Za poduk in kratek čas. Gosposki frajmavrar, pa kmečki kristjan. (Dalje.) MolčtJ sed(S okol škrinjice z mrtvaško glavo. Vidi se jim, da nekaj željno pričakujejo; ali nobeden ne spregovori, kakor da bi tukaj govoriti prepovedano bilo. Kakor lipovi bogovi čepijo vsak na svojem Btolu, sila resnobno in kislo se držeči. Slebern stol je obložen, le eden — najkrasnejši, vrh mize, je še prazen. Zdaj vstanejo vsi. Poslednji in vseb prvak je vstopil. Oblečen je kakor drugi, le na prsih mu visi na širokem traku velika svitla zvezda, znamenje njegove časti. Ta zvezdonosec — imenujejo ga: inojstra predstolnika — se počasno in gosposko vsede na prvi gtol, vsern ponižne priklone rablo odkimavši. Vsi gledajo pazno na-nj in ugibajo, kaj bi se neki v nja obrazu brati dalo. Ta pa zgrabi svoj zidaiski klepač in kresne po mizi: enkrat, dva- trikrat. Vsi krešejo in tolčcjo za njim. Zdaj se zvezdar na stoln zravna in začne govoriti tako-le: nCestivredni bratje! Pozna nra je že bila, ko mi imeniten pismen ukaz dojde. Ta ukaz je kriv, da sem vas tako naglo na sbod pozval. In akoravno ste ta poziv pozno in nenadoma prejeli, vas vendar vidim tukaj zbrane v popolnem stevilu. Kot mojster predstolnik si torej ne morem kaj, da vas zarad tolike gorečnosti dostojno ne pohvalim. Vaša gorečnost mi pa daje veselo upanje, da bodete čvrsto opravljali delo, katero smo aedanje prevažne dui vsi frajmavrarji dognati dolžni." Zdaj potegne mojster predstolnik pismo izpod svojega predpasnika ter pravi: rPoslušajte, častivredni bratje, naročilo in ukaz, katerega nam posilje naša nvisoke časti vredna mati, velika deželna shodinca ali nloža." Pri teh besedah ustanejo ysi. Mojster predstolnik razpečati pismo in ga bere počasno in sloresno: nVelikaloža deželna" pri ntreh solncih" pozdravlja svojo podružnico pri nsvetovem jabelku!" nRiinski papež in jegovi škofi so se drznoli filoTeškemu rodu zopet kratiti presladki sad nomike" in ,,8vobode," katerega smo mu frajmavrarji po