traivs&fssi
T # ▼ A

Izhaja I. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto 3 gold. SO kr., za pol leta ] gold. SO kr.
TeČaj V. V LJubljani 15. februarja 1865. List 4.
I ©
Vijolica ljuba, Prikaži se kmali! Kak rad bi že vidil V obleki te zali!
In ptičice drobne Oj skor priletite! Prepevajte sladko, Naravo budite!
I a»
Pomlad ljubeznjiva, Svoj raj že odkleni! Lej, vse že zdihuje V merzloti jekleni!
In z žarki ogrevaj Tud serca in glave — Pa vlivaj ljubezni Jim do očetnjave!
—o-
..Iz mladi se tern ostri", i.
Človek že večidel v mladosti pokaže, kaj bo iz njega pozneje. Nebogljiv, razposajen otrok bo javaljne kdaj dober in miroljuben človek. Zabita buča tudi ne bo kaj prida uganila. Ako se bere od slavnih mož, postavim, od modrega Tomaža Akvina, od slavnega rastlinoslovca Line-a, da so jih v mladosti zvali nevedneže, iz kterih ne bode nikdar nič prida, to ne overže našega pregovora. Človek, kteri veliko premišljuje, svoje učenosti nima na jeziku, in tudi je res, da se pri nekte-rih zavoljo mnogo okoliščin razum pozneje izbuja. — Slavni francoski general Junot je bil v šoli, kakor pravijo, naj po-redniši deček, len in zanikern in razposajen, da ga niso mogli verdevati; ali pomisliti je treba, da marsikteri učitelj premalo
pozna dušne lastnosti svojih učencev, in kar pri nckterih dela živa kri, ima to za hudobijo, in napčno ravnaje z učencem ga napelje ravno na nasprotno pot, in ker taki čuti v sebi veliko moči, učitelju tudi veliko prizadeva. Večidel pa velja pravilo, kakor pravi pregovor: „Iz mladi se tern ostri".
Večkrat prašajo starši, posebno na kmetih, duhovnega gospoda ali učitelja: „Kaj menite, gospod, ali čem fanta dalje v šole pošiljati ; ali bo kaj iz njega; ali ne bo denar zanj za-veržen?^ — Težko se odgovarja na tako vprašanje, posebno če človek premisli, da dandanes vse tišči v šole; službe za učene gospode se pa ne množijo toliko, kakor učenci po šolah, in marsikteri bi jo bolje zadel, ko bi doma z voliči polje obdeloval, kakor pa bi si v višjih šolah učenosti in po svetu imenitnih služb iskal. Vendar visoko učenih glav še tudi dandanes ni preveč na svetu, in iz nizkega stanu je že marsikdo po svoji lastni vrednosti dosegel veliko čast in slavo. — Kako se vendar more spoznati in presojevati, ali je deček sposoben za višje šole ? — Prav za gotovo se to sicer ne more vediti in spoznati, ker človeško serce je brezno, ktero se ne more premeriti, pa vendar so nektere znamenja, iz kterih se nekoliko zanesljivo more spoznati, ali je ta ali uni otrok za to ali uno reč sposoben ali ne. — Človek je iz duše in iz telesa. Dušne moči pa so razum in serce; po teh lastnostih, tedej po telesu, razumu in sercu se more presojevati človek. Kdor se tedaj hoče dobro učiti in kaj prida naučiti, mora 1) rad premišljevati, mora biti redoven, pazljiv in ukaželjen in se v učenji ne sme prenagliti; 2) mora imeti dober spomin, da to, kar se nauči, pokaže v djanji. Kako pa se pri otrocih spoznajo te dobre lastnosti?
Obrazi iz odgojilne povestnicc pri pagaiiili.
a. Likurg.
Večidel je pravljica, kar vemo od tega slovečega moža. Živel je okoli leta 817 pred Krist., ali, kakor drugi pravijo, okoli I. 880, in je bil kraljeve rodovine. Bil je stric mladega kralja Harilaja in njegov jerob. Marsiktere sitnosti, ktere je mogel prestati tudi od matere svojega varovanca, naklonile so ga, da je deželo zapustil. Prišel je najprej v Kreto, in tukaj se je v njem izcimila misel, da hoče prenarediti vstavo spartan-sko; šel je pa najprej v Jonijo, kjer je prepisal Homerove
pesmi — do tistih dob še malo znane po Gerškem. Ker so ga silno prosili, podal se je zopet v Sparto, kjer je Harilaj na videz vladal.
Potem ko delfiški orakel njegov namen poterdi, začne vstavo prenarejati in zakone staviti; početje to je bilo veliko-važno, in se ni dalo z lepo in v miru izpeljati. Ko je bilo enkrat doveršeno, prisegli so mu Spartanci, da hočejo novo vstavo spolnovati, dokler se ne poverne nazaj, ker hoče zopet boga za svet vprašati.
Bog (malik v Delfih ali prav za prav njegovi svečeniki) so obljubili Sparti slavo in srečo, dokler se bode postav der-žala; Likurg pa se potem nikdar več ni povernil v svojo domačijo.
Kar se mladine tiče, deržal se je Likurg tega načela, da so otroci deržavni, ter se imajo odgojevati tudi za njene namene. Vsi Spartanci so velika družina, tedaj je bilo ženito-vanje, rojstvo, izreja otrok le občinstvu na korist. Mladi mož se je oženil le pri 30 letih. Velikodušnost spartanskih žen je znana; imeti so hotle le hrabre sinove, in rade so jih darovale domovini.
Oče je bil gospodar v svoji hiši in je tudi toliko gospodoval otrokom, kolikor s tem niso bili poškodovani nameni in deržavne pravice. Vsaki drugi deržavljan je tudi smel dečke in mladenče po okolnosti grajati in karati, kajti otroci so bili deržavna lastnina, do ktere je imel vsaki pravico.
V pervih 7 letih so starši svoje otroke redili in odgoje-vali. Oče je jemal dečka sabo v občne gostije, in mu je dajal njegov del. Tako se je privadil sin očeta; deklice pa so ostajale doma pri materi in domači hiši.
Ko je pa deček sedmo leto spolnil, izročiti ga je oče moral občinski in očitni izreji; od tega izvzet je bil le kraljevi sin za vladovanje odmenjen, in tudi ta se je moral telesnih vaj vdeleževati. Dečki so bili vversteni v več razredov, vsaki razred je imel mladenča svojega naj bližnjega poglavarja, čigar oblast je bila precej obširna. Nad vsemi je bil višji ogleda; izvolili so ga prav skerbljivo iz med naj pametnejših deržav-Ijanov.
Ko je bil deček izročen v očitno izrejo, imel je le vol-nato obleko brez rokavov. Čez 5 let je prišel v višji pa tudi v ostrejši razred, in je dobil za oblačilo še plajšč. Ko je 20.
4#
leto spolnil, prištet je bil mladim ljudem; od 30. leta je bil mož, in je bil dolžan opravljati vse službe v vojni in deržavi.
Samo po sebi pa je očitno, da je bilo odsihmal, ko je bilo odgojevanje očitno, pervo vodilo : Mladost naj se uči slu-šati. Povsod so telo urili in pamet bistrili. Se celo pri jedi je dajal vodja temu razsojevati petje ali kako drugo tva-rino, ali ga je kaj vprašal; odgovarjati se je moglo kratko in dobro. Tudi starejši deržavljani so bili pri pojedinah, da so čuvali nad vodji, in ako so ti svojo dolžnost prestopali, so jih skrivaj pred se klicali in grajali. Tudi deklici so jedli pri občinskih gostijah, samo da so bile njihove mize posebej. Mladi ljudje so imeli terdo in hladno posteljo; spali so verstoma na ločji, kterega so si pa sami mogli prinesti od reke Evrote. V vsakem letnem času so se kopali v tej reki.
Učilni načert za spartanskega dečka je bil prav enover-sten. Glasbe, nekterih plesov posebno pa telovadstva so se učili. Pisanja in branja niso zahtevali, vendar pa so se ga ne-kteri učili. Kar je številjenja v vsakdanjem življenji treba, naučili so se ga iz življenja in iz vaje, kakor tudi marsikaj druzega. Kar pa so se pravilno učili, bilo je telovadstvo. Tudi krasti so se učili, pa le zato, da so se urili v zvijači in ročnosti, ker ukradene reči, večidel živež, so bile tukaj občno blago.
Migljeji o „Drugem berilu".
Zapisal J. Gros.
(Konec.)
Kranjska in sosedne dežele.
(Str. 262.)
Tu ima učitelj naj lepšo priložnost učencem nekoliko od kranjske zgodovine pripovedovati, in jih soznanjati z zemljo-pisjem, zemljovidi i. t. d. Prične naj z domačini krajem; ko jim domači kraj na tanko razloži (prav dobro je, da vse to na šolsko tablo načerta), naj jim kaže celi okraj, potem tisto stran kranjske dežele, v kteri je njegova šola, poslednjič celo kranjsko deželo. — Ko otroci domačo deželo dobro poznajo, naj jim učitelj kaže sosedne dežele, in naj jih tako vpelje v celo avstrijansko cesarstvo. Bolj poverhno naj jim razkazuje nemške dežele, potem Evropo in na zadnje vso zemljo. Ker mislim
pozneje o tem več govoriti, sem sedaj le „Savo" vzel iz spisa in njeni tek geografično popisal, kakor sama pripoveduje.
Sava.
„Ljubi učenec! ti bi rad zvedil, kako, kje in kam tečem. Povedala bom, kako hodim; poslušaj tedaj!
V	Bohinji v znožji veličastnega Triglava izviram, ter berzno pritečein do stermega Babjega zoba. Nimam časa, da bi mogla pozdraviti krasno Blejsko jezero; pustim ga tedaj na levi. Dobro se napojim stranskih voda, ter hitim proti me-sticu Badoljici, kjer jo pozdravim, pa grem hitro naprej mimo prijaznih gojzdičev in logov, in pridem mimo Joštove in Šmar-jetine gore pod prijetno Kranjsko mesto. Tukaj se široko razlivam, in Kranjci so čez me postavili dolg most, kterega jim o povodnji dostikrat raztergam. Peneča derem naprej ; moj zadnji pogled velja, sv. Joštu, in kmali prinesem od njega prijazni pozdrav Šmarni gori.
Osoda moja mi je prepovedala iti do bele Ljubljane, toda umazana Ljubljanica mi na uho pošepta vse, kar se ondi godi.— Kmali dospem v Zalog, kjer moje bobnenje prevpije ropota-nje železnično. Enake dvem urnim sernam dereve kot v stavo, ktera bo poprej dotekla do svojega namena. Vsa vpehana naenkrat začujem v kerškem samostanu zvoniti „Ave Marijo", in ko Triglava sive glave poljubujejo zadnji žarki tonečega solnca, žalostna pri Jesenicah zapustim svojo drago domovino.
Noč na nebu zvezdice že prižiga, ko se valim po her-vaških ravninah, in ko mi pervi žarki jutranjega solnca merzlo meglo popijö, radostna zakličem: „Evo Zagreb"! Pri stari Gra-diški resneja postanem, ker nalogo imam, da sem terdna meja med vojaško krajino in Turškim, proti Belemgradu. Mirneje tečem in pri Belemgradu mi veličastna Donova vzame moje poprej slavno ime!"
II.
V	nalogo za daljno izpeljavo bi se morda reka primerjala s človeškim življenjem, n. p.: Beka je od kraja mali studen-ček, — s stranskimi potoci pomnožen — nazadnje nosi velike teže. Tako je človek pri začetku mali otročiček, — potem mla-deneč, — krepostni mož, ki more veliko delati.
Reka dere hitro in nič ne preneha, — ravno tako dere tudi življenja čas. Po deževanji reka nastopi, — se razliva po travnicih,
in dela veliko škodo. Tudi človek večkrat — od strasti gnan — sebi in drugim zelo škoduje.
Potem reka mirneje teče, in ko se v morje izlije, zgubi svoje ime. Tudi človek postaja proti koncu življenja mirneji, — njegove stopinje so počasneje, — in po smertije njegovo ime — pozabljeno.
Izpeljava.
Reka je od začetka le mali studenček; kmali zedinijo se pa še drugi studenci in potoki z njim, in narase se tako v mogočno reko, ktera more nositi težko obložene barke. Tako je tudi človek od kraja malo slabotno dete. Potem prihaja moč-neji, kmali postane mladeneč, naslednje krepostni mož, ki more delati težke in umetne reči.
Kakor reka hitro in neprenehoma naprej dere, tako hitro beži tudi čas življenja brez počitka. Po velikih nalivih se reka tako naraša, da svoje ograje predere in po polji zelo raz-deva in škodo nareja. Enako tudi dostikrat človek, gnan od svojih strasti, dela doprinaša, ki so njemu in drugim ljudem v škodo in veliko zelo.
Preden se pa reka v morje izlije, počasneje in mirneje teče, in zedinjenaz morjem tudi zgubi svoje ime. Ko se človeku življenja čas že nagne, je tudi on mirneji, hoja njegova je počasneja in manj krepostna. In ko oko zatisne in gre v tihi grob, kmali, kmali se zgubi njegov spomin, in tudi njegovo ime se kmali pozabi. —
Pomenki
o
slovenske m p i s a n j i. v.
17. Razum je intellectus, um zlasti mens; kako je pa to, da se med ljudstvom tolikrat sliši »um, uumen?
T. Ker Slovenec v začetku nima rad samoglasnikov, torej posebno po zahodnjih krajih takim besedam rad prideva kak soglasnik j ali p.: jaz stsl. az', jagnje latinsk. agnus, jelen n. elen, jeden n. eden, jigla ali jegla n. igla, jigra n. igra, voje n. oje, vokno, vosa, vud, vuk n. okno, osa, ud, uk; celo pri tujkah p. jerbati ali verbati (erben}, jerperge (Her-berge), jesih (Essig), Jeva (Eva). Tako izgovarja Gorenec
raji »um, »umen, jiskati ali Jeskati n. um, umen, iskati, kakor izrekuje Dolenee, in kakor piše nekdanji Slovenec, sedanji Serbljanin i. t. d.
U. Po tem je tudi prav, da pišemo sploh um, umen, iskati, ker v pisanji velja edinost; v glagolu je pa še ni, ker zdaj se bere urnim, razunnm, razunnjo in urnem, razumem, razumejo, sem razume/ in razumi/.
T. Omenjeni glagol se šteje v novoslovensčini po sedanji obliki lahko v III. in v IV. red, in po tem se ravna tudi pomen; glasi se ali umeti, ume m (intelligo), ali pa limiti urnim (illustro), in tako v vsih sostavah in naklonih (umeti verstehen, «miti sumiti abrichten, — razumiti koga einem etwas begreiflich machen).
U. Zdaj vem, kdaj mi je pisati razumem, e«, ejo, in kdaj razumem, iš, ijo, i. t. d. Ali časi se bere urnem, ume«, ume, časi pa um ejern, um eješ, ume je — kako pa je to?
T. Kdor hoče sedanjo slovensčino umeti, je treba, da razume kolikor že nekdanjo. Mnogi so jeli res pridno se pečati s staroslovensčino, in tako se nam je marsiktera stara oblika spet prikazala v pisanji, dasiravno se je bila zgubila v govorjenji. Stara slovensčina je pregibala veliko glagolov v III. redu pa v 1. razredu (bogateti — ejü, eješi . . želeti — ejii, eješi i. t. d.), kterim se je obrusila in skerčila že zgodaj pervotna sedanjikova oblika ejü ali ejem, tako da se zdaj skoz in skoz le v 2. razredu spregajo (bogatim, iš . . želim, iš i. t. d.) Le petero glagolov je še ostalo v 1. razredu III. verste (šteti — štejem, smeti — smem (smejem), speti — spem (spejem), umeti — urnem (umejem) in imeti — imam. Kakor se je celo spremenil poslednji, tako se je pozabila skorej popolnoma oblika smejem, spejem in um ejem, in kakor uni, zlasti začinjavni glagoli, sega ali sili že tudi glagol umeti — urnem v 2. razred umeti — uimm, umi« . . 3. mn. ume nam. um ejo, kakor bogate, žele n. bogatijo, želijo (cf. čes. umeti v sed. č. urnim, iš, i, ime, ite, eji; serb. - lirov. smiem, umi-jem, razumijem, v 3. množ. osebi: smiju, umiju, razumiju).
V. Da ne preskoči popolnoma v 2. razred, ali čem tedaj pisati um ejem, -eš, -e?
T. Ker bi se a) smejem in umije m na dve plati lahko obernilo, ker b) umejem morda nikjer med Slovenci ni znana,
ker c) rabijo tudi drugi Slovani urnem; smemo tudi mi ostati pri navadni obliki urnem, smem, spe m.
U. Ali ni oblika, ume ti, urnem ga (ich verstehe ihn) in umiti, ümim ga (ich richte ihn ab) le slovenska novota?
T. V serbskem ima že Vuk ta razloček, torej ga smemo ohraniti tudi mi, ker nam je časi prav koristen in celo potreben. — Drugače pa je s tem, kar se bere v Novic. 1.1861.: „Za nemško besedo „Begriff", ki se po starem imenuje slovenski: „zapopadek", so nekteri, čuteč okornost te besede, po nemškem narejene, začeli rabiti besedo: zäumen, ktera bo pa težko jezikoznancu po všeči. Če je tisti, komur se je per-vemu beseda zäumen priljubila, mislil na koreniko: um, torej na neki glagol: z au me ti, imela bi po vsakem glasiti: z au m ali pa z a ume k. Če je pa beseda prav vlita, mora izhajati iz glagola: zaumeniti (kakor pomen od pomeniti), kterega pa ni in biti ne more, ker slovenski jezik teh dveh predlogov (za in u) pri glagolih skup ne deva, kajti edini glagol te podobe z a vda ti se ne da zagovarjati po primeru drugih slovanskih narečij. Besede zäumen bi se torej po moji misli bilo ogibati (M.)".
VI.
U. Zapopasti (begreifen) in z as to p i ti (verstehen) — ali nista to prav kranjska glagola?
T. Ali, — ker v tem pomenu (begreifen t. j. mit dem Verstände) ju nima ne staroslovensčina ne drugo slovanstvo; novoslovensčina ji je pa že zgodaj skovala po nemščini. Bere se tudi v lirovaškem in serbskem zapopasti, zapopadati (ergreifen, ertappen; nicht loslassen mit Geschwätz). Sploh znana pa je popasti prehendere (fassen, ergreifen).
17. Popade se z zobmi in zapopade, zastopi pa z nogo, kakor prav piše Metelko : „Prav za prav se z nogami zastopi, ne z glavo; hišo zastopijo, kadar koga lové, da jim ne uide".
T. Res je to; ali vendar, da tako rečem, vnanjih ali telesnih besedi se ne smemo in ne moremo celo znebiti za notranje ali duhovne pomene, dokler nismo zgolj duhovi. V vseh jezikih ravnajo tako, in nekdaj so mimo sedaj še vse bolj tva-rinske imena ali znamke dajali celo duhovskim močem in rečem.
{/. Pa zdaj hoče marsikteri več zastopi t i z nogo, kakor so nekdaj razumeli z glavo!
T. Sej pa tudi res marsikteri več zastopi z nogo, in več popade in zapopade z zobmi ali s predolgim jezikom, kakor pa z umom ali z glavo.
17. Kdaj in kako smem torej rabiti una zlasti kranjska glagola?
T. Iz poprejšnjega razvidiš, da se inieiligere (begreifen t. j. mit dem Verstände) dobro slovenski reče: umeti, razumeti; zapopasti (zapopad, zapopadek Inbegriff, Inhalt) je sicer Markova beseda, ktere se je ogibati, pa težko ogniti. — Z as top i ti je prav za prav vertreten t. j. in den Weg treten, navadno (gemeinhin, pravi Murko) verstehen, auffassen. Pa že Dalmatin je pisal z as to p, a Verstand, zastopiti, zasto-pen, zastopnost, in Marko Pohlin zastopnu (intelligibiliter)!
U. Zastopi menda tisti, kteri ima široke podplate in kaj zemlje ali dobre tla, da terdo stoji in postopa! Naši novičarji kej pogostno pisarijo od zastopnikov, ki znajo zastopiti in zastopati, in sedanji čas imamo dokaj zastopnikov v srenjskih, mestnih, deželnih, deržavnih zborih, da smo skorej vsi v stopah, in senam godi kakor prosu, iz kterega ima biti pšeno in po tem kaša — otročja paša !
T. V tem pomenu je pa že v stsl. z as tu p' tutelo, opi-tulatio, z as tu p iti -a t i -ovati opitulari, defendere, za-s t u p n i k' propugnator, zastüpnica patrona; v rus. tudi žensk, spola zastiipa; čes. zastoupiti -ovati koho, zastupce — itel — ovatel (Repnesentant; Anwalt); v serb. - hrov. zastupiti, zastu-pati koga v ravno tem smislu. Torej se prav piše tudi v no-voslovensčini zastopnik; beseda ni napačna.
U. Beseda zastopnik res ni napačna, ali niarsiktera oseba, kteri pravijo zastopnik, je napačna, in da naši zastopniki tudi postopajo, in časi še hudo postopajo, je sim ter tje pisarica in govorica. In to je tudi napaka in postopanje je gerda, pa še naglavna napaka, dasiravno sem nedavno bral, da temu in temu človeku bo njegovo zmerno in krotko postopanje brez dvoma ali gotovo koristilo!
T. Bolehnemu človeku zmerno pa krotko postopanje res tudi utegne koristiti zlasti pod milim nebom, v zdravem zraku; in le v tem smislu je v stsl. postüpiti -ati proce-dere in postüp' gressus, in enako v vseh sedanjih slovanskih jezicih. Postopati t. j.: vorgehen, verfahren, in postopanje t. j. der Vorgang, das Verfahren — v tem pomenu so
si jo pa skovali novejši čas nekteri hrovaški pisatelji in iz njih spisov so jo pobrali nekteri slovenski Hrovatje, da zdaj postopajo nam. delajo, ravnajo, in postopanje jim je djanje, ravnanje, ravnava, početje, počenjanje, delanje i. t. d.
Pašnik.
Lepo cvetje, koristen sad.
Geslo sedanjega časa se glasi: „Naprej*'. Kdor se sča-som naprej ne pomika, zastaja, in čas ga prehiti. Tudi šolstvo verlo napreduje. Veliko se je v preteklih desetih letih prenaredilo in popravilo. Vse človeško pa je nepopolno , nestanovitno in razpade, če se ne popravlja in ne zboljšuje. Tako je tudi šolstvo, — če ne gre naprej, začne pešati in hirati, in svoj namen zgreši, ako tisti duh, ki ga oživlja, iz njega zgine.
Namesto pa, da bi le sedanji čas hvalili, ozrimo se enkrat v pretekle čase, in nekoliko prevdarimo, ali je res vse novo, kar se sedanji čas piše in . govori. Našli bomo, da so naši predniki marsiktero reč bolj učeno, postavno in na serce znali povedati in razsoditi, kakor sedanji ljudje, kteri večkrat pre-sojujejo reči, ktere so že davno presojene in dognane.
Sedanjega časa se je lotila nekaka vertoglavnost, ktera tudi v šolo sili, in stavi vse svoje zaupanje velikrat na vse druge reči, kakor pa na edino potrebne. Vendar je že stara resnica, da šola le toliko velja, kolikor je učenik v nji vreden.
Da bi bolj varno napredovali, ne prezirajmo del nekdanjih slavnih mož , naj že bodo cerkvenega ali svetnega stanu, kteri nam dajejo kej lepe zglede — kakor tudi slavoznani pedagog Kelner v svojih Aforismih piše §§. 96, 97 — učimo se od naših prednikov mladost podučevati, ker bili so časi, ko se ni toliko od izreje in odgojevanja pisalo, pa je zrastlo ljudstvo, ktero je bilo Gospodu dopadijivše memo današnjega.
Neki keršanski učenik o tem tako le piše. „Verh tega, kar nam pedagogika vsaki dan donaša, prebiram prelepe dela cerkvenih učenikov in druge spise, ktere je cerkev poterdila, in našel sem, da se v tem neizrečeno bogatem sadunosniku tudi dobi marsiktero zlato jabelko, ktero je tudi za osebni učiteljski stan primerno. In ker so te resnice vzete iz življenja, kakor-šno je v resnici, in večkrat poterjene s mučeniško kervjo,
imajo veliko veči veljavo, kakor golo modrovanje šolskih mož po stanu, kteri se večkrat za malost prepirajo , velike reči pa prezirajo".
Za poskušnjo podam nekaj takih zlatih jabelk, kterih sem bil nabral. Nadjam se, da bodo serce marsikterega učenika ravno tako pokrepčale, kakor so mene v mojem poklicu spodbudile in pokrepčale.
Pismo sv. Ignacija, škofa in marternika -j- 107.
„Uerži se svojiga mesta, ktero ti je v cerkvi (šoli) izročeno z vso močjo in skerbjo v prid cele občine (šole) za dušo in telo.
Priporočena ti bodi edinost, naj boljši, kar tukaj nasvetu imamo. Prenašaj vse, kakor tebe tudi Gospod prenaša. Moli neprenehoma, in nikar se ne vtrudi; pred vsem moli za večjo modrost, kakor jo imaš v resnici. Bodi čujin in ne perpusti, da bi se tvojega duha lotila dremota. Z vsakim posebno tako govori, kakor te je Bog zato pripravnega storil. Uči se slabosti vseh svojih učencev prenašati, kakor izurjen bojevavec, zakaj kjer je večji trud, tam je tudi pridobitek večji.
Če ljubiš samo krotke učence, prideš ob vse svoje plačilo. Prizadevaj si tudi bolj čmerne v krotkosti si pridobiti, da store, kar od njih hočeš. Za sleherno rano je treba drugačnega leka, in vročinske bolečine se morajo tolažiti s hlade-čimi zdravili. Vsigdar bodi previdin, kakor kača, pa brez zvijače, kakor golob.
Ti si iz telesa in duha; kjer tedaj previdiš, da je pomagati, tam precej pomagaj, in tako ljubeznjivo, kakor moreš; kjer pa tvoje oči ne vidijo, tam prosi Boga večjega razsvit-ljenja, da ti bo skrito razodeto, in tako ne boš nikjer terpel pomanjkanja, ampak vseh darov boš imel v obilnosti.
Nikar se ne vstraši ljudi, kteri so na videz hvalevredni in vendar krive nauke trosijo. Terdno stoj, kakor nakov, na kterem se bije. Premagan biti, pa vender zmago dobiti, to se spodobi velikim bojevavcem.
Mi moramo vse, posebno pa zavoljo Boga poterpeti, da tudi on z nami poterpi".
Keršanski učenik, resnice, ktere v tem pismu tako lepo povedane najdeš, te morejo v tvojem trudapolnem poklicu po-terdovati, da moči ne zgubiš, in da ne boš svoje službe opravljal, kakor rokodelec. Premišljevanje teh resnic te bo v tvojem
poklicu delalo zadovoljnega in poterpežljivega. Imej poter-pljenje z vsemi, ker tudi Bog s tabo poterpi; da boš svojo službo prav k časti Božji in v izveličanje svoje in drugih o-pravljal, prosi Boga, da ti podeli še večjo modrost i. t. d.
Da pa še na dalje povem, kar mislim. Lepo je dobro povedati, pa še veliko bolje in edino koristno tudi tako storiti. Kaj pomaga vediti, pa ne storiti. Naj si vsaki prizadeva, naj poprej dober kristjan biti, potem bo tudi dober učenik, in ne bo podoben nerodovitnemu drevesu, ktero lepo cvete, pa obrodi malo sadu.
Sicer pa golo branje metodike in enacih spisov tudi učitelja ne izobrazi, ker tudi dobre jedi se naveličamo, če je le prepogosto vživamo, in enostransko izobraženje še ne stori človeka omikanega, ker takošni ljudje pred svetom malo veljajo. Sploh more bili omikan človek tudi dober učitelj, samo da — to v resnici hoče in si tudi prizadeva.	_ k, učitelj
Vse, kar zapazimo na zemlji ali na nebu, je v neizmernem velikem prostoru, ki se imenuje svetni prostor. Vsaka posamesna reč potrebuje nekaj svetnega prostora, in vse, kar ima prostor, da je dolgo, široko in debelo, se imenuje stvar ali sploh telo (Körper). — Stvari imajo različne znamenja ali lastnosti, p. podobo in barvo, duh in okus. Večkrat pa se stvari spreminjajo, in takrat pravimo, da so to njih prikazki (fenomeni). Tako p. se prikaže na železu rujà, na vodi led in iz soparjev dež, sneg, toča ali slana i. t. d.
Vse, kar se zgodi ali prikaže, ima svoj vzrok, po kterem se prikazki razjasnujejo ali s tem, da se reč na tanko opazuje, ali pa, če se skuša. Vzrok, kterega pa po nobenem telesnem vzroku ne moremo razjasniti, imenujemo moč. Prikazki pa se ne godé po naključbi, temuč se ravnajo po stanovitnih postavah, ki jim jih je odločil neskončno modri Stvarnik, in te postave imenujemo naturne postave. — Vednost, ki tedaj opazuje in razlaga, zakaj se to pa to tako godi, je naravoslovje ali fizika.
Podučilo berilo za mladost. XIV.
Pervl oddelek.
Lastnosti stvari.
1. Splošne lastnosti. Akoravno so stvari ena od druge zelo različne, se vendar včasi po nekakih splošnih lastnostih vjemajo, da so si podobne. Take splošne lastnosti so: da so stvari a) razprostljive, b) nepredirljive, c) luknjičaste, d) stlač-Ijive, e) razdeljive, f) težke, g) terdne ali nepremakljive.
a)	Vsaka stvar se razprostira, t. j. potrebuje prostora, kteri se meri na dolgo, široko in debelo. Vsaka stvar ima svoje meje, in po tej se tudi ravna nje podoba.
b)	Stvari so nepredirljive, t. j. dve stvari ne morete biti ob enem na ravno tistem prostoru; p. kjer je voda, ne more biti ob enem tudi zrak i. t. d.
c)	Stvari so luknjičaste, t. j. niso popolnoma napolnjene same s seboj. To se na tanko vidi, p. pri kruhu ali siru, pri gobi i. t. d. Pri veliko takih stvareh se vidijo luknjice že s prostim očesom, pri drugih pa se morejo viditi skozi povečav-no steklo, p. na človeški ali živalski koži, na papirju i. t. d. — Pri nekterih stvareh pa se to le zapasi, kedar se spreminjajo, p. na steklu, na mnogo kamnih, pri tekočinah i. t. d., ker se na mrazu vkup stiskajo, na gorkoti pa razširjajo. — Ako bi p. les ne bil luknjičast, bi ne popil oljnate barve, in tudi sukno in usnje bi se ne moglo barvati in strojiti, ako bi ne bilo luk-njičasto. Manj ko je kaka stvar luknjičasta, gostejša je.
d)	Stvari so stlačljive. Zima, volna, p. se lahko zelo stlači, tako, da potrebuje precej manj prostora, kakor popred, kedar ni stlačena. Perica stiska in ovija mokro perilo, in potem ga je manj in ga ložeje nese, ker je vodo iz njega stlačila.
e)	Stvari so razdeljive, t. j. da jih lahko razdelujemo na več kosov; še celo demant, naj terji kamen, stolčejo in zdrobe. Nektere stvari se razdeljujejo ali s kakim ojstrim orodjem, p. z nožem, s pilo, s kladvom i. t. d.; nektere pa se tudi umetno ali kemiško krojijo, p. če se kroji voda, ki je iz kislica in vodenica. Take stvari imenujemo sostavljene stvari. Proste ali pervotne stvari so, p.: žveplo, rudstva, kislic, vodenic i. t. d.
f)	Stvari so težke. Skušnja nas uči, da se nobena stvar ne more odtergati od zemlje, da vse pozemeljske reči silijo in tisče k zemlji, to se pravi: vse stvari so težke. Stvari se pa tudi lahko tako primerjajo ena z drugo, da se zve, koliko je ktera težka ali težja od druge. Zato imamo različne tehtnice.
g) Stvari so terdne ali stanovitne. Ako se kaka stvar premakne iz svojega mesta in se bliža drugim stvarem, pravimo, da se premikuje, ali da je premakljiva. Ako pa se stvar ne gane iz svojega kraja, pravimo, da je terdna ali stanovitna. Xežive stvari se premikajo le takrat, kedar jih silijo druge premakljive stvari, p. voz se ne gane, dokler ga ne potegne človek, žival ali kaka druga premakljiva moč. Nobena neživa stvar se ne more samovoljno gibali, ter je navezana na svoje mesto, t. j. je terdna ali nepremakljiva.	(Daije Prih.)
Dva kmeta, Martin in Luka, gresta mimo šole in slišita iz šole glasno šumenje.
Martin: „No, tukaj je pa pravi somenj. Ako bi se bilo o naših šolskih časih kdaj tako godilo, bi bilo gromclo in treskalo po naših hlačah, da bi bil joj! Sedaj pa je vse dobro".
Luka: Prijatel, ti ne veš, kako je to. Ko smo še mi hodili v šolo, še učitelji niso učili po novem učilu glaskovati; sedaj pa je sploh navada, da se učenci uče glaskovaje brati".
Martin: „Tako je to tisto novo učilo, od kterega sem že večkrat slišal, pa nisem razumel, kakšno je. Sedaj še le vem, zakaj so nekteri mladi gospodje, bodi si v gostivnici, ali v srenjskih zborih i. t. d. toliko glasni, tedaj so se v šolah naučili glaskovati!"
1 0) T t © ®e
Iz Štajarskega. Slavno c. k. deželno poglavarstvo za Koroško je dovolilo, da naj se v Seegraben-u blizo Ljubnega napravi o-bertnijska šola (Werksschule). Za časnega učitelja te šole je imenovan g. H. Rosenberg, podučitelj v Trofnijah nad Ljubnim.
— Dekanijska farna šola v tergu Lipniei (na Spodnjem Stajar-skem) je postala glavna farna šola.
Iz Gorice. V tukajšnji učiteljski pripravšniei je bilo v šolskem letu 1864 v I. letu 10, v II. letu pa 11 pripravnikov. Iz med teh (v II. letu) sta poterjena dva za učitelja v malih šolah in 7 za pod-učitcljc; eden je bil izpuščen, eden pa ni bil prašan.
— Umeri je tukaj mnogospoštovani nekdanji učitelj goriške realke čast. gosp. Matevž Hlad ni k. Ranjki je bil blag domoljub in tudi priden slovenski pisavec in pesnik*). Bog mu daj večni raj!
Iz Negove. Ker se naš „Tovarš" tako krepko poteguje za svoje tovarše učitelje, ter vedno popisuje njih žalostne, pa tudi vesele dneve, naj pove tudi kaj o naši šoli. Tukaj imamo novo, prav lepo
*) Gospod Hladni k je bil tudi eden naj pervih „Tovarševih" podpornikov, od kterega imamo še sedaj nekaj spisov. Naj živi njegov spomin!
Vredn.
šolsko poslopje, ktero je lahko mnogim drugim v zgled. Ima v nadstropji dve prostorni in lepi šolski izbi; pod nadstropjem pa so zraven drugih potrebnih shramb štiri sobe za učitelje. Nad velikimi vratmije napis z zlatimi čerkami: „Pustite otročiče k meni priti!" Lahko se reče, da je to poslopje pravo mojstersko delo. Podučevalo se je nekaj časa le v eni sobi; sedaj pa podučujeta dva učitelja v dveh sobah kakih 180 otrok. — Marsikdo bi mislil, da je ta šola, kakor po vnanje, tudi v zadevi učiteljevih dohodkov lepo vravnana; toda, žalibog, da ni tako. Učitelj nima vseh dohodkov vkup 300 gold. na leto, iii srenja še hoče, da bi verh tega še podučitelju dajal živež in plačo. — Bod daj učiteljem boljše čase!	—o—
— Gosp. Jarnt, učitelj v . . ., nam piše med drugim to le: Naša abeda na steni, kakoršno imamo v I. razredu ljudskih šol, ni nič posebno ugodna, ker že na tabli št. 1. so besede obstoječe iz 6 čerk, in vendar je poglavitno učilno vodilo, da naj se otroci naj poprej do dobrega navadijo enoslovne besede hitro izgovarjati, da se ne spodtiku-jejo, in ko to dobro umejo, pridejo še le na versto dvojno- in trojno-zložne besede. Nekteri učitelji se tudi nad tem pritožujejo, da niso čerke prav vverstene, da ložeje bi se to pogrešalo, kakor da je veliko besed nerazumljivih in brez kacega pomena. *)
Iz Postojne. 9. t. m. je bila v tukajšnji šoli očitna zabava s petjem in godbo v prid revnih šolskih otrok, ktero je napravilo tukajšnje verlo pevsko in godbino društvo. Verstile so se te le slovenske in nemške reči: 1) III. Finale iz opere „Nabukodonosor" (Verdi), 3) „Nočni mir" (zbor), 3) „Der arme Honved" (Miiller), 4) „Scena et Cavatina nel opera „II due Foscari" (Verdi), 5) „Domovini" (Jen-kotov dvospev), 6) „Schon Rothtraut" (Veit), 7) Cavatina iz opere
*) Tudi mi smo te misli, da table na šolskih stenah niso pedagogično osnovane; za pervi nauk so pretežke; pravite dalje, naj bi si učenik s tušom ali kakim drugim eernilom eno ali dve tabli narisal. — To bi bilo res dobro, toda vsak učitelj tega ne more storiti, tedaj mu ne kaže druzega, kakor da čerke in njihove sostave zaporedoma na tablo zapisuje, in to mu potem nadomestuje tisto napravo, kteri Nemci pravijo: „lesekasten". Sicer pa iz lastne skušnje vemo, da se vsak priden učitelj poprime kakega pravila, po kterem potem otrokom razlaga čerke in njihovem spominu po enem ali drugem načinu pomaga n. p. pri čerki r naredi raka, pri čerki v vedro i. t. d. Učitelj, ki podučuje kakih 100 — 300 otrok sam v šoli, mora res marsikaj premišljevati in tudi poskušati, kako bode kaj dosegel. Koliko sitnost ima prestajati, koliko mu je poter-pežljivosti treba, to leve tisti," kteri si sam skuša. Eno in tisto reč v eni uri petkrat, desetkrat, da! petdesetkrat ponavljati, to ni nič kaj mikavnega in še bolj sitno, kakor zapenklje (haftelne) delati. Blagor, učeniku, kdor vse to more po keršanski opravljati. — Pišete nam dalje, kako ravnate, kedar velike in male v eni sobi podučujete. Te verstice kažejo od vaše marljivosti. Dovolite nam, da tudi mi nekaj pristavimo ! V tej reči se ne more kaj določnega svetovati, le splošno se more tukaj reči: En razred naj bere, drugi naj piše, ali pri številjenji naj večji učenci težeje naloge izdelujejo, manjši pa na lahke vprašanja odgovarjajo. Bolj natančni red si mora vsak učitelj sam osnovati, in tukaj se naj lepši pokaže učiteljeva sposobnost, ako ume vsem otrokom primernega dela dajati in ž njimi tudi napredovati. V ta namen je pa treba, da se učitelj kaj pripravlja, marsikaj prebira, poskuša in tudi resnično voljo ima, da svoje dolžnosti spolnuje po naj boljši vednosti. Drugače to ni mogoče. Vredn.
„Lucretia Borgia" (Bellini), 8) „Slepec" (narodna, samospev), 9) „Sturrobeschwörung" (Durrner"), 10) „Sarafan" (ruska, samospev), II) Original-Cavatina za hobojo (Salmič), 12) „Strunam" (Riharjev čveterospev), 13) „Es rauscht dem Jägermann der Wald" (zbor z godbo, Julij Otto), 14) Popotnica (Salmičeva). Za to veselico je bila primerna nova šolska izba prav lepo ozaljšana z zastavami in s podobo pre-svitlega cesarja. Veselica je bila prav čversta in je prinesla ubogi šolski mladosti zdalne pomoči. Slava! — Kakor so to veselico napravili verli Postojnčanje, tako bi se tudi lahko zgodilo še marsikje, kjer so pevske društva, čitavnice i. t. d.	— h.
—	V Kačah na Dolenskem je izpraznjena služba domače uče-nice, ktera podučuje dekleta v naukih glavnih šol v slovenskem in nemškem jeziku in tudi v obertnijskih naukih. Plačila ima na leto 300 gold. in nekaj postranskih zaslužkov. Prošnje naj se oddajajo pri srenjskem predstojništvu (Markt- u. Gemeindevorstand Ratschach.)
Iz Ljubljane. V nedeljo 5. t. m. se je v tukajšnji čitavnici praznoval 107. Vodnikov rojstni god s slovesno besedo. — Prav bi bilo, da bi se tudi med učence ljudskih in srednjih šol Vodnikov spomin razširil s tem, da bi se včasi v šoli pela in govorila kaka primerna Vodnikova pesem.
—	Ljubljansko mesto daje za šole na leto sedaj ta le gotovi denar: za realko 2541 gold. 40 kr., za mestno glavno šolo pri sv. Jakopu 2438 gold., Senpeterski mali šoli 226 gold., in ternovski mali šoli 222 gold. 60 kr., vkup 5448 gold. —
—	Z zadnjimi pustnimi dnevi se bode v tukajšnjih ljudskih šolali sklenila perva polovica šolskega leta.
—	Veselica v Postojni (beri zgoraj!) je pač lep zgled marsikteri srenji, posebno pa beli Ljubljani, kjer se pustni čas obhajajo veselice za veselicami, pa se malo ktera kdaj spomni na ubogo šolsko mladost, ktere je po vseh šolah, posebno pa v ljudski šoli sedaj prav obilno, kar je znano le učenikom, ki vsaki dan vidijo, koliko zaderžkov izhaja ravno iz revščine, kterih pa sam odpravljati ne more. — Tudi družba v pomoč učiteljskim vdovam in sirotam že nekaj let pričakuje, da bi se je spomnila kaka dobrotljiva duša, toda do sedaj se vedno čaka mile roke, ki bi ji kaj pomögla.
PcememM ¥ uateljskeM stamm.
V ljubljanski škofii. Za terdno sta postavljena g. g. Miha Kokoši nek v Reki v Kočevskem, — in Simon Lomšek v Cirkljah v ker-škem šolskem okraji.
Listnica. 6. A. Št. v S.: Hvala! Iz sadjoreje bi nam bili ljubi kaki prav mikavni spisi v pogovorih, kakor jih je imel I. tečaj. G. R. G.: Verjamemo, da so Vam poslane pesmice zelo glavo belile; vendar ne bodite hudi, da jih ne natisnemo. Pečajte se raji s prostimi spisi, kakor pa z nevkretnimi pes-mami. — G. J. B. v. O.. Vaš „Tovarš" je šel na pošto Čubar, kakor ste sami naročili.
Odgovorni vrednik: Andrej Fraprotnlk.
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic,