Fool for Love: film daje vtis, daje nastal samo zato, ker je kompletno ekipo, skupaj z maloštevilnimi igralci, popadla stihijska in neustavljiva želja po umetniškem ustvarjanju in izražanju, o čemer zgovorno pričajo statična kamera, banalni zaplet, ki hoče skriti veliko, usodno skrivnost, in (pri Schlo-endorffu) menjavanje lokacij, ki so tako kot pri Wendersovem Do konca sveta posnete na krajih, kjer se dogajajo; češ, dajmo gledalcu vtise planetamosti, lepote, življenja, ki bodo s svojo radoživostjo poudarili vihre spleenovskega boja, ki ga v sebi bije zaznamovani glavni junak — v resnici pa so tam samo zato, da gledalec v monotoniji in gleda-liškosti filma sploh dobi vtis globine. ki loči film od teatra. Denar, ki ga je Schloendorff porabil za turistično letanje od Italije do Grčije, značilno za evropski filmski »au-teurizem«, bi bilo vsekakor bolj smotrno vložiti v poglobitev scenarija in prikaz socialno-emotivnih odzivov okolja na patološko ljubezen in nedolžnost Julie Delpy, ki jo kamera v Voyagerju izenači z eksponati v muzeju, katere strastno občuduje. Ker pa omenjeno ni bilo storjeno, nam preostane le klavrn, kvaziintimen okvir zgodbe, ki mu niti v najbolj poduhovljenem stanju ne moremo verjeti: Je lahko Barbara Sukowa, ki zaradi tipičnih feminističnih predsodkov (Sam Sheppard reče, da je hčerka njegova in ne njuna, kar je dovolj, da se bosta do smrti grdo gledala) nažene Shepparda, tista »femme fatale«, o kateri bo nekdo celo večnost sanjal? Še posebej tisti, ki se zaplete s sek-sepilno ljubico in na prvem potovanju konča v postelji z mladoletnico; pred tem pa že na začetku filma kot človek, vajen letenja (!), skupaj z letalom trešči na zemljo? Kaj pa čista, seksa osvobojena ljubezen, boste vprašali? Na to smo pozabili že takoj po letu 1971, ko je Visconti posnel Smrt v Benetkah. In če ne bi bil Pedro Almodovar tudi del Evrope, bi lahko glede na Schlo-endorffov patetični, anahron i stični film Voyager sklepali, da sta tam in takrat umrla tudi evropski film in njegov vpogled v življenje.
KRIŠTOF KOLUMB
BÄMM
Režija:
John Glen
Scenarij:
John Briley, Cary Bates in Mario Puzo po zgodbi Maria Puza
Fotografija: Alec Mills
Glasba: Cliff Eidelman
Igrajo:
Marion Brando, Tom Selleck, George Corraface, Rachel Ward
Produkcija:
Alexander in Ilya Salkind ZDA, 1992
Ko zveste za novico, da nameravajo posneti epski film o Kolumbovem odkritju Amerike, ste najprej malce nejeverni, kajti znano je, da so zgodovinski superspektakli pogoreli najkasneje leta 1977, ko je Richard Atlemborough posnel triurno vojno sago A Bridge too Far, ki je ni hotel praktično nihče gledati; ko pa preberete, da so glavne vloge v filmu Johna Glena Christopher Columbus: The Discovery dodeljene upokojeni legendi Mar-lonu Brandu (inkvizitor Torque-mada), pop zvezdi Tomu Sellecku (kralj Ferdinand), TV igralki Rachel Ward (kraljica Izabela) in gledališkemu igralcu Georgu Cor-rafaceu (Kolumb), ki je odpilotiral peščico žepnih filmov, ste dokončno prepričani, da vas nekdo vleče za nos.
Ko se omenjeni film pojavi na naših platnih, se jasno ne morete upreti skušnjavi, da bi si na lastne oči ogledali ta žanrski in idejni anahro-nizem; čeprav je že vnaprej jasno, da bo film polomija, med ogledom ugotovite, da je končni rezultat še daleč hujši. Ob podatku, daje bilo v film vloženih 50 milijonov USD se tolažite vsaj s tem, da boste prisostvovali enkratni paši za oči, za
kar naj bi jamčila tudi scenarij Maria Puza (Boter) in režija Johna Glena, ki je ustvaril pet zelo uspešnih pustolovščin Jamesa Bonda (For Your Eyes Only 1981, Octopussv 1983, A View to a Kill 1985, The Living Daylights 1987 in Licence to Kill 1989); pa ni tako. Če zanemarimo zgodovinske podatke, ki so v filmu tako ali tako vezani le na imena takratnih osebnosti in na golo odkritje, smo priča prazni, neatraktivni, nabuhli in duhamorni, celi dve uri dolgi ek-shibiciji nedomiselnosti, ki po svoji premočrtnosti in plehkosti še najbolj spominja na kakšno televizijsko serijo ali pa film, ki spada v nedeljsko popoldne kakšnega satelitskega programa. Corraface kot Kolumb se ves čas filma teatra! ično nasmiha: kot Kolumb zato, ker že vnaprej ve, da mu bo podvig uspel, kot igralec pa zato, ker ve, da sodeluje pri edinstveni travestiji, s katero si bo izdatno napolnil žepe in v kateri se pod pezo kostumov kot marionete gibljejo tudi vsi ostali igralci, premladi in pre-dinamični za tovrstne ekstrava-gance. Marlon Brando pa se tako kot v Supermanu pojavi le za dobrih deset minut, njegova vloga sestoji iz par grdih pogledov, dve-tri modre misli in — konstantnega nasmeška. Le kdo se ob vlogi v tem filmu ne bi nasmihal? Višek filma je plovba v novi svet, ki pa je popolnoma nespektakularna, vizualno nedodelana, zreducirana na turistično križarjenje treh ladij po oceanu ter kakšen pretep med nenehno spočito posadko, ki naj bi tako pričaral iluzijo psihofizičnih naporov potovanja. Gledalec se upravičeno vpraša, kam le so skrili teh orjaških 50 milijonov USD, da se jih niti za trenutek ne vidi? Christopher Columbus je tako nekakšen parodični skupni imenovalec Jamesa Bonda in Supermana. Ekipa, ki je zapakirala Supermana, je nedvomno hotela še enega super-heroja iz časa, prav tako kot je iz prostora leta 1978 potegnila Supermana. Pri tem pa se ni nihče vprašal, kaj lahko film, ki je že zdavnaj raziskal prihodnost in nam jo znal tudi plastično prikazati, sploh še pokaže iz preteklosti; preteklosti, ki je še v učbenikih bolj podobna fikciji, kot je tista v filmu Christopher Columbus.
info
Vanessa Redgrave, Peter Gallagher in Joss Ackland so se pridružili Jamie Lee Curtis in Joanne Whalley-Kilmer v igralski ekipi psihološkega trilerja Mother's Boy, koprodukcije med CBS Entertainment in Miramax Films, ki jo snemajo v Los Angelesu. Film označujejo kot kombinacijo Roke, ki ziblje zibko in Kramerja proti Kramerju.
budžetpa znaša 10 milijonov USD. ***
Kevin Costner kot glavni igralec in Lawrence Kasdan kot režiser bosta maja združila svoje sile pri snemanju filma, ki sloni na zgodbi Wyatta Earpa (za Warner Bros. bodo producenti filma Costner, Kasdan in Jim Wilson, partner v Costnerjevih Tig Productions). Izvršna producenta sta Jon Slan in Dan Gordon, kije napisal prvotni scenarij, tedaj zasnovan za TV miniserijo. Scenarij sedaj obdeluje Kasdan in iz projekta bosta morda nastala celo dva kinematografska
celovečerca. ***
Po Philipsovem Compact Disc-Interactive (CD-I) sistemu so končali snemanje Voyeurja, prvega interaktivnega igranega celovečerca (Philips POVIPropaganda Films). Voyeur, v katerem igrata Robert Culp in Grace Zabriskie, govori o mračnih skrivnostih vplivnega bivšega astronavta in potencialnega predsedniškega kandidata ter njegove družine. Posneli so ga z uporabo digitalne tehnike v kombinaciji s 3D računalniško grafiko, z igralci, ki so imeli ves čas v ozadju blue screen za posebne učinke. Posneto gradivo je digitalizirano na CD-I disk tako, da gledalec sodeluje v zgodbi, izbira lahko, v katero sobo bo pogledal, katerim junakom bo sledil in ali bo vplival na samo dogajanje. Scenarij sta napisala Lena Pousette in Jay Richardson, režiral pa je Robert Weaver. Film bo kupcem na voljo še v letošnjem letu.
IGOR KERNEL
info
28