Ivan Kolar
LITERARNI SPREHOD PO LJUBLJANI
SKOZI MESTNI OKRAJ ZNANOSTI
To je območje Gosposke ulice, Novega trga, Brega, Zoisove ceste in Vegove ulice. 2e v 12. stoletju je bilo to posebej obzidano naselje, imenovano Novi trg, v nasprotju s starejšim naseljem na desnem bregu Ljubljanice, ki je zato dobilo ime Stari trg. Ta je bil naseljen s trgovskim in obrtniškim življem, v Novem trgu pa se je utaborilo plemstvo kot fevdalni gospodar kranjske dežele. Osem stoletij je vladala tu plutokracija, zdaj pa je ta okraj domovanje glavnih ustanov naše znanosti.
Prvi znanstveni zavod tu —• poslopje univerze — smo si že ogledali. Trg proti Ljubljanici ima ime po nekdanjem »deželnem dvorcu« — Dvorni trg. Hišo št. 1 je sezidal (1824) veletrgovec Ferdinand Schmidt; kasneje je opustil trgovino in se posvetil kot samouk naravoslovni znanosti, specializiran v entomologiji in jamskem živalstvu. S Prešernom sta si bila prijatelja (napis: »Prijat'lju Ferdinandu Šmidu«) in bil je mentor Fr. Erjavcu; ta ga je šaljivo upodobil v »Schnackschnepperleinu«. Umrl je v Šiški leta 1878, star 78 let.
Židovska ulica hrani v imenu spomin na Žide, ki so bili huda konkurenca mestnim trgovcem. Cesar Maks I. jih je na pritožbe Ljubljančanov izgnal leta 1515.
V hiši št. 1 je prebival Janko Kersnik kot gimnazijec; tu ga je in-štruiral in uvajal v slovensko slovstveno delo Fran Leveč. Nasproti (št. 2) je bila v nekdanji hiši gostilna »Polarna zvezda«, zbirališče slovenske inteligence. V novi hiši je odprl prvo čisto slovensko knjigarno Lavoslav Schwentner; leta 1905 se je preselil v poslopje Mestne hranilnice in postal glavni založnik slovenskih književnikov, zlasti moderne (Cankarja, Župančiča, Kraigherja i. dr.). Danes je tu »Mestna čitalnica«. V zgornjih prostorih je bila v avstrijski dobi in še potem nekaj let »Narodna kavarna«, protiutež diagonalno nasproti ležeči nemški »Kazini«. Danes je tu »Mestna javna knjižnica«, vhod iz Gosposke ulice.
76
v Gosposki ulici št. 3 v I. nadstropju je imelo kazinsko društvo svoje prostore v letih 1828 do 1837, ko je bil od leta 1833 njegov član tudi Prešeren. V kazinsko čitalnico in na družabne pogovore je zahajal sem n. pr. tudi guverner Schmidburg, ki je omogočil s svojim priporočilom kljub Metternichovemu absolutizmu izhajanje Kr. Čbelice. Bližja družba so bili čbeličarji Cop, Kastelic, Jaka Zupan in Smole, tiskar Blaznik, M. Langus ter med drugimi obiskovalci Anton grof Auersperg in škof Wolf. Na plesih tu je imel Prešeren priložnost srečavati Julijo in govoriti z njo.
V Židovski stezi na št. 4 je bila v židovskih časih sinagoga, potem preurejena v katoliško cerkev, v 19. stoletju porušena. Spodaj ob Ljubljanici pred Hradeckega mostom je Jurčičev trg (od 1876 do 1890 imenovan Prešernov trg). V hiši št. 2 so se shajali v Mandelčevem stanovanju »va-jevci« v letih 1854 1855. (Glej Pregljevo biografsko novelo o S. Jenku: »Smonca« ali »Simon iz Praš«.)
V Gosposki ulici št. 8 je Glasbena akademija, pred osvoboditvijo Konservatorij. Od leta 1896 je bila tu nastanjena prva javna slovenska »Mestna višja dekliška šola«, ki se je polagoma razvila v dekliško realno gimnazijo, ko je dobila lastno poslopje (1908) na sedanji Prešernovi cesti. Ob uvajanju državnih ženskih gimnazij je mesto opustilo ta zavod v zadnjih letih bivše Jugoslavije.
V hiši št. 12 je odprl svojo odvetniško pisarno dr. Ivan Tavčar (1883), ko je dokončal koncipientsko službo pri dr. Mencingerju v Kranju; tudi stanoval je tu, dokler si ni kupil hiše na Bregu št. 8 (1887). V poznejših letih sta imela tu prostore »Narodna tiskarna« in uredništvo »Slovenskega naroda«. Po potresu se je tu naselil župan Ivan Hribar z banko »Slavijo«, ki ji je bil glavni direktor. Leta 1939 se je tu vselilo prvo Vrhovno sodišče v Sloveniji, ki se je tedaj v dobi diktature, smela imenovati le »Dravska banovina«. — Po osvoboditvi je tu izhajal šaljivi list »Pavliha« do leta 1957.
Na prostoru današnje Narodne in univerzitetne knjižnice je stal od 17. stoletja do potresa »knežji dvorec«, najlepša palača v stari Ljubljani, privatna last Turjačanov (knezov Auerspergov). Sezidati ga je dal (1642) grof Volk Engelbert Turjaški (1610—1673), deželni glavar kranjski. Poslopje je bilo tronadstropno, zidano v četverokotniku s prostornim dvoriščem v sredini in bogatim vrtom južnega drevja (oranž, citron.. .), okrašenim z marmornatimi kipi, vodometi in drugim okrasjem. V zgornjih prostorih na Gosposko ulico je bila umetniško poslikana dvorana. Tu so prirejali razen razkošnih zabav tudi operne in dramske predstave italijanskih potujočih družin, poleti pa v razkošnem vrtu, zasajenem na današnjem Trgu revolucije. Za nas najbolj zanimiva bi bila bogata knjižnica tega dvorca ter zbirke likovnih umetnin in zgodovinskih predmetov, a po potresu ni bilo denarja za odkup. Po smrti Volka Engelberta je podedoval vse to imetje njegov brat Janez Vajkard, ki je pridobil tej veji Auerspergov knežji naslov; od tod ime »knežji dvorec«. Po 250 letih je razrušil palačo potres. Spomin na mogočne Auersperge pa hrani le še ime Turjaška ulica.
Prazni prostor je čez štirideset let (1940) zazidal arhitekt Jože Plečnik z današnjim impozantnim poslopjem NUK. Borba za primerno
77
poslopje »Študijski knjižnici«, ki se je dotlej gnetla v tesnih prostorih levega trakta poljanske (tedaj II. državne) gimnazije, je bila dolga in politično napeta. Hiša še ni bila popolnoma opremljena ob izbruhu druge svetovne vojne leta 1941 in grozilo ji je, da jo okupira italijansko vojaštvo ali okupacijska oblast. Upravnik Študijske knjižnice je bil tedaj dr. Slebinger. Spontano se je zganila vsa knjižnica in filozofska fakulteta ter so na vrat na nos v največji naglici hiteli seliti knjižnico ter inštitute humanističnih ved v prazno palačo. In obveljalo je. Z ustanovitvijo nove Jugoslavije se je knjižnica preimenovala v »Narodno in univerzitetno knjižnico«, ki je zdaj osrednja slovenska zakladnica duha, zajetega v tisku in rokopisih.
Med vojno je po usodnem naključju dne 29. januarja 1944 popoldne padlo pokvarjeno nemško vojno letalo naravnost na čitalnico in z eksplozijo povzročilo požar, ki je uničil 60.000 zvezkov knjig in več katalogov. V čitalnici na srečo tedaj zaradi pomanjkanja kuriva ni bilo bralcev. Tudi eno človeško žrtev je terjala ta katastrofa: Franceta Majcna, tajnika Mestne hranilnice, ki je prav tedaj prišel vračat knjige. Poslopje je bilo v poldrugem letu po končani vojni restavrirano in novi upravnik dr. Mirko Rupel je ob slovesnosti na Prešernov smrtni dan 8. februarja 1947 odprl knjižnično čitalnico javnosti. — NUK ima zdaj pol milijona knjig, njen rokopisni oddelek pa obsega 1060 Signatur z ogromnim materialom; oddelek vodi prof. Alfonz Gspan.
Nad stranskim vhodom iz Gosposke ulice stoji nad portalom impozantni Dolinarjev kip Mojzesa; z visoko kvišku iztegnjeno desnico in z glavo sklonjen k ljudstvu vabi v deželo duha.
Na Novem trgu št. 3 ima prostore duhovna soseda NUK Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU). Tu je sedež predsedstva ter predavalnica. Od začetka 15. stoletja do začetka našega stoletja je bila ta palača »Deželna hiša« (Landhaus, od tod Lontovž) sedež uradov deželnih stanov ali deželne gosposke. Lontovž je bil za deželo to, kar je bil Rotovž za mesto — sedež deželne uprave in deželnih zborov, ki jih je vodil deželni poglavar kot vladarjev namestnik. Tu so odločali fevdalci o usodi dežele. V njej so bili tudi redni sodnijski dnevi za nemeščane in za svobodne kmete z dežele. Hiša je bila sezidana prvikrat leta 1467, a še preden je minilo petdeset let, jo je hudi potres (1511) razrušil. Tudi novo hišo je potem kmalu uničil požar; leta 1587 so jo prezidali iz treh hiš in šele ta je kljubovala trdno vsem potresom in požarom nad tri sto let do potresa 1895, a tedaj restavrirana stoji še danes.
V protestantski dobi so tu imeli deželni stanovi glavno skladišče slovenskih knjig in od tod so jih razpečavali med predikante in vernike. Koj po natisku Dalmatinove Biblije je bilo poslano semkaj v sodih in zabojih nad pol naklade, 870 izvodov. Clan deželnega zbora in blagajnik deželnih stanov je bil nekaj let protestantski organizator stolni kanonik Pavel Wiener. V 17. in 18. stoletju so v dvorani te hiše prirejali deželni stanovi gledališke predstave potujočih igralskih družin in gostovanja študentov jezuitskega kolegija. V Prešernovi dobi je imel tu sedež »C. kr. ilirski deželni gubernij«; potem je bilo do leta 1830 nastanjeno tu mestno in deželno (kazensko, trgovinsko in menično) sodišče, tedaj pa so se preselila sodišča v Stiski dvorec in na Stari trg št. 21.
78
Potres 1895 je porušil zadnji del hiše ob Gosposki in proti Sa-lendrovi ulici; glavni del stavbe so kmalu restavrirali, da so se lahko začasno vselili uradi deželnega predsedstva iz popolnoma razrušenega Deželnega dvorca, uradi deželne vlade pa so se začasno umaknili v upravno poslopje tedaj dozidane, a še ne adaptirane Deželne (zdaj Splošne) bolnišnice na Zaloški cesti; tja se je zateklo tedaj tudi mnogo drugih potresnih »brodolomcev«. — Leta 1903 se je v to hišo vselila Kmetijska družba in jo po prvi svetovni vojni (1919) odkupila od Narodne vlade ter bila nastanjena v njej do druge svetovne vojne. V novi Jugoslaviji je prevzela hišo SAZU in jo temeljito renovirala po Plečnikovih načrtih.
Akademija je bila ustanovljena v Narodnem domu (zdaj Narodna galerija) 11. decembra 1937 z ustanovnim občnim zborom štirih znanstvenih in umetnostnih razredov. Prvi razred obsega filozofijo, filologijo in zgodovino; drugi razred pravne, sociološke in gospodarske vede; tretji m^atematične, tehniške, naravoslovne in medicinske znanosti; četrti umetnost (leposlovje, glasbo, slikarstvo, likovno umetnost in arhitekturo). Članov je bilo predvidenih: rednih do 30, dopisnih do 60, častnih članov po sklepanju občnih zborov. Izšla je iz namena, združiti v osrednjo organizacijo s trdnim delovnim načrtom dotlej posamezno delujoča strogo znanstvena društva, da bi tako v skupnem delu zbrala vsa raztresena znanstvena prizadevanja in da bi se mogla lotiti velikih znanstvenih nalog. Zraven tega naj bi bila njena skrb častno reprezentirati znanost in umetnost slovenskega naroda tudi v mednarodni kulturni tekmi. — Zaradi neprijaznega velikosrbskega režima v kraljevi Jugoslaviji se Akademija torej ni smela imenovati slovenska, marveč samo: Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Prvi njen redni predsednik je bil prof. dr. Rajko Nahtigal, generalni sekretar pa prof. dr. Franc Ramovš. V novi Jugoslaviji se je Akademija reformirala tudi organizacijsko in si svobodno izbrala pravo ime: Slovenska akademija znanosti in umetnosti s sedežem v Ljubljani. Tako reformirane Akademije prvi predsednik je postal prof. dr. Fran Kidrič (umrl 1950); za njim je bil izvoljen za predsednika dotlej permanentni tajnik dr. Fran Ramovš, ki je pa že dve leti nato umrl (1952). Obema predsednikoma je bilo po njuni smrti truplo izpostavljeno na mrtvaškem odru v avli Akademije.
V hiši št. 2 je živel proti koncu življenja slikar Rihard Jakopič.
Na nasprotni strani trga v hiši št. 4 imajo svoje delovne prostore inštituti SAZU. Od leta 1892 do 1896 je tu gostovala Narodna čitalnica, ki so ji bili odpovedani prostori v Souvanovi hiši na Titovi 3 in tam tudi ni več potrebovala gledališkega odra, ker je bilo tedaj .dograjeno Deželno gledališče. Pozneje se je Čitalnica preselila v Narodni dom in tam med prvo vojno shirala kot »zastarelo« društvo, ki je opravilo svojo dolžnost, ko je utrlo pot razvoju samostojnih narodnih kulturnih društev.
Zraven na št. 5 je bila Kameralna prokuratura (zastopstvo države v finančnih poslih in tožbah, kakor je danes arbitražno sodišče). Tu je Prešeren služil kot brezplačni konceptni praktikant poldrugo leto (9. 5. 1829 do 17. 12. 1830) in se zaman potegoval za plačano namestitev, čeprav mu je šef A. pl. Scheuchenstuel napisal izvrstno spričevalo in priporočilo. Tudi Janko Kersnik in še drugi pomembni književniki juristi ,so morali tu brezplačno prakticirati za sprejem v državno službo.
79
Na št. 7 je prebival dr. Crohath kot koncipient v hiši svojega šefa dr. Wurzbacha (1827).
V nasprotni vogalni hiši št. 1 so prebivali starši Otona Zupančiča z vso družino do leta 1913; potem so se preselili v Stiski dvorec, Oton pa se je kmalu tedaj oženil in odselil. — V prejšnji hiši na tem stavbišču je imel v zadnjem letu francoske okupacije (1812/1813) uredništvo uradnega lista »Le Télégraphe Officiel« francoski književnik in naravoslovec Charles Nodier. Družil se je z našimi razsvetljenci (Zoisom, Vodnikom .. .), bil tudi bibliotekar Licejke; po vrnitvi v Francijo je napisal roman »Jean Sbogar« (Ivan Žbogar), zajet iz doživetij v slovenskih krajih.
Hišo na Bregu št. 10 je kupil dr. Ivan Tavčar leta 1887 in živel v njej do smrti (1923). Med mnogimi dijaki podpiranci te hiše je bil tudi Ivan Cankar kot višješolec na realki (1892 do 1895); Tavčar mu je posojal tudi knjige iz svoje domače knjižnice, a bohemski študent in pesnik ni imel smisla za redno vračanje, zato mu je Tavčar zadnje leto podporo odtegnil. Tavčarjeva žena Franja je znana kot organizatorica narodnega ženstva v meščanski smeri in tudi kot podpornica mladih literatov, n. pr. Ketteja v njegovi smrtni bolezni in Murna med visokošolskim študijem.
Na Bregu št. 12 je odprl pisarno in stanoval dr. B. Crobath v letih 1834/1835; semkaj je prišel k njemu za koncipienta prijatelj Prešeren, ki je tedaj stanoval onstran mostu v Rožni ulici 5. Poprej je Crobath prebival v bližnji Križevniški ulici št. 5 (od 1827). Njegov dom je bil shajališče slovanske družbe ter gostov tudi iz drugih dežel. Pri njem so se srečavali s Prešernom n. pr. Karel H. Macha, Sreznjevski, Vraz, kasneje Korytko, Horodinski i. dr.
V isti hiši zadaj in v sosednji na št. 14 obratuje »Blasnikova tiskarna«; ohranila je to ime zaradi zgodovinske pomembnosti tega podjetja, čeprav je nacionalizirana.
Leta 1828 je prevzel tiskarno od svojega tasta Retzerja Jožef Blas-nik (1800 do 1872) in jo strokovno visoko vzdignil v ugledno podjetje. Natisnil je večino prešernian: Krst pri Savici, Poezije; pri njem je rojila Kranjska Cbelica; tiskal in zalagal je Bleiweisove Novice in natisnil Levstikove pesmi (1854). Častno je ohranil cenzurni tiskarski rokopis Prešernovih Poezij, zdaj skrbno shranjen v NUK.
Hiša št. 20 je imela za lastnika malo časa Andreja Smoleta (1833 do 1836), potem je bila last njegovega brata Mihaela. Hiša je iz 17. stoletja, pozneje prezidana s krasnim portalom in umetniško poslikanimi zgornjimi sobanami.
Zoisova palača (Breg št. 22) je bila zbirališče razsvetljencev Zoisovega krožka. Linhart je nekaj let (do 1791) tudi stanoval tu z vso družino. Vodnik je hodil iz šentjakobskega župnišča na kosilo k Zoisovi mizi. Kumerdej je bil Zoisov knjižničar in tajnik, Japelj pa stalni gost. Tu se je ob bogati Zoisovi knjižnici izoblikoval učenjak jezikoslovec Kopitar, ko je bil Zoisu tajnik, knjižničar in varuh mineraloške zbirke od svojega 23. do 28. leta (1803 do 1808); tedaj je odšel s Zoisovo podporo študirat na Dunaj, v Ljubljani pa že zapustil rokopis za tisk svoje znanstveno razložene slovnice. Na dvoriščni desni strani hiše je vzidana železna Zoisova nagrobna plošča z izbočenimi ulitimi črkami, prenesena semkaj z opustošenega starega pokopališča pri Sv. Krištofu. Rodbinska grobnica

80
in skupni železni nagrobnik pa sta prenesena na novo pokopališče (od vhoda na levo ob zidu). Voziček, s katerim se je telesno ohromeli mecen zadnjih dvajset let prevažal po sobanah, hrani zdaj Narodni muzej.
Letos mineva ravno sto let, kar je Breg izgubil svoj nekdanji bogati trgovinski promet, ko so podaljšali železnico od Ljubljane do Trsta. Colnarstva po Ljubljanici je od tedaj konec, s tem pa tudi razgibanega življenja, kupčij in trpljenja ob krakovskem bregu, ki mu je ostala sled le še v imenu »Breg«. Tako je ostal tudi nekdanji »graben« le v spominu, ki ga še varuje »Šola na Grabnu«, čezenj pa teče Zoisova cesta, a nekoč je bil to »Zoisov graben«, jarek ob mestnem obzidju. Mimo Plečnikove piramide Zoisu v čast pridemo na vrh vzpetine do vogla križev-niškega obzidanega vrta. Tu je dobil lani svoj spomenik A. Aškerc; kip je ulit po zasnovi rajnega Nika Pirnata. Od daleč vidimo trnovsko cerkev, »kraj nesrečnega imena« pesniku Prešernu. Sedanja cerkev je iz leta 1854 in po potresu zopet obnovljena, stoji pa na istem prostoru kakor v Prešernovem času.
Križevniška cerkev in samostan sta ustanovi »Nemškega viteškega reda križarjev« iz 13. stoletja. Imeli so velikansko posestvo od Gradišča do Malega grabna in so bili samostojno gospostvo, svobodni pred posvetnim sodiščem, biriči in carino. Ukvarjali so se z nego bolnikov in poučevanjem mladine. Sedanja cerkev je iz leta 1714, samostan pa že iz konca 16. stoletja (1579) in malo pred prvo vojno temeljito renoviran (1906). O tem govori plošča z napisom nad vhodom in druga plošča na desno od vhoda. En del samostana v stranski stavbi je služil za civilno sodišče in zapore (1849—1902), en del pa tudi za bivanje posvetnim pri-vilegirancem. Tako je ta hiša rojstni kraj Antona grofa Auersperga — Anastazija Grüna (1806). S Prešernom sta si ostala dobra vse življenje;, Grün mu je ohranil iskreno hvaležnost in spoštovanje kot človeku, svojemu učitelju in pesniku (Nachruf an Prešern, Vodnikov album 1849). Prevedel je izbor slovenskih ljudskih pesmi v nemščino izredno dobro, sicer pa za naše narodne in socialne želje ni imel smisla. Živel je na svojem gradu Thurn am Hart pri Krškem; to je Šrajbarski turn, žalostno slovit iz kmetskih uporov; Grün je tam pokopan, umrl pa je v Gradcu (1876). — V poslopju Križank je »viteška dvorana«; od leta 1956 služi »Eksperimentalnemu gledališču«. Dvoriščni del ob samostanu je arhitekt Plečnik umetniško priredil za reprezentativno letno gledališče.
Soseda samostanu je nekdanja palača grofov Auerspergov, od leta 1935 Mestni muzej. Na desni pročelni strani je nastanjena »Slovanska knjižnica«, ki se je razvila ob »Mestnem arhivu« iz »Mestne knjižnice«, ustanovljena (1900) po Aškerčevi in Hribarjevi iniciativi z mislijo na ustanovitev slovenske univerze. Njen sedanji upravnik France Dobro-voljc jo je povzdignil v bogato študijsko knjižnico.
V Salendrovi ulici št. 4 je prebival Anton pl. Scheuchenstuel, priseljen sem kot obubožan bavarski plemič, a je tu kot spreten politični konjunkturist postal predstojnik komorne prokurature in dosegel naslov »gubernialni svetnik«. Imel je tri sinove in tri hčere. Sin Anton je bil Prešernov sošolec in vsa leta prvi premiant; Prešerna so nekajkrat uvrstili poleg njega le kot drugega premianta, ki se z njim pač ni mogel kosati po družbenem položaju, ker je po mnenju profesorjev malce pre-
81
samozavestno »klobuk po strani nosil«. Mlajši sin je dobil za ženo — Primčevo Julijo. Primčevka je ob smrtni postelji starega Scheuchenstuela (tl835) obljubila poroko hčere Julije z njegovim sinom Jožefom, kar se je štiri leta potem res izpolnilo.
Sredi Trga francoske revolucije se visoko vzpenja štirioglat kamnit steber Napoleonove Ilirije, pod njim pa je pokopan neznani francoski vojak. Na stebru so Vodnikovi verzi iz »Ilirije oživljene«, Župančičev epitaf neznanemu vojaku ter spominsko posvetilo v francoskem jeziku.
Tam blizu je kakor iz zadrege leta 1937 v naglici dobil spomenik Simon Gregorčič v zakritem kotu ob voglu hiše in s kaj neprimernim sosedoni nasproti. Na ploščadi ob NUK ima dr. Ivan Prijatelj lep spomenik, postavljen leta 1941 po posebnem prizadevanju dr. A. Slodnjaka. Na marmornem podstavku opozarja na Prijateljev spomin pomemben napis: Dr. Ivan Prijatelj (1875—1937). Lepoto knjige slovenske pravično presojal, ljubil goreče, vneto oznanjal.
V Vegovi ulici št. 5 ima svoj dom osrednja »Glasbena šola«; razvila se je iz pevskega društva »Glasbene matice«, ustanovljene leta 1872. Na pročelju so reliefne slike naših romantikov glasbenikov: Hrabroslava Volariča, Antona Hajdriha, Gregorja Riharja; pred hišo v parku na stebrih so upodobljene glave desetih pomembnih skladateljev: Frana Ger-hiča, Matija Hubada, Emila Adamiča, Benjamina Ipavca, Vatroslava Li-sinskega (Hrvat), Petelina (Galusa), Davorina Jenka, Steva Mokranjca (Srb), p. Hugolina Sattnerja in Antona Foersterja.
Ob hiši na Vegovo ulico št. 4 je še ohranjen okrogli obrambni stolp iz nekdanjega mestnega obzidja, star že nad 400 let (iz leta 1520).
V Vegovi ulici na št. 6 je prebival Matija Cop kot gimnazijski profesor v letih 1827—1830, preden je postal upravnik Licejke.
V poslopju današnje »Prve gimnazije« je bila v Avstriji realka; ta tip šole z večjim poudarkom matematično-naravoslovnih ved je imel za glavni namen vzgajati dijake za tehniške poklice, a tudi germanizirati naraščaj, tu je bila nastanjena tudi osnovna šola »Schulvereina«. V bivši Jugoslaviji je bila realka reformirana v m.ešan tip šole, v realno gimnazijo, in tako je še zdaj. Na realko je hodil v letih 1888—1895 Ivan Cankar in napravil maturo 1896. Najljubši profesor mu je bil Fr. Leuec kot učitelj slovenščine. V letih 1916—1922 je študiral na realki Srečko Kosovel; v šestih letih je dokončal sedem razredov, ker je prvega preskočil z razrednim izpitom. Na univerzi je poslušal v glavnem slavistiko in roma-nistiko, a je komaj 22-leten umrl na svojem domu v Tomaju 27. maja 1926.
Na prostoru vogalne hiše v Vegovi ulici št. 2 ob Trgu revolucije je stala v Prešernovih časih hiša z gostilno »V peklu«, ki je imela pivske sobe v prezidanem bivšem jarku emonskega obzidja; imenovali so jo tudi gostilno »v jami pri kapucinarjih«. Gostilno sta vodila od leta 1840 Metka Podbojeva in njen mož Jakob. Prešeren je bil tu vsakdanji gost v zadnjih letih svojega bivanja v Ljubljani. Na Metko so zloženi »Ukazi«. Podbo-jevi so imeli poprej gostilno v pritličju sosednje hiše (št. 15), imenovano »Na griču« ali tudi »Pri Metki«. V tej hiši v prvem nadstropju je stanoval Miha Kastelic v letih 1828—1831, to je ob ustanovitvi Kranjske Cbelice. Kot podnajemnik je imel pri njem sobo France Prešeren v letu 1828/1829, dokler se ni preselil k staremu stricu v Rožno ulico 5. Pri Kastelčevi ku-
82
barici je imela prenočišče pesnikova sestra Lenka; od tod so njeni spomini na brata pesnika iz ljubljanskih časov, kakor jih je narekovala v zapis msgr. Tomu Zupanu. Hiša je ohranila v glavnem svojo nekdanjo podobo, le da je za eno nadstropje vzdignjena.
Na zgornjem koncu Trga revolucije zapira ta največji ljubljanski trg impozantna in arhitektonsko tudi v prostoru najlepše postavljena uršulinska cerkev, sezidana v letih 1718 do 1746, opremljena z Robbovim marmornim oltarjem in nekaterimi Langusovimi slikami. Cerkev stoji natančno na zasutem nekdanjem emonskem jarku, ki je segal do današnje Prešernove ceste. Samostan zraven je bil sezidan nekaj let poprej. Danes sta v poslopju »Sedma gimnazija« in »Višja šola za medicinske sestre«.
Mojster stavbarstva Plečnik se ni mogel dovolj načuditi tej najmogočnejši baročni arhitekturi Ljubljane v prekrasni harmoniji visokega stebrišča v masivno zidanem pročelju cerkve z nasproti vzpenjajočim se grajskim hribom — vmes pa široko odprt trg, ki omogoča to veličastno sozvočje umetnosti in narave v lepoti. Dalje prihodnjič