o
Imi
Leto I - Štev. 4	ČEDAD,	15. 28. februar 1974 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini
NAROČNINA: Letna 2000 lir. Za inozemstvo: 3000 lir. Odgovorni urednik: Izidor Predan	Posamezna številka 100 lir	Izhaja vsakih 15 dni
Uredništvo in Uprava: Čedad - via IX Agosto, 8 - T. 71.386 Tisk. R. Liberale - Čedad	Izdaja ZTT
Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450. Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska, Trst 11-5374	CASELLA	POSTALE	CIVIDALE	N.	92
Za SFRJ Tekoči račun pri Narodni banki v Ljubljani 50101-603-45361 «ADIT. DZS, Ljubljana, Gradišče 10/11 nad. telefon 22-207.
POŠTNI PREDAL ČEDAD ŠTEV. 92
Ml IN EKONOMSKA KRIZA
V Špetru so se zbrali občinski svetovalci
GORSKA SKUPNOST: NUJNOST SAMOUPRAVE
V sedanji fazi gospodarskega zastoja je, kot v nekakšnem žongliranju na širši ravni, postalo spet aktualno ponovno odkrivanje «avtentičnih vrednot», «zdravega in pristnega življenja», pa tudi ponovno odkrivanje funkcije krajevnih skupnosti.
Gospodarska kriza, ki je najbolj opazna v boju za porazdelitev energetskih virov med posameznimi državami, sili danes k kolosalne-mu nazadovanju industrije in to tako v evropskem kot v krajevnem merilu.
Kaj lahko pomeni poudarjanje problema krajevnih skupnosti v teh velikanskih notranjih premikih kapitalistične družbe?
Če upoštevamo podrejenost kmečkih skupnosti prevladujočim interesom kapitalistične gospodarske organizacije, lahko ta trenutek krize pomeni, da se nam krajevne skupnosti spet predstavljajo kot razbremenilni moment družbenih napetosti, ki so se v tem času nakopičile, zato pa, čeprav začasno, postajajo gospodarski model in družbeni faktor, ki je spet uresničljiv, tudi na tistih področjih, ki jih je najbolj prizadela gospodarska preosnova v povojni dobi.
Spet se predstavlja možnost izrabe področja surovin (lesa, krme in kamenin), kmetijske proizvodnje (tudi najmanjšega kmetijskega o-brata), malih zadrug (zato imajo svojo družbeno vlogo tudi male vaške mlekarne, ki so že v fazi razkrajanja), okolja (ki ga pojmujemo kot vrednoto zaradi dela, ki ga je vanj vložil človek) ter končno področja upravne reorganizacije in krajevne avtonomie (gorske skupnosti).
V načrtu, ki nasprotuje «evropeizmu» iz 50. let, ki je silil v emigracijo, se pripravlja sedaj ideološka osnova za omejitev izseljevanja.
Ni dovolj:	gospodarski
razvoj ustvarja podlago ne samo za gospodarsko podobo krajevnih skupnosti, pač pa tudi — in to postaja v Beneški Sloveniji zgleden primer — za sprejemanje zgodovinskih in kulturnih moticavij, vključno jezika.
Zato menimo, da je Beneška Slovenija danes pred preorbratom bodisi glede ponovne proučitve gospodarskih možnosti kot tudi predvsem, in s trajnejšimi Posledicami, glede možnosti, da se sama predstavi kot etnična in jezikovna skupnost zmočnimi težnjami po upravni avtonomiji. Menimo, da so že v zreli fazi nekatera vedno širša izpričevanja za-
vesti, ki bodo našla svoj izraz v izredno zanimivih političnih in kulturnih izkušnjah.
Gre z.a obliko osnovne samoobrambe, če že ne re-vanše, skupnosti, ki je bila mnogo desetletij žrtev kolonialističnih napadov: zato se naš kmet (ki je že star) s svojim skoraj avtarkičnim gospodarstvom ter s svojo krajevno kulturo, ki jo lepo izraža v našem jeziku, nasmiha ob sedanjih vajah v omejevanju potrošnje energije. On, ki se ni bil sposoben preleviti v plačanca, ki je odvisen od gospodarja, je obšel igro okatega žonglerja, on predstavlja nepretrgano zvezo med generacijami, predstavlja tradicijo.
Zato bi zgrešili vsi tisti med nami, ki bi se; ko so u-ganili, čigave roke držijo nitke, ne zavedali dovolj, pomembnosti trenutka in ne bi vzpostavljali na vseh ravneh vseh tistih stikov, ki so potrebni, da pride na bazi do vseh možnih izkušenj.
Paolo Petricig
Gorska skupnost nadiških dolin se mora otresti birokratskega varuštva višjih oblasti, ki bi ji rade vzele avtonomijo, že v statutu moramo z našimi pobudami ohraniti njene pristojnosti.
Nov način izkoriščanja zemlje in polj, drugačno o-zemeljsko načrtovanje, ki naj ne služi samo potrebam industrije vzhodne Furlanije, temveč tudi človeku, ki tod živi. Ohranitev okolja za družbeni preporod Nadiž-kih dolin, možnost demografskega razvoja naših gora in dolin. Vse to so teme zborovanja, ki je bilo 9. februarja v hotelu «Belvedere» v Špetru.
Shodu, ki je bil javen, čeprav so nanj povabili samo občinske svetovalce in upravitelje, ne pa politične skupine in gospodarske organizacije, je poročal arh. Luciano Di Sopra.
Jasno je izhajalo, da je Di Sopra premostil samega sebe in svojo prejšnjo študijo «Raziskava za načrt okrožja: Julijske Predalpe», ki ga je Ustanova za gorsko gospodarstvo objavila leta
1970 v Vidmu. Di Sopra je namreč zavrgel svoj prejšnji predlog o hitrem urbaniziranju Slovencev v Julj-skih Predalpah in utemeljil zahtevo, da je treba rešiti problem Benečije na smotrn in smiseln način. Na shodu v špetru je s kopico dokumentiranih podatkov dokazal, da obstaja «nova težnja», ki izhaja tudi iz spoznanj, do katerih so se dokopale politične in kulturne silnice v Benečiji od leta 1970 do danes.
Danes je bolj kot prej jasno, da ni mogoče predla gati urbanizacijo kot pogo, za rešitev problemov Slo vencev in prebivalcev gora tih področij, saj so zaradi sedanjih gospodarskih oko liščin dvomljive celo per spektive obstoječe indu strije. Di Sopra je leta 1970 pisal: «Analiza dejanskega stanja in operativni zaključki raziskave dokazujejo odprtost okrožja Julijskih Predalp, ki imajo v videmskem okrožju svojo minimalno ozemeljsko zaokroženost, ki naj omogoči smotrno gospodarsko načrtovanje
NA SLIKI REZIJANSKA FOLKLORNA SKUPINA V KULTURNEM DOMU V TRSTU
VEDNO VEC PROTESTNIH IZJAV IN SOLIDARNOSTI 2 BENEŠKIMI SLOVENCI
Če smo na eni strani priče vedno večjega fašističnega nasilja, potuham in podporam, ki mu prihajajo iz raznih krogov, nas po drugi strani razveseljuje dejstvo, da se vedno bolj jači demokratična miselnost v italijanski družbi. Vedno je več ljudi, društev, odborov in organizacij, ki odločno reagirajo na izivanja ter na kršitve določil republiške
ustave, ki je sad protifašističnega boja in zmage demokratičnih sil nad fašizmom.
Ljudje doma in po svetu se zavedajo vsak dan bolj svojih pravic, se zanje borijo in vedno bolj upirajo diskriminacijam in krivicam.
Mi, ki smo bili toliko let sami v pravičnem, a večkrat v obupnem boju za naše
pravice, smo ginjeni za tako široko solidarnost in podporo, ki nam prihaja iz vseh strani, slovenskega in italijanskega demokratičnega javnega mnenja v zvezi z nezaslišano zadnjo krivico, ki so nam jo napravile predpostavljene oblasti s prepovedjo pošolskega poučevanja slovenščine v občini Brdo in Teru, za katero se je bil soglasno izrekel šolski patronat te občine.
če bi bila zbrana vsa solidarnostna pisma, prošnje in protestne izjave, ki smo Nadaljevanje na 2. strani
področij, ki ga sestavljajo...» In še: «Ko bi pa segli samo na področje, na katerem smo uvedli raziskavo, bi morali poudariti samo krajevne gospodarske značilnosti, ki jih je trdo pogazil rastoči proces strukturnega razkrajanja...».
Danes se stvari postavljajo drugače. To so potrdile na shodu tudi osebe, ki nosijo različne odgovornosti v javnem čivljenju. Mi še poudarjamo, da so prejšnjim težnjam botrovale zahteve po čedalje večjem številu delavcev v Furlaniji, v Italiji in tujini. Novi predlogi, ki so vendarle zanimivi, pa so ostali v zraku, tudi zaradi prevelike abstraktnosti, tako da so naši župani, spričo drugačnih stališč čedad-skih upraviteljev, ostali zadržani. Verjetno zato, ker so čutili za kulisami konflikt pristojnosti, ki se začenja.
Priča smo važnemu političnemu razvoju, ki od blizu zanima Benečijo. Gre za pobude, ki postavljajo v ospredje avtonomijo, svobodo načrtovanja, organske prisotnosti oblik življenja skupnosti.
Ne da bi se spuščali v zadeve političnih sil, ki delujejo v naših krajih, bi radi opozorili na pomen odnosov, ki se oblikujejo v tem občutljivem trenutku oblikovanja statutov gorske skupnosti in med ustanovami, ki to skupnost sestavljajo.
Medtem ko gorska skupnost želi biti svobodna že ob nastanku, ko bi si sama oblikovala svojstveno upravno organizacijo in oblast, ki naj ustreza njeni samostojnosti, pa ustanove, ki so doslej gospodarile z našimi področji (v mislih imamo Ustanovo za gorsko gospodarstvo) skušajo ohraniti svoje urade in strukture. Skupnost Nadiških dolin ( oziroma Gorska skupnost Julijskih Predalp, na področju, ki je narodnostno in zgodovinsko enotno) je torej zadela ob čer, še preden bi se sploh začela premikati. Verjetno ne bo zadnja.
Verjetno bo zato potrebna največja enotnost vseh naših občin in sveta Gorske skupnosti.
Ustanova za gorsko gospodarstvo nastopa namreč preko svojih elaboratorjev kot centraliziran urad, ki razpolaga s strokovnjaki, funkcionarji in tehniki. Svetovali ji bodo urbanisti in načrtovalci, Gorska skupnost pa naj bi bila «objekt» njenih posegov, preprosto povedano le «klient» za načrte in programe. Tako bi po-
stavili na glavo osnove zakona o gorskih skupnostih.
Tako se zdi, da je shod v špetru bil koristen in hitro ponujen rešilni pas v trenutku, ko se postavlja vprašanje zakonitosti obstoja centraliziranih ustanov na našem goratem področju.
Naša dolžnost je, da svoje bralce opozorimo na nevarnost in zanko, ki nam jo nastavljajo. Opozoriti jih moramo na nujnost, da s svojo prisotnostjo izpričajo, da so tudi druge poti, kot so morda hoteli s svojim molkom povedati naši župani in kot so drugi povedali tudi na glas.
Za Benečijo je dobro to, kar ji pomaga k zavesti, k večji odgovornosti v izbirah, k samostojnosti. Danes je čas, ko se moramo otresti zunanjega varuštva, tudi če se to predstavlja z vsemi blagoslovi smotrnosti in funkcionalnosti.
RESOLUCIJA SLOVENSKIH BENEŠKIH DRUŠTEV
Beneška združenja:	Krožek za
znanstvene raziskave v Brdu, Združenje slovenskih emigrantov iz Beneške Slovenije, Študijski krožek ■ Nediža» iz Špetra Slovenov, Kulturno društvo «Ivan Trinko» iz Čedada, duhovniki skupine «Dom» in Kulturno društvo «Rečan» so naslovila na predsednika deželnega odbora, na pristojna odborništva, na tajništva političnih strank in na tisk naslednjo resolucijo:
«V odgovoru na vprašanja Slovenske skupnosti, KPI in PSI, kateri se je pridružil tudi PSDI in Furlanskega gibanja glede poskusnega tečaja slovenščine dvakrat na teden v pošolskem pouku v Brdu in Teru, za katerega se je odločil šolski patronat v Brdu, je deželni odbornik Sergio Coloni na seji deželnega sveta 12. februarja 1974 med navajanjem dejstev izrekel glede tega nekatera mnenja.
Čeprav ugotavljajo novo usmeritev in odprtejše politične poglede pri izvajanju vprašanja svobodnega jezikovnega in kulturnega izražanja Slovencev videmske pokrajine, podpisani kulturni krožki in združenje emigrantov poudarjajo, da je obiskovanje popoldanskih šolskih lekcij bilo in je fakultativno, zaradi česar ostaja še toliko bolj svobodna udeležba pri poskusnih tečajih slovenščine, kakor je razvidno tudi iz pa-tronatovega zapisnika.
Ker je šolski patronat sam po sebi podporna ustanova, je poveril nalogo poučevanja na osnovi ocene osebne sposobnosti šolnika, ki lahko, kakor se je že dogodilo drugod, opravlja svoje delo brezplačno, samo da bi dosegel točke, veljavne za natečaje.
Upoštevajoč tudi, da bi poučevanje slovenščine v pošolskem pouku v Beneški Sloveniji omogočilo o-trokom poglabljanje v jeziku in v kulturnih vrednotah, ki so jim prirojene, in da ne bi zardevali zaradi svojega preprostega kmečkega in hribovskega izvora, s pospeševanjem socialne pobude in obnavljanjem izgubljenega stika med ljudsko kulturno in šolo, podpisana združenja zahtevajo obnovitev poučevanja slovenščine v pošolskem pouku v Brdu in Teru in da to nalogo zaupajo Istemu profesorju».
UN VALORE
da difendere :
PEVSKI ZBOR «REČAN» IZ LJES NA BLEDU
LETTERA Dl 98 STUDENTI DELL’UNIVERSITÀ’ Dl PADOVA IN RELAZIONE Al FATTI Dl LUSEVERA
L'arricchimento spirituale di una persona, di un gruppo etnico, di un popolo, comporta precedente-mente ia conoscenza e poi l'inte-rionzzazione di alcuni valori che sono identificabili nella sua storia, nella sua religione, nei suoi costumi, ma soprattutto nel suo linguaggio, quale espressione che riesce a sintetizzare concretizzandolo quello che gli studiosi chiamano cultura. Le discipline che si occupano del linguaggio sono numerose, trattandosi di una attività che impegna funzioni psichiche e fisiche fra le più importanti dell'uomo e che, al tempo stesso, costituisce la manifestazione primaria e più tipica della sua vita interiore nel complesso dei rapporti che in lui si intrecciano. Ma fra tutte le altre discipline, (psicologia, pedagogia, sociologia e filosofia), quello che assume il linguaggio ad oggetto diretto ed esclusivo del suo studio è la glottologia, o scienza del linguaggio o più semplicemente linguistica. Questa considera il linguaggio, tanto nella sua tecnica funzionale, determinandone le regole e le cadenze,, quanto nella sua partecipazione alla vita spirituale e pratica degli individui e delle comunità.
Si tratta di una disciplina prettamente storica che coinvolge l’uomo in tutta la sua problematica reale e gli da la possibilità di concretizzare in simboli e in suoni accessibili ai suoi simili, il suo sapere il suo stato d'animo e quindi tutto il suo essere.
. Considerando il linguaggio nel suo aspetto storico dialettico, possiamo comprendere maggiormente il valore della libertà, quale conquista personale e collettiva, che socializzando l’individuo lo unisce agii altri e lo responsabilizza.
Dialetto e lingua rappresentano due modi di essere di ogni gruppo sociale: il primo a livello ufficiale, con dei codici particolari, espressione di un determinato sistema; l’altro a livello spontaneo, meno formalizzato, privo di schemi autoritari, depositario di una realtà più semplice che rispecchia maggiogrmente i contenuti, dove ogni interlocutore riesce a definirsi in tutta la sua personalità.
La lingua, nella sua codificazione, fornisce l’aspetto squisitamente tecnico al parlante, mentre il dialetto esprime i suoi moti di coscienza più profondi, per cui è nella espressione dialettale che ogni individuo riconosce se stesso, il suo mondo, la sua libertà e si avvicina criticamente al vero concetto di democrazia.
Salvaguardare il dialetto nella sua naturale formazione, rappresenta una conquista per tutta la comunità, in quanto si possono così valorizzare i sentimenti più profondi dell’individuo e del suo gruppo sociale che può così identificarsi nel
Nadaljevanje s 1. strani jih prijeli s strani Slovencev in Italijanov v zvezi s tem žalostnim dogodkom, bi lahko napisali debelo knjigo.
«Nismo več sami!» smo bili napisali v drugi številki na šega lista, a takrat nismo pričakovali, da bomo deležni še večje solidarnosti. Ta solidarnost bo morala nujno imeti, v bližnjem ali manj bližnjem prihodnjem času, veliko, pozitivno težo pri obravnavanju in reševanju našega nacionalnega problema.
Oblasti in tiste nazadnjaške sile, ki nam kratijo naše najosnovnejše pravice, ne bodo mogli ostati gljuhi ob takšni spontani sili, ki se je zbrala okoli nas in bodo morale končno priznati vse tiste pravice, ki nam pripadajo kot narodni skupnosti.
žal, zaradi pomanjkanja prostora, ne moremo objaviti niti imen ustanov, društev, organizacij in posameznikov, ki so nam izrazili svojo solidarnost. Kar se tiče Slovencev, ne glede na njihovo politično opredelitev, je razumljivo in naravno, da so z nami v teh težkih trenutkih. Sedaj je važno za nas, da nas podpira tudi italijanska demokratič-
IL DIALETTO
suo idioma e finalizzare determinate spinte materiali che questa nostra società continuamente alimenta con i suoi miti consumistici. Prendendo in considerazione il dialetto parlato nella Slavia friulana, possiamo osservare che tale idioma pur con le molte differenziazioni che lo distinguono dagli altri 42 dialetti diffusi nel mondo slavo occidentale, dimostra molta affinità con la sua lingua madre e, può secondo gli esperti di glottologia, in questa nostra società fortemente massificata e livellatrice, sopravvivere solo se esso riuscirà a darsi una veste non dico letteraria, ma per lo meno grammaticale e scritta, assumendo la struttura della lingua alla quale appartiene.
In caso contrario, rimanendo a livello di spontaneità, senza nessun supporto linguistico, sarà costretto a scomparire, inghiottito come dialetto dalle lingue vicine, sloveno e italiano, molto più forti ed agguerrite.
Diciamolo a chiare lettere che la morte di ogni dialetto, anche se esso viene considerato un modo spontaneo e semplice di comunicare, rappresenta sempre una perdita culturale e spirituale, non solo per gli abitanti di quella regione talvolta limitata e abbandonata, ma per l’intera comunità nazionale, nella sua costante ricerca di valori sempre più profondi. Portare avanti altre affermazioni pseudostoriche o politiche, vuol dire negare l'essenza dell'uomo nella sua struttura più profonda e più viva, senza alcuna possibilità di sostituire certi valori con surrogati forse più efficienti, ma più superficiali. Ogni conquista sociale non può essume-re alcun valore, se non partiamo dall’uomo e dalla sua essenza più intima, di cui il linguaggio parlato rappresenta un cardine fondamentale, e non è pensabile una ristrutturazione comunitaria, con specifiche prospettive di sviluppo, se viene dimenticato il suo presupposto fondamentale: il dialetto, nel quale ogni individuo riesce a riconoscersi ed è disposto, in questa sua tipicità, a sopportare qualsiasi trasformazione. Affermazioni generiche di una tutela a sfondo paesaggisti-co o ecologico, possono nascondere diverse intenzioni, della cui bontà non è il caso di entrare in merito, ma allorquando vengono trascurati quelli che sono i più sacrosanti principi di una comunità, con molte cavillose interpretazioni, appare chiaro che tale gruppo ha i giorni contati, che non ha nessuna possibilità di sviluppo e di progresso, intesi come crescita spirituale dei suoi componenti.
E’ facile parlare di democrazia. Importante è rendere la medesima operante, dandole contenuti validi che la qualifichino e la rendano accessibile a tutti i livelli.
DOMENICO PITTIONI
na javnost. Naj tu omenimo le nekatere izjave, ki so nam prišle iz te strani.
Solidarnostno izjavo so nam poslali: «Ente italiano per la conoscenza della lingua e della cultura slovena» iz Trsta.
Stalni protifašistični odbor iz Vidma, skupina 98 italijanskih študentov iz pa-dovanske univerze (njihovo izjavo z imeni objavljamo na drugem mestu lista v itali j anščini ), emigrantska društva ACLI - ERAPLE, ALEP in društvo beneških emigrantov, (izvleček izjave prav tako objavljamo v našem listu). Spet je nad vse važna izjava, ki so jo podpisala beneška kulturna društva, katera je neposreden odgovor na izvajanja deželnega odbornika Sergia Colonia, ko je odgovarjal v deželnem svetu 12. t.m. na razne interpelacije, ki so bile predložene deželnemu Odboru po dogodkih v Brdu in Teru.
V imenu vseh zavednih in naprednih beneških Slovencev se prav srčno zahvaljujemo vsem, ki so, na kakršen koli način, izrazili svojo solidarnost. Prepričani smo, da enotnost vseh demokratičnih sil, bo rešila tudi naše težke probleme.
Mešani pevski zbor «Rečan» iz Ljes se vsepovsod lepo uveljavlja in išče stikov in sodelovanja v zamejstvu in po Sloveniji. S svojimi nastopi širi spoznanje besedne umetnosti in narodne pesmi naše Benečije.
Na tem koščku zemlje, ki je najbolj pogojevan in izpostavljen tujim vplivom, pevci Rečana dajejo vsak dan svoj doprinos medsebojnemu spoznavanju tu živečih narodov in z umetniško močjo beneško-sloven-ske pesmi krepijo in hranijo narodnostno podobo naše skupnosti. Prav s svojim delovanjem «Rečan» konkretno uveljavlja Prešernovo idejo o ljubezni med narodi, ki je danes tako živa v vsakem demokratu.
Ker pevci pri Rečanu so dokazali, da znajo resno delati in da želijo bogatiti ideale svobode, napredka in narodne zavesti, ideale, ki o-blikujejo dostojanstvo in vlivajo moči našemu ljudstvu v Benečiji, so se z veseljem odzvali vabilu predsednika Kulturne Skupnosti Radovljice Jošta Rolca in sodelovali na svečani proslavi slovenskega kulturnega praznika na Bledu., ki letos ni častil samo 125-letnice smrti dr. Franceta Prešerna, ampak tudi 30-letnico prvega zbora slovenskih kulturnih delavcev v Semiču.
Naš pevski zbor «Rečan» s svojimi 25. člani je nastopil v festivalni dvorani na Bledu, ki je bila od priliki povsem napolnjena in ga je ob nastopu nagradila z velikim ploskanjem.
Slovesnosti Prešernovega večera na Bledu so se udeležili poleg našega pevskega zbora, tudi slovenski rojaki
KOROŠKEM V AVSTRIJI
V soboto 9. februarja sta se sestali v Celovcu delegaciji Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. To srečanje spada med redne stike, ki jih imata že dalj časa naši osrednji slovenski organizaciji v Italiji in Avstriji.
Delegacijo ZSO je vodil predsednik dr. Franci Zwvit-ter, sestavljali pa so jo podpredsednik Hanzi Ogris, kateri predstavlja koroške Slovence v deželnem parlamentu, podpredsednik dr. Pavel Apovnik, inž. Franc Einspieler, Hanzi Weis, Milena Groeblacher, dr. Gustil Malie, Janez Wutteč, Ljubo Urbajs in glavni urednik Vestnika Rado Janešič.
Delegacija SKGZ pa je bila takole sestavljena: pred-
iz Koroške z mešanim pevskim zborom «Radiše» iz Žrelca (Ebental), pa tudi drugi domači pevski zbori kot KUD «Stane Žagar» iz Krope, pa prvakinja Opere SNG iz Ljubljane Zlata Ognjunovič, pianistka Zdenka Lukec-čuden, recitatorska skupina osnovne šole iz Bleda, člani DPD svoboda in veriga iz Lesc.
Praznik se je začel s slavnostnim govorom, se je nadaljeval s kulturnim sporedom in se je končal s svečano podelitvijo Linhartove nagrade našemu rečanske-mu pevskemu zboru in pa zboru «Radiše» iz žrelca (Ebental) na Koroškem. Priznanja je podelil poslanec Jože Bohinc za delo osveščanja in za prizadevanja ohranitve avtentičnosti svojega porekla v zamejstvu prav v duhu Prešernovega izročila.
Za spodbudno nagrado se je v imenu slovenskih rojakov iz Koroške zahvalil učitelj Tomaž Ogris, podpredsednik Slovenske Prosvetne Zveze iz Celovca, medtem ko za Beneške Slovence je prof. Viljem čer-no, predsednik Kulturnega Društva «I. Trinko» iz Čedada izrazil svojo hvaležnost domačinom in pa organizatorjem za prijetno slovesnost in tudi izrečeno solidarnost Beneškim Slovencem zaradi prekinitve tečaja slovenskega jezika v Brdu in Teru.
Praznik slovenske kulture na Bledu je vlil vsem prisotnim nove moči za nada-ljno delo in prispeval k še tesnejšim vezem z zamejskimi Slovenci.
sednik Boris Race, tajnik dr. Darij Cupin, člani izvršnega odbora Dino Del Medico (naš rojak), Filibert Benedetič, Gorazd Vesel in dr. Karel šiškovič.
Na sestanku so bila podana obširna poročila o pola-žaju slovenske manjšine v Italiji in Avstriji, ki se morajo še dalje boriti za najosnovnejše narodnostne in gospodarske pravice, posebno na določenih področjih, kjer te manjšine živijo.
Na koncu je delegacija ZSO izrazila svojo ogorčenost zaradi prepovedi pošol-skega poučevanja slovenščine v Brdu in Teru in izrekla solidarnost nam beneškim Slovencem za pravično borbo, ki jo bijemo za naš narodni obstoj.
Al Ministro della Pubblica Istruzione e p.c.: al Presidente della Repubblica, ai Presidenti delle Camere, al Presidente del Consiglio, alle Amministrazioni Regionali, Provinciali e Comunali interessate, alla stampa, ai Partiti e Sindacati Democratici, ai Circoli Culturali della Regione Friuli-Venezia Giulia.
II Patronato Scolastico del Comune di Lusevera-Brdo (prov. di Udine) ha istituito con delibera del giorno 22-10-1973 (approvata alla unanimità), in concomitanza con ia creazione di un servizio di doposcuola per gli alunni della scuola elementare dei plessi scolastici di Lusevera e di Pradiellis, un corso in via sperimentale di lingua slovena per il cui svolgimento aveva offerto la sua opera il prof. Vil(em Cerno.
Tale decisione onora quel Patronato Scolastico, il quale, nei limiti consentiti dalle sue facoltà, ha fatto del suo meglio per rendere giustizia alla cultura ed alla civiltà montanara della Slavia Friulana, che da troppi anni pazientemente attende l’pplicazione di molti articoli della Costituzione Repubblicana (in particolare degli articoli 2 e 6).
Ai sottoscritti studenti di opinioni democratiche dell'Università di Padova, risulta che lo svolgimento di tale lodevole iniziativa sia stato inopinatamente impedito dall’intervento di Superiori — Scolastiche e Prefettizie - Autorità.
A giustificazione del provvedimento sembra che si sia creduto bene di addurre le seguenti ragioni:
Incompetenza del Patronato Scolastico circa l’autorizzazione dell’insegnamento di lingue straniere (co-possa lo sloveno essere considerato «lingua straniera# nel Comune di Lusevera-Brdo, non si capisce con molta chiarezza, se si tiene presente che per la quasi totalità della popolazione esso rappresenta, e da circa quattordici secoli, la parlata materna. Del resto, il censimento del 1921 e statistiche svolte recentemente per conto del Parlamento, ampiamente lo provano).
Vicinanza del confine di Stato con la Repubblica Socialista di Jugoslavia. E tuttavia non ricordiamo di aver avuto notizie di provvedimenti del genere da parte delle Competenti Autorità, per impedire l’insegnamento delle lingue tedesca o francese, in Valle d'Aosta, in Trentino Alto Adige o in altre regioni di confine, a dispetto di qualsivoglia contiguità della frontiera francese, svizzera o austriaca.
Essendo nota la conoscenza che il Signor Ministro possiede riguardo ai problemi della convivenza civile dei popoli d'Europa e, di riflesso, della protezione delle minoranze linguistiche essendo certi che Ella pienamente intende la gravità del provvedimento dalle locali Autorità adottato vogliamo confidare in un Suo intervento in difesa dei diritti troppo a lungo calpestati di questi montanari (e non soltanto dagli zelanti Funzionari della dittatura fascista), e che valga inoltre a restituire una buona volta alla Scuola quell’autonomia e quella dignità di centro culturale aperto che, secondo la nostra opinione, le spettano.
Noi, per parte nostra, riteniamo che ciò contribuirà a restituire al Friuli, in cui da secoli genti di parlata friulana, italiana, slovena e tedesca in accordo esemplare con vivono, quel ruolo di contrada iti t teleuropea (vuol dire: al centro etnico d’Europa, ovverosia al punto di confluenza dei suoi tre maggicii gruppi linguistici. Germanico. Neolatino e Slavo) che come poche altre può diventare esempio iuminoso di reciproco rispetto e di civile convivenza per tutti i popoli
Quando invece ai Cittadini Italia ni di lingua slovena che vivono nella terra friulana non venissero riconosciuti quanto prima quegl’invio-labili diritti che nessuno dovrebbero loro negare
tutti noi, come Cittadini di un’Italia nata dalla Lotta Antifascista, come democratici e come Europei, ci sentiremmo irreparabilmente defraudati di un patrimonio che è anche nostro, nella misura in cui rappresenta un insostituibile arricchimento per la civiltà umana.
Oltre a trarne, sul piano politico, l’inevitabile conclusione che, proprio poco dopo il censimento del 1921, la democrazia e la sovranità popolare abbiano ricevuto, se non altro per quel che riguarda gli Sloveni della Provincia di Udine, un colpo talmente duro da non riuscire a risollevarsene ancor oggi del tutto.
La ringraziamo per la benevola attenzione.
Elia Dri, Marisa Guerra, Filippo De Dea, Orietta Pagnutti, Elena Nart, Luigi Dal Bianco, Mina Ven-
turelli, Valeria Milioni, Vittorio Novello, Loretta Lazzaretto, Egidio Riz-zardini, Vilma Casarotto, Maurizio Ruilo, Grazia Cardile, Fabrizio Reich, Donata Battilotti, Livio Scudiero, Antonia Farina, Laura Martinello, Agostino Mascanzoni, Iole Munari, Giuliana Salvagno, Angelo Bisce-glia, Anna Bortoli, Claudio Soave, Oliva Rossi, Giovanni Sanna, Maria Pia Rizzo, Lorenzo Petrovich, Natalia Rossi, Maria Assunta Nichisolo, Luisa Baratella, Adriana Lonardi, Gian Luigi Gaspari, Maria Antonietta Dal Cin, Maila Grando, Giovanni Negro, Carmela Lafratta, Raffaella Galante, Maria Teresa Pasqualet-to, Luisa Cordella, Antonio Binco-letto, Cristina Pillon, Valeria Raso, Mary Vian, Renzo Franco, Linda Rosa Gelmetti, Myriam Gottardi, Antonio Polo, Maria Luisa Zardini, Sergio Sartori, Leonardo Cepparo Goretta Raccanello, Maria Massi-gnan, Renata Zuzzi, Anna Maddalena, Rosanna Brusegan, Giovanna Visentin, Marisa Ketty Crivellari, Giovanna Massignan, Maria Asqui-ni, Maria Grazia Menegoni, Rosellina Crucitti, Giuliano Fabris, Teodoro Anziutti, Loredana Gris, Laura Vanelli, Paola Benincà, Otto Manfrinato, Ivana Colpi, Carla Trevisan, Pino Nicotri, Sandra Torelli, Adriana Reginato, Chiara Forcella, Polda Fortunati, Pietro Galliussi, Loredana Manfrinato, Rosa Dalla Costa, Giuliano Pasetti, Fernanda Breda, Damiano Duria, Annalisa Chiup-pani, Paolo Unizzi, Franca Dalla Costa, Oreste Mauro, Sandro Strin-gari, Carlo Scorretti, Loretta Zorzi, Lidia Montanari, Angela Ruta, Tiziana Colle, Franco Spelzini, Mauro Scorretti, Renzo Deganutto, Lino Chiandetti, Luigi Caparrotta, Gian Pietro Cavallini.
PROBLEMI NAŠIH ŠUOLARJU
Zadnji krat san pisu o naših pendolar j ih, kateri pre-mjerijo tar kaj krat c jesta, ki se vijejo po naših dolinah z automobili al pa s korjero. Tisti, ki je brau članek o pendolarjih, je lahko pomi-slu, da njeso samuo naši djeluci, ki tarpijo zavoljo infrastrukturne zanemarjenosti, ki jo vidimo u naši Benečiji. Kam greš, če čješ kupit dan gvant al pa kapot. če čješ imjeti njeko zbjero, muoraš iti narmanj do Čedada, kjer lahko nardiš usa-ke sort špežo.
Narbuj pa je delikano u-prašanje naših mladih šuo-larjeu, kateri se muorajo voziti usak dan s tistimi ko-rjerami, ki vozijo pendolale na djelo, do škrutovega, špjetra an Čedada. A ki pomeni vič ustati ob peti al šesti uri z j utr a za otroka 12 ljet, ku za druzega odraslega človjeka?
Mati pusti otroka vič caj-ta, ki more tu pastjeji. Na-zadnjo, tudi če čez vojo, ga pokliče an mu da kafè, katerega vičkrat ne more use-ga^ popit, zatuo, ker je že začu’ motor od korjere, ki ne bo čakala, da bo on u mjeru pojedu fruoštih, ku usi otroc.
Kadar ga parpeje korjera do šuole, je šele zaspan an je šele prezguoda, da bi uša-fu nje urata odparte, da bi odluožu turbo al pa, da bi se kam usednu an u mjeru pomislu na tisto, kar je štu-dju’ za tisti dan, saj je tuo-le buj potrjebno, ku sam študij. Kaj naj d jela študent tisti cajt, ki ga loči od začetka učenja. Ustavjen ne more bit, parvo zatuo, ki je mlad, drugo pa zatuo, ker je zguoda raduo mraz. Za tuole njega gibanje pa ima samuo tisti uozak «marciapiedi», hodnik, ki ne zadostuje še za dva, ki bi se tjela
Nadaljevanje na 4. strani
VEDNO VEČ PROTESTNIH IZJAV IN SOLIDARNOSTI Z BENEŠKIMI SLOVENCI
Viljem černo
Pevski zbor «Rečan» poje na Bledu
SREČANJE MED DELEGACIJAMA SKGZ IN ZSO NA
SEJA GLAVNEGA ODBORA SKGZ V ČEDADU
IZ REZIJE NASA
FOLKLORNA SKUPINA JE NASTOPILA V KULTURNEM DOMU V TRSTU
V soboto 16. februarja popoldne je bila v Čedadu seja Glavnega odbora SKGZ na sedežu društva «Ivan Trinko».
V Slovenski kulturno-gospodarski zvezi velja pravilo, da se mora vsaj enkrat na leto vršiti seja Glavnega odbora v Beneški Sloveniji, saj je več članov v odboru tudi iz Benečije.
Razpravljali so o sledečem dnevnem redu:
1. Položaj v Beneški Sloveniji
2. Mednarodna konfereca o ma-
njšinah
3. Razno.
O vseh problemih Benečije so obširno poročali: prof. Viljem Čer-no, Dino Del Medico, Izidor Predan in prof. Pavel Petričič.
Po poročilih se je bila razvila plodovita diskusija.
Na koncu je bila sprejeta izjava v zvezi s poučevanjem slovenščine v Brdu in Teru, katero objavljamo tu spodaj v celoti.
Glavni odbor SKGZ je zboroval dne 16. t.m. v Čedadu, na sedežu Kulturnega društva «Ivan Trinko» in obravnaval položaj v Beneški Sloveniji ob prepovedi poučevanja slovenskega jezika v okviru pošolske-ga pouka v Brdu in Teru.
Po podrobnih poročilih in pojasnilih odbornikov iz Benečije in s posebnim ozirom na izjavo, ki jo je podal deželni odbornik Sergio Coloni na seji deželnega sveta 12. t.m. izhaja, da so utemeljitve huminske-ga šolskega nadzorništva, zakaj je bil prepovedan tečaj slovenskega jezika, brez pravnih osnov, na katere se nadzorništvo sklicuje.
Predvsem ni pošolski pouk obvezen. Še manj obvežno je poučevanje katerega koli predmeta v tem okviru. Kot potrdilo, da je bil tečaj slovenskega jezika fakultativen, velja dejstvo, da se ni od 17 učen-
Dragi brauci!
Ne zamjerite mi, če bom donas buj dug, ku po navadi.
Naš stari pregovor pravi, da te velike ribe jedo te male. Tuole se ne gaja samuo pod vodo, med ribami, pač pa tudi na suhem, med ljudmi.
Biu je u njeki vasi bogat človek, ki je obogaten takuo, da je kradu an ciganu buo-ge ljudi. Cjela vas se je tresla pred njim. Ljudje so mu djelali zastonj al pa samuo z.a župo, zak so vjedeli, da če se je s pravu na kajšnega, ga je ščedu. Na puoju an na senožetih zanj niso vajal kon-fini. Kar čez nje je šu an jemau drugim zemjo. Če ga je kajšan tožu, je dobiu bogataš kaužo, zak je imeu denar, da je plačju narbuojše advokate. Pa tudi med sodniki ni bluo nikdar tajšnega, ki bi biu paršu iz buoge družine, da bi biu, ne daržu za te buoge, pač pa, da bi biu samuo no malo pravičan do njih. Sodniki so bli samuo bogatih družin an med bogatini se znajo pomagat med sabo. Branili so družbo an privilegije njih klaše. Da je pravica za use glih, so imjeli zapisano samuo za harba-tam.
Kaj mislite da je donas drugač? Ne!
Pred kratkem je ukradu u njekem mjestu an btiogi mož 1000 franku iz truge za «buogime» u cjerkvi. Obsodili so ga na 3 Ijeta paražo-na, na 3 Ijeta an 6 mjescu «kolonije» an na 370 taužent franku multe.
Tat j e muorajo biti obsojeni, je glih, a metro pravice muora hit za use kompanjan.
Preča po tistem procesu so sodili adnega inšpektorja od dogane, ki je biu naciga-nu deželo za an milijard
cev na željo staršev udeleževala tega tečaja ena učenka.
Določba, da merejo vršiti pošolski pouk le tisti šolniki, ki jih imenuje šolska oblast, ne obstaja. Pošolski pouk sam je podpornega značaja in o njem odloča le šolski patronat, ki je odraz krajevnega prebivalstva in ki imenuje učitelje in vaditelje. Šolsko Ravnateljstvo ima edino nalogo, da pouk nadzoruje.
Izvršena ni bila torej nobena pravna ali proceduralna napaka ob uvedbi pošolskega pouka na obeh omenjenih šolah. Vsako nadaljnje vztrajanje šolskih oblasti v trditvi, da so bile storjene napake, bi pomenilo, da nočejo, da se poučuje slovenski jezik v Beneški Sloveniji celo v pošolskem pouku. Zato glavni odbor SKGZ poziva naj svojo prepoved takoj prekličejo.
Deželni odbor se je res zanimal pri merodajnih oblasteh za vzroke prepovedi, toda iz odgovora odbornika Colonija izhaja, da je bil poseg dežele nezadosten in zato nezadovoljiv ter ni omogočil uresničevanja programskih napovedi deželnega odbora glede uveljavljanja pravic slovenske narodnostne skupnosti in akcijskega potrjevanja načela, da predstavlja slovenska narodnostna manjšina v deželi Furlaniji - Julijski krajine kulturno In družbeno bogatitev dežele same.
Glavni odbor SKGZ ugotavlja tudi, da predstavlja zagotovilo dežele, da bodo kulturna društva lahko prirejala tečaje slovenskega jezika v šolskih prostorih nezadostno rešitev, zato poziva deželni odbor, da ponovno zastavi ves svoj vpliv, da se omenjena prepoved prekliče, ker se mora poučevanje materinega jezika, čeprav za sedaj izven rednega pouka, vršiti v okviru javnih šolskih ustanov.
Glavni odbor SKGZ
franku. Če bi bli nucali sodniki tajšan metro za obsodbo, ku za tistega buozega moža, ki je biu ukradu 1000 franku, bi bli muorli obsodit inšpektorja na 3 milijone Ijet paražona, na 3 milijone an 600 taužent Ijet «kolonije» an na 370 milijard franku multe. So mu pa dali samuo 20 Ijet.
Je že no malo ca j ta od tega, ko je biu paršu damu iz Belgije an emigrant iz naših dolin. Tisto večer pr jed, ku se je napravu na pot, so mu dali parjatelji u Belgiji nje-kaj škatli cigaret, da ponese damu žlahti an znancem. Tajšna je bla pač navada. Usega kupe je imeu 40 škatli cigaret. On sam ni kadiu. Za priti damu, je muoru pasat tri konfine. Use mu je šlo gladko. Usi so mu pustili cigarete, saj so bili napisani na škatlah pozdravi emigrantov tistim, ki so bili cigareti namjenjeni. Kadar je paršu u Čedad pa so ga ustavili. Pejali so ga u kasarno an mu uzeli cigarete. Potlè je imeu proces an biu obsojen na veliko multo.
Njeki podobnega se je zgodilo z emigrantom iz Dreke. Temu pa so uzeli cigarete kar pred duomam, pred sojo hišo. Kadar se je biu uarnu u Belgijo, je biu šele takuo jezan, da se je zapisu prostovolec an šu na uejsko na Korejo, kjer je padu.
Ist puno prebjeram. Še nikdar pa njesam brau, da bi bli spravli pred sodišče adnega od tistih bogatih, ki nosijo z valižo milijarde u Žvicero. An pomislite, ta denar je sad žuju naših djelu-cu. Ta denar ga investirajo u Žviceri, namest, da bi ga investirali doma. Potlè pravijo našim djelucam:	«Tle
djela ni, pojdite služit u Žvicero!».
Takuo vidite, naši emigranti djelajo u Žviceri za tisti denar, za katerega bi lahko djelali doma. Oni ga služijo, pošijajo damu spreme-nen u žlahtno valuto pa kapitalisti ga ulačijo gor nazaj. Adan djela za hišo, drugi pruot nji.
Če se bo še naprej takuo koluo obračjalo, ne bomo imjeli djela doma.
Uprašam se, dost emigrantu je potreba zagnat u Žvicero, da pošjajo damu samuo tisti denar, ki ga ankrat nese samuo an kapitalist čez konfin? Dost cajta muorajo djelat, da ga spet spravijo u Italijo? N ar dite sami ra-tingo!
Da pridemo na drugo. Al ste brali, kaj je paršlo na dan sada u Italiji? Naj vam ist povjem? Nekateri kapitalisti so skrili al pa zatajili na taužente tonelat petrolja. Prodajali so ga tudi u druge dežele, nas pustili pa na cjesti. Govori se o podkupovanju funkcionarju ENEL, da bi gradili u Italiji termoelektrarne centrale namest termonuklearnih, da bi takuo lahko prodali vič petrolja.
Za adnega velikega, Caz-z.aniga, so dali ukaz, naj ga zaprejo, a on je šele u Ameriki.
Njeki drugi veliki kapitalist u Genovi, ki ga tožijo, da je zakrivu benzin, je prosu s svojim advokatam sodišče, naj mu spremene obtožbo an naj ga tožijo, da je djelu pruoti interesom «patrie« - domovine, samuo, da bi manj plačju. Pravijo, da je imeu ta kapitalist do sada saldu pune usta «patrie». Pomislite. Sada sam upraša, naj ga tožijo zatuo, ker je djelu za interese drugih dežel, samuo, da bi manj plačju!
Kar se menetiče, sem spoz-nu že puno cajta, da je za bogate ljudi «patria» samuo denar. Videli bomo, kakuo bojo sodili ljudi, ki so oškodovali Italijo za milijarde lir! Bogati se izmažejo, rje-veži pa plač ju jej o, u cajtu mjeru an u cajtu uejske. U cajtu uejske še buj plačju-jejo rjeveži. Oni umjerajo, bogati pa zad komandirajo. Uejsko pa začnejo le te bogati. Se ni še zgodilo na svjete, da bi bili začeli dje-luc, kumetje, te buozi ljudje kajšno uejsko pruoti drugi deželi.
Bogati začnejo uejsko, da bi razširili njih dobičke an interese an za tuole umazano djelo kličejo umjerat buoge ljudi. Te buozi se tučejo za interese te bogatih. Kadar konča uejska, če parnese buožac kožo iz nje, namest, da bi mu dali djelo doma, ga pošjajo služit žlahtno valuto po svjete. Če pa pride iz uejske bolan, ranjen al pa omarznjen, bo čaku Ijeta an Ijeta, da mu dajo penzion, če mu ga le dajo an on še napri vjerje, da se je tuku za «patrio».
Tisti pa, ki nakuha uejsko, tisti, ki narbuj ueče, da je potrjeba branit domovino, kadar ima parložnost proda «patrio» an ljudi. Če mu ne dajo vič, tudi za 30 srebar-niku!
Al je al ni takuo?
Vas pozdravja vaš
Petar Matajurac
MASE STARE PRAVLJICE
Je bil an puob, ki je bil an velik pianac, ga ni tjela maj dna poročiti. An dan je uša-fu adno čečo an jo je upra-šu, če ga če... «Jest bi te rada tjela — mu je jala — ma piješ». «Na bom vič pil — ji je jal — bom pametan, bom an pridan gospodar».
Našo rezijansko folklorno skupino poznajo že po vsem svetu. Nastopila je že neštetokrat doma, v naši deželi, na raznih festivalih po Italiji pa tudi v inozemstvu. O nastopu v Kulturnem domu v Trstu je lepo pisal o nas tudi «Messaggero Veneto» iz Vidma.
Naše arhaične ljudske pesmi in plesi so bili vedno sprejeti s prisrčnimi aplavzi od publike povsod, kjer smo nastopili.
Tako smo bili v nedeljo 10. februarja v Trstu, kjer smo nastopih v lepem slovenskem Kulturnem domu. Koncert je bila pripravila tržaška Glasbena Matica.
Ona mu je jala : «Če na boš vič pil te uzamen».
Potem ga je poročila. Kar sta se poročila, je bil prjet pametan an potem je nazaj začel pit. Tale ženska je nosila an potem tel je začel pit, igrat an so igrali tau ni gostilni. Kar ni imel vič denarja, «alo - je del (dejal) -parnesita sam vino, jest zastavim mojo ženo. Pride noter po uratah adan oblječen u lovca, u jagarja. Je paršu noter an uprašu: «Kaj imata, kaj imata?».
«Ja imamo tuole an tuole, tel mož za dvje litre vina bi prodal ženo». «Jo uku-pem jest». Potem kar vino gor hitro. On jo je dal tolo ženo. An potem jal tel love: «Kar se ukup ženo, se kup an kar je ta par nji». Te drug je jal, de ne. Tel love je uprašu vse: «Kar se kup konja, se kup an uizdò (brzdò( in se ga peje. «Je bluo rjes. Tel love je jal: «Za no ljeto an an dan priden po njo». Potem tel mož je sreču še ankrat tel'ga jagarja an mu je jal: «Vješ, jest sem zglihal za no ljeto, ma te prosim, če moreš prit, če moreš podujšat (podaljšat) za tri Ijeta». Love je jal, de ja. Tel mož je tel, de bo otrok zrastu, de ne bo muoru z njim jeti. Kar je imel tel otrok tri Ijeta, so imjel čarješnje. An dan mati tel’ ga otroka je šla po čarješnje, je šla gor v čarješnjo, je bluo glih tri Ijeta, an je padla dol.
Med tistem cajtam, al prjet, ne sam se «žbaljala» allora muormo porunat.
Kar je tala ženk mjela imjet tel’ga otroka, ji nije tel maj dan tel’ga otrokà
Poleg nas sta nastopila še dva tržaška ansambla in sicer Ljudski trio iz Brega ter Tržaški narodni ansambel.
Prisotnemu občinstvu, ki nas je navdušeno pozdravilo, nas je predstavil naš dolgoletni znanec, znanstvenik-etnograf dr. Milko Matičetev iz Ljubljane.
«Pod pojem ljudske glasbe je danes zlezlo že marsikaj, kar ima le malo ali celo nič skupnega s pravo ljudsko glasbo, mišljeno kot pristno izročilo preteklosti, brez vsakršnih stiliziranih okraskov, rezijanska folklorna skupina pa je prinesla v tržaški Kulturni dom
krstit, za stran moža, ki je bil an velik pianac. Pride noter adna gaspa lepuo oblje-čena, dvje borš je im jela: «Če ste "contenta”, vam po-morem v teleh teškah urah?». Ta druga je dela (dejala) de ja. Kar je vidla tel’ga otroka, je uprašala kaduo ga bo krstil. Jala mati. «Neče obedan mi ga krstit za stran moj ga moža».
«če četč, ga bom jest». Magari, je jala mat. An potem je neslà tel’ga otroka na krst. Telmu otroku so lož-li ime Ivan, Ivanček. Potem naprej tel otrok je šu gor za hišo in je vič krat videl tolo ženo, pa je povedal mater, da je videl eno lepo gaspo an da mu je rekla, da muore molit češčena Marija. Mat ga je učila tuole češčena Marija. An dan je šla u čarješnjo in je padla dol. Je bluo glih na tri Ijeta ki je mel prit tel po njo. Kar je bla noter na posteji, ku mrtva, se nije udarla, ma jo je zluodi takuo motu, zak tist jagar je bil zluodi. Tel otrok je molu češčena Marija kar naprej, brez maj pregenjat. Tel zluodi, ki je videl, de je bluo takua, je ostu pod oknam, pa otrok je molu an molu naprej, molu zmjeran češčena Marija, de nije mogu tel zluodi noter prit. Ku kar je šu tel zluodi nazej, kar je bluo drjev, je vse polomu. Potem je paršu oča noter an je jal: «češčena Marija nas je rešila. Tista je bla Mat Boža, ki ga je krstila, če ni bla učila otroka češčene Marije je bil zluodi nesu mater an otrokà». A vidite kulk je sveta vjera!
čar prvinske starožitnosti, ki je zadišala z odra s pri-dahom pristne arhaičnosti kot dober domač kruh iz starodavne kmečke peči.» je zapisal kulturni kritik, Jože Koren, v «Primorskem Dnevniku».
Mi Rezijani smo ponosni na našo preteklost in na naše tradicije, ki jih želimo, ne samo ohraniti ampak jih posredovati širši javnosti po svetu. Zato radi nastopamo, če le moremo, povsod, kjer nas kličejo.
Posebno smo zadovoljni, da smo mogli nastopiti v slovenskem Kulturnem domu v Trstu.
Ta pravljica je dobesedno prepisana iz magnetofonskega posnetka. Povedala nam jo je LIZA HRAST iz Petjaga v mesecu januarju tega leta na svojem domu. Imamo še njenih zanimivih posnetkov, ki jih bomo naprej objavljali.
Posnela sta jo Franko Karlič in Juša Hijacint.
PO SKLEPU V LOUSAMNI
Na sestanku deželnih emigrantskih društev, ki ]e bil v Lousanni 2. februarja 1974, društev, ki se skupno borijo za rešitev skupnih problemov v naši deželi in v emigraciji, so sklenili poslati javnosti in oblastem protestno izjavo zaradi prepovedi pošolskega pouka slovenščine v Brdu in Teru. Izjavo so podpisali:
Gino Dassi za ACLI-ERAPLE, Franko Fabris za ALEF in Ado Cont za Zvezo beneških slovenskih emigrantov.
V protestu je rečeno, da je prepoved pošolskega pouka slovenščine pregazila soglasno voljo patronata v Brdu in željo domačega prebivalstva. Ljudstvo je namreč poudarilo preko svojih predstavnikov v patronatu željo, naj sloni šolska vzgoja na jeziku, ki ga goverijo v družinah. Jasno je da prepoved krši 3. in 6. člen ustave ter nedvoumne smernice ministrske o-krožnice o pouku obeh jezikov Slovencem in Italijanom v Furlaniji -Julijski krajini.
Huminsko šolsko skrbništvo in videmska prefektura sta globoko prizadela bitnost slovenskega prebivalstva vzhodne Furlanije Dejansko gre za kršenje listine o človekovih pravicah, ki jo Je sprejela OZN, Italija pa ratificirala.
Zato organizacije furlanskih in slovenskih izseljencev zahtevajo, naj državna in deželna oblast v mejah svojih pristojnosti in odgovornosti prekličejo prepoved, omogočijo pošolski pouk slovenščine kot prvi korak k rednemu pouku slovenskega jezika v krajih videmske pokrajine, kjer žive slovensko govoreči italijanski državljani.
PIŠE PETAR MATAJURAC
AL JE GLIH METRO PRAVICE ZA TE BUOGE AN TE BOGATE?
Rezijanke v narodnih nošah v Kulturnem domu v Trstu
KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH
NAŠI JUDJE SE SAMI POMAGAJO
Dostikrat smo se že upra-šali, zaki naši judje, ki so takuo spoštovani po svjete, ki jih imajo takuo radi, zak so pošteni, djeluni, pametni, inteligentni, ker ustvarjajo an gradijo po svjete velike reči za gospuode; zidajo vile, fabrike, kopajo kanale an minjere an po fabrikah so na odgovornih mjestih, da ne morejo nič napraviti po naših dolinah, če djelajo za druge, bi lahko njeki napravili tudi zase an za naše vasi. Kaže, da so nekateri tele reči u zadnjem cajtu. Za-vjedeli an spregledali so, kaj zanjo an kaj so kopač. Ne da bi čakali podpuore od oblasti, se sami pomagajo an austvarjajo djelo še za druge.
Donas imamo že vič majhnih «imprež» po naših dolinah. Narvič je zidarskih. To so mladi zidarji, ki so napra-vli u Špjetru profesionalno šuolo, potlè pa šli gradit an zidat po svjete.
«Če smo kopač zidati vile an druge velike reči žvicar-skim gospuodam, smo jih kopač zidati tudi doma». So si jal, ko so dobili zadost eksperjence pa tudi zaslužili njeki denarja, brez katerega se ne moreš postaviti na nuoge.
Takuo imamo sada «im-preže», ki gradijo že velike reči. O teh malih an buj velikih «imprežah» bomo še pisali, šli bomo do njih, jih uprašali s kajšnimi problemi se ubadajo, kaj se jim lahko pomaga po določenih lečih (zakonih), kajšne težave imajo, kakuo so se na-stavli an kakuo napredujejo.
Donas pa vam mislimo tle napisat o drugi iniciativi, ki je glih takuo hvale urjedna an ki jo bo potrjeba pod-prjet, da bojo naši ljudje djelali an služili doma svoj kruh, da se odstrani težkuo življenje pendolar ju, o katerih smo pisali u zadnjem Novem Matajurju.
U Ošnjem pod Sv. Ljenar-tom djela že od septembra lanskega ljeta majhna fa-brikca. Ne, jo ni obedan za-zidu. U stari Virginin hram so parpejal mašine, s katerimi pletejo varce za kan-dreje. Djelo vodi Predan Ci-sira iz Jagnjeda, ki se je bla lepuo navadla tega meštje-rja u fabriki. Dogovorila se je z gospodarjam «Italcor-de» iz Cremone, ki ima fa-briko an sedež u Manzanu. Gospodar ji je parpeju 6 mašin za plesti varce iz najlona. Za šestimi mašinami djelajo lahko tri ženske, če djelajo 8 ur, lahko napravijo do tri kuintale an pu izdjela-nega materiala. Vič ko napravijo, vič zaslužejo. Gospodar jim parpeje sarovi-no, odpeje pa izdjelan material an jim zaštjeje denar. Djela jim ne manjka, pa tudi zaslužak ni slab.
čuli smo, da bojo po zgledu Cisire Predan napravile njeki podobnega dvje mlade sestre iz Jagnjeda. Mašine naj bi nastavili u fabriki madonu na čemurju, kjer bo lahko djelalo vič žensk an mladih domačih čeč. Po naših dolinah ne manjka prestoru, kjer bi lahko napravili njeki tajšnega al pa drugega, če bi se tako djelo razširilo an če bi zgradili še njeki fabrik po naših dolinah, bi se zaustavila emi-gracijon an pendolarizem.
Cisira Predan z mlado kolegico na delu
AZLA :
Kumetan i adno roko dajejo an s to drugo pa jemjejo
Mi lepuo poznamo kajšni so judje u Ažli. Oni so se ni-mar znal organizat, naj bluo za se upriet kar so jin hodil striejat sudadi čje po vinji-kah an čje po brieskah, tu njive an tu sanožeta, naj bluo kar je paršla potrieba de nardijo diela dol na prode de nie uoda vse poplava-la, an naj bluo tud za se zganit za druge vasi, če je korlo.
Potle tud kar so zazidal to novo laterijo, tuo nie bluo samuo za sojo vas, pa an za te druge vasi, ki tekrat so muorle prodajat mlieko dol na Consorzio za 40 franku na litro. Sada pa niemajo konca z dugmi de strašijo kumete.
Zadnje lieta Ažlanj so or-ganizal an komitat za seimé od vasi, za Sv. Valentin an za Sv. Jakop. Puno ur so zamudil te mladi an tisti manj mladi za sojo vas, de
ostanejo žive te stare navade an sejmi.
Vsake lieto na Sv. Valentin ažlinske žene cvrejo te narbuojše štrukje.
Ažlanj skarbijo, an če malo oblasti jin pomagajo. Ze vič miescu so začel guorit de nieki kumeti nardijo dvie paše, adno gor na Vajnic an drugo ta na Kurlate, de bo paslo kajšnih 40 krav. Region bi jin pomala s 35%. Kumeti pa bi na smiel kupit tisto žvino, ki bi tiel, zak Assessorat bi jin ušafu krave sam. Samuo, ki tiste krave bi jih imiel plačat 600 tau-žint vsako!
Takuo, nan se zdi, de ta na Regione nečejo pomat kumetam, zak z adno roko jin dajo, an drugo pa jin vzamejo.
Od Ažle vemo še druge reči, pa jih povemo drug krat.
Na sliki zapuščena fabrika na Čemurju
Nadaljevanje z 2. strani
PROBLEMI NAŠIH SUOLARJU
no malo lovit. Pred šuolo pa se zbere kakih 100 študentu, od katerih je malo tajš-nih, ki ne gredo narman petkrat al desetkrat z dne strani c jeste na drugo. Tuole se ponovi tudi opudan, kadar je šuolanja konac.
Po cjesti se vozijo na djelo taki, ki sem jim ne mudi, pa tudi taki, ki se jim mudi previč. Tele zadnje morejo ustavit karabinjerji an jim dat multo, ker vozijo prehitro, ma s tem ne ozdravijo, tistega, ki ga zadene nesre-čja, a ki pa morejo nardit. Ki pomaga, če so ušafal tistega, ki je povozu’ z auto-mobilom mlado Marijo či-čigoj iz Laz pri Dreki? Ona se bo muorala zdravit puno cajta. Troštamo se le, da bo takuo ozdravila, da ji ne bo škodovalo u življenju. Zvoniti po tuči je use zastonj! čeglih loži j o sada na cjesto u škrutovem še dnega karabinjerja, bo še zmjeraj na-gobarnost za naše otroke-študente. Potrjeba je pomislit na te parve kauže tele nesrečje. Ist mislim, da če bi ne bluo otruok ta na cjesti, bi se obednemu od njih nič ne zgodilo.
Rešiteu za tele problem, je zlo lahna:	potrjeban je
samuo adan človek, da bi sparjeu z jutra tu šuolo študente, kadar stopijo iz ko-rjere, opudan pa jih zadar-žu’ tu šuoli do ure za se pejati damu. Ta cajt bi mu bit zlo h nucu šuolarjam za no malo skupnega djela u študju, katero bi olajšalo brjeme «kompitu», ki jim jih dajejo profesorji za duom.
Obstoja pa še dna, glih takuo al pa še buj pametna rešiteu za naše mlade študente. Pogostu srečujemo u Čedadu an po drugih laških vaseh tiste armene korjere, na katerih je napisano «Scuolabus», če bi kupili tajšne autobuse za naše gorske vasi, bi dokazali, da so jim naši otroc rjes par sar-cu. Samuo takuo bi naši o-troci lahko pospali zjutra njeki vič, kar je zlo potrjeb-no za otroka, fruoštkali an kosili doma ob pravi uri, ki je pru takuo potrjebno za njih dobro an zdravo rast. Takuo bi tudi naši otroc u-šafal vič vese j a do šuolanja an bi se ušafalo po naših dolinah saldu vič študjanih judi, ki bi mogli zastopit, kaj je pru an kaj ni, za žvi-lup (razvoj) naše zanemarjene Benečije.
Janez Florjančič
IZ SV. LJENARTA
U «Bollettino Ufficiale della Regione» od 28-1-1974, štev. 7 beremo, da so spoznali za oškodovane od tuče lanskega ljeta tudi nekatere vasi iz našega komuna. Prej so jih bili pustil von.
Sada kumetje iz teh kraju, ki so bili spoznani za oškodovane, lahko napravijo prošnjo za denarno posojilo. (Berite članek, ki piše o Dreki).
Te vasi so:	Podutana,
Ošnje, Hrastovje, Dolenja-ne, Kosca, Gorenja an Dolenja Mjersa.
IZ DOLENJE MJERSE
Začeli so z djelom za razširjenje an asfaltiranje cje-ste, ki peje od Dolenje Mjer-se do čemur j a. To djelo bo koštalo 10 milijonov lir, ki jih je dala dežela (Region).
DREŠKI KOMUN PROTESTIRA
Kadar je bilo zapisano u «Bollettino Ufficiale della Regione», dreški komun ni bil štet med tisto ozemlje, ki je bilo oškodovano od tuče, od 3. aprila do 22. julija 1973. Zavojo tega so se kumetje po naših vaseh pod Kolovratom zlo razjezili, saj jim je tudi njem po-tukla tuča dosti pardjelku.
Kot je znano kumetje, na tistih krajih, ki so bili spoznani za oškodovane, dobijo lahko posojilo po leču od 28. decembra 1971, štev. 67. (deželni zakon). To posojilo lahko vračajo 5 ljet an bojo plačjevali po adan od 100 interesov. H temu posojilu da dežela še 20 od 100 kon-tributu. Denimo reč, da kmet najame posojilo za an milijon lir, u petih ljetih bi uarnu samuo 800 taužent.
U naših vaseh bi bluo vič kumetov interesiranih za to. Zastopemo jih, ko se jezijo, ker jih niso spoznal za oškodovane.
šindik, gospod Mario Na-mor, je napravu svoje korake. šu je protestirat do deželnega ašešorja za kmetijstvo, pru takuo na Inšpektorat u Videm. Obljubili so mu, da bojo reči pregledali an če bojo le mogli, jih tudi postrojili.
LA CRISI ECONOMICA E NOI
Nell'attuale fase di riflusso economico torna d'attualità, come in un gioco di prestigio su vasta scala, assieme alla riscoperta dei «valori autentici», della «vita sana e genuina», anche la riscoperta della funzione delle comunità locali.
Oggi la crisi economica, che nella Dattaglia fra gli stati , per la ridistribuzione delle fonti di energia trova la massima evidenza, .propone colossali movimenti di riflusso industriale, che dalla scala europea arriva fino a quella locale.
Che cosa può significare l’evi-denziazione del problema delle comunità locali, in questo gigantesco movimento interno alla società capitalistica?
Per chi ha preso in considerazione il rapporto di soggezione della comunità rurale agli interessi predominanti dell'organizzazione economica capitalista, il momento di crisi può significare che la comunità locale viene a ripresentarsi come momento di scarico delle tensioni sociali accumulatesi e quindi, per quanto temporaneamente, diventa un modello economico ed un fattore sociale di nuovo praticabile, anche nei settori più colpiti dalla ristrutturazione economica del secondo dopoguerra.
E si ripresenta la proponibilità dell'utilizzazione del settore delle «materie prime» (legname, foraggi e pietrami), di quello agricolo produttivo (anche dell’azienda contadina più minuta), della piccola cooperazione (per cui viene attribuita funzione sociale anche alle piccole latterie di paese già in fase di smantellamento), di quello dell'ambiente (inteso come valore per il costo dell'opera che l'uomo vi ha impresso), e del settore della riorganizzazione amministrativa e dell'autonomia locale (comunità montane).
In un disegno opposto a quello dell’«europeismo» emigratorio degli anni cinquanta, si prepara l'àmbito ideologico della riduzione della emigrazione.
Non basta: il flusso economico ripropone un inquadramento non puramente economico della comunità locale ma anche — e questo nella Slavia italiana diventa modello e-semplare — l'assunzione delle motivazioni storiche e culturali, inclusa la lingua.
Perciò crediamo che la Slavia italiana si trovi oggi di fronte ad una svolta, per quanto riguarda il ri-pensamento delle potenzialità economiche e, soprattutto ed in modo ben più duraturo, la capacità di autopresentarsi come Comunità et-nico-linguistica con forti tendenze aH’autonomia amministrativa. Crediamo già in fase di maturazione testimonianze sempre più ampie di autocoscienza che si esprimeranno in esperienze politiche e culturali molto interessanti.
Vi è un fondo di autodifesa, se non di rivalsa, in una Comunità su cui per molti decenni si è esercitato un assalto colonialista: perciò il nostro contadino (ormai anziano), con la sua economia quasi autarchica e la sua cultura valligiano che ben esprime nella nostra lingua, sogghigna alle esercitazioni di austerità. E' stato lui, incapace di trasformarsi in salariato sotto padrone, ad a-ver eluso il gioco dell’occhiuto prestigiatore, ed è lui il rappresentante della continuità fra le generazioni e della tradizione.
E sbaglierebbero quanti di noi, avendo indovinato le mani che tengono i fili, mancassero di consapevolezza del momento, e non ponessero in atto, a tutti i livelli, i col-legamenti necessari per tutto il complesso delle esperienze di base possibili.
Paolo Petrlcig
SOLIDARIETÀ’ CON GLI OPERAI IN LOTTA
Abbiamo ricevuto il volantino del consiglio unitario di fabbrica della «Giaiotti» che chiede il riconoscimento dei diritti umani dei lavoratori, ovverosia il riconoscimento e la giusta applicazione del contratto di lavoro. Questo riconoscimento invece, è effettivo nelle Acciaierie - fonderie Cividale S.p.A. e nella Tropic, mentre invece nelle altre fabbriche vale lo stesso paragone dlella «Giaiotti».
Il suddetto consiglio unitario ha preparato 60 ore di sciopero che ancora non han no portato ad alcuna soluzione reale. Siccome molti operai delle Valli lavorano nelle suddette fabbriche, noi, come portavoce delle esigenze dei nostri operai, vogliamo una vera e reale applicazione dello stesso contratto, in modo che il lavoratore si senta prima uomo e poi operaio. Se vogliamo, a questa affermazione, rispondere che il lavoro nobilita l’uomo, possiamo dire che l'uomo è veramente uomo solo quando, lavorando, crea la sua personalità. Questo ancora non è successo nè da noi, nè nei grandi centri; però possiamo dire che se nei grandi centri ciò non succede, a seguito di una politica educativa sbagliata, ancora di meno può succedere nei paesini dove la politica è solamente personale e di sottomissione.
Per questo vogliamo che la nostra voce valga anche oltre i confini della stessa, dove c:oè effettivamente possono cambiare la situazione.
LIŽA HRAST
Stoji, stoji Ljubjanca, Ljubjanca * lolga vas, na sredi te Ljubjance na lipca zelena.
Tam pod tisto lipco na mizca kamnasta, okoli tiste mizce stolick jih je dvanajst. Na njih sedijo fantje, fant j è Ljubjančani in tam se pogovarjajo kam pojdjo drjeve vas. Najmlajši se oglasi jest pojdem sam k svoji jo hočem zapeljati potem pa vandrati.
Deklè j’ za lipco stalo pogovor slišalo u srce si zapisalo s prstan zažugalč.
* Lolga pomeni dolga
De prebereš buj lahkò:
č) čiespa, mačka, griča c) ciesta, Tinac, varca ž) žaba, žena, luža z) zima, začet, zlomit š) šest, hiša, ognjišče s) strieha, deset, stopinja h) muha, hodit, hram g) goba, noga, rogjè
PRAVCA ZA TE MALE GRABJE
Ankrat, kar so imiele nih dvanajst al trinajst liet, naše čeče so muorle iti služit če po miestah, not čjeu Milan, čjeu Torin an du Napoli.
Kar so se uarnile damu pa nieso znale vič še guorit po sloviensko an kajšne nieso še poznale vič domačih reči. Ankrat se je bla uarnila damu taz Milana adna takih čeč. Zvicer je paršu damu goz brega očja, an je au:
— Jutre zguola puojdemo vsi grabit gor na planino de nardimo kopo! — Hitro Čeča ga je poprašala:
— Tata, ki če reč «grabit»?
Glih kar je jala tiste besiede, ka nie stopnila gor na grabje, ki so bli pustil narobe ta na tleh! Grabje so zajele čečo do po nuosu, an onà buožca je zauekala:
— Duo je luožu glih tle pred me tele preklete «grabje»?
— Dobrò, dobrò — se je posmejau ta pod moštač očja — sada pa vieš tud ki pride reč «grabit!».
Rozca gos Veseja