Severin Šali I Tihožitje
Leži otožno stara vijolina v podstrešnem kotu, kjer počiva prah, kjer vsi predmeti zdijo se ko strah, ki ogrinjalo tke mu pajčevina.
Molčeča rja se grize v mehke zvoke, ko na umrlih strunah nežno spijo, samo tresljaji v sanjah še ihti j o za sladkim lokom in za prsti roke.
Usmiljena dobrota je v pogledih pozabi zapuščenega pohištva. Na slikah z glorijolami svetništva pričakovanja žde obrazov bledih.
Vse te stvari bi rade spet vrnile se v belo sobo, kjer nekoč so stale, tam zorne deklice so slutnje tkale, s smehljaji zjutraj se iz sna budile.
Zdaj komaj še prikličejo spomini te drage znanke, ki tesno objete med njimi poslušale so zavzete čarobni spev, cvetoč na vijolini.
Le ko z vrtov vonjava rožna diha in na želje predmetov mesec sveti, pokaže se iz žarkov lok napeti in vse poboža neka senca tiha.
Sanjava vijolina kot tolmun iz sebe dahne pesmi preigrane. Srebrne zvoke, v bisere nabrane, blesteči lok polaga preko strun.