LETO If. - ŠTEV. 6
ROŽNIK 1922.

Glasilo zavednega ženstva, izhaja v Trstu 1. vsakega meseca. Posamezen izvod 80 st. Letna naročnina iznaša 10 L, za Jugoslavijo 100 K.
UredDiSfvo in oprava je v Trstu, Via Storcoia 492, I.	Me jo Marica Stepancičeva (Gregorii).
VSPORED:	
1. Baba na Srbelah — Mara	5. Hrepenenje. — Idka Vasiljeva.
Tavčarjeva.	6. Veronika Deseniška. — M.
2. Pomladna, — Aleksandra.	Gregoričeva.
3. Naloga žene. — M. Skrin-	7. Naš živež. — Iv. Smrekar-
jarjeva.	jeva.
4. lzpreliod po Skandinaviji. —	S. Učitelj iz Sv. Križa. — Prevod.
M. Stepaučičeva.	9. Drobtine.
ZLATARNA
ALOJZIJA POVH-A
V TRSTU
| -- NA TRGU GARIBALDI (BARRiERA), 2 -
i PRODAJA NAJLEPŠE IN NAJCENEJŠE BIRMANSKE OKRASKE!
BGTEHCE IN BOTRI POZOR i
Zobotehnični Ambulatorij
ulica Sette Fontane št. 6, i. - TRST - uiica Sstte Fontane št. 6, i. Odprt vsak dan od 9-13 in od 15-19.
Izvršujejo se hitro in točno vsa dela z zlatom kakor tudi zobnice s kavčukom. Slovencem 10% popustka, kakor tudi plačilo na obroke. — DELO ZAJAMČENO ————--
LUIGI (Vek.) PLESNIČAR - TRST
ULICA GIULIA, 29
Trgovina jestvin in kolonijalnega blaga, olja, mila in vsakovrstnih likerjev v steklenicah. — Trgovina je popolnoma na novo opremljena in preskrbljena z vedno svežim ter prvovrstnim blagom. - Točna postrežba in v Trstu franko na dom. Se priporočani slov. občinstvu v mestu in na deželi.
Na debelo v ULICI GAETANO DONIZETTI, 5 .......................
Dr. ANTON GRUSOVI! ~ gorica —
Piazza Vifforia 20 ordinira za kožne in venerične bolezni 'od 9-11, 3-5
Ob nedeljah in praznikih le od 9-Si ure,
TRGOVSKO-OBRTNA ZADRUGA v TRSTU
registrovana zadr. z neomejenim jamstvom
Ulica Pier Luigi da Palestrina št. 4, I.
Obrestuje navadne hranilne vloge po = co
vloge, vezane na trimesečno odpoved	/O
po 51/2% ako znašajo 20-30.000 L. po 6°/o ako znašajo -40.000 L.
po 6i/2o/o ako presegajo 40.000 Lit. Trgovcem otvarja tekoče čekovne račnne Posoja hranilne pnšice na dom. Za varnost vlog jamči poleg lastnega, premoženje nad 2300 zadružnikov, vredno nad 50 milijonov lir. Daje posoljilana
poroštvo, zastavo vrednostnih papirjev ali dragocenosti. Tel. št. 16-04 — Uradne ure od 8-13 — Tel. št. 16-04
K. SUS1G - Trst-Rojan
Via di Roiano ; poleg cerkve.
Priporoča svojo manifakturno trgovino cenj. občinstvu za obilen obisk. Postrežba točna - cene -najnižje.
šv^ji k svojim S
aconi
TRST
ulica S. Caterina 11
Telefon 15-32 dvakrat. Izborno platno za postelnjake, perilo, zavese, volnene in polnjene
odeje, zaloga volne in žime za postelnjake, perja itd. itd. ■ ■■■■h.
Se priporoča siovenskim kupcem, ker Je zmožen njihovega Jezika. PODRUŽNICA VIA UDirsJEI
Dr. L. 80S30VICKA
Trst - Via Genova 13, 1.
ordinira za kožne in venerične bolezni
od 9 = 12, 3 = 7.
__Ob nedeljah in praznikih -
od 10 = 12 ure.
TRST - Via Spiro^Tipoldo Xydias - TRST
ZALOGA
! tu in inozemskih vin. žganja in likerjev Razpošilja in poslužuje na dom. — Razpolaga z najfinejšimi šumečimi vini svetovnih znamk a la: Asti, Chart-Blanc, Excelsior i. t. d.
Ljubljanska kreditna banka
Podružnica V TRSTU. — Centrala v LJUBLJANI.
PODRUŽNICE: [siji. Barovlje. Brežice, Carica, Saraj., Split, Trst, Maribor, Ptuj, Kranj. - Delniška glavnica K. 50.000.000. Reserva i 45.000.000
t Obavlja vse v bančno stroko spadajoče posle. — Sprejema vloge v lirah na hranilne knjižice
proti 3%o/0 , na žiro-račune proti 4% oDrestovanju Za na odpoved vezane vloge plača obresti po dogovoru. Izvršuje borzne naioge in daje v najem varnostne celice.	: Tel. št. 5-18. Blagajna Je odprta od 9-13.
IVAH KER2E
ima v lastni zalogi najraznovrstnejše
kuhinjske in druge hišne potrebščine
iz aluminija, steklovine, lesa in emailirane prsti.
Trst, Trg sv. Ivana štev. 1.
TRST. Pri Sv. Jakobu! - Via Gius. Caprin 5
-dobite najtrpežnejcie
Obuvalo za moške, ženske in dečke.
Specijaliteta otroškega obuvala.
Cene posebno zmerne. Postrežba točna.
ANTON TE
Nova zaloga n v Gorici, l
se priporoča sli in na deželi z
WT Cene br( Na drobno!
Tvrdka Pri
Via Garibaldi 18 C
Na drobno VeSlK Bencin, petrolej fina mazila, glas konopec, o Dobave za avtomo Najzmt
Iščejo! se ZASTOI = v »sej
ElliS 0
na trgu Gavoui
Na novo ol
00
kakor spalne SJ zine ter kuhinj®1 nižjih cenah. Pf'P
Ivan zopa
(na Starem trgu)'
LET® ti. — ŠTE¥. 6

MARA TAVČARJEVA:
BABA NA SRBELAH.
(Belokranjska pravljica.)
Tam, kjer zavije Kulpa v ostrem kolenu v plodovito ravan, kjer se ogledujejo škrbaste in grbaste vrbe v vodni gladini, tam je živel mlad in lep brodar. Prepeljava! je romarje in romance, ki so romali k babi na Srbele.
Stara klekanica je to bila! Bogme, ldeka-nica! Kako bi drugače vedela, kje je sedež, ognjišče, iztočišče bolezni romarjev, Ki so romali k njej po nasvete in zdravila?
Stara je bila ta klekanica. Brezzobe čeljusti so se zožile ustnice osušile, lica upadla, na glavi in pod, nosom ji je rastel mah, nos se je stikal z brado, na kateri je čepela rjava bradavica s sivimi kocinami. Obraz je bil razoran, g</be ostre in globoke, hrbet se je krivil, sklanjal k materi zemlji, noge so bile trudne, trudne od dolge poti življenja.
In vendar je baba lazila za zdravilnimi zelišči, nabirala in zbirala cvetje, listje in korenine, katere je varila za razne bolezni romarjev iti romanc, ki so prihajali v polnem številu.
Za madron, za boleče križce, za slabost, za mladost in za starost za vse je imela leke, ta baba na Srbelah.
Staro in mlado je romalo tja za Kulpo. Vera je bila močna, pot dolga, Kulpa široka, brodar lep in mlad.
Tam pod goro, pod trtjem in zidanicami je živela star a Maka s svojo vnuko Katico.
Katica je bila lepa, vzprelepa, slovela je v deveto faro, v deveto vas.
Njeni lasje so bili vranječrni, ustnice indijske korale, lica s škrlatom nadahnjen marmor, oči temne in globoke kot morje. Grudi, dva snežna grička z rožnim popjem. Vsa je mikala in vabila. Katico so rodili solnčni žarki in dojile junijske rože.
Stara Maka je obolela. Šla je k rani sveti maši, kot se spodobi stari majki. Vračala se je čez ložo in tam, pri vražjem prepadu, jo je napadla divjačina..
Od slabosti se je komaj zavlekla domov in padla na klop. Katica se je prestrašila blede žene, krikala in vikala. V ponvici je prinesla
žerjavico, stresla nanjo cvetja in zelenja iz šop" ka, blagoslovljenega na Telovo, in podkajevala starko. Podkadila ji je glavo in šla trikrat oko-lu nje.
Maka je vrgla tri ogorke, v kupico vode, popila tri požirke in ostanek zlila čez ramo, če niso morda uroki, da pomaga za oba nenadna napada.
Stara Maka je legla na postelj in rekla: «Katica, .obleci se in pojdi k babi na Srbele. Samo reci, kako mi je, dala bo leka in ozdravela bom. Le pojdi, lepa moja vnuka.»
Opravila se je Katica in stopila na dolgo pot.
Srečavali so jo ljudje, ki so šli k veliki sveti maši in se ozirali zanjo.
Po cesti, po loži čez polje in travnike je šla in končno dospela do Kulpe zelene.
Na brodu je stal lep in mlad brodar, radi katerega je bilo že marsikatero dekliško srce bolno, bolno. Tudi za tako bolezen je imela baba leka in tolažbe in zato so prihajale mlade romarice k njej.
«Ho-o-oj, brodar», je zaklicala Katica lepemu, mlademu fantu.
Zgibal se je brod po Kulpi in dostal ob bregu.
Fant se je ozrl v Katico, oči, popravil klobuk in strmel v vranjelaso, črnooko.
«Greš k babi?» je prašal.
«Da, za staro Mako», je odzvala.
«Počakal te bom«, je rekel in brodil. Katica je odšla, brodar je gledal za njo, dokler ni izginila za drevjem in grmovjem.
Vrnila se je živahna in vesela. Izpraznila je babi polno locnjevko dobrot, dobila zdravila in nasvet, da pride še, ko Maka te porabi.
Rrodar je zavriskal v belo, veselo nedeljo ko je roža vseh rož jadrala ž njim na ono stran. Priklenil je brod in prašal:
«Odkod si zala deklica ? Slutil in čutil sem, da prideš; čakal sem te. Prišla si, rožmarin ti dehti na prsih, kakor sem mislil. ' bi dala meni dehtečo vejico?»
odprl usta in lepo devojčico,
«Zvenela bi!»
«Ne zvene tebi, ne zvenela bi meni.»
«Meni se zato ne osuši, ker ima korenine globoko v srcu. Da odlomim vejico bi me bo* lelo in plakala bi. Mudi se mi domov in Bog s teboj!»
Ni mu podala bele ročice v slovo. Hodila in hodila je, mislila na brodarja in pritiskala rožmarin na srce.
Prišla je zopet bela, vesela nedelja. Solnce je pelo razkošno pesem in Katica se je zopet odpravila k babi na Srbele. Prepeljal jo je bro-dar, roke so se mu tresle in beseda zaostajala v grlu. Le pogledal ji je tesno v oči, da jo je zapeklo. Z ognjem v očeh je prišla k babi. Baba ji je rekla:
«Deklica, čuvaj se mhdega brodarja. Hude oči ima, uročil bi te. Njegova mati ga je dojila, odstavila in zopet dojila, zato ima hud pogled, kakor vsi, ki so bili dojeni na v materinih grudih, odstavljeni in zopet dojeni. Že mnogo deklic je uročil, tudi tebe bo, če te že rii.»
«Zdravila imate za hudo divjačino, za uroke ga imate tudi gotovo!»
«Uroki so hujši od divjačine. Imela sem zdravilo, koren-lečen, zdaj ga ni več, zatrli so ga črnošolci, ki so študirali na črne bukve, delali vihar in točo, pa tudi mirili divje oblake, kakor jim je kazalo. Črnošolci še hodijo po svetu, tudi črne bukve imajo, korena-lečena pa ni več in ga ne bo nikdar več. Tako so mi pripovedovali na Klelcu, kamor sem šla po zdravilna zelišča.»
«In če me uroči, kaj naj storim ?» je vprašala lepa devojčica.
«Z mano pojdi na križpot. Tam te nama-žem z mažo zvarjeno o polnoči, po rokah in nogah, po dlaneh in podplatih. Zavarovana boš proti urokom. Hočeš, lepa, prelepa Katica ?»
«Nočem», je trdo odgovorila. «Mogoče bi me začarali, da bi jaz urokovala druge!»
«Vzemi ta zdravila za sivo majko in pridi zopet», je rekla klekanica in zaprla vrata za njo.
«Opravila sem, brodar, prepelji me», je zaprosilo dekle.
«Danes mi moraš dati rožmarin», je vzdih-nil fant. «Lej, Katica, teden dni sem mislil na tebe, teden dni sanjal o tebi. Daj mi rožmarin, da ga pripnom na srce.»
«Ne smem», je odgovorila Katica.
«Mar si ga že drugemu obljubila?»
«Nikomur ga nisem obljubila, nikomur ga ne bom dala!»
«Povej mi, ti prelepa, kje je tvoja hišica z majhnimi okni, povej, kje spavaš, da pridem k tebi. Srce me boli, le ti ga lahko ozdraviš!»
Devojčica se je izogibala pogledom. Verovala je v babine besede, da ni zdravila proti urokom,
«Prepelji me», je zaprosila.
«Danes si v moji oblasti in volji. Ne bom te prepeljal, dokler mi ne daš dehteče vejice iz svojih nedrij »
«Bom pa preplavala, ali prebredla, če je tako!»
Brodar ju se je dekle zasmililo, z roko je namignil in stopila je na splav.
Sredi reke je postal z brodom. Veslo je zapičil v dno in govoril:
«Poslušaj me, Katica. Mnogo deklic sem že prepeljal, mnogo deklic sem že videl, a na nobeno nisem mislil, ko je odšla. Odkar sem tebe zagledal, imam bolno srce, na tebe mislim noč in dan. Bodi moja, Katica, ozdravi moje srce, ki le tebi živi. Daj mi rožmarin v znamenje, da pojdeš z menoj v mojo hišico, kjer bova živela, kot dva ptička v gnezdecu!»
«Danes teden pridem zopet, prinesem ti odgovor sive majke. Sama ne morem odločiti», se je izogibala.
«Čakal bom na tebe v svatovski obleki, z zelenjem in cvetjem bom odičil bi od, pripravil hišo in srce za tebe »
Splav je trčil ob breg. Katica je skočila na travo, brodar je pohitel za njo.
«Podaj mi tvojo belo ročico v slovo, da ne bo več srce bolno, ti sladka golobica, mojega srca kraljica.»
Podala mu je roko in vso dolgo pot le mislila nanj in na njegove oči, polne ognja in gorkote.
Stara klekanica je ob uri duhov zajezdila metlo in sfrčala na Klek. Vešče in coprnice so bile že v divjem plesu. Na tronu je sedel sam rogač, rep je imel zavihan čez kolena in s kopitom udarjal takt. Iz nosnic in ust mu je švigal ogenj, da je bilo vse v svetlobi. Čarovnice so se gnetle krog njega in mu poljubovale rep in kopita. On pa se je režal in režal. Stara klekanica je pristopila k njemu in vzdignila levo roko v znamenje, da hoče govoriti ž njim.
«Poslušam», je zarenčal.
«Našla sem deklico, kakoršno hočeš in želiš. Vsa diši po lilijah in rožmarinu, njeno srce je čisto kot ribje oko!»
«Ne kvasi dalje, coprnica vseh coprnic. Pripeljala bi jo bila!»
«Ni se dala premotiti, zvoditi sem jo hotela na križpot in zaznamovati.»
«Glej da mi jo pripelješ, če ne, te pošljem v rep črnega mačka za pokoro. Marš!»
Odfrčala je coprnica vseh copernic na svoj dom in zvarila omamljivo pijačo
Prišla je zopet bela, vesela nedelja. Katica se je odpravila na pot. Preznično se je oblekla in pripela rožmarin na prsa.
Zavriskal je brodar, ko je zagledal, stopil k nji in ji stisnil belo ročico. Katica se je za-smejala, dala mu je šopek rožmarina in svoje srce.
Prepeljal jo je na dssni breg, šel ž njo v belo hišo in jo posadil za mizo. Prigrizovala je rumeno potico in zasrebala žlahtno vivodino.
«Kmalu se vrni», je zaklical za Katico, ki je morala še to pot k babi po zdravila za staro Mako.
Brodar je sedel kraj divje rože in premišljeval svojo veliko srečo. Beli oblaki, ki so plavali nad dehtečo naravo so se kopičili in v dalji je zagrmelo. Veter je zamajal drevesa, nebo je potemnevalo. Brodar pa je mislil in sanjal.
Katica je prišla upehana po strmem potu in brisala si je potne kaplje. Ko jo je baba zegledala je rekla sama sebi: Naša bo!»
«O, lepa Katica, soparno je, soparno. Nevihta se bliža. Stopi v kočo, da se ohladiš, medtem pa pripravinf zadnja zdravila.»
In Katica je stopila v hišo.
«Na očeh poznam, da te je mladi brodar uročil. Lej, našla sem še zadnje zdravilo proti

urokom. Pij, Katica, pij, da ne oboliš in umr-ješ», je rekla coprnica in ji vlila omamljivo pijačo v usta.
Lepa devojka je bila hipoma brez moči in volje. Sledila je klekanici na križpot in tam je bila zaznamovana. Ko se je vrnila v hišo ni vedela, kaj se je ž njo godilo.
Nebo se je popolnoma potemnilo in viharni oblaki so viseli nizko nad gorami, ko je stopala nizdol proti Kulpi.
Čudno prečudno ji je bilo, kadar se je zablis-kalo in zagrmelo, da se je stresla zemlja'.
Brodarju je velela: «Prepelji me takoj. Mudi se mi!»
«Katica, kaj ne boš ostala pri meni?»
«Ne! Prepelji!»
«Katica, ostani pri meni, neurje bo hipoma tu!» Katica je skočila na splav in prijela za veslo. Za njo je skočil brodar in io hotel objeti. Katica je zajezdila veslo in se vzdignila v zrak in v viharne oblake.
Brodar je dvignil glavo, zvrtilo se mu je in padel je vznak v Kulpo.
Valovi so ga, odnesli daleč, daleč k povodnemu možu. Tam se je vdinjal za pastirja. Pase! je brezštevilno živino povodnega moža.
Katica je jezd ari hi na ponočne shode in plese na Klek. Rogaču jc prisegla zvestobo in od tedaj je v njegovi službi.
a&acaasss«fi5SuEuEfit,aaaaa±5asaffis&SBis.EnafiasB3assa
ALEKSANDRA:
POMLADNA.
I^ožo je pomlad mi dala rdeča in lepo dehtečo, v srcu tiho je zapela struna pesem, hrepeneča!
roža ni brez traja, zbodla zlobno me je v rak;®, bal se tajno naselila v mojo dušo je globoko.
NALOGA ŽENE.
M. SKRINJARJEVA:
Svetovna vojna je dokazala, da je žena sposobna tudi za druga opravila in ne samo za ona, katera sta jej določila narava in moški svet.
Žena sama je dokazala, da lahko namestuje moža ter, da v nekaterih delih čisto nič ne zaostaja za možem.
Razmotrivala ne bodem, kaj in kakšno delo naj bode ženi določeno v prihodi\jo3li- Povdarj.iti hočem le, da naj si žena sama izbere svoj bodoči poklic. Ker je pa svetovna vojna pokazala, marsikatero vrzel in še neobdelano ledino v človeški družbi, naj tudi žena deluje v splošni blagor, ter obdela še zapuščene in zanemarjene ledine in vrzeli-
Ali, da bode tudi žena lahko sodelovala neovirana, treba je, da je samostojna, ter, da jo ščiti
| zakon. Le tako bode lahko dosegla krasne vspehe, ki bodo koristili človeški družbi in človeštvu sploh.
Žena ne uživa še sedaj, v 20. stoletju onih pravic, ki bi jo napravile sposobno za kaj višjega. Ali do tegii mora priti i Delokrog žene, ne sme biti le ozki družinski krog. Dolžnost njena je, da stopi iz omejenega kroga, ki so jej ga določile modre glavice svetovnih diplomatov.
Zakoni naj bi bili pravični, pripoznali ženo člana človeške družbe in jo cenili kot misleče bitje ter jej dali možnost, da ona sama odločuje o usodi svojega ljubljenega otroka, ker edino le ona je od narave poklicana, da skrbi za njegovo blaginjo.
Vzgojiti moramo torej ženo: resno, samosto' no, samozavestno, značajno, zavedno ženo, ž'
katera se bode zavedala svojih pravic in svojih dolžnosti, ter bode nastopala odločno samostojno, ženo, katera ne bode moledovala za svoje pravice, pač pa jih zahtevala. Le taka žena bode sodelovala v prerojenju človeškega rodu f
Zena ne sme biti igrača v moških rokah, pač pa njegova razumna družica. Skupno morata korakati z ramo ob rami, po težki življenski poti. Skupno si gladiti poti življenja, skupno ruvati osat in trnje, skupno piti iz vrelca prosvete. Skupna hoditi v hram znanosti. Skupno piti iz grenkega keliha, ter se osrčevati drug druzega. To je naloga dveh bitij, ki sta določeni živeti skupno na zemeljski obli. Pri tem ne mislim zakonska moža in ženo; pač pa splošno bitja, dveh spolov v katerih živi vzvišena duša.
Pri duši preneha spol, tam neha vsaka meja. Duša se hoče dvigati višje in višje. Ona se ne briga ne za spol, ne za omejene, staroveške predsodke.
Polet duše je vzvišen, hrepeni po cilju in dokler ga ne doseže ne miruje.
Tudi žene ima svoj cilj, tudi ona hrepeni po višjem vzvišenejšem poletu nego je tlak zemeljske oble.
Mesto da moški svet smeši ženo, ter jej zanika vse duševne sposobnosti in ovira njeno hrepenenje po popolnosti ter jej črta ozki omerjeni. krog, naj jo prime za roko, ter vodi do templja da žnjo vstopi v svetišče, rekši: „Glej, sestra, sledi in pomagaj mi, da odrešiva človeški rodi"
Kako hvaležno, bi žena pogledala takega brata i Kako svečano bi mu obljubila, podpirati ga v njegovem stremljenju.
Ne smešite torej one žene, katero že višja sila navdaja, da stopi v javnost in ponuja svoje moči v splošni blagor. Neugnana in nevidna meč jo k temu sili, a ubraniti se je ne more. To višjo moč je pa dolžan spoštovati vsakdo a v prvi vrsti mož!
MARICA STEPANČIČEVA :
iZPREHOD PO SKANDINAVIJI.
(Nadaljevanje).
Ker je bil moj pot namenjen iz Narvika še bolj proti severu, zato sem ostala v tem prijaznem gnezdecu skoro tri dni in čakala, da dospe parnik, ki je namenjen proti najsevernejši točki. Taki par-niki pa odhajajo mimo le dvakrat v tednu. In tako sem nekega popoldne zopet povezala svoje reči ter zavita v popolno zimsko obleko sedla na koleselj, ki me je vozil na pomol. Nastopila sem vožnjo, ki je bila prav prijetna in zabavna in sicer najprvo po Ofotskem fjordu a potem dolgo dolgo skozi romantični Westfjord mimo bajnih Westeraalskih otokov napram mestecu Lttdingen, ki leži na otoku Hinde - Semkaj smo dospeli kasno zvečer in se ustavili zato, da počakamo drug parnik, na katerega nam je bilo prestopiti.
Navzlic polnočnemu solneu, ki je razsipalo po morju okoli nas svoje sanjave žarke, je bilo čakanje na parobrodu pred lodinskim obrežjem ob tisti le-deno-mrzli uri, pravo trpljenje. A geniti se nismo mogli s krova v kabine ali salon nesamo, ker smo pričakovali parnik vsak hip, amgak ker je moral čuvati vsakdo lastno, že pripravljeno prtljago. Končno je vender le priplavala izza juga zakasnela ladja, ki smo jo pozdravljali tresočih udov in klopo-tajočih zob. Ali tudi ta težava je bila kmalu pozabljena zlasti, ker je med bajnimi fjordi sledila toli prijetnoočarujoča vožnja, da sem vso tisto nepopisno prirodno prelest občudovala skozi lino svoje kabine celi dve uri. Ko je ladja plula skozi strugo Fjell, sem imela priliko videti mestece Hai^tad, ki je raztreseno na holmu in eno izmed najmičnejžih nabrež-nih naselbin v severni Norvegiji. Izstopil ni na tej postaji nikdo in ustavil se je parnik le zato, da sprejme morebitno pošto. Kmalu potem, ko smo se poslovili od pravljiško-zalega Harstad a, smo jadrali proti severovzhodu in zapluli v prostrani Waagsfjord. Vozeč se med njegovim slikovitim bregovjem, smo pluli mimo romantičnomičnega otoka Ande, ki se prostira nekako med zobčastim gorovjem Gryte in Dlaninami Senjen. Kaj lepo je pri tem gledati na
bajni otok, a tem čarobnejši je razgled morda zato, ker se spenja v dalji nad njim snežnik Senjenhest, kakor da ga le-tA ima v svojem varstvu.
Vobče se vrsti pred opazovalčevimi očmi zanimivost za zanimivostjo, divota za divoto, čar za čarom. Po kratki plovbi zablestita na daljnem vzhodu sloki strmini gorskih velikanov Aarbodstind in Fax-tind. Istočasno prehaja ladja iz fjorda v fjord, ki imajo s svojimi ovinki izredne posebnosti in naj je fjord še toli majhen. Najniamljivejša vožnja pa je brezdvomno onft, ko vozi parnik skozi veličastna Solbergfjord in Astafjord, kajti v tej priliki se lahko zapazi v dalji, in sicer na jugovzhodu, kako se spenja nad skandinavsko zemljo proti nebu nad 1000 m . visoki Messetind.
Ko pa se šetaš po obsežnem Gratangenfjordu, se ti dvigne v isti smeri, ko prejšnje, 1000 m visoko pogorje Skavlikollen. Nekaj prelestnega ustvarja Stallangenfjord med otokom Andrjo in norveškim obrežjem. Vendar, ko ploveš skozi fjord Mjesuncl in se voziš na zahodu skoro mimo mogočnega, že omenjenega Aarbodstinda (1175 m), se ko omamljen od tolikega bleska in sijaja diviš prekrasnim ledni-kom in neizrecno sijajnim vodopadom, ki se tu- pre-dočujejo v vsej svoji prirodni divoti. In jedva si mislil natihoma, da ne boš zagledal nikoli več kaj lepšega, že te prepeljuje parnik preko Malangenfjor-da, ki vsebuje omamljajočo krasoto s svojimi strmimi, skoro navpičnimi gorami na obeh straneh. Razen tega se razcepi imenovani fjord v dve strugi, katerih južna se zadira ob srebrne planine Maalse-lodal, vzhodna pa ob snežnike Lyngenfjorda. Ko pa izide parnik popolnem iz omenjenega fjorda v drugega, ga pozdravlja od daleč 1250 m pobeljena goli-čava gore Bensjortind. Drugega dne smo se vozili mimo Kvaltt, na katerem moli kvišku skalovito gorovje Lille Blaamand (800 m).
Kmalu nato pa smo zajadrali v 500 m široki Trčmsefjord ter se tako približali znamenitemu mestecu Tromse. Trčmse se razprostira na otoku istega
imena. Pred dobrimi dvestoleti je bilo na tem otoku le nekaj ribiških bajt; do dandenašnje nara-slosti in blagostanja se je povzdignilo z obilnim ribjim lovom.
Prebivalci tega severnega mesta se bavijo tudi s sušenjem in prekajanjem rib, ki se razpošiljajo na vse strani sveta. Ko sem si ogledovala to mestece, se nisem mogla malo naCuditi, kako da je bilo po ulicah vse polno Laponcev. Neki gospod, in edini Francoz na parniku, mi je pojasnil, da se je naselilo pred leti v norveških gorah nekaj laponskih rodbin, ki so, seveda, švedskega plemena. Te rodbine imajo v svoji posesti nič man j nego 2000 — 3000 sev. jelenov, ki jili pasejo po sneženih višavah slikovite Norvegije. Tromse je jako prijetno mestece s širokimi ulicami in lesenimi poslopji. Ljudje pa ne govore, seveda drugega, ko svoj norveški jezik in tako zamore tujec, ki ne pozna vsaj angleščine, le s težavo kaj nakupiti po njihovih prodajalneh, ki so zanimive, ko carigrajski «bazar.»
Tromse ima kaj mično okolico Na severu se vzpenja nad njim snežnik Skulgamtinder na otokih Ringvadse; na vzhodu pa se razprostira Tromsalska dolina s planino Tromsdaltind (1245). Poslavljajoč se iz Tromse, prehajamo kmalu zatem v Layungen-fjord, ki nam nudi priliko seznaniti se z goro Ulfst-nid na skandinavskem obrežju. Iz tega fjorda dospe-mo v fjord, ki nosi isto ime, ko prej imenovana gora, namreč Ulfsfjord. Prekrasno so tod razvrščeni snežniki: Jegervandstinder, (hvatzagaise in Forma-stind. Naravnost čaroben ja pogled na polotok Lyn-gen, ki obstaja iz oledenele planine z imenom Gabbro. Najvišji vrh je v tej skupini Pipe rs i; in d, ki ga okrožajo Storskaal, Vagastind in Rendalstind. Ko zapušča parobrod ta sanjavi otok, zavije prav pod skalovito steno Smorstabben. Pa tudi nasprotno obrežje Lyngenfjorda je gorato in seveda docela o-deto s snegom. Parni k vozi mimo gore Lyngensei-det in tedaj zapaziš v daljavi ob vznožji gore nekaj bajt in šotorov, ki niso drugo nego bivališča tu naseljenih švedskih Laponcev.
Komaj izide ladja iz Lyngenfjorda in se ji prikaže v dalji gora Kjosstinder, zavozi že proti otoku Skjerve, kamor se ti nudi prilika, da videš kako se dvigata izza. Kvenangfjorda, veličastni Kvenangstin-der, in gorska planota Jekelfjeld. Zapuščajoč omenjeni fjord prestopi parnik v odprto Severno ledeno morje, ki se imenuje v tem kraju Lopphavet, kar znači prosto morje, ki ga ne zapira tukaj noben fjord. Potujoč, preko Lopphavet se bližamo otoku Loppen, na katerem ne klije in ne vspeva nobena druga rastlina, ko sam krompir. Oddaljujoč se od tega otoka, prideš čez dolgo v Bergsfjord in zaviješ v njem okoli otoka Silden napram Oksfjordu, ki se odlikuje z otokom Alnas Njarga. Iz tega fjorda plo-
ve ladja proti goratemu obrežju Soro, ker ima opravila pred mesti Hasvik in Gaashopen.
Ko smo prišli iz prijetnega zavetja bajnih ijordov in zavili v odprti Atlantski ocean, oziroma Severno ledeno morje, se je morje tako izpremenilo, ko da smo pluli doslej le po grajskih ribnikih. Ali odslej, joj, kako se je gugal naš ponosni parnik na razjarjenem valovju! Zelenkasto srebrne pene so poškropile in pomočile v kratkem času krov od vseh strani in z divjo silo se je zaganjalo valovje od vseh strani v parnik, ko da mu hoče preprečiti nadaljno vožnjo, ko da ga hoče potisniti naprej z enim samim sunkom. Še večji obup se je oprijemal vseh, ko se je parnik močno gugal sedaj v desno, sedaj v levo, da smo se morali tiščati in prijemati kar nam je bilo blizu, da nas ni prevrnil vihar v neizmerno globel. Seveda bi bila lahko šla v posamezne salone kamor so bili zbrani mnogi, toda ostala sem raje na zraku, v preprečitev morebitne morske bolezni, vsled katere je stokala in se v grozovitih želodčnih bolečinah krčila polovica potnikov. In čimbolj smo se bližali večernim uram, tembolj divje se je krohota! ledeni ocean, dasiravno je zrlo z obzorja polnočno solnce z najpomirjevalnejšim licem, ko da bi nas podžigelo k pogumu, ko da bi hotelo odnesti vso resnobo in skrb in strah raz naših obupno obledelih obrazov. Seveda je ves čas zvončkljal izza kabin, izza jedilnice in salonov električni zvonec, da so postrežljive Norveškinje — kar jih ima ladja v službi — švigale ko srne sem in tja. Ko sem počivala kasneje na pol oblečena na ozki posteljici svoje kabine ter se morala oprijemati z vso močjo posteljnega železja, da me viharni sunki ne prevrnijo, se v meni ni porajala sicer nikaka telesna slabost, toda prava groza poginiti v tistem močvirnem brezdnu Severnega ledenega morja. Zato sem sledila rada tiskanemu nasvetu, ki je visel na steni ter z nemalo težavo izvlekla izpod druge vzglavnice rešilni pas in si ga oprtala okoli rame za vsak slučaj prirodne nemilosti. No, do te nezgode ni prišlo in morje je celo ponehavalo v svoji zaz-Ijutenosti, ko smo se bližali 1075 m visokem gorovju Jadki, ki se razprostira nad otokom Seiland. Tiha radost se je polaščala brezdvomno vseh naših src ob pogledu na tega osamelega orjaka, saj smo vedeli, da se za njim, oziroma med dvema ogromnima otokoma, skr iva najsevernejše mesto naše zemlje, po katerem ni hrepenel le oni, ki ga je utrudila tridnevna vožnja od Narvika proti severu, ampak še posebno vsakdo, ki mu je Arktični ocean napolnjeval srce z grozo in obupom. Zopet je plul naš parnik mirno in lahno, ko labud preko valov in vozeč mimo Seiland, zasukal napram drugemu otoku flaajen, pred katerim smo zapazili že od daleč ljudsko naselbinico, nabrežno mesto Hamerfest.
(Nadaljevanje sledi)
1VKA VASILJEVA, Celje.
HREPENENJE
O^ake srca mi Hrepeni	^am pljuska s vedro melodije
v tiho ljubko vas!	morje v bajni svet — —
D^ake pogled objel bi	tam na brežini skaleviti
vnovič južni kras.	našla bi zgubljeni cvet.
MAR. GREGORIČEVA
VERONIKA DESENIŠKA.
ZGODOVINSKA TRAGEDIJA IZ XI
Friderik (prime razjarjen za meč in stopi molče naprej)
Herman (naglo): Premladi ste še, banič, da bi smeli tako smelo govoriti pred vladarsko dvojico.
Barbara: Res je! Ako pa gojijo krški knezi kaj izrednega proti nam, naj dospe vsaj Nikolaj Frankopan, ne pa tak golobradec.
Senjski: Moj oče je danes v Ljubljani, kjer obnavlja zvezo s habsburškim vojvodom Ernestom Železnim. To je pač znano Vašemu veličanstvu, prejasna kraljica? (se ji spoštljivo prikloni).
Zigmund: Razodenite nam torej vse, kar imate na srcu, knez. Ako pa je naposled odpuščanje mogoče, pomislite pravočasno sami.
Senjski: Kdor je razžaljen ne pričakuje milosti. Prišel sem, da dobim zadoščenje od vaše kraljevske roke. Ta meč, ki ga oprijemlje sedaj moja desnica, se želi namakati v gnjili krvi morilca. (pogleda Frid.)
Friderik (se obrne r stran s prestrašeno presenečim obrazom; r zmedenosti pa molči in si h potegne z roko preko čela. Še le čez nekaj časa izprego-vori.): Saj se mu blede!
Herman (se ob zadnji besedi kar zgane): Grozovita obtožba!
Alben: Horrend! Quid faciendum?
Barbara: In še celo od takega mlekozobega vitežiča Sramota! —	'
Senjski: Ako so prelomi v boju moj meč, kraljica, ne zdvajam, saj hrvatski ban ima še devet sinov.
Zigmund (Frideriku resno): In kaj porečete k tej strašni obtožbi, vi, grof Celjski?
Friderik: (gleda zmedeno r kralja hoteč odgovoriti, ali kraljica ga prehiti)
Barbara (naglo): Vendar ne prisvajate mojemu bratu takega zločina, kralj! —
Herman: To je naravnost nečuveno, saj sta se z ranjko komaj izmirila.
Alben: In kako sem se potegoval za to spravo jaz per vi am exceptionis.
Barbara: To je nekaj neizvedljivega!
Zigmund: Čujte, knez Ivan! Uvažujem, da vas je nagla smrt vaše sorodnice zelo potrla, Baš zato vam tudi oproščam ostro postopanje, a prekli-čite urno, kar ste govorili ravnokar v naglici.
Senjski (tožnim nasmehom): Urnem! Neverjeten se vam zdi zločin, ki zahteva osvete tolikobolj, ker je bil povzročen le, da si grof ustvari udobnejše življenje s svojo priležnico.
Friderik (ki ni prikrival svoje preplašenosti, se mahoma zravna): Hrvat! V meni tli! Vedi, da je Celjanov meč izborno nabrušen ! — (iztegne meč)
Senjski (prežimo): Nabrušen je tvoj meč, Nemec? Menda ne misliš, da nosi Hrvat zarjavelega s seboj, (se meri s Friderikom)
Barbara: Mogočni kralj!
Zigmund: Proč z orožjem, knez Frankopan! Le iz obzira na ogromne vrline, s kterimi si je vaš rod zaslužil od mene banstvo, sem vas poslušal mirno. Vendar sedaj zahtevam dokaze.
Friderik (gleda odslej Serijskega jezno in pripravljen na naskok.)
V. STOLETJA V PETIH DEJANJIH
Alben (kralju kimajoče): Pleno jure! Dokazi so največje veljave.
Herman: In sicer brzo, brez obotavljanja.
Senjski: Prejasna. gospoda! Kar sem razodel, sem izrazil pred povzročiteljem občne nevolje. Ako je knez Ortenburški nedolžen, vam poklonim takoj svoj tilnik za svoje obrekovanje... Ali, ker se navzoči zločinec ne opraviči sam, so li dokazi še potrebni?
Zunaj, v daljavi močan hrup.
Zigmund (Frideriku): Grof Celjski, Zagorski in Ortenburški! Ker vas knez Frankopan obtožuje neustrašeno. vam zapovedujem, da se opravičite dostojno.
Friderik (Med kraljevimi besedami pogleda Hermana in kloni glavo.)
Blaž (ob vratih): Ljudstvo se bliža gradu z raznovrstnim orožjem! (odide)
Herman: To so najbrže uporniki!
Alben: Koliko neprijetnosti naenkrat!
Barbara (ironično): Prišli so pač na kneževo povelje.
Senjski: Nikakor, kraljica! Ali, ako so ustajniki, jih pošilja hrvatski narod. Moji hrabri rojaki hočejo morda nositi grofovo glavo v sprevodu.
Zigmund (maje z glavo.)
Friderik: [se oddalji od družbe, sede in si zakrije obraz)
Barbara: Predrzna svojat!
Senjski: Toda samo. kadar zahtevajo pravice. I trup narašča)
Zigmund (v skrbeh): Prečastni škof!
Alben (ustane): Razumem, visokost! Bog naj mi pomaga ukrotiti zbesnele ljudi, (odide)
Barbara: Pokažite se, vi, knez Ivan, in množica se razide brezdvomno.
Senjski: Preogromna zahteva, blagorodna gospa! Kako naj mirim svoje ljudi jaz, ki sem njihovih čustev ? Kako naj tolažim rojake, ko potrebujem sam utehe? Narod zahteva zadoščenja in ako jim je ne priborim jaz, store to drugi. Saj vam je znano, da imamo Frankopani onstran morja pripravljenega zaveznika.
Zigm und (pokima)
Alben (se vrue in istočasno narašča tudi hrup, ki je preje ponehaval.): Danes ne odneha brez prelivanja krvi.
Barbara: Gorje! (Gre k škofa in govori z njim.)
Zigmund (premišlja gledajoč v tla.)
Blaž: Narod sili na dvor! (odide)
Senjski: So-li brambovci tega gradu zaspali ?
Herman (samozavestno): Za hrvatske sužnje zadostujemo mi.
Senjski: Surovi barbar!
Zigmund (Albenu): In ka j zahteva zbrana množica, Cesti ti?
Alben: Vpije, da odkar gospodujejo po Hrvatskem Nemci, ni nihče gotov ne lastnega življenja, ne imetja.
Senjski: Da, da! Bridke izkušnje same in neopravi-na nasilstva so moje rojake nahujskale.
Herman: Naj ubije grom to kmečko tolpo.
Senjski (Hermanu): Prizanašam vam — kraljevi
dvojici na ljubo — toda vedite, da v prsih imam srce, ob pasu pa oster meč. Slovan ne pozabi prizadetih ran.
Herman (stopi korak naprej...)
Zigmund (Hermanu): Stojte, knez, in ne izzivajte dalje....
— Uporniki so prav blizu. Razumejo se že vskliki:
Krvoločniki, brezbožniki! Naprej rojaki, pred kralja ! —
Barbara: Oh, pomore nas!
Zigmund (Serijskemu): Vse je v vaši moči; pomirite jih, blagi Frankopan!
Senjski: Za glavo kneza Celjskega!
Barbara (bolestno): Brezsrčnež!
Zigmund (Frideriku resno in dostojanstveno) V treh dneh se opravičite z dokazi, drugače vas pahnem v najstrožjo ječo.
Barbara: Prekruto! Oh!
Senjski: Hvala, veličanstvo! (Se pokloni in odide.)
(Ko izide Frankopan se začuje zunaj gromovit:
Žimo, naš knez! Slava Frankopanom ! Živela sloboda !
Živela ! Proč s trinoštvom, lconec suženjstvu !
Po odhodu Senjskega, so na odru vsi preplašeni,
zamišljeni, molčeči, dokler trajajo vzkliki.)
Alben (ko zunaj potihnejo vzkliki): Ljudstvo krivi grofa Zagorskega istega zločina, kakor banič.
Zigmund (se zgrozi): Torej je vse to resnica? Ah! temu še dvomov, saj je grof dovolj potrdil s svojim vedenjem. Vendar končno hočem slišati istino še iz vaših ust, grof Ortenburški! Govo-
«V. SMREKARJEVA :
Jako važno je za gospodinjo, da spozna sestavine hranilnih snovi ter njih vpliv na človeško telo; potem nijh more v pravi meri odbirati in pripravljati za svojo družino.
Glavne sestavine človeškega telesa so: voda, beljakovina, tolšča in razne druge rudninske snovi. Z dihanjem in gibanjem pa izgublja človek vsak dan znatno množino teh snovi. Odrasli človek izsope vsak dan nad 900 g ogljenčeve kisline in okoli 500 g vodene pare ter oddaja tudi mnogo drugih obrabljenih snovi po obistih ali pa jih izločuje skozi kožo. Vse to je izguba, ki se mora zopet nadomestiti, da človek ne izgubi polagoma vseh moči. Izgubljene oziroma porabljene dele p o vračam o telesu s brano t. j. z jedjo in pijačo.
Umevno je. da mora imeti lirana v sebi one snovi, ki jih potrebuje telo, da se vzdržuje s potro-ški Teto snovi ni v vsaki hrani v enaki meri; nekatera jedila so jako beljakovinasta, druga imajo v sebi mnogo ogljika in malo ali pa celo nič beljakovine. Samo prva ali samo druga ne bi zadoščala za vzdrževanje telesnih moči.
živež pa ima za človeško telo še drugo nalogo. Vplivati mora tudi na telesno toploto, torej ima hrana opravljati v človeškem telesu dvojno službo. Mora ga prvič rediti in drugič ogrevati. Za tvorbo novih trdih telesnih delov ali za njih nadomeščanje potrebujemo takih snovi, ki imajo v sebi mnogo dušika. Taka jedila so rastlinske in živalske beljakovine. Beljakovina ima svoje Lme od beljaka, v katerem so jo spoznali najprej. Nahaja se pa tudi v
rite pred čestitini škofom ko pred spovednikom, pred menoj, ko pred sodnikom, a pred očetom in sestro, ko pred prijateljema.
Herman: Od danes nadalje mu nisem več prijatelj. Moj sin, visokost, je res morilec. In zato prepustite ga uklenjenega moji moči. Najgloblja celica v ostroviškem stolpu je ravnokar izpraznjena! —
Alben (pogleda z grozo Friderika, ko izjavi Herman da je Friderik morilec.)
Barbara (se z vzdihom približa Zigmundu.)
Friderik 'pogleda Hermana po zadnjih besedah preplašeno in prav tiho reče kralju): Kriv sem, veličanstvo.
Zigmund (zaničljivo stopi za korak proti vratom, po-migne častniku ter mu, ko ta ustopi molče pokaže Friderika.)
Častnik (ustopi in se približa Frideriku): V imenu njegovega veličanstva, kralja hrvatskoogerske-ga zahtevam orožje! —
Friderik (si odpaše sabljo in jo odda častniku)
t-astnik (mu z veže roki z verigo, ki jo je imel pri sebi.)
Senjski -[(ustopi, se približa in presenečeno pogleda Frid.)
Zigmund (Serijskemu): Grof Celjski je priznal. On je moj jetnik in prepuščen oblasti strogega slavonskega bana.
Senjski (se z vidno zaclovoljnostjo .molče pokloni pred kraljem, poljubuje mu roko.)
(T'si zro potrto pred se: dočim se čuje, kako se zunaj
hrup izgublja v daljavi.)	Zavesa pada.'
Nadaljevanje.
mesu, v krvi, v mleku, v sočivju, najmanj je najdemo v krompirju
Nekare hralnilne snovi, kakor škrob, sladkor, pivo, tolšče imajo v sebi mnogo ogljika, manika jim pa dušik. Toda te snovi so vendarle potrebne, ker oskrbljujejo telo s potrebnim ogljikom, ki ga pri di hanju zopet oddajamo. Ker se pri tem neprenehoma razvija toplota, imenujemo vsako hrano, ki nima dušika v sebi, toplotvorno ali ogrevalno. Ta hrana hitreje prehaja skozi naš organizem in izločujemo jo skozi pljuča in skozi kožo kot pot. Ta hrana nam torej služi za dihanje in za vzdrževanje telesne toplote. Ako uživamo toplotvorne hrane več nego je potrebujemo za dihanje, tedaj se nabira preostanek v telesu kot tolšča. Večjidel za ogrevanje nam služijo: beli kruh in sploh vse jedi iz tanke presejane moke. riž, žganje i. t. d. Krvotvorna hrana pa je meso, pust sir, zelene prikuhe i dr.
Ako bi živel človek samo od toplotvorne hrane, bi dobival pač dovolj toplote, toda kri bi mu bolj in bolj pešala, izgubil bi moč in hiral bi počast. Enako bi se mu tudi godilo, ako bi užival le krvotvorno hrano. Imel bi dovolj krvi. toplote pa bi mu vendarle manjkalo.
Zato pa umna gospodinja ne kuha, kar se jej zdi. nego odbira taka jedila, ki človeka hranijo in ogrevajo. Najboljša so taka jedila, ki so v njih hkratu krvotvorne in toplotvorne snovi To so posebno jajca, mleko, žito, kri v juhi ali v klobasah, čokolada, gobé i. dr.
NAŠ ŽIVEŽ.
Pri izberi hrane se mora gospodinja ozirati na sledeče:
1.	Na potrebne sestavine posameznih jedil in na potrebno premeno, da ne prihaja dan na dan ista jed na mizo.
2.	Ozirati se mora na letni čas. Pozimi zahteva telo vslecl krepkejšega dihanja in vsled nizke temperature več toplotvorne hrane nego poleti. Zato se hranimo pozimi z mastnejšimi jedili, ki nam jih daje živalstvo. Poleti pa nam bolje prija rastlinska hrana.
3.	Dalje treba pri izboru hrane upoštevati tudi podnebje. Na severu se hranijo največ z mesom in tolščo, v južnih deželah pa se krepčajo s sadjem in z rastlinsko hrano.
4.	Hrana se v mladosti živahneje in hitreje pretvarja nego v starosti. Dokler telo raste, potrebuje več krvotvornili snovi; stari ljudje pa rabijo več ogreval, ker se jim hrana bolj počasi pretvarja v kri. Dobivati morajo zato lahko prebavljivih jedil in tudi nekoliko vina, ker jih vino ogreva in pospešuje prebavo.
5.	Oni ljudje, ki se mnogo gibljejo na prostem in težko delajo, potrebujejo krepke in tečne Hrane kakor govedine, sočivja in črnega kruha. Ljudje, ki duševno delajo, pa ne prebavljajo tako lahko hrane zato potrebujejo lahko prebavljivih jedil.
TOJO DE RENA:
UČITELJ IZ SV. KRIŽA. *)
Prevela iz ilalijianščine M. Siepančičeve.
Mala šola „Lege Nazionale" na kraškem pogričju, v Sv. Križu, je ostala zaprta deset dni vsled grde nezgode, ki se je pripetila staremu učitelju. Slovensko ljudstvo tržaške okolice je bilo tedaj v največji volilni vnemi; nek odvetnik iz Ljubljane je na dveh shodih, ki sta se vršila na Proseku — v tej trdnjavi slovanstva — dal duška svoji brezmiselni zgovornosti tako, da je podžigajoči ogenj tega apostlja vaških pivnic — ki ga je preje razglasil v slovenskih časopisih — razvnel vso politično strast kraških kmetieev. Sklicevaje se z nasilno govorico na zakonitost svojih zahtev, je z napačnimi dokazili postavno terjal gospodstvo slovanstva nesamo v okolici, ampak celo v Trstu samem. A neutemeljena razsodnost predavatelja iz Ljubljane, zapiski slovenskih časnikov, razna poplačila ter nenasičena lakomnost onih priprostežev, so zadostovale izbrisati namah cela stoletja latinščine, vtisnjene nesamo na holmu sv. Justa, marveč na pravistem skalovju prostranega Krasa. Sicer razgrebana kraška zemlja, ki okrožuje tržaški zaliv, je itak okinčana z romanskim kamenjem a vinogradne strmine vzpenjajoče se izza morja so preplojene s slovečim proseškim grozdjem, kije sicer daljno, vendar pristno potomstvo romanskega Oecubo-a.
Tisto nahnjskanje duhov, ki se je vršilo ob sleher-nem sklicanju shodov, je prinašalo s seboj vedno zle posledice za malo šolo Lege Nazionale, te skrajne čuvate-Ijice italijanskih pravic in nepremakljive baštije na rezkem Krasu. In tako je bila le-ta tudi tedaj prava tarča za kamenolučanje viujenozmedene lilllOŽlCG, liS teri so na-čelovali zapeljivci sklicuje se na Cirila in Metoda — pa-trona slovanstva — kakor da bi kakoršnokoli nasilje izvršeno na škodo Italijanov, doneslo tema dvema svetnikoma izredno zadoščenje.
Stari italijanski učitelj se je s svojim čuvstvovanjem in s svojo vedo urnel vselej temeljito protiviti in zavračati zvijačo in hlimbo tujih zapeljevalcev. Bil je pač dovolj jakega duha, da je obvladal z odločnostjo raznarodo-valni naval, ki se je — liki neomajno pečino — zaman trudil poplaviti njegovo malo šolo.
Ko je zaslišal kamnito točo na strehi in slovensko lučanje na oknih svoje učilnice, je skočil na, prag, zaupajoč da bo že s samo svojo starostjo in plešo odvrnil dotične brezbožne brezvestnike.
Že ponovnokrat je prikazen tega lepega starčka — ki je s patrijarhaliinim, krepkim in stasitim nastopom
ter presunljivoblestešim pogledom izražal vso nevoljo zadostovala zvoditi k pomirlenju tiste zabredle duše, da so opustile vsako opustošenosl. Bila je to pač plemenita a težavna naloga za italijanskega učitelje Legine šole na skrajnem obodu tržaške občine, zasedenem po Slovencih, ki so se tod razdivjano razpršili pod vplivom pritiska, prebajajočega iz Kranjske valeč se napram morju in v zbegani sovražnostih namišljenosti pretvarjajoč sleherno zgodovinsko in državno pravo s samo številno premočjo in neugnauo pohlepnostjo. Nič drugače niso prihrumele semkaj v stoletjih barbarstva tolpe prekletih Hunov, da so dovedle zdvajauje in grozo na jadransko brežino, ki je bila vsa prežeta z latinskim čuvstvovanjem. Vendar.' Na pepelu razrušenega Ogleja, na vseh zakopih zatemne-lega romanstva, na vseh latinskih sledeh, ki so bile odete z vandališko železnino, na samem holmcu sv. Justa, ki je moral motriti na tleh ruševine svojega templja, je vzbrstel po stoletjih še bolj okrepčan in bolj osvežen latinski grb, ki ni mogel biti izdolben ne s konjskim kopitom niii z obuvalom pridrvelih priseljeacev.
Stari učitelj poslan v Sv. Križ od društva .Lega Nazionale". je gojil za svojo bolj politično nego vzgo-jeslovno misijo, najvišjo pozornost in je kot reven pedagog menil, da je pač baš 011 izbran postati idealna označba itališkega branika ter naravnostih naslednik le-gijonarja, ki je v davnini na istem skalovitem ozemlju tiščal trdno v svoji pesti orla iz Kima napram tolpam severnih goščav. Njegova, duša je bila prežeta z vernopo-božnim zanosom ouega, ki zajema iz vrelcev vesti, da. napaja istinito načelo človeških dolžnosti.
V tistem zakletem julijskem večeru — ko je pokrajina plamenela v solnčnih pramenih veličastnega jadranskega zahoda, se je stari učitelj prikazal na pragu svoje šole; prikazal se je strpljiv napram lučanju, ravnodušen pred vničenjem zbesnele množice, topogluh pred grozilnim napadom vendar z junaštvom pravega vojaka, ki varuje svoj strelni jarek.
*) Pričnem s priobčenjem nekolikih črtic, ki jih je nek Tojo de Kena izdal s pomembnim naslovom: Italijanska mladina n slovanska mladež! S tem prevodom podajam čislanemu čitafci-ljstvn priložnost,, da izve na kak zlobnostrnpeni način se ostneljuje italijanski pisatelj seznaniti naie slovensko pleme s SirJo javnostjo stare Italije, po kateri se jc — kakor čujem — knjiga razprostrla na. vse strani.

Toda vino in besedovanje zavajalcev sta bila vplivnejša nego pokojni in pomirjevalni ozir onega starčka.
Kamen mu je priletel v čelo, da so se njegovi beli lasje poškropili s krvjo; z bolestno glavo med rokama je telebnil na šolsko stopnjišee in s tulečo razljutjenostjo zastokal: Barbari! —
Starega učitelja je zaskelela rana do duše, kajti kri ni pretakalo le njegovo telo; krvavelo mu je tudi srce ob zamolklem potrkavanje kamenja na njegovo malo šolo, medtem ko so šipe žvenketetale z dozdevnostjo otroškega ječanja, otroškega stokanja.
„Ah, barbari, barbari" je vzdihal stari učitelj tipajoč si z eno roko ranjeno čelo, dočim je dvigal drugo
z odprto dlanjo nasproti srditežem, ko da hoče brzdati vandaličn-o razjarjenost Slovencev. Pogled na kri padlega starčka je prizadela utis: množica se je polagoma razredčila, pa tudi zato, ker sta se naposled približala dva orožnika. Oba varovanca drž. zakonov sta se sicer približala staremu učitelju a ga vzdignila z nasmeškom, ki ni bil za izzivalce drugega ko uradno obžalovanje. In položila sta ga na voziček ter ga spremila v mesto v s vrh o zdravi t ve.
Tako je italijanska šola v Sv. Križu ostala zaprta deset dni in za toliko dni se je njenih malo učencev moralo odreči pouku.
Nadaljevanje sledi.
	DROBTINE	
		
FRANC UŠAN:
SE O DUHOVNIŠKEM CELIBATU.
(Protispis k istoimeni razpravi.) Bral sem vse članke o duhovniškem celibatu, ki jih j „Zvesto in neustrašeno"skrbe za vojake v dušnem oziru, je prinesla „Jadranka". Ne zamerim nikomur, ker v Ča- i ker nimajo doma žen in otrok, a jaz imam doma ženo
su svobode naj ima vsakdo tudi prostost, da lahko pove svoje misli. Morda tudi, gospa urednica, ne bcste vzeli za zlo, da podam tudi jaz nekaj misli o isti stvari. —
Celibat ni kaka čudna prikazen, ampak je nekaj vsakdanjega. Gotove službe na svetu zahtevajo skoraj -nujno samsko življenje. Nedavno sem govoril s karabi-nerjem in mi je povedal, da imajo v njihovi službi do gotove stopnje zapoved celibata; istotako naše gospodične učiteljice ne morejo biti omožene in obenem učiti v šoli; ravno tako bolniške strežnice in celo zdravniki v gotovih službah imivjo zapoved celibata. A nihče ne kriči zavoljo tega, da ti ljudje nimajo prostosti, da so pod jarmom. Le ko gre za duhovnika, tedaj se vzdigne ves Izrael in pomiluje duhovniški celibat.
Da je Cerkev zaukazala celibat, je imela vzrok in to je splošen blagor krščanstva in splošen blagor ima prednost pred osebno koristjo. Mislimo si duhovnika, ki bi bil oženje« in bi zvečer pozimi v gorki sobi se raz-govarjal s svojo družino, pa bi prišel mežnar ga klicat, da naj gre bolnika ob snežnem viharju v kako kmečko, hišico previdit staro, ubogo ženico, ali ne bi dejala žena in otroci: „O, ne hodi sedaj ob takem vremenu, se lahko prehladiš, zboliš, umrješ, ko si še krepak in zdrav, ali te ni bolj škoda kot one ženice! Kdo bo za nas skrbel, če ti umrješ!" Ali ne bi bilo tako res? Zato vidimo pri pravoslavnih duhovnikih, ki so ožonjeni, da gredo k bolniku, le če jim precej plača. In mislimo si, da bi prišel zopet cerkovnik klicat duhovnika, k bolnikom z nalezljivo boleznijo kakor je tifus, kolera, kuga. Ali se ne bi zopet oglasila družina in prosila, da naj vendar ostane doma? In kdo bi šel oznanjevat evangelij med pogane, če bi ne bil v navadi celibat? Zato pravoslavje ne more do daues ničesar storiti za Kitajsko, Afriko in druge misijonske kraje, ker ima duhovnik ženo in družino, ki so ovira v njegovem delovanju. Celo protestantski misijonarji so po večini samski. Torej Cerkev je imela pred očmi splošen, obči blagor, ki ima prednost pred osebnim ugodjem.
Pa boste dejali: Če bi bili duhovniki oženjeni, ne bi bilo tega in onega škandala. Imel sem priliko govoriti med vojsko s pravoslavnim duhovnikom, ki je pa bil obenem profesor jezikov. On je priznal, da tudi zakon ne obvaruje pred škandali in je rekel, da smo mi bolj srečni, ker živimo v celibatu. „Vaši duhovniki", je rekel,
in otroka iti moram skrbeti, da rešim- svojo glavo. Zato vlada v Nemčiji javna nevolja po vojni na protestanske duhovnike, ki so bolj slabo skrbeli za svoje vernike v vojni in kažejo s prstom na katoliške duhovnike, ki so požrtvovalno izpolnjevali svojo nalogo. Zato gorje Cerkvi in vernikom, če bi bil vpeljan obvezen zakon namesto celibata!
Ne glejte te dolžnosti samo iz materijaluega stališča. Cel duhovski stan je spojen z velikim idealizmom, združen s požrtvovalnostjo. In taka žrtev je tudi celibat, ki jo duhovnik doprinese iz ljubezni do ljudi in Boga. Sam Kristus je rekel: „Kdor bo zapustil ženo, očeta ali zemljišče zaradi mene, bo dobil stotemo povrnjeno in prejel večno življenje." Morda je težko a krščanski idealizem je zmožen še večjih žrtev. — Duhovnik se je odpovedal družinskemu življenju, da postane lahko duhovni oče vseh ubožcev, sirot in otrok. Kdaj bi mogel v šoli in cerkvi tako ljubiti otroke, če bi doma imel v hiši lastne otroke, Znana je zgodba o belgijskem duhovniku, ki je zapustil svojo domovino in šel na samoten otok Moloka in tam čez dvajset let skrbel samo za gobavce v dušnem in telesnem oziru, jim obvezoval rane, kopal grobove in nazadnje umrl v leseni koči objokovan od gobavcev. Ce bi imel ta duhovnik ženo in otroke, ne bi mogel skrbeti za gobavce.
Ne glejte samo na duhovniški celibat! Če bi prešteli ljudi na svetu, bi našli, da trenutno živi ogromna večina v celibatu in vendar zavoljo tega svet še vedno obstoji. Veliki učenjaki, kakor Kant in nešteto drugih, so bili tako zamišljeni v svoje študije in svoje stanovske dolžnosti, da niso našli časa za zakon in zakonsko življenje. In vendar zavoljo tega jih nihče ne pomiluje. Vsako leto umrje na tisoče fantov in deklet pred zakonom in vendar jih ne bomo šteli med manjvredne ljudi ali jih pa celo obsojali v peke), kakor govori pisatelj I. M. v „Jadranki." Zato glejte duhovniški celibat ne iz materialnega, ampak z idealnega stališča in zlasti ženski svet je poklicau, da v otrocih budi ljubezen da idealov, do požrtvovalnosti. Za zakon bo še vedno dovolj ljudi na svetu in potomstva tudi ne bo zmanjkalo, če bodo zakonski ljudje živeli po zdravih, krščanskih načelih, ne pa se ravnali po maltuzijaništičnih teorijah. —
MARIJA SKRINJARJEVA
K 50. letnici Maše Gromove.
Bila sem takrat še' mlada žena, ko sem spremljala svojega soproga na njegovo novo mesto v Sežano. Bilo je to v času, ko je imela Ciril-Metodova družba tamkaj svojo glaviio skupščino.
Udeležila sem se je tudi jaz ter pazno sledila sporedu in govornikom, zanimalo me je vse!
Ko tako zamišljeno opazujem in poslušam poročila posameznih odbornikov opazim v svoji bližini mlado, približno 18 letno gospodično visoke in sloke postave, katera je poslušala z istim zanimanjem, z zadovoljstvom in navdušenjem kakor jaz.
Po zborovanju sva se seznanili in gospodična se mi predstavi:
„Maša Dolenčeva! Jaz, gospa, Vas že poznam. Zato tudi sem vašemu soprogu naročila, da se vpišete v našo sežansko podružnico."
„In tudi z veseljem pristopim k vaši podružnici" sem dejela. In s istim dnem sva sklenili skupno delovati v prilog podružnice. Skupaj sva delali načrte kako ji koristiti, skupaj sva nabirali prispevke. Na ta način sva se dodobrega spoznali in postali prijateljici. In tudi kasneje ko sem so s soprogom preselila v Trst, je Maša pritekla večkrat k meni, dokler se ni stalno naselila v Trstu kot soproga finančnega uradnika, gospoda Groma.
In v Trstu sva skupno nadaljevali ono delt) ki sva ga začeli v Sežani in ki ni bilo drugega, kakor koristiti narodu. Maša je bila med prvimi kjer je bilo treba storiti kaj v blagor naroda. Pri „Ciril-Metodovi družbi" prj „Zavodu sv. Nikolaja" sploh ni bilo nobene piireditve kjer ni bilo Maše. Bila je duša narodnemu delu v Trstu]
Po polomu Avstrije je bil njen soprog primoran pobegniti čez mejo. In tako je prešla tudi Maša onstran meje. Sedaj deluje v Beli Ljubljani gotovo istotako, kakor v Trstu. Tamošnje Slovenke znajo ceniti njeno delo za blaginjo naroda, saj so jo naše sestre v Jugoslaviji nad vse vzljubile, kar je pričalo neštevilno zanimanje za njeno zdravje, ko jo je težka bolezen položila na bolniško posteljo. Toda Maša je okrevala in zopet neumorno deluje v svoji novi domovini, po kateri mi zaman hrepenimo kakor se zaman oziramo k srečnejšim bratom. Ali, ako nas tudi vsi pozabijo v svoji sreči, Maša Gromova ne bode pozabila svojih tržaških trpinov. Uverjena sem, da bo stopila na čelo onim, ki se še za nas zanimajo in nam skušala omiliti naše tužno življenje.
Ona gotovo neprestano razmišlja in skrbi kako nam bi bilo laglje prenašati duševno bol in narodno gorje. Zato pa naj ji da nebo dočakati še veliko let v blagor sebi in njenemu rešenemu in nerešenemu narodu.
Napisala sem to skromno voščilo, ker vem, da ustreženi tržaškim Slovenkam, posebno pa čitateljicam „Jadranke", ki z menoj vred pošiljajo v nji iskrena voščila Maši gromovi o priliki 50. letnice njenega življenja, že-leč ji krepkega zdravja do najvišje starosti, želeč, da deluje za svojo rešeno in nerešeno domovino kakor je delovala, ko je živela med nami. Prosim pa jo tudi naj ob vsaki priliki povdarja v krogu' svojih novih sester o duševnih bojih in duševnih mukah bratov iu sestra, ki jih morajo pretrpeti na rodnih tleli pod tujim jarmom. S to željo iu prošnjo vzklikamo: Bog živi Mašo Gromovo!
Kraljevska trojica v Zasedenem ozemlju.
Predzadnja manjniška nedelja je bila zlasti za monarhistično ljudsko stranko pravo praznovanje, kajti naše zasedeno ozemlje: Primorsko s priključenim Notranjskim, je posetil najvišji poglavar naše nove države — kralj Viktor Emanuel III s soprogo, jeleno Črnogorsko in s hčerjo kneginjico Jolando.
Pravim, da je bil ta obisk visoke obitelji sre-čanosten dan zlasti za monarhiste, saj so vse druge stranke opustile svojo udeležbo in uradno opazovanje le iz razloga, da se postavijo samovladni in trdonosi mon. stranki po robu. Mi Slovenci se nismo zmenili ne za razprtijo ne za naziranje drugih ter sklenili prirediti kraljevski družbici vsaj oni po-klon, kakoršnega nam slov. gostoljubje in slov. ne-pretvarjanje vobče narekujeta proti častitim gostom, ko pridejo med nas, in naj bi le-ti ob pomisleku in dotiku z nami, prav ničesar ne čutili, ne simpatije, ne usmiljenja, ne pravičnosti. In naše zadržanje ni bilo drugačno. Do dandenašnjosti je bilo in je sicer povsod v navadi, da vsak narod, ki ga vladar po-seti, sme po svoji lastni volji in neprisiljenih čuv-stvih, šegah in običajih, počaščati ga. Indijanci raztezajo najpestrejše kože divjih zveri pred taborišča, Laponci okinčajo šotore z najčudovitejšezakrivljenim rogovjem severnih jelenov; Mohamedanci raztegnejo po svojem pragu najdragocenejše preproge; Ja-ponke in Kitajke preprežejo svoja okna z najfinejšo svileno tkanino, Arabke okrasijo pročelje svojih Ito-čic z nanizanimi biseri in školjkami iid. itd- le nam Slovencem je bilo zabranjeno zavihrati svojemu kralju v pozdrav ono, kar so si naši pradedje v Iju-tih bojih s sovražnikom priborili za pretakano kri in junaško zavrnitev, ono, ki je nam svetinja, križ, evangelij, vera, upanje in ljubezen — našo milo belordečomodro zastavo. Ne samo to! Zabranjeno nam je tudi bilo izdihati iz sebe vzklik, ki bi se nam utegnil izviti iz grudi ob pogledu.... Nanjo, ki je spojina krvne sestavine kraljeviča Marka, onega kraljeviča •— ki spi za nas še vedno svoj nevzdra-mni počitek....
(Na predvečer svečanostnega dne je namreč fašistovsko glasilo — ki je vneto čita in sestavlja marsikateri slov. izrodek — zagrozilo: Naj si izmed Slovanov nikdo ne drzne onečastiti ozračja s slov. vzklikom Živio, kajti ve naj dotičnik, da bi mu bilo prizanešeno le za dobo kraljevskega boravka, dočim mu pozneje zasolimo, kar mu pritiče i)
Zaskelela nas je prepoved v najglobljo dušno plast, toda v svesti si, da pride med nas najvišji predstavitelj in glavar moderno uravnane, demokratične in svobodoljubne države, smo sklenili pokazati se vsaj v kroju one prisrčnosti, ki nam je ne more prepovedati ne bič, ne zapor, ne smodnik I — In tako je ponekod zaorila naša priprosta, melanho-ničria a ničmanj ljubka pesem svoj srčni slavospev pred kraljevsko rodbino; ponekod so se zastopniki našega ljudstva poklonili pred vladarjem ne s ponižni) udanostjo pač pa s poljubom, ki ga je proizvajalo trdno zaupanje Vanj, da pripomore do predrugače-nja tužnih razmer, ki nas tiščijo v jarmu. Še več i V središču onega ognjišča, na katerem se vari najbolj vroči italijanizem in na katerem se hoče v raznarodovalnem loncu magično razkrojiti slovanski utrip, slovansko dušo in slov. žitje, da, v Trstu samem in v očigled vsem neprijateljskim grožnjami
je cvet naših prvakov, je miljcnec naše množice, je simbol junaške neustrašenosti (Dr. Wilfan), izrekel kraljevski trojici pozdrav v govorici onega naroda, ki živi od davnine v tem mestu in okolici. Postavil se je junak, ki je oči v oči izgovarjal besede slov. pokoljenja; in zgodilo se je čudo — ki ga bo ona zagrizena narodna ital. stranka pač grenkobnokislo prebavila — na slovanski izrek je iz ust kraljice prizvenel slovanski izraz — izraz, ki sta ga spremljali prav ona pogledna milina in ustni nasmešek, ki sta Jej ga spočela roditelja našega plemena. In tako izgubi nasprotniška pretnja vso svojo moč, saj ako bi hotela kaznovati krivca, ki se je osmelil tržaško ozračje omegliti s slovanskim odjekom, bi morala isto žuganje nasilno izvršiti na kraljici sami. Toda tega ne učini in zato upajmo, da ni sicer še ugonobljen itel. gnjev do slovanstva, da je pa brez-dvomno zlomljena njegova glavna gorjača...
— Vsa pokrajina je po možnosti najiskrenejše pozdravljala kraljevsko trojico, tako Goriška, kjer se je kraljica ljubko razgovarjala v domači govorici z rodoljubnim podgorskim županom, kakor v Postojni, kjer Ji je zbor slovenskega naraščaja zape! v jami Gregorčičevo pesnitev i Nazaj v planinski raj i V narodni slov. noši je — žal — tvorila kraljevski obitelji špalir le druščina iz Idrije in Postojne. Tri dni kasneje je kraljevska rodbina odplula od nas. Odnesla je s seboj ves čar, sijaj, priznanje in obetanje zvestih državljanov iz Julijske krajine. Ali — ko se bo spominjala prazničnih trenotkov iz tc naše rodne zemlje, kdo ve če se bo vsaj kraljica domislila s srčnim ganotjem vseh izustenihin neizrečenih prošenj, ki jih Ji je razvilo in jih tu ob Jadranu neguje Njej sorodno pleme ? — — —
M. Stpč.
O ženski.
Indijska mitologija pripoveduje kako je bila ženska ustvarjena.
Tvastoj, bog Indijancev, je ustvaril svet. In ustvaril je moža. Hotel je nato ustvariti žensko a ni imel nikake tvarine več. Dolgo je premišljal a naposled si pomaga tako: Domislil se je okroglosti lune, zvijanja kače, ma-janja trave, gibčnosti veverice, duhtenja cvetk, lahkote listja, pogleda srne, smelosti solnčnega žarka, solzavosti megle, lahkomiselnosti vetra, mehkosti golobjih peres, trdote dijamanta, krutosti tigra, gorkote ognja, mrzlote snega, hehetanja in ječanja golobice. Naposled je vse to zmešal ter napravil ženo, in jo podaril možu. Osem dni potem se je mož podal k Tvastoju in mu rekel: „Gospod, bitje, ki si je ustvaril, mi greni življenje, kajti z vednim ■ klepetanjem mi krajša čas cel dan, toži brez uzroka iu je povsem slabotno! Bog mu ženo zopet vzame. Toda po osmih dneh se mož vrne rekoč: „Gospod, moje življenje je prežalostno, odkar sem ti vrnil ono bitje, ker ono je prepevalo in rajalo, vsa hiša je je bila polna; vedno mislim, kako me je milobno gledalo, se z menoj igralo in se mi obešalo okoli vratu.
Tvastoj mu vrne ženo. A po treh dneh se mož zopet vrne ter reče: „Gospod, naš bog, ne razumem prav, a gotovo je, da ženska mi povzroča več boli, nego veselja-
Prosim te, reši me!" Tvastoj mu odgovori: „Prizadevaj si živeti ž njo, kakor zamoreš." »Gospod, mi ni možno!" „Moreš li živeti brez nje?"
Mož je povesil glavo in odgovoril: „Ah, ne! Ne morem živeti ž njo, a niti brez nje ne!"
Iz ital. Iv. E,
ODGOVORI NA VPRAŠANJA.
Betka v Celju: Med besedami notri in noter je
ravnoista razlika, kakor je v nemščini med „drinnen" in „liinein". N. pr. Sosedje notri! Si-li biLi že notri? — (drinnen) Pridi noter v sobo! St-rina je šla noter! (hinein) izgucljsna stava: Pravilno je: Nevem kam jo šel tast! Ne/.nam kedaj je vladala Marija Terezija! Nevem kje ji1 ključ! N-sznam koliko jo 19 X 13 itd. itd. — uikrtliii glagol „nezuam" rabite torej vselej, kadar hočete povedati nekaj, kar ste izvedeli na podlagi učenja, drugače pa „nevein"! —
Tona v Pazinu: Na vprašanje kedaj rabimo s, z, odgovarjam:
S rabimo pred besedami, ki imajo za prvo črko c, č, f, h, k, p, s, š, t. (S citrami, s čebulo, s fižolom, s hrbtom, s kokošjo, s prstom, s snegom, s šivauko, s teboj.)
Pred vse druge besede postavljajte z! (z bratom, z dušo, z Gracijanom, z iglo, z jajcem, z lilijo, z mehom, z nosom, z oljem, z ribami, z uro, z vinom, z zrcalom, z železom.)
Pred besedami, ki imajo za svojo prvo črko s, rečete izjemoma lahko „se". (Se sestro, se stricem, se solnč-nikom. Pred „nj" rabite lahko črko ž. n. pr. ž njim.
Angela v Kanalu: Prav pravite! Beseda „slašči-earnica* je ravno tako nevarna, da dobite plevido na jeziku, kakor če bi rekli „sladčičarnica". Postopajte po mojem vzgledu in recite priprosto „sladkarna" in pregrešili se ne bodete ne proti govorici, ne proti smislu besede, saj se v njej itak vse spaja s sladkorjem.
Nove ženske knjige v Italiji
(poročilo o zadnjem polletju).
Marcella Coecilia: „I sahnj deli'anima." (poezije).
Scotti Anita: „Canti della lontananza."
Barocco Marshino Antonietta: „La strada in ombra."
Vivanti Annie: ,Marion." (nova izdaja)
Dendi Vittoria: „Un romanziere dimenticato: Sal-vatore Farina."
Tosti Maria: ,Felice Bisazza e il movimento in-telletuale in Messina nella prima metà del XIX secolo."
Milly Dandolo: „II figlio del mio dolore", roman mlada pisateljice.
Alberi Adele: „Calvario", roman.
Fiumi Maria Luisa: „P<issione", (znano je nje najboljše delo „Solitudine").
Amelia Rosselli: „Fratelli Minori."
Curadossi Arrighetti Antonietta: „Salterio. Liriche."
Musco Livia: „lo e l'anima mia", lirične pesmi.
Grazia De Ledda: „11 segreto dell'uomo solitario", roman, pisateljica slovi po mnogih velikih delih, prevedenih v drage jezike.
Scolari Maria : „Genoveffa."	/
Carla Cadorna: „La luce di Beatrice."
Luisa Santandrea: „Anima." (lirične pesmi)
Bacciocchi de Peon Maria: „L'educazione del ca-rattere."
Vassalini Ida: „ Ascoltiamo i fauciulli."
Bacciui Ida: ,11 principino", ilustrirana novela.
Chiavola Clementina: ,Delia vita e deli'opera di Tito Calpurniô Siculo."
Maria Messina: „II Giardino dei grigoli" (Za otroke, izšla o Božiču). „Rdgazze siciiiane" ,11 guin-■/.aglio", 14 novel. Umetnica je še mlada, zelo priljubljena, spisala dva romana, nekaj zbirk novel.
Raimondi Vauni Caterina: „II bnio e le stelle."
Carlén Rosa: „Tre anui e tie giorni."
Rafanelli Leda: ,L'eioe della folla", roman.
Mira
UREDNIŠKA LISTNICA.
Vilma: Hvala za prejeti znesek! Užaljena ? Nikar ! Ako mi kdo dostojno zavrne list —- ki ga irkomur ne ii3iljujem — in poplača vse dobljene iztise, je zadeva zaključena v okvirju prijaznosti! Zdravi!
Grozdana: Želja vam je lahko izpolnjena ako z ubožnim spričevalom — ki jé dobite od načelnika svojega mestnega okraja — poprosite „Politično dr. Edinost" — v ulici S. Francesco 20 1. — naj Vam dâ merodajno spremnico, ki izjavlja, da ste Slovenka itd. Ako niste goriomenjemu društvu znani, morate tjakaj z osebo, ki je poznana in jamči za istinitost vaših podatkov! —
Ka. Fa. požanji — evo — kar si posejalo! Ko ste utaknil svoje pismo v poštni uabiralnik ste od same radosti najbrže skrbno preštel šestice v hlačuiku ter se nato spravil na tripoe in penečo Dreberco s tistim ničevim, praznotnim in maloselskim napuhom, ki je tako smolno prilepljen na nekterih ljudeh, da ne pomaga v odluščenje niti goveji strgon ! Natančnosti na ljubo bodi povadano, da vam Jadranke nikoli poslala-uisem ! Izmed naslovov, ki so ini bili poznani, sem poslala le takim, o katerih sem si domišljala, da zaslužijo moje spoštovanje in takim, ki si bodo pravilno tolmačili moj naročbeni poziv. In zadovoljna sem, da vam lista nisem poslala, ker bi vas morala preje obdariti s platnenim vsekuičem, vas v gosposkem kroju oblečenega kmetavzarčka. Občutil ste se poklicanega stopiti preko tračnic obzirnosti in etikete ter dokolensko zagaziti v greznico le zategadelj, da neotesanejše lopnite in hlastnite po meni. Ker ste storil to proti osebi, ki v svojem tihožitju ne povzroča zlega, ne vam ne drugim, je ta vaš mahljaj dvojnosra-
rnoten; ker ste to storil napram ženski in dami, je Vaš | sunek petkratnosramoten; ker ste to storil napram svoji | nekdanji koleginji, je vaš čin desetkratno sramoten! A j vedite, da s svoijm dejanjem niste izmaknil mojega pod-; stavka, ampak z nehotno kretnjo privzdignil moj pod-I bradek višje.... ter moje namere in sklepe le podžgal, ! razvnel pa odbrskal pepel, ki se je morebiti sesedel na tem aH onem zubeljčku mojega delovanja. Pa kot psy-1 cholaginja vam s prepričevalno zavestjo prerokujem, da 1 vam bo nekoč za svojo brezobzirnost še žal; nesamo i kesal, tudi sramoval so je bodete tako, da boste stopil z višnjevordečim obličjem pred zrcalo ter pljunil v svoj J lastni obraz, če se ne bodete v tistohipui nevolji oelo urno zasukal ter s petnikom pognal brco v kristal, da ' vsaj neposredno podaste zadoščenje svojemu ponosu.... Vse vaše sorodstvo in prijatelji in znanci, ki so primo-rani priti z vami v dotik, bi zarudeli lahko preko ušes nad vašo oliko! Sunite vendar gosli od sebe pa nataknite si škrebastozobno žago pa hajd med gorskogozdne drvarje ali med črnoglede nezaupne rudokope. Hm ! Vsakemu ni olika prirojena in mu ni znano kaj je značaj, ponos, samoljubje, čast, finesa, zato je potrebno, da se brati z ljudmi, ki to vedo. Storite tudi vi tako, da se nekoliko vsaj navzamete teh svojstov, saj imate v svoji kasti enega Grmeka, Daneva, Fondo, Starca, Valentiča in menda še kterega drugega, izmed katerih vam lahko vsak nekaj pove kaj je moštvo, kaj značaj, kaj nežnost, kaj občev. gladkost. <3e drugega ne, izveste vsaj kje ima svoj mej-uik obzirnost in rešpekt pred bljižnjikovim ukvarjanjem. Nevem odkod ste ali najbrže ste se spočel ali rodil "na vrhu Gadjeka; v svojih otroških letih gotovo niste imel prilike prihajati v stik z nežnimi otroki in ste zategadelj v potrebno zabavo igral skrivalnico z modrasi, trpinčil ščin-kovce, dražil mravlje pa igral tarok z gosenicami iu ko ste spehan zedremal na koprivah, so vas bržkone polži oslinili, krastače pobrlizgale in hrošči poščipali, da sta se vam škodoželjnost in zloba vsesali v polt.
Kar se tiče vašega nasveta, bi ga sprejela če bi bil potreben, toda vedite, da sem Evropo že vso prebre-dla in preplesala; v svojem usmiljenju pa vam obetam, da če me že prilika izvabi zopet v tujino, vas milostno najmem, da pridete za snažitelja mojega obuvala in kr-tačarja prahu, ki ga bodete vi klečeplazno in suženjsko vdihavali vase liki žolto mokeo iz cvetličnih prašnikov; za drugo tronotno ne morem uporabiti takega neotesanega Tineta ko kvečem za pritrditelja lepakov po mestnih zidovih v svrho razširjanja Jadranke, dasi je list bolj razprostran nego si predočujete. To poslovanje vam utegne donesti kedaj celo moje odpuščanje in po vrhu še kak groš za uporabo v svrho olike.
Tako sem vam povedala, kar ste izsilil, da vam povem! Odslej pa ravnajte se po pravilu: ne stopajte kopaču pred noge, kajti ako vas njegova motika opraska, ste pač sam kriv!
STAB. TIP, S, »PAZ2AL • TBliSTS,
in Comp.
¡turnega blaga [BllO Št. 10
instvu v mestu robrojen obisk.
jiureiice lía debelo!
&Giuliani
i ex Via del Teatro
|09a* Na "debelo jr, navadna in irve, laki, vrvi, apir i. t. d. lotore v vsaki uri. i cene.
i i PREPRODAJALCI
ysiti
ej Stolni trg.)
'ina s šivalnimi i z dvokolesi, z im in municijo. ' zalogi tudi pome dele ome-h predmetov. — 10 zastopništvo lih strojev Titan 18- Posebni brez-i poduk za u-0 vezenje.
jna zaloga
tovrstne bla-vse po naj-tezaobiIen obisk
; Goriea
r Antonio št. 8-9
TRŽAŠKO VZAJEMSTVO delavcev z majoliko in izdelovalcev podov
reg-, zadr. z o. z.
prevzema delo tudi na okolici.
Skladišče in delavnica peči in štedilnikov
v Trstu, Via dell'Olmo 6 v Gorici, Via Garibaldi 20 v Tržiču, Via Friuli 614
izn Mita urina reis H na flot - TRST. III. Mm 50. mili.
išii nielli
R. KGVACIC .
™™ teh. VOd. mmamm
Sprejema od 9-12 — 15-19
Via Valdirivo, 33 (nasproti Kavarne „ROlilH")
Izvršujejo se vsa dela po najmodernejši tehniki, kakor: plombe, zlate krone, zlate mostnice in zobnice.
Jadranska Banka
sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji.
Prevzema vse ine posle pod najagodnlrai pogoji.
Beograd. Celje, Dubrovnik. Kotor, Kranj, Ljubljana, Maribor, Metkovlc. Opatija. Sarajevo, Split. Sibenik. Zadar, Zagreb.Trst» Men.
Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu» in inozemstvu.
Zaloga pohištva
ANTON BREŠČAK
GORICA • Via Carducci št. 14
(prej Gosposka ulica)
Doma kar manjka, naj pregleda vsak vse naj napiše si pri dnevni luči: omare, mize, stole, posteljnjak,
škabel, kar rabi sploh v domači kuči. Kar manjka, to mu preskrbi Breščak, štirnajst številka Giosue Carducci.
: ZMIZDIMIIISKI ATELJE: ADOLF KOLL
= ®omt& =
Korso Viktor Em. §16. št. 11 == 6. nadstp. =
Posluje od 9. do 12, dopoldne in „ 2, „ 5. popoldne
SEVER & COMP. - TRST
— ulica Machiavelfi štev. 13 — talef. 22-53
Prodaja vsa vrtna, travniška in cvetlična semena, _z ž s p ni i garancijami ter po konkurenčnih cenah. — Na veljo pošilja cenik za 1. 1922 brezplačno. Direktni uvoz.
11 l
I!
izdeluje v svoji tovarni,, ADRI A" najrazličnejše obuvalo. Bogato je «ADRIA» preskrbljena zlasti za poletno sezono. Nad vse trpežni so Adria-sandali in Adria-podkovanei za hribolazce. Lastne prodajalne so
v Trstu, Via i^ettori \ v Gorici, Gorso Vgrdi 32 v Geiju, Narodni dom
EGIPTOVSKI
profesor grafologije razlaga značaj In usodo življenja Sprejema vsaki dan od 13-19. - TRST, via Udine 12.
1 FENDEBL & Oo. - TRST
TOVARNA MILA
Via del Ghirlandaio 1 - Tel, 430
Ä. FENDERL & Co, - TRST
TOVARNA MILA
gjl Via del Ghirlandaio 1 - Te!. 430
VN
Pristno zeleno! - Rumeno „Superior!" Pazite na znamko!