DOKUMENTI
SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA
DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA
letnik XIV, zvezek 31
Izdaja Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, Cankarjeva 11
Svet revije: Majda Clemenz, dr. Dragotin Cvetko, dr. Bruno Hartman, Mojca Kaufman, dr. Bratko Kreft, Mirko Mahnič, Dušan Moravec, dr. Mirko Zupančič
Glavni in odgovorni urednik akademik prof. dr. Bratko Kreft, gradivo uredil Mirko Mahnič
Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani
VSEBINA :
Oton Župančič v gledališču (Matej Bor, Božidar Borko, Bruno Hartman, Slavko Jan, Ivan Jerman, Peter Malec, Janko Moder, Dušan Moravec, Smiljan Samec, Danilo Švara, Fran Žižek)........................................ 2
Slovenski NOB film (Francè Brenk)....................................... 66
Ob Cajnkarjevi drami »Potopljeni svet« (Jože Dolenc)....................103
Poročilo o delu SGM v letu 1977 ....................................... 117
Kazalo slikovnega gradiva Dokumentov SGM I—XIII (Mojca Kaufman) .... 121
TABLE DES MATIÈRES:
Le travail d’Oton Župančič pour le théâtre (Matej Bor, Bruno Hartman, Slavko Jan, Ivan Jerman, Peter Malec, Janko Moder, Dušan Moravec, Smiljan Samec, Danilo Švara, Fran Žižek)........................................ 2
Thème de la guerre de libération nationale dans le cinéma Slovène (Francè Brenk) 66 Sur le drame »Le monde englouti« de Stanko Cajnkar (Jože Dolenc)........103
Rapport sur l’activité du Musée du théâtre Slovène en 1977 ............ 117
Index des matériaux iconographiques de la revue »Dokumenti« — livres I—XIII
(Mojca Kaufman) ...................................................121
DOCUMENTS DU MUSÉE DU THÉÂTRE SLOVÈNE, QUATORZIÈME ANNÉE — No 31 1978
Publié par le Musée du théâtre Slovène, Ljubljana, Jugoslavija
Conseil de la revue: Majda Clemenz, dr. Dragotin Cvetko, dr. Bruno Hartman, Mojca Kaufman, dr. Bratko Kreft, Mirko Mahnič, Dušan Moravec, dr. Mirko Zupančič Rédigé par Bratko Kreft et Mirko Mahnič
Imprimerie »Jože Moškrič«, Ljubljana, Jugoslavija

UDK 792(497.12) :92 Župančič
Oton Župančič v gledališču
Matej Bor
UVODNA BESEDA
Dolga leta so minila, odkar se nisem več srečaval z Župančičevo »Veroniko Deseniško«. V našem gledališkem svetu je takorekoč izginila — pa tudi v zavesti. Kritika, ki jo je odstavila z dnevnega reda ob njeni krstni uprizoritvi, sicer ni povsem uspela. Tu in tam — na primer ob pesnikovi šestdesetletnici — so se je režiserji še vedno lotevali. Vsak po svoje. Zadnji poskus je bil menda tisti v Trstu, še prej pa v Celju. Nisem videl te uprizoritve in ne vem, kakšna je bila. Po besedah v RTV pa sodim, da so skušali poudariti in podčrtati ravno tisto v »Veroniki«, kar je po mojem mnenju slabo. »Veronika Deseniška« je dete renesančne drame. Tam je dobil Župančič navdih, kakor sem ga dobil tudi jaz za svoj »Ples smeti« — ni pa mogel ali tudi hotel zatajiti dobe, v kateri je rastla njegova beseda — se pravi simbolizma in nove romantike. In če je kaj zagrešil zoper svoje lastno besedilo, je zagrešil to, da se je tu in tam pognal iz renesančne simbolike, ki se nikoli ne oddalji tako daleč življenju, da mu ne bi bila več podobna in verjetna, v novo romantično simboliko, ki pa gre previsoko in jemlje resničnosti, kar je njenega. Kaj sem storil jaz ob svoji obdelavi »Veronike«? Odpihnil sem z dialoga njegov novoromantični nadih, ki ga bremeni, čeprav je lahak — in Župančičev izredno kremeniti, iskrivi, pesniški dialog, ki pa navzlic vsej svoji privzdignjenosti zveni tako domače, je zadobil tisto enovitost, kot jo naj ima prava drama. Mislim, da bi bilo boljši dialog, ki bi od-ličneje razodeval in risal značaje, ne samo v slovenski dramatiki, stežka najti. Tudi Cankarjev dialog včasih pred njim zbledi, Župančičev ima več prvobitne dramske silovitosti v sebi, pa tudi več filozofske širjave, izražene na antitetično ironični, se pravi, pristno dramski način.
In še nekaj sem spremenil. Z dramaturškimi črtami in režijskimi pripombami — drugega ni bilo treba, saj je že vse vsebovano v besedilu — sem posegel v osrčje drame, namreč v tisti prizor, ko se odloča Jelisavina usoda. Župančičevo mencanje okoli Friderikove krivde, pa tudi Veronikine, je morda razen tiste novoromantične nadgradnje, o kateri je bilo že govora, najbolj škodilo enovitosti, pa tudi učinkovitosti njegove igre. V moji verziji je krivda obeh — Friderika in Veronike — v zvezi z Jelisavino smrtjo jasna, razvidna in nepreklicna. Ni je mogoče izbrisati. Nista umorila Jelisave, ničesar pa nista storila, da bi se ne umorila sama. Dopustila sta njeno smrt, ne da bi o tem govorila
2
naravnost — in to si očitata, tako v prizoru s svetilko, ki jo Friderik zaluči skozi okno kot edino pričo njene smrti, zlasti pa v ječi, ko Veronika umira v mislih na Jelisavo in tisto noč, ko ji je skušnjavec prišepetal: »Zdrava, grofica celjska!«
To in Veronikina smrt -— v moji verziji umre od Bonaventurinega leka — je pravzaprav vse. Ali je »Veronika Deseniška« res melodrama, kot meni še danes njen najostrejši kritik Josip Vidmar? Mislim, da že v Župančičevi verziji ni bila — v tej verziji pa gotovo ne. Tragični so — vsak po svoje — vsi poglavitni protagonisti. Friderik, podobno kot njegov oče, čeprav se z njim po moči duha in značaja ne more primerjati, misli o »celjskem snu« — recimo mu kar slovanski državi na jugu do tja, do koder sega naš jezik, kot pravi Herman — vendar pa čuti, da je postal vreden tega sna, vreden vladati drugim šele zdaj, ko je postal vladar tudi nad samim seboj in svojimi strastmi. In kdo je storil ta čudež v nekdanjem silaku ali glavanu, kot mu pravi Župančič? Njegova ljubezen do Veronike. Odpovedati se ji, se pravi odpovedati se tudi moralni pravici do »celjskega sna«. V tem je njegov precep, iz katerega ni rešitve. To po svoje opravičuje tudi njegovo ravnanje v noči Jelisavine smrti. Tragična je, da o Jelisavi ne govorim, tudi Veronika. Sprva v nji ni častihlepja. Je samo ljubezen, kakršno zmore bitje »stkano iz sanj«. Ko se sooči z resnico, da njen Inko ni nihče drug kot Friredik, jo to tako podre, da je sprva nared oditi v smrt z Jelisavo vred, toda misel na tisto, kar nosi pod srcem, jo zadrži. Razen tega se navzlic svojemu razočaranju nad Inkom in sočutju do njegove zakonite žene v hipu, ko jo ta vabi v skupno smrt, zave še nečesa. Jelisavine predsmrtne sebičnosti. Z grozo se ji izvije iz rok. Pusti jo umreti samo; čeprav Frideriku omeni Bonaventurine kapljice, ki jih ima Jelisava pri sebi, si ne prizadeva s preveliko vnemo, da bi ji preprečila njen namen. Ko vidi proti jutru, vračajoč se iz svoje sobe, da je Friderik še vedno tam, kjer ga je pustila — se pravi, da ni šel k Jelisavi, skuša najprej storiti, česar ni storil Friderik, ona sama — pa ji zastane korak. Veronikino krivdo do Jelisave in častihlepje, postati grofica celjska, opravičuje skrb za Friderikovega in njenega otroka — seveda samo do neke mere. Pred sodiščem svoje vesti se čuti krivo — in ko umira, umira z zavestjo, da je to božja volja in kazen.
Tragičen je tudi Herman, ki — to je čutiti iz vseh njegovih besed in dejanj — ljubi in ceni navzlic vsemu svojega prvorojenca, pa ga vendarle sklene žrtvovati »celjskemu snu«. Ob smrti Hermana in Friderikovi neomajnosti, ko se mu začne podirati njegov »celjski sen«, se odloči za Bonaventurine kapljice; te naj pošljejo Veroniko, ki dela napoto v njegovem svetu, na oni svet. Morda je Herman med vsemi najbolj tragičen, gotovo pa je, da je mogočna in izjemno živa prikazen v naši dramatiki, in ne le v naši. Macchiavelistični duh, ki dela zlo na poti k svojemu cilju, vendar pa mu tega zla kljub vsemu ne moreš šteti povsem v zlo.
In Bonaventura.. . Tudi ta slikovita figura iz Župančičevih sanj, ki spominja na Shylocka samo po tem, da je Žid — tudi on je tragičen. Ko obtiči v Hermanovi zanki — ali on ali Veronika — se seveda odloči zase, vendar se odloči le s težkim srcem, saj ni še nikoli zagrešil zločina. Zdaj ga mora, da reši sebe. Res je, da se je reševal že vse svoje žive dni, kakor je vedel in znal, s svojim žametom in žido in blagom kot »večerna zarja, zrezana na kosce« (kakšna imenitna prispodoba, za njo bi mu dal ne le cekin, sto cekinov in še
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
3
več) pa s kopico drugih čud, ki jih dobavlja iz južnih dežel. Med njimi so tudi leki, ki prinašajo zadnje spanje. »Večno?« ga vpraša Friderik. Bonaventura pa odgovori:
»Jaz sem trgovec: kaj trgovec ve o večnosti? — Vatel je naša mera — vatel za robo in za svet še milja — s tem pa je konec naše večnosti.«
Toda Župančič je vedel o večnosti, tisti, ki je skrita globoko v človeku in njegovi usodi, ki jo nosi s seboj in ki zanjo ni »mišjega smuka«, da bi ušla skoznjo — toliko, da je lahko napisal veliko tragedijo. In lahko bi jih bil napisal še več, dosti več. Nikoli ne bom odpustil kritikom, da so mu vzeli pogum. Zakaj so merili njegovo večerno zarjo, zrezano na kosce — to je namreč »Veronika« — na svoje vatle? Odpihnili naj bi iz »Veronike Deseniške« tisti simbolistični nadih, ki je sicer poetičen, vendar ga je preveč, pa bi bila »Veronika Deseniška«, ki jo še vedno uprizarjamo s slabo vestjo, že zdavnaj neločljivi del našega gledališča, vsaj tako kot je »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, ki ga po svojem pesniškem poletu, če mu ne damo, da bi se pognal le previsoko od resničnosti, ne le dosega, temveč tudi presega.
Božidar Borko
ŠE ZAPIS O ŽUPANČIČU
Veličina Otona Župančiča je v njegovi pesniški ustvarjalnosti. Pred njo stoji subjekt vsakega izmed nas z različno intenzivnostjo dojemanja tistih skritih impulzov, ki jih sprejemamo iz pesniškega dela in ki ne podlegajo objektivni oceni. Kdor intenzivneje prebira poezijo, postaja sam le prehodno pesnik. Spominjam se, kako sem doživljal Župančičevo poezijo v otroških letih; doživljanje, ki ostaja na vsej življenjski poti pobudnik, vendar objektivno neocenljivi pobudnik za dojemanje celotnega opusa. Ce so dani subjektivni pogoji, nastaja tudi tu iz malega veliko. Kot štirinajstletni deček sem prevedel v hrvaščino Župančičev liričen motiv in to je bil prvi tiskani izraz notranjega soglasja z izpovedjo pesnikovih čustev, poskus tedaj še rahlega spajanja s pretokom pesnikovega notranjega sveta. Tisti, ki smo cela desetletja sprejemali s svojo psihično doglednostjo bliskajoče se odseve Župančičeve umetniške višine in globine, ne moremo pozabiti, kako so ti odsevi učinkovali v nas samih. Vsakdo bi bil mogel o tem kaj povedati, vendar bi se nujno pokazala različnost teh subjektivnih dojemanj objektivizirane domišljije ustvarjalca. Zato ostaja za sleherno, še tako poglobljeno študijo o Župančičevi poeziji večidel neizrazljiva, subjektivna odmevnost njene vsebine, privid pesnikovih notranjih vzponov in padcev, tega, kar se je neugnano iskrilo za njegovim ustvarjalnim vzgonom. Tudi jasna pesniška govorica ima nekje za svojim besedjem temne globine ustvarjalnega nagiba. Tako ima Župančičevo celotno ustvarjalno delo svoj zaprti subjektivni svet, ki ga pri uživanju opusa bolj ali manj čutimo in domišljijsko iščemo njegov notranji žar.
Generacija, ki je preživela dve svetovni vojni, ima posebne subjektivne pogoje za odkrivanje notranjega sveta takih umetnikov kot je bil Oton Župančič.
4
Spomini na pretresljive dogodke, na vulkanske izbruhe človeških strasti in padce moralnih vrednot, neizmerno povečujejo poznanje skritih sil v človeku, tistih, ki so kričeče nasprotje veličini, s katero so se posamezniki dvignili nad svoj čas in okolje. Tudi v Otonu Župančiču je živel ta dramatični kontrast, vendar bolj kot skrita moč, ki je le v drobnih utrinkih našla svoj odmev. Umetniška veličina tega predstavnika in glasnika človeške duše je tembolj vzplamtela v luči novega sveta, vendar so težave staranja zakrivile, da ni postal v večjem obsegu pesnik svojega časa, njegovih tragičnih padcev in osvežujočih vzponov.
Kot človek je bil Oton Župančič prikupna osebnost, ki ni izzival močnejših nasprotij. Iz družbe z njim se spominjam, da je v kresanju nasprotnih nazorov in interesov ohranil pozo mislečega človeka, ki se je oglasil k besedi tedaj, ko je njegovo stališče miselno dozorelo. Ni maral diskusij, ki prehajajo v prepir. Zdelo se je, da je imel v sebi zmerno obliko tega, kar imenujejo Nemci »Lebensphilosophie«. V vsem njegovem pesniškem, gledališkem in prevajalskem delu je ležal odsvit njegove dozorele, usmerjene in umerjene narave, ki je mogla dozoreti v veličino umetnika. Kot človek je bil umetnik, kot umetnik pa človek v najbolj pozitivnem pomenu te besede. Žal da kot umetnik Goethejevega kova ni našel svojega Eckermanna, ki bi bil mogel v obliki razmišljajočih vprašanj dobiti in dati širšo podobo Župančičeve osebnosti in njegovega življenjskega in miselnega sveta.
Bruno Hartman
OTON ŽUPANČIČ NA MARIBORSKEM ODRU
Oton Župančič je bil s pesniškim delom in osebnostjo v mariborski slovenski javnosti na moč priljubljen, zlasti med mladino. Zato so bila vsa srečanja med pesnikom in Mariborčani čez odrski robnik dogodki, ki so imeli veliko odmevnost v njihovem čustvovanju in mišljenju.
Župančičeva dela so v Mariboru poznali že v njihovem ranem obdobju, tedaj v mestu, v katerem je nemško nacionalistično meščanstvo poskušalo slovenski živelj izriniti v popolni etnocidni geto. Mladi slovenski rod na mariborski gimnaziji (tako poročajo njena letna šolska poročila) je že od šolskega leta 1904/1905 pri slovenskih seminarskih urah razčlenjeval pesništvo slovenske moderne, zlasti Ketteja in Župančiča. V šolskem letu 1905/1906 je sedmošolec Niko Vrabl, ki je tisto leto s sošolci ustanovil prvo slovensko javno knjižnico v Mariboru, v gimnazijskem seminarju obdelal Župančičevi pesniški zbirki Čaša opojnosti in Cez plan. Mladi pesnik Janko Glazer, ki je vse življenje Župančiča visoko vrednotil, je o njem govoril v gimnazijskem seminarju v šolskem letu 1911/1912.1
Da je bilo Župančičevo delo znano in v čislih tudi v mariborskih »narodnih krogih«, nam priča Glazerjevo poročilo o edinem dnevu, ki ga je v Mariboru prebil pisatelj Ivan Cankar — o prvi nedelji v maju 1. 1911. Ko je popoldne sedel v družbi v restavraciji Narodnega doma, se je med omizjem vnela po-
1 Slowenische Sprache. Freie Vorträge. — V: K. k. Straatsgymnasium in Marburg a/D. Jahresbericht über das Schuljahr 1911/1912. Marburg a/D 1912, str. 39.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
5
Narodno gledališče v Mariboru
Predstava 91	Sezona 1927-28
Mo Wfi in Ijitt Mira i teten
priredita
v pondeijek, 23. Januarja 1928 ob 20. url
proslavo
neideseiletno rijsua Otona Župana
SPORED:
i. PrMUvarije o Žapaažtžu. jov&H proi. Janko CUser
?. a} O	-Jos, Pavii«, «V^pvaalt»*
M O ?.«(>»»<>.? * Jo*. Prš«Siefca, *Zve«fe iani<* .
F»J« Franj« Burje«»., im kUvitju »premil* Mink« Z*cherk>e.r
1, ai O. Ž«p*»5iZ, .Ci«baa ¡6 rebri**, recitira Elvir» Krelj«-*'
\--l <■'' A>;par.<W, ,1» daevaik**. „Zdravic*', reratua JtstoR»«» t) O. 7	.'->‘ania‘, JM» čeblja’,recitira A«»«» Kovačiče»»
dl < > Zupan■■>■■'. .Umetnik m ženak-i”, „VuraU {»««nW(»i4 epi-
«toU*, reeitr. VUdmur Skrbmi
4. *t tt Župani.1-A Uiuv«.. HSer««ad»*
G O	->sFayč>č, .MU *'-> cvelar *»•>?"
i'■■■■■•■ ?M»t	n» fcUvrtr, spr«.«Zja Minka ZiukerMV#
I 5 O ŽupanM.
VERONIKA DESENIŠKA
IV. DEJANJE
O S E B F.:
Kf*.ir UiViejfa «tSelka ds'a -t pnisiftudi m	tvrdka >». Brandi v MariUri»
Edi» Grom
Hudo Želeraik
Pavel R.»E»rZer
IWilo Stopar Antoo Hvr»/t»vii
Ant» Kovirfifteva
I ran Tovornik
Elrd«. Kraljev»

MED IZVAJANJEM VSTOP NI DOVOLJEN
P®	adrodbi ln v	«&<iH5»wa >• prapovedan vhod « parter i« na b«Sfe®i» s d®žr»W,
pniUa»i, kkptouk«« te	OPJtirtstvo »s prosi, d« i« predmeta o»t«vl v g«arrf*»«M.
Cene prostorom:
Lofnt sede« v parurju In L nadstropju po l>hi 37r 3P' -~-t /o —, v H. nadstropju po »In 15- , 12'—; parlerni srde« po Dtp 25 , 2-r—,	; p;j! ,ki sedvži •>' »in ¿S-—, 2(J"—, IS' - , 12*—; galerijski
sedeži po Ul« L' ,10*	i-! '• parter j: : - ' -■■ Din 7'--. za dijake 4' > na galeriji«!’-- -
Blagajna se odpre do! ure čred začetkom predstave.
Konec po 22. url
e
Sezona 1926-27
V soboto, ¡6. oktobra 1020
Ob 80. url.
VERONIKA
DESENIŠKA
Tsagedija v 5 dejanjih (7 slikah).
Spisal Oto« županCič.
Režiser prat. O. šest, k. g.
OS£BE:
M«wi ti., Celjan .	Grom
i^terik U.. njegov »n	. . Železnik
Jmava Fmnkopanka, Friderikova žena . Bukšttkova |fei Jošt SotHki	•
Rfej Ivan Sčvničar.
oskrbnik v Krškem gradu
0^ ' | Jelisavtoi dvomiti
. Raaberger
Stopar Ha raslo vič Kovačičeva
Savinova
Hermanov kancelar j| Friderikov pisar j- Pravdač...............
P Bonaventura . . i Desetniki gospod ij Veronika, njegova hči • Sida. njegova sestra
' Dvorniki in dvomiee. spremstvo, sluge, straža.
Burja Sl.
, Tovornik Pirnat
. Kovtf Jotfco Kovič Pa veK Kraljeva Starčeva

Godi se 1422tegi leta. Prvo dejanje na Descnicah. drugo, tretje in četrto v Krškem gradu, peto v Gornjem Celju Muzika • A. Baiatke.
Po 4. b» S. »liki jr daijkl odmor.
Med lxva}an»em vstop ni dovoljen.
Cene prostorom:
Loir il Ota >40 —. 12#-—, SO- . Parter»! Rdeti 4 Oto »■ , ’20—, 15 . Balkomkl «Oerl » Dta 25-, »•-, 15- -, 12’ Uelerljakl sedeli O Oln 12 . ¡0- , 7’ . Stoji«» « parterju («mo n
Oto S —, n» galeriji Oln 4—.
Blagajna se odpre PQ| ure zatetkom predstave. Konet okoli 1.23.
lemika o Župančičevi zbirki Samogovori. Tedaj je Cankar hotel brati iz nje pesnitev Dumo.2
Po prvi svetovni vojski se je v Mariboru (Župančič je zaskrbljenost za njegovo nacionalno usodo izpovedal v pesmi Sonet, kasneje preimenovan v Zemljevid iz 1. 1908) vnetost za Župančiča — besednega ustvarjalca še povečala, saj je v mestu popustil germanizacij ski pritisk.
Ko so v mariborskem Narodnem gledališču začeli 1. 1921 izdajati gledališko strokovno revijo Drama, so že kar v prvi številki na kratko opozorili na Župančiča — prevajalca Shakespearove dramatike.
Znani socialnodemokratski politik in ljudski prosvetar prof. I. Favai, eden od ustanoviteljev mariborskega delavsko prosvetnega društva Svoboda, je na koncertno-recitacijskem večeru v kazinski dvorani 14. januarja 1922 »prečital znano Župančičevo Dumo«.3
Tri leta kasneje je izredno delavna mariborska Ljudska univerza pripravila predavanje prof. Janka Glazerja »Slovenska moderna lirika«.4 Osrednja téma predavanja je bila posvečena poeziji Otona Župančiča. V »vzornem literarnem eseju« je Glazer orisal nastanek simbolizma v Evropi, nato pa prešel na slovensko moderno. Za himno nastopajoče generacije je Glazer označil Župančičevo »Pesem mladine«. Nato je očrtal Župančičevo pesniško osebnost. O tem delu predavanja je poročevalec (urednik Tabora, Božidar Borko?) zapisal, da je »dostojna študija o Župančiču, kakršne Slovenci še nimamo in ki v nekaterih ozirih prekaša Bartulovičevo obsežnejšo študijo«.5
Drugi del predavanja je bil teden dni kasneje (10. marca 1925); obogatil ga je recitacijski nastop »iz vrst članov naše (sc. mariborske, B. H.) drame«. Nastopili so z recitacijami Župančičeve poezije Olga Severjeva, Silvester Škerl in Milan Pirnat. Poročevalec je Severjevo ocenil, da je »recitirala troje pesmi na vrlo nežen in prikupljiv način«, Škerlu da se ni posrečilo oživiti recitacije z dramatično interpretacijo, medtem ko je Pirnat »čital z očividnim vživetjem v lirično vsebino«.6
Nato je napočilo 1. 1926, ko se je Oton Župančič kar trikrat osebno pojavil v obdravskem mestu in dvakrat sam nastopil na gledališkem odru.
Prvič je Oton Župančič prišel v Maribor 6. marca 19267 s skupino Društva slovenskih književnikov, v kateri so bili Oton Župančič kot društveni predsednik, Fran Albreht, Josip Vidmar in Vida Jerajeva. Na povabilo intendanta mariborskega Narodnega gledališča dr. Radovana Brenčiča so prišli ponovit proslavo 125-letnice rojstva Franceta Prešerna, ki so jo imeli v ljubljanskem Narodnem gledališču 10. februarja 1926.
V nedeljo, 7. marca dopoldne je bila v »natlačeno polnem gledališču Prešernova proslava za dijaštvo. Ko se je na odru pojavil Župančič, je zagrmel buren aplavz, priča veselja, ki ga je spontano občutila mariborska mladina, ko
- Glazer Janko: Ivan Cankar v Mariboru. — NOja 10 (1957) str. 317.
3	Koncert Rumpf-Kačerova ... Tabor 3 (1922) 8, 11. I., str. 3.
4	(An.): Večer Otona Župančiča v »Ljudski univerzi«. — Tabor 6 (1925) 50, 3. III., str. 1.
5	Poročevalec je imel v mislih esej Nika Bartuloviča: Oton Župančič, Srpski književni glasnik 1924, str. 294 id.
6	(An.): »Slovenska moderna lirika«. — Tabor 6 (1925) 57, 11. III., str. 2.
7	Iz mariborskih spominov na Otona Župančiča. Ob 75-letnici pesnikovega rojstva.
— V: Černič dr. Mirko: Doživljaji in doživetja. Maribor 1953, str. 131.
8
v torek, dne 1. oktobra 1929	Zažetek ob 20. uri
SVEČANA PROSLAVA
1.	Ouvertura
2.	Slavnostni govor.
Govori <wsoocl Dr. S». Strmiek
4. Oton Župančič! 5. Josip Jurčič:
VMttataifta Tugomer
3. Ivo Vojnovič:
srn Milu lomila
H. delanje
OSEBE
Matka ...... DragvHtmUeva
Anffelija ......PodgrnU k. t.
tlamtan ........Nučič/ k. g,
L glasnik ......Blaž.
H. glasnik .....Furjan
Zvezde .........Kraljeva. Savinova. Star-
čeva, Cepičev». Fratnikov». Založnikova. ’
Cene operne
tv. dejanje
.OSEBE
' Herman H.. Celjan..........Grom
Friderik II. njegov sin . .	. . Skrbinšek
Vitez Jošt SoteškI..........Rasbmcr
Vitez Iva« SevniCa«.........Nakrst
Nerad, oskrbnik v KrSkem gradu . Hprastovli Geta. Jellsavlna dvomita .... Savinova Friderikov pisar............Tovornik
Veronika, hči Jeseniškega gospoda . Kraljeva.
V. dejanje
OSEBE
Tugoincr ...............Nučič, k: g
Zorislava, njegova žena .... Podgorska, k, g
Vrza, njegova babica ... Braguiinovičeva
Bojan............... ■	■ Grom
Mestislav ........ Blaž
Batog ; ........ Kovič P.
Gcron ................ Rasberger
Radu!! .................Tovornik
f. starec	........ Furjan
II. starec	........Božanski
I. vojnik	s.............Nakrst
H. vojnik ...........’	■ Gorinšek.
Vojniki. Geronova družina.
*
Konec okoli 23. ur«

je videla pred sabo pesnika, čigar umotvori so s Prešernovimi vred in s Cankarjevo prozo največji ponos slovenske kulture«.8
Uvodoma je Župančič govoril znamenite Besede o Prešernu mariborski mladini,9 nato pa je recitiral »tako, kakor pač more podati pesnika le pesnik« Prešernove pesmi: V spomin Andreja Smoleta, Orglar, Sonetje nesreče, Gazele in Ribič. Dramaturgija Župančičevega izbora je svojevrstna podoba njenega avtorja in njegovega odnosa do Prešernove poezije.
Kar zadeva Župančičevo interpretacijo pesmi, se udeleženka akademije upokojena učiteljica glasbe Lea Pečnikova spominja, da je »Župančič . . . deklamiral Orglarja z belokranjskim naglasom, malo postrani se je držal in nas gledal dol z odra s svojim prisrčno hudomušnim nasmehom«. Učiteljiščnice so mu »burno . .. ploskale«, saj so jim »bili pesniki idoli«.10
Na večerni akademiji istega dne v gledališki dvorani je Župančič govoril Besedo o Prešernu, ki jo je povedal že na ljubljanski proslavi. Taborov poročevalec je o njej zapisal: »Brez pretiravanja lahko trdimo, da tako dovršenega govora še ni bilo slišati z našega odra.« Nato pa se je dotaknil tudi Župančičeve
8	(An.): Prešernova nedelja v Mariboru. — Tabor 7 (1926) 55, 9. III., str. 1—2. Pisec obširnega poročila o trodnevnem bivanju skupine pisateljev v Mariboru je bil bržčas takratni urednik Tabora Božidar Borko.
9	Govor je izšel kot posebna priloga na boljšem papirju k 55. številki Tabora 1925. Gl. op. 8!
10	Forstnerič France: Župančičevi obiski v Mariboru. — Delo 20 (1978) 28 (sobotna priloga), 4. II., str. 35.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
9
interpretacije: »Občudovali smo razen globoke in jasnočiste analize Prešernove umetnosti tudi godbo mojstrskega Župančičevega jezika.«
Po akademiji je mladina počakala književnike pri izhodu iz gledališča in jih med vzklikanjem pospremila do Grajske kleti. »Ta pot se je pretvorila v spontano manifestacijo za našo literaturo, zlasti pa za navzoče literate,« piše Taborov poročevalec.
Književniki so imeli kopico družabnih obveznosti: na domu jih je sprejel bolni pesnik general Rudolf Maister,11 napravili so izlet v elektrarno Falo in v vinarsko šolo pod Kalvarijo, v Narodnem domu pa so jim v krogu izbranih zastopnikov javnosti priredili čajanko. Za sprejem se je zahvalil Oton Župančič, ki je uvodoma dejal:
»Prišli smo v Maribor slavit Prešerna, sedaj pa se nam je zgodilo, da smo sami slavljeni. Časti, ki jih sprejemamo, razumemo le tako, da kažejo spoštovanje vseh navzočih za kulturno delo. Usoda nam je poverila nalogo, da smemo in moramo upravljati dediščino, ki so nam jo zapustili naši veliki predniki. Delamo z zavestjo, da jo opravljamo pošteno in s pravim srcem. S tega stališča sprejemamo Vašo ljubezen in gostoljubje.«12
Prvi obisk odlične skupine slovstvenih ustvarjalcev, zlasti Otona Župančiča kot njene središčne osebnosti, je v Mariboru, posebno med mladino zapustil globoko sled. Pomenil je dragocen impulz za slovensko kulturno ozračje v Mariboru.
Tri mesece kasneje, 5. in 6. junija 1926 je odposlanstvo Društva slovenskih književnikov že v drugo pripotovalo v Maribor po »iniciativnosti gledališke uprave in nekaterih prijateljev slovenske literature«,18 da tudi v obdravskem mestu proslavi petdesetletnico Cankarjevega rojstva.14 Pripeljali so se pod vodstvom Otona Župančiča Fran S. Finžgar, dr. Izidor Cankar, Fran Albreht, France Koblar, Igo Gruden in Anton Podbevšek. Na postaji so jih pričakali med drugimi intendant Narodnega gledališča dr. Radovan Brenčič, ravnatelj Drame Valo Bratina in primarij dr. Mirko Černič, Župančičev belokranjski rojak, prijatelj iz časov, ko je bil zdravnik na Dunaju, in mecen slovenske literature. (Kadarkoli je Župančič prišel v Maribor, je bil gost dr. Černiča; 1. 1932 ga je v svojem sanatoriju operiral.)15
Na večerni proslavi v Narodnem gledališču, ki takrat ni bilo polno zasedeno (kar je poročevalec Tabora ošvrknil s primerjavo z nekdanjimi proslavami nemških literatov v organizaciji mariborskih Nemcev), je Cankarjevo pisateljsko osebnost razčlenil dr. Izidor Cankar; njegovemu »globoko zajetemu predavanju ... je sledil navdušen aplavz«.15 Nato so gostujoči književniki interpretirali Cankarjeva dela (nastopil ni le Anton Podbevšek). Oton Župančič, ki ga je občinstvo prisrčno pozdravilo, je prebral dialog med Petrom in Jacinto iz Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Poročevalec je zapisal, da je »dialog v interpretaciji našega velikega pesnika... zapustil najgloblji vtis«.
11	Vidmar Josip: Spomini na Otona Župančiča. Delo 20 (1978) 28 (sobotna priloga), 4. II., str. 35.
12	Gl. op. 8!
13	(An.): Cankarjeva proslava v Narodnem gledališču. — Tabor 7 (1926) 127, 9. VI., str. 1.
14	Koblar France: Moj obračun. Ljubljana 1976, str. 142—143.
15	Gl. op. 7, str. 131—132!
15 Gl. op. 13!
10
Cene dramske	Konec okoli pol 23. ure
Naslednji dan, v nedeljo dopoldne, je bila proslava za mladino. Gledališče je bilo »natlačeno polno« in mladina je književnike sprejela še topleje kot odrasli; »sprejemala (je) njih besede kakor izorana greda žlahtna semena«.
V jeseni pa je mariborsko Narodno gledališče začelo svojo osmo sezono z Župančičevo tragedijo Veronika Deseniška, z njeno prvo uprizoritvijo v Mariboru.18
Za uprizoritev »Veronike Deseniške« v mariborskem gledališču se je potegnil njegov intendant dr. Radovan Brenčič. Konec julija 1926 je pisal Otonu Župančiču, ki je bil na počitnicah v Kamniku, o nameri, da v Mariboru zaigrajo njegovo tragedijo. Pesnik je privolil, izrazil je le željo zastran črt v besedilu (»v Ljubljani (smo) še premalo črtali«), režiserja in skušenj.17
Do uprizoritve Župančičeve tragedije v Mariboru — dve leti po prvi uprizoritvi v Ljubljani — je prišlo po odhodu ravnatelja Vale Bratine iz Maribora konec sezone 1925/1926. Takrat je mariborsko gledališče zabredlo v hudo zadrego zastran umetniškega vodstva. Intendant dr. Radovan Brenčič se je izmotal iz nje tako, da se je pogodil z višjim režiserjem ljubljanskega Narodnega gledališča prof. Osipom Šestom, da mu »v naslednji sezoni režira kot gost glavne dramske predstave«.18
16	Premiera je bila v soboto, 16. oktobra 1926; sledilo ji je še sedem ponovitev.
17	Mahnič Joža: Opombe k šesti knjigi. — V: Župančič Oton: Zbrano delo. Šesta knjiga. Ljubljana 1972, str. 419.
18	Brenčič Radovan: Spomini na mariborsko gledališče (1922—1941). — V: Dokumenti SGM. Tretja knjiga. 10. Ljubljana 1967, str. 376.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
11
Šestu je bila kot prva dodeljena Župančičeva »Veronika Deseniška«, ki mu je, po besedah dr. Radovana Brenčiča, zlasti uspela in »je prav vžgala«, tako da je odtlej zanimanje za gledališče v Mariboru začelo spet naraščati.19
Režiser uprizoritve Osip Šest je obdržal svoj režijski koncept prve ljubljanske uprizoritve tudi za mariborsko uprizoritev, se pravi, da je zanjo uporabil svojo od Župančiča avtorizirano režijsko knjigo.20 Vsekakor se je okoristil z originalno odrsko glasbo, ki jo je bil za Veroniko Deseniško napisal Antonin Balatka, dirigent ljubljanske Opere. Čeprav ni na voljo podatkov, pa iz primerjave ocen Božidarja Borka mariborske uprizoritve21 in Frana Govekarja ljubljanske prve uprizoritve22 moremo domnevati, da je bil tudi odrski prostor v mariborski uprizoritvi izoblikovan (po Šesto vi zamisli) tako kot v ljubljanski. Božidar Borko jo je opisal takole: »Scena je bila prirejena moderno, okusno, s historično stilizacijo. Nič pretiranega, ali vse učinkovito, mogočno. Na sufler-jevi hišici je blestel transparentni grb celjskih grofov: tri zvezde na modrem polju.«
Kritike uprizoritve so bile pretežno pozitivne.23 Bile so si edine v ugotovitvi, da je režiser Osip Šest dobro opravil svoje delo. Borko je menil, da se je »gospod Šest predstavil v Mariboru zelo dostojno. Predstava je tekla gladko, brez dolgih pavz; igri se je poznala dobra šola, enotnost, disciplina. V vsem je bilo ravnovesje, v vsem ritmičnost. Tudi v spoštovanju jezika — napredek.« Dr. Franc Sušnik je režiserjev delež v uprizoritvi razlagal iz igralcev: »Bolj kot iz scene je govorilo prvaštvo režiserja Šesta iz igralcev.« Poročevalec v mariborskem nemškem časniku je poglavitno zaslugo za dobri vtis uprizoritve pripisoval izvrstni Šestovi režiji in inscenaciji. Dr. Strmšek je menil, da se je »tokrat videla močna in izkušena režiserjeva roka«.
V glavnem bi bilo mogoče mnenja strniti v misel, da je po Bratinovem samovoljnem odrskem oblikovanju in odločanju v umetniških stvareh gostujoči režiser Šest vendarle vtisnil ansamblu nekaj umetniške discipline in ga podrejal svoji umetniški viziji.
Igralski zbor pa enovitemu umetniškemu dogajanju ni bil kos. Dr. Sušnik je vzrok za to videl v veliki rutini igralcev, pa v njihovi premajhni »duševni izobrazbi, ki jo človek pogreši baš pri tako globoko umetniškem delu, kakor ie Veronika!« Jutrov kritik dr. Reisman je isto ugotovil po drugi poti, ko je
10 Brenčič Radovan: Pregled dvaindvajsetih sezon mariborskega gledališča od 1919 do 1941. — GL SNG Maribor 24 (1969/1970) 1, str. 18.
20	O tem glej: Hartman Bruno: Celjski grofje v slovenski dramatiki. Ljubljana 1977, str. 147, op. 298.
21	Borko B.: Otvoritev gledališke sezone. — Tabor 7 (1926) 237, 29. X., str. 2.
22	(Govekar Fran): O. Župančič: Veronika Deseniška. (K slavnostni premieri v Ljubljani, dne 1. T. M.) — Jutro 5 (1924) 284, 4. XII., str. 5.
23	Poleg že omenjene Borkove so bile objavljene še tele:
Strmšek dr. P.: Mariborsko gledališče. Župančičeva Veronika Deseniška. — SN 59 (1926) 239, 21. X., str. 3.
Dr. A. R-n (dr. Avgust Reisman): Mariborsko gledališče. (Oton Župančič v Mariboru.) — Jutro 7 (1926) 241, 19. X., str. 6.
Dr. F. S. (dr. Franc Sušnik); Veronika Deseniška. — Slovenec 54 (1926) 243, 23. X., str. 5.
Ibis: Mariborski teater. (Otvoritev 1. oktobra: »Veronika Deseniška«.) — Slovenec 54 (1926) 244, 24. X., str. 3—4.
-rer-: O. Župančič: »Veronika Deseniška«. (Anlässlich der Aufführung im hiesigen Theater.) — Marburger Zeitung 66 (1926) 245, 28. X., str. 4.
12
»Veronika Deseniška« — premiera 20. januarja 1938 v Narodnem gledališču v Mariboru. — Veronika — Elvira Kraljeva, Bonaventura — Danilo Gorinšek
namreč ocenil, da se, izvzemši Elviro Kraljevo, ni skoro nihče dvignil kaj dosti nad povprečje; v ansamblu da je še zmeraj ostalo precej diletantov, ki ne kažejo nikakršnega napredka.
Najbolje so kritiki ocenili igralsko stvaritev Elvire Kraljeve v vlogi Veronike, čeprav tudi z nekaj rahlimi pridržki. Zadela da je mehko, naše slovansko dekle, kakršno da je videl Župančič. S svojim »bolj nežnim telesom je dala milobo in poetičnost pesnikove Veronike« (Borko). Sicer klepetavi Slovenčev kritik Ibis pa je v Veroniki Elvire Kraljeve odkril ginevanje njene tragičnosti spričo zgrešene Železnikove kreacije grofa Friderika: ker ga je ustvaril kot degeneriranca velikih kretenj in gromovitega govorjenja, je v kritikovih očeh vse bolj plahnelo sočutje z Veroniko, vse bolj pa v njem raslo spoznanje, da se za takšnega Friderika lahko žene »le poželenje za celjskimi zvezdami«.
Po premieri je Oton Župančič Božidarju Borku dejal, da mu je »zlasti Veronika dala veliko . . . Nadarjena igralka; škoda, da ni imela več igralske šole .. ,«24
Jelisava Frankopanka Berte Bukšekove je bila dovolj elegantna in hladna, da je bila na »dostojni višini« (Borko). Slabše so se odrezali igralci. Edo Grom
24	Gl. op. 20!
Glej še pesnikovo pismo intendantu mariborskega gledališča dr. Radovanu Brenčiču z dne 15. decembra 1926: »Zlasti gospodične Kraljeve si ne bi želel boljše. Povejte ji to, če se Vam zdi umestno, in na način, da ne bodo drugi užaljeni, ki so bili vsak po svoje tudi dobri, čeprav je njeno čustvo in izraz segal preko dela drugih. Radoveden sem, ali mariborsko občinstvo dovolj ceni njeno notranje bogato igro.« (Pismo v arhivu Slovenskega gledališkega muzeja v Ljubljani.)
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
13
je bil kot grof Herman le vnanje veličasten; zaradi rutine je proti koncu igre plahnel, namesto da bi rasel. Jožko Kovič je Žida Bonaventuro brez razloga karikiral (dr. Reisman) in bogastva lika ni umel izčrpati (Borko). Iznenadil je edinole Anton Harastovič kot Nerad; oblikoval ga je »izredno naravno, zato pa učinkovito« (Borko).
Kljub vsem tem in podobnim pomislekom pa je premiera, ki se je je udeležil avtor Oton Župančič, pomenila izreden gledališki in nacionalni dogodek v Mariboru. Podobno kot ob ljubljanski premieri 1. 1924 so se tudi mariborske udeležili visoki zastopniki oblasti in javnega življenja. Predstava je bila »slavnostna po zunanji formi, še bolj v notranji svetlobi, ki je ta večer prevevala mariborsko gledališče« (dr. Reisman). Gledališče je bilo do kraja razprodano, dijaško stojišče in galerija pa tako polna, da se je mladina komaj gibala (dr. Reisman).
Oton Župančič je — podobno kot v Ljubljani 1. 1924 — tudi ob mariborski premieri »Veronike Deseniške« doživljal pravo čaščenje. Po koncu dejanj je moral vedno znova na oder. O teh priznanjih je Borko zapisal v kritiki: »Bila je to skromna, a prisrčna počastitev mojstra našega jezika in tretjega v najsijajnejšem trozvezdju slovenskega neba — Prešeren-Cankar-Župančič.«
Leto 1926 se je Otonu Župančiču v Mariboru po naključju res odvilo v takšnem zaporedju, v katerem je bil sam aktivno vključen in potegnjen v vrh — najprej s proslavama Prešernove in Cankarjeve obletnice rojstva, nato pa še s slavilno uprizoritvijo svoje tragedije. Trojno doživetje Župančiča v enem letu se je takratnim generacijam Mariborčanov vtisnilo v globok spomin.
Ob uprizoritvi »Veronike Deseniške« se gledališki kritiki v javnosti niso spustili v polemiko o njeni umetniški vrednosti; nasprotno — opisovali so jo s presežniki. Z eno izjemo: dr. Franc Sušnik je v svojem sicer skopo odmerjenem kritičnem zapisu v Slovencu vendarle v kratkem stavku zajel bistvo njenega problema: »Upira se nam neklasična kompozicija, upira z liriko vsa zasenčena dramatičnost; toda odučiti se bomo morali pravilom in okusu, ki smo se jih najedli v tujih šolah.« Kot kulturnozgodovinski drobec navedimo še to, da se je dr. Pavlu Strmšku zdelo po premieri primerno, da je o Župančičevi tragediji, zlasti pa o preteklosti Celjskih grofov in njihovi »jugoslovanski državni ideji« s člankom seznanil tudi bralce mariborskega nemškega časnika.25
Oton Župančič je z odra mariborskega gledališča spet govoril občinstvu že naslednje, 1927. leto. V petek, 6. maja je namreč skupina Društva slovenskih književnikov priredila literarni večer, ki je »prav dobro uspel, saj se ga je udeležila res najboljša slovenska družba in je bilo gledališče res dobro zasedeno«.26 Nastopili so: Oton Župančič, Fran S. Finžgar, Igo Gruden, Tone Seliškar, Anton Novačan in Ivan Zorec. Med vsemi je največ priznanja požel Župančič. Tudi tisti pot je za svoj nastop pripravil dramaturško premišljen izbor svojih pesmi: Zdravica, Slap, Žebljarska, Podoba, za konec pa je recitiral, dobro odmerjeno na mladino, Velikonočno epistolo sinu. O Župančičevem prispevku na literarnem večeru je v poročilu zapisano: »Vihar navdušenja, ploskanje in vzklikanje, zlasti pri dijaštvu, je vzbudil Župančičev nastop.«
25	Dr. P. St. (dr. Pavel Strmšek); O. Župančič: »Veronika Deseniška«. (Anlässlich der Aufführung im hiesigen Theater.) — Marburger Zeitung 66 (1926) 245, 28. X., str. 4.
26	(An.): Literarni večer slovenskih književnikov. — Mariborski Večernik Jutra 1 (1927) 6, 7. V., str. 1.
14
»Veronika Deseniška« — premiera 20. januarja 1938 v Narodnem gledališču v Mariboru. Friderik — Rado Nakrst, Veronika ■— Elvira Kraljeva
Naslednje leto, 1928., je Oton Župančič imel petdeset let. Mariborsko Narodno gledališče in Ljudska univerza sta skupno pripravili proslavo petdesetletnice pesnikovega rojstva za v ponedeljek, 23. januarja v prepričanju, da se je bo slavljenec osebno udeležil. Kljub temu, da je prihod v Maribor odpovedal — prejšnji večer so mu v Ljubljani v opernem gledališču priredili dolgo, veličastno slovesnost, je bila gledališka dvorana še kar zasedena. Lože in parter so napolnili »odlični predstavniki civilnih in vojaških oblasti in mnogoštevilno občinstvo«, medtem ko je stojišče bilo nabito dijaštva.27
Proslava je obsegala polurno predavanje prof. Janka Glazerja o Otonu Župančiču. O Glazerjevem predavanju je dnevnik Jutro zapisal: »Z veliko ljubeznijo so bile prežete njegove besede, ko nam je zgradil Župančiča v vseh nijansah njegove duše.«28
Nato so Elvira Kraljeva, Jožko Kovič, Vladimir Skrbinšek in Anta Kovačičeva recitirali pesmi Ciciban in čebela, Iz dnevnika, Zdravica, Oranža, Dete čeblja, Umetnik in ženska ter Velikonočna epistola sinu, Franja in Peter Burja pa sta zapela nekaj uglasbenih Župančičevih pesmi.
V drugem delu proslave so igralci Narodnega gledališča skoraj v isti zasedbi kot v prvi uprizoritvi 1. 1926 zaigrali četrto dejanje »Veronike Deseniške«.
27	(An.): Maribor slavi Župančiča. — Mariborski Večernik Jutra 2 (1928) 19, 24. I., str. 2.
28	(An.): Župančičeva proslava v Mariboru. — Jutro 9 (1928) 20, 24. I., str. 3.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
15
Leta 1929 so v Mariboru posebno slovesno proslavili desetletnico obstoja slovenskega poklicnega gledališča v Mariboru. V torek, 1. oktobra je bila v gledališču »svečana proslava«, ki se je je poleg drugih uradnih zastopnikov udeležil kot zastopnik ljubljanskega Narodnega gledališča njegov intendant Oton Župančič.
Po slavnostnem govoru dr. Pavla Strmška, zastopnika Dramatičnega društva in gledališkega sosveta, so mariborski igralci odigrali po eno dejanje Iva Vojnoviča »Smrt majke Jugoviča«, Jurčičevega »Tugomera« in Župančičeve »Veronike Deseniške«. Zasedba v njej je bila pretežno takšna kot leto poprej, toda Friderika je oblikoval Vladimir Skrbinšek, Sevničana Rado Nakrst, Geto pa Danica Savinova. O igralcih je poročevalec s proslave menil, da »so kljub začetku sezone pokazali ves svoj igralski elan, nosilci manjših in postranskih vlog pa so po svojih močeh in po značaju oseb doprinesli svoj del do harmonije celotne uprizoritve«.29
Ko je bilo odigrano četrto dejanje »Veronike Deseniške«, so »sledile spontane ovacije navzočemu avtorju, g. Otonu Župančiču, ki so trajale 20 minut in ga prisilile, da je ponovno stopil pred zastor«. Župančič je prišel v Maribor kot uradni odposlanec na proslavi za mariborsko kulturo pomembne obletnice, pa so njega kot avtorja počastili s takšnim priznanjem, kakršnega si je dandanes težavno zamisliti.
Tisto je bil poslednji Župančičev nastop na mariborskem gledališkem odru. Ko je 1. 1938 mariborsko Narodno gledališče proslavilo pesnikovo šestdesetletnico z novo uprizoritvijo »Veronike Deseniške«, ga v Maribor ni bilo, kakor se je bil umaknil tudi proslavi v Ljubljani.
Režiser uprizoritve 1. 1938 je bil Jožko Kovič, tedanji vodja mariborske Drame.30 Ocenilo jo je več kritikov;31 njihove sodbe se ne zlagajo, zato si o uprizoritvi ne moremo ustvariti čvrste podobe.
Predvsem je iz kritičnih pripomb in iz opisov mogoče posneti, da se je režiser Jožko Kovič z vso resnobo in umetniškim hotenjem lotil uprizoritve. Hotel se je iztrgati Šestovi zasnovi, ki je bila prisotna tudi v obeh slavnostnih uprizoritvah 4. dejanja 1. 1928 in 1929. Zasnoval je nov odrski prostor z zgolj dvema prizoriščema: ječa v petem dejanju je bila s svojo kamnito težo in mogočnostjo kreativen element uprizoritve. Novi so bili kostumi in nova odrska glasba vojaškega kapelnika Josipa Jiraneka. Da je-šlo Koviču za strnjen in enovit
21 -r (Radivoj Rehar): Prvi dan proslave desetletnice Narodnega gledališča. — Mariborski Večernik Jutra 3 (1929) 224, 2. X., str. 2.
30	Premiera je bila 20. januarja 1938; sledilo ji je še šest ponovitev.
31	V. (dr. Fran Vatovec?): »Veronika Deseniška« v mariborskem gledališču. — Mariborski Večernik Jutra 12 (1938) 16, 21. I., str. 3.
-e-: Mariborsko gledališče. Proslava 60-letnice pesnika Otona Župančiča. — Delavska politika 13 (1938) 9, 21. I., str. 4.
(An.): Oton Župančič: Feier im Theater. Würdige Feier des 60. Geburtstages des grossen Dichters. — Mariborer Zeitung 78 (1938) 18, 23. I., str. 6.
(An.): Mariborsko gledališče. Oton Župančič. Veronika Deseniška. Ob proslavi pesnikove 60-letnice. — Slovenec 66 (1938) 23 a, 29. I., str. 7.
Kralj dr. Vladimir: Mariborsko gledališče v 1. 1937-38. — Obzorja 1 (1938) str. 240—241.
Primerjava kritike dr. Vladimira Kralja v Obzorjih z anonimno kritiko v Slovencu kaže, da ju je pisal isti avtor.
16
odrski organizem, je razbrati tudi iz tega, da ga je zarezal z enim samim premorom.
V nasprotju s pohvalnimi kritikami je kritika dr. Vladimira Kralja (mišljeni sta obe — v Slovencu in v Obzorjih) ugotovila, da je »mariborska predstava ... imela prazničen značaj v pogledu opreme in oprave, jezikovno in psihološko pa ni bila dognana«. Poglavitno hibo za to je našel v napačni zasedbi: Elvira Kraljeva, da je proti svoji naravi igrala Veroniko; primanjkovala ji je »življenjska polnost in usodna predanost prebujeni ženski naravi«; bolj bi ji ustrezala trpka in resignirana Jelisava. Njo pa je igrala Ema Starčeva, ki jo je »odela v trden oklep gospoščine in ponosa, skozi katerega je bilo komaj čutiti bolečino užaljenega ženstva«. Grom kot stari grof Herman je bil samo vnanje dekorativen (Večernikov kritik je menil, da »ni umel v gotovih momentih ... usmeriti svojih izraznih sil in sredstev do potrebnega viška«). Najboljšo odrsko stvaritev tistega večera je podal Rado Nakrst kot grof Friderik (dr. Kralj v Slovencu); z njim »je z lepim uspehom absolviral novo postajo umetniške preizkušnje in veljavnosti« (kritik v Večerniku). Markantna lika sta ustvarila Pavle Kovič (Deseničan) in Milena Zakrajškova (Sida). Docela vsaksebi so si bili kritiki v oceni Bonaventure v izvedbi Danila Goriška; Večemi-kovemu kritiku je bil »kakor iz pramodela izrezan«, kritiku Delavske politike je bil »učinkovit«, dr. Kralju v Slovencu pa je bil »opereten«.
Slavnostna premiera je privabila toliko občinstva, da je bilo gledališče popolnoma zasedeno. Večernikov kritik je o njej zapisal: »Bil je lep večer, ki je nudil obilo umetniškega užitka in ki nam je pokazal kulturni Maribor v zadovoljivi podobi.«
Ta uprizoritev »Veronike Deseniške« pa je bila tudi poslednja, ki so jo pripravili v mariborskem gledališču. Poslej se je Župančičeva »Veronika De-seniška« pojavila na mariborskem odru samo ob gostovanjih: 17. oktobra 1970 jo je zaigralo v novatorski režiji Francija Križaja v okviru 5. tedna slovenskih gledališč (Borštnikovega srečanja) Slovensko ljudsko gledališče iz Celja, med 17. in 21. aprilom 1978 pa jo je v režiji Jožeta Babiča odigralo stalno slovensko gledališče iz Trsta. S tem večdnevnim gostovanjem so v Mariboru počastili stoletnico rojstva Otona Župančiča.
Tako se nam je pokazalo, da je Oton Župančič z mariborskih odrskih desk učinkoval predvsem v drugi polovici desetletja po prevratu 1. 1918, bodisi da je sam nastopil na njih bodisi da je z njih govorila njegova »Veronika Dese-niška«. Leto 1926 je bilo v tem pogledu posebno vplivno. Oton Župančič je s svojim pesništvom, pa tudi s sijajem prvega narodnega pevca in z osebnim šarmom podprl razcvet slovenske kulture in družbenega življenja v Mariboru, ki sta prav tedaj dobivala novega zagona. Mladina, ki je šele nekaj let hodila v le slovenske šole in ji je tedaj književnost pomenila še veliko vrednoto, je v Župančiču mogla videti besednega umetnika življenjskega optimizma, ki je slovensko pesem povzdignil čez slovenske nacionalne okvire; zato ji je bil idol in vzor.
Oton Župančič na mariborskem odru je bil pretežno povezan z nacionalnimi slavnostmi; skoznje so se le s težavo prebijali napori, da bi s sredstvi odrske umetnosti zaobsegli jedro Župančičeve dramske izpovedi. Prebili se doslej še niso.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
17
Slavko Jan
SMISEL IN ETIČNOST ŽUPANČIČEVEGA DELA V GLEDALIŠČU
Vem, da ne bom razkril nič pretresljivo novega, če zapišem, da je gledališko delo polno prepletenosti. Tudi danes. Tkiva prepletajo in vežejo najrazličnejše zvrsti umetniškega iskanja. Od samih literarnih predlog do gledaliških posegov igralcev, režiserjev, dramaturgov, lektorjev, scenografov, kostumografov, glasbene opreme, zvočnih elementov in tako dalje, je dolga in spolzka pot. Ta pot pelje k tistemu, ki mu je gledališka predstava namenjena: gledalcu. Pronicljivo in krhko tkivo, ki pripravi predstavo. Pa ne samo predstavo, temveč oblikuje obraz neke hiše, ki ji pravimo gledališče. Zamotan proces, poln odgovornosti za pravi smisel in etiko gledališkega opravka. Težak posel.
V	svojem gledališkem iskanju sem imel čast in srečo, da sem lahko od blizu spoznaval Župančičevo delo v gledališču, od samih začetkov pa skoro do njegove smrti. 19. IV. 1949 mi je ob neki priliki v pismu med drugim napisal: »Nekoč sva vlekla pod istim jarmom ...«
Zanj in še za marsikaterega garača je delo za gledališče podobno volu za plugom, ki je vprežen v jarem in ga vleče dokler ne izorje zadnje brazde. Velika napaka bi bila, če bi kdo s cinizmom in ignoranco poskušal spremljati posamezne elemente občutljivega tkiva. Cinizma ali ignorance v smislu etičnosti Župančičevega gledališkega vrednotenja nikoli ni bilo. Ne v delu kot lektor, kot dramaturg, ne kot upravnik SNG. Bil je sproščen in samoiniciativen spremljevalec in ocenjevalec gledaliških ljudi in njihovega dela. Tudi še takrat po letu 1945, ko ni bil več upravnik SNG, pa vse do njegovih zadnjih dni.
Župančičevo delo v gledališču je začelo že v Deželnem gledališču, ko je kot dramaturg razlagal javnosti dela pred posameznimi premierami, med drugim Cankarjevo Lepo Vido 27. 1. 1912. V tistem času je posegal prvič z odločno reformo, ko je zahteval, da se črka »1« ob koncu besede in pred soglasniki izgovori kot »v«. Takrat je moral zaradi velikega odpora svojo reformo umakniti. (Leta 1913 pa do konca prve svetovne vojne je bilo Deželno gledališče po sklepu takratnega deželnega glavarja dr. Šušteršiča in vsega deželnega odbora ukinjeno. V gledališko stavbo se je vselil kino.)
Po razpadu avstroogrske monarhije se je ob koncu vojne 1918 gledališko življenje spet vselilo v Deželno gledališče, današnjo Opero. 6. aprila 1919 je bivše nemško gledališče prešlo v slovenske roke in od tedaj imamo Dramo SNG. V prvih dvajsetih letih je bilo gledališče podržavljeno kot Slovensko narodno gledališče in tako po pomembnosti izenačeno s Hrvatskim narodnim kazalištem v Zagrebu in s Srbskim narodnim pozorištem v Beogradu.
V	teh letih pa vse do leta 1945 je bil smisel Župančičevega dela posvečen rasti in razvoju Slovenskega gledališča. Kot dramaturg in upravnik se je nadvse dosledno z veliko ljubezni posvečal razvoju slovenščine na odru. To je dokazal, ko je spet reformiral odrsko izreko. Odpravil je elkanje, uvedel dolge in kratke infinitive, vse to na osnovi slovnice slovenskega jezika, ki jo je takrat zapisal znani jezikoslovec Breznik.
Skrb za slovenščino na odru je vodil takorekoč do svoje smrti.
V	meni se je ta skrb začela zapisovati že v zadnjem razredu realke 1922/23. V tem času sem hodil v Dramatično šolo, ki jo je ustanovilo Združenje gledali-
18
ških igralcev v Ljubljani. Med predmeti je bila tudi fonetika, tako je slovensko izreko imenoval in vodil O. Župančič. Njegov nastop, njegovo čitanje in pred-našanje Prešerna, Aškerca, Gregorčiča, Cankarja, Jurčiča in drugih besedil, mi je dalo prve zapovedi za moje kasnejše govorjenje na odru. Dobro razlikovane
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
19
dolžine in kračine samoglasnikov, rastoči in padajoči akcent, izredno svojevrstna in enkratna njegova melodija jezika mi je od takrat ostala nepozabna.
Smisel za skrb odrske govorice je Župančič kot dramaturg oziroma lektor povsem avtoritativno dokazoval. Njegovo delo na bralnih vajah je zmeraj pokazalo zavestno in jasno fonetično formiranje odrske govorice. Akcentuacija, ki jo je nedvomno začrtal na bralnih vajah, njegovi napotki, bodi za stihe v klasiki, bodi za prozo ali za domač govor, so nam igralcem bili zapoved, ki smo jo skušali za vsako ceno uveljaviti. Saj so bili ti napotki vedno znova privlačni, sodobni in jasni. Tu ni bilo zmede ali alternative — lahko tako — ali pa tudi tako. Z veliko tremo smo se učili besedila po teh napotkih in s tremo smo čakali, ko je prišel na vaje na odru, ko smo že govorili na pamet.
Da mu mentorstvo in skrb za živo govorico na odru nista bili slučajni, temveč globoko zares, je izpričal, ko je kot urednik Gledališkega lista Narodnega gledališča v Ljubljani v št. 4 1927/28 z dne 15. 11. 1927 napisal in priobčil Pismo o slovenščini na odru. Zaradi načelnih in tudi danes veljavnih in nujno potrebnih osvežitev, naj navedem nekaj napotkov mlademu igralcu: »Veseli me, da ste se ustavili in zamislili pred težkočami govorjene slovenščine: to priča, da imate tenak sluh in da čutite, kaj pomeni igralcu jezik. Pišete mi: Naše navadno pravilo, da piši tako, kakor govoriš, ne velja, če ga obrnemo: govori kakor pišeš. Pišem: res, tele, ščene, pes — vse z enakim ejem in vendar vem, da se izgovarja v teh besedah petero različnih ejev. Kje je tu tista preprostost slovenske pisave in govorice?... Zakaj jezik ni samo vnanja fonetika ... jezik je čustvo, misel, hrepenenje, ritem, ki se zaganja iz sedanjosti v bodočnost. Vse, kar si, ves ti, s svojo osebno in svojo narodno preteklostjo. Igralec, ki stopi na oder, ne igra samo vloge, nego zastavi samega sebe, vso svojo telesnost in duševnost, vsi njegovi doživljaji, vsa njegova stremljenja stoje za njegovo besedo in ji dajejo globino in vsebino ... V slovenščini je shranjena vsa skrb in gorečnost naših reformatorjev, ves up in strah Prešernov, vsa šegavost mladega Levstika in grčavost njegovih poznejših let, eleganca Stritarjeva, otožnost Gregorčičeva, borbenost in tišina Cankarjeva, jecljanje Aleksandrova, melodijoznost Kettejeva ... Ako se ni zgnetla vate vsa ta vsebina in ti ni preoblikovala duše iz ozko omejene zasebne individualnosti v vse-obsežno slovensko individualnost, dragi bodoči igralec moj, ne boš mogel jokati naših solza, ne bruhati naših kletev; ne boš se po slovensko smejal; tvoj zanos nam bo nabuhla tirada... Si ljubil, sovražil, si imel trenutke, ko si tvegal vse za vse? ... Ali si živel — ali užival, to je v umetnosti zadnji odločilni aut-aut...«
Ko dodamo tem izpisanim mislim razcvet našega jezika od takrat do danes pa tudi ves družbeno-politični in kulturni razvoj, s posebnim poudarkom na osvobodilni boj 1941—1945, pa še naš socialistični razmah zadnjih 30 let, imamo, po mojem gledanju, tu osnovo za slovensko gledališko smer in kulturno politiko. ■— Zdaj pa se malo zamislimo ob gledališkem trenutku, ki ga danes živimo: ob slovenščini v življenju na vseh področjih, zlasti še ob slovenščini na odru. Videli bomo koliko zmede in nejasnosti je med našimi jezikoslovci, med našimi lektorji. Koliko je od vseh strani vdirajočih tujih besedi in fraz, kolikšen je vdor straniščne surovosti in banalnosti, ki se ponuja z odra v pouk tudi mladim gledalcem. Kaj bi ta estet, Župančič, in s Cankarjem, velikan slovenske besede, moral danes ukreniti. In koliko bi mogel storiti? Župančič je kot dramaturg
20
vodil skrb za repertoar in tudi v tej zvezi za jezik. Po premieri njegove Veronike Deseniške, ki jo je po intervenciji od strani igralcev režiral slovenski režiser O. Šest in ne B. Putjata, je z originalnim pesnikovanjem za nekaj let utihnil.
V tem času pa so nastajali njegovi prevodi velikih tekstov zlasti Shakes-pearja in drugih. Ti mojstrski prevodi so bistveno bogatili repertoar Drame SNG in tako prispevali tudi k prvi evropeizaciji Drame. Ce smem biti oseben, tudi k mojemu igralskemu razvoju. O tej evropeizaciji piše F. Kalan v Linhartovem izročilu, ki ga je izdala Drama SNG, pa tudi v novosadski Sceni Steriji-nega pozorja št. 3/4 — 1976.
Kako je bil Župančič nemiren in zagnan v prevajanju, se spominjam, da je po več reprizah Romea, nekajkrat prišel k meni v garderobo z željo, da bi spremenil kakšen odlomek v verzu, zlasti v sonetu prvega srečanja Romea in Julije, ter v balkonski sceni. Naprej in naprej je pilil ta svoj prevod, ki mu je bil izredno pri srcu. Sploh je cenil in spoštoval gledališke ustvarjalce, se spominjal njihovega dela, njihovih praznikov. Za to so na voljo številni dokazi. Da mu skrb za slovenščino ni bila fraza, mi priča pismo, ki mi ga je napisal samo nekaj tednov pred smrtjo, kjer mi pravi med drugim: »Rad poslušam slovenščino iz Vaših ust«.
Oton Župančič je varoval smisel za etiko SNG tudi kot upravnik.
Tu je doživljal težke trenutke notranjega in zunanjega obeležja. Stalne so bile finančne krize, stalna je bila grožnja za opustitev dveh hiš Drame in Opere, oziroma vselitev Drame v Opero. Beograd je tako kot za univerzo tudi za gledališča zahteval naprej in naprej omejitve. Finančne stiske so bile akutne. V tej zvezi pa vedno zahtevnejše terjatve ansamblov Opere in Drame. Zlasti so bile težave z opernim orkestrom in zborom. V taki situaciji so bila stalna nerazpoložen j a med ravnateljem Opere M. Poličem in ravnateljem Drame P. Golio. Bili so tedni in meseci, ko ravnatelj Drame ni prestopil praga upravnikove pisarne ob navzočnosti ravnatelja Opere. Težko dolžnost pomirjevanja in strpnosti je zmogla le vitalnost pokonci moža kot je bil Župančič.
Bili so časi, ko je operni orkester štrajkal in so orkestraši, zbrani v Drami, kjer so bile upravne pisarne, zahtevali »gebens uns dokladen, dan verma špilen« — časi, ko je mlad gorečnež z odra v Drami zaklical: »Te preklete hudiče (upravo!) je treba vreči ven.« — Bili so časi, ko je bila stanovska organizacija primorana zaradi obstoja gledališča sklicati protestno zborovanje vseh političnih strank v sredi 30 let v Operi. Bili so časi, ko smo člani dobivali akontacije na plače tudi po desetkrat na mesec.
Navkljub takim situacijam je bilo treba vzdržati nivo in smer SNG v repertoarnem in izvajalnem pogledu. Spominjam se, kako je Župančiča zabolela svoječasno ostra uprizoritev Pohujšanja v režiji M. Skrbinška. Kako ga je prizadel, po njegovem, napačno poudarjen odnos umetnik—družba, kako je pogrešal poetičnosti Pohujšanja. Kako bi gledal na potvorbe nekaterih današnjih Pohujšanj? Etičnost varuha bistva SNG, kakršen je Župančič bil, ne bi dopustila, da bi zaradi neodgovorne nesposobnosti in zaradi neurejenega sožitja med Dramo in Opero prišlo do situacije, kjer sem v pripravah za stoletnico Cankarjevega rojstva z režijo Lepe Vide s sodelavcema Pinom in Pijo Mlakarjevo, sredi na polovico že opravljenega dela, moral opustiti dovršitev režije in je Lepa Vida ostala moj edini nedonošenček. Kontracepcija ni bila prav nič
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
21
umetniška. — Pod Župančičevo repertoarno-kulturno politiko ne bi bilo danes v repertoarju mesta Talismanu ali pa na Borštnikovem srečanju Igri o smrti.
Kot upravnik SNG je pokazal polno razumevanje in skrbi tudi za arhiv Drame, zlasti za literarno historični del Dramatičnega društva, oziroma Deželnega gledališča. Ta del sem popisal in uredil 1931 pod številko L-H 780. Zaradi nemogočih prostornih okolnosti v Drami in zaradi varnosti smo ta del arhiva med italijansko okupacijo po Župančičevem posredovanju z dr. Slebingerjem
2.	novembra 1941 preselili v NUK. Ta arhiv je bil ob bombardiranju Ljubljane tik pred koncem vojne delno prizadet. Zdaj pa je v celoti v varstvu in v prostorih Slovenskega gledališkega muzeja.
Upravnik Župančič je med italijansko okupacijo podpisal številne fiktivne račune in fiktivne prevode iger. Vsote so šle v prid OF.
Z njegovo vednostjo so bile med uradnimi urami v prostorih Drame zaprisežene tri desetine Narodne zaščite.
Med okupacijo je bil dalj časa na zdravljenju v Šlajmarjevem domu, kjer smo ga obiskovali. Ob osvoboditvi Ljubljane smo ga iz Šlajmarjevega doma prepeljali na Cankarjevo 11 in ga na rokah odnesli v upravo SNG, kjer je za kratek čas spet prevzel vodstvo gledališča.
10.	5. 1945 je ob spremstvu svojega zdravnika pričakal v balkonski dvorani Univerze prvo Narodno vlado, ki je bila postavljena v Ajdovščini. Čakal sem z njim in bila mi je posebna čast, da sem ob tej zgodovinski priliki in po njegovi želji recitiral njegovo pesem Osvoboditeljem.
Naj končam. Smisel in etičnost Župančičevega gledališkega dela za odrsko slovenščino in za razvoj naše dramatike in gledališča je bila velika in nadvse zares. Neizbrisno je zapisana v naši gledališki kulturi. Kot taka naj bi bila in naj bo v opomin sedanjim in bodočim ustvarjalcem, ki se s svojim delom prepletajo pri oblikovanju naše gledališke podobe.
Ivan Jerman
NEKAJ SPOMINOV NA OTONA ŽUPANČIČA
Pod njegovim vodstvom sem v Drami SNG prehodil svojo gledališko pot. Ni bila ne ravna ne lahka, pa vendar ni bilo na njej samo trnje in strmi klanci. Ob premišljevanju na tista leta vstaja iz njih podoba Otona Župančiča, dramaturga — oblikovalca odrskega govornega jezika in pozneje upravnika, ki je v najusodnejšem času krmaril gledališko ladjo.
O njegovem dramaturškem delu, skrbi za jezik govore kupi pokracanih prevodov, prečrtanih stavkov in besed z njegovo pisavo. Slika, na katero se je samo on spoznal in za katero je z bridkostjo in pritajeno nejevoljo tožil, da bi bilo dosti preprosteje, če bi delo sam prevedel. Bilo bi prej in bolje opravljeno. Da se je prav pod njegovim vodstvom nabralo v arhivu do 150 prevodov, ki so čakali na uprizoritev, priča, da jih ni utegnil popraviti, ali pa tudi, da je skrbel za prevajalce. Iz tega arhiva smo pod okupacijo črpali denar, ker smo prevod še enkrat plačevali, in ga porabljali za potrebe OF.
Druga težava je bila v izbiri repertoarja, ker je moral segati po manj kvalitetnih ali pa po sploh nekvalitetnih delih. Kakovost sporeda so bolj
22
narekovale denarne kot pa umetniške potrebe, ker so bili dohodki od predstav zaradi trajne finančne krize življenjskega pomena.
Sicer se je pa tudi to nekako ohlapno ujemalo z njegovo mislijo, da morajo skozi gledališče vsi tokovi človeškega duha.
Lektorja, ki skrbi za govorjeni odrski jezik, nismo poznali. To delo je opravljal dramaturg.
Igralci so bili iz različnih narečnih območij Slovenije. Iz te govorne mešanice ustvariti odrski govor, ki naj bi bil vsaj približno enoten, je težka, dolga, trnova pot. Pa še stiska s časom. Bralnih vaj za mizo je bilo komaj toliko, da smo se za silo seznanili z besedilom in dejanjem igre. K temu je treba prišteti še tujerodce v ansamblu. Zelo, zelo težko si je predstavljati, še teže pa opisati in ovrednotiti Župančičevo delo, ki ga je opravil na tem področju.
Neslovenca sta bila v ansamblu Rusa Boris Putjata in Marija Nablocka. »Putjatiti« je pomenilo govoriti slovensko z ruskim naglasom in intonacijo, kot je govoril Putjata. Njegovemu vplivu so nekateri igralci podlegali bolj, drugi manj, dokler se ni z zorenjem ansambla sčasoma »putjatenje« popolnoma izgubilo. Lepo je Putjata ilustriral težave, ki jih je sam imel s slovenščino. »Kakšen hudič pa je ta jezik. V ednini je okno z odprtim o, v množini pa z ozkim.« Tudi z »1« je imel težave. Ker se je »1« pri glagolu v preteklem času izgovarjal kot »u«, je mislil, da mora vse korične »1« pouiti —• tako je nastal iz kanala »kanau« in iz generala — »generau«. To omenjam zato, da pokažem kakšne dodatne težave je moral Župančič premagovati.
Kritiku »Slovenskega naroda« dr. M. Zarniku je bilo »putjatenje« sila všeč in obžaloval je, da ni slovenščina tako mehka in blagozvočna kot ruščina.
Po drugi strani pa sta Putjata in Nablocka s svojo visoko umetnostjo veliko prispevala k umetniškemu razvoju naše Drame.
Pravilno poudarjanje besede, značaj vokalov, smisel in pomen stavka, njegov logični in psihološki poudarek pa potegnjeni in potisnjeni naglasi — kar sodi že v zgodovino — je bilo obvezno opravilo.
Iz dolenjščine, notranjščine, štajerščine, gorenjščine, primorščine narediti enoten odrski jezik — kako? Župančič je rešil to tako, da se je naslonil na jezik, ki ga govore nekako od Velikih Lašč do Cerknice, potem ko ga je očistil ostrih narečnih poudarkov. Ob nekem pomenku o jeziku mi je rekel, da tam prav govore. Večkrat me je tudi vprašal, kako pri nas v Cerknici naglasijo besedo, za katero je bil v dvomu. Ob Župančiču in po njem je to delo nadaljeval Josip Vidmar.
Župančič ni bil le umetnik pisane temveč tudi govorjene besede. Kaj pomaga še tako poetično besedilo, če ga pa neustrezno, malomarno, ali celo nemarno poveš.
Beseda mu je bila sveta. Izgovoril jo je, kakor jo je v svoji umetniški duši občutil. Gledališče mu je bilo svetišče besede.
Pri vajah ni smel pri igralcu manjkati svinčnik. Le Milan Skrbinšek je bil stalno brez in jih je prihuljeno kradel soigralcem. Rekli smo, da jih žre. V besedilo smo morali vnašati naglase. Stavek je moral imeti svoj lok, kratki in dolgi naglasi so dajali govoru ritem in muzičnost. Jezik je moral peti. Ce bi mu kdo zdrdral stavek, kot bi izstrelil rafal iz strojnice z enakomernimi poki in presledki, ali da bi dva pomensko različna stavka povedal v eni sapi in intonaciji, ne da bi upošteval ločila — kar pogosto slišimo — bi videl hudiča.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
23
Župančič je znal tudi zakričati, se na svoj edinstveni način zadreti, da te je spreletelo. Znal se je razjeziti, znal se je razhuditi. Napačno naglašena beseda ga je prav fizično zabolela. Čut za jezik mu je bil dan v prepolni meri in ni skoparil z razdajanjem. Kaj se je namučil, je vedel on sam. Ni tožil. Bil je vztrajen. Za vraga ni popustil.
Si predstavljate dirigenta z absolutnim posluhom ob razglašenem orkestru? To je bil on.
Bil nam je nesporna avtoriteta. Kar je rekel in kakor je odločil, je držalo kot pribito. Verjeli smo mu, popolnoma zaupali.
Kadar je bil pri vaji v parterju, so bili hodniki prazni. Igralci smo čepeli ali za odrom ali po garderobah in čakali, kdaj bo koga poklical in spiral z njega jezikovno nesnago. To ni bil strah, ker ni šlo za kazen ali kakršnekoli zle posledice, bila je bolj zadrega, nekakšen sram, ker ne znaš, kar bi moral kot igralec znati.
Zahteval je jasen, slišen in razumljiv govor. Ne glede na karkoli je prekinjal vaje, tudi generalke, in popravljal govor. Imel je slikovite prispodobe. Dobri igralki je zaklical iz parterja: »Govorite, kot bi prihajalo iz kurje riti!« Natanko si videl našobljena usta, iz katerih ni mogla priti jasna govorica. Ah: »Hodi kot kozica, ki stresa bobke.«
Po premieri »Romea in Julije« me je poklical v pisarno. Vstopim nedolžno radoveden, ker nisem imel ničesar na vesti. On stoji ob mizi, gleda skozi okno, nato me premeri od nog do glave in reče: »Povejte mi prolog.« »Prolog?« se začudim, kar menda izrazim tudi s kretnjo. »Da, prolog.« Začnem: »Dve hiši, mestu obe veljave vzor ...«
Naenkrat zavpije in z dolgim kazalcem zavrta v zrak: »Ne, hudiča!« Zdrznil sem se. Kaj ni bilo prav?
»Še enkrat!«
Začnem, pa me spet ustavi, ne spominjam se več pri katerem verzu.
»No, kaj je bilo napak?«
»Ne vem!«
Nato je sam odrecitiral prolog, lepo, počasi in takoj mi je bilo jasno, kje sem ga polomil.
»Si boste zapomnili? Sicer je pa v redu.«
»Bom.«
Zakaj se mi je to zgodilo? Režiser me je bil postavil na visok podstavek v ospredje odra v popolno temo, le močan žaromet mi je osvetljeval glavo in me čisto oslepil. Lebdel sem v črnem, praznem prostoru, lovil ravnotežje in komaj čakal, da končam besedilo, preden se zvrnem v orkester. V takem položaju se nisem mogel zbrati in sem vlogo mehanično odbrenkal.
To je bilo edinokrat, da mi je dal po jeziku.
Mnogo let pozneje pa mi je podaril prav knjigo »Romeo in Julija« s posvetilom »Gospodarju Ivanu Jermanu za dobre misli. Oton Župančič, 23. XI. 1940«.
Ko je pripravljal izdajo knjige »Romeo in Julija«, je imel razgrnjenih po mizi v pisarni več vzorcev za tisk in obliko knjige in me vprašal, za katero varianto bi se odločil. Pokazal sem mu.
»Marko je tudi za to, pa meni je tudi všeč.«
24
In pri tem je ostalo. Zapisal je »gospodarju«, ker sem na njegovo željo in prizadevanje prevzel ekonomat SNG. A o tem pozneje.
Pa še en dragocen spomin na velikega moža hrani moja hči. Knjižico »Pokonci izpod korenin« s posvetilom »Miklavž — Veroniki 1927«.
Janez Žagar, poznejši vodja knjižne založbe »Modra ptica«, bi bil rad igralec. Za preizkušnjo so ga zasedli v Goljevi mladinski igri »Peterčkove poslednje sanje« v vlogi tretjega vojščaka. Svoja verza je odrecitiral z globokim, lepo zvenečim glasom v zategnjeni, krepki dolenjščini.
»Kaj tu? I kralj i modrijan težku adguvar najde, če atrak sprašuje.«
Čeprav so bili Matjaževi hrami pod Gorjanci, nismo igrah v narečju. Njegova govorica je tako izstopila, da je zbudila Župančičevo pozornost. Naročil mu je, naj se čez počitnice nauči ta verz brez narečnega prizvoka. Obljubil je in prepričan, da je naročilo izpolnil, je po počitnicah Župančiču v pisarni odpel svoja verza natanko v stari viži. Župančič ga je prisrčno ljubeznivo pohvalil, da je tako lepo povedal, kakor da bi slišal samega Trubarja, toda — za današnji oder to ni.
Poleg uspešne odprave elkanja je poskušal odpraviti končni »i« pri nedoločniku, ampak samo v prozi, v verzu ne. Pa ni dolgo vztrajal pri tem, ker so se učitelji slovenščine pritoževali, da dijaki ne ločijo več nedoločnika od namenilnika.
Po premieri Cankarjevega »Pohujšanja v dolini šentflorjanski« v Šestovi režiji me ustavi na stopnicah, stisne roko in pravi:
»Za Petra zaslužite medaljo.«
To mi je bilo največje priznanje in nagrada v vsem mojem gledališkem delu.
Ogorčeno pa je odklonil »Pohujšanje« v režiji M. Skrbinška. Njegov greh je bil, da se je odmaknil od izhojene poti in predstavo rahlo stiliziral. Ko sem mu predstavo pohvalil, je vzrojil: »Kaj? Cankar bi se v grobu obrnil, če bi to videl. To je skrunitev Cankarja!«
Ko sem mu hvalil nekega avtorja, me je zavrnil: »Mož nima besede« — s poudarkom na besede.
Kako je Župančič bral svojo »Veroniko Deseniško«, je opisal Fr. Lipah in ne potrebuje dopolnila. Vsem, ki so to doživeli, bo branje ostalo v živem spominu. Kar me je takrat pretreslo in me v vsej neposrednosti spremlja, je vzklik iz Veronikinega samogovora v temnici:
»O, mili Jezus!«
Natanko vidim in slišim Župančiča, kako je to izgovoril. Kaj vse je bilo v teh treh besedah. Koliko bolečine, ponižnosti, vdanosti, zaupanja, vere. Ob tem doživetju sem razumel njegov verz »v biser je stisnila svojo vso bol«.
Nihče ni znal bolje od njega jasno in pregledno razčleniti besedilo in izluščiti misel.
Lipah je pri nekem njegovem novem prevodu Shakespearja prinesel na vajo »reklamko« z nemškim prevodom, češ da je neko mesto v prevodu tako zavito, da si mora pomagati z nemškim prevodom. Ko pa je Župančič prebral tisto mesto, je postalo na mah razumljivo.
Z njegovim prevodom Hamleta smo imeli precej težav. Bili smo navajeni na Cankarjevega, ki se nam je zdel preprostejši in bolj govorljiv. Počasi smo
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
25
lezli v Župančičevo mojstrovino in odkrivali lepoto tega zares kraljevskega jezika.
Kako opisati njegov gnev, ko so pod Živkovičevo diktaturo trgali Cankarjevo besedilo iz šolskih beril! Slovenstvo je kar vrelo iz razbolele duše. Videti je bil kot svetopisemski prerok v vsej duhovni veličini. Kdo bi si mislil, da se zna ta na pogled umirjeni človek tako razvneti in razbesneti v sveti jezi.
Po tistem »Prologu« in »Petru Kobarju« sva se zbližala, še posebno pa v stalnih stikih, ki sem jih imel z njim kot tajnik »Združenja gledaliških igralcev« v času nenehnih finančnih in eksistenčnih kriz gledališča od leta 1928 vse do vojne.
Nerodno mi je ob spominu, kako smo silili vanj in ga priganjali, kaj naj bi storil spričo obupnih razmer. Ni dosti govoril, bolj je poslušal in v mislih blodil po kdove kakšnih poljanah. Risal je čudovita gola drevesa, nagrobne spomenike, namesto imen pokojnikov je vpisoval vsote denarja, ki bi nas rešile in ki jih ni bilo od nikoder. Sem pa tja je vzdignil glavo iznad papirjev, premeril naju z Drenovcem, predsednikom »Združenja«, z dolgim presunljivim pogledom. Nastal je dolg, mučen molk, ki ga je pretrgal Drenovec z vprašanjem: »Kaj je za storiti?« Župančičev odgovor »Sto hlač« je sprostil napetost in speljal pogovor na manj zoprne stvari.
Najhuje je bilo leta 1934, ko je že kazalo, da bodo vsa prizadevanja za rešitev gledališča zaman. Kriza je bila le gmotna in ne umetniška. Kazalo je, da gmotna stiska celo spodbuja umetniško dejavnost. Kriza je bila odraz krize družbe in vsega sistema. Takratna oblast je hotela rešiti vprašanja tako, da bi zaprli samostojno Dramo in jo strpali z Opero v eno hišo.
Stanovska organizacija igralcev je vodila oster boj za gledališče. Pisali smo po časopisih, sklicevali javna zborovanja, pošiljali resolucije vsem mogočim uradom, obiskovali odgovorne politike itd. Ko smo izčrpali ves ta repertoar, smo potrebovali še Župančičevo besedo.
Bil je na oddihu v Koči vasi pri Ložu, kjer so nastale »Ostrnice«. Po nalogu »Združenja« sem ga obiskal.
Sprejel me je dramaturg Josip Vidmar, ki je bil tam skupaj z Župančičem. Peljal me je do vrat njegove sobe in vprašal:
»Veš, kdo je prišel? Neki igralec.«
Odgovor izza vrat: »Pa ne po duši.«
Ali me je videl prihajati, ali me je slišal govoriti z Vidmarjem, ne vem. Njegov zategnjeni, kot sveder vrtajoči pogled se je zapičil vame. Mogoče je moj prihod zmotil njegov mir v notranjski pokrajini pod temnimi javorniškimi gozdovi. Da ne prihajam na vljudnostni obisk, je bilo jasno. Morda je iz trenutne nelagodnosti izrekel duhovito domislico, ki je lahko kaj pomenila ali pa tudi ne — kot pravimo: »samo, da nekaj rečeš«. O tem takrat nisem utegnil premišljati. Tudi pozneje ga nisem nikoli napeljal na to. Obviselo pa je v meni kot težko vprašanje, kot nerazvozljan vozel. Natančneje sem o vsem tem razmišljal šele v partizanih, ko sem v kritičnih položajih sklepal pozemske račune.
Nič dosti besed ni bilo treba. Obljubil je, da bo napisal izjavo.
Obisk sem končal z igranjem taroka. Takima mojstrskima soigralcema nisem bil kos — izgubljal sem kot za stavo.
26
V pismu, datiranem »Koča vas 14. 11. 1934« (Gled. list 1948—1949, št. 7) mi je poslal jedrnato izjavo »Ena hiša?«, v kateri se je zavzel za neokrnjeno gledališče. S tem je bilo konec govoricam in nameram, da bi stlačili Dramo in Opero v eno hišo.
Ko smo se 1933. leta pogovarjali, ali naj odgovorimo duhovniku Jurharju na njegovo »resolucijo«, ki je polemizirala z našo in v kateri je zanikal kakršnokoli vrednost in potrebo po gledališču in dramatiki nasploh, je Župančič modro odločil: »Naredimo kot stari Skiti. Ce so pijani potrdili, kar so trezni sklenili, je obveljalo.« Polemika z Jurharjem bi v tistih razmerah samo škodila. Ostalo je pri Župančičevem predlogu, le da brez pijanosti in tudi brez njegove priljubljene pesmi v veseli družbi: »Birt rajtngo piše, ne gremo še od hiše, od hiše, od hiše, ne gremo še domov!«
1940. leta me je po odhodu ekonoma in tajnika K. Mahkote predlagal za ekonoma SNG. Ban imenovanja ni hotel podpisati, češ da sem komunist in nevreden zaupanja. Šele ko mu je jamčil zame, je podpisal imenovanje.
»Določen si bil za Bilečo. Denunciacija je prišla iz Drame. Bodi previden!«
Skušali smo ga čimbolj razbremeniti administrativnih poslov, da se je lahko predajal literarnemu delu. Podpisovati račune in naloge je pa le moral. Med takim podpisovanjem je bilo dovolj priložnosti za krajše in daljše pogovore.
Vedel sem, da ga je Vidmarjeva kritika »Veronike Deseniške« prizadela. Obzirno sem ga vprašal, ali bo nadaljeval s Celjani.
»Ne. Ta človek me je ubil!«
Žal mi je bilo, da sem dregnil v bolečo rano. Ni pokazal, da bi mi zameril. Nagovarjal sem ga, da bi prevedel Puškinovega »Jevgenija Onjegina«.
»Šel bi na Bled za par mesecev, pa bi ga. Ampak samo pod pogojem, če ti prevedeš »Pantaloni, frak, žilet, etih slov na ruskom njet«. Vse drugo bom sam opravil. Elegantno mi je dal pod nos. Prav mi je bilo! Priznal sem mu, da nisem imel smisla za verz, dokler nisem začel prebirati Puškina. On mi je odkril svet poezije.
»Veš, kaj se to pravi? Da je Puškin velik pesnik!«
Pravil mi je, kako je včasih iskal besedo. »Pa stopim v tramvaj in kar naenkrat mi zapoje.«
Pri Hamletu je hotel kako drugače izraziti »Biti, ne biti«. Naj je še tako mozgal, je ostalo pri starem.
Prišla je okupacija. Ni treba posebej poudarjati, da je bil od vsega začetka z vsem bistvom proti okupatorju. Poskušal in tvegal je mnogo, ko se je zavzemal za gledališče. V strahu je bil za njegovo usodo.
Ob ustanovitvi Osvobodilne fronte sva se odprto pogovorila, kako lahko gledališče pomaga fronti. Vnaprej mi je dal polnomočje, da ukrepam po potrebi, ne da bi ga za vsako posamičnost prosil za odobrenje. Šlo je za denar in za blago za partizane iz gledaliških skladišč. Samo to je pripomnil: »Glej, da bodo knjige v redu!«
Nismo pretirano skrivali svoje naravnanosti, sicer me ne bi Prežihov Vo-ranc — moja povezava z Izvršnim odborom — opozoril, »da se že vse preveč govori o OF v gledališču«.
»Od Župančiča do tebe bodo vse zaprli. Pazite!«
Ko mu je Vidmar pravil, v kakšnih moralnih stiskah so naši likvidatorji in da potrebujejo pomoč, je Župančič odgovoril:
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
27
»Reci jim, da bi jaz isto delal!«
»Mirno bi ga ustrelil in me ne bi vest prav nič pekla,« mi je pripovedoval o fašističnem oficirju, ki je šel pred njim po cesti.
O tem sem že pisal, vendar sodim, da spada v ta zapis, ker kaže v ostri luči Župančičev odnos do okupatorja.
Ti izjavi iz ust pesnika ljubezni, prave človečnosti in lepote, slikata v težkih barvah gorje, vse hudo in usodno, kar se je bilo zgrnilo na nas. Ce bi bil boljšega zdravja, bi bil zanesljivo šel v partizane.
Na poti s pevskim zborom JLA »Srečko Kosovel« skozi Albanijo v domovino, so me na ministrstvu prosvete v Tirani počastili z albanskim prevodom »Hamleta«. Z velikim veseljem sem čakal trenutka, ko ga bom lahko dal Župančiču. Po prihodu v Ljubljano sem to storil. Vedel sem, da ima vse mogoče prevode »Hamleta«, albanskega pa prav gotovo ne.
Hlastnil je po knjižici, listal po njej in iskal, kako se v albanščini glasi: Biti, ne biti.
*
21. 12. 1948 sem po nalogu ravnatelja Jana šel k njemu s prošnjo in vprašanjem, do kdaj bi lahko prevedel 1. in 5. dejanje »Antonija in Kleopatre«. Obljubil je, da do konca januarja.
15. 1. 1949 sem bil ponovno pri njem. Prosil sem ga, da bi napisal članek za Gledališki list ob tridesetletnici Drame. Obljubil je. S prevodom pa še ni pričel.
18. 1. 1949 je napisal članek. Izšel je v Gledališkem listu Drame 1948—1949, št. 7.
Iz članka navajam:
»Poslej bo drama in opera zares shajališče, kjer ljudstvo gleda svojo podobo v umetnih likih, se prešinja s socialno miselnostjo, si vzgaja značaj in lika in mika jezi k.«
Ta zapis — pobiranje raztresenih dogodkov po njivi spomina — končujem z njegovimi besedami:
»Veš, moja glava je rešeto!«
Tudi moja je. Kaj malo je ostalo na njem.
Peter Malec
SREČANJA Z OTONOM ŽUPANČIČEM
Kdo je Oton Župančič in kaj pomeni njegovo delo za slovensko literaturo sem že kot dijak precej vedel; še posebej pa sem dojel njegovo veličino ob dveh priložnostnih »srečanjih« s pesnikovim delom.
V dijaških letih me je zanesla pot v ljubljansko Dramo, kjer sem občudoval njegovo Veroniko Deseniško. Predstava me je do dna pretresla. Ko da sem pri slovesni maši, odeti v razkošje in zlato. Od igralcev sta me prevzela predvsem nepozabna Marija Vera kot Jelisava in mogočni Herman Ivana Levarja, ki sta nosila vso težo uprizoritve. Zares velika mojstra! Krhka dekliškost Veronike z Desenic Mihaele Šaričeve — kot da ni s tega sveta — se je nekam nevidno
28
porazgubila med njima. Ko že govorim o Veroniki Deseniški, naj omenim še, da mi je precej let kasneje, ko sem videl v dunajskem Burgtheatru Hebblovo tragedijo Agnes Bernauer, na nekaj mestih zastal dih; misel me je nehote ponesla k Župančičevi »Veroniki«. Zamislil sem se ...
Drugo takšno »srečanje« s pesnikom pa je bilo ob proslavi 60-letnice Slovenske matice v veliki Unionski dvorani, kjer je Ivan Levar recitiral Župančičevo Dumo. Nepozabno doživetje! Kakšno pesniško mojstrstvo, kakšna mogočna upodobitev te pesniške umetnine. Kasneje, ko sem se z mojstrom Levarjem pobliže seznanil, mi je pravil, da sta Dumo premozgala z Župančičem do vseh podrobnosti, po vsebinski in jezikovni plati. Takšno dovršeno upodobitev pesniške umetnine sem pozneje doživel le še v tujini, ob velikem igralcu Pavlu Hartmannu, ki ga je tudi Levar zelo cenil, ker da »je imel tudi najlepši glas, kar jih je kdaj slišal na odru ali v koncertni dvorani«, mi je dejal. In Levar je dobro poznal vsa evropska gledališča.
Osebno pa sem pesnika Otona Župančiča spoznal v času, ko je bil upravnik Slovenskega gledališča, leta 1935, ko sem debitiral kot režiser v ljubljanski Drami. Predstavil me je direktor Drame Pavel Golia. Oton Župančič me je prijazno sprejel in mi zaželel dobro počutje v hiši in pri delu. Priložnosti za daljši, tehtnejši pomenek z njim takrat ni bilo, niti med delom niti po premieri. To se je uresničilo šele nekaj mesecev kasneje na Bledu, kjer je Župančič preživljal počitnice. Zvedel sem le, da me je priporočil upravniku mariborskega gledališča dr. Brenčiču za angažma. Meni o tem ni nič omenil.
Nekaj mesecev po premieri v ljubljanski Drami sem obiskal Otona Župančiča na Bledu, v Zaki, pri Kesslerjevih. Tedanji urednik »Mladike«, dr. Jože Pogačnik, me je naprosil, da bi obiskal Župančiča in se domenil z njim zaradi prevoda nekih iger avstrijskega dramatika Maxa Mella. Predvsem je šlo za Mellovo dramo Igra apostolov. Našel sem pesnika v vili na terasi s pogledom na jezero. Ves je bil zakopan v delo — prevajal je Balzacovo Teto Lizo. Rad je odložil pero in si prižgal cigareto. Povedal sem mu, zakaj sem prišel, a ni mogel ustreči želji, ker je bil preobložen z drugim delom. No, potem je poklical v »goste« še Frana Albrehta, ki se je v spodnjih prostorih vile ubadal s prevodom Wildgansove drame Dies irae, ki naj bi odprla novo sezono v ljubljanski Drami. Književnika Albrehta sem dobro poznal že od poprej. Sproščeno je stekel pogovor in pošteno smo se zbesedili. Dejala sta mi, da trdo delata vse dni v tednu, skoraj po ves dan, od jutra do večera, le ob sobotah si oddahneta in jo mahneta proti Bohinju, kjer se pošteno spočijeta in sprostita, tudi ob vincu. Povedala sta mi tudi, da ne minejo počitnice, da ne bi poromala v bližnjo Vrbo — oba sta bila velika občudovalca Prešerna. Ob cigaretnem dimu in ob slivah, ki so bile v veliki lončeni skledi na mizi, je naše besedovanje postajalo vse bolj zagreto in na moč zanimivo. Spraševala sta me, kaj igrajo nemška gledališča. Ker smo prav v tistem času dobili v roke slovenski prevod Werflove Mladostne krivde, sem mimogrede omenil, da bi kazalo pri nas uprizoriti njegovo
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
29
na moč zanimivo dramo V eni noči ali pa dramo malo starejšega datuma, Sergejevega Berača. No, za nemško dramatiko Župančič ni imel prevelikega posluha, posebno pa mu ni bil pri srcu Gerhart Hauptmann, ki je prav takrat doživljal velike uspehe s svojo dramo Pred sončnih zahodom tako v Berlinu kot na Dunaju z Wernerjem Kraussom in Heleno Thimig v vodilnih vlogah. Albreht me je spraševal predvsem po novejši strokovni teatrski literaturi. Videl sem, da dobro pozna Alfreda Kerra, Polgarja, Baba ... omenil sem tudi Herberta Iheringa in Fontana. Zanimalo ju je tudi, koga od znanih igralcev in režiserjev sem v zadnjem času videl na Dunaju oz. Berlinu. Od režiserjev da zelo cenim mimo Maxa Reinhardta našega dr. Gavello in znanega praškega režiserja Hilera — od igralcev pa Kayslerja in Bassermanna, sem jima hitel pripovedovati. Neizmerno pa mi je žal, da nisem imel priložnosti videti — bil sem pač še premlad — Eleonore Duše, Kainza in Sarah Bernhardt, o katerih sem toliko slišal in bral. Tedaj pa je zažarelo v Župančičevih očeh in spomin mu je pohitel v Pariz, kjer je občudoval Sarah Bernhardt. »Res je,« je pristavil »veliki igralci so tako redko posejani kot veliki pesniki.« To so osebnosti, katerih srčna moč in plemenitost je osvojila svet in je deležna velikega spoštovanja. »Nedopovedljiva je bila bleščeča govorna kultura Sarah Bernhardt; to je bila glasba, ki ni osva-vajala le razum, ampak žlahtnila tudi srce, ni bila samo gola virtuoznost, bila je duševna moč, ki jo je ustvarjal čar tega zlatega glasu.« Pa je posegel vmes še mojster Albreht. O Eleonori Duše — tej svetovno znani in občudovani igralki -—■ je veliko zvedel iz Hofmannsthalovih poročil o igralkinih gostovanjih v Evropi in Ameriki, je dejal. Vedel je tudi za Rilkejev nekrolog tej edinstveni ženi umetnici, katere življenje ni bilo nič drugega kakor »večni debut, povezan s tisočerimi poniževanji, bolečinami in kompromisi«, kot pravi igralka sama o sebi. Živo pa se je razgovoril o znamenitem Josefu Kainzu, enem od redkih starih veličin Burgtheatra. Posebno da se spominja njegovega Torquata Tassa, ki po mnenju mnogih nemških kritikov sodi v največji dosežek igralčeve umetnosti. Nepozabno je, kako je ta igralec z vrtajočo psihologijo trgal iz Goethejevih lepih stihov vse tiste elemente, ki prožijo dramatičen boj v tej domala preveč nežni, poginu posvečeni duši!
Pogovor je tekel še o tem in onem, tudi o slovenskem gledališču, o njegovem danes imenovanem »zlatem obdobju«, v katerem je ustvarjala kopica velikih igralcev — osebnosti, ki bi bile v čast velikim evropskim gledališčem; denimo: Ivan Levar, Marija Vera, Emil Kralj, Mihaela Šaričeva, Nablocka ...
Spomnimo se izrednih Gavellovih režij: Gospoda Glembajevi, odrska umetnina, o kateri je zapisal dr. France Koblar, »da je največji uspeh drame«, zatem Balzacov Mercadet in Shakespearova komedija Kar hočete. O izrednem igralskem talentu mladega Staneta Severja takrat še nismo vedeli. Počakati smo morali na Nušičevega Pokojnika ...
Že davno je odzvonilo v cerkvici na otoku poldne, ko sem ju zapuščal, obogaten z njunim znanjem in modrostjo.
Štiri dolga leta nisem imel več službenega stika z ljubljanskim gledališčem — delal sem v mariborski drami. Jeseni 1940. leta pa sem spet režiral kot gost v ljubljanski drami, to pot Schillerjevo Kovarstvo in ljubezen, v novem Albreh-
30
tovem prevodu. Malo pred tem sem bil na Dunaju, kjer mi je književnik in dramaturg Burgtheatra, dr. Friedrich Schreyvogel v pogovoru omenil, da bi bil voljan sprejeti v njihov repertoar kako slovensko dramsko delo, v zameno pa da bi mi uprizorili kakšno njihovo. Poročal sem to ob svojem prihodu v Ljubljano upravniku Župančiču, ki pa mi je odgovoril: »Pa kaj za božjo voljo jim moremo mi dati, saj nimamo nič tako vrednega!« Omenil sem Cankarja, denimo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. »Bežite no,« je odvrnil, »jaz še danes ne vem, kaj je pravzaprav Cankar hotel povedati s Pohujšanjem.« Po tem odgovoru nisem več silil vanj. Med študijem Kovarstva sem bil večkrat gost v zadimljeni Župančičevi sobi. Največ je bilo pogovorov o gledališkem jeziku in govoru. Župančič je vedno poudarjal, da je treba postaviti v gledališču govorjeno besedo na prvo mesto.
Rad bi povedal, kako je bilo pri eni zadnjih vaj za Kovarstvo in ljubezen. Pred vajo je prišel med nas dramaturg Josip Vidmar in nam sporočil, da se bo vaje udeležil upravnik Župančič. Med igralci je nastala tišina, preplah! Vseh se je polastila takšna trema, kakršne nisem občutil pri njih niti na premieri. Res, neverjetno! Vsi so imeli neznanski »rešpekt« pred Župančičem. Bil je res velika avtoriteta! No, pa se je vse dobro izteklo. Sem in tja se je sicer zapičil v kako napak postavljeno ali izgovorjeno besedo in z iztegnjenim kazalcem dolgo vrtal po njej. O vseh napakah smo se prijateljsko pomenili in njegove pripombe so bile za nas nadvse koristne in poučne. Največje doživetje pa je bilo, ko nam je sam prebral kak daljši odlomek iz drame. To ni bilo samo mehanično branje, ne, živel je z vlogo in ustvarjal.. . Samo spogledovali smo se in strmeli vanj! Da, neizprosno se je bil za čistost in kulturo odrskega govora.
Po generalki me je Župančič povabil v svojo pisarno, mi iskreno čestital in dejal, naj se oglasim pri njem na spomlad naslednjega leta zaradi angažmaja pri njih. Pisalo se je leto 1941 — zamudil sem vlak...
V prvem vojnem letu sem želel režirati v Drami Lope de Vegovo komedijo Prebrisana norica. Župančič se je s tem strinjal, toda le s pogojem, da se delo na novo prevede po izvirniku; ni hotel niti slišati o prevodu, ki nam je bil pri roki, napravljen po nemškem prevodu; delo pesnika Jožeta Vovka. Uspelo nam je dobiti prevajalca, mladega študenta, pesnika Toneta Cokana, ki je obvladal španščino. Prav kmalu nam je prinesel prevod, katerega je pregledal dramaturg Vidmar in poročal o tem Župančiču. Povedal pa sem Vidmarju, da bi fant želel čimprej dobiti honorar za prevod; zaupal mi je namreč, da misli oditi v gozdove in bi si rad oskrbel to in ono. »Stopil bom takoj k Župančiču in uredil z njim to zadevo,« mi je dejal. Rečeno, storjeno! Cokanu so že naslednji dan izplačali honorar za vestno opravljeno delo. Na žalost do študija omenjene komedije ni prišlo — pa tudi prevod se je neznano kam izgubil! No, takrat so bili že izredni, težki časi...
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
31
Janko Moder
SKRIVNOST POETIČNOSTI
Nekaj pogledov v Župančičev prevod Shakespearovega Viharja
Kak razsipnež je s svojim jezikom.
Vihar, II, 1, 24—25
O Župančiču na splošno velja, da je bil mojster besede, in o njegovih prevodih so najpogosteje zapisali, da so pesniški. V pričujočem članku sem poskusil razčleniti, na kaj se mogoče naslanjajo te ugotovitve, hkrati pa nakazati, kako se kategorija poetičnosti lahko v marsičem zelo spreminja, in sicer v skladu s časom in družbo, z umetnostnimi slogi in načeli estetike.
V Župančičevi prevajalski bibliografiji1 sodi prevod Shakespearovega Viharja2 v drugo tretjino, se pravi precej na sredo,3 v sam vrh njegove prevajalske dejavnosti. Tudi če upoštevamo samo bibliografijo Župančičevih prevodov Shakespeara, je prevod Viharja nekako na podobnem mestu (v drugi tretjini),4 dasi se pri tem uvrstitev deloma zaplete, ker imamo opravka pravzaprav z dvema variantama. Prva je bila prvič uprizorjena v ljubljanski Drami, mogoče pozneje še kje, druga varianta pa je bila natisnjena in pozneje tudi uprizorjena.
Za pregled prevoda Viharja sem se odločil, ker mi je ostal iz leta 1930, ko sem Vihar videl v ljubljanski Drami, v neizbrisnem spominu ravno zaradi pesniškega jezika, ki je prinašal v moje dotedanje dojemanje jezika povsem nove širine in kategorije. Z veliko nestrpnostjo sem potem čakal na knjižno izdajo, ki pa je žal prišla šele po dvanajstih letih, ko sem imel za seboj že vso mlado jezikovno in dojemalno rast in razvoj, in spominjam se, da je prevod v knjigi napravil name sorazmerno manjši vtis glede sugestivne opojnosti kakor ob poslušanju. Pri tem je seveda nujno treba soupoštevati igralski delež pri varianti iz leta 1930, ko mi je bilo šestnajst let, in delež mojih osemindvajsetih let ob branju leta 1942.
Ko sem se zdaj, pri svojih štiriinšestdesetih (1978), odločil za pregled prav tega Župančičevega prevoda, je bilo branje bistveno drugačno. Vihar sem namreč medtem že dvakrat temeljito premozgal in preanaliziral, in sicer prvič od 8. oktobra 1943 do 16. decembra 1943, ko sem ga izpisoval za »slovar Sha-kespeare-Župančič«, in leta 1969, ko sem pregledoval besedilo za knjižno izdajo
1	Oton Župančič, Zbrano delo. Šesta knjiga. Besedilo pripravil in opombe napisal Joža Mahnič. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1972.
2	William Shakespeare, Vihar. Poslovenil Oton Župančič. Slovenska matica v Ljubljani, 1942.
3	Dr. Joža Mahnič navaja v omenjenem šestem zvezku Zbranega dela Otona Župančiča na straneh 282—285 »kar najbolj natančen seznam prevodov« z upoštevanjem vseh prejšnjih bibliografij in našteva 19 knjižnih prevodov in 24 prevodov v rokopisni obliki. Vihar je med knjižnimi na 14. mestu, ker je upoštevan čas nastanka, ugotovljen predvsem na podlagi premiere v ljubljanski Drami (13. marca 1930). Ce bi bil uvrščen po knjižni izdaji, bi bil na 18. mestu. Ce pa bi upoštevali knjižne in rokopisne po času nastanka, bi bil med triinštiridesetimi prevodi na 31. mestu.
4	Teh je po Mahničevem seznamu 17, od teh 13 izdanih v knjigi in 4 v rokopisu. Vihar je med njimi na 12. mestu.
32
Shakespearovih zbranih del v slovenščini.5 Kljub temu pa bi rad še bolj kakor na ta dva pregleda opozoril na čas, ki je medtem pretekel (od 1930 do 1978) in prinesel ne le v jezik marsikakšno spremembo, temveč zlasti veliko drugačnih gledanj na vlogo stilemov v literarnih delih. Ce so bili med obema vojnama ne le pesniški prevodi, temveč tudi izvirna dela v znamenju Župančiča in njegove zvenečnosti, v podobi povedano, prazniki slovenske besede, pri katerih smo se dostikrat opajali nad blagozvočjem besed in polnostjo rim, nad romantičnim zanosom in presenetljivimi zvezami in podobami, smo bili že tik pred drugo vojno in smo zdaj še bolj veliko bolj stvarni, ne damo več toliko na zunanji zven, zato smo izbirčni pri rimah in jih skoraj ne maramo, ker nas odtujujejo, nam ubijajo občutek naravnosti, pristnosti, notranje moči, ker se nam zdijo le uglajeno igračkanje, neprimerno za neusmiljeno razgaljanje problemov, dognanj in spoznanj.
Tako se mi je že samo s tem časovnim premikom in ob njegovih železnih zakonih pokazal Župančičev prevod Viharja v — lahko rečem — dokaj drugačni, novi luči, zato naj ta kratki zapis opozori ne le na nekaj konkretnih ugotovitev, napravljenih na podlagi Župančičevega prevoda, temveč naj mimogrede še enkrat načne že dostikrat načeto vprašanje o subjektivni (avtorjevi, prevajalčevi) in objektivni (splošni) kratkotrajnosti, minljivosti posameznih prevajalskih rešitev, hkrati s tem pa tudi vprašanje o spremenljivosti kategorije »poetičnosti«.
Čeprav imamo vse polno poetik, ki bi jih za temeljitejšo znanstveno razpravo lahko obširneje pritegnil in se pri analizi prevoda ravnal po njih, sem se vendar za ta svoj pregled odločil za povsem neizčrpen, svoj koncept pri izbiri kategorij, ki sem jih poskušal upoštevati, ker se mi je zdelo, da bom zlasti z njimi še najlaže nakazal »neujemljivost« Župančičeve prevajalske, »pesniške« poetike.
I. Oblikovna vprašanja
William Shakespeare je Vihar napisal deloma v verzih, deloma v prozi. Prevladuje tako imenovani blankverz (petstopni jamb brez rime), vendar je vmes tudi več pesemskih vložkov z drugačnimi metrumi in zlasti »pastoralni« del igre je napisan v blankverzu z zaporednimi rimami.
1.	Župančič se je pri prevodu oblikovno ravnal po predlogi in Shakespearovo prozo prevajal v prozi, blankverze v blankverzih, le pri drugih verznih oblikah je bil metrumsko malo svobodnejši. Tudi pri rimah je upošteval Shakespearovo predlogo. Slovenski blankverz je lahko petstopen (pet jambskih stopic), se pravi popoln ali akatalektičen, lahko pa tudi nadštevilen ali hiperka-talektičen (se pravi enajst zlogov):
Zrak pijem pred seboj in bom nazaj, še preden žila dvakrat vam udari. (V, 1, 102—1O3)0
5	W. Shakespeare, Zbrano delo. Zimska pravljica. Vihar. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1970.
° Vse štetje verzov navajam po Shakespearovem izvirniku, ki sem ga imel pri analizi pred seboj: The Complete Works of William Shakespeare. Edited with a Glossary by W. J. Craig, M. A., Trinity College, Dublin. Geoffrey Cumberlege, Oxford University Press. London, New York, Toronto. Reprinted 1945 and 1947.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
33
Vendar je eden od čarov Župančičevih blankverzov ravno v njihovi »prozaičnosti«, da se namreč večina verzov samo na videz prilega stopični meri, z drugimi besedami, da je pri Župančičevih verzih velika razlika med tako imenovano metrumsko in ritmično shemo.
Za zgled ujemanja metruma in ritma naj navedem verz
Vesel kot tadva jaz ne morem biti (III, 1, 92).
Veliko pogostejši, skoraj v večini, pa so verzi, za katere so značilni vsaj majhni ali tudi zelo veliki odmiki ritma od metrične sheme, z drugimi besedami: jambska shema s petimi poudarki v verzu je večidel izjemna, prevladujejo pa druge in drugačne rešitve, s tremi in s štirimi poudarki, povsem v skladu s tistim, kar je Župančič sam zapisal že leta 1917: »Ritem in metrum: živo kipenje in prerajanje — okorela dogma.«7 Na primer:
brodarskega in kapitana zbudi
metrum	u — u — u — u — u — u
ritem	u — uuuuu — u — u
prisili ju, da semkaj prideta (V, 1, 99—100) metrum u — u — u — u — u — ritem u — u u u — u — u u
Ves strup, ki sonce ga sesa iz barij (II, 2, 1) metrum	u — u — u — u — u — u
ritem	u — u — uuu — u — u
Vendar je shema lahko še veliko bolj sproščena in pravzaprav metrumska stopica komaj razvidna, na primer:
Jaz sem ti žena, če me hočeš vzeti (III, 1, 83) metrum u —u — u — u — u — u ritem uuu — uuu — u — u
ki bi jih k moškim štela, videla (III, 1, 50—51) metrum u — u — u — u — u — ritem uuu — u — u — uu
Se pravi, da niti prvi jamb v verzu ni vselej jasno razviden, čeprav je v nekaj navedenih primerih vsaj tiho, plavajoče navzoč. Polno pa je verzov, ko je Župančič hote, prav zaradi razbijanja metrumske sheme in enoličnosti šel še naprej in včasih celo predpisal trohejsko stopico za začetek verza, na primer:
Sedi in čuj še konec stisk na morju (I, 2, 170) metrum	u — u — u — u — u — u
ritem	—uu — u — u — u — u
Sedi, zdaj več izveš. (I, 2, 32—33) enega sina dvakrat izgubim (V, 1, 176—177) Na, kot moj dar in kot tvojo posest (IV, 1, 13)
7 Ritem in metrum. Ljubljanski zvon 1917.
34
Se pravi, da je šlo Župančiču pri oblikovanju verza predvsem za učinkovit, smiseln govor, tako da je metrumski shemi marsikdaj zadostil kvečjemu s štetjem zlogov, ne pa z vrstenjem stopičnih poudarkov, na primer:
zakaj še mi po glavi roji — vzrok (I, 2, 176)
njihove legije. Jaz bom s teboj (III, 3, 103)
kot strup, dan, da čez dolgo učinkuje (III, 3, 105)
Dobrotna Cerera, plodne ravnice (IV, 1, 60)
ječmena, ovsa, rži, graha, pšenice (IV, 1, 60—61) zmedel sem jim uho, da kot telički (IV, 1, 178—179) Zdaj je pijan: kje je dobil vina? (V, 1, 278)
Besedni red je bil Župančiču važnejši od verzne sheme. Ce pravim besedni red, s tem ne mislim na prozno naraven besedni red, temveč na besedni red, ki je Župančiču pomenil posebno kategorijo v »pesniškosti« besedila, kakor se bo mimogrede pokazalo še iz nadaljnjih navedb.
Pri tem je rad posegal po besednih naglasih, ki so v tedanjem času pričarali kategorijo nenavadnosti (na primer: preveč, pórod, na úho), pogosto enakovredno »pesniškosti«, na primer:
O, srce krvavi mi, če pomislim (I, 2, 63—64) ritem u — uuu — uuu — u
prav ta minuta trka ti na úho (I, 2, 37)
z vsemi častmi preda: nato zbereta (I, 2, 127)
Torej hoteni naglasi srce, na úho, zbereta, čeprav so bile tudi v letu 1930 govorno naravne in splošne rešitve srcé, na uhó, zbereta. Župančičeva hotenost v iskanju takih naglasov je lepo razvidna iz verza
naj prinesem
rosé ti z večno burjastih Bermudov (I, 2, 228—229)
Tu bi bil leta 1930 (kakor danes) naraven prozni besedni red: »naj ti prinesem rose z večno burjastih Bermudov«, za verzno shemo se mu je torej kar sama po sebi ponujala naravnejša prilagoditev: »naj prinesem / ti róse z večno burjastih Bermudov«, vendar je z rešitvijo »rosé ti« očitno hotel doseči dvoje: a) upoštevati nenavadnejšo obliko naglaševanja pri besedi rosa, ki sicer gre po sklanjatveni shemi roka, roké, vendar v vsakdanjem govoru ni bila tako pogosto sklanjana po tej naglasni paradigmi, in b) doseči rahlo premaknjen, govorno uspešen, pesniški besedni red, kakor prevladuje v številnih tedanjih pesniških delih in je razviden iz celotnega prevoda Viharja, na primer:
vodé si divje vzburil (I, 2, 2)
ni s te zemljé. Zdaj slišim ga nad sabo (I, 2, 403—404)
Po podobnih naglasno sklanjatvenih načelih se je Župančič ravnal tudi pri besedah iz drugih sklanjatev, se pravi, v knjigo je jemal naglas, ki je bil znan
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
35
kot zastarel (vzet recimo iz narodne pesmi: srce, morje) ali pa iz nekaterih narečij (na primer sinu namesto bolj navadne sklanjatve: sina);
razen sinu, ki ga je tu skotila (I, 2, 282)
morje, da se vmiri (I, 2, 378)
nič več strahu: preveri svoje srce (I, 2, 14—15)
Vendar Župančič tudi pri tem načelu ni bil suženjsko dosleden, temveč je slovensko možnost dubletnega naglaševanja besed suvereno in sproščeno izkoriščal za kar največjo neenoličnost, na primer:
ko ne bi morje, pod nebo kipe (I, 2, 4)
Da sem bila kak silen bog, morje
bila bi v zemljo prej pogreznila (I, 2, 10—11) in nekaj milj na morje: tam je bil (I, 2, 144) da plakala v hrumeče sva morje (I, 2, 149)
Torej v popolni soseščini obe naglasni obliki (morje in morje), ne da bi Župančiča količkaj skrbelo, da utegne navadna ali nenavadna naglasna oblika potegniti za seboj tudi stilno obarvanost. Podobno dvojno možnost naglašanja je Župančič izkoristil, ne le po metrumu, celo v istem verzu:
Dvanajst je let, Miranda, dvanajst let (I, 2, 53)R
Zelo veliko bi se pri podrobnem študiju metruma in ritma našlo tudi smiselno dramatsko izkoriščenih protimetrumskih rešitev po klasičnem Prešernovem zgledu (okrog vrat straža na pomoč zavpije), ki ustvarijo čisto svojevrsten ritem v skladu s situacijo, na primer:
češ: »Stoj, ne še.« (I, 2, 36)
Tu je metrumska shema jambska: „ — „ —. ritem pa zahteva menjavo jamba in troheja: „ ———
Za podobno svobodno menjavo metrumske sheme imamo lep zgled v Epilogu, ki se začne trohejsko, pa mahoma preskoči (brez ustrezne zahteve v izvirniku) v jamb in nazaj v trohej in se spet vrne v jamb in še enkrat v trohej in jamb (Epilog, 1—10).
2. Župančič je bodisi zaradi naravnejšega ali pa bolj pesniškega poteka verza zelo pogosto uporabljal sinicezo ali pa dierezo. Z njima je preprečeval enolični vtis skandiranja, ki mu je kot tenkoslušnemu gledališkemu praktiku zvenelo kakofonično, ubijajoče in odtujevalno. Verzi s tema dvema pojavoma (zlasti s sinicezo) tako rekoč prevladujejo in Župančič se je pri nekaterih zvezah, kjer je kot drugi glas nastopil u ali v, odločil tudi za vizualno rešitev, ki ni bila v skladu s tedanjim pravopisom, čeprav se je na splošno zelo rad in disciplinirano podrejal pravopisnim določilom.
8 To dokazuje rokopisna knjiga iz ljubljanske Drame, kjer sta oba ostrivca posebej vpisana, gotovo pod Župančičevim narekovanjem.
36
Poglejmo nekaj takih primerov:
a)	Prišel sem, da ti vstrežem, da vzletim (I, 2, 190) in zemljo prosto prej — vbogi Milan! — (I, 2, 115) Vtolaži se (I, 2, 13)
in pustil praznemu se vgibanju (I, 2, 35) potresal rte vtrjene, izdiral (V, 1, 47)
b)	če za njen upliv (I, 2, 183)
udaj se ji: saj vem, da se ji moraš (I, 2, 186)
Kako je Župančič pisavo u in v uporabljal namenoma predvsem za usmerjanje bralca, ki naj kakšno zvezo bere s sinicezo ali z dierezo, lepo vidimo iz pogostih obratnih zgledov, ki oboji skupaj pričajo o tem, kako sproščeno je Župančič ravnal v teh oblikovnih pravopisnih vprašanjih. Na primer: vklene (I, 2, 116) — uklepa (III, 1, 66); vlogo (I, 2, 108) — ulogo (III, 3, 83); vživa (IV, 1, 104) — uživa (IV, 1, 154)...
Še več je v Viharju s pisavo nezaznamovanih sinicez, na primer:
Če, dragi oče, s svojo umetnostjo (I, 2, 1) Tu leži, čar. Otri si oči: pogum (I, 2, 25) in njega sveto osebo izgubljeno (I, 2, 237) Ariel, natanko izvršil si ukaz (I, 2, 238) Jug vaju opuhni, s tvori vaju ospi! (I, 2, 323—324) ponosni moji zemlji ovoj izbran (IV, 1, 82) njegova edina dedična pa knežna (I, 2, 58—59)
Tu naj mimogrede omenim še nekaj drugih Župančičevih koncesij na račun izreke ali pisave, če mu je šlo za verzno obliko, ne le za sinicezo, na primer pisava besede varuh bodisi kot varh ali varuh:
za prazne ure in manj vnete varhe (I, 2, 174) Daj nam prijaznih varuhov, nebo! (III, 3, 20)
Sem sodi tudi razkol med pisavo in izgovorom imena Ariel, tako da je treba zapis Ariel brati včasih [arjel], včasih [arijel], včasih [arjel]:
Ariel, natanko izvršil si ukaz (I, 2, 237—238)
Krasan pojav! Moj dični Ariel (I, 2, 317) sta ujela se z očmi. Prenežni Ariel (I, 2, 438) miri mi vročo kri. Prav. Ariel, pridi zdaj (IV, 1, 56—57)
Bržkone iz istega (izgovornega) razloga je Župančič posrečeno prilagodil ime Neapelj, neapeljski v Napelj, napeljski, ki se dosledno ponavlja skozi ves prevod in je nekakšna kontaminacija med izvirno italijansko obliko Napoli, angleško Shakespearovo obliko Naples in slovensko prilagojeno obliko Neapelj:
kralj napeljski (I, 2, 121) domov otožno v Napelj (I, 2, 235)
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
37
Župančič je samo enkrat uporabil tudi drugačno obliko:
plemenit Napolitanec (I, 2, 161)
3.	Zdaj bi bilo treba spregovoriti posebej o Župančičevi zvestobi v rimah, asonancah in aliteracijah. Naj ugotovim, da je v Viharju razmeroma malo rim. Večidel so omejene na pesemske vložke in epilog in pa na pastoralna prizora. Za Shakespeara precej značilni rimani konci prizorov in dejanj so v Viharju precej drugačni. Z rimo se konča le prvi prizor drugega dejanja.
Župančič je v rimah zvesto sledil izvirniku in se pri tem odločil za pretežno ženske rime, dasi je vmes tudi nekaj moških:
Pozdravljena, poslanka mnogozorna, soprogi Zevsovi vsekdar pokorna (IV, 1, 76—77) in bočiš z dveh strani svoj sinji pas mi preko gostih lok in čistih jas (IV, 1, 80—81)
Ob teh izrazito čistih rimah pa bi lahko navedli tudi manj čiste ali le pisne, ne izgovorne, na primer moj : boj, roj ali zaman : stran:
njih mrzke družbe se, to sklep je moj,
poslej ogibljem. Le se nič ne boj:
njen voz, ki vleče ga golobov roj (IV, 1, 90—92) ki sta prisegla vzdržnost: vse zaman;
ljubimka Martova se obrne stran (IV, 1, 97—98)
Pri verzih z rimo je treba omeniti, da so svojevrstna jezikovna karakterizacija »nebeščank«, ki jo je v Župančičevem prevodu lepo slediti tudi v pastoralno preprostem, naivnem besedju in skladnji.
Aliteracij je v Shakespearovem Viharju veliko, vendar Župančič ni bil povsod pozoren nanje (na primer III, 2, 3: therefore bear up, and board ’em : Zato pa čvrsto, dečki, pa po njem; IV, 1, 232—233: The dropsy drown this fool! : Naj bi te vodenica, trap), zato pa se je hote ali podzavestno odločil zanje drugje, na primer »burjastih Bermudov« (I, 2, 229) ali »krevljast kralj« (V, 1, 289) ali »topo tlako« in »menja muko« (III, 1, 6—7). Posebno lep zgled aliteracije pa je v verzu
lahno, lično plavaj ples (I, 2, 378)
popolni ponovitvi Shakespearovega
Foot it featly here and there
če ni Župančič še prekosil Shakespeara v lahkotnosti, neprisiljenosti figure in njeni funkcionalni vključenosti v situacijo.
4.	Kako je v Župančičevem prevodu Viharja zadoščeno shemi tako imenovanih polnih in skrajšanih verzov? Kakor Shakespeare v tem ni bil pretiran formalist, tako je bil sproščen tudi Župančič. Sicer je v glavnem v prevodu ohranil isto število verzov, kakor jih ima izvirnik, vendar se mu to ni povsod in sproti posrečilo. Včasih je moral porabiti kakšen Shakespearov nepoln verz
38
in ga dopolniti, včasih pa si je lahko privoščil tudi skrajšan verz, in sicer natanko tam, kjer ga ima avtor. Na primer:
sem vas je urok pribil. (V, 1, 61)
Nemudoma, te prosim. (V, 1, 101)
Župančiču se je zapisalo tudi nekaj podaljšanih blankverzov:
posvetoval, misleč, da ga več nimam. Hči (V, 1, 191—192)
za svojega priznam. Do smrti bom oščipan (V, 1, 276)
Še večkrat pa se je Župančiču blankverz še bolj podaljšal in takrat je, prosto po Shakespearovem zgledu, podaljšek zapisal v samostojen, nepopoln blankverz. Taki primeri so I, 2, 120—121; III, 1, 37; IV, 1, 158, 163; V, 1, 175—178 ...
Tako svobodnejše gledanje na verzno shemo tudi otežuje natančen pregled števila verzov v izvirniku in v prevodu, vendar je očitno, da gre za večje število verzov v prevodu kakor v izvirniku vsaj v primerih, kakor so: I, 2, 429—433; II, 1, 1—17; II, 2, 197—198; III, 1, 1—15 .. .
Podobno pa je tudi nekaj primerov, ko je Župančič kakšno Shakespearovo misel pustil neprevedeno ali izpustil cel verz. Tako se mu je zgodilo na primer v Stefanovi pesmi (II, 2, 53—57):
Saj Katičin jezik je oster ko hren,
mornarju je rekla: »Si še prerumen!
Po katranu preveč in po smoli dišiš!« —
Hej, fantje, na morje, naj k vragu gre hren!
Izvirnik se glasi:
For she had a tongue with a tang, Would cry to a sailor, ,Go hang!* She lov’d not the savour of tar nor of pitch, Yet a tailor might scratch her where-e’er she did itch: Then to sea, boys, and let her go hang.
Zlasti v verzih je moral Župančič izpustiti ali pustiti neprevedeno marsikakšno pomembno besedo ali informacijo, nekajkrat pa se mu je to primerilo tudi v proznih odlomkih, tako na primer v I, 1, 19 ali II, 2, 119.
Kljub tem razlikam med prevodom in izvirnikom pa je treba ugotoviti, da je bil Župančičev prevod Viharja za knjižno izdajo med njegovimi najskrbneje pripravljenimi prevodi, saj so drugod večinoma izpuščene še daljše pasaže, dostikrat zlasti zaradi kočljivosti ali čutnosti besedila.
II.	Jezikovna vprašanja
Ob oblikovnih prvinah so za estetsko kategorijo poetičnosti seveda odločilnega pomena zlasti jezikovne prvine. Tudi glede teh naj najprej ugotovim, da Župančičev prevod Viharja večinoma zvesto sledi izvirniku v domala vseh
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
39
pogledih, vendar bi bilo treba za dokončno oceno stilne adekvatnosti veliko temeljiteje poznati in obvladati izvirnik, se pravi ne le angleščino na splošno in še posebej Shakespearovo, temveč tudi shakespearsko stilistiko in poetiko, tako da moram v tem kratkem članku to plat pregleda v celoti pustiti ob strani.
Omejujem se torej bolj na vtis, ki ga je Župančičev prevod napravljal in ga še napravlja na slovenske bralce, zato so tudi moji presojevalni vidiki odbrani nalašč za to priložnost, ko sem si postavil za nalogo ugotavljanje poetičnosti, in sicer dokaj poljudno, brez znanstvenega aparata.
1.	Ce bi se z metodami psiholingvistike in sociolingvistike lotili razčlenjevanja Viharja, bi se nam sicer pri današnjem gledanju na ta vprašanja obetala — teoretično -—■ prava gostija, saj imamo med osebami tako mnogotere zastopnike z družbene lestvice (mornarji, suženj, točaj, šalež, brodarski, kapitan, svetnik, vojvoda, kralj, pa še duh in postave iz pastoralne alegorije), ki se znajdejo v neštetih psiholoških in dramatičnih situacijah, kakršne bi narekovale svojevrsten jezik, vendar je treba upoštevati, da Shakespeare v tem pogledu ni naš sodobnik in da so zato tudi prevajalcu že vnaprej postavljene drugačne naloge in možnosti.
Sicer je res, da je pri Shakespearu ena od temeljnih delitev besedila (na verze in prozo) po oblikovni plati precej povedna, vendar ni dosledna, tudi v Viharju ne, se pravi, da je le malo oseb, ki govorijo samo v prozi ali samo v verzih, vendar so odmiki bolj izjeme, tako da potrjujejo nekakšno socialno kategorizacijo oseb na podlagi verzov in proze.
Župančič se je v tem pogledu v glavnem zvesto ravnal po izvirniku (čeprav je to v nekaj redkih primerih zaradi povsem tehnično grafičnih rešitev težko presoditi, ali gre za verzno ali prozno shemo, na primer II, 1, 173: None, man; all idle: whores and knaves = Ne, ljuba duša; vse brez dela, vlačuga in potepin.
Ali:
I thank my noble lord. Wilt thou be pleas’d
To hearken once again the suit I made thee? (Ill, 2, 45—46)
Hvala, presvetli knez. Ali hočeš še enkrat poslušati prošnjo, ki sem ti jo že sprožil?
Kakor pa se verz in proza tu in tam neopazno prelivata in prepletata, tako se to dogaja tudi z jezikom. Prvine pogovornosti odkrivamo v prevodu ne le v proznih, temveč tudi v verznih pasusih in narobe: tudi v prozi je polno prvin izrazito knjižnega jezika, čeprav je treba v načelu priznati, da v proznih pasažah fraza nekako bolj pristno zveni, ker je ne spremljata ritem in metrum in ni zaradi njune zahtevnosti narekovanih delnih prilagoditev v besednem redu in formulacijah, in da je, obratno, pogovorna fraza v verzni pasaži avtomatsko nekoliko privzdignjena, bolj zapeta in prilagojena knjižnemu jeziku.
Poglejmo nekaj primerov iz proze:
a)	pogovornost: Stran! Mar je tem tuležem kraljevo ime! (I, 1, 19—20); Konec njegove republike je pozabil na začetek (II, 1, 164—165); odpri spet svoj gobec (II, 2, 92—93).
b)	knjižnost: Tukaj ni ne grma ne grmiča, da bi te kolikortoliko ubranilo vremena (II, 2, 18—20); Ali si izgubil pamet in sluh? (III, 2, 88—89).
40
Kakor ta stavek v bistvu zveni pogovorno, če si odmislimo vprašalnico, tako še marsikateri drug v Župančičevem Viharju: Ali naj odnehamo in potonemo? Ali bi radi šli na dno? (I, 1, 43—44). Podobno je z veznikom ako: Ako ni rojen za vislice, nam slaba poje (I, 1, 37—38). Danes je pogovorno mogoč le če.
Poglejmo še nekaj primerov v verzih:
a)	pogovornost:
No, tisto zakrožita (III, 2, 129)
s coprnijo je dobil ta otok (III, 2, 62)
b)	knjižnost:
lepše prestrli so svoj zli načrt (I, 2, 143) Njega s tem slušnim jeklom, s tremi palci, jaz denem spat za vek (II, 1, 291—292)
2.	Že pri dosedanjem pregledovanju smo naleteli na zelo pisano izbiro besed, ki obsegajo vse zvrsti in sloge, zato si zdaj še posebej pod tem vidikom oglejmo nekaj zanimivih Župančičevih rešitev:
a) stare, ljudske, pogovorne besede:
lastnik preskromne cele
in borni oče tvoj (I, 2, 20—21)
koga oklesti, ker preveč brsti (I, 2, 80—81) On, on, ti štrama (I, 2, 285) Besede te mi v uho tlačite prav proti všeči (II, 1, 113—114) in ona, mila duša, vegala je med odporom in poslušnostjo, kam naj se nagne (II, 1, 136—138) ko bo že pokopan, je kralja pretantal — saj on je duh tantanja, ves poklic mu je tantanje —■ (II, 1, 242—244) Dobro ga luckaš (II, 2, 158—159) Zdaj je zabava v kraju (IV, 1, 147)
»Krasti po žnori« je sijajna pogruntacija (IV, 1, 245—246) Ala, pošast, malo smole na prste (IV, 1, 248—-249) to te zdaj pekli (V, 1, 74)
Sem bi lahko šteli tudi precej besed, ki danes ne sodijo več med stare, temveč kvečjemu med zastarele, na primer: razustnik (I, 1, 62), hlimba (I, 2, 95), višnji mojster (I, 2, 189), ni li res (I, 2, 267), brdek (I, 2, 413), bran (I, 2, 468), ni jaz (II, 1, 210), bukve (III, 2, 103), vestnica (IV, 1, 71).
A kako, / da pametuješ to (I, 2, 48—49) v igo sramotno vklene (I, 2, 115)
Po čudni zgodi je darljiva sreča (I, 2, 178)
Ti lažnivi suženj, / ki čuti udarce, ne prijazni (I, 2, 351—352) nagli kup / zavreti moram (I, 2, 447—448)
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
41
Naša žal je nekaj / navadnega (II, 1, 3—4)
Jaz sem vas zblaznil (III, 3, 58)
i moji spremniki so neranljivi (III, 3, 65—66)
in vam po meni znani:
zalazna mora, hujša od nagle smrti (III, 3, 76—77)
Ce sem preveč vas mučil, vam odmena
bo v zadostilo (IV, 1, 1—2)
poznam njen hod (IV, 1, 102)
jaz se posprehodim, / da se upokojim (IV, 1, 162—163)
in potrpnost / tu nima leka (V, 1, 140—141)
b)	knjižne, nove, prevzete, deloma zaradi Župančičeve belokranjščine narečne besede: brodarski (I, 1, 1), znanik (I, 2, 201), jačji (I, 2, 463), janka (II, 1, 108), povratek (II, 1, 115), baš (III, 1, 1), posvedočiti (III, 3, 49), evo me (IV, 1, 34), zlodelo (IV, 1, 218), brezik (V, 1, 10), proročišče (V, 1, 244):
prvačila vsem drugim vladavinam (I, 2, 70—71)
da plakala v hrumeče sva morje (I, 2, 149)
Ta prokleta vešča (I, 2, 263)
Takrat tega otoka — / ... / ni še dičil
človeški stvor (I, 2, 281—284)
kadar, divjak, / sam nisi znal, kaj češ (I, 2, 355—356)
zgubil je drugove (I, 2, 413)
Prosim, prestani (II, 1, 26)
Pustite in počinite (III, 1, 18)
Ne, divno bitje (III, 1, 25)
podvizaj jih, ker moram mladi tej
dvojici obsenetiti oči
s svojo umetnostjo (IV, 1, 39—41)
koder se šetaš ti (IV, 1, 70)
duhovi slušajo (V, 1, 2)
Moti vas še nekaj
obsen na tem otoku in vam brani
verjeti istinitost (V, 1, 123—125)
povej, kako si se otel (V, 1, 135)
c)	oblikoslovne, naglasne in podobne rešitve, ki jih danes sprejemamo kot stileme, kot starinskosti, posebnosti ali iskanosti, pa je marsikaj tega sodilo k nujni poetiki prevajalca med obema vojnama, tako zlasti skrajšane glagolske in samostalniške oblike z nenavadnimi naglasi in podobno:
ki jo spomin potrja (I, 2, 46)
kak si prišla (I, 2, 52)
najeti hlapci mene preženo (I, 2, 131—132)
nanj so naju deli (I, 2, 148)
drzni vali (I, 2, 205), gorski vetri (I, 2, 496)
vsi pali kot od strele (II, 1, 212)
če so ktere noge Trinculove (II, 2, 112—113)
mu bo ukrala čutaro (II, 2, 163—164)
42
Z nohtmi ti izgrebem sladkih koreninic (II, 2, 181) vsi ga korenito / črte kot jaz (III, 2, 105—106) v takem / besnilu se ljudje obešajo in se tope (III, 3, 59—60) da rado voljno vsak z darmi obsuje presrečni par (IV, 1, 85—86) sem htel te spomniti (IV, 1, 168) tatem za vabo in past (IV, 1, 187) Ti trije so me okrali (V, 1, 272)
Videli smo, da ustaljene zveze, rekla, fraze in podobe dajejo Župančičevemu prevodu Viharja zelo značilno barvo. Ce pa to področje podrobneje pogledamo, ugotovimo svojevrstno dvopolnost: po eni strani izrazito ljudski, skoraj bi lahko rekel kmečki pečat jezika, kakor je bila do druge svetovne vojne prevladujoča značilnost slovenskih leposlovnih besedil, po drugi strani pa visok, literarno obarvan slog. Dostikrat sta ti prvini druga tik druge ali povsem prepleteni med seboj, da ju ni mogoče ločiti, to pa današnjega bralca in zlasti poslušalca postavlja pred dostikrat nerešljive probleme v zvezi s pristnostjo, stvarnostjo jezika kot prenašalca sporočila. S tem je bistveno osvetljena in zajeta tudi zvrst-nost, ki je dostikrat ne moremo razčlenjevati ločeno po besedah, temveč le po besedah v njihovem živem okolju in sobesedilu.
da bi vtopljenega / te plim deset prepralo (I, 1, 62—63)
Ali se spominjaš,
kaj dobe, preden sva prišla v to celo?
Težko da se, saj takrat nisi štela
treh polnih let. — Gotovo, oče, se (I, 2, 38—41) na svoje oči,
ki niso več poslej suhe, sem videl (I, 2, 432) a sladke misli te slade mi delo, ob njih mi gre od rok (III, 1, 14—15)
Zato pa čvrsto, dečki, pa po njem (III, 2, 2—3)
Trinculo, ne išči obresti: samo enkrat še sezi pošasti v besedo, pa postavim milost pred vrata in te premlatim ko slamo (III, 2, 78—81)
on sam de, / da ji ni para (III, 2, 110—111)
Do živega so me ranili, vendar postavim blažjim mislim se ob stran nasproti svoji jezi (V, 1, 25—27)
Že prej sem rekel, da je ljudski jezik z izrazito pogovornimi prvinami, kakor so: Dam mu črno na belem (I, 1, 51), kaj sem vam prizadela bolečin (I, 2, 64), Ne, kakor sem mož (I, 2, 453), Tolažba mu diši kakor mrzla kaša (II, 1, 10), Trinculo, jezik za zobe: če se boš puntal — na prvo drevo (III, 2, 41—42), Naj se gre solit tvoja čutara (III, 2, 89—90), eden je na svetu riba (V, 1, 265—266), Kakšen kronan osel (V, 1, 294), tako rekoč enako zastopan v obeh delih igre, v prozni in verzni, zdaj naj dodam še to, da ga govorijo tako rekoč vse osebe, da te prvine torej niso posebej pridržane samo nekaterim od njih in s tem
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
43
njihova značilnost, ki naj orisuje njihov značaj, miselnost, razgledanost, provenienco, psihološko in siceršnjo prtljago.
V isti sapi in v ravno taki medsebojni pomešanosti pa srečujemo tudi izrazito nekonvencionalne rešitve, enkratne knjižne zveze, ki pa jih včasih v to smer silita predvsem nenavaden besedni naglas (včasih izrecno zaznamovan z diakritičnim znamenjem, včasih pa predpisan vsaj po metrumski shemi) ali nenavaden besedni red:
a)
Niti ene duše, da ni je vnela blaznost, da se ni v obupu vila (I, 2, 208—210) z brodu, ki bil od mene je sam plamen (I, 2, 211—212) Krasan pojav! Moj dični Ariel (I, 2, 317) resnica vaša je precej nemila in nepriležna: rano tarete, ki treba ji obveze (II, 1, 144—145) marsikdaj / so z blagozvočjem svojega jezika mi le prevoljno vsužnjile uho (III, 1, 40—42) in domišljija / ne more lika si vpodobiti, ki bil bi ljub ji mimo vas (III, 1, 56—57) pregnal sočut in vest (V, 1, 76)
b)
Prinesi drv, in svetujem, urno (I, 2, 366) Nasejal bi kopriv (II, 1, 151) časi / me gadje ovijo (II, 2, 12—13) A preveč / brbram (III, 1, 57—58) ta hip, ko vas sem vgledal, mi zletelo je srce v vašo službo (III, 1, 64—65) Iz vsega srca, da, kot si tlačan želi svobode. Tu je moja roka.
Tu moja in moje srce v nji (III, 1, 88—90) potle naj / loka mlakužo (III, 2, 76) kipeči stolpi, čarobne palače (IV, 1, 152)
c)
Krasna ladja, / na nji pa vem, da mnogo žlahtnih bitij, raztreskana (I, 2, 6—8)
Mladec, ki ga vidiš, bil je pri brodolomu; in da ne medli ga tuga, črv lepoti, smela reči bi, da je brdek: zgubil je drugove in tava zdaj za njimi (I, 2, 410—414) o priliki / — kaj kmalu — vam na samem razložim, da se vam bo podprto videlo, dogodke vse (V, 1, 247—250)
44
Ob tem seveda nujno nastaja vprašanje, koliko so te in take rešitve (patina) posledica izvirnika, koliko pa Župančičeva svobodna odločitev. Sicer je primerjava prevoda z izvirnikom povsem druga in drugačna naloga, ne ta, ki sem si jo tu zastavil, vendar se tudi pri tej ne morem popolnoma izogniti temu vprašanju in bom — vsaj posredno — deloma odgovoril nanj v tretjem delu, ob primerjavi obeh variant Župančičevega prevoda.
Takoj moram zapisati, da je treba za marsikakšen besedni red, ki sem ga ravnokar navedel kot primer iskanega, nenaravnega stavka, iskati vzrok deloma v Shakespearu, deloma pa tudi v zavesti, da gre za odrsko besedilo, ki naj ustvari psihološki vtis (kadar je pač treba), kako se podoba ali misel šele sproti poraja v zavesti govorečega in ni že vnaprej določena; od tod vse polno vmesnih stavkov, medklicev, domislekov in pomislekov:
Moj brat, tvoj stric, po imenu Antonio — le pazi, prosim — brat da more biti tako brezvesten! — on, ki za teboj sem ljubil ga najbolj in mu predal države vodstvo (I, 2, 66—70)
My brother und thy uncle, call’d Antonio, —
I pray thee, mark me, — that a brother should Be so perfidious! — he whom next thyself, Of all the world I lov’d, and to him put The manage of my state
Tu vidimo, kako zvesto je Župančič v vseh pogledih — v besednih in skladenjskih — ubiral stopinje za izvirnikom. Seveda pa besedni zaklad skozi ves Vihar še malo ni nevtralen, zato si oglejmo še nekaj zgledov:
Shakespeare: and make yourself ready in your cabin for the mischance of the hour, if it so hap.
Župančič: in se pripravite v svoji kabini na zadnjo urico, če je tako namenjeno (I, 1, 28—30)
Dobesedni prevod bi bil: in se pripravite v svoji kabini na skorajšnjo nesrečo, če bo tako naneslo.
Živojin Simič in Sima Pandurovič9 sta to prevedla v srbohrvaščino:
i pripremite se u svojoj kabini za nesrečni čas, ako bi kucnuo.
August Wilhelm Schlegel10 je prevedel v nemščino takole: und bereitet Euch in der Kajüte auf Euer Stündlein, wenn es schlagen sollte.
Vidimo torej, da je Župančič očitno imel pred seboj Schleglov nemški prevod, ki ga je pripeljal na »zadnjo uro«, vendar je potem rešil celotno frazo zelo samostojno in v duhu slovenske frazeologije (če je tako namenjeno), čeprav je s tem napravljen rahel premik od Shakespeara.
S podobnim vprašanjem se srečamo v I, 1, 58:
9	Viljem Šekspir, Celokupna dela. Kultura, Beograd, 1963. Bura. Preveli Živojin Simič i Sima Pandurovič.
10	William Shakespeare, Sämtliche Werke. Ins Deutsche übertragen von August Wilhelm Schlegel... R. Löwit, Wiesbaden.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
45
Župančič:	Kaj, nam res že v grlo teče?
Shakespeare:	What, must our mouths be cold?
dobesedno:	Kaj, se nam morajo usta ohladiti?
Simič:	Sta, zar nam se usta moraju da hlade?
Schlegel:	Was, müssen wir ins kalte Bad?
Tu je Župančičeva rešitev po besedi sicer še dlje od izvirnika, vendar pomensko situacijsko zelo zadeto podaja sporočilo konkretnega trenutka.
V pregovoru iz I, 2, 465—466 se je Župančič spet naslonil na Schleglovo rešitev, vendar jo je oblikoval samostojno:
Župančič:
Shakespeare: dobesedno:
Schlegel:
Kaj, da jajce več / od pute ve?
What! I say, / My foot my tutor?
Kaj? To rečem: moja noga — moja varuhinja?
Seht doch! will das Ei / die Henne meistern?
Angleški slovarji11 sicer ne navajajo tega pregovora, našel pa sem ga registriranega v nemškem slovarju,12 in sicer z navedkom iz Schleglovega prevoda Viharja, tako da je bila tu Župančičeva naslonitev na Schlegla razumljiva.
Povsem samostojna in obenem domača pa je Župančičeva formulacija v II, 1, 58:
Župančič:
Shakespeare: dobesedno: Schlegel: Simič:
Za spoznanje vlečejo na zeleno.
With an eye of green in’t.
Z odsevom zelene v njem.
Mit einer kleiner Schattierung von Grün darin Sa gdekojom zelenom mrljom.
Tu bi bila kakor nalašč hvaležna priložnost za pregled najbolj specialnega področja prevajanja, namreč prenosa besednih iger, ki jih tudi v Viharju ni malo, vendar žal za obsežnejšo razgrnitev vprašanja ni prostora, zato se bom omejil samo na dva primera.
Prvi primer:
Župančič:	Gonzalo. Ce pestovali vsako bi bridkost,
bi, kdor jo pestuje, dobil —■ Sebastijan. Kovača.
11	The Shorter Oxford English Dictionary on Historical Principles. Prepared by William Little ... Revised and Edited by C. T. Onions ... Second Edition ... Oxford at the Clarendon Press ... Reprinted 1939. Strani XXII + 1306 in VIII + 2476. — The Oxford Dictionary of English Proverbs. Compiled by William George Smith. With an Introduction by Janet E. Heseltine. Second Edition revised throughout by Sir Paul Harvey. Oxford. At the Clarendon Press. Reprinted 1952, 1957, 1960, 1963.
12	Chr. Fr. Grieb’s Dictionary of the English and German Languages. Re-arran-ged, revised, and enlarged with special regard to pronunciation and etymology by Arnold Schröder... Eleventh edition. Berlin-Schöneberg. Mentor-Verlag.
46
Gonzalo. Res, bolest je kovač: povedali ste bolj prav, nego ste nameravali (II, 1, 16—20)
Shakespeare: Gonzalo. When every grief is entertain’d that’s offer’d, Comes to the entertainer — Sebastian. A dollar.
Gonzalo. Dolour comes to him, indeed: you have spoken truer than you purposed.
dobesedno:	Gonzalo. Ce je vsaka bridkost pogoščena, kar se jih ponudi,
dobi gostitelj — Sebastijan. Dolar.
Gonzalo. Res je, bolečina ga doleti; pravilneje si povedal, kakor si mislil.
Župančič je angleško besedno igro, slonečo na podobni glasovni vrednosti besed dollar in dolour, prenesel na dvopomensko besedo kovač, ki v pomenu bankovca deluje sicer v tej situaciji na slovenskega bralca zelo presenetljivo, a se potem, ob navezavi na reklo o bolečini, ki je kovač in kuje, pokaže kot zelo posrečena rešitev.
Schlegel:	Gonzalo. Wenn jeder Gram gepflegt wird, der uns vorkommt,
So wird dafür dem Pfleger ...
Sebastian:... die Zehrung!
Gonzalo. Ganz recht, denn er zehrt sich ab; Ihr habt richtiger gesprochen, als Eure Absicht war.
dobesedno: Gonzalo. Ce redimo vsako bridkost, ki nas doleti, gre redniku za to ...
Sebastijan.... Hrana.
Gonzalo. Tako je, ker shira; pravilneje ste povedali, kakor ste mislili.
Simič:	Goncalo. Ko se poda svakoj tuzi što ga
Snade, on dobije —
Sebastijan. Krunu.
Goncalo. Zaista dobije trnovu krunu. Rekli ste tačnije, nego što ste nameravali.
Nemška rešitev je sicer duhovita, dasi precej zapletena, vendar je srbohrvaška bržkone še boljša od Župančičeve. Vse tri pa so povsem samostojne.
Drugi primer besednih iger iz Viharja nam bo odkril, kako malo je treba, da se pokvari dobro zasnovan začetek:
Župančič:	Antonio. Vam sva se smejala.
Gonzalo. Ki sem v takem norčevanju vama nič: kar nadaljujta in se smejta meni, ki sem nič (II, 1, 183—186).
Shakespeare: Antonio. ’Twas you we laugh’d at.
Gonzalo. Who in this kind of merry fooling am nothing to you; so you may continué and laugh at nothing stili.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
47
dobesedno: Antonio. Tebi sva se smejala.
Gonzalo. Ki v primeri z vama v tej veseli norčiji nisem nič; zato se še kar naprej smejta za prazen nič.
Župančičeva razlaga »meni, ki sem nič« je torej otopila ostrino besedne igre.
Večkrat kakor v besednih igrah — ker za te je bil Župančič neprekosljiv mojster •— pa se je prikradla v prevod nejasnost sredi povsem preprostih stavkov, ki jih Župančič kdo ve zakaj dostikrat ni želel vsakdanje povedati, na primer:
Župančič:	prenagni mi usmiljenje očeta
na mojo stran (I, 2, 443—444)
Shakespeare: pity move my father
To be inclin’d my way!
dobesedno: sočutje naj gane mojega očeta, da (mu) bo naklonjen kakor jaz.
Schlegel:	Neig auf meine Seite / Den Vater, Mitleid, doch!
Tu je bil Župančič bržkone brez potrebe ali celo sebi v škodo pod Schleglo-vim vplivom, ker bi se dala misel jasneje povedati naravnost, brez Schleglo-vega ovinka: sočutje gane naj očeta, da bo / kot jaz mu vdan.
In ravno v takihle povsem samostojnih in včasih tudi deloma vplivanih rešitvah, ki se dostikrat zatekajo k preveliki samosvojosti, je bil ob nastanku Župančičevega prevoda Viharja poseben, opojen, skrivnosten čar pojočega, zvenečega besedila, ki pa je bilo včasih za igralca trd oreh, za poslušalca pa le z njegovo sugestivno močjo res razumljivo, in ravno zaradi takihle rešitev je Župančičev prevod danes, ko je časa za poglabljanja v literarna dela še manj, kakor ga je bilo včasih, in ko igralci nimajo več ob sebi zanesljivega mentorja v avtorju, pred še težjo nalogo, kako naj poslušalcu pričara Shakespearovo dostikrat okorno, zmeraj pa po svoje eruptivno sporočilo v Župančičevi prepesnitvi. Že Shakespeare je marsikakšno misel povedal v nepregledni podobi, marsikakšno pa naslonil na antično mitologijo ali na primere iz svetega pisma, tako da je današnjemu bralcu že sam po sebi teže dostopen, kakor je bil sodobniku humanistu, Župančič pa je v prevodu težavnost besedila marsikje še stopnjeval zaradi visokega, koturnskega, pesniškega sloga, ki mu je bil čas premalo naklonjen, da bi se mogel zasidrati pri slovenskih poslušalcih in pognati korenine v slovenskih pisateljih in prevajalcih in se tako spremeniti v splošno sprejeti zborni, visoki stil, kakor nalašč primeren za klasična dramska dela, pa tudi sicer za sodobna slovesna besedila. Po drugi svetovni vojni se je namreč slovenščina, tudi odrska, bolj naslonila na Cankarjeve slogovne rešitve, ker so bile bolj zrasle z živim govorom, zato mora biti današnji bralec Župančičevih prevodov zelo razgledan in zbran in mora imeti veliko smisla tudi za komaj minulo Župančičevo jezikovno iskanje, ki naj bi dalo tudi Slovencem možnost igranja francoskih klasicistov ali možnost burgtheatrskega govornega
48
sloga, drugače težko izlušči bogastvo Župančičevih slovenitev, še manj pa more njihov čar opoj iti poslušalca, ker smo danes preveč obrnjeni v povsem drugačno smer dojemanja.13
III. Primerjava obeh variant
Kako minljive in enodnevne so lahko posamezne prevajalske formulacije, se nam deloma, pa hkrati kar zadosti zgovorno odkrije že s kratko primerjavo med obema variantama Župančičevega prevoda Viharja.
Prva, rokopisna,14 je nastala jeseni leta 1929 in je bila uporabljena kot predloga za študij Viharja v ljubljanski Drami, a je bila že med študijem tu pa tam spremenjena, še več sprememb v prevodu pa je nastalo pozneje, ko je Župančič — tudi na podlagi slišanega besedila — pripravljal prevod za knjižno izdajo. Tu je zlasti prvi prizor prvega dejanja domala v celoti na novo preveden, veliko sprememb, ne le drobnih, lepotnih retuš, temveč prav bistvenih preinterpretacij pa je mogoče najti tudi sicer skozi vse tiskano besedilo. To je pravzaprav snov za eno od posebnih razprav, zato naj se je tu le rahlo dotaknem, med drugim tudi v dokaz, kako Župančič sam svojih formulacij še malo ni imel za dokončne in jih je venomer znova dopolnjeval, izpopolnjeval in zbolj-ševal, seveda vselej v novih okoliščinah, ki so po svoje vplivale na nove rešitve. Z drugimi besedami: tudi nove rešitve niso večnostne in dokončne, saj dostikrat niti niso prepričljivo boljše od prejšnjih, le nova, druga varianta.
In ker bi rad iz te primerjave izluščil samo nekaj dognanj, ki naj podprejo ali osvetlijo dosedanja spoznanja o »poetičnosti« Župančičevega prevoda Viharja, kakor sem jih poskušal načrpati iz oblikovnega in jezikovnega pregleda prevoda, naj se tudi pri primerjavi obeh variant omejim predvsem na to plat.
1. Župančič je za tisk marsikakšno besedo zamenjal, ker se mu je mogoče zdela v prvi varianti brez potrebe naslonjena na srbohrvaščino in podobno. Tako je bila ena od oseb prvotno višji mornar ali v besedilu samo višji (angleško boatswain = poveljnik krova), v knjižni izdaji pa se je odločil za staro besedo brodarski, čeprav je sicer v besedilu izraz brod, ki ga je uporabljal v prvi varianti, nadomestil z izrazom ladja (na primer I, 2, 6: Brod krasen : Krasna ladja). Tako je tudi sicer zamenjal precej srbokroatizmov, na primer: osta-vil : pustil (I, 2, 35), slušaj : ubogaj (I, 2, 38), nego : kot pa (I, 2, 45), jako verno : prav zvesto (I, 2, 78), zaščitnica : zavetnica (I, 2, 179), en čin : nekaj (I, 2, 267), poset: obisk (III, 1, 32), pozorno sem motril: ogledoval sem vneto (III, 1, 40), jaz bom malo šetal : jaz se posprehodim (IV, 1, 162), Ostavi, trot: Trap, pusti no (IV, 1, 226), Če tebe, ki si sam zrak, dimila / je beda njihova : Če ti, ki si le zrak, imaš srce / za njih trpljenje (V, 1, 21—22), Jako krut si : Kruto si ravnal (V, 1, 71—72), podanikov : podložnikov (V, 1, 167).
13	Samo zapletenemu načinu Župančičevih formulacij morem pripisati tiskarskega škrata, ki se je vtihotapil v izdajo iz leta 1942 in se neopaženo pretihotapil tudi naprej v izdajo iz leta 1970:
vsak kot zemlje / svoboda vživaj (I, 2, 488—489),
čeprav je jasno, da bi moralo biti: vsak kot zemlje / svobodo vživaj.
14	Rokopisni prevod iz Gledališkega muzeja ima številko 329 in naslov: Shakespeare: Vihar. Komedija v petih dejanjih. Poslovenil Oton Župančič. 83 tipkanih strani.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
49
2.	Dvanajst let med nastankom prevoda in knjižno izdajo ni tako dolga doba, da bi mogli že samo z leti utemeljevati posamezne razlike v obeh variantah, češ da gre za spremembe v jeziku, za spremembe v gledanju na jezik na splošno, za spremembe glede načina prevajanja. Ne. Pač pa je ta čas kakor nalašč koristen, da se v prevajalcu zbistrijo posamezna vprašanja, ki so mu ob prvem prevodu delala težave, in v Župančičevem primeru gre še posebej za dragoceno izkušnjo odrske premiere, ki mu je dala nekatere konkretne izkušnje in opažanja, da je drugo varianto lahko oblikoval z večjo umirjenostjo in sproščeneje upošteval svoj dozoreli osebni in umetniški okus.
Veliko razlik med obema variantama sodi na področje pomenskih zožitev, stilizmov in podobnega. Ko danes pregledujem te spremembe, imam občutek, kakor da se je Župančiču marsikatera od prejšnjih besed, zvez ali fraz dozdevala preveč splošna, preveč splošno znana, premalo nekaj posebnega, premalo bleščeča in zveneča in jo je samo zato nadomestil z novo, ki je bila zanj v resnici izboljšanje, novo približevanje idealu estetsko pesniškega, prazničnega, visokega besedila, namenjenega uživanju jezikovnega gurmana.
V to skupino štejem spremembe: če morete ukazati : ako morete zapovedati (I, 1, 24), ali naj vse pustimo : ali naj odnehamo (I, 1, 43—44), Ali bi radi utonili? : Ali bi radi šli na dno? (I, 1, 44), Pomiri se, ne boj se več : Vtolaži se, nič več strahu (I, 2, 13), Nič hudega : Nič žalega (I, 2, 15), mi ni nikdar prišlo na um : nikoli ni mi seglo v um (I, 2, 22), snemi mi čarovni plašč : snemi magični mi plašč (I, 2, 24), Strašni prizor razbitja : Vid strašni brodoloma (I, 2, 26), Že večkrat si začel o tem : Že večkrat si mi jel o tem (I, 2, 33—34), Spominjam se, gospod : Gotovo, oče, se (I, 2, 41), A kako, da to živi ti v duši? : A kako, da pametuješ to? (I, 2, 48—49), ki jih ne pomnim več : ki so mi iz spomina (I, 2, 65), koga poseka : koga oklesti (I, 2, 80—81), ni skrito : ni tajno (I, 2, 91), mu obljubi letni davek : obljubi letno dan (I, 2, 113), ukloni v nizek jarem : v igo sramotno vklene (I, 2, 116), iz dobrih kril rode se slabi sini : poštena krila nosijo zle sine (I, 2, 120), sveže vode : pitne vode (I, 2, 160), Koliko je ura? : Kako je pozno (I, 2, 239), kljubuješ : se kujaš (I, 2, 244), ti zmeda : ti štrama (I, 2, 285), zdaj naglo proč : stran jadrno (I, 2, 304), Za to nocoj dobil boš krče : Za to dobil boš drevi krče (I, 2, 325), učil te s trudom govora : ti vbijal govorico (I, 2, 354), od njega nič se ne zgubi : troha njega v nič ne gre (I, 2, 397), in da ne kazi ga žalost: in da ne medli ga tuga (I, 2, 411—412), Oba sta ujeta : Drug drugemu v oblasti (I, 2, 447), pusti naskok : pusti bran (I, 2, 468), Naš povod za žalost je splošen : Naša žal je nekaj navadnega (II, 1, 3—4), Prosim, nikar : Prosim, prestani (II, 1, 26), Razen vdove Didone : Izvzemši vdovo Didono (II, 1, 106), izpodriti temelj : temelj izpodmleti (II, 1, 127), in ona, mila, je omahovala : in ona, mila duša, vegala je (II, 1, 136—137), neumestna : nepriležna (II, 1, 145), Narava bi rodila vse : Narava bi dajala vse (II, 1, 166), jaz tudi ne : ni jaz (II, 1, 210), bede mežiš : mežiš, ko čuješ (II, 1, 224—225), kako ga oblačiš : se vanj zapletaš (II, 1, 234), prešini Prospera z boleznimi : okuži vsak pedanj na Prosperu (II, 2, 2—3), ker nisem drv prinesel: ker sem z drvmi počasen (II, 2, 16), to nizko delo : ta nizka dnina (III, 1, 4), in jaz bi tu sedel: jaz pa posedal tu (III, 1, 28), in bi trpel drvarsko tlako to prav tako malo kot muho okrog ust : in bi se branil te drvarske tlake kot zapljunkarice na svoja usta (III, 1, 61—63), ne išči nevarnosti : ne išči obresti (III, 2, 78), olepša : ozaljša (III, 2, 108), on sam pravi: on sam de (III, 2, 110—111), Ustregel si mi s tem, res sem vesel; radujmo se : Zve-
50
selil si me, Židane sem volje: zaukajmo (III, 2, 128—129), Včasih : Kedaj (III, 2, 149), potnik : potovalec (III, 3, 26), jaz sem vam zmedel um : Jaz sem vas zblaznil (III, 3, 58), deluje : učinkuje (III, 3, 105), vam plačilo vse poravna : vam odmena bo v zadostilo (IV, 1, 1—2), za enako igro : za enako zmamo (IV, 1, 37), oči omamiti s prevaro : obsenetiti oči (IV, 1, 40—41), ga nisem videla še v takem srdu : ga nisem videla tako kipeti (IV, 1, 145), Držim se tvojih misli : Lepim na tvojih mislih (IV, 1, 165), s trganjem : z udnico (IV, 1, 262), Moti vas še nekaj prevar : Moti vas še nekaj obsen (V, 1, 123—124), tega ne hotel bi za ves svet : ne htel bi za ves svet (V, 1, 173), Bogokletnik : preklinjaš (V, 1, 218), Vsak se trudi : Vsak se pehaj (V, 1, 256), da me bo kaznoval : da me bo krišpal (V, 1, 263), Kakšne so te zveri : Kakšni one so to (V, 1, 264), luno je strahovala : da je ravnala luno (V, 1, 270), In Trinculo se opoteka : In Trinculo se kar mota (V, 1, 279), mogočni sok : eliksir (V, 1, 280).15
3.	Delal bi krivico Župančiču, če ne bi omenil, da je katera od teh sprememb nastala tudi zaradi večje naslonitve na izvirnik, in še bolj bi mu delal krivico, če ne bi navedel vsaj nekaj sprememb, pri katerih je varianta, ki je izšla v tisku, očitno boljša, pa čeprav se tako rada veselju nad izboljšanjem tu pa tam primeša kaplja pelina, na primer: Ali ga ne slišite? : Ga ne slišite? (I, 1, 14), Prav, toda pomni, koga imaš na brodu : Dobro, vendar pomisli, koga imaš na ladji (I, 1, 21—22), uveljavite svoj ugled : pokažite svojo veljavo (I, 1, 27), Kuga ti v grlo, ti renče, preklinjaš, neusmiljeni pes : Kuga ti v goltanec, ti renčavi, bogokletni, brezsrčni pes (I, 1, 45—46), Ti nesramni ropotaš : Ti nesramni razgrajač (I, 1, 48—49), Dam mu črno na belem, da bo utonil, tudi če bi bila ladja majhna kot orehova lupina in trhla kot stara vlačuga : Dam mu črno na belem, da ne utone, tudi če bi bila ladja šibka kot orehova lupina in bi puščala vodo kakor nenasitna vlačuga (I, 1, 51—53), Kaj, da nam bodo res usta zmrznila? : Kaj, nam res že v grlo teče? (I, 1, 58), Visel bo, naj tudi vsaka kaplja zoper to prisega in zeva, da bi ga požrla : Visel bo, pa če prisegala bi vsaka kaplja, da ga pogoltne (I, 1, 63—65), je moje stvore preustvaril : stvaritve
15	Pri tem se ne morem premagati, da ne bi kot bralec mimogrede omenil, kako sta se mi ob branju Viharja že nekajkrat v mislih ponujali vzporednici, ki naj ju tu kot golo naključje samo omenim.
Pri Kalibanovem besedilu — Poljubil ti bom nogo in prisegel, da sem tvoj hlapec (II, 2, 165—166) ali: poljubil ti nogo, bodi moj bog (II, 2, 161) in: Daj, poljubi (II, 2, 170) — se mi vsiljuje ustrezni odlomek iz Cankarja, ki se lepo navezuje na Strindberga in na starejšo književnost, ki je odsev med nrimitivnimi ljudstvi še obstoječega in tudi v novo dobo prenesenega simbola podreditve: poljuba noge.
Ravno tako pa se vselej domislim Župančičeve Dume v odlomkih iz Viharja:
Ko si prišel, si božal me, obrajtal, dajal mi jagodovca, me učil imenovati večjo in manjšo luč, ki svetita ponoči in podnevi: in takrat sem te ljubil in ti otok razkazoval, študente, slatine, goljavo in roden svet (I, 2, 332—338) In:
Greš, prosim, z mano, kjer rasto drobnice?
Z nohtmi ti izgrebem sladkih koreninic:
pokažem šojo v gnezdu, naučim te loviti skočno opico; naberem ti lešnikov kopučastih; s pečin prinesem mladih utvic (II, 2, 180—185)
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
51
moje je prestvaril (I, 2, 81—82), in moja vera, kot dober oče, je rodila v njem hinavstvo : In moja vera je kot prizanesljiva mati v njem rodila hlimbo (I, 2, 92—95), vem, da je drugač ne moreš : saj vem, da se ji moraš (I, 2, 186), brez peg obleka, ki jih je držala : brez madeža vzdržala je obleka (I, 2, 218), To grdogledko : To votlooko veščo (I, 2, 269), si milil me, me cenil: si božal me, obrajtal (I, 2, 333), ples Učen vij se tu in tam : lahno, lično plavaj ples (I, 2, 379), ta šibkoumnež tu, ki pokopan ne bo imel nič boljšega spomina, je kralja malone prepričal — on je prepričevalen duh, in ves mu posel je prepričavanje — da mu je sin še živ : ta plemič šibkega spomina, ta, ki bo zapustil prav tak slab spomin, ko bo že pokopan, je kralja pretantal — saj on je duh tantanja, ves poklic mu je tantanje — da mu sin je živ (II, 1, 240—244), ki bi brbrali večno in brezplodno : ki brbrali bi dolgovezno in po nepotrebnem (II, 1, 271—272), dvajset vesti med mano in med Milanom — prej bi zmrznile in se raztajale, nego bi meni bile nadležne : dvajset vesti med mano in Milanom zmrzne prej in spet se staja, kakor pride meni do živega (II, 1, 286—288), Spozabljam se : Sanjarim (III, 1, 12), Jaz še nisem videl ženske : Jaz žensk ne poznam (III, 2, 111), Lepo vprizoril si harpijin lik : Lepo igral ulogo si harpije (III, 3, 83), ti ukazuje, da vse to ostavi: veli, da vse to pusti in napravi (IV, 1, 72), se razbline : se razsuje (IV, 1, 154), iz take smo snovi, kot sni, in malo to življenje : Iz take smo snovi kot sanje, in drobno to življenje (IV, 1, 156—157),16 sem kanil to ti reči : sem htel te spomniti (IV, 1, 168), Kot veste že, repijo od pijače : Povedal sem že: zaripli so bili od pitja (IV, 1, 171), umor je prvo : ubijta ga najprej (IV, 1, 234), žila ti bije prav kot res iz krvi : žila ti bije kot iz mesa in iz krvi (V, 1, 113—114), Da se borite za deset kraljestev : O, pričkajte se za deset kraljestev (V, 1, 174), kar boste odobravali : da se vam bo podprto videlo (V, 1, 249).
4.	Preostane mi torej še pregledati nekaj sprememb, nastalih očitno predvsem zaradi značilne Župančičeve naglasne poetike. V knjižni izdaji je zelo veliko besed (nad sto) opremljenih z naglasnimi znamenji. Pri nekaterih od njih so bila ta sicer koristna za orientacijo pri branju zaradi morebitnih homografij (svétnik in svetnik, králjevo in kraljévo, dóbe in dobé), zelo veliko naglasnih znamenj pa je pravzaprav nepotrebnih, ker je v verzu naglas določen že po metrumski shemi, vendar so znamenja eden od davkov dobi, ki je rada naglašala, rajši kot danes. Po drugi strani pa naglasna znamenja pri Župančiču pričajo o njegovi izrecni želji, da je treba tako brati (v igó sramotno, zvesélil si me), zlasti še pri besedah in oblikah, kjer je bil predlagani naglas že tedaj manj splošno v rabi (vodé, rosé, sinú, drvá, morjé, zemljé, v úho, glavó, ovijó, hlápcujem, loká, rokám), prav posebej pa so skoraj dosledno zaznamovani z naglasnim znamenjem vsi prislovi tipa skrbno (zvesto, slabo, trdno, težko, živo, srčno, presrčno, krasno).17
16	Ob tem pogosto navajanem citatu sem se spomnil, kako je profesor Avguštin Pirnat želel od Župančiča samega zvedeti, zakaj je spremenil prejšnjo formulacijo. Dobil je odgovor: Ne vem. To pa je tisto, o čemer sem prej rekel, da je snov za posebno razpravo. Tudi prevajalec je kakor izvirni ustvarjalec podrejen svojevrstnemu notranjemu ritmu in razpoloženju.
17	V rokopisni varianti naglasnih znamenj seveda ni (iz povsem tehničnih vzrokov, ker jih tipkarica na pisalnem stroju pač ni imela), zato pa so v rokopisnih izvodih iz Drame naglasna znamenja vnesena s svinčnikom in pričajo, kako si je posameznik poskušal urediti ritem besedila po Župančičevih željah z vizualnimi znamenji.
52
Da pa je šla Župančičeva misel in skrb ob pripravi prevoda za tisk precej ali zelo tudi v tej smeri, namreč v smeri zvenečnosti, dosežene na podlagi izrazitih, največkrat nenavadnih naglasov, nam pričajo spremembe besedila, ki so v neposredni povezavi ravno z naglasi, na primer: si divje vode vzburil : vode si divje vzburil (I, 2, 3), krik me zadel je prav v srce : krik mi je udaril prav ob srce (I, 2, 8—9), ta hip te prosi, da odpri uho : prav ta minuta trka ti na uho (I, 2, 37), Ce pomniš kaj, preden si prišla sem, morda, kako si prišla : Ce pomniš kaj, preden si sem prišla, morda, kak si prišla (I, 2, 51—52), Srce mi krvavi, o, če pomislim : O, srce krvavi mi, če pomislim (I, 2, 63—64), da sva jokala v morski šum : da plakala v hrumeče sva morje (I, 2, 149), Od tvoje čudne zgodbe me je objela utrujenost: Od čudežne te zgodbe me je obšla dremavica (I, 2, 306—307), Prinesi drv, in pazi, da boš uren : Prinesi drv, in svetujem, urno (I, 2, 366), Besede te mi tlačite v uho : Besede te mi v uho tlačite (II, 1, 113), ko se mi zdel bo Febov voz potrt in noč v verigah spod : ko se mi zdeli konji Febovi bodo hromi in noč v verige speta (IV, 1, 30—31), vam, ki noga v pesek vam ne vtisne sleda, kadar podi Neptuna ob oseki, ob plimi pa beži pred njim : vi, ki brez sleda v pesku noga vam podi uplahujoči val in vmika pred njim se, ko vzkipeva (V, 1, 34—36), Vdolbite z zlatom v večne stebre : Z zlatom v večne zasekajte stebre (V, 1, 207—208), Prekrasno, moj tekač : Krasno, moj jadrnik (V, 1, 241).
Prav gotovo je bil Župančič povsem svoboden v postavljanju naglasnih znamenj in ravno tako tudi pri izbiri med navadnimi in manj navadnimi naglasi pri posameznih besedah. Tega mu ni predpisoval izvirnik, saj je jasno, da kot prevajalec s tem ni hotel dajati besedilu arhaične patine, ker je šlo za starega avtorja. Videli pa smo, da so ravno naglasna znamenja (vizualno) in nenavadnejše naglaševanje (slušno) tudi ena od značilnosti Župančičevega prevoda Viharja. Sicer je res, da gre za odrsko besedilo, namenjeno govorjenju, in da je Župančič kot odrski praktik svoje besedilo predvsem slišal, vendar je ob povsem tehničnih naglasnih znamenjih (tako je na primer razen v začetku igre v tisku zaznamoval vse sem = semkaj, da jih je ločil od glagolske oblike (jaz sem), zapisal tudi precej naglasnih znamenj, kjer že takrat skoraj sploh ni moglo biti dvoma glede branja (pod nebo, otok, navodil, razorožim, obujali). Z njimi in z nezapisanimi, a z metrumsko shemo predpisanimi manj navadnimi naglasi je v celoti predpisal ritem svojega prevoda in ta je včasih prav zaradi nenavadnejših oblik izbrušen kakor kristal, prav zaradi tega s samosvojim pečatom bleščeč in tudi za današnjega navadnega bralca sicer še zmeraj pesem, kakor je bila za bralce med obema vojnama, vendar se danes žal bolj čuti v njem stara patina, kakor se je čutila med obema vojnama. Pokazalo se je, da je bila naslonitev dela poetičnosti na naglasno zvenečnost zaradi drugačnega današnjega gledanja na ta vprašanja sem ter tja podobna zidavi na prerahel pesek.
Druga od Shakespeara v bistvu neodvisna prvina Župančičevega prevoda Viharja je njegova skrb za zunanji in notranji ritem besedila. Tu je imel Župančič preroško srečnejši čut, saj se v bistvu še danes ravnamo po spoznanjih, kakor jih je pred šestdesetimi leti zapisal v članku Ritem in metrum. Videli smo, kako se je sam praktično ravnal po svojih načelih, in sicer ne glede na predpise pravopisov. Pri tem mislim na pisavo z u ali z v pri besedah kot vpliv ali upliv, vgledati ali ugledati. Ker je tako skoraj dosledno pomagal bralcu s pisavo, sodim,
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
53
da je imel pred očmi bralce po črki, dasi moram priznati, da je bil mojemu rodu izgovor siniceze ali diereze že povsem jasen, če sta ga predpisovala metrum in ritem, tako da je bila Župančičeva pisava uloga : vgled bolj kurioziteta kot pa nujna potreba, saj je bilo jasno, da je treba u ali v izgovarjati dvoustnično, kakor hitro je šlo za sinicezo, in da ju je treba izgovarjati ujevsko, kadar je šlo za samostojen zlog.
Ce se je torej Župančič, ki je imel izreden posluh za jezik, kljub temu odločil za pisavo, za kakršno se je, se je gotovo ali vsaj najbrž v isti želji, s kakršno se je odločil za nekatera naglasna znamenja: v bralcu je hotel ustvariti vtis slovesnosti, posebnosti, izjemnosti, izbranosti, nekonvencionalnosti.
Naglasna znamenja, izbira redkih naglasov in izbira posebnih besed, to je bila ena od njegovih metod, kako doseči nevsakdanjost, in v tej smeri moramo iskati tudi naprej, v vezavi besed s predlogi, v povezavi besed v stavke, v posebnem besednem redu. V tem je, mislim, tudi prevod Viharja v sebi dosledno umetniško, estetsko enotno zamišljeno delo, prežeto z vso skrbjo za slovenski visoki, poetični slog, in ga je tako treba tudi presojati.
Dušan Moravec
ŽUPANClC IN GLEDALIŠČE
Ko je zasnoval Oton Župančič po mučnem, dolgoletnem premoru nov pesniški venec »Med ostrnicami«, je vpletel vanj tudi izpoved, pozneje znova natisnjeno na prvem listu njegove poslednje zbirke:
Meni je treba velike tišine, toliko let me je ovijal hrum, od njega me boli srce in um, in v njem mi preglušena duša gine.
Ni mogoče zanikati, da je mislil s temi verzi in z besedami o »slovenstva trdi tlaki« pesnik tudi ali celo predvsem na svojo službo gledališki hiši. Službo, ne delo — ob sleherni priložnosti je ponavljal in tudi javno izjavljal, da ne dela nič, da je »suženj poklica, daleč od dela, ki bi ga moral opravljati« in edina svetla želja mu je bila, da bi se umaknil v svoj svet ustvarjalne tišine. Ob urah, ko je bil iskren samemu sebi, je sovražil to novo, neizprosno muzo, ki mu je vzela svobodo in ga odtegnila oni drugi, ki jo je »v mladosti srčno ljubil« in mu je »v bojih stala vseh ob strani«, mrzil je njen objem in se mu hkrati radevoljno predajal, od prvih zrelih pa do poslednjih let.
Ko je 1912. leta prvič in 1920. drugič nastopil dramaturško službo pri slovenskem gledališču, je hotel premakniti njegove temelje in mu razmakniti obzorja. Dve stvari sta ga posebej vznemirjali: želja, da bi mu mogel dvigniti raven z odbiranjem žlahtnih, dotlej premalo upoštevanih dramskih besedil in pa skrb za lepoto odrske besede. Že prvi dan je poskušal uresničiti oboje. Odločno je obrnil hrbet tistemu dramskemu sporedu, ki se je zgledoval pri teatrih dunajskih predmestij in je skušal ustreči okusu nevzgojenega ljubljanskega občinstva. Začel je s Calderonovim Sodnikom zalamejskim in dal v njem Verovšku eno redkih priložnosti, da pokaže svoj resnični dar, mislil je na Čehova, na Vojno-
54
vica, na Shakespeara in Moliera, znova je dal igrati Cankarja. Hkrati se je odločil, da demokratizira nenaravni odrski govor, veljaven desetletja: odpravil je tako imenovano »elkanje« in uvedel, kakor je pol za šalo pol zares dejal »vekanje«, trdno prepričan, da to ni samo »vprašanje blagoglasja ali neblago-glasja, torej ne samo estetsko vprašanje, nego je socialno, moralno vprašanje, vprašanje naše samozavesti in samostojnosti, našega značaja in naše odkritosti. Ali spoštujemo sebe in svoje bistvo, ali se, prava jara gospoda, sramujemo svojega izvora in ga hočemo zatajiti z neko laži-eleganco? — Ali hočemo ustvariti popolnoma nedemokratično dva jezika, se oddaljevati čedalje bolj od preprostega ljudstva, ki nam je gojilo naš jezik in ga branilo v časih, ko je bilo vse naše meščanstvo potujčeno? Da, to je vprašanje krinke in obraza. In kako je naš publikum, še ves zaverovan v simbol Krpanove kobile na gledališkem odru, sprejel Župančičeve pobude? Hiša se je iz dneva v dan bolj praznila in prvi slovenski dramaturg jih je moral umakniti.
Gledališču je namenil Župančič domala vsa svoja zrela leta, kot kritik in svetovalec, urednik, dramaturg in čuvar jezika, kot tajnik in pozneje upravnik. Namenil pa mu je tudi dober del svojega ustvarjanja. Ne samo kot prevajalec, četudi upravičeno prištevamo velik del tega njegovega opusa k ustvarjalnemu delu, posebej še mojstrske prepesnitve Shakespeara ali njegovega Cyrana, o katerem radi trdimo, da je Župančičevo besedilo lepše od francoskega izvirnika. Temu gledališču pa je želel nameniti tudi vrsto izvirnih odrskih besedil, četudi se je po mučnih zapletih okrog Veronike Deseniške umaknil. In vendar tudi ta poetična tragedija kljub vsem pomislekom, pa naj jim že pritrjujemo ali jih zavračamo, ni samo »ritmična ekstaza našega jezika, slovesna velika maša slovenske besede«, kakor je zapisal pesnik o Cankarjevi Lepi Vidi, temveč je tudi še danes in bo jutri vabljivo odrsko delo za ustvarjalce na oni strani in za spremljevalce na tej strani gledališke rampe.
Odbiranje dramskih besedil in skrb za odrsko govorico, to je bil njegov gledališki svet. Visokih položajev si ni želel, saj mu je bil »prav vsak javen nastop neizrečeno mučen«. In vendar: ko je stalo to gledališče na razpotju in je čutil, da bi mu bila njegova roka v oporo in da bi ga utegnil njegov um preudarneje voditi, je prevzel tudi to »slovenstva trdo tlako«, vrhovno vodstvo gledališča v času, ko se je imenovalo Narodno, ni pa se smelo imenovati — slovensko.
Tudi kot šef obeh gledaliških hiš je ostal predvsem dramaturg, tenkočuten estet; še zmeraj je hodil k vajam poslušat, kako zveni beseda z odra in kako posredujejo odrski ustvarjalci pisateljevo delo poslušalcem. Presojal je z ostrim čutom dramaturga, ravnal pa je kot strpen šef, ki nikomur ni hotel vsiljevati svojega mnenja. Nemara najbolj značilen primer je bila domiselna, pa hkrati samovoljna uprizoritev Pohujšanja v dolini šentflorjanski jeseni 1928. Novi upravnik je čutil, da je izgubila farsa vso poezijo, vso lahkotnost, da so rodoljubi spremenjeni v odurne spake, da se je izgubila »vsa domačnost, slovenskost dela«, skratka, da gre za »eksperiment brez genijalnosti«, ki razkazuje »omejeno slovenstvo«, medtem ko je Cankar »kljub satiri vendarle jasnina«. Vse to spoznanje pa je zaupal občutljivi dramaturg le svojemu dnevniku, tolerantni upravnik pa je dovolil, da je šla predstava na oder, kakor si jo je zamislil režiser.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
55
Res, umetniška podoba predstave mu je bila tudi ta čas poglavitna skrb. To pa še zdaleč ne pomeni, da bi ne bdel nad vsemi tistimi na pogled nepomembnimi drobnimi in obrobnimi rečmi, brez katerih ni gledališča. Isti dnevniki, iz katerih smo si izpisali njegove misli o Pohujšanju, hranijo pričevanja o njegovi skrbi za jezik in repertoar, za pevce in igralce, pa tudi za reklamo in razvrstitev abonmajev, za plače, podpore in inkaso, za kostume in celo za baletne čeveljce, za knjižnico in gledališki list, za samostojno hišo in za brezupno tekmo z zvočnim filmom, za gostovanja in odlikovanja, pa tudi za kurivo in odrske žarnice, za prepih med skušnjami in za dober zrak pri predstavah.
Šele »surovi čas« ga je odtrgal od gledališča in še se je vrnil vanj v prvem letu svobode, ko je z zanosno besedo vabil stare in nove sodelavce, naj z vedro voljo začno novo razdobje njegovega razvoja.
Še eden njegovih poslednjih esejev, napisan že v letu slovesa od življenja, je bil pozdrav gledališču ob njegovem delovnem prazniku: »Živi in mrtvi mi preletavajo misli, kadar se spomnim svojih gledaliških let...« Spomin se mu je vračal k »samotarskemu molčečniku« Borštniku, k Verovšku, ki mu je pomagal odkrivati njegov drugi igralski obraz, k »visoki, vase zamaknjeni gospe Zofiji«. Pozdravljal je tovariše »mnogih res hudih let« in zapisal »danes mi je sploh čudno, da smo jih prebili«, zatem pa se je obračal v sedanjost in prihodnost in blagroval najmlajše člane, ki da jim je dano to, o čemer so »sanjali naši Borštniki«, hkrati pa jih je tudi svaril, da »prave umetnosti ni doseči brez krepkega napora«.
Skoraj pol stoletja v gledališču ali za gledališče, tak je obračun Župančičevega dela; o njem zgovorno pripoveduje tudi razstava Slovenskega gledališkega muzeja, pripravljena ob današnjem prazniku. Vabimo vas, da si jo ogledate.
Smiljan Samec
SPOMIN NA ŽUPANČIČA IZ OPERE
Že po izidu slavnostne številke »Sodobnosti«, ki je bila posvečena spominu na Otona Župančiča ob stoletnici njegovega rojstva, me je Bojan Štih nagovoril, naj bi tudi jaz napisal kaj v njegov spomin, saj me je prav Oton Župančič kot upravnik tedanjega Narodnega gledališča 1. 1938 angažiral za dramaturga v Operi, in sem torej tudi sam imel nekaj osebnih stikov z njim. Ti stiki seveda precej zaostajajo za odnosi od mene starejših kulturnih in javnih delavcev z njim, vendar nekaj le lahko obudim, bodisi osebnih spominov nanj, ali pa lahko zapišem na splošno o njem kaj v zvezi z našo Opero.
Da je bil Župančič že od moje rane mladosti, vse od »Cicibana« naprej, poleg Prešerna, a ta šele pozneje, tudi moj najljubši pesnik, ni nobeno presenetljivo odkritje. To dediščino sem najbrž deloma povzel že po svojem očetu, pesniku Janku, ki ga je nad vse visoko cenil in včasih tudi sam stopical po njegovih stopinjah. Sicer pa je moj oče kot ustanovitelj in prvi urednik mladinskega mesečnika »Novi rod« po prvi svetovni vojni v Trstu znal — mimo vrste tedaj najbolj uglednih slovenskih pisateljev in pesnikov — pridobiti tudi Otona Župančiča za sotrudnika tega lista. Tako sem torej že od mladih nog lahko postal privrženec dobre literature in v pesništvu ter prevajalstvu (zlasti
56
še ob njegovem »Cyranoju de Bergeracu«) mi je ostal Župančič vse do danes nedosežen vzor.
Navzlic očetu pesniku, ki se je 1. 1934 iz Maribora preselil v Ljubljano, pa kot dijak in študent seveda nikoli nisem niti sanjal, da bom kdaj smel stopiti v osebni stik in delovno podvrženost z velikim pesnikom in upravnikom gledališča, še manj pa, da bom kmalu po Jušu Kozaku tudi sam kdaj sedel na ta upravniški stol. Neposreden povod in prva stopinja za tako mojo življenjsko in delovno prekretnico, ki me je domala za trideset let tesno povezala z gledališčem, pa je bil v resnici prav banalen. Bil sem sicer vse življenje zvest obiskovalec gledaliških predstav, tako kot dijak v Mariboru in pozneje kot študent v Ljubljani, vendar misel na delo v gledališču me ni nikoli mogla obiti.
Pa se je zgodilo, da sem v študentovski druščini imel prijatelja, ki je kot amater tudi komponiral, in ta se je spričo vrste svojih skladbic domislil, da bi se preizkusil tudi kot avtor tedaj modne operete. Sam je torej napisal besedilo in ga opremil z ustreznimi glasbenimi točkami in vse to predložil tedanjemu ravnatelju Opere Mirku Poliču. Ta se je dovolj ugodno izrazil o glasbenem delu njegove operete, zavrnil pa je besedilo in mu svetoval, naj se poveže s pesniško in pisateljsko bolj verziranim človekom, ki naj besedilo na novo predela oz. napiše. No, in ta prijatelj se je na nasvet najine druščine obrnil name, naj bi to delo prevzel in opravil. Po kratkem premisleku sem njegovi prošnji ustregel in tako je njegova opereta 1. 1937 z zadovoljivim uspehom prišla na oder. Ker pa sta ravnatelj Polič in dramaturg Josip Vidmar, ki je takrat še opravljal dramaturške posle tako v Drami kot tudi v Operi, uvidela, da imam nekoliko verzifikatorske spretnosti, sta mi v nadaljnjem takoj naložila še nekaj tujih odrskih del v prevajanje. Vse to je odobril tudi tedanji upravnik Župančič, ki je kajpak zvesto hodil tudi na premiere v Operi in vsakokrat prisluhnil v znatni meri tudi pevskemu tekstu. Mojim prevodom ni nikoli ničesar oporekel.
Cez kako leto dni pa sta Polič in Vidmar glede mene stopila še za korak dalje. Dramaturg Vidmar je večino svojega časa in dela, razumljivo, posvečal predvsem Drami in veliko manj Operi, zato sta se v sezoni 1938/39 s Poličem domenila, da predlagata Župančiču, naj bi angažiral posebnega opernega dramaturga, in sicer mene, ki sem se že izkazal z nekaj dobrimi prevodi. Župančič tega predloga ni odklonil, imel pa je pomislek. Dramaturg v Operi bi moral biti v tistih časih hkrati tudi lektor, ki bi na vajah bedel nad izgovarjavo včasih tudi tujerodnih pevcev, in v to mojo pravorečno sposobnost je nekoliko podvomil. Po rodu sem namreč bil iz Trsta, na klasično gimnazijo pa sem hodil v Mariboru, zato je bilo res vprašanje, ali bom dovolj vešč lektorstva v ljubljanskem gledališču. Poklical me je k sebi in mi dejal, da prav rad verjame vsem drugim mojim sposobnostim, a da bi se prepričal, da obvladam tudi veljavno pravorečno izgovarjavo, mi je predlagal, naj pripravim kateri koli tekst in ga pred njim preberem. Sprejel sem njegov predlog in že drugi dan prišel spet k njemu »na izpit«. V svoji mladostni zagnanosti sem bil celo tako predrzen, da sem Župančiču prebral nekaj poglavij svoje lastne daljše mladinske pesnitve, ki je pa pozneje nikoli nisem dokončal. Poslušal me je in nazadnje rekel: »No, bo šlo.« Tako sem torej pri njem opravil zahtevani izpit in podpisal pogodbo za opernega dramaturga. Izgovoril pa sem si še ta »privilegij«, da bom smel, kadarkoli bom v pravorečnem ali jezikovnem dvomu, priti k njemu na posvet.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
57
In tako sem večkrat hodil iz Opere v Dramo in prosil Župančiča za mnenje o kaki nadrobnosti. Nekoč sem se pri njem celo hudoval nad tedanjim pravopisom, ki je bil v nekaterih svojih detajlnih postavkah nekoliko nedosleden. In prav mi je dal tedaj. Pozneje so mi povedali, da mu moja vprašanja niso bila v nadlego, in da me je prav rad sprejemal in se z menoj pogovarjal. Za prikaz, kako je tudi on včasih mukoma iskal kak izraz, naj navedem zanimiv primer iz svoje tedanje dramaturške prakse, ko sam nisem našel izhoda. V začetku 1. 1940 je namreč takratni šef baleta in koreograf inž. Peter Golovin pripravil baletno premiero in uprizoril Čajkovskega balet, ki nosi izvirni ruski naslov »Ščelkunščik« (nemško: »Nussknacker«, francosko pa »Casse-noisette«), kar pomeni pripravo, s katero tremo orehe. Niti jaz niti Ciril Debevec in tudi ne drugi v Operi nismo vedeli za ta pojem slovenskega izraza. Stopil sem torej k Župančiču in ga prosil za pomoč. Pa tudi on se za to pripravo ni domislil slovenskega izraza. Tuhtal je in tuhtal in vmes govoril: »To je nekaj, kar škrta, hresta, kar...« In tako je nazadnje predlagal, naj »Ščelkunščiku« damo naslov: »Hrestač«. Nekaj mesecev po premieri pa sem pri brskanju po Pleteršniku slučajno naletel na izraz »trlec«, ki menda še živi na Štajerskem. Ponosno sem stopil z njim k Župančiču, ki pa je malone nevoljno zamahnil z roko, češ: zdaj je, kar je. In tako je »Ščelkunščik« v Operi vse do danes ostal »Hrestač«, nemara v Župančičevo opombo, čeprav je »Trlec« brez dvoma povednejši.
Potem sem vse več prevajal, predvsem za Opero, a Vidmar mi je dal tudi nekaj dramskih del v prevajanje in Župančič mi nikoli ničesar ni oponesel. Drugoval sem tudi z Nikom Štritofom, ki je veljal takrat za izvrstnega opernega prevajalca, in se marsikatere »operne« prevajalske skrivnosti pri njem naučil. Tako sem sčasoma postal pravi operni prevajalec in sem do danes prevel za Opero že več kot sto del. Štritof pa kot prevajalec pri Župančiču ni imel vselej posebne sreče. Do svoje smrti 1. 1944 je na novo prevedel blizu petdeset oper in to predvsem repertoarnih del, pri katerih je prejšnje prevode, ki so nekateri datirali celo iz prejšnjega stoletja, popolnoma zavrgel. Župančič, ki je zamlada sam nekaj del prevedel ali vsaj temeljito popravil tudi za Opero, je dobro vedel, kaj je na starih prevodih bilo dobro in kaj ne. Saj je npr. že Josip Vidmar povedal iz svojih spominov, da mu je, ko je sam prevajal oz. popravljal besedilo Gounodovega »Fausta«, Župančič pri Sieblovih stihih zabičal, naj ohrani Funt-kova prevedena verza: »Rožice ljubljene ve, prosite za me!«, češ da zanju ni moč najti boljše obdelave. In tako je tu Vidmar ostal pri Funtku.
Nekaj podobnega pa je tudi bilo, ko je Štritof 1. 1941 začel na novo prevajati Smetanovo »Prodano nevesto«. Župančič je namreč tedaj Štritofu naročil, naj ohrani vse tiste Funtkove verze, ki so spričo dolgoletne odrske rabe med poslušalci skorajda ponarodeli. Štritof pa pri svojem novem prevodu »Prodane neveste« te Župančičeve želje ni dovolj upošteval in je celotno besedilo pač »bolje« prevedel. Tako je tudi za znano Kecalovo arijo: »Vem za mladenko, / ta je bogata, je bogata. / Dom dobode, dom dohode, / skrinjo polno zlata« bolje na novo prevedel, saj ga je mimo oblike »dobode« motil tudi naglas »zlata« namesto »zlata«. Župančič pa je bil zavoljo tega tako hud, da je Štritofu odmeril znatno nižji prevajalski honorar, češ da je delal silo vsemu tistemu, kar je bilo pri Funtku dobrega. In tako Štritofu, ki se je nato skesano vrnil na »dom dobode«, tudi ta poteza ni več pomagala. Vendar je tako na odru vse do danes tudi ostalo. No, Štritof pa je vsemu nakljub bil prva avtoriteta, ki je
58
dvignila operno prevajalstvo na sedanjo raven. Ta pa je nedvomno višja kot v drugih jugoslovanskih jezikih.
Sicer pa Župančič, zlasti v svojih mlajših letih, navzlic temu, da se je vselej pretežno ukvarjal z Dramo, le ni bil povsem daleč tudi ne od Opere. Iz zajetne knjige »Repertoar slovenskih gledališč 1867—1967«, ki jo je v počastitev stoletnice Dramatičnega društva s sodelavci pripravil Dušan Moravec, izdal pa Slovenski gledališki muzej, izhaja, da je Oton Župančič že 1. 1898 izpopolnil Lebanov prevod »Aide«, naslednje leto pa samostojno prevedel »Netopirja« Joh. Straussa. Leta 1905 je nato prevedel Thomasovo opero »Mignon«, 1. 1908 Planquetovo komično opero »Korneviljski zvonovi« in še 1. 1909 Audranovo opero »Mascotte«. Odtlej sam za Opero ni več prevajal, zato pa je 1. 1934 izpopolnil Štritofov prevod Bizetove »Carmen«, ki tako še danes velja za enega najboljših naših opernih prevodov. Tudi ko se je pozneje Štritof opogumil in v samozaložbi izdal svoj prevod Puccinijeve »La bohème«, je njegov prevod pred natisom pregledal tudi Župančič in ga odobril.
Težave in pasti opernega prevajanja so torej bile tudi njemu dobro znane, zato je kot upravnik tudi znal dober operni prevod upoštevati in primerno nagraditi. Sam moram reči, da sem vsa tista svoja prva gledališka leta imel pri njem dobrohotno podporo, ki me je nekoč vmes tudi ohranila pri gledališču.
A to je že druga povest.
Danilo Švara
ŽUPANČIČEVA POEZIJA IN MOJA GLASBA
Ko smo 1. 1915 bežali iz Gorice, kamor so kmalu nato padale italijanske granate, nas je mnogo študentov prišlo na gimnazijo v Kranju in tam je poučeval slovenščino in nemščino pisatelj in pesnik dr. Ivan Pregelj. Njegova predavanja so pričevala o širokem obzorju in o temeljitem poznavanju svetovne in slovenske literature. Bil je velik občudovalec Otona Župančiča in v vseh petih letih nam je poskušal približati njegovo poezijo in od nas zahteval, da jo znamo tudi na pamet. In vse do mature nas je spremljala Župančičeva poezija. V dijaškem krožku sem recitiral njegovega »Cigana«, kupil sem prve izdaje zbirk Samogovori in Cez plan.
Še kot osmošolec sem skomponiral za mešani zbor njegov »Ej mačice, kdaj pa ste splezale«, a tudi »Z vlakom« me je zelo mikala, pa je bila za moje znanje pretežka. Bil sem že dober pianist in v sedmi gimnaziji sva s pevko Krobševo priredila koncert, na katerem je pela Pavčičevi pesmi »Ciciban cici-fuj« in »Uspavanko« na Župančičeve tekste. Sestra Oskarja Deva, ki je kot skladatelj, pianist in dirigent vodil glasbeno življenje v Kranju, Mira Costa-perari pa je pela njegovi »Mak« in »Kanglico«. Najbolj smo pa doživljali Župančiča, ko je prišel v Kranj 1919 recitirat svoje poezije. Dvoranica v »Čitalnici« je bila natrpana in študenti sedme in osme smo na vzpodbudo Ivana Preglja skoraj polnoštevilno poslušali Župančičeve pesmi. Anton Lajovic je skomponiral pesmi in zbore na Župančičeve tekste in ko sem končal mnogo let pozneje študij kompozicije, je bilo moje prvo delo po Sonati in kvartetu Župančičeva »Vizija«.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
59
Njegovi verzi kot da so mi bili vir invencije in široko zasnovana skladba v štirih stavkih za sole, zbor in orkester še danes zavzema v obsežni vrsti čez sto mojih opusov pomembno mesto. Zasnovano v atonalnem polifonem stavku je kljub prvi nagradi, ki ga je dobilo na razpisu Glasbene matice za simfonična dela s soli in zborom, čakalo petnajst let na prvo izvedbo. Zbor je pripravil Rado Simoniti, dirigiral sem pa sam. Zanimivo je, da je tedanji ravnatelj ljubljanske Opere Mirko Polič, ki je bil sam v komisiji pod predsedništvom Vaclava Talicha in ki je vodil zbor Glasbene matice ter z njim izvajal težka dela kot Faustovo Pogubljenje, Mrtvaški ženin in druge, izjavil, da je Vizija neizvedljiva za naše zbore. Pozneje pa jo je tudi Marko Munih izvedel s filharmoničnim orkestrom in zborom.
Po »Viziji« sem komponiral opero »Kleopatro« in po njej iskal primeren slovenski tekst. Leta 1938 je bila na repertoarju Drame predstava »Veronike Deseniške« v režiji Cirila Debevca in v izredni zasedbi. Hodil sem na več predstav in takrat se mi je porodila misel na opero »Veronika Deseniška«. Napravil sem sam libreto v štirih dejanjih in šel z njim k Otonu Župančiču, ki je bil takrat upravnik gledališča. Libreto mu je ugajal, samo zadnje dejanje v ječi se mu je zdelo premalo dramatično za to težko dramo. Svetoval mi je, naj napravim iz drugih dram na isto temo »tableau«, to je veliko sodno sceno z zborom. Potem sem prečital Jurčiča, Tomiča in Novačana ter se odločil za Tomiča. Samo sklepno sceno sem vzel po Novačanu. Napravil sem libreto zadnjega dejanja v Tomičevem originalu in ga nesel pokazat Župančiču. Pozorno ga je prečital in sodil, da bo to zelo dobra kulminacija opere. Prosil sem ga, naj mi to dejanje prevede, da bi bil libreto jezikovno enoten. Rekel mi je, da je že zelo daleč od tega jezika in da bi res ne mogel tega storiti. Svetoval mi je, naj se obrnem na Antona Vodnika, ki da je najbližji njegovemu pesniškemu jeziku. Vodnik mi je to dejanje prevedel in jaz sem 7. 7. 1939 začel s kompozicijo ter 25. 7. — torej istega meseca končal klavirsko partituro prvega dejanja. Drugo dejanje je bilo gotovo 22. 8. istega leta. Ko sem pisal partituro na čisto, je prišla okupacija in kmalu so me Italijani deportirali in zaprli. Po trimesečnem zaporu sem bil dve leti konfiniran v Trstu, z obvezo, da se vsak dan javim na kvesturi. 22. 7. 1942 sem šele lahko nadaljeval s komponiranjem »Veronike«. Scena na gradu Ostrvici in mračno razpoloženje Veronike, ki živi v nenehnem strahu za svojo srečo, mi je narekovalo tudi drugačno glasbo, ki se zelo razlikuje od one v prvem dejanju. Tudi Župančičev jezik postaja trši in dramatičnejši. V razgovoru med Veroniko in Friderikom, v katerem ji ta nedoločno prizna umor Jelisave in o katerem si sam ni na jasnem »more že misli, želje« in na ostro Veronikino vprašanje: »Povej, mar si, pred Bogom?« najde pesnik odgovor, ki je močnejši od vseh izbruhov: »Ljubim te« in tudi v glasbi ne bi bil mogel najti močnejšega dramatičnega akcenta kot je ta pritajeni pianissimo. V duetu Hermana in Friderika pa mi je tekst nudil vso oporo pri graditvi glasbene snovi do zaključka dejanja.
Četrto dejanje z nastopom zbora sem komponiral po prepesnjeni Tomičev! drami in ko sem klavirsko partituro opere končal 31. 3. 1943 v Trstu, malo pred kapitulacijo Italije, sem še vedno prebiral in tehtal libreto zadnjega dejanja po Župančičevi drami in mnoga mesta so me mikala, da bi jih komponiral kot neki aneks. Vendar sem kot teatrski človek, ki pozna zakonitosti in zahteve odra uvidel, da je tak konec, kot ga je poleg Tomiča napisal tudi Novačan,
60
vendarle optimalna rešitev. Pri njem mi je pa skozi in skozi manjkala Župančičeva beseda in ko sem po »Veroniki« komponiral njegovo »Ljubezensko pesem« in zbor »Daj moji desnici levico in pas« ter »Pomladni dan«, so se mi živo obujali spomini na poezijo, ki mi je budila kreacijski vir v njegovi »Veroniki«.
Fran Žižek
ŽUPANČIČEVA IGRA »NOC NA VERNE DUŠE« —
prva domača TV drama
Pred dvajsetimi leti — jeseni 1958 — kmalu potem, ko je slovenska TV pričela emitirati svoj redni program, smo na TV pričeli razmišljati o uprizoritvi naše prve TV igre, ki bi naj dala dramskemu programu dostojen uvodni pečat.
Sicer smo prvo dramsko uprizoritev na TV imeli takorekoč že za seboj. Decembra 1957 sem namreč na »generalki« — v okviru 10-dnevnega eksperimentalnega programa na Gospodarskem razstavišču realiziral Molierovo »Izsi-
Na snemanju prve slovenske televizijske drame — Župančičeve igre »Noč na verne duše". Na desni režiser Fran Žižek, na levi snemalec Franjo Meglič
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
61
Stane Potokar in Aleksander Valič v Župančičevi igri »■Noč na verne duše« — režija Fran Žižek
Ijeno ženitev«. Vendar je ta uprizoritev bila le nekakšen prenos gledališke predstave oz. adaptacija uprizoritve ljubljanske Drame. Zdaj pa je bilo treba naštudirati in pokazati gledalcem originalno TV igro. Glavno vprašanje je bilo seveda izbor igre. Pisateljev, ki bi znali pisati za to novo občilo, tedaj seveda še nismo imeli. Toda trdno smo bili odločeni obeležiti začetek slovenske TV dramske produkcije z originalnim slovenskim besedilom.
Prebrskal sem vso našo starejšo dramsko literaturo, da bi našel primeren tekst. Končno sem se odločil za Župančičevo »Noč na verne duše«. Igra oziroma dramska slika do tedaj še sploh ni bila uprizorjena. Značilno! Naš veliki pesnik Oton Župančič žal ni dočakal, da bi to svoje delo ugledal na gledališkem odru. Televiziji se je ponujala priložnost, da takoj ob svojem začetku poravna ta kulturni dolg.
Vrhu tega je igra zahtevala eno samo prizorišče ter malenkostno zasedbo igralcev, kar je ustrezalo našim tedanjim tehničnim zmogljivostim. Saj smo
62
razpolagali le z majhnim in skromno opremljenim studiom v 5. nadstropju Radijskega doma.
Z veliko zagretostjo in zagnanostjo, ki sta danes v TV hiši skoraj neznani, smo se lotili študija igre.
22. novembra 1958 zvečer smo »Noč na verne duše« prenašali za celotno jugoslovansko mrežo. Seveda samo enkrat. TV je tedaj bila še »živa«, — neposredna. Igre še ni bilo mogoče zabeležiti na magnetoskopski trak.
Takšen »živ« prenos je pomenil za igralce pa tudi za vso tehnično in izvedbeno ekipo velik napor, koncentracijo in izredno tveganje. Kljub vsej naši neizkušenosti je uprizoritev vendarle uspela. Kritika (v Ljudski pravici I. B., v mariborskem Večeru pa Lojze Smasek) je uprizoritev v splošnem ugodno ocenila. Smasek je npr. zapisal:
»Otona Župančiča ,Noč na verne duše1, prva slovenska televizijska igra, obenem tudi prvič uprizorjena, je v režiji Frana Žižka dokaz, da so že prvi koraki tega novega slovenskega ,teatra' izrazno dognani in prav nič otroški. Župančičeva grozljiva zgodba je v Žižkovi televizijski interpretaciji ustvarila maksimum sugestivnosti takrat, kadar je kamera prizadeto blodila od obraza do obraza, od dramaturško važnega detajla k drugemu.«
Prizor iz Župančičeve igre »Noč na verne duše-» v režiji Frana Žižka
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
63
Nekaj mesecev pozneje — 11. junija 1959 — pa je »Noč na verne duše« doživela tudi odrsko uprizoritev. Tedanje vodstvo ljubljanske Drame, ki je hotelo dostojno proslaviti 10-letnico Župančičeve smrti, me je namreč naprosilo, naj svojo TV uprizoritev presadim na oder. To ni bilo tako preprosto. Vendar sva skupaj s scenografom Vladimirom Rijavcem našla tudi za oder takšno rešitev, da sva lahko prikazala tudi razne filmsko posnete sekvence, ki so bile najbolj značilne za TV uprizoritev.
Poročilo o tej predstavi je napisal v »Delu« (17. junij 1959) Fran Albreht. Najprej razmišlja o slavnostnem govoru pisatelju Juša Kozaka, nato pa preide na oceno igre:
»Potem pa je spregovoril Oton sam. Spregovoril je mladi Župančič v svoji sočni, slikoviti, kleni in pristno ljudski belokranjščini s svojo mračno baladno zgoščeno ,dramatsko sliko1 — ,Noč na verne duše*. Ta Župančičev dramatski prvenec seveda ni drama — prava krvava — kmečka drama se je odigrala že pred tem. To razpoloženjsko in psihološko sliko, ki jo je začrtal 25-letni pesnik z ostrimi, krepkimi potezami, predstavlja pravzaprav samo mračni epilog in zaključek zadnjega dejanja drame, ko so nepoznani morilci, s sajami namazane ,mačkore‘, s sekirami pobili in umorili kmečkega oderuha Bahorja in ga oropali. Visoko gori v zvoniku farne cerkve, kjer zvonarji pozvanjajo vernim dušam, se pojasni umor, ki je bil vse dotlej zavit v skrivnostno meglo.«
O uprizoritvi pa je Albreht zapisal:
»Režiser Fran Žižek se je z ljubeznijo poglobil v ta pesniško-odrski poizkus in ustvaril delu prikladno vzdušje in občutje mrakobe, in grozljivosti, ki jo izžareva daljni umor. Ce bi bil dal svojim igralcem govoriti še primerno stilizirano in obarvano belokranjsko narečje, bi pesnitev s tem mnogo pridobila. Tudi pesniško lepa scena Vladimirja Rijavca je učinkovala prijetno in naravno. Z isto spoštljivo ljubeznijo so se poglobili v pesnitev tudi igralci.«
Tudi gledališko uprizorjena »Noč na verne duše« je bila samo enkratna, priložnostna prireditev. Reprize ni bilo. Škoda. Verjetno je bilo vodstvo gledališča mnenja, da je igra vendarle preneznatna za »veliki repertoar osrednjega slovenskega gledališča«. Zavest pa, da sem Župančičevo igro lahko krstil ne samo na TV temveč tudi na poklicnem odru, me še danes navdaja z zadovoljstvom!
Letravail d’Oton Zupančič pour le théâtre
A l’occasion du centenaire du poète et dramaturge Oton Župančič qui a été pendant de longues années administrateur du Théâtre national Slovène de Ljubljana, nous publions les souvenirs et les témoignages de onze hommes de théâtre: historiens, traducteurs, critiques dramatiques, dramaturges, lecteurs, comédiens, metteurs en scène, etc.
1.	— Le poète, traducteur de Shakespeare, dramaturge et critique Matej Bor rend compte de son adaptation de la tragédie de Župančič »Veronika Deseniška« (pour une représentation non réalisée au théâtre Drama de Ljubljana). Il a »épousseté« le dialogue en effaçant »son efflorescence romantique«, et il a remanié, au moyen de biffures et de notes de mise en scène, le fond même du drame, notamment la scène où se décide le destin de Jelisava. Il donne en plus une excellente analyse des trois personnages principaux, et il rappelle avec indignation les critiques dont les attaques écrasantes, lors de la publication et de la première représentation de cette pièce, ont ôté au poète à tout jamais le courage d’écrire pour le théâtre.
64
2.	— Le critique et journaliste Božidar Borko évoque l’homme et le poète Župančič, en regrettant qu’il »n’a pas trouvé son Eckermann«.
3.	— L’historien, directeur artistique et lecteur de théâtre Bruno Hartman décrit les visites de Župančič à Maribor où celui-ci a participé à soirées littéraires, non seulement comme orateur, mais où a récité aussi des poèmes de Prešeren et des oeuvres de Cankar. Il étudie ensuite deux représentations de »Veronika Deseniška« au Théâtre national de Maribor en 1926 et 1938.
4.	— Le comédien, metteur en scène, ancien directeur du théâtre Drama de Ljubljana et professeur retraité de l’Académie d’art dramatique Slavko Jan esquisse le travail de Župančič pour le théâtre dans son ensemble: travail de lecteur infaillible et plein d’autorité, travail de directeur artistique, de traducteur et d’administrateur. Ce témoignage est basé sur une collaboration qui a duré de longues années. L’auteur constate que tout ce travail pour le théâtre a été au plus haut point sensé et régi par des principes éthiques.
5.	— Le comédien et professeur retraité de l’Académie d’art dramatique Ivan Jerman qui a été de longues années secrétaire et économe du Théâtre national Slovène de Ljubljana, évoque Župančič surtout comme un artiste pour qui la parole était sacrée et qui voyait dans le théâtre le temple de la parole. Il dépeint ensuite l’administrateur énergique qui, avant la guerre, s’est battu avec acharnement pour l’intégralité du théâtre Slovène central avec ses deux »maisons« (Opera et Drama), et il souligne son courage au temps de la lutte pour la libération nationale pendant la deuxième guerre mondiale.
6.	— Le metteur en scène Peter Malec décrit sa rencontre avec Župančič à Bled où le poète l’a impressionné par sa connaissance brillante du théâtre européen contemporain, et étonné par son jugement défavorable sur la pièce »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« (Scandale dans la vallée de Saint-Florent) de Cankar. Cette contribution confirme elle aussi la grande autorité dont Župančič jouissait parmi les comédiens.
I.	— Janko Moder, professeur à l’Académie d’art dramatique et le plus fécond des traducteurs Slovènes, donne dans son étude solide »Le secret du poétique« quelques aperçus sur »La tempête« de Shakespeare dans la traduction de Zupančič.
8.	— L’historien de théâtre et directeur artistique Dušan Moravec constate que Župančič — tout en désirant ardemment le silence propice au travail créateur — a sacrifié au théâtre presque toutes les années de sa maturité, en qualité de critique, de conseilleur, de rédacteur, de directeur artistique, de gardien de la langue, de secrétaire et ensuite administrateur du Théâtre national Slovène. Il a voué au théâtre aussi une bonne partie de son travail créateur — non seulement comme traducteur, mais aussi comme auteur de textes originaux. Ce qu’il faut souligner, c’est que pour Župančič l’essentiel était toujours — et aussi quand il était administrateur — la qualité artistique de chaque représentation.
9.	— Le directeur artistique de l’Opéra Smiljan Samec, qui a été plusieurs années aussi administrateur du Théâtre national Slovène de Ljubljana, est le traducteur d’une bonne centaine de livrets d’opéra auxquels Zupančič n’a trouvé jamais quelque chose à redire. Avant d’être nommé directeur artistique de l’Opéra, il lui a fallu passer un examen devant Župančič lui-même. Župančič savait très bien ce que c’est de traduire pour l’opéra, car il avait lui-même traduit, entre 1898 et 1909, plusieurs livrets.
10.	— Le compositeur et chef d’orchestre Danilo Švara raconte qu’il a commencé déjà dans sa dernière année de lycée à mettre en musique des textes de Župančič. En 1938 il fut attiré par sa tragédie »Veronika Deseniška« dont il s’inspira pour écrire un livret qu’il soumit au poète. Župančič s’en montra satisfait, il lui conseilla pourtant de composer la grande scène avec le choeur du dernier acte à base de quelques autres drames sur le même sujet (Jurčič, Tomič, Novačan). Le compositeur accepta cette suggestion. La première de son opéra »Veronika Deseniška« eut lieu en décembre 1946.
II.	— Le metteur en scène Fran Žižek évoque sa mise en scène de la pièce en un acte de Župančič »Noč na verne duše« (La veille de la fête des Trépassés) qu’il a faite d’abord pour la télévision et ensuite pour- le théâtre. Ce fut la première pièce télévisée Slovène.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
65
UDK 791.4:940.534.971.2
France Brenk:
Slovenski NOB film
Dokumenti in spomini na začetek
(Peto nadaljevanje)
Protitežje
Po konstituiranju Komiteta za kinematografiju, ko smo se ustalili in se oprijeli dela, sem Vučovemu referatu napisal svoj nasprotni koncept, ki sem ga prebral
12.	avgusta 1946, ob koncu I. konference direktorjev za filmsko proizvodnjo. Naj omenim, da tega referata nimam v svoji zbirki. Med redakcijo pričujočih zapisov mi ga je poslal profesor Fakultete dramskih umetnosti beograjske Univerze Dejan Kosanovič. Našel ga je med neurejeno arhivsko zapuščino Komiteja.
Referat, ki ga citiram, morda ni samo historično zanimiv, temveč utegne biti v njem nekaj obče in še vedno veljavnih misli. S to opombo: predlagam še centralistično pregledovanje scenarijev, kar pa ni bila koncesija Vučovemu nazoru, temveč vedenje o tem, kako se v naši domovini domala nihče ne spozna na scenarij, novo literarno zvrst, in hkrati zavoljo zaupanja v Franceta Kosmača, ki je v Komiteju prevzel scenarijski oddelek.
Kopija referata je takale, z naslednjo opombo: Tudi ta kopija je veren prepis, z vsemi mojimi in daktilografskimi slovničnimi jezikovnimi napakami:
ZA VRŠNI REFERAT NA I. KONFERENCIJI
DIREKTORA PREDUZECA ZA FILMSKU PROIZVODNJU
Na svršetku hoču ukratko da kažem nekoliko zaključnih reči i o ostalim tačkama ovog referata:
»■Zvezda«, »Jadran« i »Triglav«, kako se danas nazivaju naša sva tri preduzeča za proizvodnju filmova, bila su do ovih vremena skoro bez medjusobnih veza. Još više: izbegavala su dodir i pokuša je, da se medjusobno razumeju i da se medjusobno u radu dopunjavaju. Svaka od proizvodnji bila je zaposlena sama sa sobom i više ili manje samouverena u sebe.
Jasno je, da treba u buduče raditi na što tešnje medjusobne odnose, da se treba medjusobno upoznavati, dopunjavati i pomagati. Ne može se zamisliti, da direktor
66
Sirotišnica svetega Jožefa v Šentvidu nad Ljubljano, otroški »dom« bratov Sel-hausov, Francija Cerarja, Jožeta Gosnarja, Franceta Novšaka ... in 1946 slovenski filmski laboratorij
svake od tri proizvodnje ne bi bar dva puta godišnje posetio ostale dve proizvodnje. Slične odnose treba uvesti medju tehničkim i umetničkim osobljem i organizovati medjusobne masovne posete. — Od šest republika FNRJ, imaju svoju filmsku pro-izvodnju samo tri, u ostalim republikama za sada su samo uslovi za dopisničku službu jugoslovenskim novostima. U perspektivi od nekoliko godina cilj je našeg rada uključiti filmsku tehniku medju kulturna izražajna sredstva svakog od naših naroda. Kao što ima svaki narod svoje rotacijske mašine, koje štampaju knjige, kao što ima svaki narod svoje radio-predajne stanice, trebalo bi u daljoj perspektivi svaki narod i da razpolaže najosnovnijom filmskom tehnikom, koja če mu poslužiti kao političko i kulturno-vaspitno sredstvo narodnih masa. — Svaki od naših naroda ima več svoje kulturne ustanove: pozorište, književnost, muziku, likovnu umetnost, to znači da ima svaki od naših naroda osnovni umetnički kadar, koji treba da stvori film. Ovim narodima treba u prvom razdoblju, dok ne raspolažu svojom filmskom tehnikom, ovom tehnikom kao sa tehničkim kadrovima dobrovoljaca naših triju proizvodnja pomoči.
Time naša filmska proizvodnja znatno bi proširila svoju delatnost, uperila bi svoj vid na čelu državu i sa time se oslobodila uskih sadašnjih pogleda. U tom smislu i tim putem sigurno bi stvarali jugoslovensku filmsku proizvodnju, kojom bismo se mogli ponositi u zemlji i u inostranstvu. Ovakva flmska proizvodnja obuhvatila bi radne mase svih naših naroda u najdubljim suštinama njihovog života, te bi ih svojim vanrednim uticajem vodila lepšem i sretnijem životu u susret.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
67
Iz dosadašnjeg navoda jasno je, da se svaka od filmskih proizvodnji može razvijati pravilno i dobro samo u najtešnjem dodiru sa političkim, državnim, kulturnim forumima i vlastima one sredine iz koje se radja. Bez ovog dodira, bez duboke ukorenjenosti u vremenu i mestu iz kojeg se stvara, istinite filmske proizvodnje nema i ne može biti.
Nista manje nije važna medjusobna povezanost pojedinih proizvodnji, koju sam podvukao u svojim predjašnjim navodima.
Pored ovih veza svakako mora biti stalni dodir izmedju svake produkcije sa svojim vrhovnim organizacionim telom: Komitetom za kinematografiju. Ovaj dodir treba da se sastoji u redovnom izveštavanju Komiteta po ovim osnovnim pitanjima:
a)	materijalno stanje proizvodnje,
b)	stanje tehničkih i umetničkih kadrova,
c)	tekuči rad.
Izvesta ji treba da se šal ju Komitetu bar svakog meseca jedanput, u izuzetnim slučajevima i više puta.
Zadatak Komiteta, Odeljenja za domaču filmsku proizvodnju, jeste koordinacija i produbljivanje rada na sektoru stvaranja domačeg filma. Iz ovih razloga treba da budu izveštaji Komitetu što podrobni ji; redovno treba slati sva scenaria koja pre-duzeče primi i po kojima hoče da snima film i tek po odobrenju Komiteta može se početi sa snimanjem; treba slati proračune, spiskove sastava ekipa koje snimaju, kratke izveštaje o toku i problemima snimanja.
Svaki film, kojeg izradi bilo koja od produkcija, treba odmah slati na pregled Komitetu i tek po odobrenju Komiteta dati ga preduzeču za iznajmljivanje filmova.
Filmove, koji če doči u obzir za distribuciju po čitavoj zemlji ili za izvoz u ino-stranstvo, Centralno preduzeče za izvoz, uvoz i raspodelu filmova če naručiti kod preduzeča za proizvodnju, koje je film izradilo.
Odnos Komiteta i produkcije, treba da se sastoji na ovom razvojnom stepenu u redovnom dodiru i što detaljnijem izveštavanju o radu i razvoju svake od filmskih proizvodnji.
Na ovaj način, biče moguče što tešnjom saradnjom upoznati se u pravo vreme problemima i teškočama i na vreme otklanjati sve prepreke, koje bi kočile razvitak naše domače filmske proizvodnje, i prečile put ka konačnom cilju: filmskem tehnikom izneti težnje radnih masa i pomoču filma voditi radne mase u lepši i bolji život.
Beograd, 12. avgusta 1946.	France Brenk
Uvod v neko pismo
Polarizacija je bila tako razločna in pozicije na obeh straneh fronte zasedene.
Odločilno pismo, naslovljeno na CK KPJ, nosi datum 11. 9. 1946.
Obdobje pred tem usodnim korakom je bilo izpolnjeno z intenzivnim delom. Razpolagam z vrsto zapisnikov nenehnih rutinskih sej Komiteta, pa z nadrobnimi podatki o svojem delu, o stikih in poseganju v jugoslovansko filmsko prakso. Njegovo težišče je bilo v natančnem pregledu dela beograjskih podjetij za proizvodnjo filmov in hkrati intenzivno iskanje odgovora na vprašanje: kaj bo, če se bo jugoslovanska filmska proizvodnja koncentrirala? Na kakšno podjetje bo naletela npr. skupina
68
Ferdo Delak
50 Slovencev, ki bi radi posneli Samorastnike? Priti bo morala v Beograd in tu dlje živeti. Toda koliko bo to stalo?
Na osnovi natančnih izračunov — v času priprav na prvo filmsko petletko — smo prišli do presenetljivih zaključkov: samo potni stroški in dnevnice delovni skupini, ki bi se dlje zadrževala npr. v Beogradu, bi že po treh ali štirih igranih filmih znašali toliko, kolikor bi stal nakup osnovne slovenske filmske tehnike. Pri tem pa nismo upoštevali poglavitnega: kvalitete dela, ki bi spričo spremembe okolja znatno trpela.
Ce za ilustracijo nekaj zapisnikov in v njih zabeležene sklepe samo preletim, potem pripoveduje npr. Zapisnik sednice Komiteta... br. 144 od 2. julija 1946, tudi tole:
oddelek oddelka za domači film na moj predlog reorganiziramo v: 1. odsek za nabavo materiala, 2. odsek za kadre: a) umetniške, b) tehnične in 3. v odsek za scenarije. — Ta vrstni red poudarja kritičnost področij in njih prioriteto. — Na isti seji sem predlagal, da bi ustanovili umetniške svete, ki naj bi razpisovali natečaje za scenarije in jih odobravali v okviru narodnih podjetij. Predsednik je predlog zavrnil:
»Ni jedan umetnički, dokumentarni, kulturni ili naučno-prosvetni film u zemlji neče se snimati bez prethodnog odobrenja Komiteta, niti če se pustiti na prikazivanje pre nego što Komitet ne bude odobrio grubo montirani filmski materijah«
Ali:
»Komitet je primio ostavku druga Rudolfa Omote. U nadležnost Pretsedništva vlade Slovenije spada imenovanje novega direktorja proizvodnje v Ljubljani. — Ali: »U vezi sa scenarijem ,Jadran — biografija jednog mora', Komitet če podneti proizvodnji u Zagrebu pismenu kritiku, koja se prilaže. — Na osnovu te kritike Komitet je mišljenja da preradu scenaria treba poveriti jednom drugu koji raspolaže solidnim znanjem iz oblasti istoriskog materializma, jer je scenario pravljen sa jednim idea-
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
69
lističkim shvatanjem istorije ..zatem pa se ukvarja z najmanjšimi nadrobnostmi, od napotkov, kje naj Zagrebčani posamezne prizore snemajo, do tega, koliko sme film stati. — Vučo spremeni celo predlog Monija Fincija, naj se nek kino v Sarajevu ne imenuje Romania, temveč Apolo. Na isti seji tudi kategorično ugotovi, da »ne pošto ji više nikakva prepreka da fronto vi i sindikati podižu bioskope iz svojih sret-stava i da ih koriste«, in nalaga »planskemu odeljenju da ovo sprovede v delo«. — Kar pa je v tem zapisniku poglavitnega: »U vezi sa filmom »Devojka iz Krajine« (kasnejši Živjet če ovaj narod!, op. frb) odlučeno je da Branko Copie in Nikola Popovič otputuju u Zagreb i da se neposredno sa proizvodnjom u Zagrebu dogovore o svim pojedinostima potrebnim da se organizuje rad na pisanju knjige snimanja. Istovremeno drugovi če posetiti i reditelja Stupica sa kojim če takodje da rasprave sva pitanja u vezi sa scenariom ovog filma.«
Aleksander Vučo je vseskozi pedanten pravnik, ki pazi tudi na formo zapisnikov, hkrati pa očita nama s Francetom Kosmačem, da sva zavoljo svojega sistematičnega in natančnega dela — kar so radi očitali Srbi Slovencem med obema vojnama, da smo —■ Švabe. In zanj »je vse, kar je v Zagrebu«, kot sem zapisal v koncept neodposlanega pisma, »še vedno NDH produkcija«.
Zapisnik »br. 155 ot 24. jula«, pa spet pripoveduje npr., kako odloči Komitet, da se ne bomo udeležili festivala v CSR, da pa bomo v Marjanske Lažne in Karlove Vare poslali Mirka Lukavca.. . Jaz pa naj napišem natančno poročilo o možnosti študija naših »tehničnih kadrov« v CSR in SZ — kar pa sem že zdavnaj napravil.
Bil je to čas priprav na petletni filmski načrt, ki naj bi ga uresničili v sklopu občega »petletnega plana FNRJ«, in hkrati čas snemanja zvečine kratkih filmov novičarskih dokumentarnih in propagandnih zvrsti. In bilo je to obdobje Uragana na Balkanah, koder naj bi se naučili snemati dolge igrane filme Vjekoslav Afrič, Nikola Popovič in namesto Jožeta Galeta, ki je odšel na Barrandov, Francè Štiglic. Torej trije poglavitni akterji prvih treh narodnih dolgih igranih in zvočnih filmov, ki so nastali v tedaj vendarle treh poglavitnih jugoslovanskih proizvodnih središčih: v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani.
Toda v srbskih ateljejih je bilo še vse narobe. Ne Radoš Novakovič, ne Samuilo Amodaj in ne najbolj inteligentni dokumentarist Teodor Balk, sodobnik in prijatelj Bêle Bâlàzsa, ni vedel, kdo pravzaprav pije in kdo plačuje. Se manj je to vedelo deset in deset drugih akterjev prvih povojnih srbskih filmov. Po laboratorijih, ateljejih, po pisalnih mizah in v delovnih zamislih je vladala popolna zmeda. Ljudje so pač delali po načelu »snadji se!«, prejemali dobre mesečne plače in se krepko podpisovali v glave filmov ter postajali »slavni«. Kajti vsak domači film je naletel na milijonski hvaležni avditorij. Ljudje so bili navdušeni: gledali so svoje, razumljive filme.
V drugače hudi stiski so bili Zagrebčani. Kakih 20 preostalih delavcev iz »Hrvat-skog slikopisa«, in kakih 20 novih, se je brezglavo motalo po lepi šoli na Jordanovcu, spremenjeni v ateljeje in laboratorije novega »Jadran filma«. In bili so, kot je dajal njihov tehnični direktor ing. Albert Pregernik, »kot nabita puška«, ki čaka na nekoga, ki jo bo sprožil. Kot sem omenil v enem prejšnjih poglavij, je imel Zagreb že jeseni 1945 pripravljeno tudi skupino mladih, nadarjenih risarjev, ki so bili pripravljeni začeti s proizvodnjo tehnično najbolj zamotane in estetsko najbolj kočljive — filmske risanke.
Predsednik Komiteta pa je imel vseskozi prozoren cilj: priviligirati beograjska podjetja, in medtem ko Triglav flma sploh ni resno jemal, je poskušal Jadran film
70
Bojan Stupica
politično diskreditirati. Čeprav ga je vodil partizan Kosta Hlavaty in je poskušal postati prvi njegov scenarist mladi pisatelj, partizan — kasneje svetovno znani morjeplovec — Joža Horvat. Kosta je avtor vrste scenarijev, in danes je Joža Horvat znani hrvaški pisec povesti za otroke in zanimivih potopisov.
V tej nenehni napetosti in vsakdanjih spopadih, v katerih je vedno zmagoval zgovorni Vučo — sem se nazadnje zatekel k predlogu in nato zahtevi, naj Vučo z delegacijo srbskih filmskih delavcev »gre na teren«. Naj obišče Zagreb in Ljubljano, da bo problem bolje dojel in prenehal voditi jugoslovanske filmske politike iz V. nadstropja Knez Mihajlove 19.
Nekoč mi je sredi dilem, pred neko vročo avgustovsko ali že septembrsko sejo docela resno predlagal: »Slovenci ste najbolj kulturni narod Jugoslavije, prevzemite proizvodnjo kulturnih filmov na 16 mm tehniki. Specializirajte se, vse drugo prepustite nam. Ce pa boste kdaj hoteli le posneti kak umetniški film — naši ateljeji, naša nova tehnika (tedaj so že načrtovali »filmski velegrad« Košutnjak) — vam bo na razpolago... No, pa ne 16 mm, recimo snemajte šolske filme kar na normalni trak.« — Odgovarjal sem mu, da to ni moja osebna zadeva, pač pa stvar slovenskega CK in Ministrstva za prosveto, in da so stvari »kod nadležnih drugova« že zdavnaj jasne ...
Bil je to čas, ko je sekretar Zvezda filma Radmilo Stamenkovič, še kasneje znani srbski filmski delavec, dejal, da »Vučo nosi sekretara Petriča u desnom a ostali Komitet u levom džepu«... in bil je to čas, ko je predsednik izjavil: »Dao sam scenaria Kosmaču, da se poigra sa njima.« (Izjava Jožetu Gosnarju, oktobra 1946).
Mislim pa, da se je v meni docela porušilo ravnotežje v trenutku, ko mi je dejal — kar doslej še nikoli ni bilo napisano, in česar razen mene najbrž nihče ne ve:
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
71
»... da je moja teorija o umetniškem filmu, ki naj bi mogel nastati le v najtesnejši zvezi z nacionalnimi kulturami, zgrešena, in da jo bo v praksi ovrgel: »Africa, ki je Hrvat, bom poslal za režiserja prvega umetniškega filma Slavica, ki ga bodo snemali Srbi, Popoviča, ki je Srb, pa pošiljam snemat prvi hrvaški film.»
Tako sta tedaj nastala po Revoluciji »prva dva jugoslovanska dolga igrana in zvočna filma« Slavica in Živjet če ovaj narod!
In filmski sodobniki Hrvatje so imeli Živjet če res za srbski film, za film podjetja Zvezda, za film, ki ga Hrvatje samo financirajo.
Dokaz je moj zeleni koncept pisma, in pa — zgodovinsko dejstvo.
V tej kritični, naelektreni situaciji mi je predsednik ukazal, naj se pripravim na pot v Zagreb, koder naj uredim vse potrebno, da bo Nikola Popovič lahko začel čim prej snemati.
Hkrati sem prejel npr. od podjetja »Zvezda — Preduzeče za proizvodnju filmova, Beograd«, 30. avgusta 1946 pod znakom DJ/MT Br. 546 napačno poročilo o stanju in delu tega osrednjega srbskega podjetja.
Preden pa naj bi šel jaz »pripravljat teren« za Nikolo Popoviča v Zagreb, je odšel tjakaj predsednik Komiteta, da mu ne bi več očitali, kako nima stika s filmsko prakso. Kaj se je tedaj v Zagrebu dogajalo, lahko še danes samo ugibam, kot sem ugibal in po nekih dejstvih sklepal že tedaj.
Poslal me je v nevzdržno, zatohlo situacijo, kjer ne bi mogel »konsolidirati terena«, s čimer me je zadolžil Komitet, zatem...
Stanje napetosti v Komitetu za kinematografiju Vlade FNRJ se je v zvezi z različnima konceptoma porevolucionarne jugoslovanske filmske ustvarjalnosti vse od našega prihoda v Beograd 22. julija, pa tja do odločilnega 11. septembra vedno bolj stopnjevalo.
V	Beogradu praktično nisem imel zaledja, razen možnosti direktnega kontakta z Borisom Ziherlom, ki pa ga vse do skrajne odločitve nisem hotel vznemirjati z zanj postranskimi problemi. Nekoč kasneje sta me vabila v S.K.P.D. »France Rozman«, v beograjski slovenski klub, iz partizanov znani Pero Vencelj, tajnik, in prav tako znani partizan ter visoki funkcionar, predsednik društva Marjan Dermastia. V vabilu ugotavljata, kako je v društvo včlanjenih komaj 400 od kakih 5000 tedanjih Slovencev v Beogradu. Toda to je bilo bolj zabavno društvo, ki ne bi moglo nuditi opore v docela politično načelnem in hkrati umetniško strokovnem prizadevanju.
V	tem času sem bil enkrat ali dvakrat v Ljubljani. O kritičnem poteku stvari sem v grobem informiral CK in Ministrstvo za prosveto. Ko sem jim povedal, da imam namen v skrajnem primeru napisati pismo CK KPJ, so bili za to, le »pazim naj, da mi ne bodo za vse življenje pritisnili na čelo žiga ,slovenskega šovinista1...«, so dejali na pol zares, na pol v šali. Odgovoril sem z znano krilatico, da je v neki državi lahko šovinističen samo večinski narod.
Ko pa mi je tik pred odhodom v Zagreb povedal Nikola Popovič, ki sem ga dobro poznal iz Mosfilmskih časov in kot partizana, ki je bil navzoč pri rojstvu NOB kinematografije, da mu je predsednik dejal, naj se ne veže name, ker v Komitetu »visim«... je bila mera prav zares polna.
72
Prvo pismo
S konceptom pisma, namenjenega CK KPJ sem poiskal Borisa Ziherla. Ko sem mu še razložil, za kaj gre bolj v nadrobnostih, se je strinjal z mojo odločitvijo, in spominjam se, da me je kar začuden vprašal: »Ali si sam napisal pismo? Ali znaš že toliko srbščine?«
Ko sem odhajal na postajo, vozil me je stalni šofer Joco v buicku, sem oddal na pošti priporočeno dve pismi: eno na CK, kopijo pa s spremnim pripisom sekretarju Jakši Petriču. Natipkala je pismi Suha-Angelca Kvas, partizanka iz Črnomlja, ki je s še eno odlično stenotipistko Kristo Tesič, pa s Francetom Kosmačem in občasno z računovodskim strokovnjakom Evgenom Mahrom, nekdanjim računovodjo Khamove »Emona film«, pomagala urejati delo našega oddelka. Na pomoč bi za nekaj časa moral priti tudi Dušan Povh, ki naj bi posredoval svoje organizacijsko tehnične izkušnje podjetju Zvezdi, pa ni utegnil.
*
»KOMITET ZA KINEMATOGRAFIJI!	Beograd, 11. IX. 1946.
VLADE FNRJ
ODELENJE ZA DOMACU PROIZVODNJU
CK KPJ
Beograd
Pošto je situacija filmske proizvodnje u zemlji kritična, dozvoljavam si skrenuti Vam pažnju na nekoje od aktualnih nerešenih organizacionih i principialnih pitanja, koja koče rad na stvaranju kvalitetnog domačeg umetničkog filma.
Smrt fašizmu — sloboda narodu!
Načelnik odelenja za domaču proizvodnju:
France Brenk«
»KOMITET ZA KINEMATOGRAFIJI!
VLADE FNRJ
ODELENJE ZA DOMACU PROIZVODNJU
Predmet: Izvesta j o stanju i problemima filmske proizvodnje.
CK KPJ
Beograd
I.	Stanje filmske proizvodnje u Jugoslaviji 14. VII. 1946.
Zbog nestašice filmske pantlike i nepravilne raspodele u poslednje pola godine ne radi 50 do 75 % tehničkih i umetniških stručnjaka filmskih proizvodnji u zemlji.
Filmske novosti više od 6 sedmica ne izlaze redovito.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
73
Bratko Kreft
U proizvodnjama radi 254 lica. Na 4 produktivne (tehničari, umetnici) dolaze 3 neproduktivni ljudi (administracija, pomočno osoblje). — Na ovom razvojnom stepenu dopustan razmer 1 :4.
Evidencija nad kvantitetom i kvalitetom rada, o potrošnji filmske pantlike, kao — u ovo doba — materijalne baze filmskih proizvodnji, nema, osim u »Triglavu« i delimično u »Jadranu«.
Snimanje reportaža za novosti, redakcija novosti (ukoliko izlaze), snimanje dokumentarnih filmova je improvizirano. Ekipe polaze na teren čak bez izradjenih scenaria.
II. Specifički problemi:
»Zvezda film«:
Boluje na najprimitivnijem organizacionom stepenu: jedan otsek ne zna, šta radi drugi otsek.
Tehnički kadar broji 2(!) stručnjaka, koji su kadri vršiti montaže aparatura i 1 stručnjaka za manje konstrukcije. Svi, nadprosečno sposobni, rade sve. Umetnički kadrovi opterečeni su organizacionim i administrativnim poslom. Specializacije, što je uslov planskog proizvodnog rada, nema.
Evidencije nad kvalitetom i kvantitetom rada nema.
Evidenci j e nad utrošenom i upotrebl jenom pantlikom nema.
Kontakta sa »Jadranom« i »Triglavom« u cilju popunjavanja, kamo li »pleme-nitog« takmičenja, nema.
74
Coro Skodlar
»Zvezda« nema dodira sa terenom, nema dovoljnog zaledja u političkim forumima i državnim vlastima NRS. —■ Perspektivu joj otvaraju savezni forumi i vlasti.
Rezultat: nizak nivo novosti, dokumentarnih filmova i potrošnja 2 400 000 din u poslednjih dva meseci.
»■Jadran film«:
Pati ot početka na van redno lošem politički i umetnički otgovornom kadru, koji bi svladao t. zv. NDH produkciju.
»Triglav film«:
Odličan radni kolektiv u teškim tehničkim prilikama.
III.	Rad Komiteta, odelenje za domaču proizvodnja:
Planska nabavka i raspodela materijala iz zemlje i inostranstva. Vaspitavanje kadrova: pomoču specialnih kurzeva (za snimatelje, asistente režisera), 9 štipendista na študije tehničkih grana u CSR, 3 štipendiste na študije umetničkih grana u SSSR. — Rad na torne, da se u pozorišne akademije, škole i kurzeve uključe predavanja o istoriji filma, filmskoj režiji, glumi i dramaturgiji. Pokušaj organizacije »centralnog studia filmskih novosti i dokumentarnih filmova« kao preduzeča opšte državnog značaja, i preduzeča umetničkih filmova »Zvezda«, »Jadrana« i »Triglava«, koja neka
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
75
stvaraju umetničke filmove organski, tj. uz podršku republikanskih političkih foruma i državnih vlasti, iz kulturne tradicije, uz podršku kulturnih institucija: pozorišta, literature, likovne, muzičke umetnosti, arhitekture i nauke.
Predlog, da se obrazuje savezni umetnički savet kod »Centralnog studia jugoslovanskih novosti i dokumentarnih filmova« i republikanski umetnički saveti, koja neka odredjuju umetničko politički pravac našim proizvodnjama. — Ovaj rad koordinira otsek za scenarije u odeljenju za domači film.
IV.	Zaključci:
Cilj rada odelenja za domaču proizvodnju je, preči od improvizacije ka plan-skom radu.
Situacija domače proizvodnje bila je i jeste ozbiljna. Počeci rada na stvaranju prvih umetničkih filmova u zemlji, gde je svaka improvizacija isključena, ukazali su na organizaciono loš, tehnički nepotpun i umetnički prosečan dosadašnji rad naših proizvodnji, koje su počele snimanjem umetničkih filmova prije što su svladale »jugoslovenske novosti«.
»Delavska enotnost — Unitd opevata« in njena straža ob zavzemanju Trsta. — Foto: Edi Selhaus za »Jugoslovenske filmske novosti«
76
Sa tih razloga kriza domače filmske proizvodnje postaje sve akutnija: zadače prelaze snage i uslove.
Pošto treba stvarati sve više i što kvalitetnije umetničke filmove, hitno je organizovati uslove, kojih do sada nema. — Bez osiguranja tehničke baze, brez specializacije dovoljno jakih tehničkih i umetničkih kadrova, bez jake podrške političkih i kulturnih institucija, bez ovladanja novosti, dokumentarnog filma i kultumog filma, kvalitetnog umetničkog filma ne možemo zamišljati.
V.	V vezi sa time predlažem:
1.	Sistematsko vršenje nabavki materijala iz zemlje (angažovanje domače industrije) i inostranstva i raspodele po kriteriju: važnost zadača, kapacitet i kvalitet rada pojedinih produkcija.
2.	Striktnu organizaciju preduzeča za filmsku proizvodnju.
3.	Bezuslovnu specializaciju kadrova.
4.	Pojačanje produktivnog kadra (u »Zvezdi« tehničkog, u »Jadranu« politički odgovornog i umetnički kvalitetnog).
5.	Evidenci ju nad kvalitetom i kvantitetom rada i u vezi sa time, stvaranje sistema nagrada kao kazni za najuspešnije ili lose završene zadače po svim granama filmskog stvaranja.
6.	Medjusobni kontakt jugoslovenskih preduzeča za filmsku proizvodnju u cilju stručnog popunjavanja.
7.	Sistematsko suzbijanje pozorišnog, nevrasteničkog stanja u filmskim produkcijama, te sa time podiči radni, stvaralački moral filmskih proizvodnji.
Ove uslove normalnog razvitka filmskih proizvodnji u zemlji, koji su hitni, biče moguče sprovesti uz podršku republikanskih Agitpropa CK za umetničke, kulturne filmove i novosti te dokumentar-filmove za potrebe narodnih republika i uz podršku Agit-propa CK KPJ »Centralnome studiu filmskih novosti i dokumentarnih filmova« u Beogradu.
Smrt fašizmu — sloboda narodu!
France Brenk. 1. r.«
*
O tem prvem »usodnem« pismu sem poslej 30 let večkrat premišljal. O njem sem se večkrat pogovarjal z redkimi tovariši, ki so vedeli zanj. Toda — utegne poreči današnji bralec — kaj pa je v njem pohujšljivega? Zahteva po boljši organizaciji, po načrtnem delu, prvič je omenjen študij filmskih umetnikov na gledaliških Akademijah, in ganljivo naivno skuša vnaprej pregnati iz procesa filmskega ustvarjanja »teatrsko histerijo«!
Glede na tedanjo situacijo v Komitetu, glede na to, da je bilo še kar precej »odgovornih drugova« za eno samo »močno« filmsko proizvodnjo, in da je tej »liniji« sledil z vso dušo in telesom predsednik Komiteja, ki si je praktično uzurpiral vso izvršilno oblast nad jugoslovansko kinematografijo, pa je bilo odposlano pismo škandalozni izziv.
Pismo sem oddal z datumom 11. september. Po sklepu Komiteja na seji 10. septembra, sem namreč moral odpotovati v Zagreb, »za nedoločen čas«.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
77
Jože Gale
Zavladal je zlovešči molk.
In tako sem — na osnovi zagrebških izkušenj, o katerih bo govora kasneje •— poslal še pismo Agit-propu CK KPJ. In sicer že 20. septembra, po devetih dneh zagrebških muk.
Drugi pismi
»AGIT-PROP CK KPJ
Beograd
Pošto je situacija filmske proizvodnje u zemlji kritična, dozvoljavam si, skrenuti Vam pažnju na nekoje od aktualnih, nerešenih organizacionih i osnovnih pitanja, koja koce rad na stvaranju kvalitetnog domačeg umetničkog filma, pre svega na problem metoda izgradnje filmske proizvodnje u zemlji i na pitanje reorganizacije preduzeča za filmsku proizvodnju u cilju, preči od sadašnjeg improviziranog do planskog rada.
Svakodnevni rad naših proizvodnji, snimanje našega prvog umetničkog filma i pripreme za snimanje ,Živječe ovaj narod1, koji redovito zastaje i kojeg su izvesno vreme hteli, da rešavaju pomočju kontrolne komisije i OZNE, ubedljivo ukazuje, da u čitavom sistemu rada nešto osnovno ne valja.
Prilažem izveštaj o stanju filmske proizvodnje i predloge po pitanju metoda izgradnje filmske proizvodnje u zemlji.
Svojim izveštajem i molbom za direktive za daljni rad obračam se direktno na Agit-prop CK KPJ, pošto mi u Komitetu do sada nije bila pružana mogučnost iniciativ-
78
nog i direktivnog rada na stvaranju domače filmske proizvodnje, za koju odgovaram. Po sitnim i načelnim pitanjima odlučivali su i ostali članovi Komiteta, po nekoji put bez mog znanja, uz naknadno obaveštenje ili protiv mog shvačanja i stavova. — Priloženog referata po pitanju metoda stvaranja domače filmske proizvodnje, kojeg sam spremio za konferenciju direktora filmskih preduzeča, nišam smeo da održim, a da me u diskusiji nisu ubedili o mom pogrešnom stavu.
Na sednici Komiteta 10. IX. odlučeno je, da idem za neodredjeno vreme u Zagreb, gde treba srediti prilike proizvodnje ,Jadran1 i osigurati snimanje umetničkog filma ,Živječe ovaj narod1. Podredio sam se odluci sednice. — Pošto svojim odlaskom gubim kontakt sa problematikom i sredjivanjem prilika čitave produkcije, koja se svuda nalazi više manje u krizi, i po mom mišljenju situaciju bi trebalo sredjivati u Beogradu i ne u Zagrebu, ovom metodom rešavanja naše filmske proizvodnje lično se ne slažem.
Osečam se odgovornim za stanje i rad svih preduzeča za filmsku proizvodnju u zemlji. Kad mi je dužnost otiči u Zagreb i ,spašavati, što je spasiti moguče1, u vreme, kad svojim odlaskom gubim mogučnost sredjivanja prilika u našim proizvodnjama i zbog toga nišam više u stanju odgovarati za sektor domače filmske proizvodnje, osječam za svoju dužnost, izvestiti Agit-prop CK KPJ o stanju naših proizvodnji, o pomenutim problemima i mojim shvačanjima što hitnijeg rešenja improviziranog stanja.
Detajlnije obrazloženje poedinih tačaka mogu podneti u duljem referatu, ukoliko bilo bi to za što tačnije upoznavanje stanja domače filmske proizvodnje potrebno.
Svestan sam, da možda moji stavovi niso potpuno pravilni, ali molim, da Agitprop interveniše, da se uvede sistem rada, ko ji če pružati mogučnost kolektivnog rada Komiteta, drugarske diskusije, objašnjavanja i pomoči.
Molim Agit-prop CK KPJ da dónese odluku po priloženim pitanjima i predlo-zima i da da svojom odlukom direktive za daljni rad.
Prepis izveštaja predložio sam i drugu sekretaru Komiteta.
Smrt fašizmu — sloboda narodu!
Beograd, septembra 1946.-«	France Brenk, 1. r.
*
Spremni dopis, priložen kopiji tega pisma za Jakšo Petriča.
»Drug Jakša Petrič!
Pošto sam u poslednje vreme mnogo razmišljao o problemima domače filmske proizvodnje i radnih uslova u Komitetu, došao sam nakon savetovanja sa odgovornim drugovima do zaključka, da po osnovnim pitanjima našeg rada treba da donese odluku Agit-prop CK KPJ, a pre svega po pitanjima izgradnje filmske proizvodnje u zemlji.
Prilažem svoj dopis i izveštaj Agit-propu i uveren sam, da če konačna odluka biti ot velike koristi za naš konstruktivni ji i odgovorni ji rad u budučnosti.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
79
Zvone Sintič
Situacija u Zagrebu je kritična a i u Ljubljani u poslednje vreme pravili su nekoliko bitnih grešaka, koje če treba ispraviti prije što če početi snimanjem umet-ničkih filmova. Iz tih razloga vračam se u Beograd na svršetku iduče sedmice i podneču dulji izveštaj.
Drugarske pozdrave,
France Brenk
Zagreb, 20. septembra 1946.«
*
To pismo, ki je odločalo tudi o mojem osebnem biti ali ne biti, skratka, ko so stvari postale docela neznosne, sem 26. novembra 1946 poslal tudi Borisu Ziherlu, in post festum, 27. januarja 1947, ko se je že pripravljal obračun, tudi ministrici za prosveto Lidiji Sentjurc. Bolj nadrobno sem jo sproti obveščal predvsem o slovenskih filmskih razmerah.
Tisti redki tovariši, ki so poznali moji pismi CK in Agit-propu CK KPJ, so mi kasneje očitali brezmejno naivnost.
Se danes pa mislim, da nisem bil naiven. Za vsako ceno, tudi s »škandalom« in osebnim tveganjem sem hotel izsiliti odločitev o osnovnem načelu filmske proizvodnje v osvobojeni Jugoslaviji:
Centralizem — ali: narodne proizvodnje!
Dobro sem seveda vedel, da bo dobil pismi v roke tudi Milovan Djilas, Vučov prijatelj, kar se je tudi zgodilo. Torej sem vedel vnaprej, da ni nobene možnosti, da bi predsednika Komiteta zamenjali. In najmanj — kar so mi nekateri hoteli kasneje podtakniti — da bi to postal jaz. Za takšno funkcijo nisem imel ne sposobnosti in tudi prav nobenega veselja ne. Hkrati pa sva se oba s Francetom Kosmačem, ki je
80
proces spora spremljal od blizu in bil tudi sam prizadet, zavedala, da tako visokih civilnih služb, kot jih imava, se pravi »ranga« zveznega pomočnika ministra, oziroma zveznega referenta, nikoli več v življenju ne bova dosegla. Zato sva se zdela drug drugemu in sama sebi včasih res smešna in svojih karier nevredna.
Počemu le z glavo skozi zid!
♦
Razpis za scenarij
11. septembra se je vroče beograjsko poletje tistega leta že nagnilo v jesen. Prve tedne sem prebil v Zagrebu. Za »neodredjeno vreme«! »Neodredjeno vreme« pa je pomenilo več stvari hkrati:
Beograjska filmska podjetja so se znebila svojega neprijetnega komitetskega načelnika, ki jim je meril filmski trak in ga jim takorekoč kradel iz rok, ter ga pošiljal — iz samega šovinizma — »u provinciju«. V Zagrebu pa naj bi »pripravil teren« za prihod Nikole Popoviča in za snemanje »prvog hrvatskog igranog filma«. Hkrati pa naj z občasnimi obiski Ljubljani vodim evidenco nad dogajanjem v Triglav filmu, kjer pa »još dugo neče biti uslova za snimanje umetničkog filma«.
Hkrati je bil to čas intenzivnih priprav na načrt proizvodnje za prvo filmsko petletko. Bil sem mnenja — povedal sem ga v Beogradu in v Ljubljani — da moramo najprej dobro spoznati in razumeti »teren«, se pravi moč tehnike in sposobnosti »kadrov« v posameznih podjetjih Beograda, Zagreba in Ljubljane, hkrati pa dognati, če bodo v dolgem petletnem obdobju še v kakšni drugi republiki nastali pogoji za snemanje izvirnih filmov. Npr. v Bosni in Hercegovini? Pa v Črni gori, in morda celo že v Makedoniji?
V odgovor pa sem dobil kategorični ukaz, naj sestavim plan ne glede »na bazo«. Plan mora nadrejeno telo, kakršen je Komite, kratko in malo zaukazati »navzdol«.
Tudi te »direktive« nisem ubogal. Zapletal sem se v pogovore z deset in sto ljudmi, ki so že bili filmski strokovnjaki ali so to želeli postati, pregledoval sem laboratorije, pisarne in ateljeje in godilo se mi je že tako slabo, da sem začel študirati filmsko tehnično literaturo, čeprav sem tehnično slep.
Tako je po razgovoru »v bazi« in »zgoraj« nastala za Slovence veljavna številka pet, ki naj bi jo dosegli zadnje leto petletke. Pet dolgih igranih filmov na leto! Magična številka pet, ki je tudi razne današnje kulturne skupnosti še vedno ne morejo ne prav razumeti in ne prebaviti!
Misel pa je bila preprosta: LRS je treba tehnično okrepiti do stopnje visoko kvalitetne filmsko tehnične obrti; izšolati je treba ustrezne tehnične in umetniške strokovnjake; LRS bo tako namreč sposobna glede na svoj umetniško ustvarjalni potencial — mišljeni so bili zlasti pisatelji scenarijev in dramaturgi — ustvariti poleg 12 Obzornikov in 10 do 15 kratkih filmov drugih zvrsti, tudi pet dolgih igranih filmov. Priporočamo: po 2 NOB filma po izvirnih scenarijih, po 2 filma po klasični in najboljši novodobni literaturi, in po 1 film za otroke in mladino. Morebitni zabavni filmi, komedije, bodo sicer na Slovenskem težje nastajali, bodo pa nad vse dobrodošli in jih je treba v vsakem primeru posebej, na škodo kakega drugega žanra, vkomponirati v število pet.
Iz tega časa, natančno iz 16. septembra 1946, datira dokument, ki smo ga v času izzivov in nasprotij takorekoč ilegalno, brez vednosti predsednika in sploh Komiteja,
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
81
sestavili po nekaj mojih »prikritih« obiskih Ljubljani. Za Komite izzivalna skrivnost, za slovenski film pa pogumen korak v priprave na prvi dolgi igrani film, je bil takle:
16. septembra 1946 smo napisali:
»FILMSKO PODJETJE DEMOKRATIČNE FEDERATIVNE JUGOSLAVIJE
DIREKCIJA ZA SLOVENIJO
Ljubljana, Gregorčičeva ulica štev. 27/IV
Telefon štev. 42-70
Kulturnemu uredniku »Slovenskega poročevalca« in »Ljudske pravice«.
Prosimo Vas, da objavite v kulturni rubriki Vašega lista spodnjo notico in to trikrat: jutri 17. t. m., v nedeljo 22. t. m. in naslednji torek 24. t. m.:
Filmsko podjetje FLRJ — direkcija za Slovenijo je razpisalo natečaj za prvi slovenski celovečerni umetniški film in povabilo nekaj naših literarnih sodelavcev k sodelovanju.
Nagrade: 15.000.—, 10.000.—, 5.000.— Din.
Razsodišče: Predsednik Josip Vidmar, prof. F. Koblar, Josip Ribičič, Dušan Pirjevec, dr. Anton Melik, Samo Hubad, ing. arh. Bojan Stupica.
Termin: do 29. novembra 1946.
Geslo: trištevilčno število. Naslov v zaprti kuverti.
Scenarij, po katerem bo film posnet, bo honoriran posebej (40.000.— do 50.000.— Din) a šele, ko ga bo avtor predelal z režiserjem v knjigo snemanja.
Kdor se zanima, naj se oglasi pri Filmskem podjetju FLRJ — direkcija za Slovenijo.
V. d. direktorja:
(Jože Gosnar)«
*
Ce me spomin ne vara, je bil hkrati to eden izmed zadnjih, če ne zadnji poskus na Slovenskem, vključiti v prizadevanja po slovenskem filmu tudi tisti del starejše generacije naših razumnikov in umetnikov, ki so to možnost v svoji mladosti iz kakršnihkoli že razlogov zanemarili. Ni naključje, da je bil predsednik »razsodišča« dominantni kulturni politik povojne slovenske epohe Josip Vidmar.
Pismo z vsebino oglasa smo poslali:
Mateju Boru (Drama), dr. Bratku Kreftu (Drama), Jušu Kozaku, Poljanska c. 15, Cirilu Kosmaču, Gorupova 11, Mišku Kranjcu, Kongresni trg 6, Lovru Kuharju, Prežihov vrh — okraj Prevalje, Vitu Zupanu, Radio Ljubljana, Igorju Torkarju, Ministrstvo industrije, Francetu Bevku, INOO za Primorsko — za Trst, Sergeju Voš-njaku, ZMS — Tavčarjeva ul., Miletu Klopčiču, društvo prijateljev SZ, dr. Ferdu Kozaku, ministru prosvete in dr. Metodu Mikužu, predsedstvo SNOS.
Mislim, da ta razpis ni imel neposrednega učinka, pač pa so se iz skupine teh povabljencev kasneje razvili scenaristi: Matej Bor (Bele vode, Vesna), dr. Bratko Kreft (dr. France Prešeren), Ciril Kosmač (Na svoji zemlji, Balada o trobenti in oblaku, Tistega lepega dne), Lovro Kuhar (Samorastniki), Vitomil Zupan (vsaj Pet minut raja) in France Bevk (Še bo kdaj pomlad — Trst).
Odmev tega razpisa pa je bil v Beogradu naravnost eksploziven. V svoje »zeleno«, neodposlano pismo, sem zapisal:
82
Fran Žižek
»Ob razpisu natečaja za scenarij za prvi umetniški film LRS je tov. predsednik ogorčen izjavil:
»Poništiču ovaj raspis!«.
Tako kot je Vučo sproti zvedel, kaj se dogaja v Zagrebu ali v Ljubljani, sem za njegovo ogorčeno izjavo nemudoma zvedel tudi jaz. Frontni filmski telegraf je tiste dni delal hitro in nezmotljivo — (skoraj).
Razbeljeno razpoloženje sem skušal ublažiti z naslednjim svojim »poročilom« od 23. IX. 1946, s: »Predmet: Izveštaj o stanju ,Triglav-filma‘«:
Predmet: Izveštaj o stanju	Ljubljana, 23. IX. 1946.
»Triglav-filma«
Komitetu za kinematografiju Vlade FNRJ
Beograd
Vlada ljudske republike Slovenije podnela je 13. IX. o. g. »odločbo o ustanovitvi državnega podjetja za proizvodnjo filmov v Ljubljani«. Odluka izašla je u »Uradnom listu« ljudske republike Slovenije 13. IX. 1946, kojeg prilažem.
U vezi sa ovom odlukom treba odmah pokrenuti pitanje poteza i taksa, kojih neka bi bila preduzeča za filmsku proizvodnju oslobodjena.
Glavni problem »Triglav-filma« je pitanje osiguranja tehničke baze i kao što je bilo več dogovoreno sa drugom pretsednikom, neka tehnički odsek odelenja za domači film skrene ovome pitanju što veču pažnju. Konkretno: kod raspodele mate-rijala iz CSR, kod nabavki materijala iz Nemačke.
Kad če otiči u CSR na študije štipendisti Komiteta, nastače izvesna kriza i u redovima tehničkog kadra. Sve se više oseča potreba po stručnim, dobro pripremlje-
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
83
nim kursevima, koje neka bi održali domači stručnjaci — filmski tehničari. U bližoj budučnosti izvršiče se promena u votstvu proizvodnje Triglav i na mesto direktora kao u votstvo dramaturškog odelenja doči če odgovorniji drugovi.
Ukoliko bi izostalo osiguranje tehničke baze Triglav filma i reorganizacija u votstvu, bezuslovno bi došlo u vreme snimanja prvog umetničkog filma, kojeg ima Triglav na programu u idučoj godini, do krize, koju poznajemo več u vezi snimanja prvog i u pripremama snimanja drugog umetničkog filma u zemlji.
Uz suradnju umetničkog saveta pri IOOF, Triglav film razpisao je natečaj za scenario i izradio upute za pisanje ovog scenaria za umetnički film, kojeg neka bi režirao ing. Stupica. Način raspisa kao i upute (koje prilažem) zanimiv su pokušaj smislenog politički umetničkog votstva filmske proizvodnje, kao i pokušaj, kako pridobiti za suradnju kod stvaranja domačeg filma najbolje domače pisce.
U vezi raspisa votstvo je pogrešilo, pošto nije za vreme informiralo Komiteta o donesenim odlukama. To i još nekoje greške u vezi odnosa do Komiteta posledica su do sada još netačno preciziranih kompetenci ja Komiteta, republikanskih poli tičkih foruma i republikanskih državnih vlasti. Preduzeča (to vazi i za Jadran) nalazi se u težkoj situaciji izmedju različitih foruma, vlasti, odbora i komisija, kojima neka odgovora za svoj rad, šalje izveštaje i radne planove, šta smeta pre svega na ekspedi-tivnosti i vodi u birokraciju. Zbog ovakvog stanja dogovorio sam se sa drugovima, da kao što je bilo več odlučeno na sastanku direktora — šalju Komitetu mesečne izveštaje a u medjuvreme izveštaje samo o vanredno važnim i hitnim odlukama.
Preduzeča su dužna slati Komitetu zajedno sa izveštajima i radne planove, kao i scenaria po kojima nameravaju snimati filmove. Pošto vrše za sada cenzuru fil-mova, izradjenih za potrebe poedinih republika republikanske cenzurne komisije, sva su preduzeča zadužena, da šalju i ove filmove Komitetu u pregled ad informan-dum, da ih Centralno uvozno registrira i isplati a konto efektivne troškove za izradu te da ih u slučaju, da dodju u obzir za prikazivanje u čitavoj zemlji ili čak u ino-stranstvu, može naručiti odgovarajučem broju kopija. Sa time bio bi po mom mišljenju najbolje rešen problem odnosa izmedju proizvodnji i Centralnog uvoznog: plačenje efektivnih troškova za izradu odmah i kad se ova suma amortizira, četvrt ili pola godišnje obračunavanje. Predlog, da neka plača Centralno uvozno po 500 Din m izradjenog filma u ovo doba još nije prihvatljiv, pošto bi snizavanje troškova za izradu vodilo po nekoji put u snizavanje kvaliteta. Ovo je pitanje od osnovnog značaja, pošto sa time do največe mere stoji i pada ekonomska baza svih naših preduzeča za filmsku proizvodnju.
Pored pomenutih pitanja treba na zajedničkim sastancima rešiti što prije pitanje računovodstva i knjigovodstva, pitanje dopisnika jugoslovenskim novostima, koji svuda desorientirani, treba odmah organizirati centralni magacin tehničkih sretstava, rasvetnog parka i centralnu garderobu te sa tim osnovno važnim institucijama pravilno rukovoditi. Do sada nije primilo ni jedno preduzeče spiskova materijala iz CSR a pogotovo taj materijal još nije dogovorno podeljen, što ima za posledicu kočenje rada i izvesno neraspoloženje.
Ukratko: Problem Triglav filma je problem tehničke baze i jasnih odnosa do Komiteta kao i do ostalih foruma i vlasti, koje su zainteresirane na stvaranju domačeg filma.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
France Brenk
84
KOMi II I ZA KINEMATOGRAFIJO VLADE FNRJ
1	. '	J-'.'	- •
... ,
.' T 'iizu '•l'i'iili.
,ix ü
111 .1.1 Ó..»g pÄlillSfel’t _ "jí/ÍÍJ' .ll’1
Intel lOuiiVetu poupuuo isvemri nvoje dun.uonui.
Is tivof woga iálasi <la Je :• 0:..i &«U«. dobro .
jpio i	syoju piiH'‘i.Umnogo jto ii! ju ,	■’
Glava in podpisa na nekem, dokumentu
Zagreb jeseni 1946
Prvih 14 dni »neodredjenog vremena« za kolikor me je Vučo poslal v Zagreb, sem izkoriščal tudi za obiske v Ljubljani. Tako je pravkar citirano poročilo Izveštaj o stanju »Triglav-filma«, avtentični odsev stanja v podjetju, ki je bilo na osnovi novih filmskih zakonov sredi reorganizacije.
Slej ko prej pa sem moral posvečati poglavitno skrb razmeram v zagrebškem Jadran filmu. Nemudoma ga je bilo treba tako tehnično kot »moralno« pripraviti na snemanje Živjet če ovaj narod, kajti nihče ni natanko vedel, s čim je ta »nabita puška« napolnjena. Sprenevedal bi se, če bi ne priznal, da sem prišel v Zagreb hudo obremenjen z nedoločenimi predsodki o hrvaški NDH produkciji, ki poskuša živeti v novih razmerah s starimi ljudmi. Bistvo te »duhovne« krize naj bi bilo v mnenju, da imajo Hrvatje bogato tehniko, do katere so, jim pripomogli Nemci, kadri, ki v podjetju agirajo, pa so razen nekaj izjem v resnici akterji Hrvatskog slikopisa.
V reviji Film, broj 5-6-7/1976, ki jo izdaja OOUR Centar za film i filmsku kul-turu Narodnog sveučilišta grada Zagreba, priobča Zoran Tadič, eden izmed pionirjev porevolucionarnega hrvaškega filma, članek Prvi su startali dokumentaristi, in sicer pod skupnim naslovom Poratni hrvatski film. Ta nedvomno redki poznavalec »vseh hrvaških kratkih filmov«, kot pravi o sebi, precej točno poroča o jugoslovanski in posebej o takratni hrvaški proizvodnji. Med drugim pripoveduje tudi, da so izdajali
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
85
Filmske novosti, kakor je »-filmskim novicam dal ime Branko Marjanovič«, in nadaljuje: »U Hrvatskoj se od kraja 1946 do 1950 godine prave filmski mjesečnici ,Filmski pregled1.«
To omenjam zato, da opozorim ob članku Mirka Lukavca Prvi dani kinematografije u SR Hrvatskoj — 1945, 1946, ki je izšel v jubilejni 100. številki Filmske kulture, še na nov tehten prispevek našemu filmskemu zgodovinopisju. In mimogrede tudi zavoljo drobne korekture:
hrvaški Filmski pregled in njihove Filmske novosti so nastale po dogovoru z Mirkom Lukavcem po slovenskem zgledu, po Filmskih novicah in po Filmskem Obzorniku, ki smo ga v tistem času že pripravljali. Tako smo namreč skušali obdržati avtonomijo, neodvisnost tudi od centraliziranih novičarskih zvrsti, predvsem od Fimskih novosti, zveznega jugoslovanskega filmskega tednika.
Revija navaja vrsto imen pionirjev novega hrvatskega filma: Kosta Hlavaty, Gustav Gavrin, Oktavijan Miletič, Branko Marjanovič, Šime Šimatovič, Rudolf Sremec, Fedor Hanžekovič, I. Tomulič, Branko Belan, Branko Bauer, O. Gluševič, M. Luks,
S.	Goldstein, I. Forenbacher, L. Gotscheff, Sergije Tagatz, pa Carmen Lukljanovič, in vse do Mihaila Ivanjikova in našega Antona Smeha, ki sta prispevala svoj delež posnetkov za hrvaško Oslobodjenje Zagreba in nato za slovensko Ljubljana pozdravlja osvoboditelje.
Prenekatero teh imen budi v meni asociacije na tiste vznemirljive zagrebške dni, nekatera pa mi nič več ne povedo, kajti fluktuacija filmskih kadrov je bila tudi v hrvaški kinematografiji velika.
Dva ali tri dni sem se posamič pogovarjal s kakimi 40 filmskimi delavci, ki so čakali, da bi začeli lahko delati. V tisti novi šoli na Jordanovcu so imeli skrbno, čisto, vse do nadrobnosti urejeno. Kakšno nasprotje razmeram v Zvezdi! Kakšno bogastvo v primeru s tehnično revščino v Triglav filmu!
Razpoloženje pa nikakršno! Zmedeni in žalostni so pohajali po stopnicah in postavali po hodnikih. Prek gričev je legala zgodnja jesen, mi pa smo se pogovarjali, in zvečer so mi prikazovali — seveda po svojem cenzuriranem izboru — (svoje) »NDH filme«. Tako sem gledal tudi prvi hrvaški dolgi igrani in že zvočni film Vatroslav Lisinski, za katerega sem nekoč napisal, da je napravljen v stilu avstrijskih Schubert filmov.
Cez dva ali tri dni sem šel na Agit-prop hrvaškega CK. Sprejel me je inteligentni profesor, star komunist in partizan, ki se je rešil iz taborišča z begom, Ivo Sarajčič. Medtem ko sem se doma zmeraj bal uradnih razgovorov, ko smo bili preobremenjeni z vsakovrstnimi predsodki drug o drugem, sem bil v tem razgovoru lahko docela sproščen. Tako je najbrž name vplivala tudi ta inteligentna, preprosta osebnost. Ko sem se mu predstavil in povedal, zakaj prihajam, me je vprašal, v čem je problem. Dobro se še spominjam, da sem dejal: »Ali hočete Hrvatje svojo filmsko proizvodnjo?« Pritrdil je. Nato sem mu povedal, da smo imeli tudi Slovenci svojo kolaborantsko proizvodnjo pod okupatorji, da so posneli tri še kar hude protikomunistične propagandne filme, pa jaz še vedeti nisem hotel, kdo vse je tedaj snemal. Prišlo da mi je na uho, da isti snemalci, kot ob osvoboditvi Ljubljana pozdravlja osvoboditelje. Na filmskem področju pač manjka strokovnjakov, in — »naj vrti buržoazija svoje možgane v dobro socializmu«. Postopek da smo uvedli le zoper poglavitnega organizatorja tega slovenskega NDH podjetja, pa bolj zavoljo vojnega dobičkarstva in
86
internih, »intimnih« predstav za ljubljanski oficirski kor. Postalo je jasno, da spričo neogibnih nalog in občih razmer ni mogoče čakati na »prevzgojo kadrov« in šele nato začeti snemati.
*
Naslednje jutro po najinem razgovoru se je javilo v službo pri Jadran filmu kakih osem ali deset novih, toda poglavitnih filmskih strokovnjakov.
*
Prvega oktobra sem tako lahko poslal v Beograd »izveštaj o Jadran filmu«. Mislim, da ga nihče ni pričakoval. Vsaj takšnega ne. — Kopijo »izveštaja« sem poslal Ivu Sarajčiču s spremnim dopisom:
»Druže Sarajčiču!
Ad informandum Vama predlažem prepis izveštaja kojeg ču podnjeti Komitetu za kinematografij u. Molim za ev. primjedbe.
Pretsednik Komiteta danas mi je javio, da republiške cenzurne vlasti mogu vršiti samo cenzuru mesečnih pregleda ili novosti, medjutim kad mora biti prikazi vanj e svih ostalih filmova odobreno po Komitetu za kinematografiju, pa makar bili snim-Ijeni za potrebe republike. — Mislim da treba ovo pitanje što hitnije rešiti po liniji Agit-propa.
Drugarske pozdrave,	France Brenk
Zagreb, 1. X. 1946.«
*
Ta dan sta odšla na svoja naslova izvirnik in kopija. Cenkanje za filmsko oblast, za čim več moči v enih rokah, se je tragično in hkrati komično nadaljevalo.
*
Predmet: Izveštaj o
Jadran filmu
Zagreb, 1. X. 1946. Komitetu za kinematografiju
Vlade FNRJ	Beograd
I.	Od 18. V. 1945 do 23. IX. o. g. Direkcija za Hrvatsku oz. Jadran film izradio je za potrebe NRH 34 novosti, kulturnih i dokumentarnih filmova u dužini 29 000 m, sa kopijama 50.500 m.
U isto vreme kopirao je ili sinhronizirao 21 film za Centralnu upravu, Komitet za kinematografiju, Sojuzintorgkino, Mosfilm, Triglav film i suradjivao kod jugoslovanskih novosti sa efektivnom potrošnjom pantlike od 68.700 m.
Ukupni kapacitet proizvodnje Jadran iznosi 119.200 m uz celokupne investicije 7,671.715 Din. Više od 50 % rada Jadran filma bila je pomoč tehnički slabijim proizvodnjama u zemlji.
U proizvodnji radi 5 umetnika, 37 tehnika, 11 administratora i 13 pomočnog osoblja. Razmer produktivnog spram neproduktivnog kadra je loš, pošto iznosi 1 :1,75.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
87
Od pomenutih tehničara radi u Jadran filmu 15 vanrednih i u zemlji zapravo jedinih filmskih stručnjaka, ko ji do sada nisu bili iskoriščeni: kapacitet 119.000 m u 1 i polovini godine, uz 42 produktivnih stručnjaka, ne pretstavlja ni 50 % zaposljenje. Pomenuti kader od oslobodjenja do danas nije vaspitao naraštaja ni za sadašnje potrebe Jadran filma, kamoli za potrebe Zvezde ili Triglava.
»Stari stručnjaci Jadrana su politički nevaspitivani i u najboljem primeru lojalni. Oko 50 drugova, koji su se uključili u rad na stvaranju domačeg filma nakon oslobodjenja, nisu bili u stanju starijih drugova vaspitati te se s njima koristiti. Bez sumnje odgovara za takvo stanje i bivša Centralna uprava, koja je nezdravim odnosom do Direkcije za Hrvatsku davala ovoj grupi povod za demoralizaciju i stav »protiv Beograda«, koja u ovo doba nije znala konstruktivnim direktivama i dovolj-nim količinama materijala zaposliti Jadran filma; u pomenuto vreme 1 i po godine Direkcija za Hrvatsku predala je 7 kamera, 1 Lyta, 1 montažni sto, 1 mašinu za razvijanje i borila se svim mogučim i nemogučim sretstvima, da održi tonsku aparatura i reflektore.
Istorija Jadran filma je ukratko borba za održanje tehničke baze i za zadače, koje bi mogle zaposliti kapacitet njegove tehnike i tehničkog kadra.
Jadran film je još danas po svojoj tehničkoj bazi i po specialistima tehničarima najjače preduzeče za filmsku proizvodnju u zemlji. Po izjavi ing. Pregernika to je »nabita puška, koja čeka, ko če ju ¡spražiti«.
Od svih početaka politički odgovorni i umetnički kvalitetni kader, koji neka bi se služio bogatom tehnikom, bio je loš. Nije bilo pravog dodira i veza sa političkim forumima, državnim vlastima i kulturnim institucijama NRH. U poslednje vreme počeo se stvarati iz tih razloga nekakav specialni kolektiv pisaca scenaria, umesto da bi u rad na stvaranju domačeg filma uključili hrvatske književnike. Umetnički savet, koji neka bi odredjivao političku i umetničku liniju proizvodnji, bio je na hartiji i nije radio. Filmskoj proizvodnji NRH pretila je opasnost, da če se početi razvijati »divlje«, bez zaledja u draštvenom i kultumom miljeju iz kojeg neka bi organski rasla.
Iz ovih razloga nekoji od filmova proizvodnje Jadran bili su politički i umetnički problematični i iz tih te gore pomenutih razloga došlo je do sistematskog pogorša-vanja odnosa izmedju »mladih i starih«. Afera u vezi razvijanja Afričevog i priprema snimanja Popovičevog filma priveli su direkciju u očajno stanje, iz koga se htela rešiti sa otpuštanjem i zatvaranjem starih stručnjaka i u septembra o. g. otkazala službu 8 nameštenicama sa napomenom, da če daljnji otkazi slediti idučeg meseca. Oni izmedju »starih«, koji su ostali još u službi, tražili su nameštenje van preduzeča.
Ovako je bilo stanje Jadran filma, »fabrike koja ne radi«, u doba, kada neka bi preuzeo za dužnost snimanje svog prvog umetničkog filma »Živječe ovaj narod«.
Labav stav, kojeg je u toj situaciji zauzeo v. d. direktor i policijski odnos do nameštenika, kojim je htio spašavati situaciju tajnik te šef personalnog otseka Rihter kao i činjenica, da je direkcija bitna pitanja preduzeča rešavala bez nužne saradnje sa sindikalnim odborom i radničkim poverjenicima, posledica su pomenutih odnosa: do Centralne uprave, oz. u novije vreme do Komiteta, do političkih foruma, državnih vlasti, kulturnih institucija NRH kao i odnosa izmedju lošeg politički umetničkog votstva i jakog tehničkog osnova.
88
II.	Sadašnje stanje može se ukratko označiti sledečim:
1.	Jadran film još nije formiran zakonskim odlukom, šta če se verovatno rešiti več u ovoj sedmici.
2.	Na osnovu savetovanja sa radničkim poverjenicima, odborom sindikalne podružnice i razgovorom sa poedinim nameštenicima, osim 2 opozvani su svi otkazi.
3.	Na osnovu razgovora sa odgovornim drugovima iz Agit-propa CK KPH ojačat če se političko umetnički sektor Jadran filma.
4.	Umetnički savet počeče suradnjom na stvaranju domačeg filma.
5.	U vezi sa radnim planom Jadran filma za g. 1947 u pripremi je raspis natečaja za scenaria, čime neka bi privukli pažnju i postigli suradnju hrvatskih umetnika i kulturnih institucija.
6.	Pristupilo se administrativnoj reorganizaciji preduzeča.
7.	Sa time bilo je postignuto sredjenje položaja, i režiser Popovič mogao je formirati odličnu stručnu ekipu za umetnički film »Živječe ovaj narod«.
III.	Postoje naredne zadače, koje treba hitno rešiti:
1.	Postiči i raditi na što tešnjoj saradnji političkih foruma državnih vlasti i kulturnih institucija NRH kod stvaranja domačeg filma.
2.	Režiser Popovič uposlio je svojoj ekipi najbolje snage. Bezuslovno treba obezbediti nesmetano sprovodjenje radnog plana Jadrana za g. 1947 i to mladjim kadrovima i pravilnom raspodjelom rada.
3.	Pojačati sektor produktivnih radnika.
4.	Završiti administrativnom reorganizacijom preduzeča, koja je nužna u vezi sa zadačama u g. 1947.
IV.	U vezi sa Komitetom treba rešiti:
1.	Daljne odnose do Jadran filma, ko ji neka su osnovani na poverenju, pružanju pomoči i na dopuštanju što veče iniciative.
2.	Na popunjavanju tehničkih sretstava angažovanjem domače industrije i nabav-kama iz inostranstva. Problem snimanja »Živječe ovaj narod« ovisi u ovo vreme 90 '°/o od ekipe, koja bi trebala več pre mesec dana da krene u inostranstvo i da obezbedi ekipu izvesnim tehničkim sretstvima.
3.	Precizirati odnos do Centralnog uvoznog u smislu, kojeg sam predložio u izve-štaju o stanju Triglav filma.
4.	Sto hitnije organizirati centralni magazin, centralnu garderobu i rasvetni park, kojim bi se mogle služiti sve filmske proizvodnje.
5.	Stanje u kojom se nalaze dopisniki jugoslovanskih novosti, srediti konferenci-jom i stalnim kontaktom redakcije sa svojim dopisnicima.
6.	Na sastanku knjigovodji rešiti aktualna pitanja knjigovodstava naših preduzeča, koja su bez tačnih direktiva i orientacije.
7.	Maksimalno iskoristiti stručni kader Jadran filma u cilju vaspitanja mladjih stručnjaka pre svega za ton, kameru i osvetlenje svih naših preduzeča za filmsku proizvodnju.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
89
Uveren sam, da če ekspeditivnim reševanjem pomenutih problema, a pre svega konstruktivnim, dobronamjernim stavom do Jadran filma, baš ovo preduzeče za film-sku proizvodnja, u prvoj fazi našeg razvitka, moči ogromno doprineti ka stvaranju našeg domačeg filma.
France Brenk 1. r
*
Neki telegram
Med naporne razgovore, sporazumevanja in pisanja poročil je udaril zlobni telegram:
»France Brenk lično Ljubljana
Gregorčičeva 27
Beograd 12047 21 9 1335
ne znamo razlog radi kojeg si u ljubljani hitno podnesi pismeni izveštaj komitetu stop komitet kinematografije	cl 27«
*
Kako je »komitet« izvedel, da sem v Ljubljani, je seveda zanimivo vprašanje. Toda tedaj me ni bilo. In ko je telegram le prišel po ovinkih prek Ljubljane v Zagreb, sem še isti dan, 10. oktobra, poslal dve poročili. Naj z njima še bolj nazorno prikažem čas tega našega prvega povojnega obdobja, posebej še naš filmski čas, njegovo mentaliteto, njegovo zadušno ozračje:
Prepis!
Zagreb, 10. X. 1946.
Komitetu za kinematografiju Vlade FNRJ
Beograd
Iz Ljubljane sam primio Vaš telegram u kome tražite hitni izveštaj, zašto sam u Ljubljani.
23. IX. poslao sam izveštaj o stanju Triglav filma.
1.	X. poslao sam izveštaj o stanju Jadran filma.
Iz ovih izveštaja kao iz izveštaja kojeg sam podneo lično na sednici Komiteta 4. o. m. sledi, da nije zadovoljivo ni stanje kod Triglava ni kod Jadrana. U Triglavu n. pr. trebalo bi da dodje do promena u votstvu do kojih još nije došlo i zbog čega rad na mnogim tačkama zastaje i odpada. Iz tih razloga npr. poslovanje preduzeča za distribuciju i produkciju još nije razgraničeno, u vezi odlaska nekojih drugova na študije, u vezi priprema za snemanje prvog umetničkog filma kao i radnog plana za 1947 g. pošto j e mnoga nerešena pitanja.
Na osnovu ovih razloga, koje sam detajlno izneo u svojim izveštajima, 4. X. napisao sam izjavu, koju je tražio drug pretsednik i koja glasi:
»Pošto če v. d. direktor Jadran filma Zagreb, otiči u ekipi za nabavku materijala iz Nemačke i nema zamene za njega, s obzirom na ozbiljnu situaciju prilikom snemanja filma ,Živeče ovaj narod1, kao u vezi mog izveštaja o stanju Jadran filma i Triglav filma, potrebno je, da do sredjenja prilika u pomenutim produkcijama budem tamo na dužnosti.«
90
Komitet se na svoji sednici 4. o. m. sa time složio. U vezi sa time javio sam, da ču biti za vreme vršenja svoje dužnosti u Jadranu i Triglavu svaki ponedeljek, utorak i ev. sredu kod Triglava, a u sredu, četvrtak, petak i subotu u Jadranu. Ukoliko če biti u vezi sa radom potrebni izuzetki, javiču gde i koje dane me možete nači.
Pored toga poznat Vam je moj stav, po kome bi trebalo u ovom početnom orga-nizacionom stadiu običi svakog meseca sva naša preduzeča za filmsku proizvodnju i time postiči onu koordinaciju rada i onu saradnju, koje do sad nema. Osnovna su pitanja svih preduzeča za filmsku proizvodnju u svojoj suštini i nema smisla, da svako preduzeče za sebe mukom traži njihova rešenja. O pravilnosti svog stava sam nakon 3 nedeljnog rada u Jadranu i Triglavu još dublje uveren.
Konkretno: 7, 8, i 9. X. sam održao u Ljubljani 3 sednice: po pitanju razgrani-čenja preduzeča, proizvodnog in finansijskog plana za 1947 g. po pitanjima razvrsta-vanja kadrova i osiguravanja tehničke baze. Detajlni izveštaj kao zapisnike sednica mogu Vam na zelju podneti. Za 14. i 15. o. m. ugovorenu imam sednicu sa umetničkim sektorom proizvodnje i sa drugovima, koji vrše pripreme i nadzor nad pripremama za snimanje prvog umetničkog filma »Triglava«.
Uveren sam, da telegram nije samo izraz potpunog nepoverenja u moj rad, kao ni pokušaj, zreducirati razmimoilaženja u nekojim od osnovnih pitanja izmedju nas na sitna otežavanja rada sa stvaranjem atmosfere nepoverenja. Ovu primedbu stavljam zbog toga, jer do sada, koliko mi je poznato, ovakvih telegrama nije primio na svom službenom putu niko od članova Komiteta i postojao je običaj, da po za-vršetku službenog puta svako podnese izveštaj o svom radu; pored toga, jer bi u slučaju, da je ovakav telegram pokušaj, skrenuti pažnju s principielnih na sitna pitanja, bio vrlo pogodan za rad u Komitetu i to za pionirski rad, koji treba mnogo poverenja, volje do rada i ako treba principielnih diskusija a ne sitnih objašnjavanja.
Pošto sam uveren, da ima telegram, kojeg sam primio dubljih razloga, nanj odgovaram a u buduče molim za više poverenja i za podršku, koju bi svakako trebao kod i onako dovoljno teškog rada. Ukoliko ide za nejasne stvari, možemo svakog dana telefonski razgovarati a ukoliko donese Komitet odluku, da ne treba da ostajem u Zagrebu ili da je suvišna moja suradnja kod Triglava, molim, da me o torne izvestite.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
*
Predmet: O nekojim aktualnim pitanjima
Jadran i Triglav filma.	Zagreb, 10. X. 1946
Komitetu za kinematografiju
Vlade FNRJ
Beograd
Izvještavam Vas o nekojim hitnim pitanjima, koje bi trebalo što brže rješiti:
1. Drugo vi, koje je primio Komitet kao štipendiste za CSR, morali bi početi študijama 1. X. 1946, a do sada nisu primili ni rješenja Komiteta, kao što im je bilo obečano. Koliko če trajati vremena prije nego što dobiju putne isprave, poznato je. Sa time gubimo dragocjeno vrijeme i stavljamo u pitanje radne planove naših preduzeča za god. 1947., koji baziraju i na povratku školovanih drugova iz CSR.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
91
2.	Sve se više osječa potreba po stručnim kursevima, pri je svega: za asistente režisera (montažere), što je bilo več dogovoreno sa drugem Solovcevim, i za pirotehnike i specijaliste za osvetljenje.
3.	Sastanak knjigovodja, o kojem smo razgovarali več pred nekoliko nedjelja, neka bi se što prije održao, da bi se moglo početi ne samo sprovadjanjem jednoobraz-nog knjigovodstva, več sa jednoobraznim shvačanjem materijala, koji potpada u izvjesne rubrike.
4.	Ništa manje nije važan sastanak dopisnika jugoslovanskih novosti. Nakon mog oštrog stava, kojeg sam zauzeo prema radu dopisnika »Triglav filma«, drug Cerar podneo je svoj izvještaj, kojeg če slati i Komitetu na osnovi dopisa, koje je primio u poslednje vrijeme. Pored tehničkih poteškoča (nema kamera, oskrbljivanje pantljikom je neredovito, nema transportnih sredstva), rad dopisnika jugoslovanskih novosti najviše je otežan, pošto nema stalnog kontakta sa redakcijom: ni za jednu reportažu, koju šalje, nežna, jeli priopčena ili če biti uvrštena u jugoslovanske novosti, je li i zašto dobra, ili loša, koja reportaža u sedmici bila je najbolja i na-gradjena, kao što je bilo več nekoliko puta obečano itd.
Do sada još nije stigao obečani reporter za Trst. Pošto se Selhaus donekle oporavio, zbog vanrednih dogadjaja u zoni A i kategoričkog zahtjeva po filmskom reporteru, Selhaus je protiv mog stava u vezi sa zaključkom Komiteta, ponovno otišao u zonu A. Treba slati što prije sovjetsku reportažnu kameru i ukoliko je moguče dobiti putne isprave (a vjerujem, da ne če biti moguče, ako reporter, kojeg je redakcija jugoslovenskih • novosti htjela da šalje u Trst, nije rodom iz zone A) slati Selhausu u zamjenu drugog reportera.
5.	Zahtjevajuči, da prave preduzeča za proizvodnju spisak tehničkih sredstava, koje trebaju iz Francuske, pravio je priličnu zbirku, pošto preduzečima nije poznato, šta če dobiti iz zemlje, sa kojim je več sklopljen ugovor. Zbog toga treba, da tehnički otsjek šalje što hitnije spiskove poručenih stvari iz zemalja, sa kojim smo sklopili ugovore, kao što je bilo več odlučeno pred mjesec dana.
6.	Isto ovako je pitanje oko plana kinofikacije slovenačke, bilo bezpredmetno, pošto taj plan leži na Komitetu več otada, kad se održala konferencija direktora preduzeča za iznajmljivanje filmova. Pošto sam po ovom pitanju, po gore pomenutim pitanjima kao i po pitanju šminke, koja je po kategoričkoj izjavi druga Hlavaty-a svakako stigla iz CSR, zauzeo u ime Komiteta ozbiljni stav prema pogrešnim informacijama i neekspeditivnom rješevanju zadače, u večini sam primjera dobio izvje-štaje, koji su sasvim suprotni informacijama čak i dopisima Komiteta. U vezi sa time predlažem, da treba svaki dopis, a prije svega svaku opomenu, ozbiljno preštudirati, prije što ju Komitet šalje na »teren«.
7.	Pitanje honorara suradnicima kod snimanja filmova, kompozitorima, muzi-čarima, spikerima i sl. pravi ozbiljne potežkoče. Ovo, kao i pitanje nagrada vanredno dobrim filmskim stručnjacima, treba što prije regulisati.
8.	Nakon izrade dokumentarnog filma o sudjenju Stepincu predlažem, da se sastanu režiseri filmova: sudjenje Mihajloviču, Rupniku, Stepincu i da iz ukupnog materijala stvore film, koji bi mogao da bude od velikog historijskog i propagandnog značaja.
9.	U vezi svog radnog plana za god. 1947. »Jadran film« raspisao je natječaj za scenarije Po mom mišljenju bilo bi umjesno, da takav natječaj raspiše i Zvezda film.
92
France Kosmač
10.	Izvan mog radnog sektora, a isto ovako važno je pitanje honorara, prevodio-cima za titlovanje ili sinhronizacije domačih, te inostranih filmova. Ovo pitanje utoliko je važno pošto preduzeča hoče da štede i daju ove prevode slabim prevo-diocima, kojim ne treba dati visoki honorar i zbog toga jezik u mnogim prevodima je loš.
U vezi odjelenja za iznajmljivanje filmova i uskog filma predlažem, da se drug Lukavac i drug Radakovič upoznaju sa stanjem svog radnog sektora svojom najmanje četvrt godišnjom. posjetom »terena«.
Molim, da ovaj izvještaj uzmete u obzir dobronamjerno i da shvatite, kako nastojim, da sektor kinematografije ipak nekako pokrenemo pravilnim putem i da se time postigne potrebni autoritet Komiteta.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
POV br. 94
Štiri ali pet dni nato sem prejel v Zagreb pismo pod POV(erljivo) br. 94. — Veliki obračun? Se ne. Predsednik še ni docela prepričan v zmago svojega koncepta.
In to je zadnji uradni akt iz tega obdobja, s katerim razpolagam, in ki zgovorno govori sam zase:
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
93
POV. br. 94
14. oktobra 1946. g.
Beograd.
Drug Franze Brenk
Zagreb
Komitet primečuje da ni do danas preduzeče »Jadran« nije poslalo spisak štaba filmske ekipe »Živječe ovaj narod«. Komitet takodje primečuje da su preduzeča »Jadran« i »Triglav« zadocnila sa izradom svojih finansiskih planova (finansiski plan »Triglava« primljen je tek danas). Osim toga, Komitet konstatuje da je »Jadran« vrlo nebrižljivo izradio svoj finansiski plan. Tako je, na primer, učinjena školska greška i u bruto prihod unesen zajam od Zemaljske banke za umetničke filmove, u iznosi od 26 600 633 din, a trebalo je od toga zajma uneti samo anuitete, i to u rubrici primanja od budžeta. Stručnjaci, kojima je Komitet poverio pregled finan-siskog plana preduzeča »Jadran«, nagovestili su da taj plan sadrži još i druge krupne greške. Najzad, Komitet ni do danas nije primio plan o kinofikaciji Slovenije, niti je od preduzeča »Jadran« i »Triglav« dobio trebovanja za porudžbinu u Francuskoj.
Sve ovo svedoči, da su se u poslednje vreme dogodila krupna propuštanja u pre-duzečima za proizvodnjo filmova u Zagrebu i Ljubljani, pa Te stoga molimo da obratiš veču pažnju na rad ovih preduzeča, jer Ti je tu dužnost Komitet i poverio, time što Te je poslao na privremeni rad u Zagreb i Ljubljanu.
Ti nam, medjutim, pismom od 10. oktobra o. g. šalješ izveštaj o stvarima koje su Komitetu dobro poznate i o kojima, mislimo, da ne pretpostavljaš da ih je Komitet izgubio iz vida. Da ne bi bilo nesporazuma u tom pogledu, odgovaramo Ti sledeče:
1.	Sto se tiče drugova Štipendista za CSR, Tebi je vrlo dobro poznato da konačnu odluku o njihovom odlazku ima da donese drugi forum, a ne Komitet. O torne smo govorili na sednici Komiteta od 4. oktobra. Ceo predmet u vezi sa stipendistima poslat je blagovremeno nadležnom forumu, i svakog dana očekujemo rešenje s tim u vezi, ali se po sebi razume da brzina tog rešenja ne zavisi od nekog našeg urgiranja, jer su drugovi u tom forumu svakako dovoljno svesni da je to pitanje važno i hitno.
2.	Kurs za asistente montažera otpočeče 1. novembra. Ranije to nije bilo moguče, jedno stoga što u »Zvezdi« nije bilo dovoljno montažnih stolova da bi kursisti mogli na njima praktično da rade, jer je mali broj montažnih stolova sa kojima je »Zvezda«, pre prijema pošiljke iz Cehoslovačke, raspolagala, morao da bude rezervisan za hitne montažne radove tog preduzeča, a s druge strane, drug Solovcev, ko ji se primio da organizuje taj kurs, još nije podneo Komitetu detaljan program rada. Obečao je da če to učiniti blagovremeno, da bi kurs mogao da otpočne 1. novembra.
3.	Ti znaš da je o sastanku knjigovodja bilo govora na poslednjoj sednici Komiteta, i da je odlučeno da se što pre sastanak održi. Ono što je odlučeno sprove-deno je odmah, a ima več nekoliko dana kako je sastanak knjigovodja preduzeča za proizvodnju zakazan, a i program za taj prvi sastanak več se radi.
4.	Sto se tiče sastanka dopisnika jugoslovenskih novosti trebalo je da se on održi ovih dana, ali je morao da bude odložen usled toga što su drugovi, redaktor žurnala Nanovič i njegov pomočnik Cagič morali hitno da otputuju u Tiranu, radi snimanja jednog dokumentarnog filma. Kad se drugovi budu vratili iz Tirane, biče taj sastanak zakazan.
5.	Tvoji komentar! u vezi sa greškama »Triglava« i druga Cerara, zbog kojih je, na osnovu optužbe »Zvezde«, Kontrolni otsek poveo istragu, nisu na svom mestu.
94
Preduzece »Triglav« i drug Cerar su u aktu »Zvezde« od 25. septembra optuženi za nekoliko konkretnih grešaka, počinjenih u toku slanja štorija za filmske novosti. Te greške nemaju nikakve veze sa, kako Ti tvrdiš, »tehničkim poteškočama«, jer se ne radi o nečem drugom nego o izvršenim snimcima ko ji nisu blagovremeno poslati, ili su poslati u neispravnom stanju. Komitet ne tvrdi da je odnos izmedju redakcije filmskih novosti i njenih dopisnika dobro organizovan. Komitet je stoga ovlastio Kontrolni otsek da u opštem pregledu organizacije i rada preduzeča »Zvezda«, detaljno izvidi i stanje koje vlada u odnosu izmedju redakcije filmskih novosti i njenih dopisnika. Kada Kontrolni otsek bude podneo Komitetu referat, on če moči da stekne tačnu sliku o tom pitanju, ali čak i u slučaju ako bi Kontrolni otsek konstatovao veče nepravilnosti u tom odnosu, konkretne optužbe »Zvezde« onako kako su one formulisane, neče biti opovrgnute, jer su u pitanju (ukoliko se to bude dokazalo) odredjene krivice, nezavisne od odnosa i organizacije samog dopisništva.
6.	Sto se tiče reportera za Trst, Tebi je vrlo dobro poznato, da je odlučeno da se u Trst pošalje novi reporter, snabdeven novom sovjetskom kamerom, i da je u tom pogledu, kod nadležnog foruma, blagovremeno preduzeto sve što je potrebno. Ukoliko se nadležni drugovi budu složili da se nova kamera pošalje Selhauzu, to če se odmah učiniti, ali ne verujemo da ce se takvo gledište zauzeti, s obzirom na okolnost da je Selhauz isuviše poznat u Trstu.
7.	Komitetu je nerazumljiva Tvoja primedba u pogledu spiskova tehničkih srestava koja se mogu dobaviti iz Francuske. Ti kažeš da je zahtev Komiteta da se ti spiskovi pošalju napravio priličnu zbrku, jer preduzečima nije poznato, šta če dobiti iz zemalja sa kojim su trgovinski ugovori več sklopljeni. Nas čudi da si to mogao da izjaviš, kada si Ti lično, još 9. septembra, u ime Komiteta, podneo svim našim preduzečima za proizvodnju spisak stvari porušenih na osnovu trgovinskih ugovora u raznim inostranim zemljama. Nov spisak tih stvari, dopunjen poslednjim porudžbi-nama, poslao je Komitet svima preduzečima 5. oktobra, dakle istoga dana kada ih je pozvao da podnesu trebovanja za Francusku.
8.	Sto se tiče plana kinofikacije Slovenije, on nije predat Komitetu. Ni jedan član Komiteta, a ni sekretarijat, taj plan nije primio. Nalazimo, medjutim, da je tre-balo da narediš da nam preduzece u Ljubljani odmah pošalje kopiju tog plana, ako je original iz bilo kojih razloga zagubljen. Ti znaš do koje mere je ova stvar hitna.
9.	Sto se tiče šminke, ona količina koja je stigla iz Čehoslovačke predata je još u svoje vreme »Slavici«, a nikakva nova količina posle toga nije prispela iz Cehoslo-vačke.
10.	Pitanje honorara »suradnicima kod snimanja filmova, kompozitorima, muzi-čarima i t. d.«, kao i pitanje nagrade stručnjacima, za vanredno dobro izradjene filmove, više je puta do sada pokretano ne samo u ovom Komitetu, več i u Komitetu za kulturu i umetnost. Mislim da Ti je poznato da če u vezi s tim, ukoliko se tiče autorskog prava, biti donesen pravilnik od nadležnih vlasti. Sto se pak tiče specijalnih nagrada, ostavljeno je preduzečima da te nagrade predlažu Komitetu, a Komitet da ih odobrava. Naš predlog da se stvore stalne nagrade za reditelje i druge filmske stručnjake nije prihvačen, sa napomenom da je još rano da se takve nagrade unapred odredjuju.
11.	Komitet se ne slaže sa Tvojim predlogom da se od filmova »U ime naroda«, »Rupnik« i »Stepinac« napravi jedan film. Montažno se to ne bi moglo efikasno spro-vesti, jer su ti filmovi pravljeni po raznim scenarijama. Smatramo, osim toga, da za to i ne postoji potreba, jer se ova tri filma, ukoliko »Rupnik« i »Stepinec« budu na
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
95
dovoljnoj sadržajnoj i umetničkoj višini, mogu prikazivati u jednom zajedničkom programu.
12.	Nadtečaji za scenaria raspisala je »-Zvezda« pre neki dan.
13.	Honorari za titlovanje i sinhronizaciju domačih i inostranih filmova odredjuju se na bazi honorara koji se isplačuju prevodiocima literarnih dela. Višina tih honorara zavisi pre svega od kvaliteta prevoda, a i od brzine rada. Nemogoče je nekom odred-bom generalisati i fiksirati te honorare, jer se oni, u krajnjoj liniji, mogu odrediti samo na osnovu slobodne pogodbe izmedju preduzeča i prevodioca.
14.	U vezi Tvoje sugestije da drugovi Lukovac i Radakovič treba najmanje jedan-put u tri meseca da posečuju »teren«, mislimo da su ti drugovi, kao načelnici Komiteta potpuno svesni svoje dužnosti.
Iz svega ovoga izlazi da je Komitet dobro prostudirao svaki svoj dopis i svaku svoju primedbu, pre nego što ih je poslao na »teren«.
SMRT FAŠIZMU — SLOBODA NARODU!
Sekretar:	Predsednik Komiteta:
(Jakša Petrič)	(Aleksander Vučo)
*
Solovcov, ki ga dopis omenja, je bil Rus, »dodeljen Komitetu v pomoč«.
Francija Cerarja pa sem res protežiral in ga skušal po krivem zavarovati. Posredi je bil namreč boj zoper slovenske tržaške filmske reporterje, dopisnike Filmskih novosti. Vučo je tudi na to mesto hotel »svojega« človeka.
In res je tudi, da sem hkrati prikrival druge, bolj vznemirljive ljubljanske težave. Direkcija za Slovenijo se je začela deliti v dve podjetji — za proizvodnjo in za razdeljevanje filmov — in med filmskimi delavci so bila trenja. Njihovo bistvo sem že nekajkrat v različnih zvezah omenjal. Slo je za primat med starejšimi in pa mlajšimi, ki so zvečine še filmsko neuki prišli v podjetje iz partizanov. Dušan Povh, ki je bil npr. še aprila »šef za proizvodnjo«, je julija 1946 »šef distribucije«. Kot šef produkcije »Tehničnega oddelka, Ljubljana, Miklošičeva 2, Filmsko podjetje Demokratične federativne Jugoslavije, Direkcija za Slovenijo« pa je podpisan Rudi Omota, in kot direktor Jože Gosnar.
Po mojem naj bi mladi šli v šole. Zgolj »razvoj ob praksi« je hudo tvegan in pomanjkljiv. Posebej še za umetniške kadre. Vodijo naj za zdaj starejši, čeprav so po svoji fakturi domala brez izjeme zgolj amaterji.
Toda fantje so v partizanih zgodaj dozoreli, zdelo se jim je, da so z vojno zapravili že dovolj časa, filmsko kreativnih težav se sploh niso zavedali, in tako so segali vsak prek svojih »zvez« po filmsko praktičnem delu.
Kdor tega ne ve, ne more in ne bo mogel nikoli prav presojati tistih 77 filmov, kolikor so jih po podatkih Filmografije beograjskega Instituta za film ustvarili na Slovenskem v letih, o katerih poročajo pričujoči zapisi.
S svojimi zamislimi sem bil tako tudi v Ljubljani hudo odveč in nepriljubljen. Vsaj nekaterim mlajšim. In v stil takratnih vzorov in bojev so spadali — se zdi — tudi nizki udarci. In nizkih udarcev premore porevolucionarna jugoslovanska filmska zgodovina pretirano mnogo.
*
96
Čapajev
Francetovi pismi
Iz tega zagrebško-ljubljanskega obdobja hranim dve pismi »šefa odseka za scenarije« Franceta Kosmača, in pa njegovo preprosto, smotrno poročilo o svojem delu, ki ga je pripravil za sejo Komiteta 19. avgusta.
9. 10. 1946, torej v času največje hajke, mi piše:
»Pred četrt ure, dragi France, se je prismehljal v mojo sobo (pri Lazarevskem) tovariš predsednik in se začudil: zar si ti ovde? — Nato sva se menila o prispevkih za revijo. Že precej člankov je skupaj in — če pošlješ še ti, ne bi bilo napačno. Ko bodo brali na Agitpropu članke, se bodo morali tudi okrog tvojega malo ustaviti. To je, menim, važno. Ti članek kar meni pošlji! (Po mojem mišljenju bi bilo lepo in prav, če bi napisal neke misli, ki jih imaš pri tem, ko gledaš razvoj jugosl. produkcije pred vojno in — razmere dandanes, ter perspektivo). Ce ne boš napisal, bo škoda: čas je približno do 15. t. m. Upam, da boš utegnil. — Z dr. Vogelnikom sem govoril: bolan je in bo sporočil na moj telefon, kaj je s stanovanjem. Da vidiš ti Povha, kako se bo hitro znašel! — Ko sem gledal v »Zvezdi« materijal iz ml. proge, bi skoro zaspal in sem šel ven: Radoš (Novakovič, op. frb) je ves iz sebe, ko mora delati na žurnalu in me ogorčeno vpraša — kaj je s Povhom! Jaz mu povem, da se ženi in da ima vsak pravico na 7 dni dopusta, in odpovedi pa tudi mora kakih 14 dni potrpeti! No (si je gotovo mislil) tedva hudiča (Brenk in Kosmač — zgage!)
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
97
pa sta padla dol kot bi jih ustrelil iz Ljubljane! Jaz sicer ne vztrajam na tem, da si je to mislil, toda občutek imam takšen vsak dan. Evo zakaj: predsednik je stopil z nasmeškom prej v sobo in ni pozabil omeniti: ,Za nekoliko dana dodje Povh!1 ,Ja ga onda upozorim na stan!" ,Znaš kako: biče nekako!“ — Tako vidiš. Jaz visim med nebom in zemljo. Malo študiram, pišem, včeraj sem bil v ,Zvezdi“. Poklical me je Markuš, naj pridem pomagat. Toda kako je želel naj organiziram spikerja za makedonski jezik. .. Markuš me je poslal na zun. trgovinsko ministerstvo urejat neko stvar za pošiljanje žumala na Češko. Fanta nikar pustiti k filmu — ali kaj? No, France, ali ni tako? — Ti si nekam redkobeseden in molčeč. Ti si šel od doma in bi se moral malo javiti — res!... France, v nedeljo si bil gotovo v Ljubljani — in meni nimaš ničesar sporočiti? Ali si že kje povedal, da pridem v Ljubljano .. .? Ce si povedal, mi brž sporoči, ker jaz nisem hotel doslej ničesar reči. Ko sem prejle gledal seznam razdeljenega materijala iz Češke (sporočilo Vuča produkcijam) — sem videl, da bo s snemanjem v ateljeju v Sloveniji — morda le šlo?! — Povej no, kakšni so kaj pogoji za delo pri nas?! — France, ko mi kaj sporočiš, pa se spet oglasim. V ostalem mi pa skomandiraj kak opravek v Zagrebu!...
France.-«
*
In France Kosmač, partizan, pesnik, filmski ustvarjalec, čuti našo stisko7 že do tolikšne mere, da mi komaj dva dni nato spet piše:
»12. 10. 1946.
Dragi France, že predvčerajšnjim sem ti napisal par vrstic. Toda povem ti — pa ne da bi ti hotel delati skrbi z mano — vendar z mano je čudno: Vučo mi ne črhne ne bele ne črne, le zelo prijazno pozdravi: kako je, Kosmač! ter se zanima za revijo. (Nečitljivo.) O meni nič ne ve, le toliko si je na jasnem, da Povha ne da Triglav. Posebno pa še Povh (baje!) sam ne bi šel — saj se je pravkar oženil! Kar se tiče mene, vedi, da bom šel kamorkoli, vendarle mi ni vseeno, če je takšnemu številu ljudi važno razpolagati z mano in razmišljati o tem — kam bi ,ga‘ dali! Jaz ne vem, mogoče gledam prečrno! Toda slabe volje nisem! Danes tukaj krasno sonce sije — jaz sem se zbudil dobre volje, še v ,Zvezdo“, s Cerarjem in Bačijem (Franc Kham, op. frb) ki sta prevzela material — in ob pol enajstih sem — kot šef odseka — v tem svojstvu sebi zelo zopem — že na svojem uradnem mestu. Citam, kar dobim o filmu v roke, doma pa študiram Cankarja Iz., Steleta in ruščino. Filmov ne gledam, toda se bom pozanimal. V tvojem odseku sta zdaj dve tipkarici, toda oddelka kljub temu ni. Čakata te dve karti za god (od mame in sestre!). Okrog nabavk je največje povpraševanje po Komitetu. V ,Zvezdi“ je kontrola iz Komiteta. Jaz vem, da so to mili ljudje, ki o filmu ne vedo kaj prida, ki pa so — po mojem občutku — vdani predsedniku. ,Jadran“ in ,Zvezda“ sta razpisali konkurz za scenarije. Ce piše pero slabo, pa jaz zato toliko bolje, ne? France, prosim piši! Jaz ne bi imel nič proti, če sem kmalu v Ljubljani! France, ne bodi tako tih ...«
*
Živjetče ovaj narod.!
V zelenem konceptu neodposlanega pisma stoji med drugim:
»Predsednik ni verjel niti v Popoviča, niti v moje delo, in s polomom prvega hrvaškega umetniškega filma je hotel zapečatiti usodo hrvaške in tako republiških
98
proizvodenj ... Radmilu Stamenkoviču, direktorju snemanja Popovičevega filma je dejal: ,Kad bi bio na tvom mestu i bio bi gentleman, streljao bi se; a pošto je to (direktor filma) tvoja dužnost, budi hohštapler!“«
Vendarle: Jadran film je bil po mojem odhodu pripravljen za Popovičev prihod in za začetek snemanja. Ohranjenih je nekaj pisem, ki mi jih je pisal hudo zmedeni Nikola. Zmeden po Vučovih besedah, naj se »ne veže name, ker visim«, mi piše najprej hudo uradno ... od milih prošenj za izbiro ustreznih sodelavcev, do zahteve po »voznem parku« ... pa do pisma od 27. aprila naslednjega leta, ko mi je z Bleda, kjer so zaključili snemanje Živ jet če ovaj narod! piše tudi: »Mi Ti toplo zahvaljujemo na stvarnoj pomoči, koju si nam u svakoj prilici ukazao. Verujemo da si učinio sve što je u Tvojoj moči i da češ ubuduče u svemu što budeš mogao pomoči nam. — Pozdravljam Te srdačno u ime celog kolektiva... Redatelj umjetničkog filma ,Živječe ovaj narod!“ — Nikola Popovič.«
To pa je bilo že po beograjski vroči jeseni 1946.
Pokojni partizan, režiser in igralec Nikola Popovič, se je kasneje bolj uveljavil kot igralec, npr. v filmu Skozi vejevje nebo (1958), in menda v svoji zadnji vlogi, v vlogi Cigana v filmu Jožeta Babiča Tri četrtine sonca (1959).
*
Toda do aprila 1947 je vodila še dolga pot.
Mislim, da sem bil povabljen zadnjikrat na sejo Komiteta 3. decembra 1946.
V zapisniku seje, ki je izšel pod POV(erljivim) Brojem 207, med drugim piše:
»Prisutni: Pretsednik, Sekretar i članovi Komiteta drugovi Radakovič, Brenk i Lukovac.
1. Pretsednik i sekretar Komiteta podneli su izveštaj o svome putu u Zagreb (!) i pregledu dosadašnjeg rada ekipe filma ,Živječe ovaj narod“. — Postavljanja Kutlešiča za direktora snimanja filma pokazalo se kao ispravno, jer če on na osnovu svoga dosadašnjeg iskustva koristiti. Radmilo Stamenkovič nije dorastao za dužnost direktora snimanja, tim pre što je reditelj Nikola Popovič posvetio vécu pažnju na umetničkoj strani a ne na organizacionoj. Odnos preduzeča ,Jadran“ i ekipe filma .Živječe ovaj narod“ nije dovoljno iskren. Preduzeče ,Jadran‘ još ne smatra taj film kao svoj, (podčrtal: frb)...«
Hrvatje so imeli tedaj za svoj prvi povojni dolgi igrani in zvočni film Zastavo iz leta 1949, posneto po scenariju Jože Horvata, v režiji Branka M. Marjanoviča, s kamero Nikole Tanhofra. Njihov naslednji »dolgi, igrani« podvig pa je poskus komedije Plavi 9, zanimiv, ker z njim debitira kot koscenarist in režiser Krešo Golik, igra junakinja Slavice hrvaška igralka Irena Kolesar, in mislim da nastopi prvič v filmu kasneje prav tako zelo znani igralec Antun Nalis (1949).
Vse to sem zapisal tudi zato, ker ne starejši in sploh ne mlajši hrvaški filmski zgodovinarji te svoje zgodovinske epizode — prehoda od filmov »Hrvatskog slikopisa« do začetkov kontinuirane proizvodnje porevolucinarnega obdobja — nič več ne vedo.
Vse, kar sem doslej registriral podatkov o ustanovitvi, ali bolje, rekonstrukciji Jadran filma, pa še ne pojasnjuje dovolj izčrpno spora znotraj in okoli tega podjetja. Do neke mere ga — in njegov kasnejši razvoj, do današnjega dne — bolje pojasnjuje védenje, da je bil Zagreb med obema vojnama s svojimi 22 podjetji za kupčije s filmi, središče balkanske filmske trgovine. S tem pa seveda še ni pojasnjen razlog, zavoljo katerega so Hrvatje razvili do svetovljanskih izmer tehnično najbolj zahtevno in
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
99
stilno tako delikatno specifično »zagrebško« risanko — medtem ko na področju dolgega igranega filma praviloma tako po izbiri tem kot po njih umetniški interpretaciji zaostajajo za srbskimi avtorji.
Naj poslednja skrivnost pravilne razlage tega obdobja zagrebške jeseni 1946 ostane skrivnost še nadaljnjih 30 let. Iz globokega spoštovanja do nekih tragičnih zgodovinskih dejstev. In nikomur v škodo.
*
Gluvo doba I. del
»Neodredjeno vreme» urejanja razmer v Zagrebu in še v Ljubljani, se je končalo 23. oktobra. Frontno filmski telegraf mi je javil že v Zagreb, da je prišlo med Dji-lasom in Vučom do trdega razgovora.
Kmalu po prihodu so me nekega dne nenadoma poklicali ob treh ali štirih popoldne: takoj da naj pridem v »Zvezdo«, za Pošto in pravoslavno cerkvijo. Pred poslopjem, namenjenim pred vojno za kuhinjo kraljice Marije Karadjordjevič — romunske princeze, hčerke romunske kraljice in pisateljice s psevdonimom Silvia Carmen — je že čakal predsednik Komiteta in eden izmed direktorjev Zvezde. Vučo je hladno omenil, da čakamo Milovana Djilasa, da »čemo zajedno običi Zvezdu«. Kmalu je prišel. Sledila je enkratna, monumentalna nema predstava: poldrugo uro smo hodili skozi pisarne in laboratorije Zvezde, ne da bi kdo kaj povprašal, ne da bi kdo kaj odgovarjal. Popolni molk so motili le skopi direktorjevi komentarji: »Ovo je još nepotpuna laboratorija ...«
Zvezda je bila komaj kaj manj razmetana kot prej, čeprav so očitno vedeli, da bo »kontrola«. Nastalo je vprašanje, komu je pravzaprav namenjena.
Ne vem, kako so se stvari razvijale na CK. Mislim, da je Milovan Djilas obe moji pismi — po dobrih naukih Aleksandru Vuču — zablokiral, in da sta obležali, kot je dejal Vučo »negdje u fioci Agit-propa«.
Na prvi seji po povratku iz Zagreba je Komitet za kinematografiju z vsemi člani moji pismi soglasno obsodil. Uradna formulacija, ki jo je predlagal predsednik, se je glasila: »destruktivna kritika i pokušaj miniranja Komiteta«. Do nadaljnjega — do morebitne drugačne odločitve Agit-propa CK KPJ, sem bil suspendiran: Komitet »mi ni mogel več zaupati oddelka za domačo proizvodnjo«.
*
Medtem je zavela prek Beograda prva košava. Iz ledene vile na Tolstojevi 15 sem prepeljal starinski kavč z velikim predalom spodaj — za odejo čez dan — kar v svojo toplo pisarno. Nanj so podnevi sedali vse bolj redki gostje. Na steni je brez haska sameval lepak, na katerega mi je naslikal tovariš iz Komiteta z velikimi črnimi črkami v cirilici na rumeni papir:
»Spoznal sem, da je najvažnejše za umetnika, da ima svoj rokopis, svoj stil. Pridobiti pa si ga more le na svoji zemlji...
M. E. Ciaureli.«
Lepak sem izobesil drugi dan po prihodu v Beograd, po sprejemu pri predsedniku Komiteta. Kot naivni odgovor na izziv.
100
V	zasebnem razgovoru po seji — pripoveduje zeleno neodposlano pismo — pa mi je Vučo dejal, da je vse res, kar sem napisal, da to vsi vemo, da pa je vsa ta zmeda plod »objektivnih poteškoča«. Vse da je zdaj odvisno od tega, komu bodo na Agit-propu verjeli. Toda meni prav gotovo ne bodo, sicer bi me bili že klicali.
Odgovoril sem mu, da se mi toži po Ljubljani.
Potem sem čakal, odrezan od podjetij in svojega dela, dobra dva meseca. In zeleno pismo sporoča:
»Medtem so rešili vrsto problemov: izboljšali so poslovanje ,Zvezde1. Filmske novosti so začele redno izhajati: sinhronizirali so jih celo v makedonščino. Organizirali so sestanek dopisnikov teh novic. Določili so sistem nagrad in kazni za dopisnike žurnala. Razen ponovnega odhoda tov. predsednika in sekretarja, so odšli ,na teren1 še drugi člani Komiteta (Radakovič, Lukovac, Desič). Pričeli so z mobilizacijo domače industrije za potrebe filmske proizvodnje (,Iskra1, Kranj). Zagotovili so znatne nabavke materijala iz inozemstva. Začeli so diskusijo o nekaterih načelnih vprašanjih, predvsem o sodelovanju z množičnimi organizacijami in o odnosu do republik. Pričeli so s kritičnim pregledom dela na področju izposojanja filmov. Dopisniku jugoslovanskih novic v Trstu so končno, 15. XI., ko je sam prišel v Beograd, izročili sovjetsko reportažno kamero in nekaj traku itd.-«
Te nove pobude je zanesel v Komite sekretar Jakša Petrič, in sam sem bil dogodkom nema priča.
*
Nato so se stvari spet zahomotale: okoli zneska za odkupe filmov republiških proizvodenj. Centralno uvozno podjetje ni hotelo kupovati republiških filmov, čeprav so imeli npr. slovenski Obzorniki (denimo: Odhod naše delegacije v Pariz) tudi v Beogradu lep uspeh. Obzornike in hrvaške Preglede je poslej sicer gledala republiška cenzurna komisija, toda komaj so čakali na napačno odločitev, da bi vse prišlo spet pod Centralno cenzuro. Za dopisnika jugoslovanskih novic so poslali v Slovenijo tovariša Vučičeviča, ki je tako prvič v svojem življenju videl Ljubljano, in sicer kljub temu, da je Triglav film namesto prejšnjega dopisnika Cerarja predlagal redakciji novic novega reporterja domačina, ki pozna razmere, ljudi in kraje in bi zato mogel bolje vršiti svojo nalogo ...
Nato zeleno pismo piše dobesedno: »Zadnji, odločilni preobrat v napačno smer pa po mojem mnenju pomenja ustanovitev dveletne šole za filmske igralce in režiserje v Beogradu, ki je bila nekajkrat razglašena v Borbi. Okoli vprašanja vzgoje umetniškega kadra smo vodili diskusijo od ustanovitve Komiteta. Predolgo bi bilo razglabljati o vprašanju na tem mestu. Obravnaval sem ga v razpravi ,Kino in gledališče1, za katero mi je prav ta diskusija dala zadnjo pobudo.« — In za konec tega odlomka: »Teh nekaj dejstev, ki sem obnje zadel kljub temu, da nisem imel več pregleda nad delom Zvezde, Jadrana in Triglava, kaj šele distribucije filmov, sektorja ozkega filma in planskega oddelka, kaže na to, da so ista vprašanja še zmeraj živa, le da se ponavljajo v različnih oblikah.«
Skratka, bil je to še vedno čas, ko so izjavljali tovariši iz Jadrana ali Triglava: »Od Komiteta smo dobivali doslej samo brce.«
Sam sem direktivno delo predsednika imenoval mnogokdaj in javno: »To so grobi izpadi predaprilskega centralizma!«
V	dveh gluhih mesecih je predsednik dvakrat prestopil prag moje pisarne. Prvič mi je spet predlagal, naj namesto Mirka Lukovca prevzamem oddelek za
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
101
distribucijo. Ko sem to odklonil, mi je tik pred odhodom v Ljubljano omenil še, da je »poznato da sam pedagoga koji se interesuje i za istoriju filma«, pa mi je dejal, naj postanem direktor prve j ugoslovenske visoke filmske škole, ki bo imela prostore v »naši vili«. Odgovoril sem mu, da ne verjamem, da bi se v Beogradu lahko učili igrati Samorastnike Stane Sever ali Igor Pretnar ali Lojze Potokar, in da je praksa s sovjetskim Uraganom dokazala, kako se je v drugorodnem ambientu mogoče učiti samo tehnike in organizacije .. .
In tako sva zaključila z Vučom Aleksandrom svoje sodelovanje za vse življenje.
(Šesto nadaljevanje prihodnjič.)
Thème de la guerre de libération nationale dans le cinéma Slovène
Dans la suite de son long exposé (voir Dokumenti Nos 25, 26, 27—28, 29 et 30) l’auteur continue à décrire les péripéties de la lutte contre la centralisation de la production cinématographique yougoslave en 1946 dont il fut un des acteurs les plus importants. Il résume d’abord son mémoire (août 1946) dans lequel il plaidait pour une conception contraire à celle d’Aleksander Vuco, président du comité pour la cinématographie près du gouvernement yougoslave, et décrit ensuite une série d’agissements de Vuco tendant à mettre le cinéma Slovène et celui croate, qui faisaient alors leurs premiers pas dans une dépendance totale de la centrale de Belgrade. (Vuco proposa p. ex. aux Slovènes de se spécialiser dans les documentaires en 16 mm, et de venir réaliser leurs longs métrages éventuels aux ateliers de Belgrade!). Dans cette situation inadmissible l’auteur prit la décision d’envoyer au comité central du Parti communiste yougoslave deux lettres qu’il publie in extenso. Par ce moyen, il voulut arracher une décision sur le principe fondamental de la production cinématographique en Yougoslavie: centralisme ou production nationale. D’après son idée, les Slovènes devraient produire, outre des documentaires, cinq longs métrages par an, dont deux ayant pour sujet la guerre de libération nationale, deux tirés de la littérature Slovène classique et moderne, et un pour la jeunesse. Pour faire un pas vers la réalisation de ce projet, l’entreprise cinématographique Slovène publia en septembre 1946, en dépit de Belgrade et du comité de Vuco, un concours pour des scénarios. Vuco déclara exaspéré: »Je l’anullerai, ce concours.« Le conflit s’envenima et on pouvait s’attendre à un éclat — dont les conséquences seraient probablement plus désagréables pour l’auteur que pour Vuco. En effet: en octobre 1946 tous les membres du comité pour la cinématographie condamnèrent les deux lettres que l’auteur avait adressées au comité central du PCY, parce qu’ils y voyaient »une critique destructrice et une tentative de saper le comité«. Et la sanction: suspension. »Et c’est ainsi que nous avons mis à tout jamais fin à notre collaboration, Aleksander Vuco et moi,« écrit l’auteur en conclusion du chapitre publié ici. Il revint à Ljubljana où il se consacra à l’étude de l’histoire du cinéma Slovène et de celui yougoslave.
102
UDK 792(497.12) :92 Cajnkar
Jože Dolenc
Ob Cajnkarjevi drami »Potopljeni svet-«
(Nadaljevanje)
V upanju, da bo Dom in svet izhajal dalje, je bilo treba dobiti Cajnkarjev rokopis, piše Finžgar, ki je po odstopu urednikov sprejel pobudo za ohranitev revije in pravi: »Sel sem 15. novembra 1943 tudi do prevzvišenega v Mariboru. Strmel sem ob dobroti škofovi, ko mi je pripovedoval, kako grozno so ga napadli zaradi Cajnkar-jevega »Potopljenega sveta«... Vse sva se domenila. Odločno je želel, naj Dom in svet izhaja, naj se v tem letniku le natisne »Potopljeni svet«, dogovorim naj se pa prej z ljubljanskim škofom.
Tudi Finžgarjeva pobuda za rešitev krize je propadla. Nastopilo je novo leto 1938, izšla pa je samo 1. dvojna številka. KTD je izbralo dr. Jožo Debevca za urednika in sklenilo, naj še pred veliko nočjo izide v št. 3./4., potem do decembra še št. 5. do 10. Precej gradiva za št. 3 in 4. je bilo že pripravljenega, med drugim II. dejanje Cajn-karjeve drame »Potopljeni svet«. Vendar je drama ostala torzo, ker se je pisatelj solidariziral s prejšnjimi uredniki in z večino sodelavcev, tako da je umaknil že pripravljeno II. dejanje, III. in V. pa ni poslal na pismeno prošnjo novega urednika.18 Kot 9. in 10. številka je izšlo obširno kazalo za vseh 50 letnikov. Tako se je zaključil petdeseti — jubilejni — letnik v dveh letih, 1937 in 1938, z novim letom 1939 se je začel 51. letnik z močno okrnjenim krogom sodelavcev. Mnogi so prešli k reviji »Dejanje«, ki je začela izhajati v začetku 1938.
J. Debevec je pisal Cajnkarju:
Spoštovani gospod profesor!
Sele danes so mi iz Jugosl. tiskarne poslali Vaše pismo. Hvala Vam, da ste mi tako hitro odgovorili!
Glede tega pa, kar mi pišete, Vam poročam: Vaš ordinarij je izročil celo zadevo ljubljanskemu z izjavo, da, če škof dr. Rožman odobri natis .Potoplj. sveta', tudi on — dr. Tomažič — ne bo ugovarjal. No, in naš škof je prebral in dejal, naj se kar vse natisne. Tako mi je povedal dr. Pečjak, ki je bil v tej zadevi pri škofu.
Novi urednik lojalno priznava, da je precej gradiva za št. 3 In 4. našel že stavljenega, pa ne še urejenega. Bevkova črtica Bajtar Mihale se tu zaključi, dr. A. Trstenjaka razprava se bo prihodnjič, g. St. Cajnkarja »Potopljeni svet« pa ostane torzo, ker nam na našo pismeno prošnjo ni poslal tretjega in četrtega dejanja. . .« (Iz kronike Doma in sveta od 22. IV 1937) do 2. IV. 1938, DiS 1937/38, str. 207 — Jože Debevec, urednik).
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
103
Od te strani torej ni zadržka; nasprotno, kakor slišim, je bil pri 4. dejanju škof ves ginjen. (Meni seveda ni niti 3. niti 4. dej. znano.) Kaj pa glede Vaše solidarnosti? Jaz ne vem, kako bi rekel. Morda tole: Bili ste pripravljeni za solidarnost z g. Koblarjem kot urednikom; zdaj pa ni več urednik — ali Vas solidarnost še veže? Razen tega še to: Ko ste dali 1. in 2. dejanje D. Svetu, sta pač imeli namen, dati vse. Mislim, da je le dosledno, če nam pošljete res, za kar Vas prosimo.
Ta razpor med KTD in večino dominsvetovcev je res nekaj hudega. Kaj se ne bi dal s sveta spraviti? Saj ima katoliški pisatelj glede estetike itd. vso svobodo; s samo eno izjemo: greha ne sme zagovarjati.
Ponavljam torej svojo prošnjo kot začasni urednik: pošljite nam še drugo polovico rkp-a!
Z odličnim spoštovanjem
V Ljubljani, 31. 1. 1938
Vam vdani
J. Debevec Zarnikova ul. 17
Bivši dominsvetovci so vedeli, da novi urednik prosi Cajnkarja za rokopis. Prvi, ki se je oglasil, je bil prof. Jakob Solar:
St. Vid, 9. febr. 1938.
Dragi prijatelj!
Danes sem slišal, da Te prosijo za objavo drame v novem DSu. Ne vem sicer nič nadrobnega in položaja, ali toliko pa vem, da bi bila to za nas vse neprijetna zadeva. Poznaš jih in veš, kako bi vse to zavili in izrabili. Prav njihovi morali je podobno, da najprej stvar obsodijo in opljujejo, potem pa zmago stvari sebi v dobro pripišejo. Ce je v Tvoji moči, da jo daš ali ne daš, bi mi vsi želeli, da je ne daješ ljudem, ki so pognali tak vik in krik proti njej in zaradi nje proti listu, odnosno ljudem, ki so bili pri listu. Finžgar mi je rekel, da jo gladko založi Nova založba v knjižici. Kako je z DSom, najbrž veš. Stari dr. Debevec, ki smo ga slavili v prvi številki10, je prevzel uredništvo, da zaključi letnik. Glavna vsebina te zadnje številke bo obsežno kazalo za vseh 50 let nazaj, ki ga sestavlja vpk ravnatej Anton Dokler. Tudi svoje vrste jubilej!
Kako ste sprejeli Dejanje? Pri nas hladno, Borci so že zatrobili,20 Straža še čaka. Kako si bil zadovoljen s poročilom o B.?21 Žal mi je bilo, da je moralo tako iziti. Edi22
“ Dr. Jože Debevec, dolgoletni dominsvetovski sotrudnik, je ob 50-letnicl lista doživel svojih 70 let. Prof. Jakob Šolar mu je	napisal	topel	članek,	v katerem	je poudaril njegovo
mesto in pomembnost v okviru lista in	slovstva. (DiS	1937, št.	1/2,	str. 87—90). Ko je	še uredil
zadnjo številko Doma in sveta 1937/38,	je legel	in umrl.
» Mi mladi borci (Leto II., 4. febr.	1938, št.	21) so	objavili	na	uvodni	strani (81)	omenjene
številke pod naslovom »Dejanje«, »Entscheidung« poročilo o izidu prve številke mesečnika »Dejanje«, v katerem so označili vsebino te prve številke: »Kot je razvidno iz prve številke, zastopa list na političnem polju izrazito slovensko smer, na kulturno načelnem piše v prilog »ponudene roke«, tj. sodelovanja katoličanov z marksisti; gospodarska smer še ni izrazita.« — Ker je revija pod rubriko »Dokumenti« objavila prevod dveh člankov, med njimi enega o ustavitvi lista »Sept« iz švicarske revije »Entscheidung« — list je pred nedavnim začel izhajati v Luzernu z namenom, da budi katoliško zavest spričo sodobnih vprašanj, predvsem tudi socialnih, se Mladi borci spotikajo ob tem, češ »to je torej list, na katerega se naslanja komaj rojeno Dejanje«.
21	Šolar ima tu v mislih akademski kulturno-socialni teden, ki so ga priredila društva »Danica«, »Zarja« in »Savica« od 10. do 15. avgusta v Bohinju.
22	Edvard Kocbek.
104
je zares storil dejanje z Dejanjem, ker se v Ljubljani vse preveč govori, poguma pa ni. Radoveden sem, kako je s Teboj in kaj delaš. Daj, napiši kaj za Dejanje. Tvoja stvar za Mladiko23 je dobra, piši še! Ko bi Ti vedel, kakšna suša in praznina je po uredništvih!!
Prav prisrčno Te pozdravlja Tvoj
J. Solar
Že dva dni za tem Šolarjevim pismom se je Cajnkarju pismeno oglasil Fr. S. Finžgar:
Ljubljana, dne 11. 2. 193S
Dragi prijatelj!
Na sinočnji seji sem kot predsednik-' omenil, da bi bilo morda prav, ako bi Nova založba izdala tvojo dramo, okrnjeno v Domu in svetu. Odbor je za to, da jo založi. Nič ne vem, kaj misliš z njo. Povem ti tole, kar ti morda ni znano.
Boril sem se za Dom in svet in sem šel tudi v Maribor do škofa zaradi tvoje drame, ki je na Štajerskem dvignila toliko prahu. Škof je bil resnično zelo uvideven. Saj sta sama govorila. Rekel pa mi je: Naj dramo prebere ljubljanski škof, jaz se njegovi razsodbi pridružujem. Dramo je resnično nesel Koblar (ker je bilo vse tako napeljano, da sem trdno upal na rešitev Doma in sveta). Škof Rožman mi je sporočil dne 22. 11. 1937: »Drama je lepa, etično neoporečna, pozitivna, vsak dijak jo lahko bere. Tudi umetniško — kolikor smem in znam soditi — je kar lepa."-' Kakor pa so dejanja dokazala kljub vsem naporom in žrtvam Dom in svet (dasi je bil škof za to, tudi dr. Korošec in še drugi veljaki) ni zmagal pred sodnim stolom KTD. Pokopan je.
To te utegne zanimati, zato sem ti kratko povedal.
Neki v Ljubljani pa so raznesli novico, da si sedaj svojo dramo dal vendarle Domu in svetu, ki bo izšel v glavnem zadelan s kazalom za vseh 50 let in s spisi, ki so bili že deloma postavljeni. Ne vem, ali je to res ali ni. Lepo prosim sporočila in odgovora na vprašanje. Ako bi Nova založba tiskala, bi ne napravili velike naklade. Povej svoje zahteve glede na honorar. Morda bi še pred Veliko nočjo izdali.
Vidim, da sem te tikal. Ne zameri. Čeprav nisva bratovščine pila, pa se držim stare navade, da smo se »pismarji« kar hitro pobratili.
Lepo te pozdravlja vdani Finžgar
P. S. Odgovori meni naravnost: Ljub. Dobrilova ulica 30.
Cajnkar je odgovoril še isti dan, ko je dobil Finžgarjevo pismo:
Dragi!
Hvala Ti za vso veliko prijaznost, s katero si se zavzel zame in za moje delo. Ze davno sem mislil na Novo založbo. Se bolj prav je, da ste me v Ljubljani s svojo dobro voljo kar prehiteli. Pošiljam Ti rokopis in bom vesel, ako ga boste mogli in hoteli založiti. Mislim, da s prodajanjem knjige ne bo posebnih težav. Kljub vsemu
23	Črtica Moj svet, objavljena v Mladiki 1938, str 127—134.
24	Kot predsednik Nove založbe.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
105
imam precej prijateljev. Poleg tega pa so delali v zadnjih mesecih (pa že poprej) zame reklamo tudi moji dragi neprijatelji. Veš, da mi je mnogo na tem, da delo izide. Morda ni to povsem pričakovanje začetnika, ki se razveseli vsake tiskane vrste svojih besed. Rad bi tistim, ki so me na podlagi enega samega odlomka obsodili, dal možnost, da spoznajo celotno »pohujšanje«.
Dr. Debevec je res hotel imeti moj rokopis, da ga v celoti priobči. Odgovoril sem mu, da leži na njem roka cenzure. Pa je kar kmalu odgovoril, da s tem ni težave, ker je že vse urejeno. Resnično sem se čudil. Na to njegovo pismo še nisem odgovoril. Saj niti malo nisem mislil na kako gesto, ki bi bila proti solidarnosti z ostalimi sotrudniki rajnega D i Sveta. Tudi nisem dal nikakega dovoljenja za priobčenje in nisem poslal rokopisa. Zdi se mi, da se o tem po Ljubljani širijo neke zmešane vesti. Ker sem mislil na knjižno izdajo svoje »drame«, sem pred par dnevi vložil prošnjo za »imprimatur« na ljubljanski ordinariat. Mogoče kar sam urediš to vprašanje. Saj je po škofovi izjavi to samo formalnost.
Glede honorarja prepuščam vse Tvoji dobrohotni uvidevnosti. Trgovskih poslov sem bolj malo vajen. Zato prepuščam to stvar modrosti založnikov, ki jim zaupam (drugim pa ničesar ne pošiljam). Mogoče mi o priliki kaj o tem sporočiš.
Vdano pozdravlja
Ptuj, 12. febr. 1938.	Stanko Cajnkar
Ne cela dva meseca zatem je Finžgar v pismu Cajnkarju že sporočil, da je Potopljeni svet izšel v knjigi.
Dobrilova 30. dne 8. 4. 1938
Dragi prijatelj!
Danes je izšla tvoja drama. Upam, da boš z opremo in tiskom zadovoljen. Prav lepa je.
Naročil sem trgovini, da ti takoj pošlje 10 izvodov (kot avtorski delež), zaeno pa ti nakaže honorar: 2500 din, da boš imel kaj za pirhe. Sklenila sva tako s Koblarjem, odbor, upam, da bo potrdil. Ni veliko. Toda naklada je samo 600 izvodov. Drame ne gredo v denar, razen kake take, ki jih vse Marijine družbe igrajo.
Korektura, mislim, da je vestna. Sem se potrudil.
Zvečer imamo sestanek z Dejanjem. Kocbek mora dobiti krog sebe pravo druščino. Upam, da boš tudi ti med nami. Doma in sveta menda izide sedaj ena številka 80 strani. Upajo, da ga bodo rinili naprej. Kdo bo pisal? Mi stari po vseh teh katastrofah pač ne moremo več vanj.
Lepo te pozdravljam in voščim veselo alelujo!
Finžgar
Med duhovniki, ki so ob vseh teh dogodkih stali avtorju Potopljenega sveta ob strani, je bil tudi pisatelj Ksaver Meško. O tem sta si izmenjala več pisem. V enem izmed njih piše Meško: »Slišal sem, da so Ti zabranili nadaljevanje drame. Škoda, da je g. Koblar ni dal takoj celotne v tisk. Napravila bi morda čisto drugačen vtis! A potrpi, prosim. Okusiš pač, kar smo več ali manj okusili vsi, ki smo pisali, duhovniki namreč ... Cas pa bo vse razčistil in prav vrednotil!« (Na Selah 2. 6. 1937). V pismu z dne 16. julija 1937 pa piše: »Glede drame in drugih maloprijetnosti bi bilo
106

»regi ,ri Jalel ji
Dime Je '.-'le tvoj-	'pe- . 4 bc*S opremo in tl stom ajdo-
vo Jon, Pr v lepo .‘e.
Ja o.jil ..*••■. triov! ni, 3n ti vszo* pošlje 10 !svodov (kot avtor
skl delci.. :??enno pa tl nakaže bonom SfOO din, !<* bo S imel ’¿a,l
na pirhe. Slenll?? sv-j ta ¿o s "oblar; crr. odbor, upam, do bo otrdi
I! 1 veliko, '..’cd* t: klade 'e a.me 600 ’-vodov. ? -rn? ae gredo v denar,
r-j. on .-./.e	:<■-. In 'ih vse .’■■?•*• i ‘ t ne ¿rnžbe irr?’o«
Korektura, isli-s. da 'e vestna. Se~ se ootrnML«
f’veler *?mo sci?1 n ’)e’n,),en. "nahe?: •«or- lohitt Zr og sebe
pravo du8J’no. J ,ry , de. bo? t d: tl red '.-.-rt . Jo im 1 '. sv rt n ©end-- z
i \!de;. e ■;• J ena *V-v* IketO strani •	n .... ‘--Mo rinil! naprej«
” J? ..?	.■'! rl . ? v;-e h 'oh k-' - - • o 5-r. .'.3 ne -.or e n» ve 5	• r;
vsn J.
heuo ’! .og. rr ,’9’n in v; 'čin veselo sl. llu.iol
res dobro, če bi se mogla pogovoriti kdaj ustmeno.« — Ob izidu knjige pa je 21. 4. 1938 pisal Cajnkarju: »Torej knjiga je izšla. Gotovo s prejšnjim sporazumom v Mariboru. Me oboje veseli. Kritiki v »Dejanju« in »Slovencu« sta izredno laskavi.25 Bila je morda še kje, a ne dobim. Glej, tako se je vse lepo uredilo, s potrpežljivostjo se navadno sčasom vse prav razplete. Ti iz srca čestitam. Tudi črtica v Mladiki je globoka in lepa!«26 Ko pa je drama doživela uspeh tudi na odru, mu je Meško pisal (Na Selah 21. 12. 1938): »Zelo me veseli, da je drama doživela v Ljubljani tako lep uspeh! Ti iz srca čestitam. G. Finžgar mi piše, kako jo hodijo gledat cele šole!«
Ob izidu prvega dejanja drame Potopljeni svet je svoje misli avtorju v pismu navedel tudi Edvard Kocbek. Pismo ni datirano, razbrati pa je iz njega, da mu ga je pisal kmalu po izidu prve dvojne številke Doma in sveta 1937:
“ Kritiko v »Dejanju« je o knjigi napisal France Koblar, v »Slovencu« pa Tine Debeljak. " Glej opombo 23.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
107
Dragi Stanko,
Kakorkoli večkrat pomislim na Tebe, tako me v teh dnevih sili, da Ti pišem pismo. »Španija« in Tvoja drama sta skoraj en sam predmet spotikanja, in prav, da je tako. Toda pisati hočem zaenkrat o Tvoji drami. Z njo si nas presenetil. Bral sem dneve naše mladosti,27 dobil sem jo v uredništvu Krekove knjižnice, in pri branju te nove drame ugotovil velik napredek. Koblar sam je zelo navdušen in govori o novem Mešku, seveda, pristavlja, o mnogo boljšem Mešku. Moram Ti čestitati, zdaj sem prebral v rokopisu ves Potopljeni svet. Saj mi boš dovolil nekatere misli.
V	Tvojih dramah vidim veliko dramatično napetost med ljudmi, ki imajo vse in niso nič, in med ljudmi, ki nimajo nič in enostavno so. Tu si v sredini današnje človeške tragike sploh in glej, da v njej ostaneš. To je današnja dramatična oblika, sposobna zunanjih učinkov in notranje dramatične katarze, kratkomalo ravnina, kjer se dosegata socialna in metafizična problematika.
Ce pa imam kake pomisleke, in imel sem jih pri prvi drami bolj kakor pri tej, potem se tičejo nekega romantičnega vzdušja, ki poteka deloma iz estetsko učinkujočih dialogov, deloma iz idealističnih privzdignjenih junakov oziroma junakinj. Imam občutek, da se spredaj označena drama današnjega človeka sme razvijati le v smeri čim večje stvarnosti. Dramatično delo mora ostajati tudi v tej smeri le samo v sebi, brez retoričnih in romantičnih ornamentov, brez idejnih referenc, sploh brez pomoči od zunaj, se pravi brez glasnega idejnega znanja dramatikovega.
To Ti pišem brez strahu in skoraj z neko veselo strastjo zato, ker upam, da nam boš pisal drame, ki bomo z njimi dali svetu veliko pričevanje. Ce bova kje skupaj prišla, Ti bom nakazal teme, ki kričijo po takem dramatiku. Pa saj si že v Varaždinu sam pripovedoval razne zgodbe.
V	Ljubljani je vihar, ki ne vem, kako bo končal. Zdaj je revolucija v akadem-kih društvih. Slovenec noče sprejeti izjave Danice, Zarje in Savice.™ Pečjak je v obupu izdal ukaz, da se o »Španiji« ne sme več govoriti. Zame so najvažnejši mnogi osebni dokazi, ki jih dobivam. Ce prej ne, se v počitnicah vidimo. Bom pisal, kako.
Prav lep pozdrav od obeh Edi
Dramo je ob izidu revijalna in časopisna kritika sprejela s simpatijami, čeprav tudi z nekaterimi kritičnimi pripombami. V reviji Dejanje (II. letnik, 1938, št. 4, str. 143—144) jo je ocenil France Koblar in svojo oceno zaključil takole: »,Potopljeni svet' je najizrazitejše katoliško delo zadnjega časa pri nas. Oblikovalec je prav dobro čutil, da je samo domače okolje preozko, zato je dejanje v drugi polovici premaknil v širši svet. S tem je delo dobilo tudi rahlo simbolno veljavo. In kakor je njegov jezik skrbno odbran, tako je okolje štirih dejanj orisano skoraj z zasebno rahločutnostjo; le dramatika je domača in splošna obenem. Delo je bilo namenjeno za Dom in svet; že ob prvem dejanju je vzbudilo mnogo neutemeljenega vznemirjenja in samovoljne obsodbe. Kdor je tedaj sodil, naj zdaj bere celoto. Zaradi razmer je posebej treba poudariti, da pisatelj ni za knjigo spremenil najmanjše besede, kaj šele dejanje kakorkoli preokrenil.«
27	Igra se je imenovala Pot mladosti. Cajnkar jo je napisal, ko je bil še v Mariboru, kot profesor v Ptuju jo je izročil svojim študentom, da so jo uprizorili.
28	Kocbek misli na protestno spomenico omenjenih akademskih društev zaradi neobjektivnega poročanja o kulturno socialnem tednu v Bohinju.
108
V »Slovencu« je o drami napisal daljši članek Tine Debeljak (td-) 20. aprila 1938, št. 89. Dramo označuje kot notranjo tragedijo'naprednega katoličana, ki mu je rast Cerkve v sodobnost vse prepočasna in iz malodušnosti omahne v nasprotno smer, namesto da bi vztrajal in se boril za svoje ideje.
Knjigo so ocenjevale še revije: Cas, leto 33, 1938/39, str. 49—50; Obzorja, leto 1., 1938, št. 3/4, str. 133—-135 (France Vodnik); Naša zvezda, leto VIII., 1939, št. 1/2, str. 16. Obsežno oceno o delu je napisal France Vodnik v Mladiki 1938, str. 233. Polemika, ki se je vnela okoli drame in dobre ocene so ji bile najboljše priporočilo tudi za uprizoritev na odru. Prva jo je dala na redni repertoar ljubljanska Drama že jeseni 1938, naslednje leto pa še gledališče v Mariboru. Ljubljanska Drama je s Potopljenim svetom gostovala v decembru 1938 v Ptuju, v januarju 1939 pa v Celju. Uprizorjena je bila tudi v ljubljanskem radiu.
Uprizoritev v ljubljanski Drami Slovenskega narodnega gledališča je pripravil režiser Ciril Debevec. O pripravah so se ohranila štiri Cajnkarjeva in dve Debevčevi pismi ter knjižna izdaja drame z režiserjevimi črtanji oziroma krajšanji.
Prvi se je oglasil Cajnkar iz Ptuja:
Spoštovani gospod!
Nič ne de, če se poznamo samo po imenu, ali pa še to ne. Človek čuti iz tega, kar je bral in slišal, da bi ga tak neznanec utegnil razumeti. Tako se dozdeva meni, ko čitam Vaše misli o sodobni drami. Prepričan sem o neki sorodnosti v mišljenju. Zato sem ob zmedi, ki je nastala v Dom in svetu in okrog njega zaradi nekega članka in deloma tudi radi moje drame, moral misliti na Vas. Zato Vam danes celotni rokopis drame pošiljam. Kaj naj storite z njim? Preberite, ako imate čas. Mogoče vendarle ne bo povsem izgubljen čas. Potem mi boste povedali, kaj mislite o tem mojem poskusu. Res je, da pri pisanju nisem mislil v prvi vrsti na uprizoritev. Vendar tega nikakor nisem črtal iz svojega hotenja. Poznam Pavla Claudela in menim, da bi edino Vi upali tudi tega tihega dramatika spraviti na oder.
Oprostite, da Vas preobloženega z delom motim s svojim vpraševanjem.
Vdano pozdravljam
Stanko Cajnkar profesor verouka na real, gimnaziji v Ptuju
Dne 10. febr. 1938
(Spodaj Debevčev pripis)
Odgovor 25. VI. 1938
Debevec je Cajnkarju odgovoril šele čez štiri mesece in pol:
25. VI. 1938
Spoštovani gospod profesor!
Vem, da bi Vam bil lahko že davno odgovoril na Vaše pismo glede »Potopljenega sveta-», vendar jaz nimam rad pisanja, dokler ne morem povedati kaj konkretnega. Razen tega sem se zanašal, da bomo prišli z našim gostovanjem tudi v Ptuj, pa da se bova ustno pomenila o vsem, kar je važnega.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
109
Zadeva je zdaj namreč ta: vašo dramo smo, odnosno je uprava sprejela na repertoar in sicer takoj za začetek sezone. Vendar bi rad, predno se lotim dela, prej še nujno rad z Vami govoril o nekaterih stvareh, za katere mislim, da bi se jih dalo — delu v prid — popraviti. Žal mi je namreč, da niso vsa dejanja na isti višini kakor prvo in tudi razplet oz. zaključek vse drame se mi zdi malo čuden in nekoliko bolestno prisiljen. Mogoče bova v skupnem razgovoru kakšno potuhtala, ki bo obema prav. Skoda bi bilo namreč, da bi delo zaradi nekaterih resignativnih elementov in miljejskih utesnjenosti trpelo, ko pa bi zaradi idejne podstave, vsebinske tehtnosti, notranje lepote, pristnosti doživljanja (zlasti v I. dejanju), plastičnega jezika in komornosti tona zaslužilo v polni meri, da bi uspelo.
Do 15. julija računam, da bom še v Ljubljani, potem grem nekako do 5. avgusta v inozemstvo. Do tega časa bi bilo dobro, če bi se mogla kje sestati in se pomeniti. Ce lahko pridete v Ljubljano mi, prosim, prej sporočite, da ostanem doma. Ce pa ne bi mogli, mi pa kljub temu javite, Vam bom skušal pa pismeno povedati svoje pomisleke. Nekako do 15. avgusta (rajši prej) bi moralo biti delo že pripravljeno (to se pravi pretipkano in zrežirano) za študij. Torej poskusimo!
Lepo Vas pozdravlja Ciril Debevec
Cajnkar je odgovoril režiserju Debevcu:
Spoštovani gospod!
Hvala za pismo, ki ste mi ga poslali! Hvala tudi za vso prijaznost in ljubeznivost! Veseli me, da je uprava delce sprejela v svoj program. Saj sem prepričan, da bo prav ljubljanska drama s svojo dobro igro nadomestila to, česar avtor ni mogel dati.
Pravite, da bi bilo treba za oder delo nekoliko popraviti. V redu! Morate pač povedati svojo misel. Puščam Vam mnogo svobode. Le da delo ostane to,, kar je. Sami veste, koliko bedastega hrupa je nastalo ob prvem dejanju, ko je izšlo v Dom in svetu.
Konec se Vam zdi nekam čuden in prisiljen. Morda ni bolj čuden, kakor je logika življenja samega. In vsaka tragika je nekako nasilje nad tokom naravnih dogodkov. Sicer pa se tudi o koncu lahko pogovoriva. Nekaj miljejske utesnjenosti je v delu prav gotovo. Pa mislim, da je to v naravi stvari same. Vsaka tragika poklica je tragika, ki jo vsaj deloma povzroča milje.
Ako se ne bova mogla osebno porazgovoriti, mi boste pisali o svojih mislih. Ptuj, 2. avg. 1938.
Prav lepo Vas pozdravlja vdani Stanko Cajnkar
C. Debevec je sporočil Cajnkarju:
Lj. 24. sept. 1938.
Spoštovani gospod!
Sporočam Vam, da je premiera »Potopljenega sveta« določena za soboto, 8. oktobra. Veselim se je, čeprav se ne nadejam posebnega uspeha, seveda v tistem smislu, čemur pravimo pri nas »uspeh«. Upam, da zasedba ne bo preveč zoperna
110
Vaši zamisli: Lilijana — Mira Danilova, Klara — Saričeva, Vivina — Vida Juvanova, Monsignor ■— Gregorin, dr. Velnar — Debevec. Vaš članek. »Iz krščanske filologije23 me je samo potrdil v prepričanju, da sem storil prav, ko sem se zavzel za delo tako, kakor pisatelj Vašega kova zasluži. Vse besede so mi napisane kakor iz srca in bilo bi zelo škoda, če bi tak človek ne nadaljeval z dramsko-pisateljskim udejstvovanjem.
Na predstavo Vas bo seveda uprava še povabila, veselilo bi me pa, če bi se lahko videla že na generalki!
Lepo Vas pozdravlja Ciril Debevec
Cajnkar se je zahvalil C. Debevcu:
Spoštovani gospod!
Prav lepa hvala za pismo in sporočilo!
V Ljubljano bom prišel šele v soboto popoldne. Mislim, da pri generalni vaji nisem bogvekako potreben. Vam popolnoma zaupam. Poleg tega pa v petek ne morem zdoma, ker imam v soboto predpoldne še 4 ure šole. — Od uprave dosedaj nisem dobil nikakega povabila. Menda je še čas.33
Želim mnogo uspeha in na svidenje.
Ptuj, 6. okt. 1938
Stanko Cajnkar
En dan pred premiero — dne 7. X. 1938 je v imenu Uprave Narodnega gledališča v Ljubljani pisal upravnik Župančič Cajnkarju:
Spoštovani gospod profesor,
vabim Vas najvljudneje k premieri Vaše drame »Potopljeni svet«, ki bo v soboto 8. t. m. ob 8. uri.
Veselilo bi me, če bi Vas mogel ob tej priliki pozdraviti v naši Drami. Z najlepšimi pozdravi
Oton Župančič upravnik
Premiera Potopljenega sveta je bila 8. oktobra 1938 in je dosegla izreden uspeh. O njej so kritično, a z veliko pohvalo poročali France Koblar v Slovencu (11. okt. 1938, št. 234, str. 4), Ludvik Mrzel v Jutru (18. in 19. oktobra 1938, št. 242 in 243) in Fran Govekar v Slovenskem narodu (11. okt. 1938, št. 228, str. 4). Govekar jo je
!> Vaš članek »Iz krščanske filologije«. Ni bil to članek, marveč bolj esej, ki je bil napisan in natiskan leta 1938 v I. letniku Dejanja, str. 231. Urednik revije Edvard Kocbek se je spomnil svojih in avtorjevih študijskih let, ki sta jih preživela v Ptuju in ga je naprosil za prispevek za revijo. O eseju pripoveduje avtor, da sta se mu »naslov in snov članka brez posebnega truda kar sama od sebe vtihotapila v pero. Sporov in zmed je bilo v tem času v katoliškem javnem življenju vse polno«. »Modri« borci za slepo načelnost so iztrgali Dom In svet sposobnim rokam urednikov in sotrudnikov. Moj Potopljeni svet in Kocbekovo Premišljevanje o Španiji sta morala igrati vlogo pretveze za upravičenost bedaste smrtne obsodbe nad odlično revijo. Dijaška društva in skoraj ves tisk so dobili v roke »zanesljivi« integrallsti (ki so se tudi medsebojno pobijali). Ideje »udarnosti«, »discipline« in »edinosti« so preplavile skoraj ves naš tisk. Zato je bila lekcija o »krščanski filologiji« potrebna. Esej Iz krščanske filologije ni moj prvi spis, vendar je pomemben kot nekakšen poziv za odhod na ideološko fronto (da povem v jeziku svojih pokojnih nasprotnikov). Vnaprej ne bo več dvoma, kje sem in kje bom ostal«. (Stanko Cajnkar, Trideset let, Ljubljana 1970, str. 8).
“ Četrto Cajnkarjevo pismo Cirilu Debevcu se nanaša na Izplačilo tantiem za uprizoritev »Potopljenega sveta« — pol leta po premieri mu jih gledališka uprava ni izplačala. —
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1973
111
£
označil kot pogumno dramo z lepim, jasnim in sočnim jezikom, kot predstavo, ki je žela pri publiki močan zunanji in notranji uspeh, »bilo je mnogo priznanja in gospod avtor je moral štirikrat pred rampo, kjer je doživel prisrčne ovacije«. Mrzel je v Jutru obširno razčlenil dogajanje v drami in poudaril njegove odlike predvsem v lepoti in jasnosti misli in čistost jezika. Kritik Koblar pa je zaključil svojo oceno z besedami: »Občinstvo je delo sprejelo z resnobo in je navzočemu pisatelju izkazalo lepo priznanje in zadoščenje.«
Za Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani sta o drami pisala France Koblar in režiser Ciril Debevec. Prvi je spregovoril o pomenu dela, ki je bilo namenjeno za »Dom in svet« in je že ob prvem dejanju vzbudilo mnogo neutemeljenega vznemirjenja in samovoljne obsodbe. Kdor je tedaj sodil, naj zdaj bere celoto. Zaradi razmer je posebej treba poudariti, da pisatelj ni za knjigo in za odrsko uprizoritev spremenil najmanjše besede, kaj šele dejanje kakorkoli preokrenil.
Ciril Debevec pa je kot režiser in igralec v vlogi Velnarja zapisal: »Vesel sem, da režiram delo pisatelja s tako človeško usmerjenostjo, da imam opravka s tako dragoceno umetniško osebnostjo. V pisatelju je toliko umetniške pristnosti, kakor je jaz za svoj okus v povojni dramatiki nisem našel, razen pri Ivanu Cankarju. Presenetljivo je za začetnika, da ima lep, koncizen in nenatrpan jezik, ki je brez afek-tacije in golega verbalizma. Posebno me je prizadelo, da imam opravka s človekom, ki je vse navedene probleme bistveno v dnu srca in možganov doživel, da je bil od njih razrvan in prizadet, a jih je znal tako dvigniti na objektivno višino in jih izoblikovati brez sovraštva in tudi v ostrinah popolnoma netendenciozno. Cajnkar je, ne v tehničnem, temveč v vsebinskem smislu, te pereče vsakdanje probleme obravnaval in prikazal na čist in dragocen način. Zato je moja iskrena želja, da bi se kljub nedostatkom, ki so za začetnika minimalni, razvil v tistega oblikovalca, posebno dramskega, za kakršnega ima po mojem globokem prepričanju ves zaklad.
Se posebej smatram za potrebno poudariti, da so takele človeške osebnosti, s to vsebino, s tem svetovnim nazorom in razgledom, s to notranjo urejenostjo, s to zrelostjo in predvsem s tem pogumom, današnjemu zmedenemu in grdemu času na
112
vso moč potrebne in še posebej na Slovenskem, kjer so vsi odsevi in odmevi svetovnih grdob v negativnem smislu postoterjeni.«
Za uprizoritev Cajnkarjeve drame na mariborskem odru se je prizadeval profesor Šedivy, kakor je razvidno iz njegovega pisma Stanku Cajnkarju 28. julija 1938, kjer pravi: »Hotel sem na vsak način spraviti Tvojo dramo na mariborski oder. Našega režiserja, g. Malca, svojega prijatelja, sem za to zainteresiral in bil sem osebno pri upravniku našega gledališča g. dr. Brenčiču. Toda on je kot bivši policijski upravnik zelo boječ človek in nikakor ni upal dati tega komada na repertoar, kakor tudi ni upal v prejšnji sezoni dati Capkove Matere. Toda g. Malec je imel opravka v Ljubljani in tedaj je posredoval pri ljubljanskem dramaturgu in sicer z uspehom. Tvojo dramo bodo v Ljubljani igrali in zato se bo gotovo ojunačil tudi dr. Brenčič. Priporočal bi Ti, da se takrat udeležiš premiere kakor v Ljubljani tako pozneje v Mariboru in da deliš po premieri avtograme v svoj Potopljeni svet v kaki restavraciji v bližini ljubljanske drame odnosno v Mariboru pri Orlu. S tem podpreš založnika in boš prihodnjič laže kaj izdal. Mi se moramo uveljaviti. V Mariboru bom preskrbel, da bo igra tako uspela, kakor zasluži.
Z dramo sem bil izredno zadovoljen . .. Cirilova tiskarna je prodala 40 izvodov, kar je za Maribor izredno mnogo. Ob premieri pa se bo mnogo več! Vesel sem Tvojega uspeha in Ti zato najiskreneje čestitam ...«
Medtem je ljubljanska Drama gostovala s Potopljenim svetom v Ptuju, o čemer je poročal mariborski Večernik 21. 12. 1938, dne 13. januarja 1939 pa v celjskem mestnem gledališču.
Dne 3. 4. je upravnik mariborskega gledališča pisal Stanku Cajnkarju:
Velespoštovani gospod profesor!
Vašo dramo «Potopljeni svet« smo izročili gledališkemu cenzurnemu svetu v pregled. V slučaju pravočasnega odobrenja, jo nameravamo postaviti na oder v okviru Umetniškega tedna dne 22. t. m.
Prosimo Vas, da nam čimpreje sporočite, ako ste zadovoljni s tantijemo, kakor je običajna za mariborsko gledališče pri naših avtorjih; namreč 10 "/o od bruto inkaso.
V pričakovanju Vašega obvestila Vas podzravlja
z odličnim spoštovanjem
za upravo
Dr. Brenčič upravnik
Maribor, dne 3. 4. 1939.
Naslednji dan, 4. 4. 1939 se je s pismom obrnil na avtorja tudi Umetniški klub v Mariboru:
Gospod prof. Stanko Cajnkar,
Ptuj
Sporazumno z upravnikom Nar. gledališča v Mariboru gd. dr. Brenčičem smo določili, da se uprizori na letošnjem umetniškem tednu kot reprezentativna drama, ker od predloženih novih dram ni bila sprejeta nobena, Vaše delo »Potopljeni snet«.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
113
Vi ste član kluba, delo je tudi nastalo na našem področju, tako da je v vseh ozirih primerno. Gledališče je poslalo že stvar v cenzuro, prosimo Vas, da date svoj pristanek in da se tudi udeležite predstave.
Pričakujoč Vašega c. odgovora ostajamo
Z odi. spoštovanjem
Tajnik	UMETNIŠKI	Predsednik
Ivan Potrč	KLUB	M. Snuderl
MARIBOR
Upravnik dr. Brenčič je sporočil avtorju drame:
Vaše blagorodje!
Predgeneralka ’■'■Potopljenega sveta« bo v petek zvečer ob 20. uri, generalka pa v soboto ob 10. uri dopoldan. V interesu uprizoritve same bi nam bilo zelo ljubo, če bi bili pri eni od teh vaj prisotni, pa Vas prosim, če Vam je mogoče priti.
Z odličnim spoštovanjem
za upravo: Dr. Brenčič
Maribor, dne 19. 4. 1939.	upravnik
Brenčič je drugič pisal Cajnkarju:
Velecenjeni gospod profesor!
Kakor znano, je Vaš »Potopljeni svet« v Ljubljani nadvse uspel. Zato se nam zdi škoda, če bi moralo pri nas ostati pri štirih, le za mesto omejenih predstavah. »Potopljeni svet« naj bi videlo čim največ okoličanov. Tem na ljubo nameravamo Vaše delo ponoviti na Binkoštni ponedeljek pop., ko je v Mariboru dopoldne birma za okolico.
Je pa v obojestranskem interesu, da našo reklamo izpopolnite tudi Vi s Svojim osebnim priporočilom predvsem na uredništvo »Slov. Gospodarja« in »Slovenca«, kakor tudi na Vaše znane gg. tovariše v okolici Maribora.
Namenu ponovitve Vašega dela bo še veliko bolj kot vsa naša reklama, služilo omenjeno Vaše osebno in čim skorajšnje priporočilo.
V prepričanju, da soglašate z našim nasvetom, Vas pozdravlja z odličnim spoštovanjem
za upravo:
Dr. Brenčič upravnik
Maribor, dne 17. 5. 1939.
Cajnkarjeva drama »Potopljeni svet« je dobila za leto 1938 tudi literarno nagrado ljubljanske mestne občine, ki jih je ta ustanovila v vzpodbudo in priznanje slovenskim pisateljem in pesnikom in jih je podeljevala vsako leto na obletnico Prešernove smrti. Avtorju drame »Potopljeni svet« je bila podeljena omenjena nagrada po soglasnem predlogu razsodišča.
114
U M E T N I S K l: K L‘ U B V M A R i B O R U
-arib.4.4.1939
Gospod
prof. Stanko C a j n k a r,
Ptuj. ? '■
Sporazumno z upravnikom iiarod .gledališča v Mariboru
i .dr.Br»n3iSe3 suo določili, da se vprigori na letošniea UaetniS-ken tednu kot reprezentativna drama, ker od predloženih novih dram ni bila sprejeta nobena, Vase delo "■‘■'otopljeni svet". Vi, ste član kluba, delo jo tudi nastalo na nuče» področji, tako da js v vseh ozirih primerno. Gledališče je poslalo že stvar v cenzuro, prosimo Vas, da data svoj pristank' in da se tuli udeležite predstave.
Neprijetni spori, ki jih je sprožilo prvo dejanje Cajnkarjeve drame »Potopljeni svet«, objavljeno v 1. in 2. številki Doma in sveta 1938, niso povzročili samo krize te revije, marveč razkol v katoliških vrstah, zlasti med inteligenco. Finžgar je npr. v obširnem pismu predsedniku takratnega Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva sporočil svoj odstop iz SKAS in je med petimi točkami, s katerimi je ta svoj protest utemeljil, navedel tudi afero okrog »Potopljenega sveta« in grdo ravnanje z njenim avtorjem. Podobnih odmevov in protestnih pričevanj iz tega časa bi lahko navedli še več, vendar bi to presegalo' okvir tega poročila.
Dne 21. oktobra 1943 je ljubljanska Drama Cajnkarjev »Potopljeni svet« znova postavila na oder v režiji Edvarda Gregorina, ki je tedaj v Gledališkem listu (1943/44, št. 3) med drugim zapisal: »Lotili smo se dela povsem iznova, tako, kakor da te drame še nismo videli.« Gregorin je sam tudi nastopil v vlogi Velnarja, Lilijano Gar-nier je igrala Savka Severjeva, njeno sestro Vivino Meta Pugljeva, škofa Cirila Jože Kovič, Klaro Mileva Boltar-Ukmarjeva, delavca Blaž in škofovega sluga Podgoršek (pri premieri 8. okt. 1938 je režiser Debevec to vlogo izločil). Že primerjava osnovne zamisli uprizoritve je pokazala precejšnje razlike od prve premiere, nič manj ni
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
115
bila ponesrečena zasedba vlog. Takratna časopisna kritika je predstavo v Gregorinovi režiji ocenila kot skromno v inscenaciji in izvedbo premalo dognano prav zato, ker režiser ni imel srečne roke pri izbiri vlog. (Prim, poročilo J. P. v »Slovencu« 27. 10. 1943; v »Slovenskem domu« 22. 10 1943.)
Dramo je pod vodstvom Davorina Petančiča uprizorila 25. februarja leta 1942 tudi igralska družina SKDS (Slovenska kmečko delavska sloga) v Zagrebu.
Dobrih trideset let pozneje je avtor drame Stanko Cajnkar v svoji knjigi »Trideset let«, ki je izšla ob njegovi sedemdesetletnici (1970) zapisal: »Zgodba o Potopljenem svetu je bila dovolj bedasta, da bi mi mogla zopetno pisanje zagreniti. Za pisanje sem bil že ujet. Za umik je bilo že prepozno ...« Leto dni zatem je na vprašanje, če je kdaj začutil nezadržno potrebo, da bi zapustil duhovniški poklic in sakralni prostor zato, da bi se zenačil z vernikom laikom in prevzel nase temeljno breme današnjega verujočega človeka ... in kako je to potrebo premagal, če jo je začutil, odgovoril: »Te alternative nisem nikoli občutil. Tudi kot možna hipoteza mi ni prišla na misel. Zaradi mojega doktorja Velnarja (Potopljeni svet) je morda kdo mislil, da je bilo vprašanje odhoda iz duhovništva tudi moja osebna zadeva. Pa ni bila. Sicer pa odide Velnar iskat samo svojo osebno srečo. Njegovo slovo od poklica je tudi slovo od Cerkve. Mene tako iskanje sreče ni vznemirjalo, čeprav sem doživel zelo neprijetna razočaranja. Velnarjev odhod mi je omogočil razgovor s škofom, ki se mi je zdel potreben. Takšen trd dialog je mogoč samo ob slovesu ...« Msgr. Cirila iz Potopljenega sveta pa je sam označil takole: »Za čas, v katerega je postavljen, je dovolj moderen, uvideven in dober. Prenese resnico, ki je njemu namenjena, pa jo upa povedati tudi svojemu sobesedniku. In ko se dr. Velnar zaman loteva ureditve svojega novega doma, izvede njegov pozabljeni škof vrsto reform, ki nakazujejo nov čut za opravljanje škofovske službe. Škof Ciril je umrl že pred leti, vsekakor pa pred koncilom. Njegov lik je že zdavnaj zasenčila revolucionarnost Helderja Camare, ki ni oseba iz knjige, temveč živa resničnost sedanjega časa.«31
31 Stanko Cajnkar: Pogovor s preteklostjo, Znamenje 1/2, leto I., 1971, str. 7, 11 in 12.
Sur le drame »Le monde englouti« de Stanko Cajnkar
Dans la suite de son étude sur les événements concernant le drame de Stanko Cajnkar »Le monde englouti« (première partie dans Dokumenti N» 30, p. 162—175), l’auteur décrit l’évolution de la crise de la revue »Dom in svet« en rapport avec ce drame, et il cite les lettres de quelques travailleurs culturels Slovènes qui sont intervenus dans cette affaire (F. S. Finžgar, J. Debevec, J. Solar, F. K. Meško, E. Kocbek). Le drame, dont seulement un acte fut publié dans la revue, ne parut en volume qu’en 1938; l’auteur décrit sa réception par les critiques des revues et de la presse quotidienne (F. Koblar, T. Debeljak, F. Vodnik). En conclusion, l’auteur évoque les représentations du drame sur deux scènes professionnelles, à Ljubljana et à Maribor; il publie aussi les lettres de certains hommes de théâtre qui s’y rapportent (C. Debevec, E. Gregorin et les deux administrateurs O. Župančič et R. Brenčič) et il résume les échos critiques que ces représentations ont éveillés dans la presse.
116
Poročilo o delu SMG v letu 1977
Leto 1977 pomeni tudi petindvajseto leto obstoja Slovenskega gledališkega muzeja. Čeprav tega nismo praznovali slovesno in razglašeno, kot se srebrnemu jubileju spodobi, smo s skupnimi napori majhnega kolektiva opravili obsežno delo.
V	januarju smo pripravili razstavo Cankarjevo gledališče v Kulturnem domu v Trstu in jo posebej dopolnili z dodatnim delom o njegovih uprizoritvah na Tržaškem. Ob otvoritvi so tržaški igralci izvajali Cankarjevo dramo »Jakob Ruda«, edino do tedaj še ne uprizorjeno delo v Trstu.
Že naslednji mesec smo našega dramatika spoznali z Beneškimi Slovenci v Čedadu. Sodelovanje z društvom »Ivan Trinko-Zamejski« je bilo zelo uspešno. Kolektiv je ob tem pripravil še dve akciji: pri slovenskih založbah je dobil lepo število slovenskih leposlovnih knjig in jih izročil knjižnici tega društva, v mestnem čedadskem kinu pa je bil prikazan film Idealist. Ogledali so si ga tudi prebivalci italijanske narodnosti.
V	avli slovenske gimnazije v Celovcu smo pripravili Cankarjevo razstavo, predstavili v sodelovanju s Stalnim slovenskim gledališčem iz Trsta dramo Jakob Ruda in ponovili darilno knjižno akcijo.
26. okt. smo prišli še dalje, do mesta, kjer je Cankar napisal mnogo svojih del — na Dunaj. Akademik dr. Bratko Kreft je v Tezejevem templju odprl razstavo o gledališkem delu Ivana Cankarja in Zgodovinski pregled razvoja slovenskega gledališča od Primoža Trubarja dalje. Število obiskovalcev — 2200 — kaže, da je bilo za razstavo dovolj zanimanja. (Glej tudi Dokumente SGM, št. 30, str. 232).
Jubilejnim svečanostim leta 1977 smo se pridružili z razstavo »Gledališče med NOB« na Vojaški gimnaziji Franceta Rozmana za Bežigradom. Dijakom in gostom je spregovoril član partizanskega gledališča prof. Jože Gale, Kajuhove pesmi je recitirala igralka tega gledališča tov. Vladoša Simčičeva, nekaj partizanskih pesmi jim je zapel tov. Rudolf Franci.
V	oddelku za fototeko je bilo pregledano ohranjeno slikovno gradivo ter scenski in kostumski osnutki ljubljanske Drame med obema vojnama. Vse je bilo dopolnjeno s podatki, ki jih je še bilo mogoče dobiti. Mnogo truda je bilo vloženega v razreševanje oseb in vlog na posameznih fotosih. Na zbirnih karticah je narejena kartoteka na predstave, igralce ter scenske in kostumske osnutke.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
117
¡■asi OTON ŽUPANČIČ V SLOVENSKEM GLEDALIŠČ
I ,Ml {Ml® Bill» fe ftl. tai. ¡1 ilMifl v Ljubljani
---------------------DRAMA---------------------r—
V |wttetMirk. dur I <»•♦■eiiil.ni 1934.	liven.
SJsvnoMn» prrdMau n« praznik narodne?» sjcdinjenja.
Z razstave »Oton Župančič v slovenskem gledališču» — januar 1978 (tudi na str. 119)
118
V arhivu Dramatičnega društva je bil pregledan in urejen glasbeni del, to je notni material. Prav tako so bili pregledani, urejeni in pripravljeni za vezavo operni letaki od sezone 1970/71 dalje in urejeni duplikati letakov od 1948. leta dalje.
Pregledano je bilo ohranjeno gradivo in zapuščina igralca Milana Skrbinška in s tem pripravljena osnova za razstavo o njegovem deležu v razvoju slovenskega gledališča.
Kolektiv je vse leto sodeloval pri pripravi novih samoupravnih aktov, se trudil pri reševanju še vedno neurejenega vprašanja redne nastavitve individualnega poslovodnega organa in pri organizaciji večjih prostorov. Uspelo nam je pridobiti depo in s tem delno rešiti prostorsko stisko. Ta se je na žalost ponovno povečala s potrebami Skupnih služb SNG, ki zaradi večjega dela potrebujejo tudi prostore, ki jih sedaj zaseda muzej.
Rapport sur l’activité du Musée du théâtre Slovène en 1977
L’année passée (1977) a été pour le MTS une année mémorable: vingt-cinq ans s’étaient écoulés depuis sa fondation.
En janvier, nous avons ouvert dans la Maison de culture à Trieste l’exposition »Cankar et le théâtre« (élaborée déjà en 1976 et complétée pour cette occasion par des matériaux triestins); le mois suivant, cette exposition fut présentée aux Slovènes de la Vénétie à Cedad (Cividale), et ensuite aux Slovènes de la Carinthie à Celovec (Klagenfurt). Cette même exposition, enrichie par des matériaux relatifs à l’évolution du théâtre Slovène, fut inaugurée le 26 octobre au Temple de Thésée à Vienne par l’académicien Bratko Kreft. Elle fut visitée par 2200 personnes. En honneur des anniversaires du président Tito et du Parti Communiste Yougoslave, le Musée a organisé
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
119
Otvoritev razstave »Gledališče med NOB-«
au lycée militaire de Ljubljana l’exposition »Le théâtre au temps de la guerre de libération nationale«. — Nous avons classé les matériaux de musique de l’ancienne Société dramatique, les affiches de l’Opéra de Ljubljana depuis 1970/71 et les doubles des affiches depuis 1948. Nous avons passé en revue tous les documents et matériaux provenant de la succession du comédien et metteur en scène Milan Skrbinšek, préparant ainsi la base pour une exposition commémorative. La revue Dokumenti a paru régulièrement. La rédaction de la suite du »Répertoire des théâtres Slovènes« pour l’époque des cinq années passées (1972—1977) est achevée. Nous avons réussi à trouver un dépôt adéquat à la périphérie de la ville, ce qui nous permettra de pallier au manque de place.
120
UDK 792(497.12)(084.1)(083.86)
Kazalo slikovnega gradiva Dokumentov
SGM I - XIII
Kazalo sem sestavila na osnovi slikovnega gradiva, ki je bilo objavljeno v trinajstih knjigah Dokumentov (I—XIII). Razvrstila sem ga v sedem skupin:
I.	Predstave in drugi prizori
II.	Civilne skupinske fotografije
III.	Osebe
IV.	Letaki, programi itd.
V.	Pisma, rokopisi, listine itd.
VI.	Risbe itd.
VII.	Stavbe
Popisane enote so urejene po abecednem redu osebnih imen in stvarnih gesel. Pri vseh skupinah, kjer se mi je zdelo zaradi boljšega pregleda potrebno, sem dodala kazalke. Vsaka popisana enota je označena z rimsko številko knjige in stranjo.
Pri posameznih skupinah je potrebnih nekaj pripomb:
I.	V tem kazalu so fotografije dramskih, opernih, baletnih in lutkovnih uprizoritev (skupinske na odru, na vajah in po predstavah, portreti igralcev v vlogah), filmskih prizorov ter po avtorjih del reprodukcije scenskih in kostumskih osnutkov.
Razen avtorja in naslova dela sem upoštevala tudi kraj in sezono (ali vsaj letnico) uprizoritve, sicer pa popis v legendi. Za operne in baletne predstave sem za krajem dodala oznako O, dramska dela so brez oznake. Nazivov gledališč nisem upoštevala; le v nekaterih primerih, kjer se mi je zaradi boljšega pregleda zdelo potrebno, sem dodala kratko vsebinsko oznako gledališča.
II.	V kazalu Civilnih skupinskih fotografij so tudi vse fotografije z razstav Slovenskega gledališkega muzeja.
III.	Tu so imena oseb z vseh fotografij in umetniških upodobitev. Razrešila sem fotografije do treh oseb (kjer je bilo to mogoče), sicer pa sem upoštevala imena oseb, ki so v legendah.
IV.	Tako kot v kazalu I. sem v kazalu Letakov, programov itd. upoštevala tudi kraj in sezono uprizoritve. Enake kot v kazalu I. so tudi oznake za krajem.
V.	V kazalu Pisem, rokopisov, listin itd. so tudi naslovne strani, ovitki in odlomki iz knjig, partitur in sinopsisov.
VI.	V kazalu Risb itd. so reprodukcije scenskih in kostumskih osnutkov, lutk ter drugih umetniških del in načrtov po ustvarjalcih.
VII.	Zadnje kazalo zajema tudi notranjost stavb in načrte zanje.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
121
I. PREDSTAVE IN DRUGI PRIZORI
Oznake za stranmi pomenijo:
v — portret igralca v vlogi sc — scenski osnutek ko — kostumski osnutek u — umetniška upodobitev
Adamov Arthur	Pomlad 71	Ljubljana	1964/65	VII 35
Anet Claude	Mayerling	Maribor	1931/32	V 138, IX 84
Anzengruber Ludwig Slaba vest		Maribor	1931/32	III 383
Arx Caesar	Izdaja pri Novari	Maribor	1935/36 1939/40	V	142 V	185
Aškerc Anton	Izmajlov	Ljubljana	1899/900	VII 105 v
Balzac Honoré	Mercadet	Ljubljana	1930/31	VI 151
Barret Wilson	V znamenju križa	Maribor	1910/11	III 367, 368
Bayard Jean F. A.	Pariški potepuh	Ljubljana	1899/900	VII 105 v
Begovic Milan	Brez tretjega	Maribor	1931/32	VII 10
	Gospa Walewska	Ljubljana	1907/8	IX 7 v
Bilc Janez Bolten-Baeckers	Slovenija oživljena	Radovljica	1974	X 5
Heinrich Bravničar Matija	Trnjulčica Pohujšanje v dolini	Ljubljana	1910/11	VIII 63 v
	šentflorjanski	Ljubljana O	1929/30	IV 296—298
Brecht Bertolt	Beraška opera	Ljubljana	1937/38	VI 179 v, VII 21, 24 sc
	Življenje Galilea	Maribor	1972/73	XIII 126
Brnčič Ivo	Med štirimi stenami	Ljubljana	1936/37	VII 15 v
Brod Max	Dobri vojak Svejk	Maribor	1927/28	V 185 v
Cankar Ivan	Hlapci	Trst Ljubljana Maribor Ljubljana, učitelj iščniki Ljubljana Beograd Ljubljana v Parizu Zagreb Sarajevo Ljubljana	1918/19 1922/23 1922/23 ok. 1935 1948/49 1953/54 1955/56 1960/61 1964/65 1967/68	IV 312 v IV 315 IV 200 sc, 201 sc VII 133 v VII 134 v III	277 v, 359, 361 IV	263 III	285, 286, VII 136 v II 19 IV	268 VII 138
Hlapec Jernej in njegova pravica v: Kopač Miro
Skrbinšek Milan
Jakob Ruda	Ljubljana	1899/900	VII 105 v
Kralj na Betajnovi	Ljubljana	1903/4	IV 310 v, 312 v
	Ljubljana	1922/23	IV 319 v
	Split	1923/24	IV 250, IX 120 v
	Ljubljana	1931/32	IV 316, XI 19
	Beograd	1933/34	III	347, 349, 351, IV	254
	Maribor	1938/39	III	395, 397, IV	209 v, 210, 211
	Skopje	1945/46	IV 259
	Ljubljana Bački Petrovac, Slovaško	1946/47	VII 134
	amat. gled.	1947	IV 288 v, 289
122
Beograd	1947/48	IV 262
Zagreb	1948/49	II 16 u, 18
Sofija	1948/49	IV 271, V 99,
		105
Maribor	1949/50	IX 85
Ljubljana	1961/62	VII 140
Lepa Vida	Ljubljana	1911/12	IV 311 v
Ljubljana	1928/29	IV 315, XI 11
Pohujšanje v dolini		
šentflorjanski	Ljubljana	1907/8	IV 311 v, 312 v
Ljubljana	1919/20	IV 314, 318 v
Ljubljana	1928/29	I lise
Zagreb,		
Slovenski dom	1928/29	II 10, IV 250
Ljubljana	1933/34	I 20
Brno	1935	IV 256 ko
Maribor	1936/37	III 387, IV 204,
		205
Zagreb,		
Slovenski dom	1948/49	IV 267
Ljubljana	1950/51	VII 135
Osijek	1954/55	IV 269
Reka	1956/57	IV 260
Zagreb	1960/61	II 20
Ljubljana	1964/65	VII 139
Pohujšanje v dolini šentflorjanski (opera) v:		Bravničar Matija
Za narodov blagor Ljubljana	1906/7	IV 311 v, 312 v
Ljubljana	1925/26	IV 319 v
Maribor	1926/27	III 378
Zagreb	1933/34	II 14, IV 253
Ljubljana	1936/37	VII 18
Ljubljana	1945/46	VII 30
Beograd	1946/47	III 355 v, IV 261,
Ljubljana	1959/60	VII 142
Ljubljana MG	1960/61	VII 143
Car Emin Viktor Na straži (Mrtva		
straža)	Split	1924/25	XIII 15 v
Ljubljana	1946/47	II 25
Chaîne Pierre	Naš gospod župnik v: Lorde André		
Charpentier Gustave Luiza	Ljubljana O	1930/31	VI 154
Capek Karel	Bela bolezen	Ljubljana	1937/38	XI 23 v
Cehov Anton P.	Striček Vanja	Maribor	1921/22	V 181 v
Ljubljana MG	1957/58	XI 69 v
Debevec Ciril	Bratje Karamazovi Maribor	1935/36	III 385
Dostojevski		
Fedor M.	Bratje Karamazovi v: Debevec Ciril		
Idiot v: Putjata Boris		
Krotko dekle	Škofja Loka, Gledališče enega		
— Stane Sever 1970		VII 165 v
Ponižani in razžaljeni v: Rahmanova	L.	
Držič Marin	Boter Andraž	Ljubljana	1941/42	VI 143, VII 27
Dumas Alexandre		
fils	Dama s kamelijami Beograd	1893/94	III 319 v
Zagreb	1894	IX 11 v
Zagreb	1898	IX 13 v
Zagreb	1899	IX 9 v
Duma Alexandre Kean ali Genijal-		
père	nost in strast	Ljubljana	1894	V 13 v
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
123
Eftimiu Victor	Človek, ki je videl smrt	Ljubljana	1941/42	VII 28
Engel Alexander	Večni mladenič	Maribor	1926/27	V 135
Fall Leo	Dolarska princesa	Zagreb O	1909/10	VII 113 v
Ferber Edna	Simfonija 1937 v: Kaufmann George		S.	
Film	Brišem i sudim		1919	V 61—66
	Dama sa crnom krinkom		1919	V 60
	Dolina miru		1956	VII 155
	Dr. F. Prešeren			VII 128 ko, 129 ko
	Gozdovi pojo			XI 109
	Jara gopoda		1953	VI	180, 181, VII	148 v
	Koplji pod brezo			IX 86 v
	Kruh in sol		1957	VII 157
	Matija Gubec		1919	V 59
	Na svoji zemlji		1948	VII 146 v, IX 86 XI 53, 55, 57, 61,
	partizanski dokumentarni film			
				113
	Prelepa Vasiljica			XI 121 v
	Slavica		1946	XI 117
	Slovo Andreja Vi-tužnika		1955	VII 153 v
	Trenutki odločitve Trideset let sloven-		1955	VII 151
	ske Drame (Cankar I.: Hlapci)		1949	VII 134 v
	Umrl je pesnik 1964		1964	VII 127
	Vesna		1955	VII 149
	Vihar v Jugoslaviji		1945/46	XIII 82, 95, 97, 100
Finžgar Franc S.	Razvalina življenja	Maribor	1940/41	V 147
	Veriga	Maribor	1930/31	V 181 v
		Maribor	1939/40	III 399, V 146
Fodor Laszlo	Matura	Ljubljana	1936/37	XI 21 v
		Maribor	1938/39	V 145, 188 v
Frank Leonhard	Vzrok	Ljubljana	1930/31	XI 15
Fulda Ludwig	Ognjenik	Maribor	1925/26	V 134
Galsworthy John	Družinski oče	Ljubljana	1935/36	VII 14 v
Gangl Engelbert Garcia Lorca	Sin	Ljubljana	1898/99	IV 76
Federico	Dom Bernarde Albe	Maribor	1957/58	IX 85
Gervais Drago	Karolina Reška	Ljubljana MG	1952/53	II 29
Goethe Johann W.	Faust (Doktor Faust)	Novi Sad	1891/92	III 317 v
		Sturje	1904	VII 61 sc
		Ljubljana, lutke	1935	XII 103, 105
Gogolj Nikolaj V.	Revizor	Maribor	1927/28	X 59 v
		Ljubljana	1937/38	IX 83
	Ženitev	Maribor	1931/32	IX 83
Golar Cvetko	Vdova Rošlinka	Maribor	1939/40	IX 82
Golia Pavel	Kulturna prireditev v Črni mlaki	Maribor	1933	V 140
Golouh Rudolf	Krisalida	Maribor	1939/40	V 146
Gorinšek Danilo	Rdeča kapica	Maribor	1931/32	V 139
Gorki Maksim	Na dnu	Maribor	1940/41	III 401, V 148, IX 84
Gounod Charles	Faust	Ljubljana O	1899/900	VII 105 v
124
Govekar Fran Grum Slavko	Deseti brat Legionarji Rokovnjači Dogodek v mestu Gogi	Celje Celje Ljubljana Maribor Ljubljana	1909/10 1913/14 1900/1 1913/14 1930/31 1931/32	IV 50 v, 51 v IV 50 v VI 48 v IV	51 v V	136 IV 88 sc
Herve	Marrfzelle Nitouche	Beograd	1901	VII 103 v
		Maribor	1919/20	V 133
Hodge Merton	Dež in vihar	Ljubljana	1936/37	XI 21 v
Hofmannsthal Hugo	Slehernik	Maribor	1937/38	IX 84
Ibsen Henrik	Divja raca	Split	1926/27	IX 120 v, XIII 35, 41 v
	Hedda Gabler	Split	1923/24	XIII 19 v, 26 v
	Nora	Ljubljana	1892	V 19 v
		Sofija	ok. 1906	IX 17 v
	Strahovi	Maribor	1950/51	IX 85
Janaček Leoš	Pastorka Jenufa	Ljubljana O	1922/23	II 171
		Ljubljana O	1933/34	II 173
		Ljubljana O	1947/48	II 175
	Zapiski iz mrtvega doma	Ljubljana O	1959/60	II 177
Jelenc Vitomir F.	Na Kosovu	Zagreb	1925/26	X 19
Jelušič Mladen	Na mrtvi straži v: Car Emin Viktor		Na straži	. (Mrtva straža)
Jonson Ben	Volpone	Maribor	1931/32	V 137, 184 v
Judkevič Z.	Ponižani in razžaljeni	v: Rahmanova	L.	
Jurčič Josip	Deseti brat v: Govekar Fran Rokovnjači v: Govekar Fran			
Kaiman Imre	Jesenski manevri	Trst O	1911/12	I 137 v
Katajev Valentin P.	Kvadratura kroga	Maribor	1934/35	VII 11
		Ljubljana	1936/37	V 15 v
Kaufmann	Doktor Faust v: Goethe Johann W.			
George S.	»Simfonija 1937«	Ljubljana	1936/37	VII 20
Kienzl Wilhelm	Evangeljnik	Dunaj O		IX 68 v
Kiabund	Krog s kredo	Ljubljana	1928/29	XI 13 v
Klemenčič Milan	Doktor Faust v: Goethe Johann W.			
Kopač Miro	Hlapec Jernej in njegova pravica	Subotica, madž. gled.	1961/62	IV 265
Kreft Bratko	Celjski grofje	Maribor	1932/33	V 139
		Ljubljana	1950/51	VII 123
	Dr. F. Prešeren	Ljubljana		VII 128 ko, 129 ko
	Krajnski komedijanti	Ljubljana	1948/49	VII 118 v
	Umrl je pesnik	Ljubljana RTV	1964	VII 127
	Velika puntarija	Ljubljana	1946/47	VII 122 v
		Zagreb	1952/53	II 36
Krleža Miroslav	Aretej ali Legenda o sveti Ancili	Ljubljana	1959/60	II 27, 32 sc
	Gospoda Glembaje-	Ljubljana	1930/31	VI 152, 153
	vi	Ljubljana	1946/47	VII 31
	Vučjak	Ljubljana	1950/51	II 31 sc
Kukuljevič-Sakcin-ski Ivan	. Turki pri Sisku	Ljubljana	1871/72	I 31
Kulundžič Josip	Človek je dober	Ljubljana	1952/53	II 25
	Polnoč	Ljubljana	1927/28	XI 9
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
125
Lah Ivan	Sneguljčica	Ljubljana, lutke	1919/20	VIII 83
Langer Frantisek	Št. 72 (Številka dvainsedemdeseta)	Maribor	1938/39	V 145
Lavedan Henry	Dvoboj	Split	1924/25	XIII 25
Lefont	Trnje in lovor	Ljubljana	1883	V 11 v
			(ali 1891)	
Lehar Franz	Friderika	Maribor O	1932/33	IX 84
	Grof luksemburški	Zagreb O	1909/10	VII 113 v
	Vesela vdova	Zagreb O	1906/7	VII 113 v
	Zemlja smehljaja	Maribor O	1931/32	V 138
Leoncavallo Ruggiero	Glumači	Zagreb O	1910	VII 109 v
Leskovec Anton	Dva bregova	Maribor	1927/28	III 379, V 135, XIII 33 v
Linhart Anton T.	Matiček se ženi	Ljubljana	1934/35	VI 156, 157
Ljubljansko gledališče, baletniki na vajah in v različnih			prizorih	III 244, 246—249,
				259
Lorca v: Garcia Lorca Federico				
Lorde André	Naš gospod župnik	Maribor	1929/30	V 136
Matkovic Marijan Maugham	Na koncu poti	Ljubljana	1954/55	II 26
William S.	Krog	Split	1924/25	IX 121 v
Medved Anton	Za pravdo in srce	Jesenice		VI 184
Meyerbeer Giacomo	Hugenoti	Zagreb O	1877/78	VI 119 v
Molière	Šola za žene	Ljubljana	1941/42	VII 25 sc
		Ljubljana	1945/46	VII 30
	Tartuffe	Zagreb	1895	V 17 v
		Maribor	1935/36	V 141, 187 v
Moreau Émile	Madame San-Gene v	:Sardou Victorien		
Morzart Wolfgang A.	Čarobna piščal	Dunaj O		IX 68 v
Nestroy Johann N.	Lumpacij Vagabund	Maribor	1923/24	V 134
Nusic Branislav	Dr.	Maribor	1936/37	V 143
	Pokojnik	Ljubljana	1937/38	VII 121 v
Offenbach Jacques	Lepa Helena	Zagreb O	1903	VII 113 v
Ohnet Georges	Fužinar	Sofija		IX 17 v
Ostrovski	Še tak lisjak se na-			
Aleksandr N.	zadnje ujame	Ljubljana	1947/48	VII 33
Parma Viktor	Caričine Amaconke	Maribor O	1940/41	V 133
	Urh, grof Celjski	Maribor O	1934/35	VII 12
Partizansko gledališče, prizora		Cerkno,		
		Okroglica		III, 421, 427
Pirandello Luigi	Nocoj bomo improvizirali	Ljubljana	1941/42	VII 27
Pocci Franz	Čarobne gosli	Gradec (Graz), lutke	1917	VII 69, 70
		Ljubljana, lutke		
			1920	VIII 81
	Gašperček slikar	Šturje, lutke	1913	VII 67
	Obuti maček	Ljubljana, lutke 1920		VIII 81
Predič Milivoj	Polkovnik Jelič	Maribor	1927/28	XIII 31 v
Prokofjev	Zaljubljen v tri			
Sergej S.	oranže	Ljubljana O	1927/28	IX 71 v
126
Puccini Giacomo	La Bohème	Ljubljana O		IX 77
		Ljubljana O	1936/37	X 81
/	Madame Butterfly	Zagreb O	1910/11	VII 109 v
Puskin Aleksandr S.	Kameniti gost	Maribor	1935/36	VII 13 v
Putj ata Boris	Idiot	Split	1926/27	IX 117, X 65 v
		Maribor	1927/28	V 186
Rahmanova L.	Ponižani in razžaljeni	Ljubljana MG	1964/65	VII 37
Rasberger Pavel	Prebrisani Amor	Maribor O	1934/35	V 141
Raynal Paul	Grob neznanega junaka	Maribor	1932/33	V 140
	Vojna in mir	Ljubljana, Družina Obraznikov		
			1931/32	VI 8 sc
Recitali				I 114, 115, VII 182
Reimann Hans	Dobri vojak Svejk v:	Brod Max		
Remec Alojzij	Magda	Maribor	1923/24	I 208 sc, 209 sc, 211 sc—214 sc
		Maribor-Studenci		
			1937/38	XIII 157
	Užitkarji	Maribor	1922/23	I 204 sc, 205 sc
Rimski-Korsakov	Neznano mesto Ki-			
Nikolaj A.	tež	Praga O	1938	VII 79
Roksandic Dusko	Nad prepadom	Ljubljana MG	1952/53	II 29
Rossini Gioacchino	Seviljski brivec	Ljubljana O	1927	IX 63 v
Rostand Edmond	Cyrano de Bergerac	Maribor	1940/41	V 147
	Romantične duše	Split	1924/25	XIII 39 v
	Vest	Ljubljana	1931/32	XI 17
Sardou Victorien	Čarovnica	Beograd	1903/4	III 331 v
	Madame Sans-Gêne	Beograd	1894/95	III 323 v
Sassmann Hans	Pesem s ceste v: Schurek Paul			
Schiller Friedrich	Devica Orleanska Kovarstvo in ljube-	Beograd	1894	III 313 v
	zen	Ljubljana	1907/8	VI 125 v
		Maribor	1939/40	V 181 v
		Sofija		IX 17 v
	Marija Stuart	Maribor	1925/26	V 182 v, IX 82
		Maribor	1937/38	III 391
		Sofija		IX 21 v
	Razbojniki	Jesenice	1908	VI 184 v
Schubert Franz	Pri treh mladenkah	Maribor O	1922/23	V 133
Schurek Paul	Pesem s ceste	Ljubljana	1935/36	VII 25 sc
Scribe Augustin E.	Kozarec vode	Sofija		IX 17 v
Shakespeare William	Beneški trgovec	Sofija	1905	I 53 v, IX 21 v
		Berlin	1912	I 54 v
	Dva gospoda iz Ve-			
	rone	Ljubljana MG	1960/61	I 78
	Hamlet	Solkan — Gorica	ok. 1890	VII 60 sc
		Beograd	1889/90	I 52 v, III 315 v
		Zagreb	1895	V 15 v
		Ljubljana	1899	VIII 153 v
		Zagreb	1907	I 54 v
		Zagreb	1913	I 58 v
		Ljubljana	1921/22	I 61 v, 62 sc
		Ljubljana	1932/33	I 69
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
127
		Maribor	1934/35	V 184 v
		Ljubljana	1947/48	I 72 u
		Celje	1954/55	I 78
	Henrik IV. (I. in II. del)	Ljubljana	1955/56	I 74 sc
	Henrik V.	Ljubljana	1958/59	I 74 sc, 76 I 55 v, 56 v
	Julij Cezar	Ljubljana	1909/10	
	Kar hočete	Ljubljana	1931/32	I 68 v
	Kralj Lear	Ljubljana	1936/37	VII 16 v, XI 23 v VII 126
		Ljubljana	1963/64	
	Mnogo hrupa za nič	Ljubljana, AGRFT	1946/47	I 79
	Othello	Ljubljana	1895/96	I 47 v
		Ljubljana	1922/23	I 63
	Rihard Tretji	Ljubljana	1951/52	I 73, 79 ko
	Romeo in Julija	Beograd	1893/94	III 321 v
		Ljubljana	1900/1	I 50 v
		Ljubljana	1928/29	I 66 v
		Maribor	1928/29	I 65, X 72, 73, 75
		Ljubljana	1940/41	I 70
		Maribor	1951/52	IX 85
		Trst	1952/53	I 77
		Ljubljana	1953/54	I 75 sc, 79 ko
		Kranj	1957/58	I 80
	Sen kresne noči Ukročena trmoglav-	Ljubljana	1920/21	I 60, 64 ko
	ka	Maribor	1936/37	V 142
		Maribor	1956/57	I 80
		Ljubljana	1957/58	I 79 ko
	Vihar	Ljubljana	1929/30	I 66
	Zimska pravljica	Ljubljana	1945/46	I 71
Shaw Georg B.	Candida (Kandida)	Ljubljana	1954/55	VII 184 v
	Hudičev učenec	Maribor	1938/39	V 144
	Izkoriščevalci	Maribor	1939/40	V 188
	Pygmalion	Maribor	1938/39	III 398
	Sveta Ivana Zdravnik na razpot-	Maribor	1936/37	V 143, 182 v
	ju	Maribor	1934/35	VII 11
Sheriff Robert C.	Konec poti	Ljubljana	1929/30	XI 13 v
		Maribor	1931/32	V 137
		Maribor	1939/40	V 188 v
Skrbinšek Milan	Hlapec Jernej in njegova pravica	Maribor	1939/40	IV 213
Smetana Bedrih	Prodana nevesta	Zagreb O	1909/10	VII 109 v
		Ostrava O	1946	VII 83
Sofokles	Kralj Edip (Oidi-pus)	Beograd	1899/900	III 325 v
Strauss Richard Sudermann	Ariadna na Naksosu	Praga O	1940	VII 81
Hermann Suhovo-Kobylin	Dom	Beograd	1898/99	III 329 v
Aleksandr V.	Tarelkinova smrt	Ljubljana	1937/38	VII 23
Skvarkin Vasilij V.	Tuje dete	Ljubljana	1935/36	VII 17
Švara Danilo	Nina	Ljubljana O	1963/64	III 259
Tolstoj Lev N.	Moč teme	Mala Nedelja	1925	VIII 147 v
Torkar Igor	S ve j k	Zagreb	1962/63	II 40
Trifkovič Kosta	Šolski nadzornik	Ljubljana	1882/83	IX 3 v
128
Vanderbruch	Pariški potepuh v: Bayard Jean F. A.			
Verdi Giuseppe	Don Carlos	Ljubljana O	1961/62	VII 75
Vojnovič Ivo	Gospa s sončnico	Split	1924/25	XIII 38 v
Wagner Richard	Tanhäuser	Dunaj		IX 69 v
	Walküra (Valkira)	Dunaj O		IX 69 v
Weill Kurt	Beraška opera v: Brecht Bertolt			
Werfel Franz	Juarez in Maksimi-			
	ljan	Ljubljana	1935/36	VII 14 v, 17
Wilde Oscar	Pahljača lady Win-			
	dermere	Split		IX 121 v
Zajc Ivan	Nikola Šubič-Zrinj-			
	ski	Zagreb O	1909/10	VII 109 v
		Trst O	1911	I 135 v
Zerkauten				
Heinrich	Korajža velja!	Ljubljana	1936/37	VI 177 v
Zweig Stefan	Siromakovo jagnje	Maribor	1936/37	V 144
Župančič Oton	Veronika Deseniška	Maribor	1937/38	III 393
X	Skrivnostno zrcalo	Gradec (Graz),		
		lutke	1912	VII 67
X	Trojčki iz Damaska	Sturje, lutke	1913/14	VII 66
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
129
II. CIVILNE SKUPINSKE FOTOGRAFIJE
AGRFT Ljubljana, študentje v Pragi 1965	XII 93	
Borštnikov nagrobnik, odkritje 1930		II 243
Borštnikov spomenik, odkritje 1921		V 8
Borštnikovi nagrajenci, do 1975		XII 114
Brenčičev jubilej, Maribor 1937		III 389
Danilov jubilej, Ljubljana 1926		X 82
Družina Kovičevih		VIII 20
Milana Skrbinška		XIII 207
Stritofovih		X 83
Dyk Viktor v družbi		X 43
Filmski delavci		XI	49, 51, 105, XII	89, 91, XIII	88, 105
Filmsko podjetje, slovenski reklamni avto na	prvo-	
majski paradi		XII 87
FIRT, udeleženci kongresa v Amsterdamu 1965 Gledališče v: Ljubljansko gledališče Mariborsko gledališče Partizansko gledališče Reboljevo dijaško gledališče Tržaško gledališče Zagrebško gledališče Gledališke razstave v: Razstave Gledališki muzej SR Srbije v: Razstava		I 235
Gledališki seminar udeleženci v Celju 1928		IV 221
Hudožestveniki, sprejem v Ljubljani 1927		I 8
Igralci in pevci (po dve osebi)		VIII 25, 54, 116, 143, IX 117, XIII 229
Jenkov jubilej, Beograd 1901		IV 109
Ljubljansko gledališče, ansambel	1926	X 82
ansambel Baleta		III 240, 241
člani Drame (igralci in režiserji)		VI 45
člani Drame v Beogradu	1929	III 266
člani Drame	ok. 1930	I 19
člani Drame v Sabcu	1930	III 270, 271
člani Drame v Parizu	1956	III 283, 284
člani Drame	1956	III 290
člani Drame v Lodzu	1957	III 291
člani Opere (pevci in dirigenti)		IX 59, 61
Mariborsko gledališče, ansambel	1919, 1920	III 375, 377, V 179
	1937	III 389
igralci na gostovanju	1927	V 186
Maska, člani uprave in uredništva Nagrajenci Borštnikovega prstana v: Borštnikovi nagrajenci		IX 111
Partizani, skupine Partizanske kulturne skupine:		I 24, II 59, XIII 185, 189, 193
Fotosekcija predsedstva SNOS		II 47
Igralska skupina IX. korpusa Cerkno	1945	III 425, 426
130
Igralska skupina slovenskih partizanov Grosupljel943 tečajniki za propagandiste in predavatelji
Petersburška baletna šola, diplomantje
Pregare z igralci v Splitu
Pregarčev jubilej, Sarajevo, 1936
Razstava Gledališkega muzeja SR Srbije Beograd,
Od Sterija do Nušiča	Ljubljana	1975
Razstava Klemenčičevih lutk Ljubljana	ok. 1927
Razstave Slovenskega gledališkega muzeja:
Levarjeva soba	Ljubljana	1952
Shakespeare pri Slovencih	Ljubljana	1964
Temelji slovenskega gledališča Ljubljana,
Maribor, Celje,
Trst	1967
Prve uprizoritve Cankarjevih dram Ljubljana 1968 Vela Nigrinova v Beogradu Ljubljana	1968
Spominska razstava ob 10-letnici smrti
Julke Staričeve	Ljubljana	1969
Delo Bojana Stupice v Sloveniji	Ljubljana 1970
Ob petletnici smrti Jožeta Tirana	Ljubljana 1970
Ob obletnici smrti Marije Nablocke Ljubljana 1970 Ob 50-letnici smrti Ignacija Borštnika Ljubljana 1970 Mladostno delo Bojana Stupice Beograd 1971 Ob obletnici smrti Staneta Severja Maribor 1971 Ob obletnici smrti Staneta Severja Škofja Loka 1971 Delo Mileve Zakrajškove	Ljubljana 1972
Dramski igralec Janez Cesar Novo mesto 1973 Slovensko gledališče med osvobodilno vojno
Maribor	1973
Izbrane predstave slovenskega povojnega gledališča	Videm (Udine) 1974
Linhartova soba	Radovljica	1974
Nagrajenci Borštnikovega prstana Maribor 1975 Severjeva soba	Ribnica
na Pohorju	1975
Stane Sever	Beograd	1975
Vezi med slovenskim in hrvatskim dramskim gledališčem	Zagreb
Cankar in gledališče	Vrhnika,
Brežice	1976
Cankarjevo gledališče	Novi Sad,
Ljubljana
Dunaj	1976
Gledališče v NOB	Vrhnika	1976
Reboljevo dijaško gledališče, igralci 1893
III 419
II	45
III	235
IX 115, 119
XII 27
VII	115
VIII	85
XIII [ov. št. 20]
I 112—117, VI 63,
XI 99
IV, 5, 7, 13, 17, 164, 165, 167, 169
V	111, 112
V	109
VI	87, 88
VII	2, 96, 97
VI	191
VII	94, 95
VI 189
VIII	108
VIII 107
VIII	109
IX	89, 90
X	113, 115
X	119
XI	88
X 3, 7, 9
XII	114
XII 115
XI	140, 141
XII	114
XIII	131
Severjev jubilej, Ljubljana 1961
Severjevi nagrajenci, Škofja Loka 1971
Skupini dramatikov
Slovenski gledališki muzej v: Razstave
Tank grupa
Tržaško gledališče, ansambel v Gorici 1910, 1911
Upravniki jugoslovanskih gledališč, Beograd 1919
Zagrebško gledališče, igralci
Zveza za raziskovanje gledališke zgodovine v: FIRT
XIII [ov. št. 29], 1, 2, 3, 132, 133, 232 XIII 134
I 220
III	295, 296
VIII 109
IV	93, VIII 141
IV	103
I 130
I 105
V	21, 23
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
131
III. OSEBE
oznake za stranmi pomenijo: v — igralec v vlogi ali prizor
	c — civilni portret ali civilna skupinska fotografija f — filmski portret ali prizor u — umetniška upodobitev
Ačimovič Karpo Afrič Vjekoslav Albreht Fran Albreht Janez Anton Karel Gottlob Babič Elza Babič Jože Babič Slavko Bačko Marjan Balatka Vera Banovec Svetozar Bavec Vinko Berkopec Oton Bersenjev Ivan N. Betetto Julij	XII	93 c XIII	197 c IV	93 c X 5 v II	135u III	389 c V	188 v XIII 95 f VII 182 v II 100 c, VIII 54 c — 56 c IX 77 v II 47 c XII	91 c XIII	100 f IV	297 v, VIII 143 c, IX 63 v, 64 c, 65 c, 67 c, 68 v, 69 v, 71 v, 73 c, 75 v, 77 v
Bitenc Jože Blaž Franjo Bogdanovič Milan Boleška Oton Boltar Mileva Borozan Braslav Borštnik Ignacij	II	47 c III	381 c, 385 v, 389 c, V 187 v III	277 v IV	312 v VII 184 v III 277 v I 54 v, IV 322 c, V [ov. št. 13 u], 3 c, 11 v, 13 v, 15 v, 17 v, 19 v, 21 c, 59 f—66 f
Borštnik-Zvonarjeva Zofija Barbič Elza Bratina Valo Brenčič Radovan Brenk France Brenk Kristina Brunčko Boris Bukšek Berta Bukšek Rudolf Burian Emil F.	I 53 v, IX [ov. št. 21 c], 2 c, 3 v, 5 v, 7 v, 9 v, 11 v, 13 v, 15 v, 17 v, 21 v, 31 c, 38 u, X 19 v III 389 c, V 133 v I	201 c, II 117 c, III 375 c, V 179 c, 180 c, 181 v, 205 u III 381 c, 389 c, V 180 c, 206 u, XIII 123 c II	47 c, XI 51 c, XII 91 c XI 105 c I 80 v, V 148 v III	375 c, 381 c, V 135 v, 179 c, 182 v, IX 82 v V 23 c XIII 151 c
Cajnkar Stanko Cankar Ivan Cankar Izidor	XIII 163 c IV [ov. št. 12 u], 174 u, 175 u, 177 u, 179 u, 217 u, VIII 141 c VIII 141 c
Cerar Anton v: Danilo Anton
Cerar Avgusta v: Danilova Avgusta
Cerar France	II 59 c
Cerar Mira v: Danilova Mira
Cerar Vera v: Balatka Vera
Cesar Ivan (Janez)	I 19 c, II 59 c, 62 c, 65 c, III 266 v, V 318 v, VI 143 v, VII 27 v, 28 v, 134 v, 135 v
Chojnacka Jadwiga Cigoj Anka Cigoj Laci	III 290 c, 291 c I 80 v I 80 v
Cimerman Jelka v: Iglič Jelka
Cipci Jakov Crnobori Ljudevit Crnobori Marija Cvetic Miloš	XI 109 f III	389 c, 391 v IV	262 v V	21 c
132
Čargo Ivan Čarman Franc Cekič Milutin Cesnik Stane Cop (igralka) Čuden Drago Cuk Janez	IV 103 c III 248 v I	105 c XII 91 c VI	184 v II	175 v VII	149 f
Dabetič Ivka	II 19 v
Danes Josip	II 123 c, III 381 c, V 185 v, VII 20 v
Danes Milka v: Gerbič Milka
Danilo Anton Danilova Avgusta Danilova Mira	I 56 v, II 107 c, V 135 v, VIII 54 c, X 82 c I 47 v I 19 c, 68 v, II 100 c, III 272 c, V 112 c, VI 156 v
Danilova Vera v: Balatka Vera
Debevec Ciril	I 69 v, VI 181 f, VII 87 c, IX 59 c, X 59 c, XI [ov. št. 25 u], 13 v, 21 v, 23 v
Dečko Ivan Delak Ferdo Deyl Rudolf Dežman Polde Dimov Ivan Djokovič Milan Dolničar Vladimir Dragutinovič Leon Dragutinovič Stefa Drenovec Lojze Drofenik Franček Drolc Stefka Drvota Josip Dyk Viktor	IV 39 u I 29 c, II 16 u, IV 100 u, 101 c, 103 c I	50 v, IV 76 v, 77 c, VIII 151 c II	29 v IV 271 v, V 105 v III	277 c IX	77 v I 135 c, 137 v, 138 u III	375 c, 381 c, 383 v, V 179 c, IX 83 v IV	5 c, V 112 c, VIII 63 v, 65 c, 67 c, XIII 101 f I 78 v I	77 v, VII 140 v, IX 85 v II	111 c X	43 c
Dykova Zdenka v: Hásková Zdenka
Eržen Slavko	III 246 v
Filip Michal Filipič Lojze Finžgar Franc S. Foerster Mario Foerster Vida Forman Miloš Fratnik Štefanija Frece Marica Funtek Anton Furijan Maks	IV 289 c VI 88 c, XI 101 c VIII 141 c XIII 104 c, 105 c XIII 105 c XII 93 c III	381 c IV	221 c II 117 c II 26 v, III 381 c, IV 5 v, V 141 v
Gabrijelčič Nada Gabrščik Ivo Gavella Branko Gavrilovič Milorad Gerbič Fran Gerbič Milka Gjungjenac Zlata Golia Pavel Golovin Peter Gorinšek Danilo Gorinšek Slava Gorše Zalka Gostič Josip Govekar Fran	V	184 c, VII 28 v II	103 c, IX 111 c III	295 c, 296 c, VI 153 c I	105 c VI	109 c, 119 v VI 117 c II	175 v, VI 154 v, X 81 v II	119 c III	249 v III 389 c, 391 v, V 148 v, 181 v III 389 c, V 133 v II 47 c VI 154 v I 105 c, 223 c, VIII [ov. št. 19 u], 3 c
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
133
Govekar Karel Grabnar Boris	I	220 c II	45 c
Gradiš Josip v: Danes Josip
Gradišnik Fedor Gradišnik Stanko Gregorin Edvard Gregorin Jožica	IV 221 c, 223 c IV 47 c, 226 c IV 315 v, XI 11 v IV 40 c
Gresserov Petr v: Golovin Peter
Grom Edo Grum Slavko Gyorgy F.	III	381 c, 389 c, V 134 v, 181 c IV	83 c IV 265 v
Harastovič Anton Haskova Zdenka Herzog Lojze Hlastec Marjan Hlavaty Kosta Hreljanovič Guido Hruška Jaroslav Hubad Samo	III 381 c, 389 c, V 134 v, 148 v XII 61 c, 75 c III 381 c, 389 c I 78 v XII 91 c I 105 c XII 91 c IX 61 c
Iglič Jelka Inemann Rudolf	III	389 c, V 133 v IV	323 c
Ivanovič-Mecger An tun v: Mecger Ivanovic Antun
Ivelja Stjepan	III 381 c
Jakac Božidar Jama Matija Jan Angela Jan Slavko Janaček Leoš Janko Angela Janko Vekoslav Japelj Silva	X 115 c I 220 c I 127 c I	66 v, 70 v, III 277 c, 290 c, 291 c, V 112 c, VII 20 v, 28 v II	169u I 80 v III	377 c, IV 298 v, X 92 c III 246 v
Jenčič Angela v: Janko Angela
Jenko Davorin Jerman Janez Jirasek Alois Jordanova Zorka Jovanovič Ljubiša Jovanovič N. Juh Boris Jurač Jože Juraček Pavel Jurman Marija Jurman Tine Juvan Nika Juvan Polonca Juvan Vida Juvančič Friderik	IV 109 c I 19 c X 35 c IV 271 v III	277 v, 361 v, IV 261 v XIII 25 v X 5 v IV	233 c XII 93 c IV 227 c IV 231 C VII 143 v I 19 c, 63 v, II 98 c, 101 c, HI 272 c I	66 v, 70 v, III 290 c, 291 c, VII 27 v II	218 c
Kacin Irma Kalan Ela Kalan Ernest Kante Zdravko Karlovšek Mira Karsavina Tamara Kavčič Ida v: Pregare Ida Kirbos Maks Kitzmiller Johny	HI 421 v IV 45 c III 408 c III	421V, 426 c IV	44 c III 235 c III 247 v VII 155 f
134
Klasinc Tugo Klemenčič Milan Koblar France Koderman Karel	III 426 c VII 50 c, VIII 75 u III 83 c, XI [ov. št. 26 u], 95 c, 99 c III 409 c
Koderman Melanija v: Sernec Melanija
Kogoj Marij Kokošar Pavla Komavli Eda Koncilja Slavko Kopač Miro Kopičič Dare	IV 103 c III	421 v IV	227 c IV 225 c II 29 v, V 184 c, XIII 43 c II 47 c
Kopinčič Dare v: Kopičič Dare
Koren Anton Korošec Ladko Kos Alfred Kosmač France Košič Milan Košuta Just Kovač Leopold Kovač Vera Kovačič Anta	IV	221 c VII 97 c II 47 c II	59 c, XI 105 c, XII 91 c III	389 c, V 184 c III 389 c, V 148 v II 103 c V	105 v V 185 c
Kovačič Vinko v: Božanski Vinko
Kovič France Kovič Ivan Kovič Jože	VIII 20 c VIII 20 c III 381 c, 389 c, IV 209 v, 210 v, V 134 v, 145 v, 180 c, 186 c, VIII 20 c — 23 c, 25 c, 29 c
Kovič Marica Kovič Marija Kovič Minka Kovič Pavle	VIII 25 c VIII 20 c VIII 20 c III 381 c, 383 v, 389 c, 397 v, IV 5 c, 210 v, 213 v, V 185 v, VIII 20 c, IX 83 v
Kovič Roza Kovič Tončka Kozak Ferdo Kozak Juš Kragelj I. v: Kragelj Jože Kragelj Jože Kraigher Alojz Kraigher Sergej Kralj Boris Kralj Elvira	VIII 20 c VIII 20 c XIII 183 c I 100 c III 421 v, 426 c VI 160 c, XIII 137 c XIII 2 c I 76 v, VII 127 v I 65 v, III 377 c, 381 c, 389 c, 391 v, 393 v, IV 5 c, V 134 v, 143 v, 145 v, 182 v, 186 c, X 73 v, 75 v
Kralj Emil Kreft Bratko Kreisova Josipina Križaj Josip Krleža Miroslav	I 19 c, II 111 c, IV 312 v, VI 151 v — 153 v, XI 15 v IV 4 c, VI 88 c, VIII 147 c, 147 v, X 3 c, XII 91 c, XIII 131 c IV	311 v V	23 c VI	153 c
Kuhar Lovro v: Prežihov Voranc
Kukovec Anica Kveder Zofka Kyselova Anna	IV 40 c XII 75 c IV 288 v
Leonova Tina Levar Ančka Levar- Ivan	IX 85 v II 25 v, VII 123 v I 13 c, 19 c, 63 v, 67 v, II 115 c, V 23 c, VI 152 v, 157 v, VII 28 v, 31 v, 123 v
Levstik Fran Lewandowska Wladyslava Lipah Fran Lipužič Mirko	I	88 c II	171 v II 119 c, III 83 c, IV 319 v, VI 151 v XIII 2 c
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
135
Lečnik Pavel Lončina Jože Lubej Marica	II 105 c VII 143 v V 183 c
Mahler Gustav Majer Franjo Makuc Drago Malec Peter Maričič Veljko Marija Vera Marinček Ivan Markovič Mihajlo Marolt Marija Mauser Ivo Mecger-Ivanovič Antun Medved Cirila Mejač Janez Mevlja Dušan Miklavc Branko Miklavc Saša Milanov Predrag Milčinski Janez Miletič Stjepan Mitrovič Ančica Mitrovič Andro Molek Josip Moravec Dušan Mravljak Fran Mravljak Marta Mrzel Ludvik Murgelj France Murnik Ivan Muromcev Viktor	I 191 u III 368 v I	24 c, 26 c III	389 c II	19 v I 54 v, 67 v, 73 v, II 25 v XII	85 c, XIII 82 f I	105 c IV	221 c III	426 c III 377 c II	99 c, IV 298 v, V 95 c III	259 v I 80 v X 5 v I	114 v, IV 5 c II	14 v, IV 253 v III	3 c I 183 c V	183 c V	180 c, 205 u IV	38 c VI	88 c IV 40 c IV 45 c VIII 71 c I 19 c VIII 115 c XIII	87 c
Nablocka Marija Nakrst Rado Nanut Vlado Neffat Anton Nigrinova Vela	I 114 v, VI 62 c, 63 v, 153 v, 156 v, 157 v, VII 20 v III 381 c, 389 c, IV 5 c, V 148 v, 187 v, IX 84 v III 426 c IX 53 c, 55 u, 59 c, 61 c I 52 v, III 311 c, 313 v, 315 v, 317 v, 319 v, 321 v, 323 v, 325 v, 327 c, 329 v, 331 v, IV 109 c
Nikitina Alice Nikolovski T. Nolli Josip Novak Mihaela Novakovič Franjo Nučič Hinko	III	236 u IV	259 v I 31 v, III 307 v I 73 v III 277 v I 58 v, II 10 v, 16 u, 18 v, 36 v, 105 c, 243 c, III 375 c, 250 v, 312 v, V 23 c, 179 c, VI [ov, št. 16 c], 125 v, 135 c, VII 87 c, VIII 3 c
Nušič Branislav	I 105 c
O’Malley Pat Omota Rudi Orlovič Milan	XIII 88 c XI 49 c, 91 c II 16 u, 18 v
Pantelič Vasilije Parma Viktor Peček Bojan Perc Stanko Peršuh Ivo Petek Katica Pfeifer Adolf	III	361 v, IV 263 v V 179 c II	121 c, VII 135 v IV	231 c IV 221 c III	377 c IV	221 c
136
Pirnat Ivan Pleša Branko Plut Josip Počkaj Duša Podgorska Vika Podkrajšek Cecilija Pohan Vaclav Polak Irma Polič Mirko Poljakova Helena D. Popov Ivan M. Popovič Nikola Potokar Lojze Potokar Majda Povhe Josip Pregare Antonija Pregare Ida Pregare Rade	II 47 c IV	262 v I 19 c, 20 v, II 107 c I	73 v, VII 142 v II	10 v, 14 v, III 375 c, IV 250 v, 253 v, 179 c, X 19 v I 31 v III	241 v V	23 c, VII [ov. št. 18 v], 103 v, 105 v, 109 v, 113 v I	138 u III	235 c, 240 v IV	271 v XIII 199 c II	26 v, III 290 c I	76 v, 114 v, VII 126 v II	123 c IX 96 c II 98 c, XIII 25 v — 27 v II 115 c, IV 250 v, V 186 v, IX [ov. št. 22 c], 95 c, 97 c, 103 c, lile, 115 c, 117 c, 120 v, 121 v, X 47 c, 59 v, 65 v, XII 27 c, XIII 11 c, 15 v, 19 v 25 v
Prekoršek Ivan Presetnik France Presetnik Franci Pretnar Igor Prežihov Voranc Primožič Robert Putjata Boris	IV 47 c IX 85 v XI 69 v XIII 223 c XIII 187 c I 135 v I 63 v
Radenkovič Dušan Rakuša Janko	III 349 v, IV 254 v I 65 v, V 186 v, IX 117 v, 117 c, X 72 v, 73 v, 75 v, XIII 25 v, 38 v, 39 v, 41 v
Rasberger Branka v: Verdenik Branka
Rasberger Pavel	III 375 c, 377 c, 381 c, 389 c, IV 210 v, 213 v, V 133 v, 134 v, 135 v, 145 v, 148 v, 179 v, 181 v, 186 v, 186 c, VI 16 c
Ravnikar Vladimir Rebolj Hinko Reichal Lavoslav Remec Alojzij Remškar Marta Remškar Tatjana Rijavec Josip Rituper Elza Robida Adolf Robida Ivan Rogoz Zvonimir Room Abram M. Rotovnik Mitja Rozman Lojze Rožanski Vinko Riickova Krista Rukavina Friderik	III 404 c I 220 c XII 91 c I 201 c III 248 v III 259 v V 23 c XII	93 c III 84 c III 84 c I	61 v, II 121 c, IV 318 v XIII	81 c, 82 f XIII 2 c II	26 v, VII 138 v III	381 c IV	310 v II 97 c
Sadar Angela Saje Franček Salmič Rafko Samec Smiljan Sancin Belizar Sancin Modest Sarogožskaja V. Savin Danica	IV	229 c II	45 c III	407 c V	112 c V 133 v I 19 c XI 121 v III 375 c, 377 c, 381 c, 389 c, V 133 v, 179 c, 186 c
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
137
Schwab Anton Semec Josip Sernec Melanija Sever Sava Sever Stane	IV 52 c, 221 c III	410 u IV	44 c VII 10 v, 11 v, 27 v, 31 v, 33 v, 97 c I 72 v, 76 v, III 296 c, IV 5 c, VI 181 f, VII 33 v, 95 c, 118 v, 121 v — 123 v, 126 v, 127 f, 133 v — 136 v, 138 v — 140 v, 142 v, 143 v, 146 f, 148 f, 149 f, 151 f, 153 f, 155 f, 157 f, 165 v, 168 v
Simčič Vladoša Skabeme Bogomir Skrbinšek Anica	III	419 c IV	221 c, 226 c XIII 207 c
Skrbinšek Leontina v: Leonova Tina
Skrbinšek Milan	I 19 c, 69 v, IV 239 c, VI 45 c, 151 v, 123 v, XIII 47 c, 53 u, 207 c, 215 c
Skrbinšek Milan ml. Skrbinšek Nina Skrbinšek Vladimir	XIII 207 c XIII 207 c III 381 c, 383 v, 397 v, IV 5 c, 211 v, V 184 v, VI 81 f, VII 10 v, 28 v, IX 82 v, X 72 v, XIII 29 c, 31 v, 33 v, 35 v
Smeh Anton-Harry Smerkolj Bojan Souček Jurij Spiller-Muys Franc Staller-Stotter Käthe Stametov Georgi Starc Ema	XIII 85 c III	266 v I 114 v XI 49 v IV	297 v IV 271 v III 381 c, 385 v, 389 c, 393 v, V 141 v, 142 v, 145 v, 184 v, IX 83 v
Starešinič Stane Starič (Julkin oče) Starič Julka	I 77 v VI	88 c VII	151 f
Stibler Miloš v: Stibler Miloš
Stojanov K. Stojkovič Miha Stopar Danilo Strakaty Jan K. Strniša Gustav Stupica Bojan	IV	259 v V	21 c V	186 c XI 31 c III 375 c, V 179 c VI	143 v, 176 c, 177 v, 179 v, 180 f, 181 f VII [ov. št. 17 c], 5 c, 11 v, 13 v — 17 v, 27 v, 29 c
Svetel Alenka	II 29 v
Sarič Mihaela	I 63 v, II 125 c, IV 315 v, VI 153 v, 156 v, VII 95 c, XI 15 v,
Sega Drago Selhaus Edi (Edvard) Sentjurc Lidija Sest Osip Simaček Vladimir Šimenc Mario Sivic Pavel Škofič Amalija Škrinjar Nada Smicberger Djuro Spauring Ela Spicar Jakob Standeker Lojze Stibler Miloš Štiglic France Stoka Jaka Štritof Niko Stular Zofka Subert František A.	XIII [ov. št. 30 c], 226 c, 229 c XII	91 c II 47 c XIII	2 c, 195 c I	19 c, II 113 c, III 272 c VI 45 c IV 239 c, V 183 c II	59 c III	381 c, 389 c IV	263 v II	45 c XIII 157 v VI 184 v III	389 c III 405 c, IV 50 v II 45 c, XII 85 c I 125 c IX	61 c, X [ov. št. 23/24 u], 78 u, 79 u, 81 v, 82 c, 83 c I 137 v X	29 c
138
Taborska Mara	IV 311 v
Taborskÿ Frantisek	X 41 c
Terčec v: Terčič Kristijan
Terčič Kristijan Thaler Rezika Tiran Jože Tisse Edvard K. Tito (Josip Broz) Thierry Vilma Tovornik Ana Tovornik Arnold Tovornik Franc Turk Danilo-Joco	IX lile II	101 c III	419 c XIII 83 c XII	89 c II	173 v III	389 c XIII	126 v III 381 c III 418 c, 419 c, 421 v, 423 v, 426 c, 427 v
Udovič Pavla	III 381 c, V 186 c
Ukmar Mileva v: Boltar Mileva
Urbančič Boris	II 45 c
Vasic Jovo Vasiljev Georgij N. Vauhnik Miloš Vavpotič Rut (Ruth) Verdonik Branka Verdonik Edo Verovšek Anton Veselko Franjo Vidmar Herman Vidmar Josip Vlček Vaclav Volčič Janko	III 426 c, 427 v XIII 87 c III 375 c III 243 v III 389 c, IV 211 v, V 188 v, VI 16 c, IX 83 v III	389 c, V 148 v, 188 v, IX 85 v IV	324 c, VI [ov. št. 15 c], 43 c, 45 c, 48 v, VIII 141 c, 143 c II	47 c, XI 51 c XI	49 c XII	[ov. št. 27/28 u], 5 c, XIII 1 c—3 c III	245 v III 421 v, 426 c
Vorbach Angela v: Sadar Angela
Vošnjak Vinko Vučo Aleksandar	IV 40 c XIII 179 c
Wintrovä Nana Wisiak Lidija	I 55 v, II 99 c, IV 311 v III 245 v, 247 v
Zajc Ivan Zakrajšek Mileva	VI 113 c III 381 c, 389 c, V 184 v, 186 c, VII 182 v, IX 79 c, 81 c, 81 u, 82 v—85 v, 86 f
Založnik Vera Zemljak Jože Ziherl Boris Zika Zdenka Zupan Drago Zupančič Milijan	III 381 c, IV 52 c II 45 c XIII 191 c II 97 c IX 59 c II 47 c
Zebre Demetrij Železnik Rado Živanovič Milivoj Žiznjeva Olga Žižek Fran Žnidaršič Jože-List Župančič Oton	IX 61 c II	113 c, 375 c, 377 c, V 179 c, 181 c III	355 v XIII 95 f XIII 151 c, 157 v XIII 88 c, 91 u I 3 u, 8 c, III 85 c, IV 93 c
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
139
IV. LETAKI, PROGRAMI ITD.
Albee Edward Anzengruber Ludwig Arago Étienne	Kdo se boji Virginije Woolf Krivoprisežnik Vragovi zapiski	Ljubljana v Bratislavi in Krakowu		
		Ljubljana Ljubljana	1965/66 1892/93 1891/92	IV	273 V	74 V 73
Balzac Honoré	Mercadet	Ljubljana	1930/31	VI 150
Bernstein Henry Birch-Pfeifer	Tat	Ljubljana v Mariboru 1907/8 Ljubljana,		IV 183
Charlotte	Lowoodska sirota	Dram, šola	1877/78	III 57
Blumenthal Oskar Pri Belem konjičku		Ljubljana	1910/11	VI 81
Bor Matej	Težka ura Vrnitev Blažonovih Zvezde so večne	Zagreb Zagreb, »Slovenski dom« Ljubljana v Zagrebu	1944/45 1955 1959	II 33 II 41 II 35
Borštnik Ignacij	Ni moj okus!	Ljubljana	1890/91	V 71
	Otok in Struga	Ljubljana	1888/89	V 70
Bravničar Matija Brociner Marco	Stari Ilija	Ljubljana Hlapec Jernej in njegova pravica Ljubljana O Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ljubljana O Valenska svatba v: Ganghofer Ludwig		1890/91 1940/41 1929/30	V 33 IV 302 IV 294
Cankar Ivan	Hlapci	Ljubljana	1919/20	IV 308
	Hlapec Jernej v: Hlapec Jernej (opera)	Zagreb	1919/20 Celje	1919/20 Maribor	1920/21 Maribor	1922/23 Zagreb	1948/49 Beograd	1953/54 Ljubljana na Sterijinem pozorju	1955/56 Ljubljana v Parizul955/56 Ljubljana v Lodzu in Warszawi	1956/57 Zagreb	1960/61 Osijek	1967/68 Delak Ferdo Kopač Miro Skrbinšek Milan v: Bravničar Matija Mahowski Alfred		II 9, IV 248 IV 218 IV 188 IV 199 II	15 III	357 IV	270 III	281, IV 272 IV	273, II 257 II 17 IV 269
	Jakob Ruda	Ljubljana Zagreb Bjelovar	1899/1900 I 97, IV 306 1900/1 II [ov. št. 6/7] 8, IV 245 1947/48 IV 267	
	Kralj na Betajnovi	Ljubljana Trst Ljubljana Ljubljana Trst Maribor	1903/4 1908/9 1912/13 1918/19 1918/19 1919/20	IV 307 IV	236 V	48 V 49 I 141, IV 237 IV 188
140
Split	1923/24	IV 249
Celje	1930/31	IV 223
Zagreb	1932/33	II 13
Beograd	1933/34	III 345, IV 255
Maribor Beograd,	1938/39	IV 208
»France Rozman«	1944/45	V 94
Skopje	1945/46	IV 258
Split	1947/48	IV 266
Osijek	1947/48	IV 269
Beograd	1947/48	IV 261
Zagreb	1948/49	II 15
Varaždin	1947/48	IV 266
Sabac	1948/49	IV 266
Tuzla Subotica,	1954/55	IV 266
madž. gled.	1958/59	IV 264
Lepa Vida	Ljubljana	1911/12	IV 308
Trst Zagreb,	1918/19	I 141, IV 237
»Slovenski dom«	1954/55	IV 267
Martin Kačur v: Smerdu Franjo		
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ljubljana	1907/8	IV 307
Ljubljana v Mariboru	1907/8	IV 183
Trst	1918/19	I 143, IV 237
Celje	1919/20	IV 218
Zagreb	1919/20	II 11
Split	1921/22	IV 249
Zagreb	1928/29	II 11
Ljubljana po Jugoslaviji	1929/30	III 269
Novi Sad—Osijek	1932/33	IV 251
Split Celovec,	1932/33	IV 252
nemško gled.	1948/49	IV 274
Rijeka	1956/57	IV 260
Zagreb Ljubljana	1960/61	II 20
v Bratoslavi, Krakovu in Pragi	1965/66	IV 273
Pohujšanje v dolini šentflorjanski (opera) v: Bravničar Matija
	Romantične duše	Ljubljana	1922/23	IV 308
	Za narodov blagor	Ljubljana	1906/7	IV 307
		Trst	1918/19	I 143, IV 237
		Sarajevo	1933/34	IV 252
		Zagreb	1933/34	II 13, IV 253
		Beograd	1946/47	III 353, IV 261
		Rijeka	1946/47	IV 260
		Subotica Bački Petrovac,	1947/48	IV 264
		Slovaško amat. gled.	1948/49	IV 290
		Ljubljana v Zagrebu	1959/60	II 35
Car Emin	V.	Na straži	Ljubljana	1946/47	II 23
Čajkovski	Petr I. Labodje jezero	Ljubljana O	1921/22	III 242
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
141
Delak Ferdo	Hlapec Jernej	Ljubljana,	1932/33	II 12
	in njegova pravica	«•Svoboda v Zagrebu Trst	1945/46	IV 241
	Jernejeva pravica v:	Hlapec Jernej in njegova pravica		
Demeter Dimitrija	Teuta	Zagreb	1895/96	I 187
Donizetti Gaetano	Lucia Lammermoor	Odesa O	1880/81	I 34
	Marija ali hči polkovna	Ljubljana O	1877/78	III 59
Dostojevski Fedor	M. Krotko dekle	Škofja Loka, Stane Sever	1970	VIII 162
Dramatična šola, produkcija		Ljubljana	1877	III 57
			1890	III 71
Dumanoir Philippe F. P. Revni marki		Zagreb	1886/87	III 308
Filharmonična družba, koncert		Ljubljana	1882	I 197
Film	Partizanski dokumenti 1941—1945			XI 113
	Prelepa Vasiljica			XI 121
Finžgar Franc S.	Divji lovec	Ljubljana	1903/4	VI 129
Flotow Friedrich	Alesandro Stradella	Zagreb O	1875/76	VI 115
Funtek Anton	Tekma	Zagreb	1912/13	X 17
Ganghofer Ludwig	Valenska svatba	Zagreb	1893/94	V 83
Gervais Drago	Karolina Reška	Ljubljana MG	1952/53	II 28
Gledališki festival, pregled predstav		Pariz	1956	III 281
Goethe Johann W.	Doktor Faust	Ljubljana, lutke	1923/24	VIH 84
Gogolj Nikolaj V.	Revizor	Ljubljana	1886/87	I 95
		Ljubljana	1899/900	V 76
Govekar Fran	Legionarji	Trst	1909/10	VI 73
	Martin Krpan	Trst	1909/10	VI 77
	Rokovnjači	Trst	1909/10	VI 73
Hahn Rudolf Hauptmann	Cevljar-baron	Trst	1901/2	I 126
Gerhart	Roza Bernd	Ljubljana	1907/8	V 77
Hebbel Friedrich	Marija Magdalena	Zagreb	1912/13	V 87
Ibsen Henrik	Nora	Ljubljana	1891/92	I 97, V 73
		Ljubljana	1907/8	IX 45
	Strahovi	Ljubljana	1899/900	V 76
Ipavec Benjamin	Tičnik	Ljubljana O	1865/66	I 83
Janaček Leoš	Katja Kabanova	Ljubljana O	1933/34	II 174
	Pastorka Jenufa	Ljubljana O	1922/23	II 170
		Ljubljana O	1933/34	II 172
Jarc Milan	Kraljevič Tugomil	Ljubljana, lutke	1925/26	VIII 84
Jelenc Vitomir F.	Erazem Predjamski	Ljubljana	1909/10	VI 129
Jurčič Josip	Berite novice!	Zagreb	1895/96	I 187
	Rokovnjači v: Govekar Fran			
Kadelburg Gustav	Dva srečna dneva v:	Schönthan Franz		
	Pri Belem konjičku i	v: Blumenthal Oskar		
Kersnik Janko	Berite novice! v: Jurčič Josip			
Klemenčič Milan	Doktor Faust v: Goethe Johann W.			
Kopač Miro	Hlapec Jernej	Subotica, madž. gled.	1961/62	IV 264
Kopit Arthur	Oh očka,	Ljubljana		
	ubogi očka ...	v Bratislavi	1965/66	IV 273
Kozak Primož	Afera	Zagreb	1962/63	II 37
142
Kraigher Alojz	Na fronti sestre Žive	Sarajevo	1930/31	XII 15
Kreft Bratko	Kranjski komedijanti	Ljubljana v Zagrebu	1948/49	V 34
		Ljubljana v Celovcu	1951/52	III 278
	Velika puntarija	Zagreb	1952/53	II 34
Krleža Miroslav	Aretej ali Legenda o sveti Ancili	Ljubljana	1959/60	II 24
	Vučjak	Ljubljana v Zagrebu	1950/51	II 30
Kulundžič Josip	Človek je dober	Ljubljana	1952/53	II 23
Lafargue	Revni marki v: Dumanoir Philippe F. P.			
L’Arronge Adolf	Oče so rekli, da	le! v: Moser Gustav		
Lefont	Trnje in lovor	Ljubljana	1890/91	V 71
Lemoine Gustave	Pot skozi okno v:	Scribe Augustin E.		
Linhart Anton T.	Matiček se ženi	Ljubljana Zagreb,	1934/35	VI 155
		»Slovenski dom«	1944/45	II 42
Mahnič Mirko	Večer v čitavnici -	v: Vilhar Miroslav		
Mahowski Alfred	Hlapec Jernej	Ljubljana O	1932/33	IV 299
Mandič Josip	Po 15 letih	Trst	1909/10	I 132
	Samaritanci	Trst	1909/10	I 132
	V temi	Trst	1909/10	I 132
Matkovič Marijan	Na koncu poti	Ljubljana	1954/55	II 23
Meyerbeer GiacomoDinorah		Zagreb O	1886/87	III 308
	Hugenoti (Noč sv. Bartola)	Zagreb O	1877/78	III 305
Miller Arthur	Pogled z mostu			
	Spomin na dva	Ljubljana v Lodzu		
	ponedeljka	in Warszawi	1956/57	II 257, IV 273
Moineaux Jules	Gluh mora biti	Ljubljana, Dram, šola	1890/91	III 71
Molière	Izsiljena ženitev	Ljubljana v Lodzu		
	Šola za može	in Warszawi	1956/57	II 257, IV 273
Moreau Émile	Madame Sans-Gêne v: Sardou Victorien			
Morrè Karl	Loterija!	Ljubljana	1904/5	VI 69
	Revček Andrejček	Ljubljana	1897/98	V 75
		Trst	1906/7	I 129
Moser Gustav	Oče so rekli, da le!	Ljubljana	1882/83	IV 41, V 69
Millier Adolf	Marija ali Hči polkovna (opera) i	r; Donizetti Gaetano	1870/71	
	Skrivnost ljubezni	Ljubljana O		I 93
Neidhardt August	Prvi!	Trst	1907/8	I 126
Pfleger-Moravskÿ				
Gustav	Poglavje I., II. in	III. Ljubljana, Dram, sola		
			1877/78	III 57
Pocci Franz	Čarobne gosli	Ljubljana, lutke	1919/20	VIII 80
	Obuti maček	Ljubljana, lutke	1919/20	VIII 80
	Prolog	Ljubljana, lutke	1919/20	VIII 80
Praga Marco	Aleluja	Ljubljana	1913/14	V 78
Pregarc Rade	Marija in Marta	Sarajevo	1935/36	XII 19
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
143
Raupach Ernst Raynal Paul	Mlinar in njegova hči Vojna in mir	Ljubljana Ljubljana, »Družina Obraznikov«	1889/90 1931/32	I 93 VII 7
Razstave Slovenskega gledališkega muzeja		i v: Slovenski gledališki muzej		
Remec Alojzij	Kirke	Maribor	1921/22	I 203
	Magda	Maribor	1923/24	I 206
	Užitkarji	Maribor	1922/23	I 203
	Zakleti grad	Maribor	1925/26	I 215
Ricci Federico	Krišpin in njegova botra v: Ricci Luigi			
Ricci Luigi	Krišpin in njegova botra	Zagreb O	1874/75	III 301
Rimski-Korsakov Nikolaj A.	Šeherezada	Ljubljana O	1920/21	III 237
Roksandic Duško	Nad prepadom	Ljubljana MG	1952/53	II 28
Sardou Victorien	Fedora Madame Sans-	Zagreb	1893/94	V 81
	Gêne	Zagreb	1894/95	I 187
Savin Risto	Plesna legendica	Ljubljana O	1921/22	III 237
Schiller Friedrich	Kovarstvo in ljubezen	Ljubljana	1876/77	I 95
Schönherr Karl	Zemlja	Zagreb	1907/8	V 85
Schönthan Franz	Dva srečna dneva	Ljubljana v Mariboru	1907/8	IV 183
Scribe Augustine E. Shakespeare	Pot skozi okno	Ljubljana	1870/71	I 93
William	Hamlet	Ljubljana	1899/900	I 49
		Maribor	1924/25	I 64
	Kralj Lear	Ljubljana v Bratislavi		
		in Krakowu	1965/66	IV 273
	Romeo in Julija	Maribor	1928/29	X 72
	Sen kresne noči	Ljubljana	1920/21	I 59
	Vesele žene Windsorske	Ljubljana	1911/12	I 57
		Sarajevo	1930/31	XII 11
Skrbinšek Milan	Hlapec Jernej in njegova pravica	Maribor	1921/22	I 195
		Varaždin	1924/25	IV 251
		Zagreb	1927/28	II 12
Slovenski gledališki muzej, raztave				
	Shakespeare pri Slovencih Temelji	Ljubljana	1964	I 112
	slovenskega gledališča	Ljubljana, Maribor, Celje Trst	1967	IV 3
Slovensko gledališče v Trstu, repertoar za		sez.	1911/12	I 134
Smerdu Franjo	Martin Kačur	Ljubljana MG v Zagrebu	1956/57	II 38
		Ljubljana MG na Sterijinem pozorju	1956/57	IV 270
Smetana Bedrih	Prodana nevesta	Trst O	1913/14	I 139
Smole Dominik	Antigona	Ljubljana v Zagrebu	1959/60	II 37
144
Srpsko novinarsko udruženje, koncert		Beograd Ljubljana	1908 1919/20	IV	127 V	79
Strindberg August	Oče			
Spicar Jakob	Miklova Zala	Prosek, »Klub dram, diletantov«	1910/11	VI 185
Trifkovič Kosta	Svojeglavneži	Ljubljana	1882/83	V 69, IX 41
	Šolski nadzornik	Ljubljana Ljubljana,	1882/83	V 69 IX 41
		Dram, šola	1890/91	III 71
Verdi Giuseppe	Ernani	Zagreb O	1886/87	III 308
	Trubadur	Zagreb O	1870/71	VI 114
		Ljubljana O	1895/96	VII 73
Vermond Paul	Vragovi zapiski v:	Arago Etiene		
Vilhar Miroslav	Večer v čitavnici	Ljubljana MG v Zagrebu	1956/57	II 38
Vojnovič Ivo	Smrt majke Jugovičev	Trst	1911/12	I 132
Wehl Teodor	Zlobna šala	Ljubljana	1889/90	V 69
Weilen Joseph	Edda	Ljubljana, Dram, šola	1877/78	III 57
Zajc Ivan	Mislav Nikola Subič-	Zagreb O	1870/71	VI 114
	Zrinjski	Zagreb O	1876/77	VI 115
		Zagreb O	1886/87	III 308
		Zagreb O	1895/96	I 187
		Trst O	1912/13	I 139
♦	Sanje	Ljubljana O	1919/20	III 234
♦	Velika Beseda	Ljubljana	1868	I 83
*	Živo mrtva zakonska	Ljubljana	1870/71	I 93
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
145
V. PISMA, ROKOPISI, LISTINE ITD.
Adamič Louis, pismo Kulturne skupine X. udarne Ljubljanske brigade na Visu
Albreht Fran, pismo V. Albrehtovi
Albreht Vera, pismo F. Albrehta
Anton Karel G., pismo A. T. Linharta
Aškerc Anton, pismo R. Odaviču
Avantgardno gledališče — kongres na Dunaju 1937, poročilo Ažbe Anton, pismo Deželnemu gledališču
Bach Josip, pismo Slovenskemu gledališkemu konzorciju
Barret Wilson: V znamenju križa, časopisni poročili ob uprizoritvi v Mariboru
Beograjsko gledališče, listini
Betetto Julij, posvetilo A. Drenovcu
Bononi Giuseppe C.; II Tamerlano, naslovni list sinopsisa Borštnik Ignacij, pismi ljubljanskemu gledališču in G. Hre-Ijanoviču
podpis
Ponesrečena glavna skušnja, odlomek rokopisa
prevod Cankarjevega Jakoba Rude in cenzurno dovoljenje
priredba H. Murgerja: Beli lasje — mlado srce, rokopis naslovne strani
Spustite zagrinjalo, odlomek rokopisa
Stari Ilija, naslovna stran
Borštnik Zofija, pismo C. Debevcu
pogodba
Bratina Valo, pismo A. Remca
Bravničar Matija, Pohujšanje, notni zapis
Brenk France, dopisi Komisije za agitacijo in propagando IOOF in J. Zemljaka
Burianovo gledališče D 38, program
Cajnkar Stanko, pismo F. Koblarju
Cankar Ivan, pismo R. Noskovi-Naskovf
Borštnikov prevod Jakoba Rude
naslovna stran prevoda Shakespearovega Hamleta 1899 rokopis članka A. Kraigherja
Celjsko gledališče, listina
Celjsko pevsko društvo, zapisnik
Cerar Anton v: Danilo Anton
Cesar Janez, pismo P. Golii
Čadež Marijan: Amazon Christiana, naslovna stran sinopsisa Črnogorka, ocena J. Kersnika
Danilo Anton, pismo H. Nučiču
Debevec Ciril, avtobiografija
pismo H. Nučiču
pismo Z. Borštnikove in H. Nučiča
Derenčin Marijan, pismo F. Gerbiča
Deželno gledališče v Ljubljani v: Ljubljansko gledališče
Dragutinovič Leon, ocena predstave Shakespearovega Beneškega trgovca
Drama SNG Ljubljana v: Ljubljansko gledališče
Drama SNG Maribor v: Mariborsko gledališče
Dramatično društvo Celje, zapisnik o ustanovitvi
II 185
IV 95
IV 95
II 148—151
I 108
XIII 151
I	173
II	242
III	368
IV	107, 123
IX 63
III	121
II [ov. št. 8/9], 240,
V	56, 57
V	3
V	36
V	47
V	37
V	29
V	35
IX 35
IX 26, 27
I	210
IV	295
II	51, 53, 55
XIII 157
XIII 166
XI 2
V	47
I	48
XIII 139
VI	26
III	406
II	63
III 120
VIII 132
X	109
XI	7
XI 5
VII 88, IX 35
VI 120, 121
I 52, 53
III 406
146
Dramatično društvo Ljubljana, listine
emblem
ocene dram v: Erjavec Fran
Kersnik Janko
pravila
Dramatično društvo Maribor, listini
Dramatično društvo Trst, listina
pravila
Drenovec Lojze, pogodba
posvetilo J. Betetta
Erjavec Fran, ocena Jurčičeve Veronike Deseniške
Film, listine
FIRT, kongres v Amsterdamu 1965, podpisi udeležencev
Foerster Anton: Gorenjski slavček, notni zapis
Gerbič Fran, pismo M. Derenčinu
Glasbeni zapisi in naslovne strani sinopsisov v: Odrska glasba
Gledališče Celje v: Celjsko gledališče
Gledališče enega — Stane Sever v: Sever Stane
Gledališče Ljubljana v: Ljubljansko gledališče
Gledališče Maribor v: Mariborsko gledališče
Gledališče Zagreb v: Zagrebško gledališče
Gledališke publikacije, knjige, revije (ovitki in naslovne strani)
I 89, III 9—11, 25, 53, VIII 47, 49, 51, 122, 123, 125
I [ov. št. 3]
I 122, 123, II 246, III 12—15, 18, 19, 23 IV 24, 25
I 136
I	122, 123
II	95
IX 63
VIII 130
II	49, 51, 53, 55, XII 84
I 236
III	137
VI 120, 121
gostovanja ljubljanske Drame
mariborski gledališki listi in revije revije (Daničica, Lada, Zora) s prvimi Shakespearovimi prevodi
Golia Pavel, listina
pismo J. Cesarja
Govekar Fran, pisma raznim gledališkim delavcem
pismo B. Nušiča
Govekarjeva pisava, grafološko
Grum Slavko, pismo uredništvu Ljubljanskega zvona
Hočevar Josip, Ericus disertus, naslovni list sinopsisa
Hreljanovič Guido, pismo Slovenskemu gledališkemu konzorciju
pismo I. Borštnika
Hribar Ivan, zapisnik seje s podpisom
Hrvatsko deželno gledališče v: Zagrebško gledališče
Hubad Matej, vabilo V. Janku
Igra o paradižu v: Ljubljanski jezuitski kolegij
Ipavec Benjamin: Možiček, naslovna stran
Tičnik, notni zapis
II 246—249, 251, 253, 255, 257, 259, 261, 263,
265,	266, III 282, V 35, VI 193, 195—197, VIII 95, 103, XI 75, 77, 79, 97
II 249, 253, 255, 257,
266,	III 272, 282
IV 61, V 201—206
I	45, 46, IV 61, 67
II	207
II 63
I	229, VI 51, VIII 6, 7, 15, X 21, 25, XI 34, 35
II	229
XIII 71—74
IV 85, 87
III 119
II 242
II 240
VIII 122, 123
X 93
III 233
III 132
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
147
Jan Slavko, listini
Janko Vekoslav, vabilo M. Hubada
Jezuitski kolegij v: Ljubljanski jezuitski kolegij Jurčič Josip: Veronika Deseniška, ocena F. Erjavca
Kersnik Janko, ocena »Črnogorke« Klemenčič Milan, listine
Kneisel Josip, Nollijevo posvetilo
Koblar France, pismo S. Cajnkarja
zahvala Slovenskemu gledališkemu muzeju
Košir Nikolaj, psimo J. Tirana
Kovič Jože, pogodba
Kozak Ferdo, pismo A. Praprotniku
Kozak Juš, pismo dramaturgu MGL
Kraigher Alojz, pismo J. Slebingerja
rokopis članka o dramatiku I. Cankarju
Kulturna skupina X. udarne Ljubljanske brigade na Visu pismo L. Adamiču publikaciji
Kuralt Martin, pismo A. T Linharta
Levar Alojz, pismo I. Levarja
Levar Ivan, pismo A. Levarju
Levstik Fran, pravila Dramatičnega društva Ljubljana Linhart Anton T., pismi M. Kuraltu in K. G, Antonu Ljubljanska kapucinska procesija, naslovni list sinopsisa Ljubljanski jezuitski kolegij, Igra o paradižu, zapiski v dnevniku
Letopis
Ljubljanski zvon — uredništvo, pismo S. Gruma Ljubljansko gledališče — Drama in Opera, listine
gostovanja
hišni redi
Logar Mihovil: Pohujšanje, notni zapis
Lutkovno gledališče, listine
Majcen Stanko, pismo H. Nučiču
Malo marionetno gledališče v Sturjah v: Lutkovno gledališče
Mariborsko gledališče, podpisi članov
listina
Mednarodno združenje za gledališke raziskave v: FIRT
Meško Franc K., pismo H, Nučiču
pismo F. Govekarja
Murger Henri: Beli lasje ■— mlado srce v: Borštnik Ignacij
Murnik Ivan, pismo J. Nollija
podpis
Narodno gledališče v Ljubljani v: Ljubljansko gledališče
Nigrinova Vela, listini
Nolli Josip, italijanske kritike
pismo I. Murniku
posvetilo J. Kneislu
rokopis in zapisnik
Nollijev album, podpisi igralcev
Noskova-Naskova Ružena, pismo I. Cankarja
Novak Janez K.: Figaro (Matiček se ženi), notni zapis
III 82, 287
X	93
VIII 130
VIII 132
VII	64, VIII 77 XII 101, 107
III 307
XIII 166
XI	97
I	217
VIII	27
II	93
I	101
VI	161
XIII 139
II	185
II	181
I 42
I 15
I 15
III	18, 19, 23
I 42, II 148—151
III 211
III 203
III	155, 156, 160, 161, 169
IV	85, 87
I 173, II 109, V 56, 57, VI 57, 169, VII 43, 49, III 266, 268, 269, 272, 279, 282, 287, 289
XII	37, 45, 51
IV	301
VII	64, VIII 79, XII 101, 107,
X 99
V	207
VI	26
X 97
VI 51
VIII	137
VIII 123
IV 107, 123 I 32 VIII 137 III 307 I 35, 85 I 33 XI 2 III 124
148
Nučič Hinko, pogodbe pisma A. Praprotniku, F. Govekarju in C. Debevcu pisma gledaliških delavcev Nušič Branislav, pismo F. Govekarju	VI 13, 133, X 110 I	234, VII 88 VIII 6, 7, 15, X 97, 99, 102, 107, 109, XI 5 II	229
Odavič Rista, pismo A. Aškerca	I 108
Odi Dragoila, pogodba	III 53
Odrska glasba, naslovne strani sinopsisov v: Sinopsisi, naslovne strani	
naslovne strani partitur	III 141, 233
notni zapisi	II 75, 81, III 124, 130,
Opera SNG Ljubljana v: Ljubljansko gledališče Partiture v: Odrska glasba Partizanski film v: Film Partizanske publikacije v: Kulturna skupina X. udarne Ljubljanske brigade na Visu Partizansko gledališče v: Kulturna skupina X. udarne Ljubljanske brigade na Visu	132, 137, 139, 143, 239, IV 295, 301
Plut Josip, posvetilo	I 22
Polič Mirko, poročilo	IX 49
Praprotnik Avgust, pismi H. Nučiča in F. Kozaka	I 234, II 93
Pregare Antonija, dopisnica R. Pregarcu	IX 101
Pregare Rade, listine	IX 94, 98, 105, 123
dopisnici A. Pregarčeve in O. Župančiča	IX 101, 113
obvestilo Združenju	IX 110
osnutek govora Prleški srednješolci v Mariboru, cenzurno dovoljenje za upri-	II 211
zoritev	VIII 148
Pugelj Milan, zapisnik	VII 49
Rakuša Janko, pismo H. Nučiču	X 107
Remec Alojzij, pismi V. Bratini in H. Nučiču	I 210, X 102
Romuald (pater), podpis Samec Smiljan: V nove zarje (Partizanka Ana), rokopis na-	III 214
slovnega lista in popis oseb	II 66, 68
Savin Risto: Plesna legendica, notni zapis Schantl Jurij in V. Valenta: Juran in Sofija (ali Turki pri	III 239
Sisku), naslovna stran in notni zapis	III 141, 143
Sever Stane — Gledališče enega, osnutek članka in programa	VII 161, 163
Severjeva razstava v Beogradu, vabilo Shakespeare William: Beneški trgovec, ocena L. Dragutino-	XI 140
viča ob uprizoritvi v Trstu 1911	I 52, 53
Hamlet, Cankarjev prevod 1899	I 48
Hamlet, Šauperlov prevod v Zori 1874	I 46
Komedije zmešnjav, rokopis Valjavčevega prevoda Romeo in Julija, prevod v Ladi 1864	IV 71
	I 45
Romeo in Julija, rokopis prevoda 1851	IV 62, 67
Sen kresne noči, rokopis Župančičevega prevoda	I 51
Shakespearov grb in podpis	I [ov. št. 2]
Simoniti Rado: Partizanka Ana, notni zapis	II 75, 81
Sinopsisi, naslovne strani	III 119—121, 177, 211
Skrbinšek Milan, pogodbi	I 18, X 110
strani iz Albuma	XII 47, 53, 59, 207, 211, 215
Slovenski gledališki konzorcij, listine	I 221, II 109, 207, 212, 241, 242
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
149
Slovenski gledališki muzej, vabilo na Severjevo razstavo v Beogradu 1975
Slovensko marionetno gledališče v: Lutkovno gledališče
Stöckl Anton: Robert in Berta, notni zapis
Strakaty Jan K., pisma F. Govekarja
Šauperl Dragotin, prevod Shakespearovega Hamleta v Zori 1874
Šest Osip, rokopis hišnega reda Ljubljanskega gledališča Škofjeloški rokopis (prizora Smrti, Pekla) Šlebinger Janko, pismo A. Kraigherja Štritof Niko, rokopis prevoda
Štritofov jubilej, vabilo
Šubert František A., pismo F. Govekarja Šubic Alojzij, pismo Deželnemu gledališču Šušteršič Ivan, pismo F. Govekarja
Täborsky František, pismo F. Govekarja
Tavčar Ivan, podpis na zapisniku
Tiran Jože, pismo N. Koširju
Torpes, naslovna stran sinopsisa
Trtnik Ivan, zapisnik
Trubar Primož: Dialog iz Abecedariuma
Udruženje gledaliških igralcev v: Združenje gledaliških igralcev
Valenta Vojteh v: Schantel Jurij
Valjavec Matija, rokopis prevoda Shakespearove Komedije zmešnjav
Vidmar Josip, listina
Vilhar Miroslav: Jamska Ivanka, notni zapis
Zagrebško gledališče, listine
Združenje gledaliških igralcev Srbov, Hrvatov in Slovencev
— Pododbor Ljubljana, dokumenti
Zemljak Jože, dopisa F. Brenku
Železnik Rado, pismo H. Nučiču
Župančič Oton, dnevnik
dopisnica R. Pregarcu
odločba
rokopis prevoda Shakespearovega Sna kresne noči
XI 140
III 139
XI 34, 35
I 46
XII 45 III 216—219 VI 61
X 89
X 80
X 21
I 173
I 229
X 25
VIII 123 I 217 III 177 VIII 125 III 105—108
IV 71
XII 6
III 130
II 241, IX 26, 27
II 205, 212, 227, III 81,
82, 86, IX 110
II 51, 55
X 107
I 7
IX 113
I 4
I 51
150
VI. RISBE ITD.
oznake za stranmi pomenijo: sc — scenski osnutek ko — kostumski osnutek u — umetniška upodobitev
Bartl Alenka Berneker Fran Bitenc Tone Bratina Valo	Shakespeare W.: Ukročena trmoglavka Dečko Ivan Semec Josip Slovenski gledališki muzej Cankar I.: Hlapci Remec A.: Magda Remec A.: Užitkarji	I 79 ko IV 39 u III	410u I 37 načrt IV	200 sc, 201 sc I 208 sc, 209 sc, 211 sc — 214 sc I 204 sc, 205 sc
Cankar Ivan Codelli	Avtoportret TV sprejemna naprava in naprava za snemanje	IV [ov. št. 12 u] XIII 115—117
Čargo Ivan	Neffat Anton Župančič Oton	IX 55 u I 3 u
Černigoj B.	Srednja baletna šola z internatom	III 253 načrti
Dolbin v: Meyer André
Freudenreich Aleksandar staro zagrebško gledališče, rekonstrukcija notranjosti
VI 111 u
Gangl Alojz Gaspari Maksim Gerbič Viktor v: Grohar Ivan	»Genij, glasba in drama«, vrh pročelja ljubljanske Opere Cankar Ivan Rendič Ivan ml. Zakrajšek Mileva
Jakac Božidar Jarc Mija Jovanovič Sveta	Štritof Niko Žnidaršič Jože — List Kreft B.: »Dr. Prešeren« Shakespeare W.: Rihard Tretji Shakespeare W.: Romeo in Julija Krleža M.: Aretej
Klemenčič Milan	Ex libris dr. J. Veselyja Goethe J. W.: Faust lutke
Kobe Boris Kralj Tone Kregar Rado	Shakespeare W.: Hamlet Shakespeare W.: Sen kresne noči Zastorček Malega mar. gled. Sturje Škofjeloški pasijon Borštnik Zofija Shakespeare W.: Hamlet v: Sest Osip
Liebscher Adolf	Zastor Deželnega gledališča v Ljubljani
Meyer André Mihelič France Molka Viktor	Mahler Gustav Shakespeare W.: Hamlet Linhartova soba v Radovljici Shakespeare W.: Romeo in Julija
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
I 177 u
IV 174 u, 175 u
IX	81 u
X	78 u
XIII 91 u
VII	128 ko, 129 ko
I 79 ko
I	79 ko
II	32 sc
VIII	86 u
VII 61 sc
VII 62 u, VIII 83 u, 85 u, X 97 u, 99 u VII 60 sc
I 64 ko
VII 65 u
IV [ov. št. 11 u], 18 u
IX	38 u
I 176 u
I 191 u
I 72 u
XI 85 načrt
I 75 sc
151
Pachner Roman Pečar Borut Pilon Veno Pirnat Niko Podrekar France	zgradba mariborskega gledališča Koblar France Delak Ferdo Bratina Valo Cankar Ivan Debevec Ciril Mitrovič Andro Vidmar Josip Borštnik Ignacij Cankar Ivan	VI 4 u XI [ov. št. 26 u] IV	100 u V	205 u IV	217 u XI	[ov. št. 25 u] V	205 u XII	[ov. št. 27/28 u] V [ov. št. 13 u] IV 177 u
Rendič Ivan ml. Rijavec Vladimir	Dragutinovič Leon in Mirko Polič Krleža M.: Aretej v: Jovanovič Sveta Shakespeare W.: Henrik IV. Shakespeare W.: Henrik V.	I 138 u I 74 sc I 74 sc
Skaberne Bogomir Skrbinšek Milan Skrušny Vaclav ml. Smrekar Hinko Stupica Bojan	lutke hiša na Ptujski gori (z legendo) Cankar I.: Pohujšanje v dolini šentflorjanski Govekar Fran Brecht B.: Beraška opera Molière: Sola za žene Raynal P.: Vojna in mir Schurek P. — H. Sassmann: Pesem s ceste	IV 225 u XIII 211 u I 11 sc VIII [ov. št. 19 u] VII 24 sc VII 25 sc VI	8 sc VII	25 sc
Šantl Saša Sest Osip	Klemenčič Milan Shakespeare W. : Hamlet	VIII 75 u I 62 sc
Tompa Kamilo	Krleža M.: Vučjak	II 31 sc
Vavpotič Ivan	Cankar Ivan	IV 179 u
Grum S.: Dogodek v mestu Gogi IV 88 sc Štritof Niko	X [ov. št. 23/24 u],
79 u zastor Slov, marión, gledal, v Ljub-
Žedrinski Vladimir Živič (študent)	Ijani Nučič Hinko, Milan Orlovič in Ferdo Delak Skrbinšek Milan	VIII 78 u II 16 u XIII 53 u
*	Anton Karel Gottlob	II 135u
*	Brenčič Radovan	V 206 u
*	Cankar I.: Pohujšanje v dolini šentflorjanski (Brno) Denarnica J. Žnidaršiča — Lista	IV 256 ko XIII 93
♦	Freske v Hrastovljah	III 222 u, 223 u, 225 u,
*	Janaček Leoš	227 u II 169u
♦	Jezuitski samostan in kolegij s šentjakobsko cerkvijo v Ljubljani Ljubljansko gledališče Nikitilna Aliče	III 148 u I 194 u I [ov. št. 1], [ov. št. 5] 194 u III 236 u
152
VII. STAVBE
Borštnikova rojstna hiša	V 7
Celjsko gledališče	VI 28, 29, 31—33, 35 do 37, 39
Levarjeva soba v Ljubljani v: Slovenski gledališki muzej Linhartova soba v Radovljici v: Slovenski gledališki muzej Ljubljanski jezuitski samostan in kolegij Ljubljansko gledališče, stavbe zastor Lutkovno gledališče, zastora	III 148 I [ov. št. 5], 177, 192, 194 I 176 VII 65, VIII 78
Mariborsko gledališče	III 365, 366, IV [ov. št. 14], VI 3—5, 7, 8, 10, 11, 15, 16, 17, 19, 21
Pištekovo gledališče v Pragi	IV 247
Severjeva soba v Ribnici na Pohorju v: Slovenski gledališki muzej Slovenski gledališki muzej Souvanova hiša v Ljubljani Srednja baletna šola z internatom v Ljubljani	I 37, VIII [ov. št. 20], XI 84, 85, XII 115 I 153, 158, 165 III 253
Tržaško gledališče	I [ov. št. 4], 153
Zagrebško gledališče	VI 111
Index des matériaux iconographiques de la revue »-Dokumenti« (Livres I—XIII)
L’index comprend tous les documents iconographiques publiés dans les treize tomes de la revue »Dokumenti«, classés en sept catégories: I — photographies des représentations de théâtre, d’opéra, de ballet et de marionettes, scènes de film, reproductions des croquis de décors et de costumes, d’après les auteurs des oeuvres représentées; II — toutes les photographies de groupe des gens de théâtre en dehors de leurs activités professionnelles; III — noms des personnes apparaissant sur les photographies et les reproductions des oeuvres d’art; IV — affiches, programmes, etc.; V — lettres, manuscrits, documents divers; VI — reproductions des croquis de décors et de costumes, des marionettes et d’autres oeuvres d’art et ébauches, d’après leurs auteurs; VII — photographies des édifices et de leurs intérieurs, et les plans qui s’y rapportent.
Dokumenti SGM XIV (31), Ljubljana 1978
153
Kot Katja Kabanova v Ostrovskega »Nevihti«, Maribor, 1932/33
Šestega septembra tega leta je umrla
igralka Elvira Kraljeva,
ki je skoraj šestdeset let delala v vseh temeljnih slovenskih gledališčih: tržaškem, mariborskem in ljubljanskem, zraven tudi na radiu, v filmu in na televiziji.
Njeno delo je sproti ocenjevala kritika, medtem ko jo je kot gledališko umetnico celotneje predstavil le dr. Vladimir Kralj in to ob 40-letnem jubileju njenega ustvarjanja. (Seznam likov, ki jih je ustvarila v gledališču do konca sezone 1958/59, je objavljen v Gledališkem listu Drame SNG 1958/59, št. 8.)
Zdi se nam primerno, da se v Župančičevi številki Dokumentov (katere ureditev je bila ob njeni smrti že opravljena), spomnimo igralke s pesnikovimi besedami (ki jih na strani trinajsti te številke navaja dr. Bruno Hartman): »Zlasti gospodične Kraljeve si ne bi želel boljše. Povejte ji to, če se vam zdi umestno, in na način, da ne bodo drugi užaljeni, ki so bili vsak po svoje tudi dobri, čeprav je njeno čustvo in izraz segal preko dela drugih. Radoveden sem, ali mariborsko občinstvo dovolj ceni njeno notranje bogato igro.«
Povzetke je prevedla Radojka Vrančič
Risba na ovitku: Jakčev portret Otona Župančiča
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) daje Republiški sekretariat za prosveto in kulturo mnenje, da šteje revija »Dokumenti SGM« med proizvode iz 7. točke 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov.
Izdajanje Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja sofinancira Kulturna skupnost Slovenije.