Stara Kocijanka . (Črtica iz Bole Krajine; spisal E.) akor tolpa belih golobov, kadar posedajo sredi zelenega travnika, tako so |se razvrstile bele hiše naše prijazne vasiee v podnožji in na obronku zele-¦ nega hribčeka, zasajenega z rodovito vinsko trto. Prijazno in veselo je molelo njih belo ztdovje iztnej zelenih vej in vejie košatega sadnega drevja, kakor dvoje očesec nežnega otročička, kadar zagleda milo lice svoje ljube matere. In sredi vasice vzdigovala se. je k jasnemu, modremu nebu priprosta ali —•+< 138 >¦•— prijazna vaška cerkviea, kakor bi hotela nadzororati bele hišiee, a okolo ponosnega zvonika so šumeli tenki vrhovi visokih belih jagnedov. A doli pod cerkvijo se je razprostiralo ravno polje, Da njem se je zibala, kakor sinje morje, zlatoklasa pšenica in se izraenjavala z zelenimi pisanimi travniki, a sredi polja se je vila in podila svoje valove dalje proti jugu srebrnobela Kolpa. Nikdar je ne pozabim naše prijazne vasice! -— Takoj na početku naše vasi se je vzdigovala ia se še vzdiguje čedna, bela hišica. Zidana na jedno nadstropje, belila se je vže daleč od ceste in prva po-zdravila trudnega popotnika, prišedšega v našo vas. Hišo je okroževal vrtic, nasajen se sadnim drevjem, a nekoliko dalje od hiše vrstila so se razna gospodarska poslopja. Tii je bila Koeijanova domačija. Tu je stanovala stara Kocijanka, slabotna, suha ženica, s troje otročiči. Starejši sin Janez, je vže odrasel v čvrstega, lepega mladeniča, sestra Anica, leto, dve inlajša od njega, lepo, brdko dekletce, pomagala je vže dobro svojej slabotnej materi, a najmlajši sin Tone je pasel živino ter opravil tudi še kako drugo manjše opravilo. Eazven njih je pomagalo pri gospodarstvu še dvoje poslov. hlapec Matija in stara Meta; saj so imeli vsi polne roke posla, ker Kocijanovo zemljišče ni bilo ravno izmej najmanjših v vasi in Koeijanova hiša se je štela mej boljše. Seveda, da je bilo nekdaj, ko je še živel pokojui gospodar, še vse drugače — pet let je vže minulo odkar je umii — slaba Kocijanka pa6 ni mogla nadomestovati krepke desniee svojega moža, vender bili so Kocijanovi še vedno trdni. V lepej slogi so živeli Kocijanovi drug z drugim. Ne sieer še stara, vender boležljiva in slabotna ženica, vdova Kocijanka, pazila je na svoje troje otrok, kakor na zenico v svojem očesu, s pravo materino ljubeznijo napeljevala jih je k vsemu dobremu, a otroci so jej vračevali Ijubezen za Ijubezen, slušali jo in Ijubili, kakor malokateri otroci svojo raater. Kdo bi se zato čudil, če se je božji blagoslov obilo razprostiral nad to pošteno krščansko hišo? — — Kocijanov Janez zvršil je devetoajsto leto svoje d6be. Bilje krepak, vzrastel raladenič in marsikateri mož, gledaje Kocijanovega Janeza, kako je stopal v nedeljo iz cerkve, zmajal je z glavo in dejal: nB6rme, lep mladenie; če tega ne vzemo vzpomladi k vojakom, vzeli ne bodo nobenega!" Znala je to tudi stara Koeijanka in večkrat so jej zalesketale v očeh svetle solze, ko je dlje časa zamišljeno zrla na svojega sina. Čutilo je njeno dobro materiuo srce, da se morda kmalu loči od svojega deteta, katero ,je njej krepka zaslomba in podpora in težko je pričakovala vojaških naborov. In prišel je tudi ta osodni dan! Mladeniči so odrinili zjutraj ouega dne glasno ukajoč v bližuje mestice, a mej njirai tudi Kocijanov Janez. Koliko je takrat pretrpelo Jjubeče materino srce! Slutila je, da jej vzemo sina in vender ni mogla razumeti, kako bi moglo to biti. Ni se mogla sprijazniti z raislijo, da bode izgubila za dolgo easa ljubljenega sina in njeno otožno srce jej je še vedno tolažila neka sladka nada. Ali ko je proti večeru zagledala težko pričakovanega sina, takrat jej je izginila v hipu vsa njena nada iz srca; na sinovera licu je brala britko vest in spoznala žalostno resnico. —•*< 189 >¦— In ko je sin izpregovoril: nMati, vzeli so me!" takrat se ni mogla več vzdržati, plakala je glasno in stotero britkostij napolnilo je njeno srce. * * * Kako si krasna, kako vesela ti rodovita jesen! Vesel te je kmetič, ko vozi težko obložene vozove. napolnene s poljskimi pridelki iz polja domov; vesel te je pastirček, ko goni svojo živinico, prepevajoč lepe pesence, na sočnate travnike, kjer si zakuri ogenj in peče. krompir; vesel te je veseli Beli Kranjec, ko se za-hvaluje Vsemogočnemu, kateri je obilo blagoslovil vinske gore, iu ko se spomina sladke kapljice, katera mu bode olajševala skrbi in razreseljevala sree,. Vse je ve-selo, vse prepeva! — Ne vse! — — Koliko solza prelije se ravno v jeseni, koliko nočij prebdi se v britkosti in koliko materinih src teži težak kamen zaradi izgubljenega deteta. In je li je ono mladeniško petje izraz znotranjega pravega veselja. Vsakemu je težko zapustiti domači, rojstni kraj, posloviti se od svojih roditeljev, brateev in sestric, prijateljev in znaneev. Težka je ločitev težka in še težja vojaška puška!— Prišel je sv. Mihalj, ko je treba slovo jemat', v dalnje kraje se podat'; prišel je prehitro innogim materam in mladeničem, a če komu, prišel je prehitro raateri Kocijanki in njenemu Janezu. „Janez, toraj greš ? Le pojdi, božji blagoslov naj te spremlja, ne zabi molitve in svoje matere — — —¦* iu ženica ni mogla dalje, ker potok solz vlil se jej je zopet po suhem, nagubanem licu. ,,Ne jokajte se mati in ti Aniea in ti Tonče, ti Matija in Meta, ne jokajte se, saj se zopet vidimo, če Bog da" — tolažil je Janez svojo mater, sestro, brata, hlapca in deklo, da-si bi najraje tolažil samega sebe, ker je bila tudi njemu težka ločitev. BDa bi se le zdravi in skoraj videli" — hitel je stari Matija, ki je bil pri hiši, odkar sc spomina — ,,da bi se le zdravi in skoraj," popravljal je. nPa piši, Janez piši," — naročevala mu je sestrica ia si brisala mokri obrazek z voglom rute, ki jo je irnela na glavi. Vsi so tiho ihteli, da-si so si imeli še toliko povedati. Prišli so do voza, kjer so se zbrali tudi ostali raladeniči. Vse je bilo vže pripravljeno na odhod. nZ Bogora, Janez, Bog te spremljaj! Spominjaj se nas! Oj da bi te le še kdaj videla. Moj Bog, kako mi je hudo"-------liitela je raati Kocijanka in segla Janezu k slovesu v roko. Stisnil je Janez še jedenkrat vsakemu roko, pogledal na predrage si osebe in njih otožne, objokane obraze, skočil na voz k tovarišem, za-vriskal, voznik je pognal in odrinili so v dalnje tuje kraje mej neznane jim ljudi, v težavno ali častno službo: za dom in cesarja! — Mati Kocijanka je še dolgo stala na cesti in gledala se solznimi očmi za svojim dragim sinora. Vže davno se je skril voz v temnem gozdiču, vže davno je utihnila njih pesen. a niati je še vedno v duhu videla svojega sina in v srci jej je odmevala pesen poslavljajočih se raladeničev: ,,Oj ocka in ruam'ca vas prosim lepo Nikar ne žaltijte, ker jemljem slov6, Vsaj ni nič drugač, se moram podat' Od svojih slovo zdaj jemat'." — Uboga žena! — -------- 9* —**< 140 >*— * * * Minulo je leto, dve — — Mati Kocijanka je vže precej oslabela in morala večkrat, da-si je bilo * mnogo dela, poležavati v postelji. Dnšilojojc uekaj iu veuela • je od dne do dne. Le ko je prišlo kako piserace od Janeza, tedaj se je povrnila na njeno bledo Iico rudečica in poslnšaia je pazljivo, kakor nobeden dnigi, brdko Anico, ko je čitala bratovo pismo. In materi ni bilo dosti, da ga je precitala je-denkrat, prečitati ga je morala po večkrat, a materi so vselej zalesketale solze v očeh in vzdihnila je zadovoljuo: nPriden ,je naš Janez, priden, Bog mu daj srečo!" — In res se je vrlo obnašal Janez pri vojakih, imel je pod vratom vže štiri zvezde, ob vsakej strani po dve, a na meču mu je tako lepo mahal rumeni eofek, a to je tudi nekaj pri vojakih, kaj bi tisto — — — V jeseni, pisal je, pride domov in vesela je bila tega njegova mati, vesela sta bila tega njegov bratee in sestrica, veseii so bili vsi, kateri so ga poznali. — »Bog daj, da le to dočakam" — rekla je večkrat njegova inati. MDočakali bodete raati, doeakali, kako ne bi!" — tolažila sta jo hči in sfn. — nNi dolgo več do jeseni in dobri Bog vzdržal vas bode ne sarao do jeseni, nego še dolgo, dolgo!" — In vender je slabela ženiea bolj kakor. so si mislili. Propadala je od dne do dne, sopla je težko, a časih jej je kav sape izmanjkalo. Nič več ni zapustila postelje. Bilo je neke sobote popoludne. Solnce je sijalo tako prijazno v našo lepo dolinico in razlilo svoje žarke tudi v hišo h Kocijanovim, kjer je ]eža!a stara Ko-cijanka, slaba, bleda, bolna na smrt. In oglasili so se vaški zvonovi, da naznanijo Ijudem nedeljb, dan Gospodov. Bolnici je nekoliko odleglo; prosila je Anieo, da jej pomaga do okna, ker bi se tako rada raalo na so.lnci oživela in poslušala milo zvonenje domačih zvonov. Gledala je sirota ven na prosto, uprla oči-tjii v daljavo, zrla tako nekoliko časa, potem pa, kakor da se je neknj doraislila, dejala Anici: »Kaj praviš, kdaj pride?" — in pogledala j& raati hčerko tako milo, da so tndi Anici posilile solze v oči. , »Kmalu bode prišel mati, kmalu, še te dni! Saj je tako pisal, da pride. In ali ne mati, da bode tedaj lepo, ko on pride. Janez bode gospodaril, skrbel za vse, vi mati, vi bodete zopet okrevali in lepo nam bode, lepo, kakor.v raji." — In razširili sta se bolnici bledi ustnici iu na licu pokazal se jej je blag, zadovoljen nasmeh in ponavljala je kakor sama za-so: — nDa bi le prišel, da bi le prišel!" — Mati in hči sta kramljali se med seboj, doklet ni boluica zaželola zopet v posteJj. Pomagala jej je Auica, mati se je vlegla v postelj, zadremala malo, ali na jedenkrat se je hotela vzpeti k višku, pogledala je proti vratom. ali pala je zopet nazaj in vzkliknila se slabim glasom: „Ali bo prišel? Duši rae! du — — ši — moj — — Bog!J — liee pokrila jej je mrtvaška bledina, vzdihnila je še neko-likokrati in ni je bilo več dobre matere. Anica jej je zatisnila oci za vselej — — —¦ Tistega večera se je polegpl mrak tako počasi, tako tiho doli na našo vasico. Tam nad kočcvskimi gorami je zlatila zlatorudečkasta zarija modro nebo, nad vasico je plaval počasi bel oblaček, sedaj se raztegovaje, kakor bistrooki orel svoji kreljuti, sedaj se zopet skrševaje, kakor pepelast dim iz streh naše vasice; a tam iznad hrvatskih goric je pokazoval polni mesee svojo rudečkasto, svetlo glavo iu oznanjeval prihod svoje kraljiee — zvezdaste, mesečne noči. Gozd se je temnil, čuk ia sova, dva ponocna gosta in lovca, oglašala sta se zaporedoma, a doli na-Kališči je začel krepki žabji zbor svoj jednolični: rega, rega. Oloveka se polaste takega večera. posebno če je sam, tako čudna čuvstva, v srci muje tako tesno ali vender ugodno, in v duši se mu porajajo spomini — — — Baš je korakal po cesti mlad človek. Mlado, prijazno lice mu je bilo kaj prikupljivo. Na glavi mu je čepela tako nekako ponosno modra voja&ka kapa, izpod nosa se je črnelo tako zadovoljno dvoje ernih brk, a ono dvoje očij izpod visokega čela je gledalo tako veselo v lep jesenskj večer, kakor da ni še nikdar popreje videlo tako lepe okolice, kakor je ona okolo naše vasi. Pa kaj ne bi? Saj je bil to Kocijanov Janez. kateri se je vračal malo ne čez dolga tri leta zopet v domačo . vas, zopet k svojim ljnbljenim — ¦------- Bilo mu je tako ugodno v duši. Videl je dokaj sveta, videl je velika mesta, strme gore, raogoene reke, kdo bi vse naštel,' kar je on videl in vender ni raogel pozabiti prijaznega hribčeka, svoje bele vasice in plodne ravnine, po katerej se vije biserna Kolpa, ni mogel pozabiti svojili dragib — — — raatere, sestriee, brata in drugih, drugih znaneev in •prijateljev. In sedaj, čez dolga tri leta, sedaj zopet vse to gleda, evo še nekoliko korakov in zagledal bode dobro mater, veselo sestrieo, raalega bratea —.— kako je moral sedaj vže narasti — — vsi bodejo se okolo njega zbrali, občudovali ga, a on jim b*ode potern pripovedoval, kaj je dpživel vse po svetu, videl in tudi pretrpel. Kdo naj bi ne bil vesel, kdo bi ne zaukal veselo — raislil si je Janez, zavriskal glasno in podvostročil korake v vas, . katera se je v tihotnem polumraku pred njim širila — — BEvo je, rojstne liiše!" — vzkliknil je Janez. — B'fo me bodejo veseli. Kaj rae ne bi bili? Vem, mati- me bode prva videla'. Izvestno se me še ne" nadeja. suče se scdaj okrog domafega ognjišča in pripravlja večerjo in inorda misli na mene. Sestriea morda molze, a bratee polaga živini. Pa kaj imajo tako razsvetljeno pri nas? A da, vže vera, izvestno so danes kopali krompir, a morali so najeti tuje, scdaj pa večerjajo. Nu, pa vsaj skoraj izvem!" — In stopil je v rojstno hišo. (Judil se je, da je srečaval toliko ljudij, vender ogovoril ni nobenega, hotel je najpopreje k svojim in stopil je v sabo.-------Tatn je ležala na. odru njegova dobra mati. Bleda svetloba.jej je razvetljevala še bolj bledo, nagnbano ali milo lice, blago oči so se jej zaprle za vselej in njeno dobro srce je prestalo biti za vselej. Poleg nje ste plakali zapuščeni siroti, hčerka jej Anica in njen bratec TonSe, a plakali so tudi vsi ostali; kaj ne bi, saj ga ni bilo pod vaškim zvonom, kateri bi ne bil ljubil stare Kocijanke. A Janez, ubogi Janez, stal je, stal nekoliko trenotkov, kakor da je od kamena, zrl je nepremieno v oni bledi, mili obraz, kateri inu je bif najdražji na svetu in še vedno ni razumel vse bede, še vedno je mislil, da sanja, a ko se je prebndil iz svojih sladkih sanj, katere je iruilo popreje sanjal, ko je spoznal, da je najnesrečnejši žlovek na svetu, ker je prenehalo zanj utripati srce, katero je najzvestejše in najbolj ljnbcče na svetu, takrat je vzkliknil otožno: BMati, Ijuba moja mati!" — Ubogi mladenič! --------------K--------------