Leta« naročnina inaša 40*— Din. Uredništvo in uprava t Ljubljani, Selenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Pogtni hranilnici it 18.180. Rokopisov ne vračamo! Telefoa it. 21-01. V Ljubljani, dne 12. avgusta 1933. Stev. 32 — Leto 11. IZHAJA VSAKO SOBOTO vojvode po Gorenjskem v IMENU NJEGOVEGA VELIČANSTVA KRALJA! Deželno sodišče v Ljubljani je (ponaredbi z dne 7. marca 1933, s katero je bila določena glavna razprava) razpravljalo dne 21. marca 1933 javno pod predsedstvom sos. Kralja Ivana, v navzočnosti sos. dr. Petelina Bogdana, sos. Javorška Karola kot sodnikov in s°3. pr. Poljanca Franceta kot zapisnikarja v prisotnosti zasebnih1 tožilcev Frankoviča Pavla, Percla Josipa in Jugovarja Rika (njihovega zastopnika dr. Jelenca Celestina, odv. v Ljubljani), obtoženca v prostosti Mateliča proslava (in dr. Cepudra Josipa, odv. v Ljubljani) o obtožbi, katero so vložili gori navedeni zasebni tožilci zoper Mateliča Miroslava ffadi prest, klevete po čl. 52 zak. o tisku in P° predlogu, stavljenem po zastopniku toži-teljev, naj se obtoženca spozna za krivega in cbsodi v srn. pismene obtožbe ter po predlogu hranilca, naj se obtoženca oprosti, istega dne razsodilo tako: Pot našega Dne 9. julija t. 1. se je odzval predsednik našega Središnega odbora v Beogradu, naš Ilija Trifunovič — vojvoda Bir-čanin, vabilu, da obišče Slovenijo in si n i licu mesta ogleda delovanje Narodne Odbrane v Ljubljani. S tem obiskom je bil združen enodnevni izlet po naši Gorenj- vomiku, naš nacionalni kmet v Križah — vsi so kot nedeljiva celota zbrani pod okriljem NO, vsi ti čutijo enako, vsi ti imajo iste težnje in cilje. Vsi ti so z odprtimi rokami in odprtimi srci sprejeli našega vojvodo, ki je brez visoko donečih fraz in brez vsake vzvišenosti dobil takoj zgrda odstraniti vse one, ki iz kakršnihkoli na videz še tako idealnih interesov rujejo med nami ter zanašajo med nas medsebojno sovraštvo in nezaupanje. Ko je naš vojvoda odhajal v Beograd, je bil navdušen nad lepoto naše zemlje in nad iskrenostjo naših ljudi in prepričani Matelič Miroslav, roj. dne 8. marca 1897 v Boštanju ob Savi kot sin pok. Petra in pok. Ane roj. Bradula, prist. y Ljubljano, r. k., oženjen, trgovec na Miklošičevi c. 13 v Ljubljani, s premoženjem, bil vojak, pismen, nekaznovan, na prostosti je kriv, za tnothtot in edindi/a dvzavt en dvzcu/M i&zik da je kot odgovorni urednik tednika Pohod; v 7. številki z dne 22. oktobra 1932 na 3. strani v II. stolpcu pod zaglavjem »Z obhodov« objavil v članku pod naslovom »Hrastnik«, da je v neki gostilni v Hrastniku gospodična K. dala intemacionalcem za pivo, da so zapeli v naslovu imenovani bojno himno »Die Wacht am Rhein« in s tem priobčil o zasebnih tožilcih Frankoviču Pavlu, Perclu Josipu in Jugovarju Riko nekaj neresničnega, kar utegne škodovati njihovi časti, dobremu imenu in družabnemu ugledu in pridobitnemu kreditu, iter s tem zakrivil prestopek klevete Po čl. 52 zak. o tisku in se obsodi po čl. 56/11 zakona o tisku z uporabo § 71/V k. z. na 240 in 180 Din, skupaj 420 Din denarne kazni, .plačljive v enem mesecu po pravomoč-nosti te sodbe, v primera neizterljivosti na 7 dni zapora, po čl. 62 zak. o tisku na plačilo 300 Din materielne odškodnine imenovanim zasebnim tožilcem nerazdelno, v srn. § 63 tega zakona mora na čelu tednika »Pohod« natisniti v prvi številki, ki izide po pravomočnosti te sodbe, sodbo v izr pisku ter ima po § 310 k. p. trpeti in povrniti stroške kazenskega postopanja in izvršitve kazni, z omejitvijo po § 314 k. p. Stroški so izterljivi (§ 209/11 k. p) NEKOLIKO KOMENTARJA NAŠIM DOPISNIKOM V slučaju, ki ga obravnava gorenja sod-ha, je naš odgovorni urednik prevzel odgovornost za članek, ker nismo mogli in hoteli izdati pisca. Nastopili smo dokaz resnice, ki 8e pa po mnenju sodišča ni posrečil. — Nočemo kritizirati sodbe, kajti škoda bi bilo govoriti o stvareh, ki so definitivno zaključene. Slučaj pa je tak, da služi lahko našim dopisnikom in čitateljem kot tipičen vzgled, kako težko in odgovorno je v današnjem času in pod sedanjim tiskovnim zakonom objavljati razne dopise, ki tangirajo čast enega ali drugega. V zadnjem času čujemo govorice in namigovanja, da naš list ni več neodvisen, da je prodan kapitalistom in da vsled tega ne prinaša nobenih napadov več na gotove osebe in gotova podjetja. Kdor čita gorenjo sodbo, bo morda razumel naše stališče. Ne izdajamo lista zato, da bomo plenjeni, toženi in obsojeni, ne izrabljamo idealizma svojih Rlavnih sotrudnikov zato, da bodo nosili posledice gnoja, ki bi ga hotel eden ali drugi >nacijonalist« zmetati na eno ali drugo nje-niu neljubo osebo. Mi živimo in hočemo živeti tudi v bodoče kot resno, stvarno glasilo iskrenih jugoslovanskih nacijonalistov, ki se De morejo in ne smejo izčrpavati z malenkostnimi vsakdanjostmi. 2e enkrat smo po-vdarili to, kar povdarjamo tudi danes: Ne pošiljajte listu pritožbe o izzivanju nacijonal-tiih nasprotnikov, poročajte nam raje. kako io je ta ali oni nasprotnik skupil vsled svo-j«Ka Uživanja. Bodite vi sami čuvarji časti in ugleda našega naroda in države, izvršujte vi sami to, kar je potrebno v obrambo časti in ugleda našega naroda in države, ne pričakujte pa, da bo vse to delal in nosil naš Naši Kočevarji in državni jezik V zadnji svoji številki smo priobčili dobesedni prevod članka, ki ga je priobčila »Gottscheer Zeitung« od 20. julija 1933. kot kritiko službenega navodila naše banske uprave od 12. julija 1933. Ta odgovor naših Kočevcev kaže, da se nikakor ne zavedajo položaja, ki ga zavzemajo kot »jezikovni otok« in kot del narodne manjšine v naši nacionalni državi. Temu niso krivi toliko sami kot ona od njih tako povdarjena usluž-nost in toleranca naših državnih funkcionarjev pri službenih razgovorih s pripadniki tega jezikovnega otoka. Odgovor »Gottscheer Zeitung« si naj zataknejo za klobuk vsi oni naši pripadniki skrajne zapadno-zahodne kulture, ki hočejo imeti na rokah vedno najfinejše rokavice in so vsi srečni, če lahko napravijo tujcu kakršnokoli uslugo, ne pomislijo pa, da ima vsak Jugoslovan prvenstveno dolžnost čuvati tako v privatnem kakor tudi v javnem življenju čast in ugled jugoslovanskega naroda in jugoslovanske države. Kočevski Nemci naj se zamislijo predvsem v razmere, v katerih žive naši koroški Slovenci v Nemški Avstriji. Danes imajo Nemci v Kočevju in okolici veliko več svojih šol kot jih imajo koroški Slovenci, čeprav je število koroških Slovencev nesorazmerno večje. Vsak naš^ človek na Koroškem ve, da ne bo našel državnega ali občinskega uradnika, ki bi hotel govoriti ž njim v slovenščini. Naši ljudje na Koroškem žal ne poznajo one uslužnosti avstrijskih državnih funkcionarjev in tolerance posameznih uradnikov, ki so jo okušali kočevski Nemci po lastnem priznanju skozi polnih petnajst let v tej bal- list s svojim odgovornim urednikom! Tudi on je nacijonalist in naš brat, njegove žrtve so naše žrtve in bodite uverjeni, da je mnogo lažje dobiti dopisnike kot pa odgovornega urednika. Bodite zato oprezni in čuvajte naše glasilo! Kljub večkratnemu obmejnemu nesoglasju pridemo končno le do spoznanja, da leži naša boljša bodočnost samo v enotni in močni slovanski fronti kanski Jugoslaviji in na katero računajo tudi v bodoče. Gospodje iz Kočevja, ki imate dobre zveze z dr. Kraftom in spadate med one, ki pozdravljajo dolgo zaželjeno ujedinjenje nemškega naroda, priskrbite potom svojih zvez, da bodo naši dobri koroški Slovenci, ki so prav gotovo vsaj tako dobri avstrijski državljani kot ste vi jugoslovanski, naleteli vedno in povsod na uslužnost dn toleranco, ki jo zahtevate in pričakujete Vi od naših državnih funkcionarjev in od naše državne uprave. Dokler pa tega ne dosežete, tako dolgo nimate pravice zahtevati, da se nadaljuje od vas hvalisana uslužnost naših funkcionarjev, kajti nadaljevanje take uslužnosti bi bilo nezdružljivo z nacionalnim čutom naših koroških Slovencev, ki so ravno tako ljudje kot ste vi in ki imajo ravno toliko pravice uporabljati svoj materni jezik kot si jo lastite vi. Pisec članka dokazuje popolho lojalnost in patriotsko neoporečnost kočevskih Nemcev s 100°/o udeležbo kočevskih Nemcev pri volitvah dne 8. nov. 1931., češ, priča, to je minister Pucelj. Ta dokaz pa nekoliko šepa. ravno tako, kot če bi hoteli n. pr. vojvodinski in banatski Nemci dokazovati svojo absolutno (lojalnost s tem, da so včlanjeni v današnji JNS in da je njihov vodja dr. Kraft celo član glavnega odbora JNS. Kjer je telo, tam še ni duša, da pa duša ni nacionalna, o tem ni treba dokazov, o tem lahko pričajo najbolje naši tamošnji domačini in kolonisti. Vsi smo ljudje, vsak ima pravico do vporabe svojega materinega jezika in mi kot jugoslovanski nacionalisti bomo vedno dosledno zastopali stališče, da ima na ozemlju kraljevine Jugoslavije bivajoči pristni Nemec natančno isle pravice kot jih ima na ozemlju Nemške Avstrije bivajoči pristni Slovenec. Dvojne mere ne poznamo, znali bomo polagoma doseči, da se bodo morali tudi naši Nemci prepričati o svoji enakovrednosti z našimi koroškimi Slovenci. V tem oziru jim tudi Hitler ne bo pomagal, ker so lahko prepričani, da ima Hitler mnogo večje skrbi kot pa skrb za naše itak dovolj dobro tretirane kočevske Nemce in da ima prevelik interes na dobrem razmerju z Jugoslavijo, kot da bi riskiral radi kočevskih Nemcev ali spodnještajerskih neničurjev kakršenkoli konflikt z našo državo. Ce bodo kočevski Nemci vse to vpošte-vali, potem ne bodo mogili tarnati, kako težko se je priučiti tujemu jeziku, da je treba za tako priučenje mnogo vaje in obče- vanja, da pa ubogi podeželski kočevski Nemci žal nimajo možnosti za tako občevanje. Naši »zabiti« koroški Slovenci so našli, hočeš nočeš, dovolj prilike, da se priuče nemščini in menda ne živi v mejah Nemške Avstrije niti en Slovenec, ki bi ne obvladal vsaj najbližjega nemškega dialekta. Ali so morda naši Korošci bolj inteligentni kot pa naši kočevski Nemci? To najbrž ne bo res, potem je resničen očitek, ki ga sedaj Nemci napravljajo nam Slovencem, očitek namreč, da jim nismo dali dovolj možnosti in prilike za učenje slovenskega jezika in da se kljub svoji izredni lojalnosti našega jezika niso mogli naučiti. Logično bi bilo potem od gospodov okoli Kočevarice, da bi navdušeno pozdravili odlok naše baqske uprave od 12. julija 1933., kajti ravno ta odlok jim bo dal možnost spopolniti se v znanju slovenščine, ko bodo prisiljeni občevati s funkcionarji kraljevine Jugoslavije v državnem jeziku. Mi Slovenci smo pri tem toliko tolerantni, da niti ne zahtevamo, da bi se priučili ravno slovenščine. Brez nadaljnega se lahko priuče tudi srbohrvaščine, kajti tudi to obvlada več ali manj vsak naš državni funkcionar. Mi nočemo torej slovenizirati kočevskih Nemcev tako kot hočejo Nemci ponemčiti naše koroške Slovence, mi hočemo le to, da tvori tudi kočevski jezikovni otok del ozemlja kraljevine Jugoslavije, kjer veljajo tako za naše funkcionarje kakor tudi za naše na tem otoku naseljene državljane natančno isti predpisi kot n. pr. v Ljubljani, ali v Beogradu, ali v Skoplju. Mi vam priznavamo vašo skrajno lojalnost, čeprav nosi drevje v okolici Kočevja urezane kljukaste križe, mi vemo, da vaše misli ne segajo nikdar preko mej kraljevine Jugoslavije, mi vemo tudi, da sočuvstvujete z nami, kadar se zgražamo nad nacionalno usodo naših v Nemški Avstriji bivajočih Slovencev. Ravno vsled tega pa vas hočemo podpirati in bomo skrbeli z najtočnejšo kontrolo nad poslovanjem vsega našega uradništva, da boste imeli dovolj prilike za priučenje našemu državnemu jeziku in da boste v vseh naših uradih naleteli na isto prakso, ki jo izvaja naša narodna vojska. Ce vaši fantje pri nastopu kaderske službe prav lahko shajajo in se sporazumevajo z nadrejenimi, ki večinoma sploh nimajo pojma o nemščini, ravno tako se boste lahko sporazumevali tudi vi z našimi uradniki, ki se bodo morali pač odpovedati svoji zapadni kulturi in se zavedati, da so tudi oni člani jugoslovanskega ski, tekom katerega je mogel naš vojvoda stopiti v stike z našimi organizacijami v Kranju, Jesenicah, Javorniku, Lescah in ftrižah. Tako je imel priliko tekom 8 ur vsaj mimogrede dobiti vpogled v miselnost onih treh glavnih stanov, ki se danes zbirajo pod okriljem Narodne Odbrane. Naša nacionalna inteligenca v Kranju, naš nacionalni delavec na Jesenicah in v Ja- najožji kontakt z miselnostjo teh naših div-nih borcev. Tudi pri tej priliki se je pokazalo, da smo eno po svojem čuvstvova-nju, da ni nobenih nasprotij med nami niti po verski, niti po plemenski pripadnosti, da sta tudi slovenski kmet in slovenski delavec danes prepričana Jugoslovana. Vse, kar nam manjka, je medsebojno spoznavanje. Seveda bo treba zlepa ali smo, da bo izpolnil svojo obljubo in bo prišel čimprej zopet med nas. Prepričan naj bo tudi, da ga bo slovenski del našega naroda sprejemal vedno bolj iskreno, čimbolj bo spoznaval njega in delo ter cilje oae Narodne Odbrane, kateri načeljuje naš vojvoda po soglasni volji vseh iskrenih nacionalistov iz vse države. Vojvoda Birčanin (X) v družbi predstavnikov NO pred Nar. domom v Kranju in na Bledu. naroda, da so tudi oni del jugoslovanske vojske, ki mora v dobi miru pripravljati naš narod, da bo zrel .in povsem enoten v dobi borbe. ! , Poleg tega naj si zapomnijo naši kočevski Nemci, da obstojajo poleg nemščine še drugi svetovni jeziki in nimamo prav nič proti temu, če se bodo začeli tudi kočevski Nemci baviti prav intenzivno s 'francoščino, angleščino ali morda celo ruščino. Naj se priuče ruščini, ki je tudi brez dvoma svetovni jezik, pa se (bomo razumeli med seboi ijV ne bo Več Opasnosti,da bi uba^i kočevski davkoplačevalec ne mogel odrajtati svojih s skrajno kilo zbranih zadnjih dinarčkov naši davkariji. Sicer pa tvori ves ta članek v Kočevarici slavospev onim našim nezavednim in nedoslednim državnim funkcionarjem, ki se ne zavedajo, da so v izvrševanju svoje službe predstavniki našega naroda in naše ■države, da morajo torej v izvrševanju svoje službe pa tudi v zasebnem življenju predstavljati to našo držalo in ta n$š narod in da ne smejo pod pohenim pogojem vporab-ljati tujega jezika. Če n. pr. kočevski Nemec res še ne obvlada našega jezika toliko, da Nova Eden najvažnejših problemov sveta, morda važnejši kot je londonska gospodarska komfeireaica, je problem Vzhodnega pakta, FAiicije in Rusije,- Kajti to je pregnipacija ev&psklH držav, vmjitev k staremu političnemu Tedu, ki je obstojal že pred vojno. Po vojni je Evropa blodila v medsebojnih odno-šajlh, dokler mi zablodila in pozabila pot, po kateiri je "hodila pred letom 1914. Tu izvira tudiMv$> nezadovoljstvo tistih, ki so bili že prefi evropsko vojno za današnji politični red. Nesumljivo je, da so dogodki v Rusiji od leta 19.17 dalje mnogo vplivali, da so se napustile linije stare politike. Ravno taiko je tudi nesumljivo, da so se dogodki od leta 1917 dalje v Thisiji vršili pod vplivi iz tujine. Današnji Vzhodni pakt, to je pakt med Rusijo, Malo antanto in držav v vzhodni Evropi o definiciji napadalcev je postavil most, po katerem je omogočeno zopet priti na polje predvojne zunanje politike. Ta pakt je približal Rusijo Evropi in Rusijo Franciji. Morda leži vsa nesreča politične in ekonomske neurejenosti v Evropi v tem, da se je po vojni izoliralo veliko slovansko državo, ki je bila vedno močan evropski faktor. Z Vzhodnim paktom je ta izoliranost prenehala. To pomeni velik korak v napredovanju slovanskih političnih grupacij, ki potegnejo s seboj zopet grupacijo konstruktivnih sil Evrope. (Vse, kar želi Evropi mir in red, se je Vzhodnega pakta razveselilo. Z njim pričenja nova era v evropski politiki po tolikem blodenju, ki je trajalo polnih 15 let. Vzhodni pakt, četudi po svoji vsebini ne predstavlja nič velikega, niti ne vsebuje nič konkretnega, ima vendar velik pomen, ker pokazuje pravilne poti. Ta pakt sam po sebi ni not>ena garancija za mir, vendar pa približuje tiste sile, ki so predpogoj evropskega miru. Vzhodni pakt približuje najprej slovanske države in potem približuje politiko Slovanov in Francozov. Navadno se iz majhnih stvari razvijejo velike. Vzhodni pakt je ena teh majhnih stvari, ki morejo prinesti velike uspehe. Pri st var jan ju Vzhodnega pakta je vidno sodelovala tudi Francija, in sedaj ko je tudi uradno potrjen, se mu je še tesneje pridružila. Evropa ne sme izgubiti z uma, da je njen koren na vzhodu, pa naj bo vzhodna Evropa kakorkoli razdeljena na več majhnih držav. Na vzhodu Evrope leži težišče evropske in svetovne politike. Koliko važnosti je Vzhodni pakt in njegova pot, vidimo najbolje po tem, da so se našle sile, ki miso tej grupaciji naklonjene in ki skušajo važnost te grupacije omalovaževati. To so zopet iste sile, ki so odgovorne za politične dogodke v Rusiji od leta 1917 dalje in ki dobro vedo, da leži gospodarstvo evropske politike v bodočnosti slovanskih (Nadljevanje in konec) Vkljub vsemu, pa imajo tudi trusti in karteli svoje dobre strani. Predvsem se jim mora šteti: v dobro, da omogočajo strogo kontrolo nad produkcijo karteliiramih oz, v trustu združenih podjetij tako, da je lahko doseč: trajno ravnovesje med produkcijo im komsu-mocm, M je silne važnosti za stabilnost trga im izkljmčenje gospodarskih pretresljaijev in ekonomskih kriz. Druga okolnost, ki se jo mora šteti udru-žetnjem kapitala v dobro, je tudi precejšnja stalnost cen in kakovosti proizvodov (stailni tipi blaga), kar je v veliko polabčenje trgovini in izključuje deloma spekulacijo. Tretje dobro, ki se ga mora šteti v prilog zlasti trn stom, je njih sijajna organizacija vse proizvodnje, prodaje in vse notranje ureditve, ki omogoča največ jo ekonomijo im prihranke produkcijskih stroškov, ki so reducirani na .miinlimum in je tako podana možnost, da padajo cene ma majnizji možni. nivfi. Radi možnosti inajprikladmejše delitve dela im dovršene proizvodne organizacije se izrabljajo na najboljši način sirovlne, delovne moči, orodje lin čas. V drugih sekundarnih tovarnah se predelujejo ostanki sirovim iz glavne produkcije in se izčrpa iz njih cele vrste derivatov (n. pr. pri naftsi, antracitu itd.). Delavci ne prehajajo od dela do dela, z ■oddelka v oddelke, ampak vrše vedno isto delo, kar omogoča naj- se more v njem razločno izražati, prav, naj odgovarja našemu slovensko govorečemu funkcionarju v nemščini, kadar govorita iz-vert službe. Tak način občevanja bo dal ravno ubogim Hočevarjem ono vajo, ki jo pogrešaj!) in gbtovo bodo samo na dobičku, če se bodo priučili jeziku, ki ni nič manj kultiviran in izcizeliran, pri tem pa gotovo mnogo bolj blagoglasen kot je nemški. Za zaključek le še to. Ne poznamo na ozemlju kraljevine Jugoslavije, nobenega kra-ja^ ki' bf se imenoval Gottšchee, poznamo samo Kočevje. Čudno se sliši, če uporabljajo se' danes naši državljani' ime Gottšchee,' ko vendar ni to v skladu z njih lojalnostjo na-pram zakonom naše države in ko to ime sploh ni nemško. Pravilno ime se glasi Kočevje in je zadnji čas, da se prepreči vpo-raba nemške spakedranke, napravljene iz našega, povsem domačega imena Kočevje. Hvaležni bomo torej Kočevarici, da je načela to vprašanje, upajmo, da nam bodo hvaležni tudi kočevski Nemci, ker tega vprašanja ne bomo več spustili iz svojih vidikov in bomo prav natančno kontrolirali, kako se izvršuje navodilo naše banske uprave od 12. VI. 1933. Rusija grupacij. Vzhodni pakt je dobil svoje protiv-nike in svoje pristaše. Pričela je podtalna borba, kajti tu gre za vprašanje o nadoblasti nad evropsko politiko. Odkar je izgubila nadoblast tista grupacija, ki še sedaj z Vzhodnim paktom ustvarja, gre politika Evrope, rakavo pot in blodi. Važnost Vzhodnega pakta bo Evropa ocenila šele tedaj, kadar bo rodil svoj plod in ko bo dovedel do neizbežnega formiranja tiste grupe, ki ve, kaj hoče in ki je edina zmožna, da postavi pravilen red V Evropi. Francija teži k Vzhodnemu paktu. To je v stvari zbližavanje slovanske in franooske politike. Za sedaj niti Slovani niti Francozi ne uvidevajo važnosti tega grupiranja. Zato se k tej grupaciji ni moglo pristopiti neposredno, temveč posredno naokoli — s paktom o definiciji napadalcev. Francozi in Slovani imajo tiste zemlje, ki so v ekonomskem in političnem pogledu najvažnejše in najplodnejše. Njihova moč se mora občutiti v Evropi, v Aziji, v vsem svetu odnosno v svetovni politiki. Francija to uvideva in je uvidela že za časa Napoleonovega pohoda v Rusijo. Francija je za tem od nekdaj težila in še vedno teži. Slovani so njeni prirodni 'zavezniki. Toda dogodki, nenadni in prevratni dogodki s svojim korenom v inozemstvu, so v Rusiji od leta 1917 dalje preprečili njeno težnjo in so izolirali Rusijo od sodelovanja v evropski politiki. Ko je Francija uvidela težkočo v evropski politiki po svetovni vojni, ki je končala brez Rusije, je stremela, da se povrne k tistim starim predvojnim potom. Francija je, če ne iniciator, vsaj glavni sodelavec Vzhod-neda pakta. Teda na delu so nevidne sile,^ ki hočejo Francijo odvrniti od zbližanja s Slovani. V vseh velikih prestolnicah Evrope ne gledajo radi tega zbliževanja. Z gotovih strani se Franciji stalno sugerira mišljenje, da ne bo imela od tega pakta nikakih koristi. Res je, od tega pakta ne bo imela nikake neposredne koristi, toda on je baza za jačje politično in ekonomsko zbližanje, ki bo prineslo koristi ne samo Franciji, temveč tudi ostalim evropskim deželam, ki žele urejene politične situacije v Evropi. Mi smo prepričani, da ti tuji vplivi, ki skušajo Francijo prepričati o nekoristi Vzhodnega pakta, ne bodo imeli željenega uspeha in da bo Francija šla po tisti ,>011, po kateri je hodila pred vojno. Upamo, da ne bo Francija podlegla italijanskim vplivom. Rusija ni kriva, če ni mogla do sedaj sodelovati pri reševanju evropskih vprašanj. Ona je bila izolirana po sili neugodnih prilik in je bila dolgi niz let zavzeta z reševanjem svojih notranjih vprašanj. Z Vzhodnim paktom se je približala tistemu mestu, na katerem je bila v evropski politiki do leta 1917. večjo spretnost in specializacijo, s tem ipa je prihranjeno tudi mnogo orodja ’in časa. V znatni meri so zmanjšani tudi izdatki za reklamo in vfii drugi izdatki, ki so potrebni v režimu prosite konkurence. Zmanjšani pa so tudi honorarji za potnike ‘in za kolekcije vzorcev. Z možnostjo takih znatnih prihrankov, pa je — -kakor je bilo že rečeno — podana možnost nizkih cen. Ali tu leži ravno glavno zlo trustov in kartelov, znižanje cen še od daleč ni sorazmerno z velikimi prihranki, ki so tu omenjeni in ki gredo skoraj v celoti v korist le kapitalistom; od tod tudi ves odpor proti njim. Kakor je bilo že omenjeno, so trusti večkrat spreminjali svojo zunanjo obliko, da se [xrilag de raznim zakonskim odredbam, ki so jih preganjale. Ali spreminjala se je le oblika, bistvo je ostajalo vedno isto. Prvotna oblika trustov je bila pri lično taka kot so karteli, t. j. običajni sporazumi velike industrije, ki so se imenovali »pools«. Ravno proti: tej obliki je bil izdan že imenovani odlok »Sharman Act«. Trusti so se zato -preosn o-vali v novo obliko, ki je obstojala v popolni konsolidaciji udruženih podjetij, t. j. fuziji, tako da so združena podjetja zgubila svojo avtonomijo in samostojnost, ki se je odškodovala z odgovarjajočim zneskom v delnicah novega podjetja — 'nista. Ali tudi to obliko je preganjal zakon in so trusti zopet menjali svojo taktiko in pustili formalno in pravno samostojnost posameznim podjetjem, osnovala pa se je nova družba, ki je prevzela ',“l5 kot samostojen narod, nasprotno kot -samosvoja nacija mu pa grozi pogin. Tedaj bi Postal naš »Mi« le zgodovinski poj-m, čeprav Je bil naš »Mi« tisoč let ime naroda- bre^ bistne zgodovine. M-Z. K. FRANC MIKLIČ, HOTKL & RESTAURATION, DAMPFSAUU & HOIjZHANDLUNG, uporablja še sedaj sledečo nemško fakturo: Herrn N. N................................................... Oborsende Ihnen Faktura iiber nachste-hend verzeichnete Httlzer, welche auf Ilire Gefahr mit Waggon No...............nach......... ............ abgesendet wurden. Bitte den Betrag von Din................... Hochachtungsvoll. Zahlbar und klagbar in Ljubljana. Bei verspiiteter Bezahlung werden Bankzinsen verrechnet. Reklamationen werden nur drei Tage nach Erhalt der Ware beriicksichtigt. Karteli in trusti Mi Z obhodov Jesenice DIMNIKARSKA ZADEVA (K popravku g. Šebasta, dimnikarskega mojstra na Jesenicah v 30. štev. »Pohoda«.) Mnenja smo, da s takim popravkom, ki smo ga citajii v zadnjem >Pohodu«, še ne more biti likvidirana zadeva, ki posega v Ponos in končno tudi v žep jeseniškega proletarca. Trdno smo odločeni ščititi njegove človeške in državljanske pravice, pa naj bi mu jih kratil Peter ali Pavel. Ni in ne bo nas strah pred posameznikom, pa tudi ne pred javnostjo. Naj torej »Popravek« še nekoliko popravimo in pribijemo naslednje: Res je, da ste hodili okrog hišnih posestnikov in pobirali podpise, da zasigurate ®brt celega okraja zase. Vemo pa seveda sami, da koncesij v naši državi ne oddajajo hišni posestniki, pač pa oblasti. Res je, da ste , z našimi podpisi zasigu-rali obrt ali sivojo eksistenco v celem okraju zase. Res je, da ste diktirali hišnim posestnikom in najemnikom. Ali se morda več ne spominjate, da ste nekomu rekli, naj odstrani petelina z dimnika, z besedami: »Ako ga ne boste vi, ga bom pa jaz!« In — ko vam je neka gospodinja rekla, da ni treba °metati, ker dobro vleče, ste se izrazili: >Bom že jaz naredil, da ne bo gorelo!« Ali vam ni znano, da je neka gospodinja pekla kruh, ko je prišel dimnikar, pa ga je prosila, da bi šel preje k sosedu — pa je rekel, ^a mora ometati — in začel z delom v dimniku? Res je, da ste zahtevali vi ali vaši pomočniki plačilo za neizvršeno delo — pa ne samo pri eni, temveč pri mnogih strankah! Ali vam torej ni več za denar kakor za ometanje? Ko vam je neka stranka izjavila, da je že sama omedla, ste rekli: »Plačati pa morate vseeno!« Pravite, da se strogo držite »Pravilnika«. Kaj pa boste rekli, če vam povemo, da je v občini Jesenice neka letoviščarska hiša, v kateri sta dva štedilnika in štiri peči, pa že pet let ni videla dimnikarja? Ali morda ta hiša ne spada pod »Pravilnik«, ki se ga vi tako strogo držite? To za danes. Vedite, da nikogar ne maramo oklevetati, zahtevamo pa, da bo državljan državljanu enak v pravicah in dolžnostih! Obenem naj opozorimo javnost, da je bila v zadnjem »Pohodu« omenjena vloga hišnih posestnikov na kr. bansko upravo, naj bi se dimniki snažili tromesečno, pred par dnevi rešena po naročilu kr. banske uprave v Ljubljani negativno. Posestniki. Koprivnik pri Koieviu Dne 30. julija 1933. 1. je priredila tukajšnja Sokolska četa kljub raznim zaprekam in slabemu 'vremenu lepo uspelo predavanje. Predaval je brat Martelanc o higieni in nam zelo lepo orisal njen pomen posebno v kmetskih in delavskih domovih. Naivzoči so z izrednim zanimanjem sledili njegovim izvajanjem in po končanem predavanju hvaležno ploskali. Brat Martelanc pa nam je obljubil, .da bo v kratkem prispeval zopet z enim predavanjem. To pot bo predaval o zgodovini Jugoslovanov ter o naši borbi za osvobojenje in ujedinjenje za današnjo nam milo Jugoslavijo. Za to predavanje vlada med nami, ki živimo odrezani od ostalega slovenskega življa, pomešani med tukajšnje Nemce, še posebno zanimanje. Kakšnega pomena je tako predavanje za tukajšnje Slovence, zamore vedeti le oni, (ki so mu nacionalne prilike v našem kraju do dobrega znane. Želeti bi bilo, da bi se predavanja vdeležiili razen Sokolov tudi ostali Slovenci, posebno oni, ki grejo našim nasprotnikom na vabo. Vemo, da »o hudi časi, da nas tare gospodarska kriza, brezposelnost lin slično, vendar narodnost nam mora biti nad vse sveta, ki se ne sme prodati za skledo leče. One pa, 'ki to vabo nastavljajo, opozarjamo, da ne razpolagamo z protisredstvi, zato bomo pa posegli po radikalnejši in gotovo tudi tem primerno^ uspesni metodi. Pozivamo Vas, dokler je še čas, roke proč od naših ljudi. Nacionalist. Stara cerkev(Kotevie) ‘ u’ ^0SLB.t>NJI OPOMIN 1. Vsi nemški napisi v tukajšnji šoli naj takoj izginejo. 2. Razni uslužbenci tukajšnjih uradov naj upoštevajo državni jezik (čl. 3. ustave). Vsak tuji jezik v uradu naj opustijo. 3. Napisi na razpih lokalih naj se uredijo v smislu obrtnega zakona. JAVNO VPRAŠANJE Kaj je s podporo za brezposelne? Slišijo se (razne kritike onih, ki so lačni in otroci prosijo za kruh. Novo mesto lx nekega državnega urada se v teh div-nih večerih razlega blažena nemščina. Prizadeta gospa, ki je po rodu Nemka in do katere gojimo spoštovanje, naj izvoli vzeti to na znanje. Zagorie ZAHVALA RUDARJA Rudarji naeijonalisti se javno zahvaljujemo vsem bratom nacijonalnih organizacij kakor tudi bratom Sokolom, ki so nas v najtežjih dneh podprli 8 svojo akcijo, ko so zbrali darove za našo deco in izstradane matere in očete. Marsikateri se trka na prsa, da je inter-nacionalist. Toda tukaj so pokazali svoje delo prvi — bratje Sokoli in narodno čuteči ljudje, med tem ko internacionalci niso pokazali nič, Iz tega vidimo, kako ljubijo naš jugoslovanski narod. Ni bilo veliko ali je dobrodošlo in smo videli, da imajo voljo, da bi radi pomagali še več, ko bi imeli. Zato se najtopleje zahvaljujemo vsem darovalcem, ki so razumeli naš klic bede iz naših zagorskih revirjev in bratom Sokolom za njihov trud. Ne vemo, kdaj bo prišel čas rešitve iz te bede in pomanjkanja. Upamo, da bo kmalu na vidiku in da bomo tudi mi lažje zadihali ob takem času. Zdravo! Celie »HEIL HITLER!« V predzadnji številki smo Javili, da mladi sin trgovca Koniga izteza v kavarni roko po fašistovsfoo lin pozdravlja s »Heil Hitler!« Po tej notici se je čutil prizadetega g. Konig, trgovec v Celju, dasi ni bilo rečeno, da je to njegov sin. Lojalno ugotavljamo, da je to bil drug Konig, ki je za šalo taiko pozdravil svoje znance. * Iz rim. kat. vere v pravoslavno so prestopili sledeči: Krušeč Mairko, Krušič Zora, Gorenjak Konrad, Gorenjak Neža, Jaklič Vladimir. — Klub pravoslavnih Slovencev. Koniice Lepo katoliško vzgojo uživa oni mladenič kongregacije, ki je pljunil pred nekaj dnevi na sliko, ki jo je razstavilo sokolsko društvo v svoji oglasni deski in ki predstavlja prizor, ko kotorski škof Uccelini blagoslavlja v Kotoru sokolske prapore. Pljunil je na škofa, potem pa zasledovan, zbežal, kakor to store vsi ti pokvarjeni mladeniči. Pri vseh teh najrazličnejših početjih so taki ljudje pač samo sredstvo, dočim nasnovači mirno hodijo med ljudstvom in uporabijo vsako priliko, zlasti pa razne cerkvene shode, poroke, nove maše itd., da hujskajo ljudi, potem pa se skrijejo za takimi mladeniči, ki mesto njih hodijo na ričet. Pričakujemo, da se bo vendarle izpolnil rek, da vrč toliko časa hodi k studencu, da se razbije. Glavna razprava zoper tajnika tukajšnje Kmečke hranilnice, ki je v rokah cerkvenih krogov, Kuka Alojzija in zoper urarja Ficke Josipa, ki sta obtožena falzificiranja dolžnega pisma, glasečega se na 25.000 Din, prenare-janja sejnega zapisnika in uporabe dolžnega pisma v škodo vdove Ficke Josipine, bo pred okrožnim sodiščem v Celju 13. septembra 1.1. ob pol 9. uri. Ficke Josip je obtožen tudi še pit drugih deliktov, med njimi političnih. Razprava bo, kakor je pričakovati, izredno zanimiva in opozarjamo našo nacionalno javnost na isto. »Slovencu« in posebej piscu onih oslarij v tem listu-pod naslovom »Franček s Prlekije ma guČ«, sporočamo, da bo imel priliko se najesti koruze v zaporih jetnišnice v Ljubljani, da mu enkrat za vselej zavežemo jezik. Sedaj, ko je zaprta dopisniku rubrika med dnevnimi vestmi, se je spravil pod drug nedolžen naslov. Opozarjamo oba znana nam gospoda, ki tako dobro obvladata prleško narečje, da doba njune pogojne obsodbe še ni potekla in da utegne enega ali drugega zelo neprijetno zadeti v kratkem, ko bo treba iti na ričet. Državno tožilstvo v Ljubljani pa prosimo, da posveti svojo pozornost tudi takim člankom v »Slovencu«. Zdovcu Juriju, vpok. orožniku in nameščencu tvrdke Laurič, ni po godu sokolski pozdrav »Zdravo«. Radi tega pozdrava je na grd način razžalil enega naših ljudi, ko je prišel v gostilno Zdovčeve sorodnice Karat Jožefe. Radi žalitev bo ta drž. vpokojenec, ki se svojega položaja še ne zaveda, itak od-govorjal pred sodiščem, v ostalem pa priporočamo g. Lauriču, da nastavi še več takih ljudi v svojem obratu. Poverjeništvo Narodne Odbrane za Konjice in okolico je ustanovljeno. Oblastni odbor NO v Mariboru je pooblastilo s poverjeništvom tukajšnjega advokata g. dr. Mejaka Ervina. Guitani GOSPODU OSIANDER ERNESTU, GRAD JAVORNIK, POŠTA GUŠTANJ Vi pravite, da se Vas preganja, da ste miroljubni in se bavite izključno le s svojim posestvom. Ce bi bilo to resnično, da Vam je mar le Vaše gospodarstvo, imeli bi mir, morda bi Vas še celo spoštovali, a stvar drugače zvoni. Spominjali se boste še dobe, 'ko ste naše ljudi zmerjali z Windischer Trottel. Spominjali se boste tudi, da sta Vaša dva sinova odklonila državljanstvo ih y odklonitvi navedla, da ne nameravata živeti v Jugoslaviji (Med Windische Schvveine). Radovedni smo, zakaj pa vendar hočeta živeti med nami? Odgovor Vam damo mi; da bi Vi lažje rovarili, ker delo na posestvu bi opravljala Vaša sinova. Gospod Osiander, poznate nekega Škofa (Sclioffa), uiltna Nemec, še Hitler bi ugotovil čistost teutonske krvi, žal, da ga je rodila slovenska mati in da še danes ne zna dobro nemški. Ta mož je morail po Vaši želji kandidirati na nemški listi. Spominjate se, ko site nabirali podpise za nemško šolo pri slovenskih crtrcukih, poznate imena, ki so: Jelen, Prikeržnik, Pušnik, Pokeržnik, Borštner, Močnik itd., kaj ne, to so pristni Nemci. Sram Vas bodi, Vi trgovec slovenskih duš, izrabljajte njih uboštvo, da Vam pride blago cenejše. Drznemo se Vas tudi vprašati, kaj dela neki dijak, tehnik pri Vas. Oče tega dijaka je uradnik na občini mesta Celje, zakaj pa zbira otroke,, morda jih uči nemško, ne, ni res, on jim le vtepa nemško miselnost, ali je to dovoljeno v Avstriji in Nemčiji? Odgovorite gospod miroljubnež. Vi pravite, da se samo osmešimo, ne motite se, dosegli bomo, da boste mirovali, če drugače, ne, pa po hit-lerjarnizmu, poznate ta običaj, no saj je Vaš, dvomimo pa, da bi bilo prijetno za Vas, spravljati 'Vas na grmado. Tolsto vrški. JUGOSLAVIJA, DEŽELA DEMOKRACIJE IN NAPREDKA V nedeljo, 13. avgusta se otvori tukaj letno kopališče na prekrasnem, romantičnem; prostoru, pet minut pešhoje iz trga, ob vznožju priljubljene gore Urške (1698 m.) Za trg Guštanj je to kopališče velika pridobitev, na katero smejo biti Guštamjci ponosni, zlasti še, ker je bilo , zgrajeno v času hude gospodarske stiske. Krasen napredek obmejnega trga Guštanj navdaja tudi nas ju-goslovenske nacionaliste s ponosom, saj to ni edini napredek, ampak samo člen v celi vrsti gospodarskih pridobitev za Guštanj v kratkem času obstoja mlade Jugoslavije. Majko Jugoslavija! Koliko grešijo tvoji lastni verni sinovi, kaj šele oni, ki so neverni, ko dnevno na sestankih zabavljajo o Tebi, se Te sramujejo pred tujci, govore o kulturni zaostalosti in o nasilju, ne vidijo pa napredka stalnega, vsakoletnega, napredovanja v prosvetnem in socialnem oziru — ki se odigrava pred njihovimi lastnimi očmi! Bratje, pri agilnem Rdečem križu kraljevine Jugoslavije v Guštanju, bodite prihodnjo nedeljo ponosni ne samo kot člani R. K., marveč tudi kot Jugoslovani, saj ste se rodili kot Slovani, ne pa kot Rdeči križarji! Pa kopališče ni edini napredek v Guštanju. Pred 5 leti si je nabavil Rdeči križ svoj rešilni avto in lastno garažo! Koliko truda, požrtvovalnosti, socialnega in kulturnega razumevanja! In naši vrli gasilci. Demokratična Jugoslavija pusti svojemu narodu svobodno pot udejstvovanja; ker je mlada, da premnogo impulza, bodri, vžiga. Motoma brizgalna; prevozni avto in nov, krasen, v jugoslovanskih barvah lesketajoči se prapor pričuje o lepem napredku! In naši vrli Sokoli! Malo jih je, toda klonili niso in iz velike požrtvovalnosti in kulturnega udejstvovanja je nastal pred dvema letoma Sokolski dom, kulturno središče Gu-štanja in okolice, lani pa je bilo otvorjeno lastno letno telovadišče, kjer si sedaj mladi bratje Sokoli krepijo telo, mišice ... Napredek v Guštanju je še v drugih panogah v zadnjih desetih letih Jugoslavije večji, nego v 50 letih mačehe Avstrije. Šola je dobila 6. razred in vzporednico, lep šolski vrt, knjižnico, šolski oder, obrtno in gospodinjsko nadaljevalno šolo; cerkev nove zvonove, in važna popravila stolpa ter župnišča, trg je zravnan, sejmišče pretvorjeno v park, čez potok Suho, ki je letos bila regulirana, nov most, na Pokrovovem hribu smučarska koča, v tovarni spopolnjeni oddelki za osovine in novi za podkve, in ko bi bili lastniki jeklarne Jugosloveni, bi tudi martinovka ne stala. Trije pevski zbori, dva tamburaška, dober orkester iji dobra delavska godba na pihala skrbe, da se tudi tu ob meji glasijo nežne, pa tudi krepke jugosiovenske melodije. Pa se še udejstvujejo nacionalno in kulturno v 'Guštanju vrlo društvo rokodelskih pomočnikov, Narodna odbrana, Jadranska Straža, C. i. M. podružnica ... In napredek je vedno večji, vedno bol} viden, delo nasprotnikov, ovirajoče sile, pa vedno slabše, omagujejo, ker morajo omagovati. Mi pa kličemo: Živel jugoslovenski Guštanj! Ormoi KDO JE KRIV ALI NB BODIMO PRISTRANSKI V »Pobedi« od 28. junija t. 1. ugotavlja g. Janko Grivec, ravnatelj okrajne posojilnice (pod zaščito), da imamo poleg društva za zaščito živali tudi društvo za zaščito vlagateljev. Brezprimerna ironija!! Kaj bi pač rekel g. pisec, če bi mu naenkrat zasvetila na temnem obzorju naše gospodarske bodočnosti svetla zvezda društva za zaščito brezposelnih ravnateljev in drugih nameščencev pri denarnih zavodih, ki še danes, namesto da z mirnim in stvarnim delom popravijo krivice, skušajo s »filozofiranjem« odvrniti krivdo od krivcev. Pisec nam zamolčuje, kdo so bili tisti, ki so podpirali »konjunkturiste«, med vojno nastale dobičkarje, ki so po slepi strasti pritegnili čim več na se, se igrali z ljudskim premoženjem, Ali to niso bili ponajveč različni denarni zavodi? Morda celo taki, ki so bili ustanovljeni zgolj zato, da pomagajo malemu človeku, predvsem kmetu in obrtniku, ter s tem navežejo ugodnejše politične in gospodarske stike. Nekateri takih zavodov so igrali va banque ter posojaili preko lastnih sredstev graščinam, veleposestnikom in vele-podjetnikom. V kolikor jim je primanjkovalo zaupanih sredstev, so pač posojevali tujo lombardirano gotovino. Koliko bolje bi bilo, če bi ostali v mejah svojega delokroga, če bi uporabljali vloge, katerih jim v ostalem ni nikdo vsiljeval, za namene svojih zavodov, pustivši »konjunkturiste« ob strani. Morda bi se morali vodilni faktorji takih zavodov pri tem odreči svojim prijateljskim čuvstvom in poflno obloženim mizam, storili pa bi svojo dolžnost napram narodnemu gospodarstvu, vlagateljem, svojemu zavodu in javnosti. S tem bi pustili na strani ljudi, katerim podeljeni krediti delajo sedaj preglavice denarnim zavodom in ki so vzrok, da ne pridejo vložniki do svojih po večini težko zasluženih prihrankov. Visoke obresti, o katerih govori članek, so bile le dokaz nesolidnosti prizadetih zavodov. Zdrav in pametno poslujoč zavod je užival zaupanje ter je dobival vloge tudi proti nižjim obrestim, nasprotno so nesolidni zavodi z visoko obrestno mero privabljali vloge. Vložniku, kakor zavodu, je pa bilo vselej na prosto dano, vložiti ali ne, odnosno sprejeti ali ne. Ce zavodu ni bilo ležeče na posamezni vlogi, jo je mogel odkloniti ali pa jo per saldo izplačati. Argumenti »prijateljstva« in mnogokrat tudi »odlične pogostitve« so bili žalibog pre-često povod, da so nekateri odgovorni čini-telji posameznih zavodov podeljevali previsoke in nereelno zavarovane kredite. Žalibog je šla višina teh kreditov včasih v milijone in mnogokrat so se ti krediti podeljevali ali prekoračevali brez vednosti nadzornih funkcionarjev dotičnih zavodov. S takimi krediti so se včasih vršile kupčije, ki niso bile vedno dobro premišljene in najbolj racionalne, ter se moramo torej le čuditi, da člankar v »Pobedi« ni že takrat, ko je bilo še morda čas, premišljeval o rentabilnosti in solidnosti. Ko je podobno gospodarstvo denarnih zavodov v naši domovini.kot lavina sprožilo val nezaupanja, so se naši denarni zavodi poskrili za paragrafe. Mesto da sedaj, tako rekoč ob poslednji uri, pričnejo z resnim delom za sanacijo, se »vodilni funkcionarji« nekaterih zavodov bavijo z iskanjem krivcev obstoječega stanja ter so posebno brihtni med njimi našli krivca v — vložniku. Vložnik je kriv, ker je zaupal denar, kriv je, ker je za zaupan denar jemal običajne obresti, kriv je tembolj, ker zahteva svojo vlogo nazaj!! Morda pa vendarle ne kaže napadati vložnikov in jim očitati »konjunkturizma«, ker so zaupali. Zaupali so ne samo zavodu, temveč predvsem državi in monetij kar so dokazovali ravno z vlogami. Ali niso morda »konjunkturisti« oni, ki so si v vojnih in povojnih letih izposojevali denar, kupovali rea-litete ter vračali denarnim zavodom, ki so viceversa vračali zopet svojim vložnikom en papirnati dinar za štiri privarčevane zlate krone? Vztrajnost in poštenost ima včasih večji ali manjši uspeh. Ce ima morda kdo nekaj uspeha ter si je skozi celo življenje s trdim in previdnim delom ter štedljivim življenjem kaj pridobil, mu tega ni očitati, saj je šted-ljivost temelj države. Še manj pa mu je očitati, ce zahteva sigurnost za sroje prihranke, ki jih je zaupal posameznim denarnim zavodom. Očitanje bi bilo na mestu le posameznim faktorjem našega denarništva, posebno takim, ki so »gospodarili« z zadružnim premoženjem in vlogami malih in srednjih vložnikov. Bilo bi dobro, če bi se ti gospodje včasih spomnili in premišljevali o latinskem izreku, ki so se ga učili že kot drugošolci: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem« (»Karkoli delaš, delaj pametno, toda misli na konec«), NACIONALNI MOMENTI Med naše vzgojno važno nacionalne momente spada gotovo tudi vprašanje tujega jezika na naših učiteljskih šolah — to je, ali se naj bodoči učiteljski kader uči nemščino — ali — francoščino. Mnogim ni to nikak važen problem, ki je navidezno res nedolžen, v svojem bistvu ima pa dalekosežne posledice. Do zdaj je veljalo načelo tradicije, da mora naš učitelj nadaljevati in izpopolnjevati svojo duhovno kulturo le v vzorni nemški duhovnosti. Francoščina je pretežka, francoska kultura je za nas nepotrebna (sta zelo važna argumenta, da preziramo vrednost znanja francoske miselnosti), ki pa skrivata naše avstrijsko hlapčevstvo, naše nazadnjaštvo, našo duhovno letargijo. Ce se hočemo emancipirati in uvesti francoščino v naše učiteljske šole, se nikakor kulturno ne pregrešimo, ampak samo dokažemo, da smo postali gospodarji tudi v naši duhovnosti, ne pa le v gospodarskem področju. Savezna strelska družina Konjice, ki je bila ustanovljena preteklo zimo, je pričela tudi s svojim delovanjem na novo zgrajenem strelišču na Lavričevem vrhu. Strelišče ima izredno lepo in ugodno lego in odgovarja vsem vojaškim in oblastnim predpisom. — Gospod tovarnar Lavrič je šel strelski družini z veliko prijaznostjo na roko, ko je dovolil pravzaprav brezplačno uporabo svojega sveta za zgraditev strelišča, istotako gre zar hvala posestniku Trnovšku, ki zahteva le malenkostno letno najemnino. Ne razumemo pa posestnice, ki stavi na strelsko družino z ozirom na zgraditev strelišča pretirane zahteve. Ta posestnica se gotovo ne zaveda velikega patriotičnega pomena strelskih družin. Z rednim streljanjem se je že pričelo, slovesna otvoritev strelišča pa je določena na 8. september t. 1. Otvoritve se udeležijo odposlanci strelskega okruga iz Maribora in strelske družine iz Slov, Bistrice ter Loč. Savezna strelska družina v Ločah je otvorila svoje strelišče 30. julija t. 1. Strelišče je zgrajeno za Cučekovim posestvom in je g. Čuček odstopil v ta namen lep kos svojega vrta. Na dan otvoritve je bilo na strelišču izredno živahno. Saj so prišli tudi številni kmetje od daleč k tej redki slovesnosti in so se baš med njimi našli najboljši strelci. — Predsednik družine g. šolski upravitelj Kržič Janko je s primernim nagovorom otvoril strelišče. Otvoritve so se udeležili tudi dele-gatje strelske družine iz Konjic gg. dr. Mejak Ervin, Malenšek Alojzij, Padežanin Miloš in Vališar Srečko. Želimo strelski družini v Ločah mnogo uspeha. Jugoslavija z iuga (Dopis iz Skoplja.) Za presojo vsake stvari je odločilen vidik, s katerega jo gledam. Jaz n. pr. gledam Jugoslavijo že 4 leta iz Skoplja in to, rekel bi, s podija, ki nudi dober razgled. To sliko Jugoslavije bi podal v sledečem in mislim, da ne bo nezanimiva. Najprej to-le: Sodeč po jadikovanjih slovenskega časopisja sem pričakoval, da vidim v Sloveniji vsemogoče alarmantne simptome krize. Hvala Bogu, o tem ni niti sledu... Komaj leto je prešlo, kar sem bil v Sloveniji, in zopet najdem v Ljubljani kar cele nove ulice nebotičnikov. Ulice in ceste so naravnost v vzornem stanju iu nosijo pečat občinske uprave, ki prav gotovo ne štedi z dinarji. Tempo napredka naših mest, katerega opazujem od leta 1919 naprej, je ostal isti. Publika na ulici je dobro oblečena, lokali so dobro obiskani. Trdil bi celo: težko bo najti v Evropi mesto s 70.000 prebivalcev, ki je po svojih zgradbah, javnih lokalih ip komunalnih napravah tako velikomestno, da, razkošno, kakor Ljubljana. Osijek, Niš, Novi Sad, Skoplje, mesta s približno istim prebivalstvom kakor Ljubljana, so naravnost vasi proti njej. Mislim vsaj Ljubljana ne bo mogla trditi, da je imela škodo na uedinjenju. Pa glejmo Maribor, Kranj. Bled in druga naša zdravilišča. V Mariboru rastejo skoro vsakomesečno iz tal nova industrijska podjetja. Cisto gotovo je industrija v samem Mariboru obsežnejša, kakor je bila do leta 1914 industrija cele Slovenije. Če sediš kot »Srbijanec« v slovenski družbi, pride z matematično sigurnostjo na dnevni red vprašanje srbijanske uprave seveda z opombami, ki za njo niso preveč laskave. No, pa dobro: Res je: uprava v Sloveniji je hitrejša, točnejša in korektnejša v tem smislu, da bolj odgovarja črki zakona, kakor uprava v Srbiji. Smo pa tudi strašno ponosni na njo. Pozabljamo seveda, da se ponašamo z avstrijsko dedščino. Avstrijska uprava je bila nedvomno dobra in je to morala biti, če je hotela držati skupaj počeni lonec, ki se je imenoval monarhija. Drugič pa: Trdim, da se danes v Beogradu v večjem delu ministrstev dela hitrejše in da je ton uradništva uslužnejši, nego je bil v dunajskih ministrstvih. To trdim kot bivši dunajski uradnik in današnji poslovni človek, ki imam dovolj opravila v naših ministrstvih. Res je seveda, da sreska načelstva v Srbiji niso ministrstva, posebno ne načelstva v Južni Srbiji. Vprašam pa: Odkod naj bi se bil srbski uradnik naučil one minucijoznosti v poslovanju, na katero smo mi tako ponosni? Mar od turških uradnikov, od katerih je prevzel upravo? 0 kvalitetah turškfe uprave menda ni treba izgubljati besed. V Skoplju sledimo te kvalitete še danes v obliki ogromnega števila fal-zificiranih 'listin, katere so se v turških uradih dobile za neverjetno skromen »bakšiš«. Odgovarja se mi: »Korektnost je stvar značaja. Gre za čut dolžnosti in odgovornosti, ki je ali prirojen ali ga pa ni.« Mislim, da prirojeno ni človeku prav nič. Naj bi mu bile prirojene vse mogoče plemenite lastnosti, pa je bil 500 let pod peto nekulturnega naroda, kakor so Turki in ga je tak narod tiščal skozi deset generacij na najbrutalnejši način k tlom, da bi mu upognil hrbtenico — od kod naj ta človek vzame samozavest in samospoštovanje kakega angleškega lorda? Meni se zdi naravnost pravljično, da so se v tem potlačenem in tako ponižanem narodu našli Karadjordji, Hajduk Veliki in drugi narodni vodje v bojih za osvobojenje. Glejmo vendar druge narode, ki so ječali pod turškim jarmom: Bolgare, Rumune, Grke, da celo Ruse pod Tatari. Osvobodili so jih osvobodilci iz tujine; niti eden se ni osvobodil pod vodstvom sinov lastne krvi. Nadalje še to-le: Nihče v Srbiji do sedaj ni zahteval od uradništva bogve kakih kvalitet. Zakaj? Ker sr-bijanski človek ne rine kakor naš vsako malenkost v urad in ne kliče dnevno, kakor to dela naš, državno upravo na pomoč. On si pomaga, kolikor more, sam; 500 let je živel brez državne uprave in se navadil da najbolje izhaja, če ji po možnosti gre s pota. To je narodu v Srbiji ostalo v krvi. Nas zopet je Avstrija vzgojila v nasprotnem smislu: Nesamostojni smo in neprestano hočemo, da se vmešava državna uprava. Naj se mi ne zameri: Ta Slovenska: fiat justitia, pereat mundus, to strogo normativno stališče, katero ne vidi ne na levo ne na desno je lepa stvar in visoko cenjena v kul; turnih zapadnih deželah. Priznam, da bi naš uradnik mnogokrat vihal nos nad srbijan-skim, ki dostikrat zatisne pred zakonom oko, češ: »siromak je«. Eno pa vem: V Srbiji me nihče ne ustavlja na ulici, kakor se mi godi v Sloveniji, češ: »Gospod, že dva dni nisem nič jedek — in če bi se mi dogodilo, bi mu odgovoril v Srbiji: »lažeš«. Kajti kos kruha in krožnik »pasulja« najdeš od Beograda do Djevdjelije za ubogaime kjer hočeš in kadar hočeš. Kar čudno je, koliko teh nemških mladeničev z nagimi bedri, ki pri nas po gostilnah prodajajo karte, obtiči v Srbiji in pozabi na svojo »Weltreise«, ker so našli ne samo kruha in >pasulja«, ampak tudi slanine in streho pri dobrih ljudeh. Osebno poznam take tiče v Skoplju, Tetovem in Kumanovu. Najbrž sem se že »balkaniziral«, ampak priznam: Ta sistem, ki iz dobrosrčnosti prizanaša sem in tja tudi grešniku, mi je ljubši, kakor korektna normativnost našega severa. Vsekakor pa ne bi bilo odveč vsaj radi »com-prendre«, če že ne radi »pardonner«, če bi posmatrali stvar enkrat tudi iz tega stališča. Prišel bo čas neizprosnih policajev in eksekutorjev tudi za Kragujevac, Niš in Skoplje. Seveda bodo oni pomenili »kulturni podvig«, ampak tedaj se bodo tudi v Nišu in Skoplju klatili lačni ljudje po ulicah, kakor se klatijo po Ljubljani in Zagrebu. Je še ena točka kritike, na katero se zahteva od mene večkrat odgovora: Ljudje doli nimajo nobenih kulturnih potreb, in so glede njih zelo skromni. Res je, veliki gospodje v notranjosti Srbije gredo na »čevapčiče« in »ražnjiče«, če si hočejo privoščiti kaj posebnega. In univerzitetnemu profesorju tam doli niso potrebne elegantne delavne sobe za znanstveno udejstvovanje. Mogoče pride čas, ko tudi mi ne bomo imeli 'več dunajskih zrezkov, ko bodo postali naši klubski fotelji raztrgani, za nove pa ne bo denarja. Kdo bo potem na boljšem? — Mi ali oni doli na jugu? Jugoslavija bo obstojala, dokler bo trikot med Sarajevom, Beogradom in Skopljem jugoslovanski, kajti tu je težišče Balkana! Jugoslavija bo tudi, če Slovenije ne bi bilo v teh mejah. Ampak v tem slučaju Slovenije sploh ne bo več. se nanj privadi. V višjih razredih leži pač pretežni del uspeha na dijakih. V peti šoli morda še ne, a v sedmi in osmi popolnoma. Gotovo je, da se v teh letih ločijo dijaki z nekim interesom od onih, ki nameravajo po maturi v katerokoli službo. Zato je tu, v višjih razredi ustroj šole docela zgrešen. Kopičenje snovi v mlade možgane je pač tudi tu brez haska, kajti kar so znali pred 14 dnevi, danes več ne znajo, če je bilo vsiljeno v glavo. Pouk mora biti tu manj vezan, dijak naj bo bolj svoboden v svojih nazorih. In strogost profesorjev? Brezpomembna. Kazni se zde dijakom- komične posebno piri onih profesorjih, ki se neprestano poslužujejo razrednice, dij. knjižic, ukorov, opominov... Kolikokrat sem slišal, kako se dijaki hvalijo med seboj: »Jaz imam pa ukor po direktorju.« Oni torej teh kazni ne vzamejo preveč tragično, ker so pač preveč vsakdanje. Da pa nekateri profesorji za kazen delijo slabe klasifikacije, je pač nedopustno in jih že samo dejstvo dovolj karakternima. Zelo previdni morajo biti profesorji v teh razredih. Pri dijakih se prične razvijati kritičnost, ki izbruhne na dan najbolj pri popolnoma odvisnem pouku veronauka. Mlad profesor, ki je mogoče še suplent (kar dijaki še preostro ledi jo) in ki slabo razlaga, ne more med dijaki vzbuditi onega zanimanja za svoj predmet, ki bi ga moral. Koliko dijakov je bilo že odvrnjenih od interesa za predmet baš zaradi nesposobnosti profesorja. Tudi v teh razredih je treba bolj individualnega postopanja. Ker pa so tu dijaki že bolj ustaljenih značajev, pride v poštev njihov interes. Vsekakor se v najvišjih razredih interesi popolnoma diferencirajo in to narekuje individualno postopanje. Šolski pouk je kolektiven, dijak mora imeti nek določen kvantum znanja iz vsakega predmeta. Zato jo nesmiselno mišljenje ne-katernikov, da je njihov predmet najvažnejši. »To boste rabili v življenju!« Briga se dijak, kaj bo rabil v življenju, on misli, da ne in je o item prepričan. Zato te fraze uplivajo komično, ker dijaki teh let vzamejo življenje čisto materijelno, vidijo se pri izvrševanju poklica, kjer mu n. pr. pri risanju načrtov zgodovina prav nič ne pomaga. Tu je torej potrebna poglobitev v dijakovo pojmovanje in čustvovanje, profesorji res visokih pedagoških sposobnosti so potrebni, da znajo dijake pritegniti na svoj predmet brez nepotrebnih groženj. Če profesor dobro ravna z dijakom "in če ga dijak spoštuje, je uspeh zajamčen. Ni dvoma, da so dijaki do neke meje krivi svojega neuspeha. Toda, ko se zgodi, da vrže profesor na koncu leta po 15—36% vseh svojih dijakov, bilo ito v enem ali pa v vseh razredih, pokaže on sam največjo nesposobnost in tak profesor še bolj ne spada na šolo kot nesposoben dijak. To pomeni, da on ni bil v stanu, da bi naučil velik del svojih dijakov onega, česar jih naučijo drugi nastav- Ing. Branko Jeremič: niki. V tem oziru so šolska izvesitja pomanjkljiva. Ne vidi se iz njih uspeh profesorjev, ker kot sem rekel že v začetku, sta v šoli dva faktorja, učenec in učitelj. Zato je, logično, neuspeh enega tudi neuspeh drugega, vsaj do gotove meje, oziroma, da se bolje izrazim, pri gotovem neuspehu dijaka se pričenja neuspeh profesorjev. Mnogi profesorji se pritožujejo proti nedisciplini. Ne smemo pa pozabiti, kar vemo vsi iz lastne izkušnje, da je disciplino treti-rati skoro izključno kot funkcijo profesorjeve avtoritete. Kolikokrat se je zgodilo, da so prišli nekateri profesorji v šolo alkoholizirani! Ali naj potem taki nastavljenci vzbujajo spoštovanje? Vsakdo, ki je prišel skozi srednjo šolo, se dobro zaveda, kako je on sam kot difjak klasificiral profesorje. Kako so mu bili dobri oni, ki so znali vzdržati disciplino, vsaj deloma vzbuditi zanimanje za predmet, pa so bili pri item tudi dovolj »strogi« in pravični pri klasifikaciji. Najbolj pa je antipatičen učitelj, ki se neprestano povišuje, postavlja taka vprašanja, da jih dijak ne more odgovoriti in dela pridigo, kako je bilo njega dni v šoli. Iz takega profesorja se dijaki med seboj kaj radi ponorčujejo. Njega to sicer ne briga. Toda, ne pozabimo — uspeh enega je uspeh drugega. Če bi to ne držalo, bi bile šole nepotrebne, vršili bi se vsako leto le zaključni izpiti in dijaki bi se učili doma, kot bi se jim dozdevalo. Sioer pa ne smemo pozabiti, da je premnogim dijakom učenje doma naravnost onemogočeno, radi stanovanjskih razmer. Dekleta posebno, morajo često pomagati doma pri delu. Nekateri se vozijo, drugi ne stanujejo doma, temveč pri gospodinjah. Posebno za te, slednje, je pri nas slabo poskrbljeno. Primanjkuje dijaškega doma. Naši narodni možje so se znali preskrbeti, a da bi mislili na to, da si -morajo pridobiti naraščaja, to bo skoro preveč. Nikoli ni dovolj skrbi za mladino. Ona predobro čuti, kdo ji pomore in kdo ne. Mladina ne vidi, da je tudi ta pomoč lahko čisto sebična. Dijaški dom v Ljubljani bi bil neobhodno potreben. Ne samo, da bi se s tem odvrnilo dijake od klerikalnih ustanov, ne samo da bi bili oni dobro preskrbljeni, dijaški dom bi vršil veliko delo nacionalne vzgoje, ki bi ga morala šola, pa ga ne. Šola bi morala biti najvažnejši faktor nacionalne vzgoje. Toda pri nas to ni, naravnost v nasprotnem smislu pa delujejo neke privatne šole, kjer se naravnost goji klerikalizem in separatizem. Spomnimo se samo lanskih molitev za zatirane Slovence v neki samostanski šoli v Dravski banovini. Vsekakor je tudi potrebno prinoipielno stališče naše prosvetne uprave: Komu pripada pravica vzgoje: državi ali privatnikom? Brez dvoma državi. In ko prosvetna uprava reducira naše srednje šolstvo, naj bi najpoprej ukinila vse privatne šole, ki so sramota naši prosveti. (Nadaljevanje prih.) Opasnosti besposlice Kie je krivda? Še dolgo po vojni nisimo dobivali nikakih statistik o srednjih šolah. Toda v zadnjih letih eo pričela šolska vodstva zopet izdajati iz-vestja, kjer so zbrane statistike uspehov oz. neuspehov naših dijakov. Te statistike so, kljub temu, da so pomanjkljive (kot bom to še pozneje pokazal) izredno poučne in nam vsaj približno kažejo, na kakšnem nivoju stoji naša srednja šola. Letošnja izvest j a nam zopet kažejo značilno sliko propadanja nivoja naših šok Uspehi so sicer nekaj boljši, toda še vedno porazni. Tu in tam se nekdo najde, ki zvali vso krivdo na dijake, drugi na sistem, tretji na profesorje itd. Toda vsi so zelo enostranski, ne uvidijo, da je šola in uspeh kompleks raznih faktorjev, ki pride z njimi dijak v dotiko. V naši šoli imata dominantno vlogo dva faktorja: dijak kot pasivni in profesor kot aktivni. Vendar pa ne gre, da bi šolo in pouk gledali tako ožkogrudno. Mnogo je činiteljev, ki pri izobrazbi in pouku sodelujejo, bodisi direktno ali indirektno. Lahko bi jih našteli: 1. dijak, 2. profesor, 3. starši, 4. sistem, 5. socialne razmere. Od vseh teh činiteljev bo potemtakem zavisen tudi uspeh pouka. Dijak je v nižjih razredih predvsem subjekt vzgoje, kjer naj bi dobil vsaj najosnovnejše pojme splošne izobrazbe, kjer naj se mu nadoknadi pomanjkljiva vzgoja iz prejšnjih let. Tu imajo profesorji najtežjo nalogo. V nižjih razredih se vrše običajna »čiščenja«, ker eo sobe prenatrpane in je naravnost nemogoče obvladati tako množico dijaštva. Ne smemo pa pozabiti, da pridejo v nižje razrede otroci, ki jim starši namenjajo najrazličnejšo vzgojo. Danes so potrebni že za trg. sotrudnika 3 razr. srednje oz. meščanske šole. Po 4. razredu gredo mnogi v praktične poklice, mnogi v strokovne srednje tehn. šole, v učiteljske šole, v trgovske akademije. Naraven zaključek 4. razreda je torej izpit, mala matura, ki naj pokaže res neko zaključno znanje. Da je pouk v teh nižjih razredih res težak je radi 'mladosti in posebnih let gojencev razumljivo. Otroci iščejo vsako priliko, da bi se mogli pozabavati. Temu je kriva pač samo njihova narava. Da v teh letih dijaki najmanj ali nič ne mislijo na učenje je čisto jasno. Komaj so dz šole, že so ne samo z mislijo, tudi resnično v popolnoma drugem svetu. Za njih tedaj šola ne eksistira več. In ako niso na pol degenerirani oz. ako nimajo doma nikogar, ki bi jih priganjal k učenju, gredo v šolo drugi dan popolnoma nepripravljeni. Razume se torej, da je poučevanje v teh nižjih razredih najtežji in najbolj nehvaležni posel. Zato bi se morali v nižjih razredih nastavljenci posebno potruditi. Tu bi morali poučevati samo profesorji z veliko avtoriteto in daljšo šolsko prakso, ki so tudi dobri psihologi. Ne smemo pozabiti, da je vsak otrok individuum za sebe in da je treba torej vsakega posebej obdelovati. Zato pa bi ti razredi ne smeli biti prenatrpani. Za neuspeh v nižjih razredih so dijaki najmanj odgovorni, ker ne uvidevajo, zakaj hodijo v šolo in kaj nameravajo z njimi njihovi stariši. Le premnogim se zdi šola kruta kazen, za grehe ki jih niso zagrešili. Za šole nimajo ne interesa in ne veselja. Za mnoge je šola sploh brezpomembna ustanova^ iToda po prestopu iz nižjega razreda v višji, se mora dijak zavedati, da ima pred seboj še dolgo pot in da gre sedaj že bolj resno za njegovo eksistenco, če je prestopil na strokovne šole, potem mora vedeti, da se sedaj pripravlja čisto resno za svoj poklic in da je vse, kar se tu nauči, zanj neobhodno potrebno. Na srednjih šolah samih se prične tudi čisto drugačno obravnavanje snovi, v začetku je dijaku to bolj nepristopno, toda s časoma Pri otvaranju Svetske privredne konfe-rencije u Londonu, engleski je kralj nagla-sio: da trideset miliona besposlenih očekuje spas od rešenja tamo zastupljenih pretstav-nika šezdeset osam država. Time je važnost ovoga problema još jednom jasno obeležena. Avet svetske besposlice ozbiljno preti, da do-sadanji društveni poredak iz osnova izmeni, i opasnost od toga je svakim danom sve veča. U nas se strahote nezapainčene besposlice, izgleda nam, lakoumno potcenjuju. Naša statistika beleži svega nešto više od dve stotine hiljada besposlenih. Za našu zemlju i prilike pod kojima živimo i taj je broj nezaposlenih dosta veliki. Medutim, ko je upoznat sa masom naših intelektualnih i manuelnih radnika sviju pro-fesija, koji odavno traže bezuspešno posla uz najskromniju nagradu; ko prati koliko naših interesenata, sa najvišim obrazovanjem, nudi se za ma kakav posao; ko je zapazio čitave povorke našega sveta kako krstare širom ove zemlje u cilju ishrane svoje i svoje porodice; ko je uočio one mnogobrojne naše seljake kako se bespomočno na svestrane okreču za koru nasušnoga hleba; kome je poznato da se danas i u Dunavskoj banovini za najteže poslove plača nadnica od deset i dvanaest dinara; ko poznaje stvarno materijalno stanje tolikih naših slobodnih profesija, pa raz-novrsnih zanatlija i trgovaca, koji muku muče da sebe i svoje najmilije u životu održe; ko posmatra mnogobrojne bednike kako prose po našim varošima i selima, jer rada nigde ne mogu dobiti; ko pomno prati učestala sa-moubistva usled krajne nemaštine — taj, odista, ima puno prava, da posumnja u tač-nost prednje statistike. Pre če biti da ona prikazuje besposlene samo organizovane, industriske, fabričke i zanatske radnike, o kojima se kod nas bar donekle evidencija vodi, dok stvaran broj ne-uposlenih danas i kod nas znatno je veči! A pribrojimo li tome broju i članove njihovih porodica, čiji su oni hranitelji, dobičemo uku-pan broj nevoljnika, koji stradaju i propa-daju... Opasnost od besposlice i u nas, dakle, nije tako neznatna i nevina, kako se nam to statistički prikazuje. Naprotiv, ona je i kod nas zahvatila dubokog korena, o čemu pravi i iskreni rodoljubi treba da vode ozbiljnog računa. Besposlica mora se i kod nas hitno i radikalno uklanjati. Načina za to ima više. Mi čemo se ovoga puta zadržati samo kod jednog konkretnog i vrlo važnog slučaja: Nekako drugom polovinom prošle godine obnarodovao je zagrebački »Jugoslovenski Lojd«, da na teritoriji Kraljevine Jugoslavije, samo u privatnim industrijskim i trgovačkim preduzečima, zaposleno je oko dvedeset i šest hiljada stranih radnika, čija ukupna god. pla-ta iznosi jednu milijardu dinara, apelujuči u isto vreme na pozvane da učine ono, što su druge države več učinile: da zakonom zaštite svoje intelektualne radnike! Potpuno oprav-dan ovaj apel, ostao je do danas »glas vapi-jučeg u pustinji«. Naša država, u tome pogledu, prestavlja i danas jednu vrstu zadušne babe, u korist tih stranih državljana, a na veliku štetu svoju sopstvenu i svojih rodenih sinova, ranijih i budučih hranilaca ove zemlje i nejake njihove dečice?!... Narodna odbrana, mislimo, da to pitanje neče i dalje nerešeno ostaviti! Narodna odbrana hitno če podejstvovati, da svi ti strani državljani što skorije ustupe svoja mesta ovdjašnjim državljanima, koji po svojoj spremi, čestitosti i zasluzi ništa manje nisu od njih vredni... Narodna odbrana umeče na najkompe-tentnijem mestu objasniti, da ostranjenje tih stranih državljana apsolutno zahteva interes ne samo socijalno-ekonomski nego i državno-nacionalni! Standard životnih potreba večine bespo-slenoga našeg naroda vrlo je skroman. Sem toga, najnužnije životne namirnice isporučuje Bogom blagoslovena ova naša proširena Otadžbina u izobilju i skoro džabe. Ta dva činioca svakako su mnogo doprinela tome, da katastrofalne posledice besposlice nisu i kod nas došle do danas do punoga svog izra-žaja. Ali, zima i gladno proleče približuj11 se! A tada če, po svojoj prirodi, ovde p°“?e* nuti drugi ublažujuči faktori besp<>s,ice izostati. . Zato Narodna odbrana neče oklevati, nego če pravovremeno preduzeti potrebne korake: I)a se beda i n e v olja naših besposlenih što skorije i što potpumje otkloni. Strani u našoj zemlji dužni su da ustupe mesta isto tako sposobnim sinovima Otadžbine. Narodna odbrana ne sme dozvoliti, da i mnoge od ovili naših nevoljnika zadesi slična bolna sudbina pok. Koporan-Čauša, jer bi nam se to moglo ljuto osvetiti! Globoko veren, socialno tutec in za obrambo svoje domovine na vse pripravljen bodi sleherni Jugoslovan. Odporni urednik Mirwl»v Matelič. - Itdaja m Narodno obrambno tisketno MdraKo. r. a. « •. «., Bw»e*4 VarKawn. - Tiska tiskarna Merkur (predstaTnik Otmar Mibalek). Vsi t Ljubljani