Dotike prava in naravstva. 201 Dotike prava in naravstva. (Dalje.) 4. Spor med naravstvom in pravom. Iz različnostij naravstva in prava prihaja mnogo neizogibnih sporov (konfliktov), izmed katerih omenjam samo nekatere. Početek in glavni izvir vsem je nasprotstvo med poj edine i in njih družbami. To nasprotstvo ima svoj vzrok zopet v nagonu samoobrambe, katera poraja mržnjo med obema. Razrešenja teh neizogibnih sporov ni v ničem drugem iskati, nego v izravnanji — kohkor bolj možnem — vseh dovoljenih koristij obeh strank, kar se pa dd zvrševati na več načinov: podrejevanjem po-samnih koristij občim, odvračanjem takih koristij, ki so na-ravstvenemu skladu (harmoniji) zoprne, tudi združevanjem obojnih koristij v prid vseh vdeležencev, naposled samovoljnim si oženjem aU dogovorom (kompromisom). V treh rečeh se ta razpor najjasneje očita: glede na lastništvo, na osebno svobodo in na dobrohotnost. V teh rečeh se vidi, ko da sta si pravo in naravstvo največja zoprnika in kot da pravo ne bi bilo istega izvira kakor naravstvo. Glede na lastništvo, to je na osebno oblast do t varnega posestva, se naravstvo brez dvojbe nagiblje občeništvu (komunizmu), po kojem nauku vsaka tvar pripada vsem družbenikom. Po narav-stvenih načelih je človek jeden kakor drugi ravno praven v vsakem oziru, a samo, dokler se drži prirodnih zakonov, — kakor je jednakim dolžnostim proti drugim podložen. Ta dodatek: „dokler se človek podlaga razumu in po njem prirodnim zakonom" — dela razlike naravstva proti občeništvu, katero trdi, da kakor so vzduh, voda, luč občega posestva, tako tudi zemljišče in vsako tvarno blago pripada vsem ljudem. „Jednakost vseh Ijudij!" in „jednaka pravica vse do vnanjih dobrotstev!" — to sta stožerna nauka družbeništva (socijalizma).i) Pri takih ') Dobro je paziti na besedje in njega razlil(;e: po občeniškem nauku se glasi prvo pravilo: „Jednakost . . .", po naravstvenem: „ravno-pravnost . . ."; po občeniškem: „jednaka pravica vseh", po naravstvenem: „pravica soužitnosti vseh . . ." To dela glavne razlike med obema pojmoma. Naravstvo stoji sredi med pravom in pa obCeniškinii in družbinskimi nauki. 202 Dotike prava in naravstva. naukih se prezirajo vse vlastitosti (specifične razlike) Ijudij, prezirajo torej vse prirodne, t. j. telesne in duševne njih sposobnosti, kakor tudi vse slučajno nastavše razlike. A po naravst-venih načelih se zaradi različnega izpolnjevanja naravstvenih načel nikakor ne odpravljajo vse različnosti med ljudmi, pač pa po njih velja obča pravica do uživanja vseh, od prirode ponujenih darov. In ta deležnost ali ta soužitek, ne obče-niško lastništvo, je po smislu naravstvenih nazorov. Ali je ta spor med naravstvom, ki si za načelo postavlja souživanje vseh Ijudij, in med pravom, ki pozna samo lastninsko pravico, spravljiv? — Gotovo, in to na podlogi, katero ponuja pravo samo, in sicer v obliki izoblaščenja (eksproprijacije), po kateri se zasebno blago in imetje komu odvzame v „obči prid". Ali, tako bi se utegnilo ugovarjati: izoblaščenje ni odvzetje, nego odkupljenje, ker se posestnik in lastnik odškodujeta, torej izoblaščenje ni prosti vzvratek k občeništvu kot k nekemu starodavnemu pravu. Dobro. Potem si pa oglejmo drugo obliko delnega (parcijalnega) izoblaščenja, namreč služnost, po kateri lastnik drugim dopušča sorabo ali soužitek svoje lastnine s tem, da druge z njo poslužuje. Ali to je očiti povratek k prvotnemu občemu souživanju prirodnih dobrotstev, se ve navezanemu na določena pravila in na določene obrazce. V resnici torej tudi najstrožje pravo dopušča povratkov k občeniškemu stanju, katero tudi naravstvo odobruje, samo da v določenih mejah. V resnici tudi vsak družbenik na tak način dobiva svoj delež od naku-pičenih služnostij, ne samo solastnik in pravni užitek, akoprav je le-ta glavni užitnik svoje lastnine kot nje razpoložitelj. Tudi vsa družba po izoblaščenjih in služnostih dobiva več gibčnosti in razpoloživosti dobrotstev, pod njo spadajočih. V istini je to velika pobeda družbe nad zasebnikom, a nikakor ne roparska in tolovajska, nego pravna in na vse strani koristna, torej pravična pobeda. Vidi se torej, na kak način se ta spor da poravnati: po prednosti občih koristij pred zasebnimi. Spor med lastninstvom in izoblaščevanjem torej načelno nikakor ni nesložljiv in nespravljiv. Nauk o lastninskem pravu priznava razne načine njegovega postanka. Teh načinov je po Unger-ji (Syst. d. oest. allg. Privatr. Dotike prava in naravstva 203 II. zv. 1876. 4. nat., str. 3) troje: naključje, lastna volja, tuja volja. Po naključji ali po dobri sreči se lastnina kakor vsako duševno blago brez lastne zasluge po prirodnem naključji pridobi; vender pa taka lastnina nikakor ni protivna naravstvu, katero se opira, kakor je večkrat uže bilo rečeno, na prirodo in njene naredbe. Večje osebne zaslužnosti, torej večje naravstvene zasluge je drugi način lastninske pridobitve: po lastnem prizadevanji in po trdem delu. Delo je po Ihering-ovem mnenji prvotni vzrok pravnega lastništva (Kampf ums Recht, 7. nat., str. 35). Vender se meni vidi, da so nevarne posledice tega načela ; potem bi med delavcem in njegovim najemnikom glede na lastništvo ne bilo nobene razlike, kar v resnici družbeniški nauki zaglavljujejo. Tretji način lastništva je izročenj e blaga iz jednih rok v druge, in to se vrši p5tem prodaje, darovanja in prehajanja po dednem nasledstvu. Zanimivo je, da poskusi Thiers (De la propriete) složiti naravstvena in pravna načela glede na lastništvo. Thiers na razna načela opira pravico lastništva; med njimi so najzanimivejša: pozivanje na človeško narav in telesne, kakor duševne njene posebnosti, namreč na človeški nagon, ki teži po lastnini, na osebitosti med ljudmi, ki delajo med njimi razlike, na delo ali, kakor on pravi, na „o s vojen je de-latne tvarine", na zastarevanje posestva in na izročitev. Thiers se sklicuje pri tem na povestnično lastništvo, katero je lastno tudi prvotnim narodom, ki posedajo svoje koče, svoje šotore, svoja orožja, svoje otroke in druge svoje stvari. Sicer pa je ves spor med naravstvenimi in pravnimi pojmi lastništva jalov. Čudno se komu menda dozdeva, vender se po globljem pomišljevanji pokaže istinito: lastništva v polnem jedinem ali izključivem pomenu pravne besede ni; vsaka lastnina človeška, vsaj družbinska, je ob jednem soužitna. Le oglejmo si delatnost družbinsko ali državno! V denašnji družbi po besedi ni nobene lastnine, do katere nimajo družbe in po njej družbeniki pravice souživanja. Družba (država na pr.) si pri vsaki lastnini in pri vsaki stvari, na kojo se kdo kot na svojo last sklicuje, prihranjuje ali pa tudi zvršuje pravico ob-davkovanja, davki pa so družbinsko blago, služeče v pospeševanje družbinskih koristij. Dobiček kakega obrta je glavnica, iz koje zajemata podjetnik in ob jednem delavec svoje gospo- 204 Dotike prava in naravstva. darstvene in telesne pripomočke, torej kot soužitnika, katerih prvi je pravni lastnik, t. j. razpolagatelj, drugi pa dejanski solastnik kot soužitnik. Družbeniški idealisti hote delavcu prisvajati tudi pravno solastništvo. A ne samo družbinska oblast, nego tudi zasebni družbeniki so solastniki v podobi soužitnikov pri mnogih družbinskih naredbah, na pr, pri podelitvah ubožcem in siromakom, pri pogostovanji aH gostiteljstvu (gast-freundschaft), katera mnogim narodom velja nalik zakona. Izven družbinsko zveze seveda biva tudi izključno lastništvo, a tega nikakor ni smeti lastniškega prava imenovati, ker samo dotle traja, dokler je lastnik sam brani. Ta bran pa ni stalna, ker ne stoji pod mogočno oblastjo družbe; kdor pride močnejši, tega je lastnina. Lastništvo v okrogu družbe torej ni, nego souživanje ali pravica do soužitka; to pa je jako dalječ proč od „surovega" aii „rudečega" občeništva, katero ne poznava drugega lastništva, nego izključno družbinsko, torej ne, kakor naravstvo in pravo, lastnikov, solastnikov in soužitnikov. Po naravstvenih načelih delata torej krivico: zjedne strani družba, ako ona kateremu družbeniku koli brez razloga krati pravico do kake si bodi lastnine ter mu niti soužitka ne dopušča, z druge strani pa zasebnik, ako od družbe tirja izključivega lastništva, celo brez privolitve v souživanje drugih In tako stoji naravstvo, kakor ga vsaj jaz razumevam, v popolnem skladu s pravom, katero tudi ne poznava izključivega samoužitka lastnine, nego pod ^lastništvom" razumeva „pravico razpolaganja" s svojim imetjem in z lastnino, seve v mejah družbinskih ter z dovolitvijo družbe. Tako opisuje „lastništvo" in „lastniške pravice" Jos. Unger: Syst. d. oest. allgem. Privatr. I., str. 527 -529 sled. Tudi pravni pojmi kupa, darovanja in nasledstva lastninskega se skladajo z naravstvenimi pojmi, od katerih jih samo pretirani naravstveniki ločijo. Naravstveno opravičeni so ti čini ne samo po človeški svobodnosti t. j. po samouredbi osebe glede na svoje dejanje in mišljenje, nego tudi po občečlo-veški milostivosti (simpatiji). Brez prepodavanja lastništva bi izpolnjevanje naravstvenega zakona milostivosti bilo nemožno. Tudi z darovanjem in prepodavanjem lastnine se tak6 zasebnemu, kakor družbinskemu čuvstvu in nagonu samoobrambe najbolje ^adoščuje. Posebno ima lastniško nasledstvo svoj globoki Dotike prava in naravstva. 205 koren v naravstvenih zakonih, ker je namreč v podobi d e d i š t v a (agnaten-erbfolge) vteleševanje ljubezni, katera je cvet človeškega sorodstvenega čuvstva. Pravne podloge nasledstvu in dedi-štvu seve nimajo nikakor iste lastnosti in istega početka, kakor naravstvene; pri pravnih so gotovo gospodarstveni razlogi najvažnejši nagoni k vstvarjenju nasledstvenih zakonov. Pri omejenosti lastnine je nje združevanje in prepodavanje iz rok v roke prirodna stvar. Tudi bi pri nerazmernem razdeljevanji in razkosovanji lastnine trpela nje porabnost, katera je samo pri dovoljni velikosti možna. Pri souživanji pa sicer tako razkoso-vanje tudi smisla nima, ker je vseobči užitek tudi pri d edin-skem lastništvu možen. Vseh teh gospodarstvenih ozirov naravstvo ne pozna; njemu je v prvi in jedini vrsti do čuvstva milostivosti, katero mu je izvir kakor darovanja tako tudi, in še bolj, dedovanja, po kojem oseba nadaljuje v dedičih svoje bitje. In v tem se naravstvo na čudovit način veže s pravom. —¦ Tudi pravno nasledstvo, sosebno pa dedovanje, „katero se pokazuje kot sprejetje in prikazanje (repraesentation) cele osebnosti mrličeve. katera je do svojega imetja imela pravico" (Jos. Unger: Syst. d. oest. allg. Privatr. I. str. 535—36). To stališče pravnega tolmačenja velja, kakor sem uže poudaril, za dedištvo t. j. za naslednike po krvi in sorodstvu, torej za porodnike (descendenten), za prerodnike (ascendenten) in sorodnike (agnaten); pravica spomenjencev (legatare) pa izvira iz svobodnosti oporočitelja (testatorja). Ako se osebi svobodna volja sploh priznava, in zoper to v naravstvu ni nikakega ugovora, tedaj se tudi v pravnem dedištvu in nasledstvu prezirati ne sme, ako se sploh še družba ozira na naravstvene zakone, na katere pa se mora ozirati v svoj lastni prid. Dedištvo in nasledstvo je torej v sedaj veljavnem pravu popolnoma skladno z naravstvom; ono je osnovano na „ osebno pravo" aU na „pravo osebnosti", kakor se isti Unger izrazuje. Jaz torej z naravstvenega stališča ne vidim v lastništvu in v nasledstvu nikakega osnovnega spora proti pravu in naopak. O sporu naravstvene in pravne svobodnosti nam ni treba na dolgo govoriti, ker ta stvar sega pregloboko v naravstvene nauke. Ti spori se v pravnem življenji najbolj po ločenji upravnih in sodnih oblastev odpravljajo in zaprečujejo. 20(3 Dotike prava in naravstva. Kjer sta osebna svoboda in državna oblast v sporu, tam država ni na zdravih podlogah urejena. Takim sporom morajo ustavni zakoni pot zastopiti. V dobro urejeni družbi je vražanje osebne svobode izrod divjaštva ali pa samovoljstva in oholosti. Važnejši nego rečeni spor pa je spor med naravstvom in kazenskim pravom. O tem pa hočem tako razpravljati, da preje govorim o pravni kazni, potem še le o rečenem sporu. 5. Pravna kazen. Kazen v smislu navadne govorice je posledica mislij in dejanj, javljajoča se prestopniku v neugodnem čuvstvovanji. Po naravstvenih načelih je kazen zlo, ki prihaja od motenih prirodnih zakonov, brez človeškega prizadetja, zlo tvarno, telesno in duševno, pojavljajoče se v čuvstvih, katera prizivajo bolezni, nezgode, bodci vesti, neugodne misli i. t. d., a z namenom, da se prestopnik očisti v značaju. Zato jemlje Platon kazen za čiščenje duše, torej za dobroto in tudi po verskih nazorih je nekoja kazen nekako čistilo grešnika in prestopnika. Ti nagledi, narodni, verski in modroslovni ob jednem, so obudili misel preko čutnega plačila, katero si ljudstva domišljujejo v osebljenih podobah. Pravna kazen ima bolj določne obraze in bolj vidne pomočke, kateri so v kazenskem pravu spravljeni v jako obsežno sestavo in celoto. Ali zato ne smemo misliti, da je pravno-modroslovna osnova kazenstva tako dogotovljena in dovršena, kakor bi se izvajalo s ponosnega tega pravnega poslopja na prvi pogled. nNasledbe," pravi Holtzendorff, „še davno niso složne o pravilu določenega kazenskega načela; vse kazensko znanje ni, nego pomišljevanje in predmnevanje" (Holtzendorff: DasVerbrechen des Mordes u. die Todesstrafe. 1875. str. 4). Ž njim se živo pravo narodov in držav še manj zlaga. Temna, menda najtemnejša stran vsega kazenskega prava, kakor prava sploh je pravilna mera kazni in njeno upotrebljevanje pri raznih prestopkih in zločinstvih. In zveza določenega zločinstva z določeno kaznijo, zveza, katera se je pravnikom še za Kanta zdela jasna ko beli dan, pripada najbolj zapletenim vprašanjem pravnega modroslovja in znanja (Holtzendorff: Das Verbre- Dotike prava in naravstva. 207 chen des Mordes und die Todesstrafe, str. 220 in si.). Razmera med predavanimi (tradicijonalnimi) kaznimi in hudodelstvi je uže sama na sebi nedoločna; zamotana pa je vrhu tega še izvršba kaznij z njih umetniške (tehnične) strani, sosebno temna pa je dolgost, naslednost in lastnost kazni v njenih družbinskih in naravstvenih učinkih. A kdo bi se drznil pred vsemi kaznimi, kar pa je neizogibno potrebno, opredeliti „lestvico zločin-stev " (Holtzendorff: na reč. mestu str. 221)? Celo načel še manka v tem oziru; naj se samovolja zločinca ali hudobni namen ali katerokoli drugo načelo, na pr. groza čina, za mero jemlje, vedno ostaje taka lestvica še nepopolna in nedoločna Kdo pa bi si drznil „ lestvico raznih kaznij" postaviti? Celo lestvico iste kazenske vrste je težavno določiti. Take poskuse je delal Anselm pl. Feuerbach, počenši s pojmom „iz-kušnjave k zločinstvu' kot z najnižjo stopnjo hudodelstva, kateremu je nasproti postavljal „ kazen s ko grožnjo" ali „pretnjo", a brez nikakega trdno držanega merila (Glaser: Gesam. klein. Schrift. L, str. 38). A kaj pomagajo vse te drobne umetnosti, dokler ni določeno jedro in bistvo kazni in kazenskih sredstev? — Pravnemu znanju, pravita Feuerbach in Glaser, ne ostaje, nego obrniti se do „pravnega modroslovja", ali rečemo bolje, do naravstvene znanosti, da naj stvar razjasni (prim. o tem G laser-j a v reč. delu L. str. 15—16 in str. 35, kjer se Feuerbach poziva) Vprašanje samo je, ali se pravoznanstvu od te strani ustreže. Poziv vsaj je storjen, in ustreči mu poskusim tudi jaz po svoji slabi moči v naslednjem Po gori povedanih naših nazorih je pravo izpolnjevanje naravstvenih zakonov v okrogu družbe s pomočjo obče volje in oblasti. Deloma torej pravo prevzema, zastopa in nadomešča naravstveno svobodo t. j. voljo pojedinčevo, zamenjaje jo z voljo vseh pojedincev jedne družbe. Družba namreč je posebna na-ravstvena osebnost, samo da višje stopnje, ki ima, kakor po-jedinčeva oseba, svoje dele in člane, katerim zapoveduje, po katerih ob jednem zvršuje svojo voljo. Sestav (organizem) družbe je torej pojedinčevemu sestavu močno podoben. Kakor ta, tako se oni sestav prikazuje v jednotnem stroju telesa, samo s to važno razliko, da so člani in deli druž-binskega sestava samostojna in v naravstvenem obziru 208 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. svobodna bitja. Zategadelj je vkupno delo družbinsko navezano bolj na voljo in privoljevanje pojedincev, nego li v pojedin-čevem sestavu, kjer sicer tudi vsaki del in član opravlja svoja dela, na pr. živci, možjani, mišice, čreva i. t. d., a nima tako izobražene, s svobodnim gibanjem in premikanjem spojene w)lje, kakeršno imajo družbinski člani. Samosvestnost in svobodno s t družbinskih članov — to dvoje dela v pravu in naravstvu veliko razliko. Vse je namreč zavisno od stopnje samostojnega in svobodnega razvoja pojedincev, kako naj pravo t. j. z oblastjo nadarjena občna volja dosega svoje razumne svrhe, ali naj to vrši bolj surovim ali bolj gladkim načinom, ali bolj šiloma ali pa samo s prigovarjanjem in svetovanjem. Od naobrazbe članov, kateri sestavljajo konečno občo voljo in oblast, samih torej zavisi, ali se pravo pri svojem zvrševanji poslužuje bolj silnih ali bolj mirnih, samo duševnih sredstev pri vodstvu občega ali družbinskega sestava. (Dalje prihodnjič.)