Štev. 6.             V Ljubljani, dne 1. junija 1898.       Leto XVIII.
Breme.
v
Gedalje bolj je strma danes pot . . . A kajkrat, kajkrat že sem hodil tod!
Ko mlad sem bil, ej, gori so v planine Peroti me nosile iz doline!
Po ravnem, v breg — vse eno! Skok na skok! K dekletu v vas,  na delo — lahkih  nog . . .
Osivel sem. Že plešasto mi teme. Življenje samo težko mi je breme.
In breme to teži me, ah, teži; Ko butara na plečih mi leži . . .
In če je težka butara, ni čuda. E, leta to so moja, dnevi truda.
In vse, kar bridkega sem kdaj prebil, In vse, kar grenkega sem kdaj užil:
Vse to tišči! . . . Kdo seže mi pod rame? In kdo veliko breme mi odvzame ?«
»»Jaz, starček, jaz sem prišla na pomoč! Jaz snamem butaro ti kar gredoč.
Zares, dovolj že dolgo si jo nosil In pomoči zaman ti nisi prosil ...»
Kaj gledaš me s steklenimi očmi? Prikazen moja čudna se ti zdi?
21
322
Dolenc: Življenja borba.
A? . . . Žena sem ko kost in koža suha V bel prt zavita . . . Misliš, vidiš duha?
Ne boj se me . . . nikar se me ne boj! Bremena rešen zdaj si, revež moj . . .
Počij si, rešen butare trpljenja! Počij si, rešen butare življenja!««
A. Aškerc.
*t
v
Življenja borba.
p, prevare, smeh in solze In gigantično borjenje Z lastnim srcem, s tujo zlobo Moje, tvoje je življenje.
Borba tvoje je življenje Kakor vsakega človeka, To določeno je v stvarstvu Že od prvih vekov veka . .
Kdor v ti borbi častno vztraja, Naj ga lovor-venec kiti; Kdor junak v ti borbi pade, Nanj spomin naj bo častit ti!
Dolenc.
f
tičica je drobna Včeraj priletela In na lipi v vrtu Pesemco zapela.
Bolnik.
Sobo mi je polnil Lipe vonj duhteči, Vreli skozi okno Zvoki so kipeči . . .
Mlad bolnik obraz sem Si zakril z rokami, Postelj belo močil Z gorkimi solzami.
Dolenc.
Človek.
JEk zvezdam človek se dviguje, Zemlji v srce če prodreti, Vse skrivnosti v tajnem stvarstvu Če spoznati in umeti.
Nikdar ni dovolj! -- Le dalje, Vedno dalje hoče iti . . . »Stoj!« — smehljaje  smrt mu pravi »Prah sa mora v prah vrniti.«
Dolenc.