Mirt Komel
Jezikovni vidiki evroorientalizma
1	Študija, ki jo je izvedel Benedict	1 Anderson in ki nosi naslov Zamišljene
skupnosti, je pokazala, kako odločilno	.
vlogo je igral jezik (od izuma tiskarskega	Evroorientalizem in Jezikovno vprnsj V tem° CTTOOTi^ta-
kapitalizma naprej) pri konstituciji mo-	lizma se pričujoči prispevek namerava vključiti z vidika jezika,
dernih nacionalnih držav; v našem prime-	kajti tako kot je jezik nedvomno igral pomembno vlogo pri kon-
ru se bomo omejili na moderne evropske	stituciji modernih nacionalnih držav,1 tako igra tudi danes, ko je
nacionalne države in njene »sosede«,	u-j j	-ij^ i--?	u i
,.,,. . ' „. . „.	bojda moderna nacionalna država v krizi,? pomembno vlogo pri
se pravi na EU in območje njene širitve.	..... . . .. ......	P
K Andersonu in njegovim Zamišljenim	konstituciji novodobnih nadnacionalnih instanc, v tem primeru
skupnostim se še vrnemo.	Evropske unije. Stare evropske kolonializme monarhično-kr-
2	n ., . , .	. , . ščanskega tipa si ponavadi predstavljamo kot potovanja mečev Prej kot za krizo evropskega modela	t> r r	r	i	r	i
nacionalne države ali za »zaton evropske in ognja, pospremljenih s križem in ... jeziki Morn^toij'^ ki
nacionalne države«, kakor se izrazi H. so v kolonijah igrali prav tako odločilno vlogo kot meč, ogenj in
Arendt v svoji Vita Actiua (prim. Arendt, križ. V postkolonialnih razmerah širitve Evropske unije, kjer je
1996: _m), gre po mojem 1 mnenju za krizo meč zamenjalo pero, s katerim se podpisujejo (politične, pa tudi državljanstva in načelo enakosti, na kate-	, >	. , . . , ,v t , . v ,	, , . ' .
rem temelji. O tem več v nadaljevanju. trgovske) pogodbe in kjer je križ še daleč od tega, da bi izginil,
ima jezik naši tezi sledeč ključno vlogo.
Ce se za začetek naivno vprašamo, kaj je evropski jezik par excellance, kateri od evropskih jezikov je v EU prevladujoči, potem nemara dobimo vsaj dva, z določenega vidika nasprotujoča si odgovora: po eni strani se odgovor glasi »nobeden«, saj so »vsi jeziki EU enakopravni« (se pravi »enakoveljavni«) - po drugi strani pa je precej jasno (glede na politične, gospodarske in ne nazadnje znanstvene govorne in pisne prakse, ki se izvajajo tako na ravni institucij EU kot tudi na mednarodni ravni), da je med vsemi evropskimi jeziki ravno angleščina tista, ki je prevladujoča.
Primer Lizbonske pogodbe, še posebno 47. člen zaključnih določb poglavja, posvečenega »skupnim varnostnim in zunanjim politikam« poda zgovoren primer tovrstnega paradoksa: besedilo po eni strani pravi, da je pogodba napisana v vseh jezikih držav članic in da obstaja potemtakem 27 unikatnih izvodov (shranjenih v Republiki Italiji, ki naj poskrbi, da vsaka članica
Ta »enakoveljavnost« jezikov naj bi se v sami pogodbi kazala v številnih določbah,
dobi svojo kopijo pogodbe), pri čemer so vsi (nacionalni) jeziki	npr v tisti, kjer je definirano evr°psk° drža-/,,■■■ ■ -i T7 • j ji \ i i- -j	vljanstvo in pravice v zvezi s tem (Consols katerimi je napisanih 2/ izvodov pogodbe) »enakoveljavni«3 -	,.', , r c , ...	,' c • iti i n i	lidated version of the Treaty on the functio-
»the texts m each ofhese langmges bemg equally a^h^ic:« ning of the European Union, Chapter one: - hkrati s tem pa je sama Lizbonska pogodba pisana v angleškem Principles, Article 20): »the right to petition jeziku, ki je, seveda, skupen vsem državam članicam.	the European Parliament, to apply to the
Ravno to »skupnost«, ta commonplace, da je angleščina	European Ombudsman, and to address
,	ji. . ,],,■■	the institutions and advisory bodies of the
commonlanguage EU, nameravam v nadaljevanju pretehtati in	....	_ „ ,	,
00	i!	Union in any of the Treaty languages and
preizprašati, saj p° mojem mnenju tu nikakor ne gre preprosto to obtain a reply in the same language«.
za pragmatizem (češ, en jezik je bilo pač treba »izbrati«).	4	,	f .....
Za začetek znanstvene fantastike kot literarne zvrsti se šteje Jules Verne, sicer pa naj bi bil prvi, ki je zgodovino, o kateri tu govorimo, »potvarjal« v smislu »what if« scenarijev, Philip K. Dick s svojim romanom The
Vladajoči jezik je jezik vladajočih. Če si zdaj zastavimo malce M™ ^h High ^(Qouek,V
. .	.	.	.. .	..... dvorcu), kjer se zgodba zavrti okoli tega,
manj naivno vpraSanje v čem da sestoji ta »jasnost«, ki privile- kako bi bilo, če bi v drugi svetovni vojni
gira angleščino, potem nikakor nimamo pripravnih odgovorov zmagala Nemčija. Seveda ni manjkala serija
na dlani; kar je, vsaj za Althusserja, znak tega, da smo vselej že posnemovalcev, ki so se šli pisanja podob-
spontano prevzeli »ideologijo vladajočega jezika«. Argument,	nih »alternativnih zgodovin«, med najbolj
ii-iii 1 1 • • •	1 w i- 1 1 . • 1 i- i ■	znanimi Robert Harris s svojim Fatherland,
da bi lahko vlogo, ki jo igra angleščina, odigral kateri koli drugi
11111	1 11	po katerem so posneli tudi istoimenski
jezik (v smislu »lahko bi govorili ta ali oni jea^ čisto vseeno je, film. Zadeve z alternativnimi zgodovinami katerega, samo da imamo skupen jezik sporazumevanja«), pade so se seveda razpasle s tematikami, ki so (če ne drugače) na točki faktičnosti: dejstvo, da ne govorimo segle globoko nazaj v zgodovino, tako de-
»katerega koli jezika«, ampak ravno angleščino, vnaprej poruši nimo tudi do grško-perzijskih vojn, kjer naj 1 1 v 1 i- 1 • vi-	■■ m i i 1 . v v,- bi, če bi zmagali Perzijci, današnja Evropa
kakršen koli »kaj pa če bi ...« scenarij. Toda, da bi zmogli misliti ., "... .,	'
govorila perzijski jezik.
takšno ideologijo, ki »spontano« privilegira angleščino, se ne 5
smemo zadovoljiti s tem, da argumente »kaj pa če .« preprosto Od slednjih je zagoto™ najbolj popular.	.	..... . . na uspečnica Command&Conquer: Red
zavrnemo, ampak, ravno narobe, moramo poglobiti in pngrab te Alert, kjer je scenarij naslednji: z izumom
»kaj pa če ...« scenarije do konca.	časovnega stroja ameriški znanstveniki
Velikokrat, predvsem v znanstveni fantastiki4 (ki sega od roma- odstranijo mladega Hitlerja iz zgodovine,
nov prek filmov vse tja do računalniških igric),5 se špekulira, kakšen	s čimer želijo preprečiti nastanek naci-
l-i-i i ■	1 ■ ■ -i / i 1 v -i	1	l-u-	fašistične Nemčije in posledično drugo
bi bil »uradni evropski jezik« (v določenih megalomanskih prime-	. ..	...
r	i \ii	svetovno vojno, pri čemer povzročijo
rih tudi »uradni svetovni jezik«), če bi v drugi svetovni vojni zma- kolateralni scenarij in še hujšo vojno, ki
gala Nemčija ali če bi Rusiji uspelo preplaviti tako stari (Evropo) izbruhne med Rusijo in Ameriko-Anglijo
kot novi (Ameriko) svet: seveda bi ta jezik bil bodisi nemški bodisi oziroma zavezniškimi silami; Rusija v za-
ruski, nikakor pa ne angleški. Težava z ZF, ali bolje, z njeno publi-	četni fazi tega scenarija preplavi dobršen
i ■ , j	■ j- 1 - i 1 1 ■ ■	j	-j	del Evrope in kajpak uveljavi svoj jezik kot
ko, je v tem, da ne vidi realitete, ki jo ima pred nosom, in da ne
.	.	... ^^	uradni (pri čemer ne smemo spregledati
zmore te dejanskosti, ki jo obdaja, kritizirati ravno s pozicije ZF trivialnega dejstva, da je igra anglo-ame-
postavljenih scenarijev. Dejstvo, da je bila nacifašistična Nemčija riškega izvora, saj Rusi ne govorijo rusko,
(in njene zaveznice) poražena, z vidika jezika ne priča samo o tem, ampak smešno, tudi iz filmske produkcije
da nemščina ni prevladala kot vladajoči jezik, ampak - in ta bana- poznano angleščino z ruskim naglas°m).
len fakt se često spregleda - da če imamo poraženo stran, imamo 6 Tu je meja, ki jo tovrstna znanstvena
tudi zmagovalno, katere jezik navsezadnje se je prevzelo.6	fantastika ne zmore misliti: Ico nam
Razlika ni samo niansa: seveda je razlika v tem, ali neki jezik predstavi različne scenarije, vedno prikaže .. .. ..	.. .	' Evropo kot poenoteno pod eno samo
sprejmeš prostovoljno ali zaradi repre^j^ toda to še vedno ne skupno (nacionalno) državo, kjer je prevla-
izbriše osnovne poante: če se kot moderni »Evropejec« (»evropski dujoči jezik ravno njen (nacionalni jezik).
državljan, se pravi državljan katere koli države članice EU - kot se glasi definicija evropskega državljanstva v Lizbonski pogodbi) sprehodiš po katerem koli večjem letališču v Evropi, boš na napisih, ki te vodijo od enega terminala k drugemu, videl govoriti angleščino in francoščino (jezika zmagovitih strani v vojni), nikoli pa nemščine, španščine ali italijanščine, razen v primerih, ko gre za »domača« letališča teh jezikov. Ce kot državljan katere koli evropske države prideš po spletu okoliščin do Bruslja, do prestolnice evropskega parlamenta, in boš tam imel opravka z evropsko birokracijo ali politiko (kar je dandanes konec koncev eno in isto), boš govoril bodisi angleško bodisi francosko. Ce, in ta zadnji če ni toliko možnost kot nujnost, imaš kot državljan katere koli evropske države opravka z državljani drugih evropskih držav, boš kaj kmalu ugotovil, da je ne samo »uradni«, ampak tudi »spontani« jezik v rabi v EU angleščina; ne samo v politiki, temveč tudi in predvsem pri poslovanju, kulturnih dejavnostih, izobraževanju, in kar je najbolj očitno, pri pragmatičnih situacijah, ko se srečata pripadnika dveh jezikov, ki ne znata jezika drugega, spontano privzameta angleščino kot njun skupni, common jezik.
Vprašanje je zdaj seveda naslednje: mar je ta vseprisotnost angleščine kot common language EU, življenja in delovanja znotraj parametrov EU, nekaj, kar je »spontano« zraslo iz ruševin druge svetovne vojne in ki se ravno tako »spontano« dandanes uporablja kot lingua franca EU? Ali pa je rezultat bolj ali manj sistematične politike širjenja EU, ki ima konec koncev, kljub svoji navidezni pluraliteti, težnjo po neki določeni hegemonizaciji? Skratka, in tukaj je naša teza, ali lahko na to prevlado angleškega jezika v evropskem prostoru gledamo kot na nekaj, kar producira in reproducira vladajočo ideologijo EU, se pravi da na vladajoči jezik gledamo kot na jezik vladajočih?
Menim, da je treba, vsaj v izhodišču, sprejeti, da je tako eno kot drugo: to, kar naj bi bilo »spontano privzetje angleščine kot občega evropskega jezika, gre razumeti kot posledico čisto pragmatičnih razlogov sporazumevanja, hkrati s tem pa se ne sme pozabiti, da sama raba angleščine vselej že nosi s seboj neko čisto določeno socialno in politično zgodovino in učinke. Evroorientalizem označuje celotno območje »nekdanjega vzhodnega bloka« in kot tako ga je mogoče tudi »jezikovno« definirati in omejiti: ravno iz perspektive Zahoda. Vzemimo banalen primer: Rade Šerbedžija v holivudsko produciranih filmih lahko igra tako Srba kot Hrvata, tako Poljaka kot Rusa - z vidika Zahoda so jezikovne razlike, v katerih »govorijo« liki, ki jih pooseblja Šerbedžija, zgolj nianse v akcentih, saj so vsi jeziki, ki se govorijo od območja nekdanje Jugoslavije pa vse do baltskih držav, konec koncev, iz filološke perspektive indoevropejščine »slovanski jeziki«. Ta skupni denominator, »slovanski jeziki«, pa ima korenine v čisto določeni nacionalistično-filološki tradiciji, ki nacionalno identiteto povezuje z (»nacionalnim«) jezikom. Da bi se dokopali do tega vidika evroorientalistične predstave - predstave, ki vse »jezike EU« (nacionalne jezike držav članic EU) postavlja na eno stran kot »evropske jezike«, vse druge jezike, se pravi jezike držav pristopnic EU pa na drugo stran kot »neevropske« -, se moramo ozreti na nacionalno preteklost (in sedanjost) modernih evropskih nacionalnih držav.
3.
Evrocentrizem in nacionalizem. Za potrebe pričujočega prispevka poskusimo skicirati zgodovinski kontekst, v katerem se navsezadnje bojda dogaja to, kar H. Arendt imenuje »zaton moderne evropske nacionalne države« (prim. Arendt, 1996: 271) in kar lahko povežemo z nastankom ideje
Izhodišče našega razmisleka pa je ravno razlikovanje med enim in drugim: EU kot poenotena Evropa ne pomeni odprave nacionalnih držav ali prevlade ene države nad drugo, pomeni pa - in tu je naš zasta-vek - prevlado enega (ali več) jezikov nad drugimi, ne samo nacionalnimi jeziki držav članic, ampak tudi navzven, neposrednih in posrednih ter tudi najbolj oddaljenih globalnih (postkolonialnih) »sosed«.
7 Ta paradoks je viden še v definiciji evropskega državljanstva, kakor je podano
o »združeni Evropi« oziroma preprosto o Evropski uniji kot neki	v Lizbonski pog°dbi: »atem&p ofthe
i ■ i--. ■	■■■ j-Tij j	Union is hereby established. Every person
nadnacionalni instanci: po eni strani se zdi, kot da gredo ravno	, ... , . ,. I.. , r-
r	°	holding the nationality of a Member State
EU zas|uge, da so premagani stari naciona|izmi, ki so konec shall be a citizen of the Union. Citizenship koncev imeli odločilno vlogo v minulih grozotah druge svetovne of the Union shall be additional to and not vojne - po drugi strani pa se zdi, da se z vstopom držav v EU replace national citizenship.« (Consolidated
nacionalizmi samo še bolj krepijo in nič ne kaže, da bodo izginili,	version of the Treaty on the functioning of
■ i .	,	i v i ■	ii	■	the European Union, Chapter one: Princi-
in romantične ideje o »evropskem« državljanstvu problem prej ,	r , , • ,
'	r	i	r	rt	ples, Article 20). Sopostavitev »nacionalne
zameg|jujejo, kot ga rečejo.7	pripadnosti« (oziroma državljanstva v neki
Pri tem procesu ne gre za nikakršen paradoks: kot precizira nacionalni državi, članici EU) in »evropske-
Velikonja v svoji Evrozi, gre za pojav evronacionalizma, kjer »stari ga državljanstva« precej zgovorno priča °
nacionalizmi« gredo z roko v roki z »novimi evrocentrizmi«: »V tem da evropska nacionalna država nika-. , ,	. i -i i v	v, ,• / \ , -v kor ni v krizi: če kaj, je ravno državljanstvo
samo jedro tvorbe nacionalnih držav so všteti - (...) - etnično,	tisto, ki je v krizi, saj se skozi »evropsko
kulturno in versko čiščenje, nasilno nacionalno homogenizira-	državljanstvo« na nek način »odpravlja« dr-
nje, asimilacija in prisilna preseljavanja (bogastvo Evrope, med	žavljanstvo, pri čemer ostaja in vztraja, kot
drugim njena raznoličnost, raznolikost in multikulturnost, se	je razvidno iz besedi|a, ravno »nacionalna
pojavi šele kasneje, ko se je ta v stoletnih procesih čiščenja in pripadnost« (»everyPerson ^H the nationality of a Member State«) in državljan-
asimiliranja nacionalno, versko, politično in kulturno razdelila)« stvo, vezano na to nacionalno pripadnost
(Velikonja, 2005: 93).	(»national citizenship«).
Čeravno Grčijo imenujemo »zibelka evropske civilizacije«, se 8 „ . .	, ......
'	'	r	'	Dojemanje politike v stari Grčiji je bilo
zd^ da če se ozremo v politično zgodbo ki se je dogajala ra seda- vezano na takratno organiziranje političnih
njem evropskem prostoru, in če pogledamo nazaj čez prepad, ki zija	skupnosti v mestne državice. Specifika
med nami, »dediči nacionalne države«, ter Grki, ki so živeli v polis,	grškega polis, grške mestne državice, je nase zdi, da je ta prepad nepremostljiv in da samo neka ahistorična per- tanko v tem, da ni bila »država« v sedanjem
pomenu besede, ampak mesto-država, me-spektiva zmore za nazaj pripisati Starim to, kar je pravzaprav moder- \	,• . • , - • ,
r	iff	Jiff	stna država, ali, rečeno iz današnje perspek-
nega izvora.8 Ta nepremostljivost najbrž dolguje svoj trmasti značaj tive: »država v malem« (tipa Luxemburg
predvsem specifičnemu, z grškega stališča »protislovnemu« značaju ali Andora ali San Marino, nikakor pa ne
nacionalne države, ki je še najbolje viden ob njenem izvoru, ki ima totikan kot bomo videli kasneje). Številni
korenine v novem veku in katere vrhunec sta nedvomno ameriška evropski jeziki, med drugim tudi b6sanščina
(tako kot tudi hrvaščina in srbščina), lepo
deklaracija neodvisnosti (1776) in francoska revolucija (1789). Ideja izražajo to starogrško zvezo med državljan-o »nacionalni suverenosti«, na katero so se sklicevali tako Američani stvom in pripadnostjo mestni državici polis:
kot Francozi, je namreč v paradoksalnem nasprotju s tem, kar so biti »gradan« pomeni tako biti »državljan«
obenem promovirali kot bistven presek s preteklostjo, namreč idejo kot biti »meščan«, kar odlično izpričuje, kar
o državljanski enakosti (prim. Katunaric, 2003: 97-98).	so ,stari G* imenovaliPolitičuna skupnost
,	.....	i ■ ■ i	polis: politika, ta politika, ni bila stvar
Sam koncept suverenosti je rimskega izvora, p^a^ ki se je, kot	»nacionalne države«, ampak mesta, točneje
pravi H. Arendt, povzemajoč distinkcijo med »avtoriteto« in »suve-	mestnih državic, in njihovih meščanov-renostjo« od Cicera, ki je izjavil Cum potestas in populo, auctoritas državljanov (»polisčanov«); pri njih je »biti
in senatu sit (»Suverenost je pri ljudstvu, avtoriteta pri senatu«), ob meščan« pomenil<3 in se Ktowtib s tem,
kar nam danes pomeni »biti državljan«. izteku rimskega cesarstva prenesel na monarhe oz. na monarhične	v	'
družine, pri čemer je avtoriteta, auctoritas, pripadala Cerkvi, saj vsaj
za neko obdobje ni bil noben monarh ustoličen brez privoljenja Cerkve (prim. Arendt, 2006: 126). V obdobju monarhij se je v Evropi »državljanska pripadnost« (če se izrazimo anahrono) določala predvsem glede na teritorij, razdeljen po fevdalnem načelu, in teritorialna razdelitev je bila podlaga, na kateri se je šele pozneje vzpostavila ideja o »nacionalni suverenosti na svojem teritoriju«.
Dogodka, ki zaznamujeta ta premik, sta, kot že rečeno, ameriška deklaracija o neodvisnosti in francoska revolucija: prva zato, ker je »zase« zahtevala teritorij, ki je sicer veljal za kolonijo
Ideja ni tuja niti določeni struji slovenskih zgodovinarjev, ki (še vedno) vidijo »zgodovino Slovencev« segati vse nazaj do srednjega veka in v gesti protestantov, ki so pod kategorijo »slovenstva« razumeli predvsem »jezikovno skupnost slovensko govorečih«. Kot precizira P. Štih, pisec spremne besede h Gearyjevi knjigi Mit narodov: »Začetki artikulirane zavesti o obstoju posebne skupnosti Slovencev segajo sicer že v čas druge polovice 16. stoletja, vendar so to skupnost slovenski protestantje razumeli predvsem oziroma zgolj kot jezikovno skupnost in ne kot že pravo narodno skupnost. Kajti njim so bili namreč Slovenci skupnost, ki jo povezuje jezik in ne (še) zgodovina, in tudi njihova artikulacija zavesti o obstoju posebne jezikovne skupnosti Slovencev ni bila posledica narodnostnega, temveč verskega koncepta, ki pravi, da vsak jezik slavi Boga.« (Štih v Geary, 2005: 231) K tej zvezi med protestantizmom in njegovi vlogi pri konstituciji modernih nacionalnih držav se še vrnemo.
kraljevske hiše na čelu Velike Britanije; druga pa seveda zato, ker je v imenu »državljanskih pravic in enakosti« nastopila proti eta-bliranemu monarhičnemu plemstvu in cerkvenim gospodom - in nemara nam lahko ravno slednja ob njenem izteku v jakobinsko diktaturo najzgovorneje pokaže, v čem je paradoks enačenja državljanstva z nacionalno pripadnostjo: »Seveda, tako revolucija kot nacionalizem sta svoja idealna načela mešala z realnimi in ozkogledimi interesi. Na Francoskem so ideje svobode in enakosti, uperjene proti absolutni oblasti, soobstajale z idejo etnične razlike, resentimenta, uperjenega proti tujcem. V času jakobinske diktature je oblast razpihovala sovraštvo proti Prusom, Avstrijcem in vsem Ne-francozom, ki so bili proti republiki, pa tudi proti francoskim državljanom, ki niso govorili francosko.« (Katunaric, 2003: 97)
Skratka, vzpostavitev tako nacionalne suverene države (se pravi naroda, suverenega na lastnem ozemlju) kot tudi vzpostavitev državljanskih pravic (ki temeljijo na svobodi in enakosti), imata enak izvor, isto izhodiščno točko (francoske in ameriške revolucije), vendar sta paradoksalno zoperstavljeni: če poenostavimo, nacionalna pripadnost je izključujoča kategorija, državljanstvo oz. državljanska enakost pa (vsaj načeloma) vključujoča, in vse kaže, da med enim in drugim vselej že prevladuje nacionalna pripadnost, skozi katero se definira državljanstvo.
4.
Jezik in nacionalna identiteta. Z našega vidika pa je pomembno predvsem to, da so se moderne nacije vzpostavile (med drugim) tudi na podlagi dvojne razlike, ki temelji na jeziku: po eni strani se je, če nadaljujemo z zgornjim primerom, francoski državljan razlikoval od nemškega po tem, da je pripadal Franciji (teritorialno omejeni enoti), bistveno določilo »francoskosti« pa je bila ravno francoščina oz. francoski jezik; po drugi strani pa je francoščina vse »francoske državljane« razcepila na tiste, ki govorijo francosko, in na tiste, ki govorijo kateri koli drugi, nefrancoski jezik, npr. nemščino, ne glede na državljanstvo. Tako v Franciji kot drugod po Evropi in svetu, kjer so se rojevale nacionalne države, nacionalizem ne bi bil mogoč, če ne bi obstajala ta »jezikovna razlika« (med nacionalnim jezikom in drugimi jeziki, prisotnimi na državno-teritorialno omejenem območju), ki preči paradoks med državljanstvom, dojetim kot »enakost državljanov« in »nacionalno pripadnostjo«.
Vlogo »nacionalnega jezika« pri definiranju »nacionalne pripadnosti« je precizno definiral P. J. Geary v delu Mit narodov, ko je poudaril vlogo »nemškega jezika« pri konstituiranju »germanstva« kot nacionalne kategorije, pri čemer je navedel naslednjo »časovno zanko« »Predhodniki nemškega nacionalizma, Johann Gottfried Herder in gottingenski zgodovinarji, so se prav tako sklicevali na mit, ki ga je posredoval Tacit, a predvsem v kontekstu lingvistične, kulturne enotnosti, ki ni niti predpostavljala niti zahtevala politične enotnosti.« (Geary, 2005: 26) »Časovna zanka« je v tem, da je, še preden je sploh obstajal »narod« ali »nacija«, »jezikovna enotnost« lahko služila kot podlaga, na kateri so po eni strani za naprej zgradili »politično enotnost«, po drugi pa za nazaj zgradili nacionalno enotnost tam in takrat, ko je sploh še ni bilo.9
Nemški »kulturni nacionalisti«, kakor jih imenuje Geary, so iskali »nemško enotnost in zgodovino«, vendar je »ta enotnost ostala povsem kulturna in ne politična«, kljub temu pa so »znotraj tega kulturnega nacionalizma vzniknili značilni elementi, ki so, če so bili politizirani, lahko postali grozljiva orodja politične mobilizacije«, ki so se porodila v napoleonski dobi skupaj s prusko-nem-škim političnim nacionalizmom (prim. Geary, 2005: 27-28)
Toda ta cilj, namreč politično poenotenje »nemške kulturne enotnosti«, je bil, morda navidezno paradoksalno, povsem prezrt s strani nemških knezov in meščanstva, še najbolj s strani nemških intelektualcev: »Številni nemški intelektualci s političnimi interesi so bili liberalci in so Napoleonove zmage pozdravili z optimizmom«10 - po drugi strani pa so ga nadvse podpirali in podžigali »Britanci, ki so na vzhodu poskušali zanetiti ljudski odpor zoper Francoze, s čimer bi se nadaljeval pritisk na Napoleona« (prim. Geary, 2005: 28-29). Ta cilj »političnega poenotenja Nemčije« naj bi bil dosežen v treh korakih: prvič, »z mobilizacijo zgodnejših kulturnih, nacionalističnih občutkov: s poudarjanjem skupnega jezika (in ne skupne religiozne ali politične tradicije, ki je dejansko povsem umanjkala)«; drugič, »s programom nacionalnega izobraževanja«; in tretjič, »s poudarjanjem pozicije državljana kot vezi med preteklostjo in prihodnostjo naroda« (prim. Geary, 2005: 29). Ključno vlogo pri tem »retroaktivnem ustvarjanju nemške zgodovine« je odigral ravno jezik, točneje »primerjalna indoevropska (ali indogermanska) filologija«.,11 katere posledica je bila, da je bilo »mogoče vednost o evropskih jezikih organizirati v interdisciplinarno in zgodovinsko niansirano disciplino« (Geary, 2005: 33). Metoda filologije, ki si je za cilj zadala poiskati »nem-škost« v preteklih germanskih jezikih, je bila pripravna, da se »izvozi« tudi drugam: »To dvojno orodje nemškega nacionalizma - teksti in filološke analize - pa ni ustvarilo samo nemške zgodovine, temveč posledično tudi vso zgodovino. Bilo je že pripravljen izvozni paket, ki je omogočil obdelavo katerega koli korpusa besedil v katerem koli jeziku.« (Geary, 2005: 35)
Zveza med jezikom in nacionalno identiteto se je, vsaj od neke točno določene zgodovinske točke naprej, samo še poglobila, vse do te mere, da se je s širitvijo te metode (in hkratnim širjenjem, ali, kot pravi Anderson, »izvozom« republikanskega koncepta državljanstva, kakor je vzniknil skozi francosko revolucijo) postopoma opustil koncept »državljanstva« in poudaril pomen »etnično-nacionalistične identifikacije«: »Posledično je bil pomen »državljana«, neodvisnega od katerega koli nacionalnega jezika ali kulture, opuščen na račun etnično-nacionali-stičnega. Filološka metoda je z identifikacijo ljudstev glede na njihov jezik povsod po Evropi porajala pogubne posledice.« (Geary, 2005: 36)
5.
Nacionalni jezik. Ni dovolj reči, da je »nacionalna pripadnost« določena ad negativum, se pravi, kot različna od drugih nacionalnih pripadnosti, temveč je treba pokazati, v čem sestoji ta njena negativiteta, kaj je njena »vsebina«, v čem se torej razlikuje od drugih nacionalnih pripadnosti.
Spomnimo se recimo znane zgodbe o dogodku, ko je Napoleon vkorakal v Jeno v noči, ko je Hegel pisal svojo Fenomeno-logijo duha. Znano je, da je Hegel Napoleona sprejel kot »duha sveta«, ki koraka v podobi francoskega generala, in da je francoske vojake sprejel tako, da jih je pozdravil v francoščini in jim natočil vina.
11 Filologija, za katero tu gre, je sicer izhajala iz klasične filologije (ki se je ukvarjala z grščino in latinščino), prelomna točka pa je leto 1786, ko angleški orientalist Sir William Jones opazi, da so »sanskrt, grščina in latinščina izšli iz skupnega vira ter da so bili gotski, keltski in staroperzijski jeziki po vsej verjetnosti del iste jezikovne družine« (prim. Geary, 2005: 32). Šele pozneje se je »indoevropska filologija« rodila v pravem pomenu besede, se pravi tako, da je postala »znanstvena«, namreč ko so Franz Bopp, Jakob Grimm in Rasmus Rask poprejšnje spekulacije »dokazali« tako, da so razvili natančne »metode za proučevanje jezika in jezikovnih sorodnosti ter ustvarili novo znanost indoevropske filologije« (Geary, 2005: 32).
12	Sovpadanje »nacionalne čistosti« z »jezikovno čistostjo« ima seveda svojo zgodovino, in čeravno ne smemo preteklih političnih skupnosti mešati z novodobnimi nacionalnimi političnimi skupnostmi, lahko določene analogije pokažejo, za kaj gre. Za prvi primer lahko vzamemo kar Grke,
ki so za barbare imeli vse, ki niso govorili grško, vse, ki so »brbljali«; se pravi definicija barbara kot tistega, ki ne govori grško oziroma katerega koli grškega dialekta (grščino ene izmed mestnih državic in njej sopripadajočih vasi-dežel). Drugi primer je Cicero, ki je, kot je znano, v obdobju rimskega imperija poskušal določeno strujo državnikov politično »diskvalificirati« na podlagi njihove retorike, ki da je bojda bila preveč pomešana z aziatskimi vplivi in je zatorej »kvarila čisto rimsko latinščino«. Toda ne prvi ne drugi primer nista zadovoljiva, če želimo pokazati značilnost diskvalifikatorne moči nacionalnega jezika, kar ne stara grščina ne rimska latinščina nista bili, če drugega ne zato, ker ni bilo grške ali rimske »nacije«.
13
Prav mogoče in tudi pogosto je, da se neki »tujec« privadi in izmojstri v domačem jeziku nacionalne države, v katero je bil prišel, ter da govori npr. slovenščino bolje kot večina Slovencev; v takem primeru se »diskvalifikacija« prenese na druge ravni, npr. na barvo kože, oči, itd., najpogosteje, če nadaljujemo s primerom Slovenije, na označevalno raven tega, kar se imenuje lastno ime: priimki na č so vedno »izdajajoči« in vedno priročen »argument« za izključevanje nekoga iz pojma »slovenstva«, čeravno ta nekdo govori odlično slovenščino, še boljšo od tistega, ki s »čistim« priimkom izvaja tovrstno izključevanje.
Ena izmed distinktivnih in posledično diskvalifikatornih potez vsake »nacionalne pripadnosti« je zagotovo »znanje nacionalnega jezika«, ki temelji na ideji o »jezikovni čistosti«12 (kar ni brez navezave na »rasno čistost«, čeravno enega in drugega ne gre mešati ne glede na to, da često hodita z roko v roki).
Ta »jezikovna distinktivna in diskvalifikatorna poteza«, ki razločuje npr. ne samo Francoza od Nemca, ampak tudi »pravega« Francoza od »nepravega«, se pravi francosko negovorečega (ali »slabo« govorečega) državljana Francije, je vezana na neko razsežnost, ki nima absolutno nikakršne zveze z »dejanskim znanjem jezika«,13 ampak se prej veže na to, kar je Anderson dejal o materinem jeziku: tako kot se »golo dejstvo biti rojen v neki nacionalni skupnosti« za pripadnike zamišljenih nacionalnih skupnosti kaže kot »zgodovinska nujnost, ki njega in pripadnike njegove iste nacionalne skupnosti zveže s svojo usodnostjo«, tako se tudi materni jezik kaže kot nekaj ravno tako »nujnega« in »usodnega«, do katerega se čuti »iracionalna privrženost«: »Morda je videti paradoks, da so objekti vseh privrženosti »zamišljeni« (...) Toda amor patrie se v tem smislu ne razlikuje od drugih privrženosti, v katerih je vedno prvina naklonjenega zamišljanja (...) Kar je ljubimcu oko - to navadno, običajno oko, s katerim se je rodil -, to je rodoljubu jezik - tisti, ki mu je zgodovina določila, da bo njegov materni jezik. Jezik, ki nas čaka v materinem naročju in od katerega se ločimo šele v smrti, ta jezik oživlja preteklosti, zamišlja tovarištva in sanja prihodnosti.« (Anderson, 1998: 172)
Anderson je v svoji študiji, ki nosi naslov Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma, prepričljivo pokazal, kako je tiskarski kapitalizem, kakor ga imenuje, skozi nastanek časopisa in romanov pripomogel h konstituciji, »zamišljanju« novodobnih skupnosti, ki so si nadele ime naroda. Toda zgodba o nastanku narodov ni brez svojih korenin in Anderson navaja primer »velikih sakralnih kultur« (krščanstvo in islam), ki so se konstituirale kot velikanske skupnosti predvsem na podlagi skupnega »svetega jezika«: »Velike sakralne kulture (...) so utelešale predstave o velikanskih skupnostih. Krščanstvo, islam (...) si je mogoče predstavljati zgolj s pomočjo svetega jezika in pisane besede« (Anderson, 1998: 21). Za primer poda islam, ki je obsegal (in obsega) večji del tega, kar se imenuje »arabski svet«, in ravno »lepa arabščina«, kot pravi Koran o jeziku, v katerem je napisan, je omogočil, da sta se Maguindanao in Berber v Meki lahko sporazumevala ne glede na različna jezika, ki sta ju ponavadi govorila.
Podobno je veljalo za latinščino, »sveti jezik« krščanstva, ki je bila še v srednjeveški zahodni Evropi ne le »tisti jezik, v katerem so poučevali, ampak tudi edini jezik, ki so ga poučevali« (Bloch v. Anderson, 1998: 27). Toda v nasprotju z islamom je v krščanskem svetu nastal obrat, ki je po Andersonu ključen za razumevanje nastanka novih »zamišljenih skupnosti« tipa nacije, obrat, ki je temeljil na »jezikovno-religiozni sekularizaciji«. Potem ko je Martin Luther pribil svoje znamenite teze na vrata cerkve v Wittenbergu in zahteval, »naj vsak bere Biblijo v svojem, domačem jeziku«, ter tudi podal zgled za to, tako da jo je sam prvi prevedel v nemščino, se je
»Nič ni temu ,združevanju' sorodnih domačih jezikov pomagalo bolj kot
protestantizem tesno povezal s tiskarskim kapitalizmom in posto- kapitalizem, ko je v mejah, ki jih določata vi	i-n- i i i i-vi i , j j- ■ ■ slovnica in skladnja, omogočal mehansko
poma začel premagovati Rimskokatoliško cerkev, to dedinjo rim-
reprodukcijo tiskanih jezikov, sposobnih skega imperija: »V tej »titanski bitki za človekovega duha« je hI preživetja na trgu.« (Anderson, 1998: 54) protestantizem vedno v boljšem položaju - prav zato, ker je znal izrabiti vse obsežnejši kapitalistični trg tiska v domačih jezikih, medtem ko je protireformacija branila citadelo latinščine« (Anderson, 1998: 50).
Toda nadomestitev latinščine z domačimi jeziki ne bi bila mogoča samo zaradi protestantizma, prej nasprotno, protestantizem je bil mogoč ravno zato, ker so že obstajale monarhično-aristokrat-ske fevdalne upravne enote, ki so, kot pravi Anderson, predvsem na pobudo »trdnih vladarjev z absolutističnimi ambicijami« izvajale upravno centralizacijo, s katero se je začelo tudi postopno »združevanje sorodnih domačih jezikov« v en sam »upravni jezik«: »Oblikovanje domačih jezikov zaradi upravnih namenov je prehitelo tako tisk kot tudi verske prevrate 16. stoletja, zato moramo v njem (vsaj na samem začetku) videti samostojni dejavnik erozije zamišljene sakralne skupnosti«, pri čemer je bistveno to, da »ne pozabimo, da gre ves čas za ,državne' in ne za ,nacionalne' jezike« (Anderson, 1998: 51). To poenotenje »sorodnih domačih jezikov« v »upravni jezik« lahko torej vidimo kot podlago za poznejši nastanek nacionalnega jezika, ne pa že za sam nacionalni jezik: bistveni dejavnik »zamišljanja novih skupnosti«, nacij, pa je bila »delno nehotena, a eksplozivna interakcija med produkcijskim sistemom in produkcijskimi razmerji (kapitalizmom), tehnologijo komunikacij (tiskom) in neogibno različnostjo človeških jezikov« (Anderson, 1998: 53).
Šele »tiskarski kapitalizem« v kombinaciji z »upravno centralizacijo« je po Andersonu omogočil, da so nastale »nove zamišljene skupnosti«, ki so temeljile na »nacionalnem jeziku«. Ce dolgo in zapleteno zgodbo, ki se od konstitucije te ali one nacije razlikuje, poenostavimo, v tem procesu konstitucije nacionalnega jezika ni šlo za preprosto »izbiro nacionalnega jezika«, temveč za »postopen, nezaveden, pragmatičen in celo naključju prepuščen proces«, kjer je tiskarski kapitalizem hodil z roko v roki s procesom upravne centralizacije: po eni strani je tisk zagrabil možnost tiskanja v različnih jezikih, po drugi strani pa spet ni mogel tiskati v vseh jezikih, tako da se je moral opreti na bolj ali manj »spontano« poenotenje »sorodnih domačih jezikov«, če je želel optimizirati preprost račun stroški/dobiček, na katerem navsezadnje temelji vsak kapitalizem.14
Ob tem je treba skupaj z Andersonom pripomniti, da tega procesa ni mogoče enačiti s »tisto splošno prvino nacionalističnih ideologij, ki poudarja prvinsko usojenost določenih jezikov in njihovo povezanost z določenimi kosi ozemelj. Kar je bistveno, je potemtakem vzajemno učinkovanje usojenosti, tehnologije in kapitalizma« (Anderson, 1998: 53). Vloga tiskanih jezikov je bila za nastanek novodobnih zamišljenih skupnosti potemtakem odločajoča, kar Anderson strni v tri točke (prim. Anderson, 1998: 54-55): prvič, tiskani jeziki so ustvarili »unificirana polja izmenjave in komunikacije - niže od latinščine, a više od domačih jezikov«; drugič, »tiskarski kapitalizem je jeziku dodelil novo trdnost, kar je sčasoma pripomoglo k nastanku tiste podobe starodavnosti, ki je ključni del subjektivne predstave o narodu«; in tretjič, »tiskarski kapitalizem je oblikoval jezike oblasti, ki so bili drugačni od nekdanjih upravnih jezikov«.
»Neizogibno je bilo, da so bili nekateri dialekti določenemu tiskanemu jeziku ,bliže' in so zato v njegovi končni obliki prevladujoči« - in ravno iz te, tretje točke je razvidno, da se vse do danes nacionalizem producira in reproducira predvsem na podlagi tega, kar se imenuje »nacionalni jezik«: po eni strani s tem, da se razlikuje od drugih nacionalnih jezikov, po drugi strani pa s tem, da se razlikuje od tega, kar se imenujejo dialekt, ki je vselej že dialekt nekega točno določenega nacionalnega jezika, ki ni (če parafrazirajoče prehitim, kar sledi) nič drugega kot »dialekt, razglašen za nedialekt«.
Regionalni in vladajoči akcent. Dolar v svoji knjigi O glasu izpostavi tri moduse glasu v vsakdanji rabi govorice, kjer dimenzija glasu qua glasu trči ob pomen, ob funkcijo govorice kot diskurzivne prakse prenosa pomena; te tri dimenzije so intonacija, barva glasu in akcent govorca - za ponazoritev naše poante se bomo osredotočili na slednje.
Čeravno naj bi bil akcent zgolj »dodatek«, nekaj, kar »zveni zraven«, neki »sozven, prizven, sozvok«, kljub temu preusmerja pozornost na glas in odvrača od pretoka pomena, kar naj bi bila primarna funkcija govorjenja. »Toda akcent, regionalni akcent, je nekaj, s čimer je mogoče zlahka priti na kraj: ni ga težko lingvistično opisati in kodificirati, saj konec koncev ni nič drugega kot norma, ki se razlikuje od vladajoče norme. Samo to je tisto, kar ga dela za akcent in kar povzroča motnjo, kar ga spravlja v bližino petja, toda opisati ga je mogoče na enak način kot vladajočo normo. Vladajoča norma pač ni nič drugega kot akcent, ki je bil razglašen za ne-akcent, v gesti, ki vselej nosi s seboj težke socialne in politične konotacije.« (Dolar, 2003: 30)
Vzemimo preprost primer: risanka za otroke Avtomobili v vsej svoji otroškosti kaže ravno na neko politično in socialno hierarhijo, ki se reproducira skozi jezik: v slovenščino sinhronizirani verziji je jezik glavnega lika kajpak ljubljanščina (jezik »slovenske prestolnice«), vsi drugi liki pa govorijo slovenske regionalne akcente, skozi katere so reproducirani najrazličnejši stereotipi, ki jih tukaj ne nameravam podrobneje obravnavati; z našega vidika je pomembno to, da je mogoče: prvič, na podlagi akcenta definirati (regionalno) pripadnost; in drugič, da je jezik, ki ga govori glavni lik, »ljubljanščina«, se pravi »jezik metropole«, »glavnega mesta« (glavni lik = glavni akcent); in tretjič, kar je najbolj spregledljivo, da je jezik napovedovalca, ki spremlja tekmo, jezik, ki se imenuje »knjižni« in ki je okarakteriziran ravno s tem, da »nima akcenta«, da je »ne-akcent«.
»,Knjižni jezik', ta na pogled nevtralna beseda, je vselej v nadvse tesni zvezi s pojmi, kot so ,vladajoči razred' in ,vladajoča ideologija', prav v svoji navidezni nevtralnosti nosi s seboj pečat socialne in politične zgodovine.« (Dolar, 2003: 30) Opomba 6 v poglavju Lingvistika glasu pa poda zgovoren primer: »Zamislimo si, da bi napovedovalec na nacionalni televiziji v Dnevniku bral vesti z močnim prekmurskim akcentom. Stvar bi zvenela absurdno in komično, ker država, po definiciji, nima akcenta. Njen uradni glas je glas brez akcenta« (prim. Dolar, 2003: 31).
Da vidimo, kako ta mehanizem jezikovnega izključevanja deluje, zadostuje, če vzamemo primer, kako neka določena govorica »manjšine« deluje nevzdržno komično že samo zato, ker je, kakršna je: lik Fate v slovenski »uspešnici« Naša mala klinika večji del svoje komične učinkovitosti dolguje zagotovo svojemu »južnjaškemu« akcentu, načinu govora, ki izvablja nevzdržen smeh. Toda smeh, vsaj v tem primeru, ko je izvabljen s strani akcenta govorca, ni samo, freudovsko rečeno, simptom nezavednega quo nezavednega, ampak simptom nezavednega, »strukturiranega kot nacionalni jezik«.
7.
Nasilje jezika. Jezik, govor in dialog na eni strani se ponavadi strogo ločujejo od nasilja na drugi strani, ki da mu je bojda nekaj kar najbolj različnega in tujega. Če se pogovarjamo, smo v dialogu, privolimo predvsem v to, da vsakršno morebitno nasilje suspendiramo: s tega vidika je jezik izrazito na strani nenasilja. Še več, zdi se, da se jezik definira ravno skozi svoj nenasilni značaj in da je človek ravno po tem človek, da govori, da je torej zmožen zamenjati nasilje za diskurz.
Žižek je v svoji knjigi Nasilje podal primer obsežnih demonstracij v arabskih deželah zoper karikature preroka Mohameda, ki so bile objavljene v danskem časopisu Jyllands-Posten, in na tem primeru poskusil pokazati, v čem je nasilje jezika (prim. Žižek, 2007: 54): dejstvo, da velika večina protestnikov karikatur sploh ni videla, ampak jih je užalila že sama vednost, da so iz preroka naredili karikature, Žižek interpretira kot enega »manj atraktivnih vidikov globalizacije: »globalna informacijska vas« je pogoj dejstva, da je nekaj, kar je bilo objavljeno v nekem obskurnem danskem dnevniku, izzvalo tako nasilne nemire v oddaljenih muslimanskih deželah - kakor da bi bili Danska in Sirija (...) bližnji, sosedski deželi« (Žižek, 2007: 54-55). Na tem mestu se Žižek strinja s tistimi, ki so po zgledu Saidovega koncepta »orientalizma« predlagali koncept »okcidentalizem«: »Muslimani niso reagirali na karikature kot take; reagirali so na kompleksno figuro/podobo »Zahoda«, ki so jo kot držo zaznale izza karikatur.« (Žižek, 2007: 55) Muslimani na Vzhodu torej niso reagirali na »konkretno podobo« karikatur, ampak na »golo sporočilo«, da so bile te karikature narejene, še več, da so jih naredili Zahodnjaki. Sporočilo, ki je skozi internetne avtoceste pripotovalo na tisoče kilometrov, je prispelo do svojega naslovnika in se vrnilo v svoji sprevrženi obliki, v obliki nasilnih protestov, kjer so se zažigale zastave, uničevala veleposlaništva itd.
Nasilje je bilo »izzvano«, »sproducirano« po eni strani s pomočjo golega dejstva večje komunikacije (»globalna vas«) -, po drugi strani pa predvsem na podlagi zgoščene mreže figur/podob, ki delujejo in kot mreža prepletajo percepcijo, ki teče od Zahoda na Vzhod in narobe; ali, če zadevo reduciramo na poanto, za katero gre: »ne smemo pozabiti, da je ta kondenzacija jezikovno dejstvo, dejstvo konstituiranja in uveljavljanja določenega simbolnega polja« (Žižek, 2007: 56). Zadevo seveda lahko tudi obrnemo in pokažemo, kako ta isti vidik jezika pripomore k bistveno bolj amplificiranim oblikam nasilja: ameriške vojne proti Afganistanu in Iraku ne bi bilo mogoče »legitimirati« v očeh ameriške in evropske javnosti, če se ne bi ves diskurz o »terorizmu« mogel opreti na kompleksne mreže figur/podob o Vzhodu, ki jih je Said analiziral in tematiziral s svojim konceptom »orientalizma«: »vojna proti terorju« navsezadnje temelji in pade na tovrstni mreži podob, ki jih je Zahod stkal o Vzhodu, in šele od tod črpa svojo »legitimnost«, prav tako kot črpajo svojo »legitimnost« protesti na Vzhodu, ki so bili narejeni proti danskim karikaturam preroka Mohameda. Še enkrat: vprašanje »legitimacije nasilja« je predvsem vprašanje tesne zveze matrice podob (orientalizma, okcidentalizma in konec koncev tega, za kar tu gre, evroorientalizma) in diskurza, ki svojo »legitimiteto« črpa iz teh podob ter jih obenem tudi »potrjuje«; nasilje je s tega vidika šele »tercialno«, je rezultat, produkt mreže podob, ki so bile aktualizirane skozi diskurz. Toda ta »tercialnost« nasilja nikakor ne pomeni, da je nasilje postransko: ko se enkrat sproži veriga nasilja, ko je enkrat nasilje aktualizirano, se zdi, kot da je povratek malodane nemogoč: vsakršen dialog tu odpove, diskurz je proti bučnemu nasilju nem.
Toda razmerje med diskurzom in nasiljem ni samo »zunanje«, v smislu, da »diskurz proizvaja nasilje«, ampak tudi »notranje«, v smislu, da se tudi samega diskurza drži neka vrsta nasilja; ta vidik jezika Žižek tematizira najprej skozi Hegla, nato pa še skozi Lacana: »Kot je vedel povedati že Hegel: sami simbolizaciji reči je lastno neko nasilje, ki hkrati pomeni njeno mortifikacijo; to nasilje deluje na raznoterih ravneh. Jezik poenostavi označeno reč, jo reducira na ,unarno potezo'; jezik reč razkosa, uniči njeno organsko enotnost in njene dele in lastnosti obravnava kot avtonomne; reč vključi v polje pomena, ki ji je povsem zunanje.« (Žižek, 2007: 57) Torej ne samo,
da »nasilje uničuje možnost dialoga«, da »nasilje uničuje jezik«, tudi sam jezik ima potencialno ta naboj nasilja v sebi, da uniči reč. Podobno velja za človeško situacijo, kjer na drugi strani ne stoji reč, ampak sogovornik.
»Za Lacana (ali vsaj za njegovo teorijo štirih diskurzov, ki jo je razvil v poznih šestdesetih) človeška komunikacija v njeni najosnovnejši, konstitutivni razsežnosti ne vključuje prostora egalitarne intersubjektivnosti, ni ,uravnove-šena', participantov ne postavlja v simetrične relacije vzajemne odgovornosti, kjer bi vsi morali slediti enakim pravilom in svoje težnje upravičevati z argumenti. Prav nasprotno: Lacan s svojim konceptom diskurza gospodarja kot prve (inavguralne, konstitutivne) oblike diskurza meri na to, da je vsak konkreten, ,realno obstoječi' prostor diskurzivnosti v končni fazi utemeljen na nasilni gesti vsiljenja označevalca - gospodarja, ki je stricto sensu ,iracionalen'.« (Žižek, 2007: 57)
To predvsem pomeni, da nasilje, ali kar je pred njim, verbalno nasilje, ni nasprotje ali devi-acija od neke »izvorno čiste« situacije dialoga, ampak, ravno narobe, »da verbalno nasilje ni sekundarno popačenje, pač pa ultimativni kraj vsakega specifično človeškega nasilja. Vzemimo antisemitske pogrome (ali, splošneje, rasistično nasilje)« (Žižek, 2007: 62). Pri antisemitizmu se rasizem ne napaja iz konkretnega, dejanskega srečanja z Židom, ampak iz preddetermini-rane matrice, ki oblikuje kompleksno podobo/figuro »Žida«, zaradi katere se »dejanski« Žid prikazuje izključno skozi podobo »podobe/figure« Žida, ki je, konec koncev, produkt jezikovne simbolizacije: »Realnost sama (...) ni nikoli neznosna: takšno jo dela jezik, njena simbolizaci-ja« (Žižek, 2007: 62).
8.
Jezik evroorientalizma. V čem sestoji moderni rasizem? Izmed številnih elementov predvsem v kompleksnem sistemu figur/podob, v reprezentacijskih mrežah in matricah, ki so naravnane okoli nekega »mi« proti nekemu »oni« (konstitucija skupine »mi« skozi konstrukcijo »drugega«), v drugi vrsti pa v diskurzu, ki to matrico podob z vsakokratnim govorom reproducira; še točneje, ne samo da ga potrjuje, aktualizira, ampak ga s svojim početjem tudi proizvaja. Pri tem je seveda relevantno, ali je diskurz »eksplicitno« ali »prikrito« rasističen, toda z vidika samega jezika, ki se vselej že vpenja v matriko razlik glede na dan nacionalni jezik, zadostuje, da samo govori in že producira »jezikovni rasizem«. Že samo s tem, da je, se pravi, da govori, proizvaja in reproducira matriko razlik, na katerih moderni rasizem, vezan na novodoben pojav nacionalizma, temelji.
Govor kot aktualizacija nekega določenega jezika vselej že producira to razliko, ki je v svojem temelju rasistična: vsakršen govor, naj bo tak ali onak, je v današnji situaciji dojet kot del nekega širšega jezika, ki je pravilom nacionalni jezik - če je izrečen, govorjen v nekem prostoru, kjer ni »nacionalni jezik«, ampak »jezik manjšine«, se razlikuje kot »odklon od norme«, kjer niti ni potrebno, da je zasmehovan ali celo ponižan: dovolj je že, da je zaznan kot od norme različen.
Toda rasizem, najsi bo tako blizu nacionalizmu, ni ekskluzivno njegova domena: mogoče ga je konstituirati in aktualizirati na podlagi vsakokratnega »mi« proti nekemu »oni«, in ravno evro-orientalizem, kot kombinacija evrocentrizma in evronacionalizma, pokaže, za kaj gre. Angleščina kot »vladajoči jezik« v EU ima tako vse karakteristike »nacionalnega jezika«, ki se pretvarja, da ni »nacionalni jezik«; rečeno še drugače, angleščina kot »evropski« common ¡anguage je nacionalni jezik, ki je bil razglašen za ne-nacionalni jezik. Ce je angleščina prevladujoča glede na druge
THE MAN IN TKE HIGH CASTLE
If jco were shocked by FAIL SAFE and SEVEN DAYS IN MAY, this nerd wit fnake your fair stand on end
»evropske nacionalne jezike« (nacionalne jezike držav članic EU), pa lahko vsakokratni »evropski nacionalni jezik« potencialno postane tovrstna »norma« v razmerju do drugih nacionalnih jezikov, katerih države niso članice EU, še zlasti pa tistih, ki so na neposredni meji z EU.
Prostor širjenja EU je malodane določen oziroma omejen z geopolitičnim kontekstom, ki strašljivo spominja na situacijo iz časa hladne vojne oziroma iz časa, ko je bila Evropa razdeljena z »železno zaveso«. Čeravno je ta zavesa padla skupaj z berlinskim zidom, se danes ponovno vzpostavlja in postopoma premika, širi korak za korakom, s katerim poteka širjenje EU, tako da jo je mogoče konec koncev malodane natančno locirati na točki schengenske meje. Kar je bila včasih »železna zavesa«, to je danes »schengen«, in evroorientalizem je miselni koncept, ki nam pomaga misliti ravno to razliko s starimi nacionalističnimi in ideološkimi delitvami in obenem kontinuiteto teh delitev, ki vztrajajo v podobi vedno novih »mi« proti vedno novim »oni«: »mi«, to smo tisti, ki govorimo »angleško« z »evropskim akcentom«, »oni«, to so tisti, ki govorijo »angleško« z neevropskim akcentom. Tako evroorientalizem konec koncev govori govorico likov, ki jih v holivudskih filmih često upodablja Rade Šerbedžija: jezik je »angleški«, naglas »neevropski«.
Literatura
ANDERSON, B. (1998): Zamišljene skupnosti. Ljubljana, Studia Humanitatis.
ARENDT, H. (1996): Vita Activa. Ljubljana, Krtina.
ARENDT, H. (2006): Between Past and Future. London, Penguin Books ltd.
DOLAR, M. (2003): O glasu. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo.
GEARY, P. J. (2005): Mit narodov. Ljubljana, Studia Humanitatis.
KATUNARIC, V. (2003): Sporna Zajednica-novije teorije o naciji i nacionalizmu. Zagreb,
Hrvaško sociološko društvo. SAID, E. (1996): Orientalizem. Ljubljana, Studia Humanitatis. VELIKONJA, M. (2005): Evroza. Ljubljana, Mirovni inštitut. ŽIŽEK, S. (2007): Nasilje. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo.