Krvavi poljubi
STARA    Ljudje, ki ti očitajo romantičnost TIBETANSKA        :   otroškost MODROST        ln otroSKOSt so mrtve sence,
ki so zapustile pot
v obljubljeno deželo.
Posejani so
ob cvetlični poti kot obcestni kamni,
da ti merijo že prehojeno pot. A ne boj se,
saj jih je vse manj čim bliže
dišečemu vrtu prihajaš!
Jožef Ropoša
620
621
Krvavi poljubi
Solza pride sama
in se usede na veko
spodviha krilce
skoči s padalom obrvi
in leti
po zaletišču nosu
drsi
na mizici obstane
štrbunkne
po poljubih hiti
Med je lipa
cvete diši zvečer
na kolesu otrok
se vrača z njive
obrnjena zemlja
kipi s svetilke grad
Ljubljane posejane s temo
drvijo mušice svetlobe
pokajo v čelo
hitečo streho lipovih krošenj
zrcalijo zelene oči
v nosnicah vonj mokrega makadama
v srcu spomin
rjave luže
zadaj mama
nekega maja maja
Tiho tiho ga ustavi
zahrzaj nežno ob oknu postelja
s toplim mlekom si roke napolni
stisni se stisni ovoj
pomagaj lebdeti peči
v noči podaljšane jeseni
ti gosti debeli zrak
hlapljivi ženski tlak
otrok pobočja zverinjakov
tolkalo cvetlic cvetlic
622                                                                                                                        Jožef Ropoša
nežno nalahno tiho telo napolni mrak visoko je modro nebo daleč je do kopalcev vina še malo še neskončno nežno in že si tu - in že si tam pritiska spanec zadnji pogled
*
LJUBEZEN    ti si ženska breztelesna ti si ženska sanja ti si ženska pesem
iz kamna kras iz moškega ženska iz vrtnice duh
po zlatu
po skrivnem nasmehu
po dežju
vem kdaj bo prišla svetloba vem kako se boš pojavila vem te ližem te
VINJETE    Vsekakor pa sem nov
jok oklane ženske na stopnišču duh zemlje ki prihaja mož z mečem v roki
*
V mraku popoldneva bobneče kaplje aprila v stekleni časi soba hijacint
623
Krvavi poljubi
In ko se mi zvečer strga,
vedi:
dopoldne sem nesel polno košaro cvetja,
sredi trga,
med ljudmi.
Ličinka se kobaca v kristalni luži
kakšen užitek umiti se v sveži vodi zdrgniti s sebe zveri spomina
*
Ulična svetilka
ujeta v dolge lase drevesa
je obraz je ženska
starci pravijo da diši po snegu
zunaj pa še kar naprej nemarno lije dež
dlesk se uvije v tvoje prsi in izkleše Madono z Jezusom
in ti si dlesk
Mislim na Marjano, ki sem ji obljubil obisk pred dvema tednoma. Nisem je obiskal . . . Ona je pesnica in je zaljubljena v vsakega. Ona je nesrečna in trpi . . . lahko bi šel k njej
Vzela si me iz omare . . .
tam nisem doma
belo razpenjeno morje . . .
624
Jožef Ropoša
Ne reci, da me ni.
Kdo pa je potem veter tvoj
in sonce, ko ga ni.
Vse je. Vsi smo.
Bili smo. Bomo. Smo.
Nikoli nikogar ni bilo. Nikogar ni.
Nič ne obstaja na poti od pekla do raja.
Milan Štante