GLEDALIŠKI LIST
10 ČAJKOVSKI: EVGENIJ ONJEGIN
P. I. ČAJKOVSKI:
Evgenij Onjegin
Lirična opera v treh dejanjih (j slikah) po Puškinovi pesnitvi. Prevedel Niko Štritof.
Dirigent: A. Neffat.	Režiser:	C.	Debevec.
Larina, posestnica	Osebe:	
Tatjana 1 . .	hčerki |	
Olga j n'eni		
Filipjevna . .		1 M. Kogejeva
		l B. Stritarjeva
Evgenij Onjegin			R. Primožič
Lenski . . .		
Knez Gremin .		
Stotnik . . .	• ••••••	. . M. Škabar
Zarecki . .		. . M. Dolničar
Triquet, Francoz		
Gillot, dvorjanik		
Kmetje, gostje na plesu, častniki.
Dejanje se godi deloma na kmetih, deloma v Petrogradu.
Čas: drugo desetletje prejšnjega stoletja.
Zborovodja: R. Simoniti.	Koreograf:	in%.	P.	Golovin.
Cena »Gledališkega lista« Lit a.—
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1941-XIX/42-XX	OPERA	ŠTEV.	10
PETER ILJ1Č ČAJKOVSKI:
EVGENIJ ONJEGIN
PREMIERA 19. FEBRUARJA i942-XX.
Vilko Ukmar:
Umetnost Čajkovskega
Ni potreba, da bi človek spoznal pisano življenjsko zgodovino Čajkovskega in vsa raznovrstna usodna nasprotja, ki so se kresala ob njegovem življenju. Dovolj je, če enkrat zbrano posluša njegovo glasbo, in že se mu vsaj v bitnih potezah izoblikuje v predstavi podoba tega svojevrstnega ruskega umetnika. Redkokatera glasba je namreč tako zgovorna in obenem tako neposredno izlita iz umetnikove duše kot prav ta tenko in občutljivo uglašena glasba Čajkovskega.
Vsa zvesta je in dosledno sledi zakonom časa, v katerem se je rodila. Zato je polna mehke, romantične čustvenosti, polna bijočih se nasprotij v doživljenosti in v izražanju, vsa je predahnjena s prijetnim sentimentom in je pri vsem tem skrajno subjektivistična, tako zelo, da se zdi kot pečatni otis umetnikovega duhovnega obraza in njegove duševne življenjske podobe.
Zato oprime ta glasbena umetnost poslušalca povsem neposredno.
V	njem ubere v zvenenje tiste posebne akorde, ki so odziv njegovih kastnih, morda najbolj skritih duševnih utripov, njegovih nagnjenj in odbijanj, hrepenenj in strahu ter vseh pisanih strasti. Pri vsem tem se giblje značaj te glasbe v neki svojstveni mehkobi in ta
89
zadeva prav ob tiste plasti človekove duševnosti, ki jih sramežljivo zapira pred vso svojo okolico, ki pa so mu pri tem najdražje in najmilejše.
Nekako razneži se človek ob tej umetnosti in duševno razrahlja. Brzde lastnih čustev mu popuste, in ta njegova skrita čustva mu zavalove, se v svojih različnih svojstvih razgibljejo v nasprotja mirne upokojenosti in razvnete strasti in odmevajo v zavest kot trpka bolečina. Toda ta bolečina ne izmuči. Celo nekam vabljiva je in človek se rad pomudi ob njej. Morda prav zato, ker je delež najbolj skritega kotička srca, kjer je človeku domek in prostor, kamor se zateka ob samotnih urah življenja.
Morda so s tem začrtane najbolj značilne poteze umetnosti Čajkovskega in obenem tudi poteze njegovega umetniškega značaja. — Čajkovski je bil človek s tenko občutljivo, a silno razgibano duševnostjo. Človek, v katerem je odzvenel vsak najmanjši stik z okolico silno in veliko. Prav zato mu je bilo sojeno tudi bridko in težko življenje, pretkano z nešteto lepotami, a prav tako z neizmerno bolečinami. Toda pri vsem tem to življenje ni imelo značaja prvinske zanešenosti in prodornosti, temveč je bilo kot zastrto s tenčico plahosti, ki je silam zavirala pot navzven ter s tem izživetje in uravnovešenje v prostoru. Lomila je njihovo smer in jo upogibala nazaj v notranjost, kjer so povzročale neurejenost in bolečino. Zato je ostalo življenje osredotočeno v osebi sami, pa postajalo bolest in muka.
Po tem se je urejeval tudi umetniški izraz. Skozi glasbo Čajkovskega je razlito bogastvo čustev. Poleg toplega lirizma se pogo-stoma javlja napeta dramatika — ki pa nikdar ni nasilna in Tebi ja joča, temveč vedno le tožeča in boleča. Vsa glasba je v vseh najrazličnejših nastrojenjih kot pokrita s tenčičo otožnosti in razdvojenosti, ki izrazu ne dopušča, da bi se razvil navzven do končnega učinka in prepričanja, temveč ga zadržuje v neosvobojenih sponah. Iskrenost doživetja in lepota izraza zapuščata kljub temu močan vtis, ki pa je podzavestno močno zasidran v sočustvovanju nad osebno umetnikovo usodo, še zlasti, ker je do vseh danih osnovah izraza razlita čez to umetnost neka svojstvena in nad vse prikupna mehkoba in žlahtnost.
90
Morda se javljajo te poteze najmočneje v Čajkovskega operi: »Evgenij Onjegin«, in morda je prav v tem tista posebna prikupnost, ki je vsepovsod ta opera deležna. Res, da tu mnogo doprinaša k učinku plemenita Puškinova snov, ki je leposlovni biser, — ne le po svoji pesniški obliki, temveč tudi po vsebini, zajemajoči življenjsko problematiko moža, ki se po čudni usodi zapreda v voz!^ ljubavnih odnosov in se med njimi lomi ter poganja za jasno podobo lastnega obraza. Vendarle je glavna teža učinkovanja te umetnine na prelepem glasbenem izrazu, ki ga je- uravnovešeno s pesnikom ustvaril Čajkovski. — V te svoje glasbene oblike je vlil polno izredno lepe čustvene vsebine, ki je vsa predahnjena s čistostjo plemenitega srca. V spevih, ki so včasih polni mehkeea li-rizma, včasih tudi nasičeni z močno dramatiko, moraš občudovati plemenito usločenost in prefinjeni zanos, dražljivost intervalnih zvez ter toplo harmonično in ritmično osnovo. Pa naisi so ti spevi odmevi nežno ljubečega srca, navalov strasti, bajajočega pomirjenja, težkih slutenj ali svetlih nad. Povsod je z neko gotovostjo začrtan obris osebne karakteristike in njenih posameznih členov, povsod je z neko presenetljivo doslednostjo zajeta vsebina doživljanja v vseh najrazličnejših premenah. In to daje tej umetnosti kri in življenje in jo tako približuje človeku, da jo v uživanju vzljubi — še celo, ker je tako svojevrstna in pisana v svojih sestavinah, kjer si podajata roke vzhod in zapad.
PETER ILJIČ ČAJKOVSKI se je rodil 7. maja 1840 v Vot-kinsku na Uralu. Njegov oče je bil rudniški ravnatelj. Preden se je Čajkovski posvetil glasbi, je študiral pravo in bil nameščen v državni službi pri finančnem ministrstvu. Triindvajset let star je izstopil iz državne službe in se vpisal na peterburški konservatorij, kjer je študiral tri leta. Po dovršenih glasbenih naukih je Čajkovski sprejel mesto učitelja na moskovskem konservatoriju, kjer je poučeval 12 let. Leta 1864. je bila prva izvedba njegove skladbe »Ples deklet«, tri leta pozneje (1867) pa je izšla njegova prva tiskana skladba. Leta 1868. je zložil svojo prvo simfonijo, eno leto pozneje pa svojo prvo opero »Vojvoda«. Od tega časa dalje je ustvarjal svoja naj-
91
boljša dela. Eno leto preden je zapustil mesto na moskovskem konservatoriju, se je poročil, a že 20 dni po poroki je zbežal iz zakonskega jarma, ker se je prepričal, da ni ustvarjen za te vrste srečo. Čajkovski se je preselil na posestvo svoje sestre, kjer je živel izključno le za svoje delo. Da se je lahko posvetil komponiranju, mu je pripomogla dobrotnica, gospa plemenita Meck, starejša dama, ki mu je nakazovala letno rento 6000 rubljev z željo, da ostane javnosti in skladatelju neznana in da se v življenju nikdar ne sestaneta. Tudi od carja je Čajkovski dobival častni honorar, ki mu je omogočal, da si je uredil življenje po svoji volji. V domovini je dosegel največ priznanja z »Evgenijem Onjeginom«, v zapadni Evropi pa s simfonijami, violinskim koncertom in klavirskim koncertom v b-molu, ki ga je z velikim uspehom izvajal na pariški razstavi v skladateljevi navzočnosti Anton Rubinstein. Čajkovski ima 78 del, med temi 10 oper, 6 simfonij, 3 balete, 3 godalne kvartete, 1 trio, 1 sekstet, violinski koncert, 2 klavirska koncerta, uverture, suite ter veliko število klavirskih skladb in pesmi.
V zadnjih letih se je udejstvoval tudi kot dirigent in je bil prvi ruski skladatelj, ki je osebno predvajal svoja orkestrska dela poslušalcem v Srednji Evropi, v Tunisu, New-Yorku, Londonu i. dr. Po teh velikih uspehih se je vrnil v domovino, kjer je v Peterburgu dirigiral 16. oktobra 1893. prvo izvedbo svoje patetične, simfonije.
V	tistih dneh se je v Peterburgu pojavila kolera, ki ji je zapadel tudi skladatelj Čajkovski. Kljub skrbni zdravniški negi je umrl dne 6. novembra zjutraj v prisotnosti svojega brata Modesta in nečaka Vladimirja.
O kam, o kam, o kam si mi izginil, moj blaženi mladostni raj?
Kaj mi prineseš zarja bleda?
Zaman oko v temino gleda, zastrta moja pot leži...
Vse eno: ona prav drži!
Zadeni me usodno zrno, zadeni ali zgreši me! Vse eno: spanje in bedenje davno je opredeljeno. Bodi pozdravljen dan skrbi in blagoslovljen mrak noči!
Ko v svet posije jutro rano, in zlije čez nebo se dan, takrat nemara bo končano, in v grobu ležal bom teman.
Spomin mladostnega poeta pogoltne Hada temna reka, — ves svet pozabi me, a ti, ti, Olga,
kaj boš prišla mi reč poslednji zbogom, potočiš solzo vsaj nad grobom in vzdihneš: ti si bil edini, ti si edini mi ob strani stal in mi sijal v temini?
Ah, Olga, tebe le sem ljubil, brez tebe sebe bi pogubil!
Iz dna srca sem tebe ljubil, ah, Olga, vse si mi bila!
O pridi sem, moj beli cvet, o pridi sem, soprog sem tvoj in čakam na slovo, in čakam te težko, o pridi, pridi!
V	grobu ležim in ves sem bled, o pridi sem, moj beli cvet!
O kam, o kam, o kam si mi izginil, mladostni čas, preblažene ljubezni raj?
Evgenij Onjegin
(Vsebina)
I. dejanje.
(Dejanje se godi deloma na Larininem posestvu, deloma v Peterburgu v prvi polovici 19. stoletja.)
1. slika: Na vrtu sedita gospa Larina in njena strežnica Filipjevna, ki pripravljata sadje za vkuhavanje. Iz hiše se glasi pesem njenih hčera, ki ji obudi spomine na mladost in na romantična ljubezenska nagnjenja. Njeni kmetje so se vrnili s polja in po končani žetvi prinesli svoji gospodarici v darilo okrašen snop. (Zbor in ples žanjic.) Iz hiše prideta Tatjana in Olga. Prva je bleda, sanjava in z mislijo odsotna, zatopljena v zgodbo nekega romana; druga pa se svoji veseli naravi primerno pridruži plesalcem in pevcem. Filipjevna javi prihod Lenskega, ki privede s seboj tudi graščaka Onjegin a. Tatjana se hoče odstraniti, toda mati jo zadrži. V Onjeginu zasluti in najde svoj ljubezenski ideal, a tudi od žensk razvajenega velikomestnega gospoda prevzame Tatjana že na prvi pogled. Vendar se vede z njo popolnoma ravnodušno in ji pripoveduje o bolezni svojega strica, ki ga muči dolgočasje, medtem ko Lenski in Olga prav nič ne skrivata svojega vzajemnega nagnjenja.
2. slika : Tatjana sedi v sobi pred zrcalom, oblečena v nočno obleko. Strežnica jo opominja, da je čas za nočni počitek, toda Tatjana želi, naj ji Filipjevna pove, ali je bila zaljubljena, preden se je poročila, kar Filipjevna zanika. Tedaj ji Tatjana prizna, da je strastno zaljubljena. Ko ostane sama, sede k pisalni mizi in razkrije v pismu Onjeginu svojo srčno bol. Zunaj se dani, in Filipjeva pride budit Tatjano, ki naroči strežnici, naj odda pismo na pošto. Kljub pomislekom slednjič Filipjevna le prevzame Tatjanino naročilo.
3. slika: V gozdu bero dekleta jagode in prepevajo. Tatjana prihiti in izčrpana sede na klop; tesno ji je pri srcu pred sestankom. Onjegin nastopi; zadržan, miren in hladen se zahvali Tatjani za
odkritosrčno priznanje in ji izjavi, da bi izbral samo njo, če bi bil ustvarjen za soproga, toda on da ni rojen za zakonsko srečo: oba bi bila nesrečna v zakonu. Med zborovim petjem, oprta na Onje-gina, se Tatjana sklonjene glave umakne s prizorišča.
II.	dejanje.
i. slika: Domača zabava in ples v Larinini hiši. Ko pleše Onjegin s Tatjano, sliši o sebi razne neumestne opazke starejših dam, zato se jezi na Lenskega, ki ga je privedel semkaj. Ko pride Olga, jo Onjegin izzivalno vabi na ples, samo da bi s tem dražil Lenskega. Olga vzame vso zadevo z lahke strani in hoče obenem Ponagajati ljubosumnemu Lenskemu. Po francoskem kupletu, ki ga Tatjani na čast zapoje Triquet, prične kotiljon. Začneta ga zopet Onjegin in Olga. Tedaj se vname med prijateljema oster prepir, ki dovede do poziva na dvoboj. Onjegin ga mora sprejeti. Slika
konča z velikim hruščem in razburjenjem povabljenih gostov.
i.	slika: Zimska pokrajina ob potoku v bližini vaškega mlina. Zgodnje zimsko jutro. Lenski sedi pod drevesom, njegov sekundant Zarecki stopa nestrpno sem in tja in pričakuje Onjegina. Lenski se v pretresljivi pesmi spomni mladosti in svoje življenj-ske sreče. Nato pride Onjegin v spremstvu svojega sluge Gillota, ki £a predstavi kot svojega sukundanta. Zarecki, ki se pedantno drži dvobojevalnih predpisov, je nad takšnim sekundantom nekoliko nevoljen, a se kmalu sporazume z njim. Lenski in Onjegin si stojita nasproti, ne da bi se pogledala. V dvospevu priznata oba, da je ta dvoboj nesmiseln in da bi bilo najpametneje, če bi si smeje Podala roke, ampak ne prvi ne drugi ne stori tega. Zarecki da ^o-Velje, in Onjegin ustreli svojega prijatelja. Onjegin se zgrozi naJ Mrtvim drugovim truplom.
III. dejanje.
i- slika: Dvorana pri knezu Greminu v Peterburgu. Polona se je pravkar končala, gostje se zabavajo. Onjegin, ki se je po yecletnem, brezciljnem potovanju vrnil domov, ne more pregnati ln udušiti spominov na svojega mrtvega prijatelja. Tu sreča zopet
95
Tatjano. Iz boječe vaške deklice je postala krasna in dostojanstvena mlada gospa, in Onjegin izve od kneza, da je njegova žena. Po kratkem, hladnem pozdravu odide Tatjana v spremstvu svojega soproga, kakor da se Onjegina komaj še spominja. Onjegin pa se ob tem srečanju vname za Tatjano z vsem svojim srčnim ognjem.
V	tem trenutku šele zasluti vso neizprosno usodnost svojega nesrečnega življenja.
2.	slika: V knezovi sprejemnici pričakuje Tatjana napovedanega Onjeginovega obiska. Tudi njo je svidenje z Onjeginom močno ganilo. Onjegin vstopi in pade pred njo na kolena. Tatjana mu pove brez jeze, kako jo je bolelo, ker je svojčas odklonil njeno ljubezen, čeprav je bilo takrat njegovo ravnanje častno in pošteno. Onjegin se sedaj brezupno zaljubi v Tatjano in jo roti za ljubezen. Tatjana mu prizna, da ga še vedno ljubi, toda zvesta bo ostala prisegi, ki jo je pred oltarjem dala svojemu soprogu. Zaman jo Onjegin skuša pregovoriti, naj pobegne z njim. Ko so njene moči že skoraj pri koncu, se zbere in iztrga Onjeginu za vedno. Obupan plane Onjegin odtod v vrtinec nemirnega življenja.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupanfiž. Urednik: Smiljan Samec. Za upravo: Ivan Jerman. Tiskarna Makjo Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
9 6