100
Deželni zbori.
Deželni zbor kranjski.
Kadar častiti naši bravci ta list v roke dobijo, je deželni zbor že pri kraji. Ker je pretekli teden moral sila priden biti, da je dovršil svoje naloge, se je nabralo toliko gradiva, da danes le imenujemo vse njegove dela, obširniši popisi važniših reči pa nam ostajajo za prihodnje.
Izvolil je zbor pomnoženi odbor, kteri bo novo ustanovljene deželne službe z deželnim odborom vred oddajal; izvoljeni so bili v ta odbor gospodje: baron Apfaltern, Lukman, Recher in baron A nt. Zois, za namestnika pa gospoda: Vil h ar in žlahtni Langer. — Za 5. vrednika slovenske prestave občinske postave je bil izvoljen gosp. tehant To man. — V odbor za pretres nove postave za rudoslednino so bili izvoljeni gospodje: dr. Toman, baron Mihael Zois in De ž man. — Gosp. dr. Zupan je bil med 31 glasovi s 27 spet izvoljen za deželnega odbornika; ko je rekel, da ga je po takošni zaupnici volja spet prevzeti to opravilstvo, so se po celi zbornici glasili klici pravo! pravo!
Deželni zbor je obravnaval pretekli teden sledeče reči: novo posvetovanje zastran pripuščenja kaplanov k srenjskim volitvam, — dr. Tomanov predlog: naj se prekliče ali saj zniža davek za sledova nje po rudah, — Brolihov predlog naj se odpravi sekvestra-cija Jelovce na Gorenskem in gojzdni pridržki, — pasji davek za Ljubljano po 2 gold. na leto je bil dovoljen; gosp. Ambrož je bil poročevavec; — nova postava za deželne, skupne (popred kantonske) in so-seskine ceste; poročevavec je bil g. Mulej; prepričani smo, da bojo po deželi vsi zadovoljni s to postavo; marsiktera grenjka beseda je padla za prejšno vlado pri tej priliki; gosp. deželni poglavar bar. Schloissnigg,
kterega je zbor spoznal za ravno tako bistroumnega kakor dobrosrčnega in skozi in skozi resničnega prijatla ustavnega življenja, je zagovarjal kar je mogel poprejšno cestarenje in le to željo razodel, naj se pozabi, kar je bilo, ker po poprej snih naredbah marsikaj ni moglo drugače biti; — sklenila se je dalje postava za šolski patronat in za zidanje in vzdržanje šolskih poslopij po deželi; poročnik je bil gosp. Dež man; — deželni zbor je pretresal tudi delavnost deželnega odbora od prvega do sedanjega zbora, in mu svojo zadovoljnost razodel; gosp. baron Apfaltern je bil poročnik; — sklenil je po predlogu dr. Tomanovem prošnjo do ministerstva za vpeljanje porotnih sodb; gosp. dr. Zupan je bil poročnik; — dodatek od 2783 gold. za potrebe komisij za zemljišno odvezo in poravnavo za leto 1862 je bil dovoljen; — za zidanje mostu na Krškem je bila pripomoč iz deželne dnarnice dovoljena; žl. gosp. Str a hI je bil poročnik; — postava za požiganje ljubljanskega mahu (močvirja) je bila sklenjena; dr. Blseiweis je bil poročevavec; nasveto-vani čas od vel. Smarnja je do vseh Svetih podaljšan; — sklenjeno je bilo presv. cesarja prositi, da dovoli kranjski deželi loterijo, da se izkoplje iz zadreg, ki jo čakajo leta 1873, kadar bo mogla dežela za zemljišno odvezo svojo tretjino plačati in bi se moglo narediti na en gld. 70 kr. d o klade; gosp. dr. Zupan je bil poročevavec; — postava za nove gruntne bukve in popravek še obstoječih javnih bukev je bila sklenjena, poročevavec je bil gosp. Brolih; — zbor je odbil za-htevanje tržaškega mesta, naj mu dežela naša za ženstvo, ki hodi iz Kranjskega nezakonske otroke od-kladat v ondašnjo porodnišnico, od leta 1854 do 1860 povrne čez 141.000 gold.; poročnik je bil dr. Blei-weis; — bile so c. kr. vladi želje razodete, naj pospešujejo komisije za zemljišno odvezo svoje dela in naj ne prizadevajo deželi toliko stroškov; poročnik je bil žlahni gospod Strahl: — naj se c. kr. vladi želje razodenejo, da se za kmetiški stan, za pridne učence v šolah itd. tako ostra sedanja rekrutna postava premeni v bolj milo, bolj pravično; poročevavec je bil gosp. Derbič; — prevdarjal in določil je zbor dohodke in stroške za leto 1863 in 1864 za zaklad zemljišne odveze (poročevavec dr. Zupan), stanovskega zaklada (poročevavec žl. dr. Wurzbach), deželnega zaklada (poročnik g. Ambrož). Dr. Blei-weis je zastavil vprašanje na c. kr. deželno vlado zavoljo učenja slovenskega jezika na gimnazii ljub-ljanski in kranjski, dr. Toman pa zavoljo tega, da 400 naših vojakov nek more iti za stražo isterskih solnic; brezoviška županija je prosila deželni zbor, naj pripomore pri c. kr. deželni vladi, da se reši njena že zdavnej c. kr. okrajni gosposki podana prošnja, da iz kancelije dobivajo Jjudje na slovenske vloge tudi slovenske odgovore. Se marsikaka druga manjša stvar je bila vmes. Iz tega se vidi, koliko in kako važnih reči je imel deželni zbor rešiti v tem, drugem svojem shodu.
In ko smo našteli poglavitne reči, ki jih je obravnaval deželni zbor, nadaljujemo bolj na drobno popis posameznih reči.
Ker je v seji 22. dne t. m. po večini glasov obveljal gosp. Dežmanov predlog: naj pride iz reda za srenj ske volitve 1. §., 2. oddelek pod črko a) še enkrat v pretres, je gosp. baron Apfaltern, kot poročnik srenjskega odseka, zboru naznanil, da odsek je enoglasno sklenil, naj ostane ta paragraf tako, kakor je bil že sklenjen, to je, da tudi kaplani imajo pravico voliti v soseskah in voljeni biti v županijski odbor. Začela se je potem debata, to je, začel se je v govorih boj za kaplane. Za kaplane so govorili gosp*
101
knezoškof, dekan Toman, dr. Bleivveis in dr. Toman, zoper kaplane pa g. Dežman; boj je bil vroč, marsi-krat je zavrelo; marsikaj je všipnilo; vendar čez mejo parlamentarne pristojnosti se ni grešilo ne na levi ne na desni. Ker smo slišali, da po deželi že komaj čakajo, kaj več zvediti o tej borbi, podamo svojim bravcom po štenografičnem zapisniku poglavitniše reči iz vsa-cega govora.
Svetli knezoškof Vidmar so bili prvi govornik; v izvrstnem govoru  so  z uneto  besedo  dali Bogu,   kar Bogu gre, cesarju, kar je cesarjevega, pa tudi slovenskemu narodu, kar je narodovega.    Rekli so, da imajo mesto v  deželnem zboru  posebno   zato,  da zastopajo verske zadeve.    Da duhovščina je bistveni del državne družine, spoznala je dosihmal vsaka vlada, zlasti avstri-janska, ki je vsigdar bila zavetje katoliški cerkvi. Dokler sem bil unidan v zboru,   se   ni   dosti govorilo zoper kaplane, pozneje pa je vendar omahnilo to,  kar je že bilo obveljalo.    Kaj nek se zoper kaplane ima?   Mar njih mladost?    Pred 24 leti   se  nobeden ne  posveti, in le škof more odpustiti eno leto. Ker je tedaj kaplan polnoleten,  ne velja  ugovor zastran mladosti.   Al mar kaplan ni dosti omikan? 16 let se je v šolah učil, ko drugi uradniki in učitelji še polovice teh let niso žrto-vali šolam.    Kaplani moji   morajo tudi preskušnji zrelosti se podvreči po 8. šoli.   In oni bi tedaj manj izobraženi bili kot učitelj ljudskih šol ali mali uradniček, ki je komaj   par   gimnazijskih  šol vidil?    Pa pravijo drugi: kaplan nima stanovitne   službe.    Kaj jo ima mar uradnik? Ugovarjalo se je tudi, da duhoven ima s svojim  poklicom  dosti  opraviti.    To je res,   da ima dosti opraviti in včasih še več kakor dosti.    Al v čem obstaja njih poklic? Naloga duhovnika je verska omika narodova, verska omika pa je moralnost (lepo življenje); ta omika obstaja v  spoznanji katoliških resnic,   ki jih ne postavi na svitlo ne kemiški laboratori,  ne   anato-miski nož, ne kladvo zemljoslovja.  Nemci se sicer spo-našajo s protestantizmom in mnogi njih trdijo, da prote-testantizem je bistveni sad nemškega duha, nemške omike. Al s tem nikakor niso sami za se v štant vzeli omike! V avstrijanske šole  se preveč ptuje in največ berolinske inteligencije meša; na domače šolstvo cepiti tujih mladik ni dobro, zlasti če cepiči niso žlahni; v Berolinu se sami smejajo, da si Avstrija maloveljavnih mož  naročuje od-ondot. — Ker po  tem nič   ni,   kar   bi  veljalo zoper kaplane, bi nazadnje morebiti le to spodtika bila, da so duhovni, kar se sicer očitno ni izgovorilo, pa vendar na tihoma mislilo.    Bog obvari, da bi naš deželni zbor kaj tacega  razodel!    Kranjska   dežela je   katoliška  in narod naš je   veren  katoličan.    Ako   bi se kaplanom vzele volitne pravice, bi to toliko bilo, kakor da bi se duhovnemu stanu  slab glas dal.    To bi spodkopalo zaupanje v deželni  zbor.    Pa pravijo  nekteri,  da se duhovni pri volitvah  ne obnašajo kakor se  spodobi za njih stan?, Al, gospoda, pomislite, da duhoven je tudi človek!   Ce bi moja povsod obveljala, porok sem vam, da po tem bi ne bilo nobene tožbe. Kar pa še nobenemu višemu nikoli in nikjer ni obveljalo,   kako hoče ravno meni? Ce se nahajajo prestopki pri vseh stanovih, zakaj nek bi posebno mladi duhovščini vsako stvarco očitali? Pri volitvah rogovilite večidel dve stranki;   stranka nasprotuje stranki; al duhoven ima nalogo potegovati se za poštene može; od nasprotne strani se ne godi vselej tako! — Očita se jim tudi, da preveč slovenščijo.   Al pomisliti je,   da naši   duhovni   so sinovi slovenskega naroda;  slovenska mati jih izreja  in  navdaja jih že po slovenski molitvi s slovenskim duhom;  oni služijo med slovenskim narodom, ki jih živi, zakaj to, kar dobivajo od verskega  zaklada, to   so   žulji   slovenskega naroda. Kako tedaj  se more grajati,  da duhovnik ljubi narod
svoj, ker mu tudi narod naš toliko ljubezni in zaupanja skazuje kakor malo kje?
Naj   se   ozremo   še  enmalo   v zgodovino  preteklih časov.   Že unidan sem omenil rajnega cesarja Jožefa in sicer po pismih protestanta Ramshorna.   Nanašam se tu na buk ve ,,Ljudska šola v Avstriiu, ki jih je spisal ces. skrivni svetovavec in podminister baron Helfert.   V teh bukvah je po izvirnih pismih prav jasno dokazano mišljenje cesarjevo.   Po letu 1770, ko se je blaga cesarica Marija  Terezija  že  nekoliko  umaknila  vladnemu življenju, so začeli vso Avstrijo ponemčevati; to je bil cilj  in  konec cesarja Jožefa.    Helfert piše v gori omenjenih bukvah, da pri Lahih se niso upali to presilno, „s slovenskimi deželami pa so  naredili kratko pravdo."  To, gospoda moja! niso moje besede, tako stoji zapisano  v Helfertovi knjigi.    Slovenski katekizem je bil hipoma nemsk.   Ravno to nemškutarenje je spravilo Magjare na noge, da so prenapeli narodnost svojo,  ker zakon nature je tak,  da velikemu pritisku sledi velik odboj.    Ta odboj se je začel tudi v slovenskih deželah, al bolj polagoma, bolj naravno, leta 1848 pa že močneje.   Iz gotovega vira vem,   da  še   zunaj Kranjskega me imajo  za nemškutarja;  če se tedaj jaz potegnem za pravico slovenščine,  saj nobeden ne more reči, da jo zagovarja prenapetnež (ultra) ali enostranec, in če  se   sklicujem  na besede visocega   ces.   uradnika Helferta,  mi saj nobeden očitati ne more,  da to,  kar sem rekel, je zanikerno ali kako državno hudodelstvo. Ako hoče duhovnik slovenski narod  omikati s slovenskim jezikom, se zatega voljo nikakor grajati ne more, ker omika  naroda je le   s pomočjo  narodovega jezika mogoča;   se ve  da to prizadevanje ne sme  segati tako deleč, da bi se žalil ali zaničeval kak drug jezik.   Ako bi tisti nestrpni duh, ki se je pričel pod cesarjem Jožefom, ne navdajal nemškutarjev ,  tudi potegovanje za slovenščino ne bo čez ojnice skakalo. Ljubezen in sprava bo kraljevala med narodi povsod,  ako narod naroda, jezik jezika ne tlači!    Tako naj se sodi tu ali tam pri duhovščini naši kaka kriva stopnja, ktero bojo  duhovne  oblasti zavračale na pravo pot.    Jaz za svojo stran nočem skrivati,   da   sem  dosihmal po sreči ali nesreči zmiraj  tako  opravilstvo dobil,  ki  ga nisem sam želel;  okoliščine so tako nanesle ;   tako sem prišel leta 1837  na Dunaj,   tako   so me  poslali  za   škofa v Ljubljano. *) — Veliko mi je na tem ležeče f da ostane §. 1, kakor je bil že sklenjen, in zato živo živo priporočam  si.  zboru,  naj   ga  tudi  danes sprejme.    (Govor knezoškofov so  mnogokrat spremljevali živi pravo- in slavaklici.)
Na to se vzdigne gospod Dežman in v dolgem (nemškem) govoru odvrača od sebe misel, kakor da bi njegov predlog izviral iz kakega sovraštva do duhovnov ter pravi, da visoko ceni vredne duhovne. Dalje pravi, da v obširnem govoru gospoda kneza in škofa pogreša ozir na dozdanje cerkvene zakone, ker ravno ti in pa druge svetne postave so bile, ki so ga napotile na to, da je želel, naj bi se še enkrat prevdaril §. 1, da ne pridemo navskriž z veljavnimi zakoni in da se ne žali cerkveno dostojnstvo. Občinska postava od leta 1849 popisuje z malo besedami dušnih pastirjev vsakoršnega kraja volitvine pravice. Ni se po tej postavi vedilo, pri čem da smo. Zato je ces. ukaz od 27. februarja 1850 tolmačil ono postavo tako,  da imajo duhovni vseh treh
*) Tako so se glasile besede svetlega knezoškofa, ne pa kakor 68. list „Laib. Zeitg." pravi: „in Laibach so wenigu itd., zoper kteri napačni stavek se je glasila po mestu velika nevolja ; se na druzih mestih tega popisa je pomota ali je saj beseda tako stavljena, da pomen ni jasen, čeravno so knez prav jasno govorili. Zlasti v besedah, ki osebnosti zadevajo, je treba vsakemu popisu prav natančnemu biti, da se ne reče, kar se ni reklo.
102
katoliških obredov to pravico tedaj, ako so samostojni. Po takem so se hotle le fajmoštrom pravice varovati. Dalje se nanaša g. Dežman na §. 7. in 6. občinske postave, po kterih tam, kjer je več oseb v kakem društvu, le eden ima pravico voliti. Zna biti, da po takem bode v kterem kraji več duhovnih volivcev kakor — razun kmetov — iz druzih stanov. Pri cerkvenem patronatu, pravi, so škof tudi kaplane postavili pod nad-zorništvo fajmoštrov; po tem takem so izgovorili, da kaplani nimajo tiste samostojnosti, kakor jo terja postava. Tudi ne vem, ali bo fajmoštrom ljubo, da imajo kaplani enake pravice kakor oni. Ko gosp. Dežman še naveduje iz kanoničnih bukev Andrea Miiller-a razlaganje „kaj je kaplan", in nekaki strah razodeva o tem, da bi utegnili kaplani potem tudi v deželni zbor priti, ker se volitveni red za deželne zbore opira na volitve občinske, priporoča še enkrat, naj zbor sprejme §. 1 po vladnem predlogu.
Po tem gospod tehant T o man poprime besedo (nemški)^in odbija nektere ugovore Dež mano ve ter pravi: Ce se gosp. Dežman boji, da bojo 3 ali 4 duhovni volivci v kaki občini, zakaj se ne boji, če bojo 3 ali 4 uradniki? Četo ni napačno, kako če biti uno? Gosp. Dežman pravi, da stoje kaplani pod fajmoštrom, zakaj molči o tem, da tudi pod predstojnikom stoje vsi drugi uradniki? Kaplan pa je večkrat name-stovavec fajmoštra, zlasti če je fajmošter tudi tehant. Gosp. Dežman si je prizadjal kaplane popolnoma vničiti, da bi v političnem oziru ne imeli pravic. Gospoda! (s povzdignjeno besedo) že večkrat so se v tej zbornici slišali glasi o neki zimi, ki nam je posmodila spomlad pravega političnega življenja, in hvalila se je mila spomlad, ktera se nam spet od daleč kaže, — spomladi pa cveto cvetlice, ktere razveseljujejo naše oko in naše srce, vsak se raduje nad njimi. Cvetlica ustavnega življenja pa je cvetlica svobode; ta cvetlica, gospoda! pa je za vsacega, — kako to, da bi le za kaplana ne bila! Obdržimo tedaj, kar smo že sklenili, da smo pravični vsem !
Ko g. tehant Toman sklene svoj govor, se vzdigne dr, Bleiweis in (slovenski) govori blizo tako-le:
Svetli knezoškof so tako temeljito, tako živo zagovarjali pravico duhovnikov v srenji, da se skor ne da Še kaj dostaviti temu.
Z ozirom vendar na današnjo obravnavo si ne morem kaj, da bi se tudi jaz ne poslužil tistih besed, ki so se v tej zbornici že nekterekrat slišale, da namreč danes „mit Staunen", „mit Verwunderung" slišim, da gre za ne dosti skrito ovržbo tega, kar je si. zbor dva dni pred sklenil.
Sklep je bil unidan gotov — tako zapisano stoji v zapisniku stenografičnem.
Jaz za svojo stran moram protestovati zoper to,   da  bi  se prekucnilo,   kar je bilo že sklenjeno, —
protestovati moram za gosp. predsednika voljo, ker to bi kazalo, da unidan ni po opravilnem redu vodil glasovanja, —
protestovati moram zavoljo si. zbora samega, ker čudno, prečudno bi bilo brati v štenografičnih zapisnikih, kteri po §. 15 opravilnega reda morajo biti „ein treues Bild der Verhandlungen", če bi se v njih bralo, da je rekel danes črno, kar je rekel pred tremi dnevi belo, da je tedaj brez prevdarka unidan sklepal.
To kar je gosp. Dežman omenil zastran bolnišnice, da tudi takrat se je zbor prijel g. Guttmanovega predloga, da se je rešil iz zadrege glasovanja, to nikakor ni prilično današnji zadevi, — bilo je uno vse drugač!
Po vsem tem tedaj se ustavljam, da imamo oblast, danes podirati to, kar je bilo že sklenjeno, kar je tedaj že dognano*
To je formalni del, zoper kterega sem se p rimo-ranega čutil svoj glas povzdigniti.
Zdaj pa to reč, ker je že postala predmet pravde, gre premisliti še od druge zlo zlo važne strani.
S kakošno pravico, vprašam, se morejo izpah-niti kaplani? Kje bi bila, ako to obvelja, ustavna svoboda, ktere zastava se je včasih ravno od strani gosp.^Dežmanove že tako visoko povzdigovala v tej hiši?
Ce ima pravico voliti in voljen biti častnik vojak, zato ker ne more več služiti cesarju, zakaj bi ne imel ravnov te pravice duhovenkaplan, ki še cerkvi služi ?
Ce ima pravico voliti in voljen biti cesarsk, deželen in drug uradnik, ki je danes tukaj, jutri tam, — pri kterem se ne dela noben razloček: ali je kance list ali predstojnik, mladeneč ali starec, zakaj ne bi imel ravno te pravice duhoven kaplan, in bi se ravno pri njem delal razloček po starosti ali da ni privezan na en kraj, ali da bi se gledalo na njegovo višo ali nižjo službo, ker se vendar menda duhovniki ne delijo v „gmajnarje", „korporale", „feldvebeljne" ali oficirje", in da bi potem le samo fajmošter bil „častnik" za volitev sposoben?
Če ima pravico voliti in voljen biti učitelj, ki šolsko mladino uči brati, pisati, računiti itd., — zakaj bi je ne imel kaplan, ki je večidel katehet, tedaj tudi učenik v šoli?
Ce ima pravico voliti in voljen biti zdravnik kirurg, ki celi rane životne človeku, zakaj bi ne imel te pravice duhonik kaplan, ki mu celi dušne rane?
Ce tedaj po vsem tem vojaštvu, uradnikom, učitelj stvu, zdravnikom itd. ni zaprta srenjska zbornica, kaj bi mar le bila cerkvi?
Tega, gospoda moja, ni storila srenjska postava od leta 1849, — tega ni storil še tisti načrt ne, ki nam ga je v posvet poslala leta 1859 toliko grajana Bachova vlada, — kako bi zdaj mi, ki se poganjamo za pravo ustavno svobodo, celemu visoko častitljivemu in za narod naš toliko zasluženemu stanu kaplanov krajšali to pravico?!
Gospod Dežman je navedel ces. postavo od 27. februarja 1850, ktera tolmači sposobnost duhovnikov za volitev, in je rekel, da v tej postavi stoji: „Die Priester des dreifachen kath. Kitus, welche die pfarrliche Juris-diction selbsstandig ausuben." Al odgovoriti moram na to, da interpretacija ta je le veljala za srenjsko postavo od leta 1849. Zdaj imamo drug predlog, in pa leto 1863. Ce bi bila vlada hotla, da bi uno staro obveljalo, bi bil vladni predlog lahko posnel tiste besede in tisti zastareli pomen; tega pa sama vlada ni hotla; kaj bomo mi nazaj segali v tiste čase, o kterih smo srečni, da smo jih prestali?
Vem sicer, da kakor virilni glas v srenjskera zboru utegne marsikomu presedati, tako tudi glas od kantonske gosposke neodvisnega kaplana. Al to ne more nam pravilo biti, ki moramo pravični biti vsem stanovom in nobenega s kratenjem ustavnih pravic ne smemo žaliti, zlasti pa omikanega in velike časti vrednega duhovnega ne!
Zato priporočam si. zboru, naj ostane mož beseda in naj obdrži, kar je sklenil, da se §. 1 lit. a) volit-nega reda glasi: „Die in der Ortsseelsorge angestellten Geistlichen."
Potem je govoril gosp. dr. Toman.
(Dalje prihodnjič.)
Iz deželnega zbora v Celovcu. V poslednjih sejah je naš deželni zbor marsikaj važnega obravnaval. Prošnja delavcov, ki so v groznih nadlogah, ker fužine nimajo dela, so se pretreso-vale prav živo. V samih prevališ ki h fužinah je že ob kruh 500 delavcov in kmali jih bo še druzih 700.
103
Francozko  vodstvo  železnice   dunajsko-tržaške je teh nadlog veliko krivo,   ker   ne jemlje koroškega železa, je vožnina za kurjavo, železo in svinec previsoka, ker se pri vsaki unanji vojski zabranuje izvožnja želez-nine, kos, srpov itd.   Ostre psice so letele na rajnkega ministra Bruka, ki je železnico prodal Francozom; ministri niso bili odgovorni za  svoje  početja — in kakor je Einšpieler rekel — ni bilo državnih in deželnih zborov in svobodnih časnikov, ki bi bili glas povzdignili zoper to in uno.    Zbor je sklenil hitre pomoči prositi pri državnem ministerstvu. — Skoda,   da ni obveljal dr. Ai-cheneggov predlog:   naj deželni zbor pripomore,  da se ne napravlja tako  sila  veliko gostivnic   (oštarij).    Kar velja nova obrtniška postava, so se krčme na Koroškem pomnožile za 330;  v vsakem kotu vabi krčma pijance na se.   Res je,  da ne samo krčme so hudih nasledkov krive,  ampak tudi to,   da  se  policijska postava zoper krčme ne spolnuje kakor je treba;   al če je več takih brlogov, toliko manj se vzdržuje red; če je več limanc, več tiče v se vjame.   —   Visi realki je  zbor iz deželne dnarniee dovolil 1000 gold. na leto, ako napravi začetno •   ljudsko šolo.  —  V skrivni seji je zbor sklenil, naj se gosp. Einšpieler,   ki je  zavolj  nekega spisa v 1. listu svojega časnika  „Stimmen aus Innerosterreich" v sodniški preiskavi,  za čas deželnega zbora ne  preiskuje. V eni poslednjih   sej je  prišel prevdarek stroškov in dohodkov deželnega zaklada za leto 1863 in 1864 na vrsto;  primanjkava tega zaklada  se bo dopolnila z doklado 22 l/t kr. na  gruntni,   hišni   in  drugi   direktni davek.   „Stimmen   aus Innerosterreich"  pišejo,   da pri obedu, ki je bil na slavo deželnemu zboru, je napil deželni poglavar „na zdravje Slovencov" in da mnogi poslanci so spregovorili kako  slovensko  besedo,   ki sicer ni navadna v njih ustih.