komunistov, ki so s preziranjem smrti in zgolj z mislijo na sveto stvar osvoboditve slovenskega naroda in delovnega ljudstva darovali svoje življenje. Posnemali bomo Tonetovo skrb za kadre. Podobni hočemo postati boljševikom, ki se v celoti zavedajo, kaj pomeni Stalinovo navodilo, da kadri odločajo vse. Tone Tomšič se je v vsem delovanju trudil, da bi družil revolucionarno načelnost partijca v množično širino osvobodilnega gibanja. Neuklonljivo je stal na pozicijah partijske linije. Boril se je proti oportunizmu in sektaštvu ter proti njunim nosilcem. Vse do poslednje kaplje krvi je bil predan svoji Partiji, avantgardi množičnega osvobodilnega boja. Za čemer je stremel Tone Tomšič v iz-grajanju partijske linije in samega sebe kot partijca, za tem bomo stremeli tudi mi. Družiti hočemo svojo načelnost z mno- Majski večer 1941,.. težki čevlji so topotali v mraku tlakovanega hodnika in se ustavili pred kuhinjskimi vrati. Pavle je sedel pri odprti geometriji 7. razreda. To je bil dan, ko je naletel med vrbovjem na Savi, takoj pod livarno, na troje trupel. Slika se ni in ni hotela umakniti lik oni in formulam. In streli, ki so se v minulih nočeh slišali spodaj na Kolpi, malo izza žage, so pokali brez nehanja. Zdelo se mu je, da jih še vedno sliši, zunaj zastrtega, temnega okna. Iz tega nemira ga je iztrgal surov udarec po vratih? Iznenaden je zavpil: »Kdo je?!« »Odpri!... Ustaši!« Odgovor je priletel kakor težko kladivo, Pavle se je opotekel in prestrašen od-prj vrata, v katera je zazijala tema. Razločil je tri postave, ki so naglo planile v kuhinjo. Dve sta bili v uniformi, tretja v civilu. »Kje je oče?« je vprašal agent v civilu skozi zobe, pogled pa mu je blodil po kuhinji. »Spi,« je odgovoril Pavle in pokazal z roko proti sosedni sobi. Iz sobe so se zaslišali pretrgani glasovi. Vrata so sc začela počasi odpirati in prikazal se je oče, majhen zagorel mož, ter si oblačil staro železničarsko bluzo. Obstal je med vrati in pokimal z glavo kakor v pozdrav, pričakujoč, da bodo prišleci odgovorili. »Oblecite se!« — Agent je zaškripal z zobmi, preko katerih je igrala bleda, sivkasta koža. žično širino Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Učimo se pri pokojnem Tonetu 'Tomšiču, ki je bil mojster v uporabi ljudskega jezika, pristopnega in razumljivega najširšim ljudskim slojem! Čeprav je bil Tone Tomšič predvsem organizacijski sekretar Partije, je vendarle že V začetku partizanskega gibanja na Slovenskem posvetil vso pažnjo vojaškim nalogam Osvobodilne fronte. Trdno je zastopal linijo takega partizanskega razvoja, kakršen danes dosega svoje zmage v uničevanju sovražnikove žive sile in v osvobajanju slovenskega ozemlja. Imel je največje razumevanje za tehnične, finančne in kadrovske potrebe naše nastajajoče vojske. Posnemali bomo Toneta Tomšiča zlasti danes, ko je za Partijo in celotno Osvobodilno fronto slovenskega naroda najvišja zapoved naslednja: »Vse za našo partizansko vojsko, vse za našo fronto!« Tone Tomšič je bil na življenje in smrt vdan prvoboriteljici za svobodo narodov, protifašistični trdnjavi in skupni domovini vsega delovnega človeštva — Sovjetski zvezi. Do dna je razumel, da je usoda naše slovenske domovine in našega slovenskega naroda neločljivo povezana z usodo Sovjetske zveze. Vera v Sovjetsko zvezo, v slavno boljševiško Partijo in voditelja narodov, tovariša Stalina, ga je navdajala pri slehernemu koraku njegovega dela. Vlival jo je vsem tistim, ki so se borili skupno z njim. Tovariš Tone! Tvoje telo je zagrnila slovenska zemlja, toda tvoj borbeni duh živi in deluje med nami. Ob tvojem junaškem spominu se Komunistična Partija Slovenije im njen Centralni Komitet obvezujeta, da bosta pod vodstvom Centralnega Komiteta Komunistične partije Jugoslavije, kateremu si bil vzorno vdan, dovršila, kar smo pričeli skupno s Teboj in za kar si daroval svoje z borbami, trpljenjem in odpovedovanjem izpolnjeno življenje. »Gospod, kam ga peljete?« »Tega vam nismo dolžni povedati! Toda, sicer pa ... kaj bi se bali... jutri — pojutmjem bo gotovo doma. Na okrajni urad bo odšel z nami.« Pavle se je naslonil na okno; zašibile so se mu noge. Gledal jc, kako se je oče mol-' če pripravljal, medtem ko mu je mati, bleda brez kaplje krvi v obrazu, pomagala pri oblačenju. Mračne misli, ki so se mu sukale okrog trupel na Savi, so se p’ctle z upanjem, da vse skupaj ne bo nič nevarnega za očeta, da je to nekaj vsakdanjega. Najrajši bi se vrgel na ustaša, ki je stal blizu njega in nestrpno prestopal z nogo na nogo. Materino ihtenje je bilo tiho in polno zlih slutenj; trgalo mu je srce. Preden so ga odpeljali, je oče v skrbi za Pavla zamrmral: »Ostani miren! Moja vest je čista, saj se bom vrnil...« Odšli so z očetom, po hodniku na dvorišče. Pavle je podpiral mater, ki se jc opotekala. Oče se je oddaljeval med dvema ustašema, katerima so se svetlikali bajoneti v električni luči postaje; oec je stopal čez svetlikajoče se tračnice počasi in upognjeno. Ker nista imela od ničesar živeti, se je mati preselila s Pavlom iz Capraga k sestri v Našice. Dan za dnem je povpraševala po očetu ter omahovala med preziranjem, ki ga je čutila za te ustaške zločince in ljubeznijo žene — matere, ki je storila vse, da bi rešila moža. Zima je minila v negotovosti. Spomladi je prišla nad njo še hujša skrb, ko ji je Pavle nekega večera po veliki noči povedal, da ne more več tako živeti in da pojde v partizane. »Vem,« ga je mati s sklenjenimi rokami milo in obupano prosila. »Vem, vse to vem... toda Pavle, potrpi še malo. Stricu Čavi so obljubili, da bodo očeta izpustili, da je živ. Obljubili so, da ga vsak čas izpuste, morda že te dni. Veš, da ne bo prišel ven, če odideš ... in, Pavie,.., izgubila vaju bom oba.« »Mama, nikar tako... to mi pripoveduješ vso zimo. Čavo te tolaži. Jaz v to njegovo pravljico ne verujem! Mama, rajši se sprijaznimo z Jasenovcem, takšnim* kakršen je. Iz Jasenovca, mama se ne pride...« Pred to nežno, strto ženo, pred dobrimi, modrimi očmi, ki so zadrževale solze, da bi ne prizadele sinu še večje bolesti je Pavle, ko je dobil obljubo, da mu ne bo treba več dolgo čakati, popustil. Hodil je tedaj k bratrancu Milanu potrt, utrujen, dokler ga ni ta okrepil; utrdil ga je v veri, da je treba še dalje prepričevati mater, da so njeni upi ničevi in da on mora oditi. Čedalje več je bil z Milanom in je stopil med tovariše, ki so delovali v organizaciji za pomoč prvim partizanskim oddelkom. Konec aprila je padel v zasedo in ustašem v roke kurir, ki je vzdrževal zvezo z gozdom. Zgodaj zjutraj je stopil Milan bled, toda miren v sobo k Pavlu. »Pavle, odhajam! Radoja so ujeli.« Pavle je na vse to ostal brez besed. Svetla soba, v katero je zgodnje sonce si- jalo dišeče in toplo, se je začela spreminjati. »Milan! Odhajaš?« Pavle je prijel Milana za ramo in, zro? mu v njegove rjave odločne oči, ki so so že zasijale v svobodne dalje, rekel mrzlično: »A jaz? — A jaz naj ostanem sam?« * Streli so odmevali po ravninah in gozdovih Slavonije in se svetili v temi kakor kresnice. V Milanovi četi, na čelu voda je šel Pavle iz boja v boj, in njegov vod, sestavljen fz ljudi neustrašnega duha, jat preziral smrt. * Medtem ko je ležal tik ceste in čakal ob svitanju, ko se je nebo poslavljalo od zemlje, modrelo in budilo zaspano jutro v goščah mladih hrastovih gozdov, je mislil na mater, ki je zaskrbljena in strta, on pa utrujen ne more priti k nji ter neučakano potrkati na vrata in slišati tiste skrbne zmedenosti, ko mati odpira vrata z drgetajočimi rokami. Ker se je bal, da bi tovariši ne videli, da je on — on, ki ga imajo za tršega od jekla, duševno drugje, je šepetal — v mislih ves čas pri svoji materi — o bojih, v katerih jc sin maščeval očeta. Razgovor je prekinila izvidnica... Takrat je primanjkalo vsega ... Obrnil se je k borcem, ki so na njegov imgljaj kar oživeli, ozrl se je nanje s pogledom* ki je borce podžigal, in rekel: »Dragi, hočemo? ...« In v teh jutrih, v teh nemirnih svitanjiH je zrl mater strogo resno. Stekel bi ji nasproti... Toda — mati je stala pred vrati nemo, kakor da sprašuje: »In oče? Kje jc oče?« ... Da, oče ... * On — Pavle, je odšel tistega večera t Milanom, niti javil se ni materi, da bi se izognil njenim prošnjam in solzam, ki so tako pekle. Pustil ji je samo listek, kratek, da ne more več vzdržati in da odhaja v borbo, ker so očeta gotovo ubili. Zdelo se nm je: mati stoji na vratih in govori, medtem ko stopa on v zadregi lt nji: »Bil je živ, sinko, toda ko so vsi zvedeli, da si odšel v partizane, ga niso hoteli več izpustiti... in ...« Prestrašen jc planil k višku, znano ropotanje tanka ga je predramilo in slike zabriso\ alo. Obrnil se je k vodu, in glas je nestrpna zvenel: »Dragi, hočemo? ...« (Nadaljevanje na 4. strani.) JOSIP BARKOVIC: POMIRJENJE NENAVADEN DOGODEK te se je ozirala v Natalijo, ki so ji bila neznana materinska čustva. Če bi bila mati, mar bi se upala prositi, naj ji dam otroka? je pomislila sama pri sebi. Vlak pa je hitel dalje. Potniki so dremali, samo Natalija je bedela. Misel o otroku ji ni šla iz glave. Zjutraj so se znova začeli pogovarjati o otrocih. Nata se je spet igrala z Olgo. Predlagala je Aleksandri Petrovni: »Pojdite z menoj v mesto Šahti. Našla vam bom zaposlitev, vam pomagala. Moja mati in oče vas bosta zelo vesela. Skupaj bomo vzgajali deklico.« Aleksandra Petrovna se je zamislila. Tako ali drugače bo morala začeti znova z življenjem. Laskalo ji je, da se je tuja ženska tako navezala na njenega otroka. Naposled je pristala na Natin predlog. Ni opazila njenega nekam čudnega vedenja. Vlak se je približal Moskvi. Mati je vsa prevzeta od misli na spremembo, ki jo čaka, pozabila vprašati, kako se piše. Na postaji v Moskvi sta šli Aleksandra Petrovna in Nata v čakalnico za matere z otroci. Sklenili sta, da do večera nakupita v mestu vse potrebno, zvečer pa se odpeljeta naprej v Šahti. Aleksandra je v gneči izgubila prtljažni listek. Svetovali so ji, naj gre k načelniku postaje. Pustila je otroka pri Nati in šla. Nena- doma ji je čuden nemir legel na srce. Zaupala je otroka in svoje stvari tuji, neznani ženski. Hotela se je vrniti, da bi vzela s seboj Olgo. Samo nekaj ljudi je stalo pred načelnikovo sobo. Aleksandra Petrovna je bila tako razburjena, da so jo radi pustili naprej. Hitro je dobila drugi listek in že je stekla nazaj v čakalnico. Pohitela je h klop!, kjer je pravkar zapustila žensko z otrokom. Ni ju bilo več tam. Prevzela jo je nepopisna groza, pred očmi se ji je stemnilo. Postalo ji je jasno, da so ji ukradli otroka, omahnila je in obupno zakričala. Ljudje so se prestrašenih lic zgrnili okrog nje. Prigovarjali so ji, jo izpraševali, kaj se ji je zgodilo. Vsi so ji hoteli pomagati. Iskali so otroka v postajnem poslopju, na ulici. Vsa milica je bila takoj na nogah, obrnili so slednji kotiček na postaji, poslali so brzojavke na vse strani. Toda vse zaman. Nikjer niso našli ženske, ki je odvedla otroka. Zgodaj se je spustil jesenski mrak. Ženska, zavita v šal, je stopila v veliko hišo, kjer se je nahajalo uredništvo ženskega lista. Tiho je odprla vrata v redakcijo. Bila je bleda, iz oči ji je sevalo gorje. So-trudniki lista so jo obstopili in vsi naenkrat vprašali: , , , , »Kaj se vam je zgodilo?« Aleksandra Petrovna je popila malo vo- POMIRJENJE (Nadaljevanje s 3. strani.) V juniju, pred napadom na neko čuvajnico na progi Požega — Pleternica, je stal naslonjen pred hišico štaba bataljona in upiral črne oči v daljavo. Njegov bledi obraz, obraz dečka, ki ga je vojna surovo preoblikovala v krepkega človeka, je kazal neko razdvojenost. Prav pred pol ure se je sešel z veterinarjem Valigo, ki mu je povedal, kar je vedel o smrti njegovega očeta. Mesec 'lni — je govoril veterinar — je bil oče v taborišču, a takrat, ko se je zrušil v blatu razmehčanega nasipa, ga je podrl v mlako težak udarec z lopato. »Torej... vendar... nisem se motil« je že stotič ponovil. — če mati to ve, bo blagoslavljala vsak trenutek borbe, vsak strel, s katerim bom poplačal ubijalca. Tistega dne, deževnega večera, je odšla dolga kolona v zasedo vzdolž proge in okrog »vahtnice«. Vlak je hrupno sopihal iz daljave... »Cisterne ... cisterne ... koliko jih je... glej...« so si šepetali borci. Velikanska, temna lokomotiva je vlekla cisterne, ki so drsele za njo iz teme, ko da jih vleče magnet. Ko je posadka začutila, da so pretrgane telefonske žice in da je obkoljena, je ustavila vlak. Pavel, ki je ležal zraven Milana, je s polnimi pljuči zajel sapo in vzneseno zavpil: »Tovariši, naprej!« Usula se je toča.., Ogenj je razžaril nebo, in bombaši so naskočili bunkarje. Pavle, ki ga je gnal njegov občutljivi nagon se je plazil proti bunkerju na odprtino, iz katere se je slišalo sekanje. Na drugi strani bunkerja so jih kmalu pognali. Pavle na čelu čete je planil za njimi. Milan, ki je s svojimi borci uničil bunker na drugi strani čuvajnice, se je srečal s Pavlom in mu zakričal: »Zadrži vlak!...« In med tem ko se je še bila borba za samo »vahtnico«, je Pavel s tovariši planil proti vlaku. Zaprasketali so naboji, in iz prevrtanih cisteren je začela teči v curkih nafta in bencin na vse strani. Tovariši so odprli čepe, in tekočina se je izlila na tla. Zagorele so vžigalice. Okrog vlaka je bilo čedalje več plamenčkov, in cisterne so se zaporedoma vnemale. Tokrat, se je Pavle nečesa domislil... Povspel se je na lokomotivo. Glavo mu je izpreletel spomin, kako sta vozila z očetom na lokomotivi, v šolo iz Capraga v Sisak. Potegnil je vzvod, počasi — krepkeje — do konca. Lokomotiva je sopihala, ztrepetala s svojimi jeklenimi udi, dihnila in se začela pomikati... Pavle skoči na tla ... Nekoliko cistern, iz katerih je curkoma tekla vnetljiva tekočina, je gorelo čedalje bolj, ker je drveča lokomotiva razpihovala ogenj, noseč ga v ravnino. Skozi okna okoliških vasi so gledali ljudje, kako leze po ravnini velikanska iskra, vedeli so — to partizani zažigajo moč okupatorja. POZGANICA Jl A jL Vlak je krenil s postaje Naljčik proti Moskvi. Živahno je bilo v vagonu, kjer je sedela Aleksandra Petrovna s svojo hčerkico Olgo. Potniki so zlagali svojo prtljago na police, se seznanjali med seboj in se šalili. Dveletna Olga si je na mah pridobila vsa srca. Potniki so ji dajali jabolka in bonbončke. Aleksandra Petro.vna je potovala v Moskvo k sorodnikom. Z možem je živela v Ukrajini. Nemci so jim razdejali dom, odvedli živino. Nazadnje je prišlo tudi sporočilo s fronte, da je mož padel. Ko je Aleksandra Petrovna še pospravljala svojo prtljago, je mala Olga že sedela na kolenih mlade, lepo oblečene žene. Nata (tako so klicali sopotniki žensko) •je dolgo« pozorno motrila dekličin obrazce k. Nenadoma pa je vsa prebledela in izpustila otroka. Zazdelo se ji je, da je deklica podobna hčerki njene sestre, ki so jo ustrelili Nemci. Zrle so jo iste vesele, svet-Je oči, na ličkih so bile iste jamice, na glavi enaki tenki lasje. Živo ji je vstala pred očmi strašnega dogodka. Takrat je bila zaposlena v bolnišnici. Njen rojstni kraj so zasedli Nemci. Ko pa so Rusi mesto osvobodili, je Nata dobila pismo. Znanci so ji sporočili, da so njeno sestro in majhnega otroka ustrelili Nemci. Njuna smrt je Natalijo globoko pretresla. Vsepovsod jo je zasledoval obraz majhne nečakinje. Zdaj pa ji je ta deklica v vlaku znova tako živo priklicala v spomin sestrinega otroka. Obšla jo je slabost. V vagonu je bilo soparno. Nata je vstala in stopila na hodnik. Zunaj je bilo hladneje. Mimo okna so letele iskre in ugašale v toplem večeru. Njene oči so brez cilja zrle v temneče se dalje, v obrise majhnih postaj in hiš, ki so hitele mimo. Nenadoma se ji je porodila misel: prosila bo mater. naj ji da tega otroka. Odvedla si ga po domov in ga bo imela vedno pri sebi. Vrnila se je v kupe. Sopotniki so se mirno pogovarjalo Aleksandra Petrovna je odela Olgo s šalom in jo zibala v rokah. Nata je sedla k njej. Nenadoma se je vsa razburila. Vsi so se začudili, ko je skoraj šepetaje iapregovorila: Dajte mi vašega otroka.« Mati se je presenečeno ozrla vanjo. Ker je mislila, da se šali, je pomolčala. Nato pa je ponovila prošnjo: -Kaj ste ob pamet?« se je razvnela mati. »Ne bi ga dala za nobeno bogastvo na svetu... kako bi se mogla ločiti od svojega otroka?!« Natalija je sklonila glavo in umolknila. Lica so ji žarela. Ko se je nekoliko pomirila, je povedala svojo nesrečo. Vsi sopotniki so jo pozorno poslušali. Pomilovali so jo, o Olgi pa so trdili, da so si vsi otroci podobni. To se ji je le tako zazdelo.' »Vzemite otroka z dečjega doma,« so ji svetovali. »Storili boste dobro delo...« Natalija ni mogla spregovoriti. Skušala Se citati, pa ni mogla. Žal ji je bilo, da se je namerila prav na ta vagon z otrokom. Aleksandra Petrovna je z veliko radostjo spremljala otrokovo dihanje. Neho- Šantač je stopil bliže. »Poglejmo!« Odšli so proti svinjakom, spredaj Kordež s karbidovko. V kotu šupe je bil velik kup slame. Šantač je dregnil z nogo vanj, zadel na trd predmet in se sklonil ter začel grabiti z rokami po kupu. Odkopal je Gnido. Oni, ki so ga prej odnesli iz hiše, so ga vrgli v ta kup, kjer je obležal napol nezavesten in pozabljen. Zdrznili so se. Ali še miga?« Šantač se je sklonil: »Se; še je topel!« Obstopili so ga in se niso mogli odločiti. Kordež je že zamahnil z roko, Pa-sterk pa je menil: »Ta ima že dovolj!« »Zmrznil bo!« je rekel nekdo. Šantač je predložil: Prenesimo ga v svinjak, kjer je topleje. Kar je zaslužil, je že izkupii!« »V svinjak? Da, tja tudi spada!« Pobrali so nezavestnega Gnido, ga odnesli v svinjak in položili v prazen koteč. »Tukaj je tvoj dom...« Kordež je posvetil po hlevu. Lepe pitane in plemenske živaJi so odskakovale po kotili, to noč že neštetokrat vznemirjene. V kotih so bil še ostanki večerje, krompirjevega kuha, pomešana z žitom. »Ali vidite? Ta gospoda je živela bolje kot mi!« Nato so odšli v kravji hlev, iz kravjega pa v konjskega. Povsod ista slika: vse vznemirjeno, vse na nogah. »Kje pa so konjarji?« Posvetili so v kamro na koncu konjskega hleva; štiri postelje so bile tam. pol- ne kocev in plaht. Tri so bile prazne, v četrti je ležal v koce zakopan človek. »He...!« Kordež je pomolil karbidovko proti vzglavju. Človek na postelji se je zganil in dvignil glavo izpod odeje. Pokazalo se je kosmato lice Gnidovega konjarja Blaža, tistega, ki je^ vozil z najtežjim parom konj. Njegove oči so bile krvavo podiplute. .Vznejevoljen je zarežal nad prišleci: »Kaj se gonite okrog, barabe?« Nočni obiskovalci so mirno obstopili postelj. Kakor bi psovke sploh ne slišali, so se nekam vdano nasmihali razjarjenemu iilapcu. Ali nimate še dovolj...? je godel hlapec. »Blaž, povej, kje ima gospodar svoje skladišče?« ga je čisto mirno pobaral Pa-sterk. »Kaj me to briga? Če ste se že lotili tega opravka, ga tudi »končajte, mene pa pustite v miru. Ves dan sem zmrzoval na cesti in zdaj še ponoči nimam miru!« t »Zvečer si se pa le nažr), mi pa ne ...« mu je oponesel nekdo. Hlapec je bil jezen, toda Gnide ni poskuša] braniti. »Boste odgnali mrhe? Lahko, ali jutri pridem k vam jest!« de in na glas zaihtela. Nenadoma pa sc je zbrala in vsa obupana je zakričala: »Ukradli so mi otroka! Pomagajte mi... pomagajte mi. da ga najdem!« Komaj se je toliko zbrala, da je razložila, kaj se je bilo zgodilo. Še istega dne so se sotrudniki ženskega lista povezali z vsemi uradi, ki bi jim mogli pomagati pri iskanju otroka. Toda minevali so dolgi dnevi mukotrpnega pričakovanja. Na vznemirljiva, nestrpna klicanja po telefonu je mirno odgovarjal glas tovariša Černova: »Saj sami vemo... Počakajte. Naj bo Sovjetska zveza še tako velika, našli ga bomo!« In vsakokrat so te besede krepile upanje in vero, pa tudi vzbujale ponos, da je v naši Sovjetski zvezi skrb za človeka, za mater in otroka vedno na prvem mestu. Oblasti niso varčevale s sredstvi, da najdejo preprosti delavki njenega otroka. Deklico so pomagali iskati številni posebni uradi. Aleksandra Petrovna je dan za dnem prihajala v uredništvo. Cele ure je presedala na divanu v kotu sobe. Lažje bi preživela Olgino smrt kakor to negotovost. Morda je ukradla otroka kakšna pustolovka, za svoje posebne namene? — jc pogosto mislila Aleksandra iu ob tej misli je še bolj trpela. Nekega dne pa je sotrudnica v redakciji ženskega lista vsa vesela zavpila: »Našli smo, našli!« V pismu je bilo sporočilo, da so našli Olgo v mestu Šahti, pri Z. Nataliji Fili-povni. Vsi so bili razburjeni, radostni, srečna mati pa je odpotovala po svojega otroka. Na robu mesta, v majhni hišici je Aleksandra našla Olgo. Otrok sprva ni spoznal matere. Nato pa se je je trdno oklenil z majhnimi ročicama. •„ Natalija staršem ni povedala resnice. Trdi'a je, da je otroka našla na postaji. Njeni starši so bili veseli deklice, lepo so skrbeli zanjo. Ko pa je prišla resnica na dan, so vsi obsojali Natalijin postopek. Pozabila je na najgiavnejše — na otrokovo mater, na njeno trpljenje. Ko so jo zaslišali, je povedala, da ji je tisti trenutek, ko jo je pustila mati samo z otrokom na postaji, prišlo na misel, da bi si prisvojila deklico. Ko je bila že doma, se je sicer kesala, a je bilo prepozno, ker ni vedela, kako se otrok piše, ne od kod je. Dvoje čustev se je borilo v srcu Aleksandre Petrovne: obsojala je Natalijino dejanje, in smilila se ji je. »Kaj naj stori?« jc premišljevala. »Naj jo toži, ali naj ji odpusti?« Ko so jo zaslišali na sodniji, je prosila, naj ne sodijo Natalije Filipovne. »Vesela sem, da je Natalija tako skrbela za otroka, samr pa nikoli ni bila mati, in če še pomislimo, da je bolna lia živcih, tedaj pač ni mogla razumeti mojega trpljenja,« je govorila Aleksandra Petrovna in skušala opravičiti Natalijo. , i * Bil je krasen sončni dan, ko je prišia Aleksandra Petrovna z Olgo v uredništvo ženskega lista, da se zahvali sovjetskim oblastem, ki so ji tako goreče pomagale iskati njenega otroka. »Blaž, poslušaj! Tvoj gospodar je v svinjaku — tu poleg...« »V svinjaku ali kjer koli! Ven in lahko noč!« je zarjul Blaž in se obrnil v zid. »Temu je vseeno ...« Družba je odšla iz kamre in se lotila preiskovanja skednja ter parne nad hlevi. Tudi tu je bito že vse pretnetauo in prevratno. V parni so srečali nekaj ljudi. »Nič?« — »Nič!« — Šantačeva družba se je stlačila iz skednja po stopnicah v reznjak v prizemlju, kamor se je metala pripravljena mrva za živali. Kordež jc posvetil po koteh, zadelanih z reznico. Šantač se je zakadil v najvišji kup, ga izpodkopal, da se jc odvalila visoka plast od zidu in se sesedla po reznjak n. V zidu so se pokazala nizka, železna vrata. » ... Ah!« »Vrata...!« »Magacin...« Vsa šestorica je odrevenela in nekaj trenutkov neodločno strmela v masivna, z železom zavarovana vrata. Prvi se je znašel Kordež. Pristopil je in potresel zapah: »Ta pa drži!« (Dalje) Od „l}u&ifiskiU da danes V zadnji številki Slovenskega vestnika smo omenili najstarejše ohranjene zapiske v slovenskem jeziku, ki so nastali na Koroškem kot častitljiva priča tisočletnega obstoja naše govorice na nesporno naši zemlji, Slovenski Koroški —- »Brižinske spomenike«. »Brižinski spomeniki«, to je besedilo odlomkov, ki so se ohranili v rokopisni knjigi samostana sv. Korbinijana v Bri-žinju (Freisingen), so pisani v slovenščini in vsebujejo splošno izpoved starejše oblike pridige o grelni in pokori ter mlajšo splošno izpoved. »Brižinski spomeniki« so nastali okoli leta 975 na Otoku ob Vrbskem jezeru. Njih fonetika se opira na neko nekdanje koroško-slovensko narečje, ki je bilo v najbližjem sorodstvu z današnjim rožanskim in ziljskim narečjem. Če bereš te zapiske danes, jih prav dobro razumeš. Domovina zgodovinsko pomembnih zapiskov — starodavnih naših dokazov — je torej ožja celovška okolica z Vrbskim jezerom. Tudi prvi slovenski slovar je nastal na Slovenskem Koroškem. Spisal ga je Hiero-nymus Megiser, ki je bi! od leta 1593 do .1601 ravnatelj protestantske šole v Celovcu. Slovenski slovar je izšel v skupni knjigi z nemškim, latinskim in italijanskim slovarjem. Knjiga je bila sicer tiskana v Gradcu, toda duševno se je rodila v Celovcu. Leta 1744 so v Celovcu izdali drugi ponatis Megiscrjevega slovarja, pomnoženega z Bohoričevo slovensko slovnico. Slovenski potovalni misijonar Ožbalt Gutsman je leta 1777 v Celovcu izdal izboljšano slovensko slovnico in nemško — slovenski slovar. Njegova slovenska slovnica je doživela šest izdaj. Zadnjo izdajo je priredil Urban Jarnik leta 1829. Slovnica in slovar sta nam ohranila mnogo LlbuČe V nedeljo, dne 15. t. m. smo pokopali na libuškem pokopališču Kranjčevo mater. Mamica zasluži, da ji tudi v našem listu ohranimo trajen spomin, kajti bila je naša. Ni bilo naše prireditve, ki bi se je ona ne bila udeležila. Njen pokojni mož, Janez Kranjc, je bil kot pevec-tenorist znan širom Slovenske Koroške in odlična moč pri svofečasnem »mihelskem pevskem društvu »Gorotan«. V takem duhu je vzgojila tudi svoje otroke, dva sinova. Franceta in Tevžija. France se iz pretekle krvave vojne rS več vrnil, Tevžija pa poznamo kot znanega pevca slovenskega Pliberškega pevskega zbora. Velika množica ljudi ji je na pogrebu is k a zal a spoštovanje in ljubezen. Domača zemlja naj ji bo lahka! Hranilnica in posojilnica v Borovljah, r. 'i. z. n. z. VABILO na občni zbor naše zadruge, ki bo v nedeljo, dne 22. maja 1949, ob 9. uri v Borovljah, Dollichgasse 4/1. v skladu z določbami zakona o zopetni vzpostavitvi zadrug na Koroškem z dne 9. 2. 1949: Dnevni red: 1. Poročilo načelstva o pravnem položaju zadruge: 2. Raz resnica dosedanjemu načelstvu in nadzorstvu ozir. pregledovalcem računov ; 3. Sprejem novih pravil; 4. Volitev upravnega odbora (načelstva); 5. Volitev nadzornega odbora (nadzorstva); 6. Sklepanje o vrnitvi zadrugi uropane-ga premoženja; 7. Slučajnosti. Ako ob določeni uri ne bi bilo zastopano v pravilih zadruge določeno število članov (deležev), bo na istem mestu z istim dnevnim redom eno uro pozneje drug občni zbor, ki je brezpogojno sk'ep-čen. Vse člane opozarjamo, da ležijo nova Pravila na vpogled v pisarni (pri načelstvu). Načelstva pristnih besedi in izrazov iz podjunskega narečja. In spet je bilo na Koroškem; koroški Slovenec Anton Janežič je zbiral besedni zaklad narodnega in književnega jezika ter v obliki slovensko — nemškega in nemško — slovenskega slovarja položil temelj slovenskemu književnemu jeziku. Slovarja sta izšla leta 1850 in 1851. Po skrbnem proučevanju živega jezika in do tedaj izdanih slovnic je leta 1854 spisal »Slovensko slovnico«, ki je bila odslej ravnilo in temelj skupnemu slovenskemu jeziku, torej iz Koroške, iz Celovca, za ves slovenski narod. Druga izdaja Janežičeve slovnice je izšla leta 1862. ki ji je sledilo deset izdaj, ki jih je priredil profesor Šket, pisatelj »Miklove Zale«. Ta slovnica je vzgojila slovenski književni in občevalni jezik, slovenske pisatelje in slovensko poezijo in prozo. Sele v/ Že dalje časa se nismo oglasili v našem Slovenskem vestniku, ki ga vsi radi beremo, zato hočemo danes naš molk prekiniti in poročamo zaenkrat nekaj iz našega prosvetno-društvenega življenja. V nedeljo 15. t. in., so nas obiskali gostje iz Obirskega. Ob tej priložnosti je Slovensko prosvetno društvo »Planina« ponovilo veseloigro »Svojeglavček«. Spet smo napolnili dvorano do zadnjega kotička in to kljub zelo slabem vremenu. Dokaz, da naši ljudje radi prihajajo na naše igre in prireditve in ne ostanejo doma, če je tudi slabo vreme. Pa smo bili tudi zadovoljni in nam je nedeljski popoldne nudil mnogo prijetnega užitka in utehe, ker smo se ob veseloigri spet enkrat nasmejali iz srca. Pohvaliti moramo igralec, ker so prav dobro igrali in želi tudi mnogo navdušenega odobravanja. Tudi domači pevci so pod vodstvom tovariša Šimeja nastopili z ubranim petjem naših pesmi in dali prireditvi prijetno spremembo. Na binkoštui ponedeljek pa spet pričakujemo nekaj lepega in slišimo, da bo »Planina« igrala novo igro »Mati«. Nato že danes opozarjamo prijatelje naše prosvete. Borovlje Pred kratkim se je poslovil od nas drag in odličen tovariš Tine Wieser in se preselil k svojim otrokom na Dunaj. S Tinetovim odhodom je nastala med nami vrzel in pogrešali ga borno. On izhaja iz znane VVieserjeve družine iz Slovenjega Plajber-ka. Prišel je v Borovlje in se izučil za ključavničarja in mnogo let delal v tukajšnji tovarni. Poleg svojega poklicnega dela je ves svoj prosti čas posvetil delu za teptani narod, prav po besedah pesnika Gregorčiča: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.« Zaradi svojega odločnega narodnega prepričanja in borbe za socialno izboljšanje delovnega ljudstva- je moral pretrpeti mnogo krivic in grenkih uric. Po krivičnem plebiscitu so ga z dvanajstimi drugimi Slovenci vrgli iz tovarne. Toda kljub vsemu preganjanju ni klonil in je ostal zvest svojemu narodu, kadar je šlo za njegove pravice. Tine je bil izboren pevec našega pevskega zbora in vedno vesel družabnik, prav zaradi tega ga bomo posebno pogrešali. Zato mu boroveljski pevci želimo vse najboljše na Dunaju v krogu svojih otrok in upamo, da se bomo še videli. Ledenice Kot gospodarski strokovnjak Kmečke zveze za Slovensko Koroško sem te dni dospel v Ledenice. V vsej deželi so Ledenice znane zaradi svojih gospodarskih posebnosti in kremenitih odločnih narodnih mož, ki so izšli iz Ledenic in se uprli navalu germanizacije našega naroda po-pangermansko šovinistično usmerjeni vladni gosposki in njenih s podporami in subvencijami podprtih nacionalno močnejših eksponentov. Niso še pozabljena imena Arnejc, Lepušič, Štefančič in drugi, ki so bili doma iz Ledenic in okolice. .Tudi gospodarske posebnosti Ledenic Po Janežičevi slovnici so se učili vsi izobraženi Slovenci skoraj do današnjih dni. Veliko je Janežič podaril slovenskemu narodu. Ustvaril je enoten slovenski jezik in z izdajanjem slovstveno - znanstvenih listov »Glasnik« in »Cvetje« vzgojil- slovenske pisatelje in pesnike, slovensko slovstvo. Po njegovem slovarju in slovnici in inienovanih njegovih listih se je vzgajala vsa slovenska inteligenca, slovenski pisateljski in pesniški naraščaj. In vse to je prišlo iz ogrožene, zatirane Slovenske Koroške, iz Celovca. Slovenska Koroška v preteklosti ni zaostajala, temveč prednjačila pri kulturni zgradbi naše skupne domovine Slovenije. Slovenska Koroška je tista pokrajina, ki jc položila temelj slovenskemu leposlovju, znanosti in temelj ideji Združene Slovenije. Tudi to jc dokaz, da Slovenska Koroška duševno in teritorialno spada k združeni osvobojeni Sloveniji, k skupni FLR Jugoslaviji. so pomembne. Kdo še ni slišal o edinstvenem pridelovanju zlatega ovsa v Ledenicah? Oglasil sem se pri tov. Resmanu, pd. Tratniku. Tja so prišli tudi nekateri drugi vaščani in snovi za diskusijo ni zmanjkalo do pozne ponočne ure. Končno smo se morali ozirati na utrujeno družino in končati. Razložil sem sedanje gospodarske razmere v Avstriji, ki postajajo za kmečko in delovno ljudstvo čedalje slabše in drvimo vedno globlje v gospodarsko krizo. Iz te krize moramo iskati nove poti, nov način gospodarstva, organizacijo proizvodnje, prodaje kmečkih pridelkov in nakupovanja potrebščin. Tratnik je omenil, da bomo morali v Ledenicah žgati spet apnenice, ki so nam dajale nekdaj nekoliko dohodkov. In res sem že prej ugotovil, da apneni grušč in kamen ter nizki bor, manjvredni les s tamkajšne nerodovitne gorske zemlje dajejo vse pogoje za apnenice. Res je, da dajejo apnenice nekolikšne dohodke, vedeti pa moremo tudi, da je denar pri apnenicah krvavo zaslužen. Le kdor je bil pri tem delu zraven, ima pojem o tem delu. Značilno za trdoto tega dela jc dejstvo, da žgejo apno predvsem v krajih z najslabšo zemljo, kakor v Galiciji in tudi v Ledenicah. V času največje gospodarske krize je gorelo, kakor je pravil tovariš Resman, v Ledenicah kar 90 apnenic. Tudi ajda, važna za naše tečne žgance, v Ledenicah ne uspeva dobro, ker je že prehladno. Kmet, ki dobro oskrbuje svoje polje, mora. semensko ajdo dokupovati vsako tretje leto, drugače pa že vsako leto. Suha, popustua zemlja v Ledenicah je zelo hitro napojena z dežjem, spet pa ga kmalu potrebuje in bi bilo za rast dobro, če bi se tukaj dež in sonce često menjavala. Kotmara ves Znani šovinisti in izzivači so spet pokazali svojo narodno nestrpnost in oliko. Dne 30. aprila tega leta so se ga Štraus Jakob, Miškulnik Gregor in Kafer Miha pri bivšem Baucmfiihrerju« Markoviču pošteno navlekli. Opogumljeni po zaužitem alkoholu so ti žalostni junaki pokazali svoje dvomljivo junaštvo. Pijani so se podali ponoči pod okno tovariša Birsa Roka in so tam dolgo čisto prostaško razgrajali in bruhali »Čuši«, »banditi« in druge cvetke zbranih psovk iz svojih izdajalskih duš. Grozili so tudi. da bo kmalu prišel čas, ko bodo pognali Slovence čez Karavanke itd. Ljudje take vrste so izrastki poiiemčevalne vzgoje in so prav »primerni«, da gojijo lepo sožitje obeh narodov na naši vasi. Kotmirški narodni nestrpneži tudi ne morejo trpeti in pustiti pri miru slovenskih napisov. Tovariš Čimžar je napravil slovenski napis na svojo trgovino. Ni bilo dolgo in že so mu ga pomazali, da ga je moral sneti in nadomestiti z novim. Toda takoj so »prijazni sovaščani« grozili, da slovenski napis ne bo dolgo na trgovini. To je višek nacionalno šovinistične nestrpnosti in sovraštva narodnih odpadnikov, ki jih bode v oči celo slovenski napis na privatnem podjetju. Zato je čas, da bo enkrat za vselej konec ponemčevanja in raznarodovanja koroškili Slovencev. Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško — Agitprop je izdal razglednice, krasen posnetek čuda naše narave, igro flore naših temnozelenih gozdov. Tovariš Rupi Švajger iz Št. Janža je našel v gozdovih nad Št. Janžem naravno zraslo peterokrako zvezdo, ki je vzcvetela v naravi iz naše zemlje. Cvet, peterokrako zvezdo, simbol svobode in z\rezde-vodnice v lepšo bodočnost je tovariš Švajger dal na razpolago Pokrajinskemu odboru Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško — Agitpropu, ki je po naravnem originalu izdal in založil razglednice. Razglednice so lepe in poceni: komad stane. 50 grošev. Dobijo se: na Pokrajinskem odboru OF za Slovensko Koroško, Agitpropu, Celovec, Salmstrasse C, na okrajnih in občinskih odborih Osvobodilne fronte ter v vseh naših zadrugah. POOF — Agitprop SPZ naznanja Slovensko prosvetno društvo Bilka« v Biičovsu bo v nedeljo, dne 22. maja 1949, ob pol 15. uri, gostovalo z narodno igro »Domen« pri Cingelcu na Trati. Isti dan, ob pol 20. uri, bo društvo »Bilka« gostovalo z igro »Domen« tudi pri Tišlarjti v Št. Janžu. Slovensko prosvetno društvo »Zvezda« Hodiše bo v nedeljo, dne 29. maja 1949, ob 14. uri, ob 45. letnici društva igralo v Narodnem domu v Hodišah Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«. Slovensko prosvetno društvo »Svohoda« v Št. Janžu bo v nedeljo, dne 29. maja 1949, gostovalo z igro »Svet brez sovraštva« v Železni Kapli in Dobrli vesi. Predstava v Železni Kapli bo ob 11. uri dopoldne v kino-dvorani in v Dobrli vesi ob 14. uri popoldne v Narodnem domu Pridite v obilnem številu! KZ za Slovensko Koroško naznanja: V nedeljo, dne 22. maja 1949, bo pri Biceljnu v Rutah, občina Bistrica pri Pliberku, enodneven čebelarski tečaj. VOZNI RED V zadnji številki objavljeni vozni red dopolnjujemo še z naslednjimi progami po našem ozemlju: Osebni vlaki vozijo: Iz Beljaka v Podklošter ob 5.10 (brzo-vlak), 6.02, 9.15, 13.20, 16.45 (brzovlak), 18.10: iz Podkloštra v Vrata — Megovarjc ob 5.45, 6.37 (brzovlak), 10.15, 14.20, 18.07 (brzovlak), 19.10; iz Vrat — Megovarje v Podkloštcr ob 5.56, 7.50 (brzovlak iz Trbiža), 7.07, 10.27, 14.32, 18.30 (brzovlak iz Trbiža), 19.22; iz Podkloštra v Beljak ob 1.13 (brzovlak), 6.47, 7. 20 (brzovlak), 9.16, 12.15, 16.40, 20.30; iz Podkloštra v Šmohor ob 6.50, 10.02, 14.10, 19.00; iz Šmohorja v Koče — Muta ob 8.13, 11.16, 15.30, 20.21; iz Koče —Muta v Šmohor ob 3.45, 6.15, 13.35, 17.15; iz Šmohorja v Podklošter ob 5.29, 8.00, 15.22, 19.00; iz Beljaka v Beljaške Toplice ob 5.10 (brzovlak), 6.02, 8.05, 9.15, 10.05, 13.10, 13.20, 16.45 (brzovlak), 18.10, 18.20; iz Bcljaških Toplic v Beljak ob 1.29 (brzovlak), 6.57, 7.13. 7.35 (brzovlak), 9.44, 12.10, 12.41, 17.00 17.10, 17.43 (brzovlak), 20.56’ Vprašanja našega mtiisim Boljši in uspešnejši način okopavanja 7 * ~- >Rahla zemlja je pol gnojenja.« To velja ta vse okopavine, predvsem za pesa (ro-jio), krompir in koruzo. Z rahljanjem oz. okopavanjem dosežemo, da pride v zemljo več zraka, vlage in toplote ter da zatremo plevel. Okopavanje moramo izvršiti pravočasno in pravilno. Bolezen in plevel moramo eatreti že v kali, ako hočemo, da bo naše prizadevanje uspešno. V prvi mladosti zatrte plevelne rastline ne odženejo več. To opažamo predvsem pri ameriškem rogo-vileku oz. francozli. I >clo z navadnimi udarnimi motikami, kakoršne srno rabili doslej, je zelo nepopolno in naporno. Plevelne rastline pri delu s temi motikami čestokrat sproti zasipamo, ako istočasno plevel ne odstranjujemo s pletvijo. Ker se pri tem delu tudi počasi pomikamo naprej, okopano in prc-rahiano zemljo sproti spet tlačimo. Delo z udarnimi motikami je tudi zelo naporno, ker moramo biti pri njem vedno sključeni in upognjeni. Z vlačilnimi motikami delamo vendar IV pokončni, ritenski hoji, pri kateri vlečemo jekleno klinjo motike približno 2 cm pod zemeljsko površino. Vsed tega je delo neprimerno olajšano in boljše. Plevelne rastline pod vratom izpodrezujemo in deloma vsled posebne konstrukcije motike vržemo nazaj, da se posušijo. Tudi rahljanje z vlačilno motiko je neprimerno boljše kot z udarno. Vsaj z njo preralilano zemljo ne poteptamo več. Predvsem pa nam omogočijo vlačilne motike neprimerno hitrejšo izvršitev dela. Vlačilne motike sem videl v trgovini Pilli v Celovcu po ceni 8 do 9 šil. Vsekakor pa te dobimo seveda tudi drugod. Pri Glavni zadrugi v Celovcu dobimo tudi motike na kolo, katere delujejo podobno kot nekaki ročni kultivatorji in kateri okopavanje dosti bolje in hitreje izvršijo kakor udarne motike. Nadaljnje olajšanje in izboljšanje okopavanja nam omočajo okopalniki na konjsko vprego. Zanimivo in poučno je naslednje poročilo, katerega nam glede uvedbe in uspešnosti okopalnika podaja primorski kmečki praktik, tov. Magajna: »Naši okopalniki imajo lemeže tako prirejene, da ne rahljajo samo zemlje, marveč tudi izpodrezujejo plevel. V začetku so trdili ljudje, da bomo njive z njimi samo zaplevclili. Zdaj so pa lepo utihnili vsi. V začetku se nismo niti v sanjah nadejali, da bomo z njihovo pomočjo več pridelali, naša želja je bila le, da bi hitreje in lažje opravili mučno nalogo. Kako prijetno pa smo bili presenečini, ko smo spoznali, da so pridelki veliko lepši in večji.« »To je zlodej!« je dejal moj sosed. »Ko bi la ko-lovrta stresala konjske fige iz sebe, bi nič ne rekel, ampak ...« Pa dejstvo se da prav z lahkoto pojasniti. Pri okopavanju z motiko (predvsem z udarno. Op. podpisanega) pač prerušimo zemljo a jo za seboj tudi temeljito poteptamo. Pri delu z okopalnikom pa jo edino tepta držačeva pot, ki je le enkratna. Na kilometer daleč boste razločili doraslo koruzo, ki je bila okopana z okopalnikom od one. ki je bila okopana z motikami.« Kočuški O oskrbovanju lucerne v poletnem času V severnih naprednejših pokrajinah stojijo na stališču, da je primerno, da lucer-nišče po vsaki košnji obdelujemo. Obdelujemo najuspešnejše s stroji za okopavanje oz. z okopalniki. V ta namen je pač potrebno, da sejemo tudi lucerno v vrste, ki so oddaljene vsaksebi po 20 do 25 cm. Sicer so mi v Podravljah oz. v Lipi pripovedovali o nekem naseljencu, ki na manjši, površini lucerno seje celo z roko v vrste in jo potem tudi kar z motiko okopava. Na večjih površinah naravno tega naseljenca ne bomo mogli posnemati. Vem pa, da skušajo ljudje doseči rahlo zemljo lucernišČa tudi z brananjem. Opozarjam vendar, da pravilno brananje tu in tam prenese samo lucerna na zemlji, ki je za pridelovanje nemške detelje odlično prikladna. Na slabejši zemlji je škoda vsled potrganja in lomljenja krhkih mladih poganjkov lucerne pri brananju večja kot korist, katero imamo o