-^,    180    *¦>— IVO TROŠT:
Zbrani pevci.
*i    ?          J0^*\1   7il   so   se   čudili:  Pevc'  i° poslušalci, preganjanci in
I /J igi^t^sL / preganjalci. Prizor, ki naj bi ga ovekovečilo spretnejše l 7\ n Jr*T \ Per0 in s''*{ars'{' čopič božanstvenega Rafaela Sanzia \    ^Sks     J^ tf    /     *n   Pa   kinematograf  ter   gramofoni  —   vsi  obenetn.
\ \            Vlffi /      Toliko   združenih   umetnosti skupna slika  bi   nudila
\ V           Of   /      gledalcu in poslušalcu najmanj stokrat več, kakor mu
fV)             /    F\     more nuditi samo pero.
* ^s^^—i^i^1            ^ko  ^e  Povem>  ^a Je 'mel °b vseJ slovestnosti
^O^—"f nekdo celo dobrodelen namen, je čas, da povetn že, kako se je vsa stvar začela; za nadaljni razvoj vsega prizora so itak delo-vali zbrani pevci sami.
Doigrala se je dogodba, kakor že toliko drugih, tam v tisti solnčni vasici nad Vipavo, kjer je zaradi tnnogih orehov dobila vasica ime Orešje. V senci teh orehov se je često igral Zalogarjev Ivan, ki je šele dve pomladi nosil hlače. A vaščani so trdili, da je Ivan jako odprte glave, ki pcbere marsikatero med ljudmi, ko nihče ne misli, da si jo talc junak zapomni. Pri-jetno je bilo v tisti orehovi senci. Vedro nebo se je vzpenjalo visoko nad orehi in se širilo vse tja nad vinorodno Vipavsko dolino, na Goriško in preko Krasa do samega Jadranskega morja, kjer sta se nebo in morje zdru-žila, kakor materina ustna z usteci dobrega otroka v — dolg poljub. Po drevju so žgoleli ptički, in kresnikovo solnce je ogledovalo mnogo obeta-joče sadne vrtove, okrašene z žarečimi vrtnicami, lilijami, resedico, klinčki in kapucini.
Pastirji so bili že odgnali živino na pašo, odrasli otroci so šli na delo po njivah. Doma je ostal v Zalogarjevi soseščini samo k-ojač oče Nacek, njegov sosed črevljar Lenček in Petričeva Manca, nekoliko šepava šivilja. Doma so ostali seveda še stari in nadložni Ijudje, vsi petelini s svojimi družinami, Lenčkov pes Murček in za trganjem bolehajoči Petričev stric Miha, ki je bil zaradi bolezni tako siten, da so vsi bežali pred njim.
Zalogarjev Ivan se je sam igral na dvorišču in se oziral radovedno, če se krnalu prikaže odkod živa duša, ki mu bo pomagala preganjati dolg čas. Dolgo je čakal zaman. Začel je premišljati, kako je danes svet čuden. Koliko ljudi je bilo zbranih oni dan na sejmu sv. Urbana, koliko jih je šlo s procesijo o Veliki noči, sv. Marka dan in križev tedeti ali celo o sv. R. telesu, ko se je šolarjem pridružil celo on, ki še ne osrečuje šole s svojimi črevlji, Zalogarjev Ivan? Toliko jih je bilo, da so se komaj umi-kali drug drugemu. Danes je ni žive duše na izpregled.
Toda lepi so bili vendar ti javni in slovesni obhodi. Seveda je bilo Ivanu najbolj všeč vse, kar je možno videti in slišati. Zvonjenje, zvončklja-nje, streljanje, petje in pisana vrsta ljudi od vseh koncev njegove ožje do-movine; to ga je veselilo.
-^¦i    181    ¦¦»—
O, če bi mogel priklicati nazaj za trenotek samo poslednjo procesijo, ko so se vile zastave s streh ter so fantje nesli nebo in cerkvena bandera v obhodu od oltarja do oltarja in je bilo toliko gorečih sveč, cvetja in ze-lenja med okrašenimi in razsvetljenimi hišami.
Začel je Ivan sam pomalem prepevati odlomke znanih pesmi, vmes tudi zvoniti, zvončkljati in celo streljati z: bum — bum! Kakor bi murna z bilko privabil iz luknjice, se rnu je na tihetn pridružil Nackov France, malo manj kot njegove starosti tovariš. Ta je brez povelja vedel, kaj mora početi. Pograbil ja najbližjo vejo, ki je opoldne z njo dekla otepala kravam muhe, in stopil poleg Ivana, češ: največje bandero nosim, ali ne vidiš? Vmes je pomagal Ivanu zvoniti in streljati, dokler munivelel: nTi zvončkljaj!" Pa je začel France: Din-din-din, cin-cin-cin, dingl dingl-dingl, cingl cingl-cingl!—
To vrvenje je privabilo Petričevo Minko, nekoliko bolehno deklico, ki se je uvrstila za obema ter pela brez konca : »Trosimo, trosimo cvetice, cve-tice . . ." Ivan veli: »Čakaj, zdaj bom jaz — sem za gospoda, veš." In Ivan je zapel: Aleluja. Potem so zavriščali vsi trije vsak po svoje, kar je kdo znal in kakor je mogel. Obenem se je izprevod pomikal izpred Zalo-garjeve hiše po vasi. Od Lenčkovih sta se uvrstila v procesijo kar dva: Mihec in Metka. Oba sta morala nositi zastave. Mihec v krilcu je bil zra-ven lahko še za cerkvenika. Vrišč je naraščal, kakor je naraščal tudi izpre-vod, zakaj kmalu potem so priliiteli na pomoč še trije Telebičevi otroci, najmlajši med njimi še celo z leseno žlico v roki in v sami srajčki, okapani z tnočnikom in kislim mlekom. Vsak je prepeval po svoje, in sicer glasno kakor je mogel. Telebičev samosrajčnik se je vmes celo časih smejal na glas ter se z žlico bil po trebuščku, lako mu je bila všeč ta slovesnost. Pod klancem se procesija obrne in koraka med pravim vpitjem zbranih pevcev po vasi. Vsi so bili lako zaverovani v slovesnost svojega početja, da ni nobeden mislil na kakršnokoli nevarnost
Pri Lenčkovi hiši se je nepovabljen pridružl pes Muri in prav nc-všečno cvilil ob neprijetnih pevskih glasovih. A mislil si je gotovo: dolžnost je dolžnost. Moram peti njihovo pesem, ker me nikjcr ne odganjajo od sklede.
Sosednji petclni so se čudili: ko-ko-ko-ko! Odkod tak hrušč? Plahe piške so hitele pod okrilje jezeče se koklje. Kar se oglasi Petričev stric Miha z zavezano glavo skozi okno: nDa bi vas komar pohodil! O, da bi vas sam maček pobožal! O, ti presneti drobiž! Pa da ni nikogar, ki bi vas razpodil! Spati ne inorem in poslušati take muuke pa tudi ne. Da bi vas koinar pomočil, pes pohodil in maček oblajal, oj, oj, j>jmene!"
Udeležeuci nenavadne procesije seveda že spričo vpitja niso mogli slišati neprerahlega opomina soseda Mihe, ki bi ga itak ne bil nihče slušal, ker so vedeli, da je sitnež, ki vse beži pred njim.
Z vso vnemo so se pomikali naprej. Kmalu se odpre okno poleg očeta Nacka, ki je pravkar likal z razbeljenim likalnikom nove hlače: *De-te-te-te-te-te. Saj sem rekel, da ne bo prav, ko jih je toliko skupaj. Človeka že trže po ušesih od tega brenčanja. Ali greste dotnov, paglavci! Le hitro, domov !
—*•    182    .«—
Čaka vas doma med in tržaške Iige. Ti-ti ti-ti. Pa Zalogarjev debeloglavi vrabec je tudi zraven. Povsod je zraven, ker ga vsi slušajo. Ivan, pelji hitro to grmečo procesijo domov, ali vržem likalnik na vas. Kdor bo zadet, ga bo škoda. Kje ima neki namestnika? Le brž, Ivan! Nitnatn jeze na vrvci."
Ivan se je zmenil toliko, kolikor za lanski sneg. Saj )e š!a nbanda" prav tedaj najlepše, da, še lepše kot v resnični procesiji. Za njimi je pri-letel na cesto kos lesa, ki na njem oče Nac^k lika novo obleko. Zadel ni nikogar, saj ga tudi opazil ni drugi kot Lenčkov Murček, ki se je rado-vedno ozrl, če ni morda kdo vrgel za njim kamena, pa se je tudi lesu ta-koj previdno umaknil na drugo pot.
Ko se je izprevod pomikal mimo oktia črevljarja Lenčka, so začela leteti na preplašene udeležnike pevce Lenčkova kopita vsake vrste in vsake mere, kakor jih je imel Lenček bližje, da je odganjal z njimi kričečo nadlo-go. Pevci so se prestrašili, zakaj kopita so padala na cesto kakor dež. Na nasprotni strani je odprla okno Petričeva Manca, ki je zapustila nedavno brata Miho in njegovo shnost ter se preselila na ta konec vasi. Manca je zlila po njih in za nimi kar cel škaf vode. A veliko več kot kapljicvodev škafu je bilo njenih zabavljic, ki so brenčale preplašenim pevcem kakor ko-marji okolo ušes. Baječe so se umaknili v bližnji Zalogarjev podstrešek, ka-mor ni mogla za njimi Mančina voda ne Lenčkova kopita, samo še Man-čine besede so jih dosezale — toda brez škode.
»Trrrompompom! Ti zverina ti živinska! Ko bi bil le katerega zadel, do sodnega dne bi pomnil tako dobro delo. Trrrrompompom. Na, trobec trobasti!" In zopet so letela skozi okno kopita, pa v podstrešek za otroki niso mogla, marveč so padala na streho in s strehe pred njiminatla.
Z vseh oken, kakor daleč je segel vid do malega podstreška poleg Zalogarjeve hiše, so se iztezali za malimi pevci jezno režeči obrazi, a otrcci v strahu in z vprašanjem v očeh, z vprašanjem na ustnih: Saj je bilo vendar tako neznansko lepo, pa nas preganjate?
Pevci so se čudili, zakaj jih preganjajo, preganjalci so se jezili, zakaj razuzdana drhal vsaj ne beži, niarveč zvedavo gleda, kakor da se ji gcdi krivica. Prizor, ovekovečen po spretnejšem peresu in s slikarskim čopičem Rafaela Sanzia v kinematografu in z gramofonom, bi nudil skupno sliko združenih umetnosti, a pero naj bi ne pozabilo opozoriti na sliko v mladili srcih. Tako nebeško lepo je bilo; zato nas pa preganjajo! Kako, da se onim ne zdi lepo naše petje? In dobro delo bi bilo — menijo — ko bi nas pretepli.
Odgovor na to vprašanje je vedelo samo tisto veliko solnce, ki se je tisto popoldne vsem smehljalo z neba: zbranim pevcem in njih preganjalcem, vsetnu Orešju in širnerr.u svetu.
Morda je bolje, celo najbolje tako. Zbrani pevci so se natihem razšli, kakor so se natihem zbrali, pomalem jih je minil sirah pred Ijudsko ne-voljo, tudi okna po vasi so se pomalem zaprla, in zmerjanje je nehalo; zbranim pevcetn je pa ostal še dolgo v srcu samo eden, a silno zevajoč: Zakaj?