Jože Šifrer
1166
MATE DOLENC, MENJALNICA
Že načezen pregled desetih novel, ki jih je mladi slovenski pisatelj Mate Dolenc izdal v zbirki MENJALNICA (založila Obzorja, 1970), pokaže, da gre v domala vseh za dokaj zožen esencialni svet, ki 'je navzlic pretanje-nim različicam strogo zarisan; motiv je sicer bolj ali manj enoten, a upodobljen je v tako različnih fabulativnih in s tem tudi v različnih pomenskih razsežnostih, da nekajkrat že preseže ta okvir. Tega sveta (ali pa teh svetov?), teh zgodb ne določajo socialne ali pa tem podobne prvine, pač pa predvsem eksistencialistične stalnice, razsežnosti odtujenosti, gnusa, neskladja (in morebiti še česa) osrednjih likov, ki jih »povezuje« prostorski »tukaj«, da se gibljejo po naključju v določenem, izbranem, a nepresegljivem okolju, ki bi ga zastran zasuka v skladnejše bivanje bilo treba zamenjati, se odseliti.
Temeljna zaznava strukture okolja Dolenčevih novel, njenih tvornih — notranjih in vnanjih — prvin se na videz zbira le ob vsakdanjih, nepomembnih in po merilih tvornega vsakdanjika nesmiselnih zgodbah, v resnici pa se v teh prividnih plitvinah skriva notranja pretanjenost, če preveličamo Dolenčevo ubeseditev, besedila. Več kot očitno je
Mate Dolenc, Menjalnica
1167
namreč, da je like postavil v čas, ki ga je prej »očistil«, osmukal celostne človekove dejavnosti. Ohranil, zajel je le mikavnejša dogajanja, le tiste zgodbe, ki se v njih — po pisateljevem prepričanju —¦ nadrobneje razkrivajo literarne, izpovedne in notranje osrednje bivanjske prvine. Le-te (notranje) plasti so osvetljene z reakcijo okolja in z učinkom stanj osrednjih likov glede na okolje, zlasti glede na razmerje med moškim in žensko. A vendarle, četudi literarno ni daleč od »klasične« tvornosti, njegove konfliktne situacije niso prevlečene s patino ustaljenih norm. Nikakor ne; soočenja, iz njih poteka-
joča neskladja, konfliktnosti so premaknjena v esencialne plasti, pa naj bodo le-te še tako meglene, zožene in za skrbnejše razumevanje nedosegljive. Preveličano razreševanje notranjih stisk na način ljubezenskih zgodb in v ozračju, ki ga ustvarjajo družbe sodobne mladine, vseeno ponuja poglab-
ljanje na način zasukov k razvrednotenju stalnic, osi, kar seveda približuje izpovedno tkivo znanim zasukom k nemoči, ujetosti v okolje ... Medsebojna odzivnost (v resnici gre za temeljito neodzivnost), recipročne reakcije osrednjih likov in okolja, ki v njem živijo, potisne v ospredje tudi gibanje v strogo ločenih esencialnih enkratno-stih, že kar reistično neskladne, a vendarle soobstojne osebke, subjekte. Sicer velja priznati, da tudi pri tem ni najti pretirane enotnosti in enopomen-skosti, saj iracionalne prvine spontano preraščajo ta okvir, a večina zgodb je le ubrana tako.
Vendar pred sklenitvijo takega ugotavljanja velja omeniti, denimo tako, ozračja, ki obrobljajo in nekoliko tudi dokazujejo iztočnice novel. Gre bolj za vprašanje o zaresnosti in vlogi igre, kajti oba odnosa ponazarjata srčiko sklepne izpovedi. V noveli Zgodba, ki sem jo povedal, je opaziti dokajšnjo neprizadetost, odmaknjenost, zato je moč govoriti vsaj o sledovih nezares-nosti, igre, ki vsaj na prvi pogled nima česa opraviti s prenosom v iracionalnost v naslednjih novelah. Pripovedovalec zgolj beleži, svojega stanja se zaveda mirno. Za spoznanje se skoraj odmakne, svojo lego nekolikanj odtuji, zato jo dojema kot dejstvo, pač takšno, kakršna je. A že v drugi noveli (Barbara) se njegovo zavedanje, njegova volja in naravnanost začno krhati ob odmaknjenosti procesa, ki ga predstavlja napoved Barbarinine smrti, zakaj omenjena odmaknjenost ni več rezultat nezaresnosti, ampak jasno znamenje neodvisnosti nepresegljivih procesov od njega. To je srečanje z močnejšimi sporednicami, ki pa se končno vendarle stekajo tudi s potjo, ki jo sam ubira.
Zgovornejši je omenjeni razpad, denimo, v noveli Labirint, Podobniki in tudi v Deski. V Labirintu je samokaz-novanje po prvotni volji znamenje odločilnega poseganja v lego, a seštevek, nasledek je le spoznanje, da kazen ne
E. K.
more biti tvorni poseg v svet, da potemtakem ni nič kaj drugega kot simptom neesencialno antropološke strukture človekove volje, pravzaprav njenih nasledkov. In morebiti je prav to vnovično spoznanje napeljalo v noveli Podobniki na igro, ki rahlega preroštva, določanja prihodnosti ne more prevesiti tako daleč, da bi skrhalo naključja in potrdilo smiselnost tega, v resnici jalovega početja. V noveli Pizza je najti celo krčevito zatekanje k rečem, k ani-malično osladnemu goltanju italijanske jedi. To bi naj pomenilo nov poskus »zamenjave«, a tudi tokrat končni izid obarva sleherno početje za začasno, spodseka resnobo in potisne v ospredje igro. Vsak poskus je prešibak, vsak je le vnovična potrditev preveša-nja v nemoč, ugotavljanja preneznat-nega poguma za odločnejša trenja, za prelome z iracionalnim in povsem stvarnim, ki oklepa sleherno odločitev. Posegi v dogajanja, v »menjave« so le aktivni nesmisel, so samo jalovi napori v lepljivem tkivu nesmisla, morda celo neke vrste tragikomika. Zaresnost se stopnjuje, skladno z njo pa se tudi osrednji lik pogreza v resnično ujetost, v nenehno navidezno menjavanje zgodb. Edino to še ostane znotraj eksistenčnega risa, zakaj iz njega tako ali tako ni mogoče stopiti (Odhod). Menjavanje je izraz, iztočnica neskladja, je po drugi strani dejstvo in zmnožek nemoči, ki jo vsak poraz le še zaostri, nazorneje začrtuje. Če že ta proces ni dokončen, kajti poskusi še ostanejo, je mogoč vsaj toliko, kolikor je obsežen po Krambergerjevi ugotovitvi, ki jo je zabeležil na ovitku zbirke, da je namreč v strukturi Dolenčevega »sveta (...) razpoka, ki bi jo morda smeli imenovati spogledovanje z resnobo (...)«. Kakorkoli že, eno je zanesljivo: oditi ni mogoče, kajti: »Odhod je odšel. Ostajam.« (str. 136). Da, ostaja navzlic dvomljivi zaresnosti, kljub prevladujoči mogočosti igre. Razvrednotenje posegov v dogajanje ga je uskla-
1168
dilo s svetom, ki ga prispodobno ube-seduje »menjalnica«, in sicer navzlic molku, ki se razkriva v bistvu obravnavanega sveta; ohranja ga na pol poti, kjer zasuki vendarle niso tako boleči, ampak so že kar organski del ustoličenega »spogledovanja z resnobo«.
»Tok zavesti«, ki je pripovedna metoda večine teh novel, poleg očitnih sledov sodobnega časa napeljuje na sprotno degradacijo, ki spodmika upravičenost take proze in njeno tvornost bolj ali manj plitvi. Vrivki grotesknih in racionalno neoprijemljivih fabula-tivnih prvin se z izrazno neenotnostjo, a vendarle dokajšnjo izvirnostjo, gibljejo bolj na površju, so bolj v območju beleženja, ki pa se mu redkokdaj posreči organičnost zajeti scela. V noveli Blowdown je, denimo, nekaj poenostavitev, ki jih je celo v sodobni humoreski stežka uporabiti. Ponekod se prepušča linearnemu toku izraznega in celo izpovednega praznenja, odtekanja mimo besedne tvornosti, postaja izpovedno vzporeden, nepovezan. In takih sporednic ni malo.
Sklenemo lahko takole: nekaj teh novel je že bilo objavljenih, a so v zbirki vendarle dobile izrazitejše pomene. Vendar, to je že bolj iskanje razlogov za knjižno izdajo teh zgodb, ne pa toliko spraševanje o literarni prepričljivosti, kakor jo razkriva esencialno razreševanje človekove lege.         E. K.