366
Drevo na meji.
Pogosto se pripeti, da kakošno pitovno ali drugo drevo služi posestvom za mejnik. Dotično drevo stoji ali na konci meje ali tam, kjer jih več mej skupaj sega. Praktični so takošni mejniki zaradi tega, ker so od daleč vidni, se ne dajo prestaviti, kakor kamni in količi. Morali bi toraj takošni mejniki všečni biti vsem sosedom. Žalibog, da to dostikrat niso, ampak še le povod in vzrok mnogovrstnim tožbam, to pa ne zavoljo meje, ampak zavoljo drevesa pa njegovega sadja. Čestokrat so takošni prepiri zelo odveč in nepotrebni, kajti občni državljanski zakonik govori tukaj o lastništvu in jija porabi jako razločno in jasno:
§. 421. „Čegavo je drevo, to se ne določuje po koreninah, ki segajo v sosedovo zemljo, ampak po deblu, ki je vzrastlo iz korenin. Stoji drevo na meji večih posestev, je ono lastno vsem dotičnim posestnikom vzajemno."
§. 422. „Vsak posestnik sme korenine tujega drevesa iz svoje zemlje izruvati in na njegovo posestvo viseče veje posekati ali drugače porabiti."
Bodi pa navedeno, da rimsko pravo razsojuje lastništvo pri drevesih po njihovih koreninah, ker drevo jemlje po svojih koreninah živeža iz tal. Avstrijsko pravo razsojuje zelo drugače ter se drži določeb, ki so uže leta 1679 dobile postavno veljavo. Ono jemlje ozir pred  vsem na  deblo.   Bržčas se je tako zauka-
367
zalo, ker tukaj ni treba zemlje odgrebati, pa ne korenin odkapati, kedar se pravda, čegavo je drevo, vsaj bilo bi mogoče, da bi po takem izkopavanji drevo samo zamorili.
Kedar drevo res na meji stoji, tedaj je ono vzajemna last vseh sosedov, vsak ima enako pravico do njega. Dokler so sosedi porazumljeni med seboj, storijo z drevesom, kar hočejo. Če se pa sprejo, nima nobeden izključljive pravice do drevesa tako, da bi smel sosedu škodovati.
Drugače je tam, kjer stoji drevo tik meje, pa čez njo korenine poganja v sosedno zemljo ali samo nekaj vejic tje visi. Korenine srkajo živeža iz tujih tal ter škodujejo zlasti vrtnarjem.
Sosedova drevesa, zelišča; sočivje, cvetlice itd. dobivajo vsled teofa manje ali nič jim namenjene hrane; na sosedovo zemljo viseče veje delajo preveč sence ali prevajajo tje premnogo dežnice. V teh slučajih pomaga državljanski zakonik vsem, kateri se ga znajo in hočejo poslužiti. Korenine zamore vsak sosed iz zemlje izruvati, če mu tega morebiti logarska postava ne za-branjuje. Kakor daleč sega njegovo zemljišče, sme tujih dreves korenine izruvati, posekati, sežgati ali bodi kakorkoli odstraniti. Nič ne dene, če se tudi sosedovo drevo posuši.
Čez mejo viseče veje sme sosed posekati, les za-se vzeti ali sploh na vsakojaki načm porabiti, na priliko listje pograbiti, posamezne vejice posekati za steljo (pri igličjih), storže, seme, sad pobrati, kolikor ga tje pade, perilo na sušenje obešati itd. V vseh navedenih slučajih sosed ne more ugovarjati, in s tožbami ničesar ne opravi. Le debla se ne sme lotiti sosed. Do tega nima pravice, izvzemši slučaj, kedar deblo čez mejo visi. Tukaj sme, kakor razlaga dr. Moric Stuben-rauch, sosed z deblom ravnati, kakor z vejami, prav za prav oi pa najbolj kazalo celo drevo pripoznavati kot vzajemno last obeh posestnikov. Nima pa sosed do debla nobene pravice, kedar vihar drevo izruje ter na njegovo zemljo vrže; tudi sad sme lastnik tirjati nazaj, ki ni pal z vej čez mejo visečih na sosedovo zemljo, ampak drugače bil tje zanesen.
Kdor vsebino navedenih dveh paragrafov pozna in sicer tudi ni noben prepirljivec, ta bode zaradi dreves na meji stoječih gotovo v miru živel s sosedom svojim. Lepa pa je in starodavna šega ob svečanih prilikah drevesa v spomin zasajati zlasti ob mejah;, naj se ohrani.                                  „Gosp. Glasnik."