s
n
rž'
i
Kongres UJU v Ljubljani.
Pevski zbor „Glasbene Matice“ v Ljubljani
priredi na čast udeležencem kongresa v torek, dne 7. avgusta 1923 ob 8. uri zvečer v veliki dvorani hotela „Union“
SLAVNOSTNI KONCERT
pod vodstvom kons. ravnatelja in koncertnega vodje g. Mateja Hubada.
SPORED:
I. DEL:
1. a) Slnton Xajovic ■' Pastirčki.	I	c)	Slnton	Xajovic:	Lan.
b)	„	„	Kroparji.	!	d)	„	„	Zeleni	Jurij,
e)	SUnton Xajovic:	Ples	kralja	Matjaža,	št	s	II.
2.	a)	dr. Qojmir SKrek: Tam na vrtni gredi. ..
b)	Oskar 2)ev:	Svatba na poljani.
c)	dr. Schwab:	Zdrava, Marija!
d)	<Smil ULdamič:	Mlad junak po vasi jezdi.
ODMOR.
II. DEL:
3.	a)	Gmil SLdamič: V snegu.
b)	„	„	Zlato žito.
c)	„	„	Če ti ne boš	moj.
d)	„	„	Ne maram	tebe.
4. a)	$M.atej	ŠKubad: Je pa davi slanca	pala. (Slovenska narodna.)
b)	„	„	Škrjanček poje, žvrgoli.	„	„
c)	„	„	Gor čez jezero.	„	„
d)	„	„	Bratci veseli vsi!	„	„
e)	„	„	Pod oknom.	„	„
f) Stanko 3?imat:	Na Gorenjščem.	„	„
g) Gmil SZdamič:	Po vodi plava.	„
h) Sftlatej ZKubad:	Prišla je miška.	„
Besedilo zborov na prihodnjih straneh.
Po koncertu poslovilni sestanki učiteljstva po restavracijskih vrtovih.
m
B
n
u
J
u
H
B
S
B
a
BESEDILO ZBOROV.
PASTIRČKI.
(Oton Župančič: Ciciban.)
Bilo je sedem hudih let, bilo je sedem pustih paš_ bilo je sedem suhih krav.
Sedmero je pastirčkov nas, zdaj tolste krave gonimo, na polno pašo hodimo, okrogle pesmi piskamo.
Saj smo prebili sedem let, prebili sedem hudih let, prestali sedem pustih paš, prepasli sedem suhih krav, da ni nobeden »joj« dejal.
KROPARJI.
(Oton Župančič: Ciciban.)
Kdo pa tisti so štorkljači?	Kdo pa tisti so trkljači?
To so kropenski kovači,	To so kropenski kovači,
to žeblarji so iz Krope,	kladivo jim v roki pleše,
hodijo ko v mlinu stope:	pesmi poje, iskre kreše:
cop, cop, cop, lop, lop, lop.	plenk, plenk, plenk, plenk, plenk,
žvenk, žvenk, žvenk, žvenk, žvenk.
LAN.
(Dragutin Domjanič.)
Dalko polje, beli dan,	Vidiš, sad se sve plavi,
v polju se zaplavil lan,	zakaj jošče kesniš ti?
rosa drobna se svetli,	Z žalosti bledi mi lice,
duša draga, gdel si ti!	pozabit’ naj bogice!
Rosu bude sunce vzelo,	Kaj po boju gde ležiš,
bu li moje suze štelo?	za na vek pod poljem spiš?
Rekel si: Kad cvel bo lan,	Poveč mi: »Kad lan bu cvel,
buš vre moja, v onaj dan?	buš od mene senjat štel?«
Tak ja dragam cvetje lana tak boli me v srcu rana.
ZELENI JURIJ.
(Oton Župančič: Ciciban.)
Jurij Zeleni se z mavrico paše;	Dobri ljudje vi, jasno vam lice!
srečno, veselo selo bo naše:	Rad bi popeval z vami zdravice,
že za vodo čez travnike jaše.	ali gole so Slovenske gorice.
Z glavo namigne, trava se vzdigne, Jasno vam lice, misel najbolja! obraz okrene, veje odene	Z Vami ostati bilo bi me volja,
z okom obrne, cvetje se strne.	a na: Koroškem še pusta so polja.
Jurij Zeleni ne hodi drugam,	Pusta so polja, slana in mraz,
vinca in pesmi poln je naš hram,	treba hiteti kliče me čas,
drago bo tebi, milo bo nam.	ali ob leti spet bom pri vas.
Konja vspodbode,	v daljo izginja,
cvetje zelenje za njim se razgrinja, da nas Zelenega Jur j a spominja ...
PLES KRALJA MATJAŽA, št. II.
(Oton Župančič: Ciciban.)
Enkrat naprej, enkrat nazaj, — kralj Matjaž si izbira raj, gori in doli, tretjič okoli, kralj Matjaž si Alenko izvoli.
Trikrat po sredi, četrtič na kraj:
»Kralj Matjaž, Alenko nazaj!«
Roke navskrižem križa kraža,
Turki lovite kralja Matjaža!
Bijmo s petami tok, tok, tok,
Konjič Matjažev skok na skok.
TAM NA VRTNI GREDI...
(Ljudmila Poljanec.)
Tam na vrtni gredi	morda kdaj ob njem ti
raste rožmarin,	rosno bo oko.
pridi o slovesu,	Rožmarin povene,
dam ti ga v spomin.	ž njim spomin bo vzet,
Na srce ga deni,	tudi ti boš nosil
čuvaj ga skrbno,	v srcu veli cvet.
SVATBA NA POLJANI.
(Cvetko Golar.)
Na poljani se v nedeljo	Oj to rajsko je veselje	—
svatba, pir piruje,	svatovščina živa;
žarni rdeči mak se ženi,	slak na suhem ovsu	jezdi,
s purpalo svatu je!	s kelihom napiva.
Sinja rž se ziblje, klanja, čmrl je bas privlekel in škrjanček svat zavriskal v zrak se opotekel.
ZDRAVA, MARIJA!
(Fr. Ks. MeSko.)
K pokoju že dan se nagiba, in zemljo ogrinja mrak.
Iz samostanskega stolpa glasi se zvok zvona mehak. Zdrava, Marija!
Popotnik korakam po cesti, zvonenja poslušam spev.
A srce, a srce nemirno pretresa mi glasen odmev. Zdrava, Marija!
MLAD JUNAK PO VASI JEZDI.
(Iz bosanskega perivoja. Cvetko Golar.)
Mlad junak po vasi jezdi	Solnce zlato za sirote —
in klobuk po strani nosi,	mesečina za popotne —
za klobukom tri peresa.	in za njive hladna rosa.
Prvo, — solnce žarko zlato,	Njive pa so za pšenico,
drugo, — jasna mesečina,	a pšenica za kolače,
tretje, — rosa čista hladna.	a kolači za devojke,
a devojke za junake.
V SNEGU.
(Simon Jenko.)
Hribi še beli so rože še ne cveto, lcmal’ bo pomlad prišla, rože bo sklicala.
Samo moje srce, žalostno bode še, zanj več pomladi ni, zanj več veselja ni.
ZLATO ŽITO.
(S. Sardenko.)
Polja nobena
niso plodnejša,
žita rumena
niso zrelejša,
kakor je dvakrat deset
z upi napolnjenih let.
Klanja se, klanja, srpu pozvanja:
Pridi, požanji v zlatem me stanji!
Pojdi mi škodo zabranit, fantič, oklice naznanit.
ČE TI NE BOŠ MOJ.
(Narodna.)
Če ti ne boš moj, pa nobeden ne bo, pa me ledik nesite v to črno zemljo.
Ta črna zemlja bo pa postelj mojä; tam bom tiho ležala jaz dekle sama.
NE MARAM TEBE.
(Narodna.)
Ne maram tebe,	Pa hišco sezidaj,
k’ nimaš hišce svoje.	da spati bo kje.
Še polž ima hišo,	Poplačaj dolge,
le ti si brez nje.	potlej pridi po me.
JE PA DAVI SLANCA PALA.
Je pa davi slan’ca pala na zelene travnike, je vso trav’co pomorila in vse žlahtne rožice.
Meni pa ni nič za rož’ce, če jih slan’ca pomori, meni je za dekle moje, če me ona zapusti.
Ravno sredi moj'ga srca ena rožica cveti, če ne boš ji prilivala, se gotovo posuši.
Kaj ji bodem prilivala nimam vinca ne vode, pa ji bodem le prilila svoje solzice svetle.
ŠKRJANČEK POJE, ŽVRGOLI.
Škrjanček poje, žvrgoli, se bel’ga dneva veseli, škrjanček poje beli dan, pozdravlja hrib in plan.
Škrjanček poje, žvrgoli, se bel’ga dneva veseli; pozdravlja z drobno pesemco tud’ mojo ljubico.
Kjerkol’ se midva srečava, prav milo se pogledava, vse solzne najne so oči, vse to ljubezen st’ri.
Kjerkol’ sem hodil, kjer sem bil, pa take nisem še dobil, da b’ b’la t’ko bel’ga ličica, pa srca vsmiljen’ga.
GOR ČEZ JEZERO.
(Koroška narodna pesem.)
Gor čez izaro, gor čez gmajnico_ kjer je dragi dom z mojo zibalko, kjer so me zibali mamica moja in prepievali haji, hajo.
K’ s’m še mih’n biu, s’m biu d-ro
vesiu,
s'm več barti k’tiero pes’m peu, zdej vse minuvo je, nič več peu
ne bom
zdej ni več moj ljubi, dragi dom.
BRATCI VESELI VSI!
Bratci veseli vsi! pesem zapojmo mi od vinca sladkega, ko solnce čistega.
Glažke nalijmo si, ven ga popijmo vsil En glažek al’ pa dva to nam korajžo da.
Kadar pa vinca ni, takrat me vse boli. Vince mi zdravje da, ker moč v seb’ ima.
Kadar pa d’narcev ni, kaj pa nas to skrbi. Saj birt še kredo ima, bratci, le pijmo ga.
POD OKNOM.
(France Prešeren.)
Luna sije, kladvo bije
trudne, pozne ure že; pred neznane srčne rane meni spati ne puste.
Ti si kriva, ljubezniva
deklica nevsmiljena!
Ti me raniš,
Ti mi braniš,
da ne morem spat’ doma.
Obraz mili tvoj po sili
vedno mi je pred očmi;
zdihujoče
srce vroče
vedno k Tebi hrepeni.
NA GORENJŠČEM.
Na Gorenjščem je fletno, so v’soče gore, pa so bistri studenci in bele ceste.
Holadrijori . . .
Pa sem fantič urlavbar, 'mam krašče lase, pa se vendar tepejo dekleta zame. Holadrijori . . .
Pa ne bom se možila na v’soče gore, pa ne' bom jaz nosila na glavči vode. Holadrijori . . .
PO VODI PLAVA.
(Prekmurska. E. Adamič.)
Po vodi plava ena ladja pisana, lidrili, lojaja lidri lolaja, ena ladja pisana.
Po njej se vozi moja draga ljubica, lidrili, lojaja. lidri lolaja, moja draga ljubica.
PRIŠLA JE MIŠKA.
Prišla je miška z mišnice, vzela pšenico z pšeničnice.
Miš pšenico pod goro, pod to goro zeleno.
Prišla je mačka z mačnice, vzela je miško z mišnice.
Mačka miško, miš pšenico pod goro,
pod to goro zeleno.
Prišel je zajec iz zajčnice, vzel je mačko iz mačnice.
Zajec mačko, mačka miško, miš pšenico	itd.
Prišla je lisica z lisičnice, vzela je zajca iz zajčnice. L’sica zajca, zajec mačko, mačka miško, miš pšenico itd.
Prišel je jelen z jelenčnice, vzel je lisico iz lisičnice.
Jelen lisico,	itd.
Prišel je volk iz volčnice, vzel je jelena iz jelenčnice.
Volk jelena,	itd.
Prišel je medved iz medvednice, vzel je volka iz volčnice.
Medved volka,	itd.
Prišel ze lov’c iz bajtice, ustrelil je medveda iz medvednice. Lov’c medveda,	itd.
Prišla je smrt iz mrtvašnice, vzela je lovca iz bajtice.
Smrt je lovca, lov’c medveda, medved volka, volk jelena, jelen 1’sico, l’sica zajca, zajec mačko, mačka miško, miš pšenico pod goro, pod to goro zeleno.
Učiteljska Tiskarna v Ljubljani.