SLOVENSKA NARODNA GALERIJA
K.   DOBIDA
an 22. junija 1933. bo ostal zapisan kot velik praznik v zgodovini slovenske oblikujoče umetnosti. Ta dan je davna sanja naših dedov postala meso: odprla so se vrata ljubljanskega Narodnega doma in vsemu ljudstvu je bila izročena prva zgodovinsko urejena in kolikor toliko popolna, stalna razstava slovenskega umetniškega ustvarjanja od XV. veka do naših dni.
Pomen Narodne galerije, ki je prava slovenska galerija, je za nas, ki smo mal narod, izredno važen: tvorbe upodabljajočih umetnikov govore — prav kot glasba — vsakomur umljivo govorico lepote. Najboljša slovstvena dela so — še dovršeneje prevedena — tujcem manj dostopna, pa tudi doma je učinek oblikujoče umetnosti širši, neposred-nejši, mogočnejši.
Slovenci nimamo slavne zgodovine ne v državnem ne v gmotnem življenju. Naša povest je eno samo dolgo trpljenje. Vse sile naroda je usmerilo na znotraj, v kraljestvo duha. Umetnost v podobi, pesmi in besedi je dokaz tega duhovnega izživljanja, tega nadčutnega hrepenenja trpečega rodu.
V naših dneh, ko vsepovsod gmota slavi zmago nad duhovnostjo, ko vlada nasilje nad pravico, ko moč številk gospoduje nad netehtljivimi vrednotami, nam je Narodna galerija dokaz, da smo še zmožni nad-vsakdanjega življenja, še dostopni nadčasnim idealom.
In prav v teh neveselih časih, ko padajo stari maliki v prah, ko se malodušnost in strah pred bodočnostjo lotevata premnogih, ko nam gine vera vase, je vsako potrdilo lastne, svojske kulturne samobitnosti tako potrebno kakor še nikoli.
U stvar jajočim bo Narodna galerija izhodišče, odkoder bodo na temelju izročila prednikov zavestno nadaljevali visoko stavbo slovenske umetnosti, ki bo po duhu in obliki res naša. Uživajočim pa bo zakladnica najlepšega, kar je ustvaril slovenski genij, in verna podoba naše biti.
D
25
385
Vemo, da niso v naši galeriji samo dela najvišje umetnostne cene, vemo, da niso zbrana niti vsa najvrednejša, niti vsaj najznačilnejša. Toda, kar je zbranega, je skladno v celoti, je kar edinstvena zbirka brez primere. Saj je vse to naše, zato nenadomestljivo, neprecenljivo.
Srečnejšim narodom sta pripravljali pogoje za razmah oblikujoče umetnosti vladarska milost in darežljivost knezov in imenitnikov. Naši so ustvarjali v najrevnejših razmerah, v pomanjkanju in s težavo, zgolj iz čiste, nesebične žeje po umetnostni lepoti, brez pričakovanja nagrad in priznanja. Slovenska umetnost je čudežna cvetka nadčloveškega idealizma, zrasla sredi trnja in osata. Brez te skoro nerazumljive gorečnosti in požrtvovalnosti bi slovenske upodabljajoče umetnosti ne bilo.
Tako je nastala tudi Narodna galerija, rojena iz nepremagljive volje naroda do življenja in popolnoma samo iz njegovih skromnih moči. Prav zato pa je mimo verige drugih kulturnih dokazov nam in svetu predragoceno potrdilo, da smo Slovenci narod, drugim po moči, po čistosti in resnobi duhovne tvornosti enakopraven, in hkrati jamstvo, da naše življenjske sile še ne bodo usahnile, vprav naša
SLOVENSKA  NARODNA  GALERIJA NAŠA   GLEDALIŠKA  PETLETKA
ANTON    LAJOVIC
Zopet smo imeli krizo našega Narodnega gledališča, ker je država bistveno znižala svojo dotacijo. Slišali smo nekoliko organiziranih protestov, ne prehudih. A potem zopet — vse tiho je bilo...
Ne dvomimo, da se bo trenotni primanjkljaj kril kakorkoli že; tako bi bila neposredna nevarnost za sedaj ugnana.
Toda, če pogledamo stalno padajočo linijo državnih subvencij, se smemo bati, da sedanja kriza ni bila zadnja, temveč da se utegne ponavljati, a vedno v ostrejši obliki.
Prav je sicer, če ukrenemo vse, kar je potrebno, da se prepreči polom, ki, kakor se zdi, neposredno preti našemu gledališču. Vendar bi se mi zdelo napačno, če bi se vsi skupaj zadovoljili le s trenotnim uspehom in z začasno remeduro. Treba bo misliti, kako najti tisto pot, po kateri bi energično in z rastočo gotovostjo onemogočili nadaljnje krize.
Ko premišljamo o vprašanju ljubljanskega Narodnega gledališča, se ne moremo postaviti na stališče, da bodi jedro in opravičilo njegove eksistence to, da bi bilo golo zabavišče. Če bi imelo biti samo to, tedaj bi bilo upravičeno mnenje, ki ga je nekoč zastopal dr. Šusteršič s svojimi
386