NOVE PESMI Lojze Krakar RAJ Svet se začel je z veliko samoto nesrečnega moža. Okoli njega je bil neskončni kameniti raj. poln kač in skal in sikanja valov. ki z ostrimi zobmi so mu izdolbli v srce zeleno rano hrepenenja. Potem prišla je ona. Kot levinja mladiču mu je z žametnim jezikom izlizala to rano. se ovila tesno okoli njega, mu izdala največjo vseh skrivnosti in mu rekla najslajšo vseh besed: glej. tvoja sem! Glej. tvoj sem. je dejal . . . O bog. kako ponavlja svet! Na njuni stari skali zdaj tudi midva, njuna najzvestejša potomca govoriva si enako in dihava enako, tudi midva šepečeva si stare litanijc zaljubljencev vseh časov in pustiva se božati vetrovom in valovom, ki ližejo s preklauimi jeziki teh dvoje golih, krvavečih src. In ko bo ona šla. kot je prišla, bo tudi meni kakor nekdaj njemu ostal le raj in velika samota nesrečnega moža. ki bo do konca življeuja plul na svoji beli skali proti zeleni, radostni obali za njo... za njo... za njo. ki je odšla. I076 SMRT - Kdo mi prinesel bo toplega kruha, pravi, krnlia in jnhe, ko se bom vračal truden in lačen? — Kdo bo potem ob večerih pri meni v kuhinji, pravi, komu bom, stara in nama, pogrinjala rjuhe ob sebi? — Kdo mi Se dal bo prijateljsko roko. pravi, roko in tople copate po dolgi, naporni poti? — Kdo mi bo nesel na avtobus kovček, prani, sama potem več gotovo ne bom -za nikamor. — Kdo se Se bal bo zame. ko bom s prijatelji. ko boni kdaj sam v gostilni s svojo samoto in žalostjo? — Koga potem bom še kregala, koga učila hoditi, saj je bil včasih neroden kakor otrok moj poslednji. — Kdo bo potem godrnjal nad mojo pipo na mizi. koga bom slišal še reči: stari, vstani že vendar! — H komu še tekla bom s trga. da mu povem novico, komu potem bom še likala hlače in srajco zakmašno? — Kdo me še kdaj 1k> pobožal in rekel dobrotno: obrij se. kdo bo odnesel to posteljo, kjer je ležala ona - saj eden od naju bo moral oditi prvi. saj eden od naju bo moral skoz vrata prvi. Kajti preozka so vrata smrti za več kakor eno breme življenja. MRTVA DREVESA OB CESTI Drevo ne živi kakor človek: bolj tiho živi, bolj skromno živi. Drevo ne umre kakor človek: vseeno mu je, kje strohni. Kako bo zdaj vašim pticam brez nas. kako bo zdaj vašim pomladim brez nas? Kako se brez nas bo razcveta! asfalt, po čem boste merili čas? Umiramo tiho. Brez vpitja in solz. Kot talci norosti, po vrsti. 1077 In v grob nas odpeljejo v lastnem zelenju in v lastni krsti. Kajti drevo ne umre kakor človek: bolj tiho umre, bolj tiho strohni. Drevesom in travam ob cesti ni nikdar preozka steza, ki do groba drži. SPOMENIK PADLIM Visok je in bel kakor čelo modreca in marmorno mirno gleda na smrtnike. Misli, vklesane v brazde njegovega obraza. razlagajo smrt z neko mrko zgovornostjo in rišejo črne zvezde v srce. O nemi kažipot ob poti naše karavane. kaj niso vsi ti. ki trohne tu na robu puščave. pustili svojih kosti v svarilo nam. ki romamo dalje? Kaj ne stojiš ti tukaj zato. da bi te slišal, kdor zna poslušati? O sivolasi, žalostni glas vpijočega. pokimaj nam s svojo častitljivo glavo. da je nekje v tej puščavi zelenica miru. prosimo, reci nam nekaj. drugače ne moremo dalje. VDANOST Ne slišiš, da kolneš preglasno? Okrog so zverine, ki tenko poslušajo. Ce že zašel si. potrpi. Postelji si v pesku in molči, najvdaneje molči. Podloži si kamen pod glavo in lezi. no vidiš, takole. Vihar se pripravlja in ti si brez suknje, ti norec. (Še kruh si po poti razdelil med vrane in vrabce.) Vsa sreča, da nisi vzel s sabo še žene in sina. (Vsa sreča, da zdaj vsaj nihče po temi te ne išče.) Mogoče pa le preživiš in se vrneš, mogoče. (A če se boš vrnil, ne pojdi več nikdar nikamor.) Če kdaj ti še kdo bo pokazal, kod pojdi, podvomi. 1078 (Dvouiiti je bolje, kot spati na pesku in s kamnom pod glavo.) Ce živ boš ostal po tej noči. se vrni na tisto križpotje in stari kažipot obrni. Ker kaže narobe. APRIL /daj hodi zvečer kot zajček v deteljo mladi mesec. Zdaj hodijo misli po svetu spet bose in \ kratkih hlačah. vesele, ker končno lahko so sezule kožnhaste škornje in kučme zagnale v zapeček. in komaj že čakajo raajniško travo. da v njej bi se nage kot v skritem zalivu zaljubljeni pari lahko do pijanosti zopet ljubile 7. oblaki. NEZNANKA Ponoči je prišla od bele reke. Okopana. Dišala je po mleku in brinovju. Použival sem jo slastno z vsem njenim trnjem vred, in zjutraj žejen sem šel in spil še reko mesečine. ki je iz nje prišla ... . Zdaj prazna struga se vije skozme. Čakam, da začne se taliti snežni molk na daljni gori. kjer biva njen spomin. Vse njeno brinje je zrastlo v meni. Žejen in razpokan ležim ob strugi in ves dan se sklanjam onstran čez most. ki ga že mah načenja. da bi jo kje uzrl. Pa dočakam le mrtvi mesec, ki se pride gugat na slak nad mano in na vrv bršljana. visečo iz zvonika nad oblaki. 1079 BIBLIJA LJUBEZNI L vseh bukev in lip bom prepisal zaljubljena znamenja. odšel bom na prodne obale po davne intimne izpovedii, prebrskal bom samega sebe do zadnje neznatne podrobnosti in skrbno kot znanstvenik zbral vse pod zemljo zasute besede. da si sestavil bom knjigo za branje po poti v obljubljeno in zamujeno pokrajino radosti. saj zdaj, ko počasi pomro mi vse stare utvare in bodo kot strici devični ostali pri hiši samo še brbljavi spomini, zagledani vsak dan bolj vase. bom hodil tja vedno pogosteje... vedno pogosteje. 1080