mbra 1896. — C 'wi 50 kr.
pičev l gld. 40 kr.
UCA
m
za
D I




|MM
^ Sa l
i %
« i
j Ki
i
g
11
!K
|i f
| K
Ustanovila:
„Zaveza slovenskih učiteljskih društev"
izdajatelj in odgovorili urednik M Babršeek.
domačem krogu.
Sbirka pesmij in povestij za mladino
<-Jpen-->
Izvirno spisal aH na podlagi lirvaškil^ italijanskih
in nemških izvirnikov
priredil
JANKO LEBAH,
nadučitelj na Trebelnem pri Mokronogu.
V GORICI.
Tiska in zalaga »Goriška Tiskarna" A. Gabršček.
181)6.
—
"Lfiftl
Snopič 22-23.
— V Gorici, 31. novembra 1896. —
Cena 50 kr.
Cena naročnikom za 12 snopičev:
2 g-ld. 40 kr.
injižnica za mladino.
USTANOVILA „ZAVEZA SLOVENSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV"
Izdajatelj in odgovorni urednik
Andrej Gabršček.
Izhaja zadnji dan vsakega meseca v trdo vezanih
snopičih, obsežnih povprečno po 6 pol.
V GORICI.
Tisk in aal. ,.Goriška tiskarna" A. Gabršček.
1896.
^ J//.
ZBIRKA
pesmij in povestij za mladino
/N
Izvirno spisal
ali na podlagi hrvaških, italijanskih in nemških izvirnikov
priredil
Janko Leban,
nadučitelj na Trebnem pri Mokronogu.
V GORICI.
Tisk. in zal. ,,Goriška tiskarna" A. Gabrsček.
1896.
M V X
(f
i
I
5205i '
V"
JL) -
a
>]
1
Oaz mlad sem učenec,
Le meter vis6k;
A vendar smem reči,
Da vrl sem otrok!
Saj sam se oblačim,
Umivam se sam,
In v šoli naloge
Najbolje jaz znam!
Ko k jedi prisedem,
Zahvalim Boga,
Ki jesti in piti
Do sita*) mi da.
*) D o s i t a = do sitega. (Stara, posnemanja vredna
>lika, kakor n. pr. do dobra (namesto: do dobrega); do
a 1 a (nam. do malega) itd.
Očeta in mater
Jaz ljubim gorko
Ter slušam ju vedno
Spoštljivo, lepo!
Ko pride pa večer,
Molitev zvršim
Ter v posteljci svoji
Presladko zaspim.
Jaz mlad sem učenec,
Le meter visok!
Recite: li nisem
Res priden otrok? —
4or\a in prepelica.
(Hrvatski spisal: Josip Milakovic).
Na desni obali Save, nedaleč od Z.,
stoji lep gosposki dvorec. Od vseh stranij
ga okrožuje visoko drevje; za njim se vrste
rodovitna polja, livade in pašniki.
Mala Zorka, gospodarjeva hči, je lepa
deklica. A ni samo lepa, nego tudi dobra.
Vsakomur se na prvi hip prikupi vsled
svojih modrih očij in zaradi svojega pri-
jaznega vedenja. Zorka je dobra vsakomur.
Velikokrat pride pred domači dvorec seljak,
ki išče gospodarja. Proti njemu se takoj
izpusti domači pes, da bi ga ugriznil. A
— 8 —
Zorka? Ona steče k psu, ki jo pozna, ter
ga umiri.
Ko dojde berač v grad, gledajo posli,
da ga odpravijo. To se zdi Zorki vselej
prav žalostno. Zato je premišljevala, kako
bi pomagala takim revežem. Pri obedu ji
vselej ostane nekaj kruha ali česa drugega.
Ta jedila spravlja v omarico, da jih deli
med siromake. Nekdaj jo mati vpraša, čemu
hrani te ostanke? Ko izve, kaj dela Zorka
ž njimi, pogladi jo po licu ter reče: «Prav
tako, zlata moja hčerica! Ti si dobro in
ljubeznivo dete!» —
Zorka se najraji izprehaja po polju,
kjer rastejo cvetlice in pevajo ptičice.
Mati jo oblači vselej prav snažno.
Njena obleka je modre barve in kratkih ro-
kavov. Na glavici pa ji stoji širokokrajen
klobuk. Človek bi mislil, da vidi angelja,
ko jo opazuje, šetajočo se po polju. Naj-
raji zahaja na stezico, kjer posluša glas
neke ptice, ki se skriva v žitu. Ptica se
glasi: «pet pedi, pet pedi!»
— 9 —
Zdi se, kakor da bi ptica vedela, kdaj
prihaja Zorka, kajti vselej se tačas oglasi:
«pet pedi, pet pedi!» —
Zorki pa se ti glasi zdijo neizrečno
mili, da-si niso podobni pravemu petju.
Vselej jih posluša prav rada.
Tako zahaja vsako jutro na ono mesto,
kjer se oglaša nepoznana ptica.
*
❖ *
Poletno jutro je . . . Solnce razsvetljuje
biserno roso po travi in po cvetju . . .
Zorka že rano vstane ter ide na vrt. Zdajci
sliši pred dvorom lajanje psov. Pohiti tja
in opazi očeta v lovski opravi, ki se uprav
odpravlja z drugimi lovci na lov.
—	Kam odhajaš, oče? — povpraša Zorka.
—	Na lov, mila hčerkica!
—	A kaj boš delal na lovu? nada-
ljuje nedolžna deklica, in glas jej bojazljivo
vztrepeče.
—	Streljali bodemo ptice, katere ti
potem donesemo.
— 10
—	Ah, oče, nikar ne ubij te moje
ptice!
Zorka plaho vzdihne.
—	Katere ptice? povpraša oče, kate-
rega je iznenadilo to povpraševanje deklice,
njegove jedinice.
—	Tam-le v polju! — — pokaže s
prstom Zorka.
Oče se nasmeje svojim tovarišem, za
nekoliko časa jih pusti, prime deklico za
roko ter ji reče, naj mu pokaže, kje je
tista ptica.
Zorka odvede očela na ono mesto, kjer
je vsak dan poslušala glas: «pet pedi, pet
pedi!»
Za njima je stopal tudi gospodarjev
veliki lovski pes. Žival privzdigne ušesa ter
prične neprestano nekaj vohati. Naglo se
zaleti v klasje.
—	Joj, oče, pes! . . . Moja ptica! . . .
zakliče deklica; a bilo je prekasno .. . Oče
psa ni mogel ustaviti. Pes je zavohal ptico,
brzo jo zagrabil za vrat in prinesel pred
— 11 —
gospodarja. Zastonj je gospodar klical psu,
naj izpusti ptico. Držal jo je v gobcu tako
čvrsto, da se ji je kri cedila iz vratu . . .
—	Moja ptičica, moja ptičica! ... je
kričala Zorka in plakala. Ko je oče vzel
psu ptico iz ust, je bila že mrtva . . .
Žalostna Zorka se ni mogla utolažiti.
Oče ji obljubi, da ji prinese še lepših ptic.
A deklica je vendar v ednomer vzdihovala:
«Moja uboga, moja mila ptičica!» . . .
Pes se je hotel zopet vrniti na isto
mesto. A oče mu to zabrani ter sam steče
tja, od koder je pes prinesel ptico.
—	Zorka, Zorka! — pokliče oče hčerko.
Pojdi sem!
Deklica pohiti tja. In kaj zagleda? Na
zemlji, sredi klasja, je bilo gnezdo, v njem
pa male ptičice, na pol še gole. Zorki jame
živahneje tolči srce. Sklone se k ptičicam
ter jih prične božati. *
—	Ptičice, moje uboge ptičice! je
govorila med solzami, nekoliko veselja
— 12 —
nekoliko žalosti... Ve ste izgubile mamico;
no, odslej bodem jaz skrbela za vas!
Očetu zarose oči, tako je bil ganjen
ob tem prizoru. Hitro steče domov ter od-
vede psa seboj. Tam naroči poslom, naj
pazijo na ptice, dokler ne odrastejo.
Zorka je večkrat na dan obiskovala
ptice ter siroticam donašala hrane. Bila jim
je prava tovarišica, milosrčna mati! Vsak
dan se je blizu tam izprehajala ter pazila,
da ne bi došel pes, pa da bi ptičic ne
zadavil.
Kako vesela je še bila nekega dne,
ko je zaslišala iz gnezda znane glasove
svojih varovank: «pet pedi, pet pedi!»
Otroci, Zorka vam bodi v lep zgled!
Kedor je blazega srca,
Celo živali rad ima!
V.
5irota.
Stvarnik, večna Ti*) dobrota!
Milo mojo čuj prošnjo,
Ki do tebe jaz sirota
Dvigam danes jo v nebo.
Nimam ateja ni mame,
Sama širom sem sveta —
Ti, o Stvarnik, skrbi za-me,
Teši žalost mi srca!
*) Tukaj pišemo zaimek „Tiu z veliko zaradi spošto-
vanja do Boga. Iz istega vzroka pišemo „Stvarnik" z veliko
(glej 3. vrstico druge kitice!), ker ta besedica tu nadomešča
besedico „Bog\
— 14- —
Vsevedni J3og.
(Po Haju iz nemščine").
Veš to li: koliko na nebi
0 jasni noči zvezd miglja?
Li znan oblakov broj je tebi.
Ki sirom se podi neba? —
O, vedi: Bog jih je nabrojil,1)
O njih številu ne bo dvojil! —
Veš: koliko li v solnčnem soju2)
Poleti se drvi mušic?
Kaj3) ptic prepeva v perivoju,4)
Kaj rib zigrava v dnu vodic? —
Glej: Bog jim sam je dal imena,
Neznana Njemu ni nobena ! —
Nabrojil = seštel.
2) Solnčni soj = solnčni svit, solnčni žar.
8) Kaj = v tem primerljaju: koliko. Tudi pesnik
Prešeren ima v svoji pesmi »Spominjaj se smrti (glej »Tretje
berilo" str. 35): .kaj znancev že zasula je lopata!" (=ko-
1 i k o znancev. . .)
4) Peiivoj — vrt.
Veš: koliko otrok li vstaja
Iz posteljic, ko sine dan,
Ter po zelenih tratah raja,*)
Da njihov spev zveni glasan ?
Bogu noben otrok ni v zgubi,
On ve i zd-te in te — ljubi!.
*) Raja pleše.
jMilica.
(Poleg hrvaščine).
Alilica je imela siromašne roditelje, j
Vendar so jo dostojno oblačili in živili
kakor njenega bratca Štipka. Milica je ho-
dila v šolo. Tu jo je vse ljubilo. Posebno
zaradi nekega - dogodka si je pridobila
vsa srca.
Nedaleč od Miličinega stanovanja sta
živela uboga in stara zakonska. Gospodinja
\je ležala že leta in leta bolna v postelji, al
njen mož je bil oslepel. Tako sta oba ži-
vela v bedi in siromaštvu. Milica si je več-
krat pri trgala kak grižljaj uprav od ust, da
ga je nesla ubogi obitelji. Milica je bila
V
deklica plemenitega srca. Nesrečna zakonska
sta jo imenovala svojega angelja. A prišla
so slaba leta. Milica je doma sama komaj
toliko dobivala, da ni trpela lakote.
Kaj si umisli blago dekličino srce?
Bilo je po letu. Milica je hodila s svojim
malim bratom v gozd ter tam brala vijo-
lice, georgine in druge cvetlice. Nabrano
cvetje je nosila v mesto na prodaj. Meščani
so radi kupovali od prijazne deklice cvetlic
ter ji časih še navrgli kak vinar. Milka je
tedaj vselej veselo tekla v prodajalnico. Tu
je kupila jestvin in drv za uboga zakonska,
ki sta jo blagoslavljala zaradi njenega dob-
rega srca.
Ko so meščanje izvedeli, kako porablja
Milica skupljeni denar, so jo še bolj čislali.
In še danes, ko je Milica že odrasla, in
uboga zakonska spita v grobu, še danes
jo ceni vsakdo!
Ni li res bila Milica pravi angeljček?
— 18 —
JVlačka.
(Poleg hrvaščine).
Ljubomil in Nevenka sta bila zmerom
skupaj. To se tudi spodobi bratcu in sestri.
Igrala sta se navadno na vrtu ter se lepo
kratkočasila. Kar sta videla, da delata oče
in mati, to sta poskusila tudi onadva. Ko
si ju gledal, kako sta se lepo igrala, mislil
bi, da imaš pred seboj resna človeka, nikar
tako majhnih otrok!
Mati njiju se je pečala bolj z delom v
hiši in v kuhinji. Pospravljala je sobe, ku-
hala, šivala, predla, pletla in kar je še takih
domačih opravil, vse ji je šlo lepo izpod
rok. Oče je hodil na polje, nadzoroval tam j
hlapce, dekle in posle.
Ljubomil in Nevenka sta se v temi
igrala na vrtu sredi lepo dišečega cvetja.?
Tu je bil njiju dom. Nevenka je bila gospo-'
dmja, a Ljubomil gospodar.
Stariši so jima dali različnih posod in
stvarij, da sta se kratkočasila ž njimi.
Nekega dne prihiti Nevenka k materi
v kuhinjo ter jo prosi, naj ji da malo
mačko, da jo nese v «svojo kuhinjo». Mati
ji izpolni željo ter ji da malo mačko. Toda
opozori jo na to, da mačka rada krade, do
česar le more priti.
Ta mačka je bila veselje mladih gospo-
darjev. Ves božji dan sta jo varovala in
božkala. Vkljub temu jima je mačka večkrat
utekla. Toda Ljubomil jo je vselej ulovil
ter prinesel zopet Nevenki.
Nevenka je imela pod jednim drevesom
celo kuhinjo. Tu je kuhala in pripravljala
jedi. Ko je pa bilo vse gotovo, je pogrnila
stolček, in tedaj sta šla mala gospodinja in
mali gospodar jest. Kar je ostalo, dela sta
v «kuhinjo» na malo klop.
Dokler sta obedovala, je ostala mačka
kraj klopi. Tja jo je položila Nevenka z
naročilom, naj počaka,- dokler ne pojužinata.
Mala mačka je čakala, čakala in gledala,
_ 20 —
kako se gostita onadva. Imela sta na
«mizi» dobrega dovolj: jabolk, orehov, ko-
lačev in vedi ga Bog, kaj še vse! Mački je
bilo čedalje težje ostati pri mizi. Zdajci
skoči neopažena na klop ter se loti tam I
mleka, ki je bilo v plehasti posodi. Ko se j
naloka, spusti se zopet na tla in zadremlje.
—	Nevenka!"— se oglasi po južini
Ljubomil — a kaj hočeva z onim mlekom
le-tam ?
—	Ali si moder, gospodar moj pre-
dragi ! Že vem, kaj bi ti rad. Iz onega j
mleka napravim maslo, da veš! — To
rekši «pospravi mizo» ter pobere ostanke, j
da jih da mački.
—	Muca, muca, tu je tvoja južina, po- I
kliče Nevenka.
Toda mačka se ne gane z mesta.
—	O, ti prevzetna muca ti ! reče
Ljubomil.
V tem opazi Nevenka, da so mačkine ]
tace in brkasti gobček zamazani z mlekom.
Urno pogleda v plehasto posodo; — bila
— 21 —
je prazna! Oj, koliko jih je morala slišati
mačka!
Naposled Nevenka obriše mački gobček
in tace ter jo še jedenkrat ljuto pokara :
Ti grda tatica ti, dam ti jaz mleka! Ne
bodeš v moji kuhinji več gospodarila! Na-
to jo prime ter odnese v kuhinjo k materi.
Tukaj izpregovorl :
—	Tukaj, mati, imate svojo muco! Jaz
se nečem več igrati ž njo! - Na to po-
prosi mater, da ji da mleka.
—	Ali ti ga nisem dala že davi? —
vpraša mati.
Nevenka zardi, pa odgovori materi:
—	Mačka mi ga je popila . . .
—	Glej si ga no! Ali ti tako varuješ
svoje reči? No, dam ti še enkrat mleka, a
mačko moraš zopet vzeti sabo. Ona te je
naučila pameti. Odslej ne bodeš več puščala
svojih rečij kjer si bodi, ampak lepo jih
bodeš pospravljala in zapirala. Ako bodeš
zmerom tako delala, kakor pravim, ne vzame
_ —
ti muca ničesar. Ti se pa tako priučiš redu
in gospodinjstvu.
Nevenka odnese v jedni roki posodo
z mlekom, v drugi mačko. Skrbno je pazila
odslej, da se muca ni pritepla več do mleka.
Odsehdob so bile Nevenkine reči vse
v lepem redu.
Jablana.
(Poleg hrvaščine).
idili oče je bil zasadil na vrtu blizu
hiše mlado jablano. Bilo je to onega dne,
ko je prišla Vida na svet.
— Ta jablana — je rekel oče — bode
Vidina.
Vida je rasla, a ž njo tudi jablana.
Minila so štiri poletja in napočilo je peto.
Jablana je bila v bujnem cvetju, a lica Vi-
dina so tudi cvetela samega zdravja.
,	— 23 —
Nekoč pride Vida na vrt in vidi, kako
jablana krasno cvete.
—	O, glej, prelepega cvetja! — vzklikne
Vida, seže po bližnje veje ter pobere vse
cvetove, kolikor jih je mogla doseči.
* *
I	Došla je jesen.
I -	Vidine oči so večkrat opazovale krasen
sad, kateri je lepšal jablanine veje. Toda
zastonj je skušala, da bi dosegla kako
jabolko.
—	Mati! — reče Vida svoji materi,
ah, kako me jezi to drevo! Ne morem do-
seči niti jeclnega jabolka!
—	rfe veje vendar niso tako visoke —
1 deje mati.
—	O, so, mati, so! Glej, kako so gori
rdeča jabolka!
Mati se ji na to približa ter pravi, naj
skuša doseči najnižjo vejo. Vida to stori, a
ob jednem potoži:
—	Mati, na tej veji ni jabolk!
_ 24 —
—	A kaj misliš, zakaj jih ni ? po-
praša mati.
Vida umolkne. Ni vedela kaj odgovoriti.
Mati pa nadaljuje:
Tega poletja, ko je jablana cvela, sem
videla deklico, kako je trgala cvetje s spodnjih
vej. Glej; više ležeči cvetovi, katerih ni mogla
doseči, so ostali na drevesu in iž njih so
izrasla krasna in slastna jabolka! Kaj misliš,
Vida, bi li bilo tudi na tej veji kaj sadja,
ako bi ne bila pobrala deklica cvetja ž nje?
—	Bilo bi, bilo! — odgovori deklica
v zadregi, kajti spomnila se je, da je ona
bila tista deklica, katera je obrala cvetove.
Spoznala je, da se nobeno delo na svetu
ne more zakriti. Tako vsaj sta jo učila oče
in mati. A če naših skritih del nihče ne
vidi, vidi jih pa Bog, kateremu ne moremo
zakriti ničesar. Na to takoj prizna materi,
da je ona sama bila ona deklica, katera je
pobrala cvetje z dolnjih vej.
—	Ti? — reče začudeno mati. No, ker
si se tako odkritosrčno izpovedala svojega
— 25 —
greha, dati ti hočem najlepše jabolko. Samo
mi moraš obljubiti, da tega ne storiš več!
Hčerka to obljubi, zahvali mater za ja-
bolko ter odide z vrta. Vesela je bila o
tem, kar je ravnokar izvedela, kako namreč
iz cvetja raste sad.
O tem je pravila še istega dne tudi
svojim tovarišicam,.
^ašle deklice.
(Poleg hrvaščine).
Danica, Milica in Darinka se napotijo
nekega dne na polje, da bi se tam malo
poigrale. Brale so cvetlice ter si vile venčke.
Čim dalje so stopale, tem več lepih cvetlic
so našle. Kakor pridne čebelice so letale
od cveta do cveta, dokler niso nabrale
dovolj cvetlic.
A v tem so bile prišle precej daleč.
Zdajci so bile osamljene sredi polja. Močno
— 26 —
se prestrašijo. Joj, kaj početi! Stezo so iz-
gubile . . . No, one vendar niso jokale in
zdiliovale, ampak srčno iskale pot, po ka-
terem bi se vrnile. Stopale so druga za
drugo ter gledale, ne bi li našle koga, ki
bi jim pokazal pot.
Mala Darinka je uprav počela jokati, ko
najstarša deklica, Danica, opazi dva dečka,
ki sta šla proti njim. «Bila sta to Danilo in
Milivoj. Korakala sta proti morju, da bi tam
lovila ribe ter se okopala v zdravi morski
vodi. Do morja sta imela še pičle četrt ure.
Ko dečka prideta do deklic, se usta-
vita, a Danilo jih povpraša, kako so došle
le-sem. Deklice so bile srečne, presrečne,
da so našle človeka, od kogar so se nade-
jale, cla jim pokaže pot. Povedo torej po
pravici vse ter naprosijo dečka, naj bi jih
spremil jeden njiju domov.
Danilo se takoj uda ter obljubi, da
deklice spremi; a Milivoj ga skuša prego-
voriti. Hotel je, da deklicam pokaže samo
stezo, a ne, da jih spremi do doma. Milivoj
— 27 —
se je veselil, da poj de z Danilom ribarit in
kopat se v morje. A zdaj, če se vrneta, ne
bode več časa za to. Danilo pa je Milivoju
zatrjeval, da je jedino dobro, da spremi
deklice domov. «Deklice bi se same lahko
izgubile, ali Bog ve, kaj bi se ž njimi lahko
zgodilo!»
Četudi Milivoju ni ugajalo Danilovo
razlaganje, se je udal vendar, in vsi so se
napotili proti mestu.
Še ne dospejo v mesto, ko srečajo
očeta teh deklic; vesel se jim pridruži. Ko
mu dečka razodeneta, kaj in kako, zahvali
ju prav lepo. Povabi ju ob jednem v svoje
stanovanje, kjer jima da sadja ter obeča
vsakemu še poseben dar. Deklice so hva-
ležne objemale svoja rešilca.
*
* *
Drugi dan popoldne sta šla dečka k
morju. Ko hočeta ribarit in kopat se, pri-
stopi k njima redar in jima reče, da je
sedaj zabranjeno, kopati se; kajti uprav
— 28 —
včeraj popoldne so tod videli velikega mor-
skega psa. Morski pes je nevarna žival, ker
kakor blisk lahko močno pohabi ali celo
umori kopajočega se človeka.
—	Milivoj — izpregovori Danilo — ali
ni nama sam Bog včeraj poslal ona de-
kletca, da so naju srečala in preprečila na-
jino namero?
*
* *
Nekaj dni j kasneje je oče onih deklic
hotel izročiti obljubljeni dar Danilu in Mili-
voju, toda Milivoj odkloni darilo ter pravi :
—	Hvala Vam, čestiti gospod! Vaše
hčerkice so nama rešile življenje. In pripo-
vedoval je gospodu ves dogodek.
$tirje letni časi.
Želeni spet so vrti, trate,
Dehte cvetlice v mehkem hladi,
Glase se ptičice krilate —
Nastopek je — pomladi!
Na polju žito rumeneva,
Pripeka solnce, vene cvetje,
Na drevju sadje dozoreva —
Tu gorko je — poletje!
Raz trt se sladko grozdje smeje,
Trga če v se razlega pesen,
Rumeno listje pada z veje —
Dospela k nam je — jesen!
— 30 —
Ledena sapa zunaj hruje,
Veselja več priroda nima,
Sneži in potok zamrzuje —
Otroci, tu je — zima!
presajena cvetka.
Ob potoku sta veseli
Cvetki cvetli nekedaj,
Družno tamkaj sta živeli,
Vžfvali ljubezni raj.
Hudournik*) pa prihruje,
Eno cvetek zrine s tal,
In na tla dežele tuje
Vzburkani jo vrže val . . .
A presajeni cvetlici
Lice zdaj bledi, veni —
Milo ji je po družici,
In oko se ji solzi . . .
">>»C<<<»
*) Hudournik = deroč potok.
paradi jednega samega pregreška!
(Prosto poleg nemščine po Frančišku Frischu).
^Temno hišo" so imenovali ljudje
poslopje, ki je stalo daleč tam ob koncu
mesta, kjer stanujejo po ubornih kočah na-
vadno le siromašnejši ljudje, delavci, ki
imajo velike rodbine. In ta pridevek je za-
služilo v polni meri! Veter in vreme sta
bila odkršila s sten tega poslopja že cele
kose zidovja. Kar ga je pa še ostalo, to je
bilo umazano — sive barve, kateremu so
se poznala leta. Splošna zanemarjenost je
vladala v vsej okolici tistega kraja. To vse
pa je delalo na mimo gredočega človeka
neprijeten vtisek. A „ temna hiša4 se je zdela
človeku še čuclnejša zategadelj, ker so se
— 32 —
njena velika vrata odpirala le redko.. Okna
»temne hiše" so bila slepa; imela so sta-
rokopitno omrežje ter se niso nikoli odpi-
rala na cesto. Noč in dan je vladal v tej
hiši mir. Le če je časih stopil kak berač
čez tri kamenite stopnice, ki so vodile do
vrat, ter se zaman trudil, da bi jih odprl:
le tedaj se je v hiši nekaj oglasilo. Star
pes je začel renčati. Skozi linico pa je suha
roka pomolila beraču nekaj drobiža. Redko-
dlakavi pes se je o takih prilikah le težko
utolažil. Renčal je nekaj minut še po be-
račevem odhodu, dokler mu ni velel osoren
moški glas, naj miruje.
Pes in mož, ki je ob takih prilikah
nanj kričal, to sta bila jedina prebivalca
„temne hiše". Niti služabnika, niti dekle ni
bilo v hiši. Kar je bilo skuhati, pospraviti
ali sploh še kaj tacega dela: to je vse
opravil gospodar sam. Navadno je zjutraj za-
rana hodil kupovat to, česar je potreboval.
Kupoval je pa le malenkosti, kakor kak reven
in silno zmeren človek.
- 33 —
Včasih o gorkih poletnih dneh, ko je
bezeg dehtel, so se za precej visokimi vrt-
nimi zidovi „temne hiše" oglašale gosli, in
to kaj ljubko in milo. Vodil je lok gospodar
sam s spretno roko. Kajpada: to se je le
redkokrat dogajalo. In še takrat ta zgodba"
nič ni bila prav povšeči domačemu štirino-
gatemu prebivalcu. Najprej je potihoma,
potem pa silneje in silneje lajal ob takem
sviranju svojega gospodarja. Sicer pa se je
gospodar le redko pečal s takim delom, kar
smo slišali že poprej. Zvečine je delal na
vrtu, ali je pa ves dan in nekoliko tudi
po noči tičal v knjigah.
Ivan Perič — tako je bilo možu ime
— je prebival že blizu dvajset let v tej
hiši. Kupil jo je bil za visoko ceno od
prejšnjega lastnika. Ugajalo mu je menda
to, ker je poslopje stalo daleč od mestnega
hrupa. Pa tudi obširni vrt mu je prijal.
Komaj se je bil naselil v to hišo, jel je
živeti tako, kakor smo opisali. Ljudje so se
zaradi tega zelo čudili in ugibali to in ono.
— 34 —
Nekateri ljudje so se hoteli kar vsiliti
v hišo, da-si so vedeli, kako se Peric izo-
giba družbe. Toda čez prag ti vsiljenci niso
prišli. Perič je namreč naravnost, a odločno
izjavil, da se ne mara pečati z nikomur.
Kdor je pa vkljub temu le silil v hišo, tega
je Perič zavrnil tako, da je pomnil. Sicer
so pa nekateri ljudje le z začetka hoteli
dohajati v hišo. Kasneje so se privadili
čudnega samotarca. Nihče ga ni več nadle-
goval, in opazovali so ga le skomizgaje z
rameni. Nihče ni dvomil o tem, da ima
mož denar, da-si njegova vnanjost ni ka-
zala, da bi bil premožen.
Kolikor časa so ga ljudje poznali, ni-
koli se jim ni pokazal v drugi obleki. Nje-
gova suknja, kdo ve pred kolikimi leti
črna, je bila zdaj siva. Nje kroj je bil ne-
navaden, starokopiten, a čevlji Peričevi
okorni in kmečki.
Toda pismonoša je pravil, da nosi
večkrat precejšnje svote v »temno hišo".
Neznano tudi ni bilo, da hodi naš čudak
— 35 —
ob nedeljah in praznikih k prvi sv. maši.
V cerkvi se je stisnil v kak kot ter, ne
meneč se za druge, tu pobožno opravljal
svoje molitve. O posebno velikih praznikih
je zahajal tudi v hišo marsikaterega siromaka
ter tam delil bogate darove. Seveda so mu
morali obdarovanci slovesno obljubiti, da
ne bodo o teh njegovih obiskih in darovih
pravili nikomur. A hvaležnost ni molčeča.
In tako se je zgodilo, da se je kmalu zve-
delo o Peričevi skrivni dobrodelnosti. Vsi so
ga hvalili in občudovali.
Blizu „temne hiše" je stala koča ubo-
gega dninarja, ki je imel kopico otrok. V
njega izbo je večkrat došel Perič kot pravi
angelj pomočnik. A tudi tukaj je strogo
zaukazal, naj molčijo o njega darovih. Brdki
ljudje so ustrezali njegovi želji; vendar pa
ni bilo večera, da ne bi se sočutno menili
o ubogem bogatem možu, kako lahko bi
živel tako lepo, tako ugodno, a vendar
v resnici živi tako spokorno, kakor kak
menih!
3*
— 36 —
„Tako življenje mora res biti strašno!
Moj Bog, človeku zaprtemu biti med štirimi
stenami, ne občujočemu z nikomur, v taki
«kletki» se starajočemu — kakšna prijetnost
naj bi bila to? — Primojdunaj, če meni ni
stokrat bolje! Saj, da-si sem uboga, vendar
mi življenje ne poteka brez vsakeršnega ve-
selja. Če opazujem, kako lepo uspevajo
moji otroci, kako dobro se uče in kako so
od dne do dne boljši — zares, če vse to
opazujem, ne bi menjala s Peričem!» —
Tako je nekdaj govorila dnin ar jeva
žena; a njen mož je prikimal, češ, da se ž
njo strinja.
Potem pa je žena nadaljevala: «Že več-
krat sem mislila na to, da bi o priliki po-
vedala gospodu Periču to svoje mnenje. Če
bi le to ne bilo nedostojno. — —»
Mož zamahne z roko, rekoč: «Kam pa
misliš, ljuba žena! S tem bi le ražžalila
gospoda Periča. Lahko bi nas pustil na ce-
dilu, ker mu govorimo o rečeh, ki nas čisto
nič ne brigajo. Da bi drugače živel, k temu
— 37 —
ga mi priprosti ljudje ne moremo siliti. Še
drugačni možje bi pri njem ničesar ne
opravili; torej, žena, take misli si le izbij iz
glave!» —
«Prav govoriš», se odzove žena; «vendar
nekaj bi le rada poskusila. Pomisli vendar:
gospod Perič je že star mož, morebiti že
pri sedemdesetih letih! Tudi njegovo zdravje
je le tako, tako! Posebno zadnji čas je
močno upadel. Ali ni mogoče, da bi ga
kedaj napala bolezen ? Ni ga človeka pri
njem, nihče o tem ne izve, in revno bode
moral umreti! Ali ni to strašno, kaj praviš,
Matija? Prosila bi ga torej rada, naj si
vzame pridnega postrežnika v hišo, postrež-
nika, ki bi v resnici skrbel zanj! Jaz bi mu
že znala ubrati pravo struno, tako, da bi
ne zameril zaradi tega nikomur!» —
«Tvoja misel ni slaba», odgovori na
to mož. «Pa poskušaj v božjem imenu!»
O prihodnjem svetem večeru je sedela
dninarjeva rodbina okoli željno pričakovanega
božičnega drevesca. Zdajci stopi v gorko
- 38 —
sobo gospod Perič, kratko pozdravi ter
resnega obraza stisne precejšnjo svolico de-
narja v žuljavo roko dninarjevo. Pri tem
pa postavi prst čez usta ter se obrne, hoteč
oditi. Zdaj se pa oglasi žena, češ, naj ji
dovoli izraziti neko prošnjo. In ko ji gospod
Perič to dovoli, pove kar naravnost to, o
čemur je razmišljevala in se pogovarjala že
nekaj tednov prej z možem.
Perič jo je mirno poslušal. Niti trenil
ni z očesoma. Le enkrat se je za hip raz-
svetlil njegov bledi obraz. Kmalu potem pa
zmaje z glavo. «Pri meni ostane kakor je
bilo», deje. «Če bi me napadla kaka slabost,
vem si pomagati sam. In če bi stvar bila
resniša, pokličem zdravnika. Sicer pa mislim,
da ne bode sile. Lahko noč! Vesele praz-
nike!» — Ob teh besedah je že bil zunaj
na cesti. Kmalu potem so zaškripala vrata
«temne hiše», a pes Belin, ki je gotovo že
težko čakal gospodarja, prične veselo lajati
na došleca. —
— 39 —
Ko je dninar zjutraj zarana zapuščal
svoje stanovanje ter odhajal na delo, do-
godilo se je večkrat, da je srečal svojega
soseda, gospoda Periča. Tedaj sije namreč
stari mož hodil kupovat potrebnih rečij. Ali
če tudi ni srečal gospoda Periča, je videl vendar
vselej okno njegove hiše slabo razsvetljeno.
To mu je bilo znamenje, da je mož že
zbujen.
Bilo je nekaj tednov po Božiču. Mraz
je hudo gospodaril. Kdor je le mogel,
je ostajal v topli sobi. Za ubogega dninarja
pa ni bilo zaprek. Naj je deževalo ali melo:
ob petih zjutraj je moral biti na potu!
Kakor vselej, je pogledal tudi danes, sto-
pi vsi iz hiše, k sosedu na oknu v prvo
nadstropje, kjer si je mislil spalnico Peri-
čevo. Izjemoma je bilo okno — temno.
Drugo jutro je bilo prav tako. Zdaj se
loti dninarja velik strah. Odločno stopi po
stopnicah k vratom Peričeve hiše in prične
trkati. Minuta je minula za minuto; a nihče
ni prišel odpirat. Dninarjev strah je rastel
- 40 —
bolj in bolj. Začel je metati droban led v
šipe onega okna; toda zaman. Zdajci se
mu zazdi, kakor da bi slišal tožeče glasove
od znotraj. Uho pritisne na zmrzlo ključav-
nico in zdaj sliši hripavo, prestajajoče pasje
lajanje. Belin je bil gotovo zaprt v kaki
sobi, in Bog ve, koliko časa je že lajal, da
bi ga kdo slišal in rešil. Tu se je moralo
prigoditi nekaj! Morda je gospod Perič obolel
na smrt, morda celo---. Dobrosrčni mož
ni razmišljal dalje. Jasno mu je bilo, da
treba tu kaj ukreniti, da se še reši, kar je
mogoče rešiti. Urno pohiti k redarstvu ter
pove, kaj je opazil.
Kmalu potem pridejo nekateri uradniki,
ž njimi ključavničar, ki odpre vrata.
Ko stopijo možje v prohod prvega
nadstropja, čegar zidovi so bili odičeni s
podobami in rastlinami južnega pasa, zasli-
šijo milo cvilečega psa. To jim je bilo ka-
žipot. Ključavničarju zaukažejo, naj odpre
tudi vrata sobe, v kateri se je oglašal pes,
in kjer so mislili, da dobe tudi gospoda
— 41 —
Periča. Z veliko težavo se ključavničarju
to posreči. Možje vstopijo.
Česar se je dninar najbolj bal, to se
je uresničilo. Perič je ležal na pol oblečen
trd in zmrzel poleg okna. Postelja je bila
pospravljena in rjuha čez njo razgrnena;
na jedni mizi pa je stalo vse polno odprtih
stekleničic z zdravili.
Možje so domnevali, da je Periča go-
tovo po noči napadla bolezen. Sprva si je
hotel pomagati z domačimi zdravili. A ko
mu je postajalo čedalje slabše, je skušal
privleči se do okna, da bi klical na pomoč.
Toda svoje namere ni mogel izvršiti. —
Poklicani zdravnik je izrekel, da je Perič
umrl gotovo že pred M urami.
Komaj se je po mestu raznesla no-
vica o Peričevi smrti, že so se ljudje rado-
vedno povpraševali, komu je zapustil svoje
premoženje. Tudi so poizvedovali, ali je za-
pustil kaj črtic iz svojega življenja.
Na ta vprašanja so dobili meščanje
odgovor že po nekoliko dneh, in sicer prav
— 42 —
obširno, kajti oporoko je bil spisal Perič že
pred dobrimi desetimi leti. Tej oporoki je
bil pridodan kratek opis njegovega življenja.
Vse svoje premoženje je bil odločil v dobro-
delne namene. V oporoki je izrekel željo,
naj bi se objavil opis njegovega življenja,
to pa zato, da bi se mladina i ž njega
marsikaj učila, kar bi ji bilo le v korist.
Peričeva zgodba se je glasila tako-le:
Moji stariši so bili silno ubogi. Ven-
dar so bili toli ponosni, da se niso dali
omilovati od nikogar. Bili so dnevi, ko niso
zavžili drugega nego suho skorjo kruha;
toda tožili niso za to. Mene, svojega je-
dinca, so ljubili iz vse duše. Kolikor je le
bilo mogoče, so delali na to, da mi je
ostala lakota neznana. Raji so moji stariši
sami toliko bolj stradali, da le jaz nisem
trpel glada. Kar danes vem, to sem oni čas
le slutil; vendar sem bil svojim starišem
udan z vsem srcem. Ko mi je oče umrl,
sem mislil, da me mora biti konec neizmerne
žalosti. Mati me je tolažila ljubeznivo in
— 43 —
milo, kakor je pač vedela in znala. In ko
so nama o takih trenotkih kapale solze
na mizo ter se tam skupaj zlijale, tedaj me
je tešila ta misel, da imam še mater živo,
najboljšo mater tega sveta! In tedaj je v
moji duši dozorel sklep, da ji nekdaj vso
to ljubezen obilo povrnem! Hotel sem po-
stati nekaj imenitnega; ne zato, da bi se
sam solnčil v sreči, nego da bi osrečil njo,
ki mi je bila vse na svetu!
Leta so potekala. Mati je šivala noč
in dan, da bi živila sebe in mene. Hotela
je vrhu tega šolati me, kar je bilo potrebno,
če sem hotel stopiti v bogato kupčijsko
hišo tvrdke Rajčičeve. Za trgovstvo sem
imel prirojeno veselje, in ničesar nisem želel
bolj nego postati trgovec. Mati je bila
tega zadovoljna in mi je na to stran puščala
popolnoma prosto roko. Za me je bila reč
dokaj ugodna; kajti hčerke veletržca go-
spoda Rajčiča so bile znane z mojo materjo.
Te so doma prosile očeta, naj me sprejme
v svojo pisarno, da-si je dobri stari mož
— 44 —
sprejemal kot vežbenike le sinove najboljših,
najbogatejših hiš. Pri meni je torej napravil
izjemo!
In bili smo srečni! Ko sem zvečer pri-
hajal iz pisarne domov, me je mati pozorno
poslušala, ko sem ji pravil, kaj sem istega
dne doživel. Kako je bila vesela, in tudi
jaz ž njo, ko sem ji mogel povedati, da so
moji predstojniki z mano zadovoljni ter da
mi je zlasti gospod prokurist (upravitelj)
posebno naklonjen. Že po jednem letu sein
dobil malo plačo. Dali pa mi niso plače za-
to, ker sem jo zaslužil, pač pa najbrže za-
radi tega, ker so se ozirali na moje nepo-
voljno gmotno stanje, ter da bi se odslej
mogel bolje oblačiti; kajti gospod Rajčič je
veliko držal na to, da so bili njegovi urad-
niki dostojno oblečeni.
Toda kmalu je izginilo iz pisarnic tisto
zadovoljstvo, ki je vladalo doslej. Nič po-
sebnega se ni prigodilo, a bilo je nekaj v
ozračju, kar me je težilo in česar si nisem
znal tolmačiti. Pogosteje kakor po navadi
— 45 —
je zahajal naš glavar v sobo prvega urad-
nika. Tu sta govorila potihoma; a na obličju
si jima lahko videl, da sta potrta. Mi mladi
ljudje smo se spogledavali, skomizgali z ra-
meni ter molčali. To je trpelo več tednov.
Naposled nisem več pripisoval tej stvari
kake važnosti. Pokaj tudi, saj nisem mogel
iztuhtati, kaj bi bilo temu vzrok. Sicer se
mi je zdelo, da je polagoma vse prišlo v
stari tir.
A nekega dne hipoma odpotuje stari
gospodar. Dejali so, da ima v prestolnici
važne opravke. Ni bilo dneva, da ne bi bil
pisal prokuristu (upravitelju). Jaz sem to
vedel, kajti vsaki dan sem hodil na pošto
po pisma za vso hišo. Rabili so me tudi
v to, da sem pisma nosil na pošto. To me
je prav veselilo, kajti za to opravilo treba toč-
nega, zanesljivega človeka!
Neko nedeljo sem šel pozno zvečer
mimo naše pisarne. Nisem se malo začudil,
ko sem videl okno prvega uradnika raz-
svetljeno. Ko sem v ponedeljek zjutraj prišel
- 46 —
v pisarno, je bil upravitelj že tam, da-si je
sicer kasneje dohajal v pisarno. Zdelo se
mi je, da je delal vso noč, kajti njegovo
obličje je bilo bledo in utrujeno. Takoj me
pokliče k sebi ter mi izroči priporočeno
pismo do gospoda Rajčiča, katero naj bi nesel
na pošto.
Jaz vzamem klobuk in odidem v svojo
— nesrečo!
Na potu proti pošti srečam svojega
tovariša. Bil je mojih let in jedinec iskreno
ga ljubeče bogate matere. Vsak mesec mu
je pošiljala mnogo denarja, katere je za-
pravljal lahkomiselni mladenič. Sicer je pa
bil človek dobrega srca, prijazen in po-
strežljiv; posebno meni jako udan. Vendar
doslej nisem veliko občeval ž njim. Bal
sem se njegove lahkomiselnosti. Tistega
predpoldne pa pride veselo k meni, še bolj
kakor je bila njegova navada. Prime me
pod pazduho ter me nekoliko spremi. Spo-
toma me povabi, naj grem ž njim na vrt
bližnje gostilne, od koder bi opazovala polk

47 —
vojakov, ki so se uprav vračali v mesto ob
prijetnih zvokih godbe.
Godbo poslušati, to je bilo za - me
jako zapeljivo. Toda spomnil sem se svoje
dolžnosti ter rekel: n e! Povedal sem mu,
da moram oddati pismo in da se ne morem
toliko časa muditi.
«Ti si otročji», odgovori moj tovariš,
kateri je imel moje ugovore malo za mar.
«Saj se za pismo ne mudi! Pošta odide
šele v dveh urah odtod. Sicer pa bodeva v
pol uri že vse videla in slišala. Pri proku-
ristu te opravičim jaz, čeprav izostaneš
nekaj dlje. Saj veš, da pri starem moja
beseda nekaj velja». Tako govoreč me je
vlekel v stransko ulico. Najprej sem se
malo ustavljal, a naposled sem radovoljno
šel ž njim. Vest me je sicer pekla; a udal
sem se vendar. Senčnati vrt je bil prena-
polnjen z radovedniki. Med njimi je vladalo
največje veselje. Šum rne je popolnoma
omamljal ter provzročal, da sem pozabil
na svoje dolžnosti. TovaijšJ^«^] meni
■ <»( LJL ".LJANA ) 1
\	/rs i
— 48 —
in sebi vrček piva. Jaz sem doslej le redko-
krat videl pivo, nikar ga še pil. Vendar
sem napravil iz vrčka marsikak «krepak
požir». A še več! Branil se nisem tudi
smodke, ki mi jo je ponudil moj gostoljub,
da-si doslej nisem imel še nikoli v ustih
tega mladini toli kvarnega zelišča. Toda
posledice niso izostale. Kmalu sem le še s
težavo mogel slediti besedam svojega tova-
riša. Potem so začele mize in ljudje okrog
mene plesati. Zdelo se mi je, da moram
umreti. Moj tovariš je opazil, kaj se godi z
meno, ter me je peljal iz vrta, od gneče
preč. Ves potrt sedem na klop, prijatelj
prinese mrzle vode in kar se mu je še
zdelo dobro. Polagoma mi je prihajalo zopet
bolje. Komaj to čutim, vstanem, da bi od-
šel, kajti bil je že skrajni čas, da oddam
pismo. Pošlatam po žepu suknje, kamor sem
bil vtaknil pismo. Moj Bog — kje je pismo?
V mrzlični hitrici preiščem vse žepe, ne je-
denkrat, nego dvakrat, trikrat, desetkrat!
Zastonj: pisma ni bilo in ga ni bilo! Tečem
— 49 —
na vrt, tam iščem in povprašujem, moj to-
variš isto tako; a našla nisva ničesar in
nihče nama ni vedel kaj povedati!
Strašno me je težila vest, in v tem
stanju sem se vrnil v pisarno. Tudi moj
tovariš ni vedel, kaj bi storil; njegova
zgovornost je bila pri kraju. Upravitelja ni
bilo v pisarni; odšel je bil, kakor se mi je
povedalo, že pred nekaj urami. Prišlo je
popoldne; a mož se še ni vrnil. Šele proti
večeru pride v pisarnico. V meni je srce
plalo skoro slišno, kajti zdaj pa zdaj bode
zahteval od mene, da mu izročim poštni
potrdilni listek, da sem pismo res oddal.
Tako sem mislil sam v sebi. Če se to zgodi,
se mu moram odkritosrčno izpovedati. Toda
upravitelj ni vprašal po listku. Kako sem
bil tega vesel, a po krivici! Da sem takrat
razjasnil stvar, bi se bila nesreča dala še
odvrniti; zato je pa tem siloviteje prihrula
kmalu potem. Pač se je v meni oglašala
vest, naj skesano izpovem vse kar me tare.
Toda neopravična bojazen me je odvračala
4
— 50 —
od tega. Zapeljevala me je pa tudi misel,
da ne opazijo, da se je pismo izgubilo.
Tako je minil prvi dan, tako drugi
dan. Potrt sem bil zmerom. Moje spanje je
bilo nemirno; vsako uro so me mučilne
sanje dramile iz spanja. Mati je dobro opa-
zila mojo izpremembo. Silila je v me, naj
ji povem, kaj mi je. A jaz sem ji zamolčal
vse. Nisem je hotel žaliti, da-si ji je uprav
moja molčečnost provzročila kasneje de-
setkrat, stokrat večje gorje! —
Tretji dan po tem dogodku, malo pred
kosilom, stopi upravitelj temnega obraza
k moji mizi ter mi kratko veli: «Pojdite
takoj v stanovanje gospoda denarničarja in
vprašajte, zakaj ga danes ni v pisarno».
Storil sem, kakor mi je bilo zaukazano.
Soproga denarničarjeva me je debelo po-
gledala. «Kaj?» je rekla, «mojega moža ni
v pisarni? Saj je šel danes nenavadno
rano od doma. Rekel mi je, da ima dvojno
delo; zato težko pride opoldne k obedu».
— 51 —
Ko sem se vrnil s to novico v pisarno,
je upravitelj gotovo čez jedno minuto nemo
strmel v me. Njegov obraz so spreletale vse
barve. « Strašno! strašno !» jekne naposled
ter jame z velikimi koraki prehajati sobo.
Popoldne je prišla denarničarjeva so-
proga v pisarno. Slišali smo, kako bridko
je jokala v upraviteljevi sobi. Vsi prenehamo
pisati, in zdajci čujemo upraviteljev glas:
«Koliko znaša goljufija, ta hip še ne vem:
toda že pred nekaj dnevi mi je bilo jasno,
da vaš mož ni imel čistih rok. Jaz pa nisem
hotel hudodelstva razkrinkati*) v nenavzoč-
nosti svojega gospodarja. Čudim se le, da
na moje poročilo gospodarja še ni domov.
Pričakoval sem ga že včeraj; vendar se na-
dejam, da pride prav gotovo z bljižnjim
vlakom. Da je vaš soprog pobegnil, sem bil
žalibog prisiljen ovaditi sodišču».
Vsi, ki smo slišali te besede, smo se
zavzeli. Toda nikdo ne bolj nego jaz. Zdaj
*) Razkrinkati = potegniti krinko (maškaro) z obraza,
lo pomeni: pokazati človeka, kakoršen je v resnici! —
4*
— 52 —
se mi je začelo daniti v glavi. Gotov sem
bil, da je v onem izgubljenem pismu
bilo poročilo, o katerem je govoril gospod
upravitelj.	.
Zdaj nisem mogel več molčati! Ko je
žena'odšla, stopil sem k upravitelju ter mu
razodel, kaj in kako je bilo s pismom. -
Mož ni hotel verjeti. Moral sem mu pono-
viti vso zgodbo. «Nesrečnež!», zavpije na-
posled z drhtečim glasom, roke vijoč, «ali
veste, kaj ste storili? Naša hiša je uni-
čena! Že tak6 in tako smo le deloma pre-
bili jedno stisko. Svote, katere je poneveril
denarničar in katere bi se bile dale lahko rešiti,
da se je gospodar pravočasno vrnil, te svote,
čujete, moramo pripraviti do jutri. In zdaj
je hudobnik pobegnil. Naj tudi g. Rajčiča
brzojavno pozovem domov, prej ne more
priti kakor pojutranjem, seveda le, če se
nahaja na potu, kakor je nameraval sprva.
O, strašno, strašno!»
Tako je govoril in ječal zvesti služabnik
in ob tem so se mu solze udirale po bledem
— 53 —
licu. Jaz pa sem se tresel po vsem životu
kakor trepetlika. Tako je minilo nekaj
minut. Zdelo se mi je, da se je mož malce
umiril. Zdajci pa jeza vzkipi v njem. In z
glasom, ki mi še danes grmi po ušesih,
me zapodi iz hiše. —
Bil sem uničen! Misliti nisem mogel
ničesar. Le s težavo sem se vlekel po ulicah
semtertja. Zvečerilo se je bilo že, in noge
me skoro niso mogle več nositi; vendar se
nisem upal domov. Mati je bila slabotna in
bolehna: kak6 bi jo zadela ta žalostna no-
vica ! Ali niso bili zdaj uničeni vsi moji na-
črti, vse moje sanje, vsa moja bodočnost?
Toda ne, zdvojiti mi še ni! Hočem zopet
iti k gospodu upravitelju, pasti pred njim
na kolena, prositi, naj ima z mano usmi-
ljenje, naj mi prizanese! Ta misel me je
hipoma obsedla. Rečeno, storjeno! Napotim
se v pisarno. Upravitelja ni bilo več tam.
Odšel je bil. Šel sem v njegovo stanovanje.
Tudi tam ga ni bilo. Prišla je polnočna ura;
upravitelja nisem mogel zaslediti! —
— 54 —
V tem sem se bil tako utrudil, da se
nisem mogel več vzdržati po koncu. Malo
korakov pred mano, blizu upraviteljevega sta-
novanja, se je protezal drevored. Tam je
stalo več klopij. Na jedno teh se spustim,
še zmerom nadejaje se, da dočakam upra-
vitelja, ko se bode vračal domov. Toda na-
rava je zahtevala svoje: zaspal sem ter spal
do jutra! —
Nekoliko spočit se vzbudim vsled bliž-
njega drdranja vozov. Takoj spoznam svoj
položaj. V svojo dolžnost sem si štel, da
naravnost odidem domov. Ko stopim v sobo,
najdem sosednje žene v nji. Krepčale so
mater, ki je ležala v postelji, ne da bi se
ganila. Žene so me sočutno pogledale. Jaz
pa pohitim k postelji ter objamem mater.
Ni se ganila niti zdaj. Žene me potegnejo
strani, potem jo nadalje oživljajo, da-si zaman.
Kasneje dojde zdravnik. Obžalujoč nagne
glavo ter izgovori le: «Ženo je zadela kap!
Ni več pomoči! Mrtva je!» —

— 55 —
««Mr t va, moja draga, ljuba mamica!»»
Tako bolestno zakličem ter se zgrudim na
tla. Zavest me je bila zapustila. A ko se
zopet zavem, povedo mi žene, kako se je
vse dogodilo. Oh, koliko sem trpel še le
tedaj! A kako se je bilo dogodilo? Evo:
Ko nisem prišel zvečer domov, je mati
prečula vso noč. Ko se je jelo daniti, je
zapustila svojo sobo, da bi me poiskala. V
svojem strahu je skušala, da bi našla ka-
kega uradnika naše trgovske hiše. Našla je
gospoda upravitelja, ki jej je zdražljivo in
brezobzirno povedal o mojem pregrešku in
da sem zdaj odpuščen. — S tem trnom
v srcu se je žena privlekla do praga svoje
izbe. Tu se je pa zgrudila, in tu so jo so-
sedinje našle v onesvesti.
Malo dni kasneje je propala Rajčičeva
trgovska hiša. Zgodilo se je, kakor je pre-
rokoval gospod upravitelj. Rajčiča so trla
še druga ponesrečena podjetja; zato uprav'
o tem času ni mogel nadomestiti svot, ka-
tere je odnesel nepošteni denarničar. V
— 56 —
trgovski hiši Rajčičevi, ki je bila &e pred
kratkim na najboljšem glasu, so se kmalu
gibale druge roke.
Še le po dolgih letih, ko je ubeglega
denarničarja dobila pravica v roke, sem
zvedel, kako je prav za prav bilo z vso to
stvarjo. Tisto nesrečno pismo, katero sem
jaz bil zgubil, našel je takrat pošten mož.
Prinesel ga je v našo pisarno, kjer ga je
izročil denarničarju. Ta je takoj slutil, kaj
utegne biti v pismu. Odprl ga je in čital.
Kar bi imelo uničiti njega, je bilo njemu v
svarilo, v poziv, naj prej ko prej odnese
pete.
Tolika nesreča je potrla do cela mojo
dušo. Vse svoje življenje nisem bil več vesel.
Če se mi je kdaj ponujalo kako veselje, že
so ga zakrile sence spomina na moj prvi
pregrešek. Bil sem priden; toda moja prid-
nost me ni zadovoljevala. Dobro mi je bilo
le, če sem mogel ljudem koristiti in poma-
gati. Toda od leta do leta se je lotevalo
mojega srca hrepenenje po samoti bolj in
— 57 —
bolj. Ko je umrl trgovec, kateremu sem
zvesto služil dobrih trideset let, sem po njem
podedoval precejšnjega denarja, kajti mož
ni imel sorodnikov, kakor jih jaz nimam.
Tedaj se me je lotilo hrepenenje po samoti
toliko močneje. Umaknil sem se svetu ter
hranil denar za reveže in sirote!
jMoja mamica.
Ro mamico bi jaz imel,
Zavriskal bi od sreče
Ter vrlo ženo bi prižel
Na srce to ljubeče!
Tedaj bi z rosnimi očmi
Jo prosil odpuščanja,
Če žalila jo svoje dni
Kdaj moja so dejanja.
Skrbel za mamico bi jaz
Ter stregel blagi ženi,
Da bi hvaležnosti dokaz
Roclici*) dal ljubljeni!
*) Kocjici = materi
— 59 —
A žal! jaz nimam mame več,
Ze v hladnem grobu spava —
In žalost tiha, kes skeleč
Srce mi razorava . . .
Moliti morem le za njo,
Srčno Boga prositi,
Da z vencem slave jej glavo
V nebesih tam oh'ti*). —
Colažba.
Prijatelj moj, ki vzdišeš v tugi,
Ohrani svojo bol za se!
Ne daj, da vidijo jo drugi,
Pred zlobnim svetom skrij solze!
Svet naših rev umeti noče,
Po zlatu, srebru hrepeni,
Solzam se našim le krohoče,
Za vžitkom, radostjo hiti.
*) Okiti = okrasi, olepša.
— 60 —
Zato, zato solze zatiraj,
Naj joka, poka ti srce,
Zaupno k Bogu se oziraj
On lajšal tvoje bo gorje!

Cri zelene mladike.
(Pravljica, po Br. Grimmu iz nemščine).
aj je bil puščavnik. Živel je v
gozdu ob vznožju neke gore. Molil je in
vršil dobra dela. Vsak večer je nosil na čast
božjo par veder vode v goro. Marsikatera
žival si je ž njo gasila žejo, in marsikatero
rastlino je voda poživila; kajti po višinah
pihlja zmerom hud veter, ki suši zemljo in
zrak. Divje ptice, katere se boje ljudij, tedaj
visoko krožijo in z bistrim očesom opazujejo,
kje bi dobile požirek vode. Ker je bil pu-
ščavnik zelo pobožen, hodil je angelj božji

ž njim v goro; toda videle so ga le puščav-
nikove oči; vsem drugim očem je bil neviden.
Angelj je štel puščavnikove korake. Ko je
bilo delo dovršeno, mu je postregel z jedjo,
prav tako, kakor je nekdaj preroku Elizeju
vran nosil kruha. Ko je puščavnik v svoji
pobožnosti dosegel že visoko starost, se je
prigodilo, da je nekoč od daleč videl, kako
so ubogega grešnika peljali na vislice. Tedaj
je izpregovoril sam v sebi: «Prav se mu
godi!» Ko je zvečer zopet nesel vodo v
goro, se mu angelj, ki ga je navadno spremljal,
ni prikazal; pa tudi jedi mu ni prinesel.
Puščavnik se prestraši, izprašuje svojo vest
ter premišljuje, s čim bi si bil ogrehotil
dušo, da se Bog zdaj tako jezi nanj. Toda
ni mogel iztakniti pravega vzroka. Ni jedel,
niti pil, vrgel se je na tla ter premolil noč
in dan. In, ko je nekdaj v gozdu prav milo
jokal, je slišal ptičico lepo in milo peti.
Tedaj mu je bilo še bridkeje in je izprego-
voril: «Kako lepo poješ, ptičica moja! Na-te
ni jezen. Gospod Bog! Če bi mi mogla

— 63 —
povedati, s čim sem Ga*) razžalil! Rad bi se
spokoril, da bi moje srce bilo zopet veselo!»
Zdajci izpregovori ptičica: «Ti si se pregre-
šil, ker si obsodil ubogega grešnika, katerega
so vodili na vislice. Zato se srdi gospod
Bog! Vendar, če se hočeš spokoriti in obža-
lovati svoje grehe, ti bode odpuščeno!» V
, tem trenotku pristopi k njemu angelj s suho
vejo v roki ter izpregovori: «To suho vejo
nosi tako dolgo, dokler ne požene treh ze-
lenih mladik; toda zvečer, ko bi rad spal,
položi vejo pod svojo glavo. Kruha si prosi
od hiše do hiše, a v nobeni hiši se ne mudi
dlje, nego jeden dan! To je pokora, ki ti
jo nalaga Gospod».
Puščavnik vzame suho vejo ter se po-
vrne v svet, katerega že tako dolgo ni videl.
.. Drugega ni jedel niti pil, nego le to, kar
so mu dali po hišah. Toda marsikatera nje-
gova prošnja ni bila uslišana, marsikatera
hiša je bila zanj zaprta. Časih ni dobil niti
*) Ta „Gau se nanaša na Boga, zato pišemo to be-
sedo z veliko začetnico.
— 64 —
skorjice kruha. Nekoč je od jutra do večera
hodil od hiše do hiše; toda nihče mu ni
kaj dal, nihče ga ni hotel prenočiti. Naposled
se je napotil v gozd. Tu je kmalu našel
otlino, katera je bila prirejena za stano-
vanje. V otlini je sedela stara žena. Puščavnik
izpregovori: «Dobra žena, obdržite me to
noč v svojem stanovanju». Toda ona od-
govori : «Ne, ne smem, najsi bi to rada.
Imam tri sinove. Ti so hudobni in divji.
Ko pridejo s svojega četo vanj a (razbojniš-
kega pohoda) domov, ubijejo gotovo mene
in vas». Puščavnik pa pravi: «Bodite brez
skrbi; verujte mi, da ničesar ne storijo ni
vam, ni meni». Žena je bila usmiljena in
se je dala preprositi. Puščavnik leže pod
stopnice, a suho vejo si položi pod glavo.
Ko starka to vidi, vpraša, zakaj je vejo del
pod glavo. Povedal ji je, da jo nosi za po-
koro s seboj ter da jo po noči rabi za
vzglavje. Razžalil je Gospoda s tem, da je
obsodil zločinca, ki so ga peljali na vislice,
češ: «Pr.av se mu g o d i!» Žena prične
— 65 —
zdaj jokali rekoč: «0, če Bog samo zaradi
jedne besedice tako strašno kaznuje, kako
se bode godilo šele mojim sinovom, ko pri-
dejo pred sodnji božji stol?!»
O polnoči pridejo razbojniki domov.
Užgejo ogenj. Ko ta razsvetli otlino in raz-
bojniki ugledajo pod stopnicami ležečega
moža, jamejo se jako togotiti. Tedaj zakriče
na mater: «Kdo je ta mož? Ali vam nismo
zapovedali, da ne vzprejemajte nikogar?»
Mati pa odgovori: «Pustite ga; ubog človek
je, ki se pokori za svoj greh». Razbojniki
vprašajo: «Kaj pa je storil?» ter objednem
zakriče: «Stari, vstani ter nam povej svoje
grehe!» Puščavnik vstane ter jim razodene,
kako je že s samo jedno besedo tako grešil,
da se Bog srdi nanj; zdaj se pokori za
svoj greh. Razbojnike je silno ganila nje-
gova povest. Vstrašijo se sedanjega svo-
jega življenja, sklenejo se poboljšati in de-
lati pokoro. Ko je puščavnik spreobrnil tri
grešnike, legel je zopet počivat pod stop-
nice. Drugo jutro ga najdejo mrtvega. Na
5
— 66 —
suhi veji pa, na kateri je spal, so bile
pognale tri zelene mladike ter se visoko
dvigale. Tako je gospod Bog puščavnika
zopet milostno sprejel med svoje izvoljence.
/t VN
jNfečimerni Jvko.
(Iz italijanščine).
Ivko je mladenič pri šestnajstih letih.
Sin je ubogega dninarja v mestcu K. Ivko
ni bil slab mladenič, toda kazi ga njegova
velika — n e č i m e r n o s t. Tisto malo, kar
zasluži s prepisovanjem uradnih spisov pri
odvetniku, zapravi za prav nepotrebne reči.
Oblačiti se hoče lepo, posebno ob nedeljah
in praznikih. Natika si svetle rokavice, puši
smodčice (cigarete), zahaja na kako četrtinko
vina v gostilno ter zaide časih tudi že v
mestno kavarno, kjer s smodčico v ustih
čita časnike. Ob tem si pa zdaj pa zdaj
— 67 —
pogladi svojo „mišjo dlako" pod nosom. Vse
to se je Ivko navadil od svojih tovarišev
lenuhov, ki so bili še nečimernejši od njega !
Mati Ivkova pa se ubožica trudi in trudi
noč in dan, da preredi in čuva dva manjša
sinčka ter dobi hrano svojemu tastu, ki je
malone slep in ne more več delati zbok
svoje visoke starosti in oslabelosti. Oče
Ivkov hodi na dnino na kmete, ostaja z
doma po tri do štiri tedne ter pošilja ali
osebno prinaša v potu obraza pridobljene
borne vinarje družini domov, da ji kupi
potrebnega vsakdanjega kruha. Mož se na-
deja, da mu bode lvko kmalu pomagal re-
diti družino. Prazna želja! Nečimerni mla-
denič skrbi le za-se, nastopati hoče kot
mesten gizdalin ter niti toliko ne prištedi
(prihrani), da bi staremu očetu kupil ščepeč
tobaka. In vendar mu je stari oče v prejšnjih
letih, ko je še mogel delati, kupil marsikako
igračo, ko ga je vodil na sprehod!
Toda te dni se je nekaj zgodilo, kar
je Ivka poboljšalo do cela. Uprav je bil
5*
— 68 —
zvečer stopil iz kavarne ter se vračal do-
mov z malovrednim svojim tovarišem. Ko
jo zavijeta okoli ogla, ugledata starčka, ki
se jima omahujoč približa ter s tresočim
glasom prosi miloščine za neko družino, ki
nima kosca kruha pri hiši. «Prisiljen sem»,
reče starček tiho in jokavo, «vsled tožnega
slučaja danes vprvo prosjačiti» . . .
Ivko je spoznal ta glas! Starček, ki je
prosjačil, je bil njegov — stari oče;
mati, ki je doma žalovala v toliki revi, je
bila — njegova mati, a otroka, ki sta
gladna doma jokala, kruha proseč, sta bila
njegova — bratca! In on, nehvaležnik,
je zapravil prav po nepotrebnem v kavarni
dvajset vinarjev! To je bilo dobro, da je v
novčarki imel še nekoliko denarja. Kar za-
2ebe ga pri srcu, objame starčka ter ne
meneč se dalje za svojega osuplega tova-
riša. vodi starega moža v bližnjo pekarijo,
kjer kupi kruha ter se potem s starim očetom
vrne domov. Ivku so lile solze po obrazu.
Doma poprosi odpuščanja mater in starega
očeta . . . Odpuščanje je dobil, in sedaj je
Ivko ves drug človek! Ves svoj borni za-
služek daje svojcem, da lože izhajajo. Oblači
se čedno, a nikakor ne gizdavo. Opustil je
svoje razvade, ki so mu prizadejale nepo-
trebnih stroškov, odtujevale ga domu ter
smešile pred svetom. Odslej bode Ivko go-
tovo dober sin, in uverjen sem, da postane
kedaj še kaj vrl meščan!



pridni Vid.
Pogledite, otroci, Vida!
Ni to-le vam otrok brdak?
Lep zgled je skrbnosti in prida;
Kje njemu je otrok jednak?
Lase zmer ima počesane
In skrbno je vsak dan umit,
Obleke nima drago tkane,
Ipak*) je vselej snažen Vid!
Kako posluša paztio v šoli,
Kako je za učenje vnet!
Nalog ne zabi Vid nikoli,
Doma pokornosti je zgled!
*) Ipak = vendar.
- 71 —
Trpine, vbožčke omiluje
Ter z lačnimi deli svoj kruh,
Za dobro vse se navdušuje,
Za slabo Vid je slep in gluh!
Ko v cerkev pride, roki sklene,
Oko upira na oltar;
Otrok pobožni gane mene,
Nadzemeljsko si mislim stvar!
A kadar noč zemljo pokrije,
Moleč presladko Vid zaspi:
Zarana vstavši se umije,
Odmoli, k delu čvrst hiti!
Ni Vid oseba vam povšečna?
Ni Vid zares otrok brdak?
0} stariši in šola srečna,
Ge rojen jim otrok je tak!

— 72 —
l^ralj Jaltazar.
ez Babilon že razgrnila
Temačna noč je svoja krila.
V kraljevem gradu pa ne spe,
Od lučij okna se blišče.
Pri Baltazarju tam v dvorani
Prijatelji so njega zbrani.
Za mizo zvrščeni sede
Ter pijejo in se goste.
Vriščijo gostje, čaša poje:
«Mogočni kralj, na zdravje tvoje!»
Zdravica kralju ta godi,*)
Od vina lice mu gori.
Napuh se v njega srcu dviga
In k jezi do Boga ga vžiga.
*) Godi = ugaja (dopada mu).
— 73 —
Nad Bogom kralj besni kolnoč —
Hrabri ga družba ploskajoč . . .
In migne kralj, strežaj odide,
A kmalu k družbi zopet pride.
Na glavi velik koš ima,
Posodje v njem se lesketa.
To svete, zlate so posode,
Srebrnih tudi se dobode.
Bil v templju jih pred čislom let
Pobral je Baltazarjev ded . . .
Služabniku• se kralj nasmeje:
«Natoči čaše te!» mu deje.
«Kot jaz, vsak pij iz teh posod;
Živi naj dolgo naš še rod!» —
In hrupno družba ga pozdravi. —
Izpivši kralj bahač dostavi:
«Kaj meni je Jehove*) mar?
Jaz sam, jaz sam sem tu vladar!» .
*) Jehova Bog.
— 74 —
A zdajci krik in vik prestane,
Nikdo iz družbe se ne gane.
In glej! in glej! prizor strašan :
Iz stene roka gre na dan!
In piše, piše na zidine
Ognjene črke ter — izgine ! . . .
V	pišočo kralj roko strmi,
Sibe se mu noge, bledi . . .
Zro gostje, sini Babilona,
In mrzla jih obhaja zona . . . *)
Oh, «Mene, tekel, fares!» — glej
Kaj to pomeni, kdo povej? —
Po mage**) sluge odhitijo,
x\Tapis da kralju razložijo.
i
V	dvorano mnogi mag prispe,
Nikdo napisa ne ume . . .
«Po Dani j e 1 a pa, proroka,
Kdo idi!» Baltazar zastoka. —
*) Zona groza. — **) Magi duhovniki.
75
Dospe i Danijel takoj
Ter. resno glas povzdigne svoj:
«0 kralj, o kralj: kdo bo te rešil?
Zelo, zelo si se pregrešil!
Iz t e m p 1 j a je posodje to ;
In ti zdaj skruniš ga tako ?!
S tem žaljen silno je Jehova,
Velika kazen bo Njegova! —
Da: «Mene, tekel, fares!» — čuj
Teh besedij pomen — žaluj! . . .
Seštel je Bog vse tvoje zemlje,
Zbok grehov tvojih ti jih jemlje! —
In stehtal te je; a lehak,
O kralj, zelo si in nejak! —
Kraljestvo bo ti razdeljeno,
Vsa slava razgubi se v peno!» . . .
V proroka kralj vzgrožen, strmi,
In čudno mu gore oči . . .
— 76 —
To isto noč še priderejo
Sovragi v mesto, ga užgejo . . .
Še predno vstane zore svit
Kralj Baltazar leži ubit . . .
Sovražni Medi, Perzijani,
Vriščijo, z radostjo navdani. —
Po zmagi slavni zdaj zemlje,
Kraljeve si dele med se! . . .*)
*) O p o m nj a. Da bodeš. mladi čitatelj, lože razumel
to pripovedno pesem, čitaj v „Zgodbah sv. pisma stare in
nove zaveze", poslovenil Anton Lesar, na strani 103!
j\femi hlapec.
(Nemški spisal c. kr. okr. šol. nadzornik Fr. Frisch).
Pozdravljam te, oj temni stoletni samostan!
Pozdravljam te, zelena jezerska tiha plan!
Prelepi skriti biser koroške ti zemlje,
Bo li miru kraj tebe tu našlo mi srce ?. . .
A. Aškerc.
\ mračnem veličastvu je gledala zgo-
relska gora na širno vodno površje, ki se je
razprostiralo pod njenim vznožjem. Kakor
razprostrta velikanska rjuha brez vsake gube,
obrobljena s temnim nakitom (lepotičjem),
to je: z več sto let starimi jelovimi gozdi:
tako podobo je imelo v tistem hipu jezero
o s o j a n s k o na Koroškem. Zdaj pa zdaj,
če so ji oblaki dovoljevali, je lila narasta-
joča luna svojo svetlobo na jezero. Mir je
vladal povsod. Le časih je jednoglasno in
- 78 —
žalostno zaskovikala sova, prebivajoča nekje
blizu veličastnega samostanskega poslopja, ki
je tu že nekaj desetletij svoje vrhove mo-
lelo proti nebu
Zdajci se začujejo stopinje. Ob jednem
zaresketajo veje bližnjega gozdnega obronka.
Sova, ki je bila uprav začela krepko se
dreti, hipoma prestane. Kraj gozda se
prikažejo nejasni očrti velikega moža. Z ve-
likimi, počasnimi koraki je meril pot proti
golemu vrhu brega. Tu je tujec zamišljeno
zrl zdaj na temno vodo, zdaj proti oknom
samostana; nekatera okna so bila še raz-
svetljena. Z njegovih pleč je visel črn plašč,
do prsij pa mu je segala mogočna brada;
v desni roki je nosil priprosto palico.
Ponočni popotnik je tukaj stal gotovo
jedno uro. Potem se spusti na kolena ter
sklene k molitvi roke. Njegove prsi so se
vzdigovale in padale, na bleda lica so mu
rosile solze. Za nekoliko časa vstane ter
trdnih korakov odide proti samostanu. Že
je prejel za težko kladivo na vratih, hoteč
— 79 —
potolči, da bi ga pustili v samostan; a zdaj
se luna po dolgem presledku zopet reši
izpod oblakov ter svojo živo luč razlije na
ptujca. Skoro preplašen le-ta pogleda kvišku,
njegova roka izpusti kladivo na durih. Tre-
notek je bil v zadregi, ne vedoč, kaj bi na-
redil. Toda že v bližnjem hipu zopet prime
kovinski gumb in ž njim trikrat potrka na
hrastova vrata. Ne dolgo potem se začuje,
kako nekdo prihaja k vratom, najbrže od-
pirat. Bile so stopinje vratarja, ki so se
razlegale po samostanskem mostovžu. Vrata
se odpro in previdno pogleda dvoje opaznih
očij skozi odprtino. Ptujec nagne glavo v
pozdrav, a svetilnica, katero je menih držal
v roki, mu razsvetli žalosti razorano mlado
lice. Menih izreče krščanski pozdrav ter
potem neznanca vpraša, kaj bi rad. Toda
ta z znamenji pokaže, da ne more govoriti,
ter namigne menihu, da išče prenočišča.
Samostanski vratar dobrovoljno prikima ter
odpelje nemega (mutastega) gosta v celico.
Tu je bila pripravljena priprosta postelja.
— 80 —
Na to obvesti opata*) o došlem ptujcu ter
prinese v celico nekaj večerje, na kar se
odstrani, tiho se priklonivši.
Neznanec se skoro ni dotaknil jedi,
da-si ves dan ni imel grižljeja v ustih. Sede
na stol ter si pokrije obraz z rokama. Zdelo
se je, da sanja. Zdajci pa zašumi bližnji
gozd, vihar jame šiba ti jezerske valove, ki
so še malo prej mirovali. Grom se oglaša
bolj in bolj. Nemi sanjač vstane ter hodi
mogočnih korakov po sobi. Ustavi se vselej,
ko se močno zablisne, a to le za nekaj
trenutkov; potem nadaljuje svojo hojo.
Že je vstajala izza gora jutranja zora,
že se je bilo jezero vpokojilo, ko se samo-
stanski gost zlekne na posteljo.
Solnce je stalo že visoko, ko se pre-
budi iz globokega spanja. Hitro se obleče
ter zapusti sobico. Poišče celico vratarja, v
katerega si je bil pridobil že včeraj zau-
panje. In imel je srečo; kajti že mu je
prišel vratar nasproti, ljubko se smehljaje.
*) Opat = načelnik samostana.
— 81 —
Raztolmači ptujcu, da mu poišče zajutreka.
Toda ptujec je imel nekaj važnišega v glavi.
Vratarja poprosi, naj ga vede pred opata.
Vratar se nekoliko obotavlja, a naposled
ugodi njegovi želji, tn kaj bi ne? Saj je
obudil ptujec že včeraj v njem veliko zani-
manje, tako celo, da se mu je prikazal v
sanjah, ne sicer kot ubožen romar, temveč
kot jezdec, lesketajoč se v zlatu. Načeloval
je vojski hrabrih vojščakov, kateri so se v
časti in slavi vračali iz bitke domov . . .
Ta sen je samostanskemu vratarju zopet
prišel na misel, ko je vodil ptujca k opatu.
Pogledal je po strani ptujca, stopajočega
poleg njega. Bil je res lepe postave ta ptujec,
uprav kakor vitez; toda njegovo uboštvo,
ta revna obleka — ne, ne, vitez ne more
biti tak človek!
V tem prispeta pred duri opatove
sobe. Uprav je stopil opat iz izbe, da bi
se šel sprehajat na prostorni samostanski
vrt. Ponižno prikloni vratar svojo glavo
pred visokostasnim resnim in častitljivim
6
— 82 —
prelatom*) ter predstavi ptujca kot včeraj
došlega gosta. Pove tudi, da ima gost prošnjo
do gospoda opata. Ptujec prime zgubančeno
roko sivolasega duhovnika ter mu jo spoštljivo
poljubi. Opat ga predirajoče pogleda, potem
zopet odpre vrata svoje sobe. Vratarja od-
pusti, a romarju migne z roko, da naj stopi
ž njim v sobo.
«Bog bodi s tabo, dragi prijatelj !» na-
govori opat ptujca v sobi. «Kclo si in česa
želiš ?» —
Romar naredi isto znamenje, kakor si-
noči, ko je vratarju namignil, da ne more
govoriti.
Opat se začudi, ko vidi, da lepi mož
ne more govoriti. Škoda se mu je zdela
zanj; kajti najsi so mu bili lasje že sivi,
vendar ni bil videti star. Opat je pa tudi
izprevidel, da dolgo izpraševanje tu ni na
mestu. Zato je želel zvedeti od tujca le,
česa želi.
*) Prelat, visok cerkven dostojanstvenik (mašriik v
visoki cerkveni službi).
— 83 —
Častitljivi duhovnik je pazljivo gledal
na vsako ptujčevo gibanje. Kar iznenadilo
ga je, ko naposled spozna, da ptujec milo
prosi, da bi trajno smel ostati v samostanu.
Tudi je ptujec namignil, da bi se lotil vsa-
kega dela; ob tem je opatu zopet in zopet
poljubljal roko.
«Ljubi prijatelj», izpregovori opat po-
gledavši na ptujčeve nežne roke. «Služba v
našem samostanu je jako težka! Si li pomislil,
če bodeš mogel prenašati tolike težave? Si
li sposoben od ranega jutra do trde noči
ponižno, v božjo voljo vdano opravljati nizka
hlapčevska dela? Si li izprašal svoje srce,
ali se more do smrti zadovoljiti v tem mirnem,
skritem kotu matere zemlje ter, ali se ne
bode vpiralo nobenemu ukazu samostanskih
poglavarjev? Ali si se že vprašal, če moreš
biti do svojih tovarišev vselej prijazen, po-
strežljiv? Imaš li v sebi to moč, da bi pred
delom in po delu pobožno opravljal svoje
molitve ?»
o*
— 84 —
Glasno, vsako besedo povdarjaje je go-
voril opat ta vprašanja. Na vsako je romar
prepričevalno prikimal. In, ko je menih do-
končal, sklenil je ptujec roki, potem je pri-
vzdignil desnico, kakor da bi hotel priseči,
da se hoče trdno držati samostanskega redu.
Tako je bil neznani romar vzprejet še
tisto uro med hlapce najstarejšega koroškega
samostana.
Veliki hlapec, čokat mož z žuljavimi ro-
kami, ni bil tega novinca vesel, ko je spoznal
njegove slabosti. Tudi drugi hlapci so prav
pridno obirali «drobnoprstega tovariša». A
nemi hlapec ni o vsem tem zategoval obraza,
nego še dobrovoljno se jim je nasrnihoval,
vsled česar so hlapci mislili, da njih roganja
niti ne ume. — Veliki hlapec je kmalu odbral
posebno delo za prišleca. S četo trdnih, ogo-
relih mož ga pelje v temni gozd nedaleč od
samostana. Težke sekire, katere je mutec
moral tja nesti, niso mu dale hoditi naglo.
Njegovo bledo obličje pa je rdelo vsled teže
orodja in vročega soparnega dne, ki je bil
nastal vkljub ponočni nevihti.
«Naprej!» je grmel veliki hlapec, ko
mutec ni mogel dovolj hitro stopati. Drugi
pa so se smejali, ko so videli, da je ob tem
klicu plašno vztrepetal. «Tu vidiš», zakliče
naposled višji hlapec, pokazavši debelo drevo,
«kaj ti je za danes delati. To drevo danes
posekaš; hočem, da to delo zvršiš do večera!»
Malo trenotkov potem je sekira zvenela
po gozdu; tudi drugi hlapci so dobili vsak
svoje delo. Toda kmalu se je razlegalo po
gozdu tudi surovo smejanje, ki je pa izviralo
iz same jeze. Drvarji za hip prenehajo, in
zdajci ugledajo velikega hlapca, kako je mahal
z rokami okoli sebe ter kremžil obraz. Nje-
govo smejanje je veljalo mutcu, ki odkaza-
nemu delu ni bil kos. Zdelo se je, kakor
da nesrečnik ni še nikdar imel sekire v rokah.
Veliki hlapec skoči k nespretnemu drvarju,
strga mu sekiro iz rok ter ga porine na stran.
Potem mu osorno sam pokaže, kako je treba
sekati.
— 86 —
Tako surovo ravnanje je mutca vendar-le
streslo. Žila, ki se mu je vlekla preko čela
do nosa, se mu je napela. Toda že v bližnjem
hipu izgine žila, svedokinja jeze. Le velike
oči je vprl v velikega hlapca, in te oči so
ga prosile: «Imej potrpljenje z mano!» Ve-
liki hlapec je menda razumel to nemo prošnjo,
kajti malo prijazneje je nadaljeval svoj pouk.
V prostorni hlapčevski sobi je prebil
novi samostanski hlapec drugo noč. Pač je
bila postelja trda; toda vsled napornega dela,
s katerim se je ubijal vse popoldne, je lahko
pogrešal mehkih blazin. Njegovi tovariši so
še s svojih postelj govorili o tem in onem;
mutec pa je že trdno spal. Zjutraj, komaj
se je svitalo, je bil mutec že na nogah. Druge
njegove tovariše pa je moral veliki hlapec
osorno klicati, da so poskakali s postelj ter,
se godrnjaje oblačili. Ko so zavžili skromni
zajutrek, stopali so hlapci k navadni zgodnji
maši, pri kateri so menihi peli pobožne zbore.
Mutec je pokleknil nekoliko v stran od svojih
tovarišev na mrzla kamenita tla. Tu je sklenil
- 87 —
roke, ki so bile na dlaneh vsled dela polne
mehurjev, ter se vtopil v pobožno molitev.
Ko je miryla sv. maša, šli so zopet,
kakor prejšnji dan, v gozd. Pač sta ga boleli
roki, toda ni pazil na to. Potrujal se je, da
bi bil veliki hlapec ž njim zadovoljen. Ta
je prišel popoldne gledat k delavcem. Prišedši
do mutca, je šel mimo njega, ne da bi ga
grajal. Tako delo v gozdu pa ni trajalo dolgo.
Kmalu je prišlo drugo delo na vrsto, recimo
delo na vrtu, na polju. Karkoli so mu na-
lagali, vse je mutec izvrševal zvesto in ne-
umorno. Tako si je bil pridobil celo zaupanje
velikega hlapca, ki ga je večkrat drugim
hlapcem stavil v zgled. To je seveda jezilo
njegove tovariše, tako, da je moral večkrat
slišati kako njih bridko besedo. Toda mutec
je voljno prenašal vse to, da, kazal se je
celo jako prijaznega svojim neprijaznim to-
varišem. Večkrat je prevzel kako delo, ki je
bilo namenjeno kakemu drugemu hlapcu. Tako
je dotičnik lahko počival, mutec pa je delal
neutrudno še čez uro;
- 88 —
Tolika blagodušnošt mu je naklonila na-
posled prijaznost tudi drugih hlapcev, ki so
se mu doslej kazali sovražni. Pa tudi menihi
samostanski so večkrat občudovali mutčeve
vrline. Opat se je celo prijazno in dobrohotno
smehljal, kadarkoli je srečal nekdanjega ro-
marja. Zdaj je mutec seveda bil po zunanjo-
sti nekoliko drugačen. Obrit je bil do golega;
lice pa mu je bilo še vedno bledo kakor
nekdaj, seveda zarujavelo; roke pa so mu
bile izdelane in trde kakor usnje. Nikdo bi
ne mislil več, da je to oni mož, ki je pred
leti prvič v svojem življenju prestopil prag
osojanskega samostana; kajti sčasom je z
obličja mutčevega vsaj nekoliko izginila žalost.
Večkrat je o milih poletnih večerih po zvr-
šenem delu stal ob osojanskem jezeru ter
gledal na njegovo gladino. Potem pa so nje-
gove oči plule daleč tja na severo - vzhod,
kjer mu je tekla zibelka. Tam sta mu že
davno ležala v grobu oče in mati; a tudi
zanj so molili tam pobožni ljudje prav iskreno.
* *
Minilo je bilo blizu devet let, odkar je
živel mutec v samostanu. Zdajci se je jela
pojavljati na njem čudna izprememba. Lica so
r mu venela, oči so izgubljale svoj lesk, sploh
je njegovo nekdaj tako prožno telo postalo
; silno potrto. Kdor je hlapca opazoval, ni
r mogel dvomiti o tem, da se v njem razvija
huda bolezen. On sam je molčal o tem,
kako trpi, ter silil se je delati, kolikor je
le mogel. Toda nekega jutra ga zapustijo
vse moči.
Opat je takoj zaukazal, naj skrbno stre-
[ žejo bolniku. Ukazal je nekemu menihu, ki
je bil vešč zdravilstva, naj pripravi potrebna
zdravila, da pomore bolniku. Učeni samo-
\ stanski zdravnik je vestno opravljal svojo
službo pri bolnem mutcu. Sam je šel daleč
v naravo, da je tam iskal zdravilnih zelišč,
o katerih se je nadejal, da bodo pomagala
bolniku. Toda mutčeva bolezen je bila moč-
nejša od zdravnikove umetnosti. Moči so
mutca zapuščale čedalje bolj. Bolnikov po-
strežnik in drugi samostanki prebivalci, ki so
— 92 —
To je bilo opatu zadosti. Sam je bil
zdaj močno iznenaden. Pogleda okrog sebe
ter namigne dvema osivelima menihoma.
Vsi trije se potem napotijo k bolniku.
Bolnik je ležal suh in bled na postelji.
Zdelo se je, da dremlje. Ko se pa opat
na lahko dotakne njegove roke, odpro se
bolnikove oči. Prsi se mu jamejo nekoliko
časa krčevito vzdigovati in zopet padati.
Na to odpre usta ter izpregovori: «Hvala
vam, prečastni gospodje, da sta se potrudili
k meni. Nisem mogel umreti, da ne bi prej
vrgel raz sebe zastora, ki me je doslej za-
krival. Nizka služba, katero sem tu opravljal,
in to, da sem se odpovedal govoru: — to
vse, velečastni gospodje, je bila pokora,
ki sem si jo bil naložil sam za zločin, ki
mi obtežuje dušo. Daleč iz svoje domovine,
iz ponosne Poljske sem prišel nekega ve-
čera sem v ta kraj. Namenjen sem bil k
papežu v Rim, kjer sem nameraval poklekniti
pred svetega očeta ter si od njega izprositi
odpuščanja. Videl sem osojansko jezero,
gore krog njega, temni gozd, samostan —
in otožnost, katera se je razlivala čez vso
okolico, ta se je strinjala z otožnostjo, ki
mi je polnila dušo. Dolgo sem takrat stal
ob bregu. Moja preteklost mi je živo stopala
pred oči. Mislil sem, da ne morem dlje časa
prenašati svoje usode. Ali zdajci sem za-
čutil v sebi neko moč, ki me je gnala k
samostanu. Roka, ki se je omadeževala
s krvjo krakovskega škofa Stanislava,
ta roka naj odslej opravlja le nizka dela; ta
usta, ki so doslej govorila le preširne
besede in ki so pozivala bojaželjne čete
Poljakov v vojno, ta usta naj odslej umolk-
nejo do konca mojih dnij! —
To je bila misel, ki me je obsedla
onega večera. Pač sem skušal, da bi se je
iznebil; toda zaman. Zato sem sklenil, da
storim, kakor sem mislil, ter v revščini končam
svoje življenje, kolikor mi ga je še Bog na-
menil. Vedite zdaj prečastni gospodje: jaz
— 94 —
sem Boleslav II., kralj poljski,
sin Kazimira I.» — — — *)
Bolnik, ki je z veliko težavo govoril
zadnje stavke, zaprl je, hipno utrujen, oči, z
desno roko pa je potegnil dragocen prstan
izpod vzglavja. Nemo ga spokornik izroči
gospodu opatu. —
Laž se ogiblje smrtne postelje. Zato so
menihi radi verjeli bolniku. Da je kdo pa
le še kaj dvomil bil bi zdaj prepričan o
resničnosti bolnikove izjave, kajti v prstan
je bil vdolben grb poljskega kralja!
Malo trenutkov potem je duša kraljev-
skega spokornika zapustila strohljivo telo.
In ko je na Osojah napočil tretji zor,
Mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor.
Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal:
Za njega v plašču črnem opat je mašo bral.
*] Boleslav II. »predrzni" je vladal od 1. 1058—1080.
Ker se mu je krakovski škof Stanislav zameril, ga je umoril
s sabljo. Kralja je kasneje močno grizla obujena vest, da ji
je v osojanskem samostanu iskal hladila; škof Stanislav pa
je bil proglašen svetnikom.
- 95 —
Pel mašo oča Tenho in molil je tako:
„Naj pride njega duša, o Bog, tjagor v nebo!
Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,
Brat Boleslav, kralj poljski.... zavreči ga nikar!"
(Ant. Aškerc).
*
* *
Celih osem stoletij je minilo od tega. '
Benediktinski samostan v Osojah je že davno
opuščen. Toda samostanska cerkev stoji še
dandanes. In v kapeli na levo v prednjem
delu cerkve najde popotnik nagrobni spo-
menik kralja Boleslava, ki je ob najtežji službi
v samostanu iskal izgubljenega dušnega
miru, za grehe svojih mladih let
hudo se pokoreč.
Osivelemu učitelju.
Let štlrdeset je že minilo,
Odkar mladino Ti učiš;
Užil veselja si obilo,
Prestal pa tudi mnog si križ!
A seme, ki ga v srca mlada
Učitelj pridni si sejal,
Rodilo je obilo sada,
Vsevišnji *) mu uspeh je dal.
Še mnogo let te Bog ohrani!
Da srečen si in čil in jak,
Iskreno danes srčno-vdani
Tovariš Tebi vošči vsak!
*) Vsevišnji — Bog.
— 97 —
j\fa grobu iskrensga rodoljuba.
<3>ladko spavaj v tej gomili,
Pokoj vladaj tu okrog!
Svetni si ubežal sili,
Rešen zdaj si vseh nadlog!
Sreča Tebi, mož ubogi,
Ni sijala nikedar!
Pač pa v Tvoji duši mnogi
Besno bučal je vihar!
Um je bister bil podarjen
Tebi, a srce mehko,
Domovini Ti ustvarjen
Bil v blaginjo si samo!
Rod si nje jel oživljati,
Verno si nad njim Ti čul:
Ko je sinil*) dan mu zlati,
V radosti takrat si plul!
*) Sinil — zasijal.
7
— 98 —
Sebičenje ni mogoče
Tebi bilo, dobrotnik!
Narod Te je klical: oče!
Njemu bil si učenik!
Svobodi si pokrovitelj*)
Bil vse Svoje žive dni,
Znanosti si bil gojitelj,
Tožnih tolažnik ljudij . . .
Zdaj pa več Te ni med nami —
V boljši svet si šel od nas —
Z bridko-tožnimi solzami
Tebe se spominjam jaz . . .
Sladko spavaj, mož čestiti,
Roda svojega trpin!
Grob Slovenec Tvoj naj kiti,
Živel večno Tvoj spomin! —
*) Pokrovitelj zavetnik, zagovornik, pomočnik.
}\ramar in miška.
(Po Br. Grimmu).
Pred dolgimi leti je potoval ubog kramar
skozi gozd v mesto. Truden je bil. Zato
sede, da povžije košček kruha. Drugega ni
imel, da bi si utešil lakoto. Ko je, zagleda
pred svojimi nogami miško. Lezla je okoli
njega, a naposled se postavila pred njega
ter ga gledala, kakor da bi kaj pričakovala
od njega. Mož ji dobrovoljno vrže nekaj
drobtinic, da-si je bil sam potreben. Miška
drobtinice kmalu poje. Kramar ji je na to
še metal drobtinic, dokler je sam še kaj
imel. Tako sta oba skupno obedovala. Zdaj
pa kramar vstane, da se pri bližnjem stu-
dencu napije vode. Ko se vrne na prejšnje
mesto, zagleda cekin na zemlji. Istočasno se
— 100 —
je miška vračala z drugim cekinom v gobčku.
Spustivši ga na tla k prvemu cekinu, se je na-
pravljala po tretjega. Kramar je šel za njo in
videl, kako je tekla v neko luknjo ter iz
nje prinašala zlate. Zdaj vzame svojo pa-
lico, razmakne tla in najde velik lonec poln
cekinov. Vzdigne ga ter pogleda, kje je
miška. Toda živalica je bila že izginila. Ves
vesel je nesel zaklad v mesto. Polovico ga
je razdelil med uboge ter tudi sebi opo-
mogel; za drugo polovico pa je dal zidati
cerkvico. Vrhu tega je dal to dogodbo v
večni spomin vdolbsti na kamenito ploščo
ter isto postaviti v cerkvico, kjer se nahaja
še dandanes.
\\ //
-7V
pevec )\rijon.
(Iz nemščine po Fr. Hardenbergtt).
Pripoveduje se, da so v starih časih
bili pevci, ki so znali tako lepo peti in na
liro*) brenkati, da so s svojim čarobnim
*) Lira = godbeno orodje s strunami.
— 101 —
petjem spreminjali puščave v cvetoče vrte,
divje zverine krotili, surove ljudi pa priva-
dili na red in lepo vedenje. Tudi so s svojim
petjem deroče reke spreminjali v mirne vode,
da, dosegli so celo, da je mrtvo kamenje
oživelo in plesalo! —
V tistih časih se je prigodilo, da je
pevec Arijon hotel po morju potovati v tujo
deželo. Sabo je imel polno dragotin in
drugih lepih rečij, ki jih je nabral od hva-
ležnega poslušajočega občinstva. Ob bregu
je našel zasidrano ladjo. Mornarji so bili
zadovoljni, da ga za ponujano plačilo pre-
peljejo v mesto, kamor je hotel odpluti.
Toda malopridni mornarji so se tako pola-
komnili Arijonovih zakladov in dragocenostij,
da so sklenili, ga prijeti, vreči v morje ter
si potem razdeliti zaklade med seboj. Ko
je torej ladja plula sredi morja, planejo
mornarji na Arijona ter mu razodenejo, da
mora umreti; kajti sklenili so, da ga vržejo
v morje. Arijon jih je milo prosil, naj mu
prizanes6. Ponudil jim je tudi vse svoje za-
— 102 —
klade, da mu puste življenje; kajti če ga
umore, doleti jih velika nesreča. Toda mor-
narji niso bili zadovoljni ž njegovo ponudbo,
kajti bali so se, da ne bi jih kedaj ovadil.
Ker Arijon vidi, da pri mornarjih ničesar
ne opravi, poprosi jih, naj bi mu dovolili,
da vsaj pred smrtjo zapoje svojo labodjo
pesem*); potem pa hoče sam, prostovoljno
s svojim priprostim godbenim orodjem pred
njihovimi očmi skočiti v morje. Mornarji so
dobro vedeli, da bi se njih srca omečila in
da bi se skesali, ko bi slišali Arijonovo ča-
robno petje. Zato sklenejo, da sicer ustre-
žejo njegovi želji, a da si med petjem za-
maše ušesa, da ničesar ne bodo slišali in
da potem vendar-le izvrše svoj namen. To
se je zgodilo. Arijon prične peti krasno,
neizrečno milo pesem. Ladja je jela doneti
ob Arijonovi pesmi; valovi so se glasili;
solnce in zvezde so se istočasno prikazale
na nebu, iz valov pa so se dvigale plešoče
*) Labod, ptica plovka se baje pred smrtjo oglasi
s pesmijo. Zato je »labodja pesem" vtem pomenu = zadnja
pesem, pesem pred smrtjo.
— 103 —
ribe in druge morske živali. Le mornarji
so jezno gledali, tiščali so si ušesa ter ne-
jevoljno čakali, da Arijon izpoje pesmico.
No, to se je kmalu zgodilo. Zdaj skoči pevec
z jasnim čelom v morje s čudodelno liro v
naročju. Komaj se je njegovo telo dotaknilo
svetlih valov, ko se pod njim dvigne iz vode
širok hrbet hvaležne morske živali, ki hitro
odpluje z začudenim pevcem. Kmalu pri-
plava do morskega brega, kamor si je želel
Arijon sam ter pevca lahko položi v trstje.
Arijon zapoje živali pesem zahvalnico ter
potem odide.
Nekoliko časa po tem dogodku pride
Arijon zopet k morju ter v milih glasovih
toži o svojih izgubljenih zakladih. Milo mu
je bilo po njih zato, ker so ga spominjali
srečnih nekdanjih dnij pa ljubezni in hvalež-
nosti ljudij, ki "so mu jih darovali. Ko tak6
poje, veselo prišumi njegova stara prijate-
ljica, ona morska žival, po morju do brega
ter iz svojega žrela bruhne Arijonove za-
klade pred pevca v pesek. —
— 104 —
Kako se je to dogodilo? Mornarji so
si takoj potem, ko je Arijon skočil v morje,
jeli deliti njegove zaklade; a pri tem delu
so se sprli. V ognju tega prepira so poza-
bili paziti na ladjo. Ta pa je vsled njih ne-
marnosti zagazila na peskovino, tam se je
razbila in potopila. Hvaležna morska žival
je zdaj poiskala zaklade v morju ter jih
zopet donesla njih lastniku, pevcu Arijonu.
* *
*
Dragi otroci! To je seveda le prav-
ljica; ali resnica je, da ima lepo petje še
dandanes veliko moč do človeškega srca.
Znana vam je morda prislovica, ki pravi:
Kjer petje ubrano se glasi,
Le-tam hudobnih ni ljudij!
Torej le pridno se učite petja ter radi
pojte doma, v šoli, zunaj šole, n. pr. na
paši in v cerkvi. Vselej me v srce veseli,
ko, sprehajaje se v prosti naravi, čujem
pastirčka, pojočega veselo pesmico, ki se jo
je naučil v šoli, ali pa, če mi na uho pri-
lete mehki glasovi pobožne ženske, ki poje

105
srce božajočo Marijino pesem. Nad vse mi
pa ugaja, če v cerkvi čujem tisto skupno
petje, to je, če poje vsa cerkev: mlado
in staro! Tako petje na čilih krilih nosi
naše pobožne vzdihljaje pred tron nebeškega
očeta; tako petje mora ganiti najzakrknenejše
srce! —
"prazna želja.
Po morju širnem ladja plava,
Brdak mladenič v njej sedi,
Veselje ga izpreletava,
V	domovje ljubljeno hiti.
V	tujini bil je mnoga leta,
Domov si vedno je želel,
Tam ima starega očeta,
Ki bode ga objet hitel.
V	obližje doma že pripluje,
Ko zabesni vihar strašan —
Ob skali ladja se razsuje —
Sin v morju najde — grob hladan . . .


T^rabri vojal^.
(Iz italijanščine).
uborni koči, tam v neki zakotni va-
sici, sta stanovala Drago tin in Ivanka, ubogi
siroti. Stanovala sta skupno s staro ma-
| terjo in s stricem. Njiju oče je bil umrl v
vojni, zapustivši svojo hišico in kolarnico
bratu. To je pa storil zategadelj, da bi
brat, ki je bil tudi kolar, hranil odslej
staro mater in oba otroka, dokler ne bi
Dragotin odrasel ter prevzel sam gospo-
I darstvo.
Dragotin je bil mlajši od Ivanke. Bilo
mu je komaj dvanajst let. Toda znal se je
prijeti že marsikaterega kolarskega dela. Po-
magal je pri tem stricu. Vse je kazalo, da
| bode iž njega kedaj prida človek.
j a k o v a. Je li bil tvoj oče vojak ?» . . .
««Da, moj oče je bil vojak, ali sedaj —
ah, sedaj smo sami, ubogi oče je padel v
boju!»» — V tem je prostak gledal na po-
dobico, ki je visela na steni. Po kratkem
opazovanju deje: «Tu je slika nekega vo-
jaka; je li morda ta slika tvojega očeta?»
Zdaj pristopi tudi častnik in pogleda na
sliko. A komaj to stori, zakliče začuden:
«Kaj tu vidim! Zdi se mi . . . kaj bi dvo-
mil? . . . Podoben mu je! . . . Deček, je li
bil morda narednik*) Lipe Gelik, tvoj oče?»
— ««Bil je!»» odgovorita oba hkratu: Dra-
gotin in Ivanka. «In vi», nadaljeval je častnik,
obrnivši se k stari ženi, «vi ste njegova
mati?» — ««Da, da!»» odgovorita zopet
otroka, kajti stara žena je bila ganena, da
ni mogla odgovoriti. — To slišati, se vo-
jaka vzravnata,. dotakneta se z roko svoje
kape v pozdrav, pohitita k stari ženi ter ji
spoštljivo poljubita roko. Na to vsklikneta:
*) Narednik = feldvebelj ; ima na vsaki strani 3
zvezde in pod zvezdami dvobarven našiv.
— 111 -
Srečna midva, ki sva izgubila cesto ter naju
je naključje privedlo v hišo vojaka ju-
naka! Blagoslovljena bodimati,
katere sin se je boril in padel
za ljubljeno domovino! Oh, ne
jokajte ljuba žena, kajti vedite, da smrt
vašega sina, tega junaka, je rešila ves polk*).
Njegov vzgled je vzpodbudil druge vojake,
Ne da bi se udali prodirajočemu sovražniku,
katerega je bilo štirikrat toliko od nas: za
prašili so se vanj in se borili kakor razjar-
jeni levi! Hoteči maščevati smrt vrlega Li-
peta, so naši napeli vse moči in naposled
je bila zmaga naša! Oh, zakaj je pač malo
tako krepostnih in hrabrih mož, kakeršen
je bil naš Lipe? Lipe je bil naš učitelj,
naš vodnik! Dobro učen, hladnokrven, poln
poguma, je bil vojak od pet do glave!
Slava njegovemu spominu!» — Na to sta
vojaka zopet spoštljivo poljubila starki roko
*) Polk = to je truma vojakov pešcev. Polk šteje
70 častnikov, 1489 mož in 5 konj; o vojni pa 104 častnikov,
4914 mož in 137 konj.

— 112 —
ter objela Dragotina. Ivanka pa je stala na
strani stare matere. Vsi so bili globoko
ganeni.
Ko sta vojaka povečerjala in se malce
odpočila, sta poprosila, da jima Dragotin
pokaže pot: kajti hotela sta oditi. Nista
mogla sprejeti povabila, da bi v hiši pre-
nočila, kajti skrbelo ju je, da dohitita svojo
stotnijo. Hotela sta tudi plačati Dragotina;
a ni hotel sprejeti niti vinarja. Pa saj ga
je tudi stara mati opomnila na to, naj ni-
česar ne vzame.
Vojaka tedaj zahvalita gostoljubno rod-
bino ter odideta, vse še jedenkrat spoštljivo
pozdravivši.
Malo tednov po tem dogodku se raz-
nese nenadoma po vasi glas, da prihaja
polk vojakov. Nekateri kmetje so pravili, da
so celo od daleč že slišali vojaško godbo.
Dragotin, ki je zelo hrepenel, videti vojake,
je veselja kar poskakoval. In zares, vojaki
so prihajali! Dragotin sam je slišal godbo
celo iz stričeve kolarnice. Kmalu potem se
r
- 113 —
prikaže prednja straža izza hriba, koder
se je vila pot. In evo: vojaškega poveljnika
na konju, za njim zastava in nedogledna
vrsta vojakov, ki so stopali v najlepšem
redu.
Ko dospejo pred Lipetovo hišo, jim
poveljnik (general) zaukaže, da se ustavijo.
Polk pa se je lepo uredil ob cesti. Na to
stopita častnik in prostak, ki sta bila oni
večer pogoščena v hiši, proti Lipetovemu
domovanju. Njima se pridruži general in
nekaj višjih častnikov. Vsi stopijo v hišo.
Stara mati in Ivanka, ki sta bili na oknu v
gornjici, iznenadena takoj stečeta po stop-
nicah nizdolu, da vzprejmeta gospode. Dra-
gotin pa, ki je bil na cesti, steče za čast-
niki, ko jih vidi odhajati v hišo. Na vratih
pa je stala straža, da bi odrivala radovedne
kmete, ki so tudi silili v hišo. Celo Drago-
tina ni hotela straža pustiti naprej. Toda
deček pogumno zavpije: «Saj jaz tukaj stanu-
jem. Sin sem narednika Lipeta!» — Straža
— 114 —
Ko Dragotin pride v sobo, približa se
stari materi in Ivanki ter zvedavo pogle-
duje krog sebe. Častnik ga opazi ter reče
generalu: «Evo Dragotina!» — General pa
vzklikne: ««Ti si Dragotin? Uprav tebe
čakamo!» » —
Stara mati veli dečku, naj si sname
predpasnik; kajti Dragotin, ves zmeden,
se ni niti spomnil tega, da je s predpasni-
kom šel iz delavnice. General, videč za-
drego stare žene in dečkovo, izpregovori:
«Hvala vam, žena, za vašo pozornost; toda
deček naj le obdrži predpasnik. Predpasnik
delavčev razumni ljudje uprav toliko cenijo,
kakor orožje vojakovo. Vaš sin, narednik
Lipe Čelik, je bil čislan v svoji delavnici,
kakor tudi na bojnem polju. In Dragotin,
tega se nadejam, bode posnemal svojega
očeta. Zdaj, ko vas vidim vse tukaj zbrane,
vam hočem povedati, zakaj smo danes vo-
jaki prišli sem. Državi je dolžnost, da ceni
in poplača vojaško hrabrost. Lipe Čelik je
bil jeden tistih vojakov, ki so zaslužili tako
odlikovanje. Ta gospod častnik tukaj-le in
njegov drug, ki sta oba bila v tej hiši de-
ležna vaše gostoljubnosti, sta dala povod,
da se spomnimo neke dolžnosti, na katero
smo bili nehote pozabili. Jaz sem pozve-
daval o vas in kar sem slišal, mi je bilo
všeč. Veseli me, da so uprav mene odbrali
v to, da vam naznanim, kaj je država skle-
nila vam v prid. To se je zgodilo v pri-
znanje resničnih zaslug, ki si jih je stekel
pokojni Lipe Čelik. Namen takih proslav pa
je ob jednem: spodbujati druge, da posne-
majo slavljenčev zgled. Torej poslušajte me:
Častitljiva mati junaka Lipeta Čelika
dobi 300 kron pokojnine na leto, hčerki
Lipetovi je vlada dovolila doto 1000
kron, katere dobi, ko se poroči.
Drago ti n, Lip eto v sin, pride v vojaško
šolo. Vzgajal se bode na državne
stroške. Če bi pa njega ne veselil vojaški
stan, se lahko poprime stanu, ki ga veseli.
Tisto učenje v vojaški šoli mu gotovo ne
bode škodilo, pač pa koristilo, če si tudi
8*

— 116 —
izb ere drug stan. Tukaj vam izročam pisma,
ki vse to potrdijo! — Žena ni vedela, kam
bi se dela samega veselja. In kaj še le Ivanka
in Dragotin! S solznimi očmi sta zahvalje-
vala generala ter mu poljubljala roko.
General pa nadaljuje: «Zdaj pa dovolite,
da naš polk pokaže svojo hvaležnost Lipetu.
Saj je Lipe bil tudi ud tega polka in s svojo
hrabro smrtjo ni ga le rešil sramote in po-
" gina, nego mu celo pridobil sijajno zmago!»
V tem so nekateri vojaki napravili oder do
ospredja Lipetove hiše, da bi na hišo vzidali
spomeniško ploščo. General pozdravi, gre iz
hiše ter odtod na oder. Tu vrže prvo žlico
malte na mesto, kjer je imela biti vzidana
spomeniška plošča. Ostalo so opravili drugi.
Kmalu je plošča stala. Ž nje se je blestel
sledeči napis:
Hiša narednika
Lipeta Čeli k a.
V spomin njegovih vrlin in dokazane
hrabrosti, postavil hvaležni njegov polk
dne ....
— 117 —
Krog spomeniške plošče pa je general
obesil še lep lovorov venec. To storivši, se
je obrnil k polku ter z visokim glasom iz-
pregovoril te besede: «Tako slavi hvaležna
domovina krepostne svoje sinove, hrabre vo-
jake ! Spomin na tako vrle može mora obu-
jati v nas plemenit nagib, da jih posnemamo.
Ko bode domovina imela priliko večkrat da-
jati taka priznanja, tedaj bode srečna; tedaj
se bodo lahko izpolnjevale njene želje in
njenemu razvoju ne bode več ovir!» — Na
te besede vojaki navdušeni zaorijo: «Živela
lepa naša domovina!» — Toda boben se#
oglasi in zopet nastane mir. General stopi z
odra, zajaše konja ter se zopet postavi na
čelo polka. Temu zaukaže, naj v redu ide
mimo hiše. Ob prijetnih zvokih vojaške godbe
se to zgodi, na kar vojaki po cesti zopet
odidejo.
Znani častnik in prostak pa sta še ostala
nekoliko časa v hiši Lipeta Čelika, kjer sta
se veselila sreče dobrih ljudij. Ob jednem
sta poučila strica in staro mater, kaj treba
— 118 —
ukreniti glede prihodnjega šolanja Drago-
tinovega.
Dragotin Čelik pa je dandanes mož
na svojem mestu. On se vselej in povsod
kaže vrednega, da je imel takšnega očeta,
kakoršen je bil narednik Lipe Čelik! Tudi
se hvaležnega skazuje dobrot, ki jih je vsled
zaslug svojega očeta dobil od države.
Škof polome. *>
Na Dunaju v dvoru cesarskem
Junaki in knezi sede;
Premagali slavno so Turka,
Zato se srčno vesele.
Tokajca**) se penijo čase,
Zdravice donijo okrog;
Kar knez izza mize se dvigne
Ter stavi sledeči predlog: ***)
«Kaj slednji je Turkom uplenil,
Po vrsti zdaj vsakdo povej!»
«Izvrstno, izvrstno!» se čuje,
Vse ploska izjavi le-tej.
*) Ta pesem se naslanja na Voglovo „L)er Sieger*
(Zmagovalec).
**) Tokajec = izbor no ogersko vino, ki rase blizu
mesta T o k a j.
***) Predlčg = nasvet,
— 120 —
In vstane Poljak in odkrije:
«Jaz sultana suho zlato
Iz celice vzel sem njegove;
Ni to-le bilo drzno ?»
«A jaz», Lotarinžan odvrne,
«Sem — v roki prebridki svoj meč,
Priboril njegovo bandero —
Recite: li to-le ni več?»
Sedaj Dunajčan se oglasi :
«Poglejte: s to svojo roko
Obleko sem mnogo predrago
Iztrgal Turčinu srčno!»
Spet drug se tako-le pohvali:
«A take ni storil noben
Kot jaz, ki kamele in konje
Izvolil sem v lastni si plen!» —
Tako marsikteri je vedel
Povedati mnog hraber čin;
Nekdo le je molčal med njimi,
Domovja in cerkve zvest sin.
— 121 —
«Škof velečastiti! molčite?
Povejte, povejte i *) vi :
Kaj neki pa vi ste storili,
Morda, da nevažno to ni!» —
Nasmeje se K o 1 o n i č, biskup, **)
Ponižno pojasni na to:
«Resnično, kar jaz sem pridobil,
Iskal ni gospodov nikdo!
In vendar, gospoda vi slavna!
Kar hitel sem jaz poiskat,
To, mislim, z bojišča najdražji,
Največji da bil je zaklad!» —
Na migljaj zdaj vrata odpro se,
In roj kodrolasih otrok
V dvorano se vsuje obširno,
Kot poslal bi angelje Bog!
Deklici in dečki med njimi,
Obrazi kot mleko in kri,
*) I = tudi.
**) Biskup = škof.
— 122 —
Solzeč se privijejo škofu,
Hvaležnost jim zre iz očij. —
«To plen moj!» vladika*) zdaj deje,
«Otrok pač nihče ni iskal;
Jaz našel sem jih jokajoče,
Bil starše jim Turk je — zaklal! —
Privel sem sirote na Dunaj;
Jaz oče jim bodem odslej;
Če bolje kdo storil je delo,
Oglasi se zdaj in povej!» —
Molčijo junaki in knezi,
V očeh pa jim rosa blišči;
Res: plen ni nikogar bil večji,
Vladikin spomin še živi!
*) Vladika = škof.

Ozdravljeni bolnih
(Slobodno iz nemščine po I. P. Heblu).
Da-si imajo bogatini dosti rumenjakov,*)
vendar jim je časih prebiti mnogo težav in
marsikako bolezen, .o kateri se ubožcu niti
ne sanja. Marsikatere bolezni so, ki nimajo
svojega izvora v zraku, pač pa v polnih
skledah in kozarcih; pa tudi mehke stolice
in svilene postelje so pravo gnezdo takim
boleznim. O tem bi lahko marsikatero zinil
neki meščan, bogataš, o katerem vam nekaj
danes tu povem. Ves božji dan je ta bogataš
sedel na svojem naslonjaču. Če ni bil le
prelen, pušil je tobak kakor Turek, ali pa
slonel na oknu, ter zijala prodajal na ulico.
Ko je pa prišlo poldne, je jedel kakor kak
*) Rumenjakov = cekinov, zlatega denarja.
— 124 —
mlatič. A še več! Tudi vse popoludne je jedel
in pil, kakor da bi res ne imel «svetega Duha».
Zdaj se je lotil kake mrzle, zdaj zopet kake
gorke jedi. Vse to je delal seveda, ne da bi
bil lačen, torej brez teka. In to je trajalo do
večera, tako, da nihče ni prav vedel, kedaj
končuje pri njem obed in kedaj pričenja
večerja. Jedel in pil je pač le, da si je pre-
ganjal dolgčas. Po večerji je legel v posteljo
in je bil tako truden, kakor da je ves dan ka-
menje nosil ali cepil drva. Vsled takega živ-
ljenja se je kmalu tako zredil, da je bil
njegov trebuh podoben sodu. Jed mu odslej
ni dišala več tako, pa tudi spati ni mogel
kaj prida. Čutil je, da ni prav zdrav, pa tudi
ne prav bolan. Če si pa ž njim govoril, tožil
ti je toliko o svojih boleznih, da bi bil res
mislil, da jih ima tri sto pet in šestdeset na
leto, ali vsak dan drugo. Vsi mestni zdrav-
niki so imeli dovolj posla ž njim. Popil je
bil že cele steklenice zdravil in pogoltnil cele
sklede raznih «praškov» in «krogljic». Na-
posled so ga šaljivo imenovali «živo dvo-
— 125 —
nožnato lekarnico». Toda najsi je vžil toliko
takih zdravil, pomagala mu niso nič. Ravnal
se ni po svetih svojih zdravnikov, mariveč
je dejal: «Pokaj sem pa bogat, če mi je ži-
veti kakor psu! Čemu me nočejo zdravniki
ozdraviti za drag denar?» Naposled je slišal
o nekem zdravniku, ki je bival sto ur daleč
od mesta. Bil je neki ta zdravnik toli spreten,
da je bolnika ozdravil, če ga je le pogledal;
smrt pa je baje bežala pred tem zdravnikom,
kjerkoli se je le pokazal. V tega zdravnika
je bogati naš bolnik imel vse zaupanje. Poslal
mu je obširno pismo ter nadrobno opisal
svojo bolezen. Modri zdravnik je uganil že
takoj iz pisma, kaj bolniku manjka, namreč:
zmernosti in gibanja. Mislil si je.
«Čakaj, tebe pa že ozdravim, pa gotovo te
ozdravim!» Zatorej mu je pisal drobno pi-
semce, in sicer tak6-le: «Blagorodni gospod!
Vi imate hudo bolezen! Vendar vam je še
pomoči, če le hočete slušati! Vedite, da imate
hudo zverino v trebuhu, namreč zmaja*)
*) Zmaja = črvasto kačo.
— 126 —
s sedmimi žreli. S tem zmajem moram sam
govoriti; zategadelj se morate potruditi do
mene. Toda zapomnite si to: Prvič ne smete
se voziti ali jezditi, ampak peš morate priti
do mene, inače preveč stresete zmaja in on
vas ugrizne v drob! In kako ugrizne! Kar
sedmero čreves vam prekolje v jednem
hipcu! Drugič: ne smete jesti kolikor bi
hoteli, ampak samo dvakrat na dan vrhan
krožnik zelenjave. Opoludne smete vrhu ze-
lenjave prigrizniti tudi klobasico, zvečer pa
jajce. Zjutraj popijte malo juhe, kateri prime-
šajte nekoliko drobnjaka. Če bi več jedli,
zraste zmaj, tako celo, da vam zmečka jetra.
Potem pa le ne pričakujte, da bi vam krojač
še kedaj umeril novo obleko; pač pa pride
k vam mizar, umerit vam krsto (trugo)!
To je moj svet! Če ga ne poslušate, ne bo-
dete slišali več prihodnjo pomlad peti ku-
kavice ! Ste li umeli ? Prav! Storite, kakor
hočete!» —	.
Ko «bolnik» prebere pismo, da si takoj
za prihodnje jutro namazati čevlje z mastjo,
J
— 127 —
da bi bili mehki in bi lože hodil. 0 zori se
napoti do zdravnika, kakor mu je svetoval.
Prvi dan je hodil tako počasi, da bi ga pač
bil prehitel polž. Če ga je kdo srečal na poti
ter ga pozdravil, ni se mu odzval. V svoji
nevolji je celo pohodil vsakega črviča na
cesti, če ga je opazil. Toda že drugo in
tretje jutro se mu je zdelo, da ptice že
davno niso tako lepo pele kakor danes. Rosa
se mu je zdela tak6 sveža, cvetlice na polju
tako lepe, ljudje, ki so ga srečavali, tako pri-
jazni, da jim je vesel kimal v pozdrav. In
vsako jutro, ko je zapuščal svoje prenočišče,
se mu je zdelo lepše. Veselo in lahko je stopal
dalje. Osemnajsti dan je prišel v mesto, kjer
je bival sloveči zdravnik. Ko je zjutraj vstajal,
mu je bilo tako dobro, da je dejal sam v
sebi: «Primojdunaj da ne vem, pokaj bi
hodil k zdravniku! Saj mi ni nič! O, da bi
mi le malce šumelo po ušesih, ali bi me
vsaj nekoliko nadlegovala zgaga! *) No, zgla-
siti se vendar moram pri zdravniku!» —
*) Zgaga = želodčna bolezen, ki žgč.
— 128 —
Ko je prišel k zdravniku, mu ta potiplje
žilo ter deje: «Zdaj mi pa zopet znova po-
vejte, kaj vam je!» Bolnik odvrne: «Gospod
zdravnik! meni, hvala Bogu, ni hudega! Če
ste le vi tako zdravi kakor jaz, pa zahvalite
Boga v nebesih!» — Zdravnik odgovori:
«Sam sveti Duh vas je obsenčil, da ste rav-
nali po mojem nasvetu! Zmaj je poginil! Pa
še je v vašem telesu ostalo nekaj njegovih
jajec. Zategadelj se morate zopet peš vrniti
domov. Doma pa, ne da bi vas kdo videl,
pridno žagajte les. Jesti pa smete le takrat,
kadar se v vas oglasi glad in še tedaj le
toliko, da si potolažite lakoto. Pazite dobro
na to, ker sicer se iz jajec utegnejo izvaliti
novi zmaji. Če bodete ravnali po mojem
nasvetu, dočakate prav gotovo visoko starost!»
To rekši, se zdravnik dobrovoljno nasmeje.
Bogataš pa odvrne: «Gospod zdravnik, vi
ste tič*)! Zdaj vas urnem prav dobro!» —
In storil je in živel po nasvetu zdravnikovem
*) V tem primerljaju pomeni tič = ^zvito bučou, ^pre-
brisanega človeka K.
— 129 —
ter učakal šest in osemdeset let, štiri mesece
in deset dnij. Bil je vedno tako zdrav, kakor
riba v otonu*). Vsako novo leto je vrhu
gorkih pozdravil poslal zdravniku po dvajset
cekinov.
*) V otonu =v globoki vodi.
7
Vojak T^adovan.
(jvrst vojak in pa srčan,
Mali naš je Radovdn!
Moški nosi puško v roki,
Svetlo sabljico o boki*),
Hodi kakor general**),
To zares je častnik zal!
In ta dični, svetli čako?***)
Kje je pokrivalo tako?
Krasno mu pristoja jopa,
Gumbi jej žare, ko stopa.
Radovanov glas zveni:
«Pazite vojaki vi!
*) O boki = ob strani (telesa).
**) General = najvišji vojaški predstojnik.
***) Čako vojaški klobuk.
- 131 —
Tu sovražnikov je truma!
Da ne zgubite poguma!
Le za mano četa draga,
Čvrsto, srčno na sovragaN
V dušmana**) se zapodi
In nevstrašno meč vihti,
Iz očij mi plamen šviga,
Boljšega vojaka nI ga!
Glej: sovražnik je na tleh.
Radovana sili smeh! . . .
Res, sovražniki da taki
Le — svinčeni so vojaki;
Ne le puška, sablja ta
Tudi je samo z lesi! —
Ali pride skoro dan,
Ko doraste Radovan,
In tedaj o vojni pravi
Svoje si ime proslavi;
Mnog izvede hrabri čin,
Domovine zvesti sin;
Čul o njem bo sam cesar,
Pošlje zlat mu križec v dar
*) Sovrag =r sovražnik.
**) Dušman = sovražnik.
jMravlja.
mravljo, dete moje:
Voljno z delom se peha,
Nosi žitno zrno svoje,
Utruditi se ne dž.
Ko pa pride ostra zima,
Moči delati jej ni,
Zrnja dosti v hiši ima,
Glada mravlja ne trpi.
Tudi ti, o deček zlati!
Delaj, dokler si še mlad,
Da ti dano uživati
V st&rosti bo truda sad ! —

pvoje zdravljenj.
(Nemški spisal Frančišek Frisch).
\ nizki in ne prav prijazni hišici kon-
cem mesta G. je prebivala že leto dnij tiha
rodbina. Oče v tej rodbini je delal za majhno
plačo v tovarni, ki je stala na drugem
koncu mesta. Zjutraj zarana je zapuščal
svoje drage ter se vračal še le pozno zvečer
domov. Ker je bilo njegovo stanovanje pre-
oddaljeno od tovarne, je jemal obed veči-
noma seboj ter ga užival na dvorišču v to-
varni. Kos črnega kruha, to mu je bilo
skoro vsakdanja opoludanska hrana. Pač
boren obed! In to naj bi mu dajalo dovolj
moči, da bi vztrajal pri težkem delu do
mraka! Toda mož je bil zadovoljen. S svojo
žuljavo roko je delal še čez svoj čas, po
— 134 —
delopustu, da si je le prislužil nekaj be-
ličev več.
Pozno zvečer je vsak dan utrujen stopal
po razsvetljenih mestnih ulicah, mimo krasnih
hiš in prodajalnic, kjer je v visokih oknih
bilo razstavljenih sto in sto mičnih rečij.
Vendar je mirno gledal okoli sebe. Iz očij
mu je odsevala ona zadovoljnost, katero
človeku daje zavest, da posvečuje svoje
moči poštenemu delu. Ko je prekoračil naj-
obljudnejše ulice, vselej je pospešil korak;
kajti zdaj ga ni motilo nič več. Lahko je
mislil na ženo in na otroka doma; iz hre-
penenja po njih je pozabljal, da je truden.
Ko se je potem začula njegova stopinja v
okajeni veži, tedaj so se mahoma odprla
nizka vrata ozke, temačne sobice. Šestletni
Ivo in štiri leta starša Ana sta pozdrav-
ljaje segala očetu v rok6. Pa tudi mati je s
prijaznim pozdravom hitela možu nasproti.
Na mizi je gorela svetilnica. Okrog
mize so potem sedli stariši in otroka k ve-
čerji. Skuhala jo je mati v mali peči, ki je

— 135 —
stala v sobinem kotu. Zdaj se je začelo
povpraševanje, pripovedovanje in snbvanje
načrtov brez konca in kraja; vmes pa so
rekli tudi kako šaljivo. Le prehitro je mati
opominjala, da je treba misliti na počitek,
kateri so itak večkrat dramili hrumeči so-
sedje po bližnjih hišah. Po teh hišah je
bila sicer tudi revščina doma; a nedostajalo
(manjkalo) je one zadovoljnosti, kakoršna je
kraljevala v rodbini delavca Dovgana.
Žal, da se je tudi tukaj kmalu obrnilo
na slabše. Veselje je izginilo iz mračne so-
bice; ž njenih sten je bliščala zdravje uni-
čajoča vlažnost. Bolezen in skrb za pri-
hodnjost sta obiskovali revno Dovganovo
rodbino.
Najprej je I v o jel hirati. Noč in dan
je mati prebila ob postelji ubogega otroka;
pazila je na vsak njegov dihljaj. Visela je
med vednim upom in strahom. Nobeno
pero ne popiše, kaj je trpelo njeno mate-
rinsko srce! In stroški! Marsikak goldinar,
ki je bil krvavo potreben v hiši, je moral
— 136 —
romati v lekarno. Ponočno čuvanje in na-
rastajoče pomanjkanje pa sta naposled iz-
podkopala zdravje brdke, blede žene, ki je
bila kolikor toliko sama na sebi prava ju-
nakinja. Da, junakinja ! Kajti njena ljubezen
do svojcev je bila prav tako močna, kakor
njena volja, da bi od njih odvrnila vsako
zlo in nezgodo. In ta njena železna volja
ji je dajala čudovito moč, da se je brez
tožbe vzdrževala po koncu še tedaj, ko bi
bila podlegla na njenem mestu že vsaka
druga ženska!
Ako se človek tak6 bori sam s sabo
in ob jednem s trdo usodo, to je junaštvo,
znamenje velike duše. In take velike duše,
hvala Bogu, niso preredke. Toda nahajamo
jih le na skrivnem, bodisi po ubogih de-
lavskih hišah, po kmetskih kočah ali po
knežjih gradovih.
Toda, kakor rečeno, združenim so-
vražnim močem se ni mogla Dovganka dlje
časa ustavljati, tn uprav, ko se je Ivu jelo
zboljšati zdravje, je zbolela tak6, da je
— 137 —
zdravnik kar naravnost povedal Dovganu,
da se je bati najhujšega. Dovgana je ta
odkritosrčna izjava podrla kakor strela. Go-
voriti sicer ni mogel, a z obraza si mu
lahko čital, kako neizrečno bridka bolest
mu razriva dušo. Iz očij pa se mu je razo-
devala prošnja: pomagajte ubogi ženi! Vrli
zdravnik je pač umel to nemo govorico.
Zato pa je tolažilno rekel: « Karkoli pre-
more zdravniška učenost, poskusiti hočem,
da rešim to vam tako drago življenje!»
In zdravnik C v e t n i č je bil mož-
beseda! Ganljivo je bilo gledati, kako je
vsak dan po dvakrat prihajal v oddaljeno
hišico k Dovganoviin, da-si je imel drugega
dela polne roke. Ljubeznivo in skrbno je
zdravil bolnico, da-si je vedel, da za to ne
dobi drugega plačila nego srčen: „B o g
plati"! Kadarkoli je prišel k Dovganovim,
vselej je imel tolažilno besedo za bolnico.
Njeno stanje se je bilo začelo že boljšati,
da-si jako polagoma. Dovganki je silno
dobro delo to, da ji je zdravnik zagotavljal,
— 138 —
i
da bode imelo njegovo zdravljenje zaželeni
uspeh, a še bolj jo je veselilo, ko je hvalil
njeno hčerko, ki je bila ob vsej svoji mla-
dosti vendar vrla in skrbna postrežnica
bolni materi. V družbi dobrotne sosede,
ki je pogledavala časih čez dan k bolnici,
je Dovganova Ana storila za mater vse, kar
je le mogla. Da, celo po noči je večkrat
urno skočila iz trohnele posteljice, cla je
očetu pomagala pripravljati hladilne pijače
za mater!
Tako sta minila dva meseca. Dovganka
je že začela okrevati. Upanje, da se povr-
nejo nekdanji srečni časi, je bilo čedalje
večje. Zdravnik Cvetnič je zdaj le bolj po-
redkoma prihajal k bolnici.
A zdajci se nenadoma poslabša bol-
ničino stanje. Pogled v prihodnjost je bil
za ubogo rodbino zopet prav tožen. Nov
strah je stiskal srce dobrim ljudem!
Ana je dobro vedela, da so njeni sta-
riši že davno porabili to malo, kar so si
bili prihranili o boljših časih; vedela je, da
w
— 139 —
je moral oče prodati kos za kosom svoje
boljše obleke, kajti bolezen poje obilo de-
narja! In vendar še ni bilo konca revi!
Deklica se spomni zdravnika C v e 111 i č a.
Ali ga je smela znova prositi, da naj reši
mater? Saj je vedela, da oče nima ničesar
več, da bi mu ponudil za njegov trud! V
dekličinem srcu se je jela živo pojavljati
hvaležnost. Vse, vse bi ponudila izvrstnemu
zdravniku, da bi mu dokazala, kako neu-
gasno živi v njenem srcu spomin na nje-
govovo dobroto. Toda imela ni ničesar;
saj je bila tudi njena pušica že davno
prazna.
V tem žalostnem položaju se je Ana
zamislila v pretekle čase. Spomnila se je
minolih božičnih praznikov, spomnila se je
binkoštij, ko je stala med trumo birmancev
in birmank. Za botro ji je bila daljna so-
rodnica z dežele, katera ji je po birmi da-
rovala zlat ovratni križec. Pri tej zadnji
misli deklica obstane, mična rdečica ji po-
zori lica, a oči se ji skoro veselo zablišče !
— 140 —
Ana odpre zdaj skrinjo ter vzame iž nje
dragotino, katere doslej še ni smela nositi.
Potem pogleda mater. Ta je dremala; a
bratec se je igral. «Ivo», izpregovori zdaj
Ana, «ako se mati vzbudi, povej ji, da sem
šla k gospodu zdravniku!» Deček prikima.
Ana naglo zapusti sobo.
* *
*
«Danes sem moral dolgo čakati! Zaradi
tega otroka, ki je bil pred mano pri vas, j
sem zamudil cele pol ure!»
Te besede, ki so zvenele kakor nekako i
očitanje, je govoril imeniten gospod, vsto-
pivši v sobo zdravnika C v e t n i č a. Bil je ;
to tovarnar K o 1 n i k , mož zajetnega ži-
vota. Ze leta in leta je hodil k zdravniku
Cvetniču; kajti vrhu drugih čudnih lastnostij
je imel tudi to posebnost, da si je do- i
mišljeval, da je bolan. In vendar bi bil
zastonj iskal pri njem bolezni!
V prejšnjih letih skoro ni bilo dneva, |
da ni k sebi pozval zdravnika Gvetniča, ki
pa pri njem ni mogel zaslediti nikake bolezni.

marsikake šale zbijal na račun svojega »bol-
nika". Da bi se rešil teh neprilik, je sklenil
bogati tovarnar, da bode odslej sam zahajal
k zdravniku Cvetniču posvetovat se glede
namišljene svoje bolezni. Tako je prihajal
k Cvetniču vsaj jedenkrat v tednu; kajti le
Gvetnič ga je mogel potolažiti, čeprav za
malo časa. Dobra volja zdravnikova je vselej
jako dobrodejno uplivala na „bolnika" Ko'l-
nika. —
Ko je torej danes gospod Kolnik vstopil k
Cvetniču, mu je šel zdravnik naproti, podal
mu roko ter se nemo priklonil. Ne da bi
pazil na očitanje Kolnikovo, vprašal je na
kratko: «Kaj vam pa zopet manjka, gospod
tovarnar?» —
Kolnik ni bil vajen, da bi bil govoril
zdravnik tako na kratko ž njim. Zatorej
je debelo pogledal ter ni odgovoril ničesar.
«Prosim, da se danes požurite», opomni
zdravnik zopet hladno, po kratkem pre-
molku.
I
— 142 —
Prek tovarnarjevega obraza zaplameni
jeza. «To ni lepo od vas, gospod zdravnik»,
odgovori tovarnar jako rezko, «da se danes'
tako vedete proti meni. Saj jaz plača raj
do zadnjega vinarja trud, ki ga imate z I
mano, ubogim bolehavim možem!» —
Zdravnik je za hrbtom prikrižal roke
ter se naslonil na mizo iz hrastovega lesa.:
S prisiljenim nasmehljajem deje: «Vi dobro
veste, gospod Kolnik, da me kličejo na vse
strani. In uprav danes imam dela nad glavo.
Zatorej mislim, da je čisto prav, če želim
z vami kmalu opraviti, in to tem bolj, ker
vam prav za prav niti ni treba moje po-
moči. Ker pa na neljubezniv način namiga- j
vate, da me dobro plačujete, zato oprostite,
da se usojam vas prositi, da me vprihodnje
opustite!»
Te besede so tovarnarja silno poparile.
Takoj je skušal zopet popraviti to, kar je {
bil zagrešil. «Tak6, tako, dragi prijatelj!
Še tega bi manjkalo, da bi mi vi zapirali '
za zmerom svoje duri! Saj nisem menil
— 143 —
tako hudo, kakor umejete vi! Verujte mi,
da ne! Jaz sem časih malce nagel, posebno,
če me bolezen tare; a sicer sodim, da
nisem slab človek. Med nama ne bodi krega!
Tu je moja roka, dajte mi svojo, in bodiva
si zopet stara prijatelja!»
Zdravnik Cvetnič se je moral nehote
smehljati o tej tovarnarjevi iskrenosti. Pa
že trenutek kasneje je izginila njegova dobra
volja.
«Vi ste me prej zaresno razžalili».
očita tovarnarju. «Mogoče je pač, da bi se
vi ne čutili razžaljenega, če bi vam rekel kak
odjemnik: Gospod, vi mi prodajate to in
ono blago, jaz vas pošteno plačujem in
drugih ozirov vam nisem dolžan; kajti
vrednost kake robe lahko nadomesti denar.
Vse drugače pa je v mojem slučaju ! Zdravnik
žrtvuje svoj mir, svoje zdravje za blaginjo
svojih bližnjikov. On skrbi za nje z glavo
in s srcem. In če za to dobi plačilo, vendar
si želi pridobiti še nekaj drugega, namreč
hvaležnost onih, katerim je pomagal!
— 144 —
Res je, gospod Kolnik, da uprav vam nisem
še nikoli storil take usluge, ki bi bila po-
trebovala mojih žrtev, ki bi mi bila zelo
težka. Toda mišljenje, kakeršno ste razo-
deli, nahajam zvečine le pri bogataših; in
to me žali. Posebno občutljiv sem, če se
mi taka prigodi kakor danes, ko sem imel
priliko pogledati na dno resnično lepe duše,
duše, ki je vsa polna ljubezni in hvaležnosti!
Ni čuda, če me potem boli vsaka sebičnost
ali samopašnost, ki jo nahajam pri tem ali
onem človeku, posebno pri človeku, ki sam
sebe mehkuži od jutra do večera. Zdaj
veste, zakaj sle me danes našli pri drugačni
volji kakor sicer!» —
Zdravnik Cvetnič se je bil ogrel; to-
varnar pa je v tem, ves v zadregi, igral z
okrajcem svojega klobuka. To ti je bila „pri-
diga", ki mu je pretresla vse ude. Da mu
jo je govoril kdo drugi, gotovo bi dal duška
svoji jezi. Na tihem se je kesal, da je uprav
danes prišel k zdravniku Cvetniču. Toda,
kar je bilo, je bilo! Drugega mu ni pre-
F
— 145 —
ostajalo, nego da poskusi opravičiti se. Naj-
bolj ga je grizlo očitanje, da je samopašnik.
Zatorej se je lotil takoj tega predmeta ter
izpregovoril: « Poslušajte, gospod zdravnik,
to pa vendar ne bi bilo prav, da bi molčal
na vaše neopravičeno očitanje! Jaz samo-
pašnik? Ali ne skrbim od jutra do večera
za svojo rodbino? Ali se morda branim,
če je treba v kak dober namen seči v žep?
Ne, ne, ljubi moj. tak človek, kakoršnega
me slikate vi, vendarle nisem!»
«Prav, ostanite pri besedi!» ga zavrne
Gvetnič. «Ponudite mi priliko, da mi doka-
žete, da premalo cenim vašo srčno dobroto!
Že prej sem vam odkritosrčno govoril. A
če mi dovolite, da se še nadalje poslužujem
te svoje odkritosrčnosti, potem vam moram
povedati kar naravnost, da bi o vašem
blagem srcu pričakoval lahko kaj več! Vi
skrbite za svojce; tega vam ne oporekam.
Vi preskrbujete svoje drage ne le s tem,
kar jim je potrebno, temveč jim naklanjate
tudi marsikaj prijetnega. Če kdo v vaši
10

— 146 —
rodbini trpi, trpite tudi vi ž njim; in ako
se veseli, veselite se ž njim tudi vi! Toda
vse to, dobro si zapomnite, ni še veliko.
Najprej morate pomisliti, da to, kar storite,
je lahka reč za vas! Saj so vaše de-
narnice polne, in polne so bile že za vašega
očeta. Vi niste nikoli izkusili, kaj je p o -
manjkanje; vi ne veste, kaj se to pravi,
ce človek strada, da bi drugemu dal!
Vi ste v jednem oziru radodarni, to je res!
A dajete samo tistim, katerim ste bližji po
krvi, sorodnikom, torej ljudem, do katerih
ima že vsakdo po naravnem nagibu večje
ali manjše nagnenje. Toda preko tega menda
ne sega vaše sočutje! Vsekako sem že vaše
ime bral v tukajšnjih časnikih, in sicer med
onimi, ki so kaj darovali za mestne ubožce.
Toda, kdor ne daje skrivej, t. j. da levica
ne ve, kar desnica da: tak človek je veči-
noma n e č i m e r n. Kolikor toliko je taka
radodarnost tudi nekaka sebičnost, ker
tak človek išče v svoji radodarnosti' -
časti! — Pa pustimo to! Jaz vam nočem
biti nepravičen! Vi morebiti nikdar niste
našli prilike, da bi videli siromaštvo, katero
se skriva, ali pa, katero bi se vsaj rado
skrivalo. Vi pač morebiti niste nikoli videli
prizorov iz človeškega življenja, tako tožnih
prizorov, ob katerih si pravi človekoljub
želi, da bi bil bogat kakor Krez in mogočen
kakor Bog, to pa zato, da bi pomogel
človeštvu iz tisočere bede in reve! Pogled
na take prizore pušča v srcu sledi, ki sicer
človeku ne pospešuje miru, pač pa mu bla-
žijo srce; pa saj je plemenito življenje več
vredno od mirnega!»
Kolnik je ob tem govoru zdravnikovem
stal pri oknu ter zrl na ulico. Ko zdravnik
umolkne, se hipoma obrne ter mu ganjen
seže v roko.
« Danes sem vas še le spoznal, gospod
Cvetnič !» vsklikne drhtečim glasom. «Vi
niste le telesen zdravnik, nego vaše oko
vidi človeku celo na dno duše! Odkrito
vam povem: Odkar mi je v rosni mladosti
umrla mati, še nikoli me ni noben opomin
10*
wfm
— 148 —
tako prijel, kakor današnje vaše besede!
In, da vam dokažem, da vam ob vseli
svojih letih nisem nevreden učenec, pred- j
lagam to-le: Povejte mi, če vam na sama-
ntanskih svojih potih kedaj vstane misel,
da bi jaz lahko pomagal v tem ali onem
slučaju! Kolikor bode v mojih močeh, bodem
pomagal! In, ker v tem oziru skupno nare-
diva, „ostane med nama"; tega ne bodeva
obešala na veliki zvon! Je-li tako prav!«
«To je več, nego sem se nadejal!»
odgovori zdravnik veselo. «In uprav zaradi
tega si usojam vam takoj izreči neko srčno
zeljo, na kar sem namignil sicer že prej'
Reč se tiče deklice, ki je bila pred vami
pn meni. Ona je hči vašega delavca D o v-
g a n a. V tej rodbini je nesreča doma. Rev-
ščina narašča, bolezen sledi za boleznijo
Imel sem srečo, da sem bil skoro že ozdravil
brdko Dovganovo ženo, ki je ležala že več
tednov. Toda najbrže vsled pomanjkanja in
zaradi vlažnega stanovanja si uboga 'žena
ni mogla opomoči popolnoma. Skratka: obo-
— 149 —
lela je zopet, in kakor vse kaže, prav ne-
varno. Stariši in otroci se ljubijo v tej
družini z vso iskrenostjo; posebno pa ima
hčerka A n a plemenito srce. Prišla je osebno
k meni, prosit me, naj bi obiskal bolno
njeno mater. Že je bila pri vratih, ko se
nekoliko pomudi. Na moje vprašanje, kaj
mi ima še povedati, mi jokaje izroči svoj
birmanski dar, zlat križec. Iz njenega, po
obilih solzah zadušnega pripovedovanja sem
spoznal, da me prosi, naj vzamem to je-
dino njeno imovino v dokaz, kako mi je
hvaležna. Te ljudi torej danes priporočam
vaši dobroti, gospod Kolnik!»
«Idete li kmalu k Dovganki?» povpraša
Kolnik živo. Zdravnik pritrdi. «No, potem
vas pa spremim», naglo pristavi tovarnar.
Malo hipov potem sta sedela oba gospoda
v vozu, ki je drdral proti Dovganovemu
stanovanju.
Ko sta potem gospoda zapuščala sobico
uboge rodbine, si je Kolnik prizadeval, da
ne bi pogledal zdravniku v oči. Vendar je
— 150 —
Cvetnič takoj opazil, da je Kolnik silno
ganjen in da mu solza blišči v očesih.
Več minut molčita oba. Naposled pre-
kine molk Kolnik sam rekoč: «Imate prav,
vrli gospod Cvetnič! Revo je treba gledati
od blizu! Potem še le človek verjame ter
ganjenega srca rad stori delo usmiljenja. V
tem slučaju že vem, kaj mi je storiti. Oče
v tej rodbini je priden, delaven mož! Pri-
hodnji mesec odide iz moje tovarne delo-
vodja; Dovgan mu bode naslednik! Z večjo
plačo, katero bode dobival, si lahko oskrbi
boljše stanovanje; kajti v tej izbici, rekel
bi, raste bolezen iz mokrih zidov in iz gni-
lega tlaka! Takoj odidem v tovarno, da
Dovganu naznanim to novico ter mu tudi
izročim nekaj denarja v podporo!»
«Zahvaljujem vas kat najiskreneje v
imenu dobrih ljudij», odgovori zdravnik. Zdaj
imam za bolnico zdravilo, ki bode bolj po-
magalo nego vse moje stekleničice in praški.
Zatorej se moram takoj vrniti k Dovganki,
da ji to zdravilo previdno podam, da bi ji
- 151 —
nenadno veselje ne škodilo. Moj voz vam
je na razpolago, gospod Kolnik! Moje noge
so boljše od vaših!»
Preden je tovarnar mogel zabraniti, že
je skočil zdravnik z voza. Naglo pozdra-
vivši, je odšel proti Dovganovemu stano-
vanju.
* *
V rodbino Dovganovo se je zopet na-
selila sreča. Večji zaslužek očetov je pri-
pomogel v to, da lože žive ter so si najeli
zdravo, priležneje stanovanje. Moreče skrbi
so izginile. Medsebojna ljubezen v rodbini
pa je ostala ista. Veselje zopet sije z zdravih
obrazov vseh Dovganovih.
Pa tudi pri gospodu Kolniku se je iz-
vršila velika premernba, da-si mu iste ni
bilo poznati po zunanjem. Storil je bil prvo
dobro delo, pri katerem je sodelovalo nje-
govo srce. In to delo je rodilo še sto
drugih dobrih del. Kmalu je njegovo ime
živelo v hvaležnem spominu onih, katerim
je v bedi pomagala njegova roka. In ko-
Hkor pogosteje je na licu mesta bil priča
bedi, ki je gospodarila v tej ali oni hiši:
toliko bolj je pozabljal na svoje namišljene
bolečine, s katerimi je tako dolgo mučil
sebe, svojce in zdravnika. Med njim in
zdravnikom Gvetničem pa se je razvilo pri-
jateljstvo, ki v življenju ni prenehalo več.
pobri ljudje.
(Iž nemščine siobodno po Frančišku. Friscliv).
I.
P ,
1 ol ure daleč od mesteca N. se raz-
prostira mala gospoščina*),, gosposka hiša,
ki je bila na levo in 'desno obkrožena z
gospodarskimi poslopji. Tukaj je stanoval
Rudolf Kunstič. Po zgodnji smrti svo-
jega brata je bil dal slovo vojaškemu stanu
ter jel sam oskrbovati očetovo posestvo.
Rudolf Kunstič ni dosti umel o kmetijstvu,
fa-si je v svojih mladih letih rad povpra-
*) Gospoščina posestvo na kmelih.

— 153 —
seval, po vsem, kar ga je zanimalo doma
in na polju. Vrhu tega je bilo posestvo z
dolgovi jako obloženo, in to že izza dobe
Kunstičevega očeta. A, da-si so trle časih
novega gospodarja hude skrbi, upal je vendar,
da se razdolži. Priden je bil tako, kakor
nihče njegovih sovrstnikov. Prav taka je
bila tudi njegova soproga, nežna, sloka*)
gospa. Bila je sicer rodom meščanka; vendar
se je pridno kretala tudi v svojem novem
okolišu, ne prizanašaje gladkim in belim
ročicam, katere je prinesla iz mesta.
Neko nedeljo — bila je prva nedelja
meseca septembra — je stal Kunstič v
. svojem sadovnjaku ter zadovoljno opazoval
jesenske božje dari: fine hruške in jabolka
in velike zrele češplje. Bilo je sadja toliko,
da so se veje šibile pod njegovo težo.
Zdajci ga vzdrami iz premišljevanja glasen
pozdrav. Kunstič pogleda v kraj, od koder
je zadonel dobro mu znani glas, ter se
prijazno odzove klicu domačega gospoda
*) Slok — vitek, tanek.
župnika. Častitljivi gospod, s snegobelo glavo,
je stal pri vrtni ograji ter gledal na vrt.
-Kam pa, kam, gospod župnik ?» vpraša
Kunstič gospoda župnika ter mu pomoli
preko ograje roko v pozdrav.
«Naravnost k vam, gospod Kunstič'
I oda predno sem stopil v hišo, pogledal
sem radovedno na vrt. Saj sem skoro vedel
da vas dobim tu. Na ta vrt ste lahko po-
nosni, gospod Kunstič! Prav dobro se še
spominjam onega časa, ko je vaš pokojni
oce - Bog mu daj nebesa! - gradil ta
vrt. Zdi se mi, kakor da se je to godilo
včeraj. In vendar je temu že dolgo. Vi ste
bili še majhen otrok, pravi golosrajčnik!»
Kunstič smehljaje prikima ter odpre
vrtna vrata, da bi stopil ven na poljski ko- I
lovoz. «No, s čim vam morem ustreči j
gospod župnik 1» povpraša, in nato ubereta
oba pot proti hiši. Toda predno je župnik
mogel govoriti, pride jima nasproti gospa
Kunstičeva, ki je vodila dva čvrsta dečka
za roko. Župnik pozdravi gospo.
«
— 1
Gospod župnik,
počastite! Saj le redko prihajate*, [n pri-
bližavši se in podavši župniku roko, nada-
ljuje: «Saj ostanete pri nas na obedu,
gospod župnik? Uprav danes pride na mizo
vaša najljubša jed, — kakor da bi bila slu-
tila, da pridete!»
«Zal, da moram vašo ponudbo odklo-
niti, častita gospa!» odgovori župnik. « Kajti
uprav danes imam sam goste iz svoje do-
movine. Za nekoliko časa sem se oprostil,
ker bi rad nekaj prav nujnega prosil g.
Kunstiča. Meni je prav, gospa, da ste tudi
zraven. Uverjen sem, cla bodete podpirali
mojo prošnjo. Morebiti reč odločite celo vi
sami! Tiče se neke ženske, katero bi rad
spravil v službo pri vas!»
V tem je družba prispela v lopo, ki je
stala pred hišo. Le-taje bila še vedno taka,
kakor po letu: vsa zarasla z divjo trto, le
da so ji tu pa tam že rumeneli listi. Gospa
namigne otrokoma, naj gresta v hišo, v
sobo; sama pa sede s soprogom za mizo
— 156 —
k gospodu župniku, ki je nadaljeval govor
tako-le :
«Reč se tiče vdove. Njen mož je bil
hud pijanec. Po smrti svojega moža je
ostala sama z jednirn otrokom v veliki rev-
ščini. Tega je že dve leti. Brdka žena, ki
je zelo spretna v šivanju in vezenju, je v
tem srečno prebila vse najhujše težave. Pla-
čala je celo po svojem možu dolgove. Pred
mesecem dnij je umrl tudi njen otrok,
sinček, ki jej je bil jedino veselje. Zdaj je
čisto sama na svetu, ker nima niti sorod-
nikov. Želi si ven iz svoje samote, da bi je
žalost tak6 hudo ne trla. Najraje bi šla
kam na deželo k dobrim ljudem služit kot
dekla. Jaz mislim, da bi ne ravnali napačno,
ko bi vzeli Marijo Gozdovnikovo
— tako je ženi ime — k sebi v službo.
Dobro delo bi opravili, kajti pri vas bi se
žena lahko počutila dobro». —
Gospod Kunstič skomizgne z rameni.
« Poslov imamo zadosti»; izpregovori po
kratkem molku. «In koliko sitnosti je s
- 157 —
temi ljudmi! Človek pomisli raje dvakrat,
trikrat, desetkrat, predno vzame v hišo
posla čez potrebo. O stroških niti ne go-
vorim !»
«Vi torej odklanjate mojo prošnjo ?»
povpraša gospod župnik. Iz njegovih besed
se je poznalo, da se mož čuti malo raz-
žaljenega. Toda kmalu izgine vsak sled nje-
gove nevolje. Vstavši deje zopet s prirojeno
mu dobrodušnostjo: «Žal bi mi bilo zaradi
uboge vdove, če bi bila moja prošnja zostonj.
Morebiti pa reč še premislite. Ako nimate
nič proti temu, pridem v dveh, treh dnevih,
da izvem, kako ste se odločili». —
Zdaj poprime besedo gospa Kunstičeva,
ki je doslej molče sedela na klopi. «Le pri-
dite, gospod župnik, toda jaz vam morem
reči že danes, da vašo varovanko sprejmemo
v hišo». In, obrnivši se proti soprogu, deje:
«Veš, Rudolf, danes zjutraj mi je rekla pe-
stema, da ne ostane več pri nas; vidiš, ljubi
moj: Marija G o z d jo v n i k o v a bi nam
prišla kakor nalašč. Meniš li, da ne?»
— 158 —
Namesto Kunstiča odgovori gospod
župnik; «Lepa hvala, častita gospa! Veseli
me, da sem v vas, gospa, našel tako zvesto
zaveznico. Upam, da skupno zmagava gospoda
soproga!»
Zakonska sta se smejala temu krepkemu
izrazu muzajočega se gospoda župnika. Stari
gospod se prijazno odkrije ter ob glasnih
pozdravih obeh zakonskih čvrsto zopet stopa
proti župnišču.
Mesec dnij pozneje pa je Marija Gozdov-
nikova že delovala v Kunstičevi hiši. Bila
je prijateljica obema otrokoma, gospodinji
pa krepka podpora.
II.
Bilo je januarja meseca naslednjega
leta. Nekega dne povabi Kunstič svojo so-
progo, naj se zopet enkrat pelje ž njim v
mesto. V tem, ko pojde on po svojih opravkih,
lahko opravi ona posete (obiske), ki jih je
obljubila že davno. Gospa je bila zadovoljna ;
toda še zadnji hip se je jela obotavljati.
Zdelo se ji je namreč, da je Marija Gozdov-
I
— 159 —
nikova silno bleda ter da njena boja ni
prav golova. Toda njen soprog je pregnal
njene skrbi, a tudi Marija je zagotavljala,
da jej ni tako slabo kakor misli gospa.
Tako se je gospa Kunstičeva vendarle od-
peljala.
Pozno zvečer se je vračala s soprogom
domov. V debelih kosmičih je padal sneg,
tako, da je moral voznik zelo paziti, da ni
krenil s prave ceste. Tak6 je vožnja trajala
pač še enkrat tako dolgo kakor sicer. Gospe
Kunstičevi se je zdelo pot neskončno dolga.
Veliko potrpljenja je morala imeti, da ni
dala duška svoji nevolji. Ko naposled pri-
vozijo domov, gospa Kunstičeva najpreje
hiti pogledat k otrokoma. Lože je dihala;
kajti otroka sta sladko spala v snažnih po-
steljah. Marija je navadno vselej čakala, da
so se vrnili gospodarji. A danes je ni bilo;
najbrže je šla spat.
Že je skrbna gospa Kunstičeva mislila
zapustiti sobo, ko sliši tiho ječanje iz Ma-
rijine sobe. Urno odprč deklino sobo, da

— 160 —
pogleda, kaj je. Marija je oblečena slonela
na postelji. Obraz jej je bil višnjevo-rdeč,
a život ji je stresalo mraženje.
«Uboga Marija», bolestno vikne dobro-
srčna gospodinja, «vi ste nevarno bolni!»
«Žalibog, žalibog!» vzdihne dekla. «Mis-l
lila sem, da bodem lahko prikrila svojo bo-
lezen, da ne bi bila prisiljena zopet iti od
vas. Toda takrat mi niti najtrdnejša volja
ne pomaga več . . . Le to noč me še tukaj l
pustite, častita gospa; jutri pojdem v božjem |
imenu v bolnico».
Le s težavo je izrekla te besede. Potem ■'
je glasno zajokala, da se ji je od joka tresel
ves život.
Gospa Kunstičeva se ljubeznivo skloni
k bolnici. Tolažilno ji deje: «Marija, vi si
delate nepotrebnih skrbij! Saj ostaneta pri 1
nas, ne samo to noč, ampak tudi še \i- j
dalje! Zdaj pa pojte v posteljo. Hlapec se !
takoj odpelje po našega zdravnika; ničesar
vam ne bo manjkalo. Le ne obupajte, Ma- j
rija!»
«Bog vam poplačaj stoterno! Jaz vam
bodem hvaležna vse svoje žive dni!»
' Več ni mogla dekla izpregovoriti; kajti potok
solza se ji zopet vdere po licu.
In ni čuda, če je Marija bila tako silno
ganjena! Kajti poznala je življenje le ž njega
trpke strani. Njena pleča so se bila navadila
njega butare. Odkar je bila kot dvanajstletna
deklica izgubila mater, je danes v prvo zopet
okušala ljubezen milosrčnega srca! —
Gospa Kunstičeva se ni dala pregovo-
riti: hotela je počakati zdravnika. Bilo je
že pozno po noči, ko se ustavijo pred hišo
sani, s katerimi so bili šli po zdravnika.
Ko je zdravnik zapuščal bolničino sobo,
skomizgal je z rameni. «Stanje deklino je
nevarno», je dejal resno. «Toda tudi v naj-
boljšem slučaju mine gotovo več mesecev,
predno okreva. Zatorej bi sodil, da bi bilo
dobro, če bi deklo dali prepeljati v bolnico».
Gospa Kunstičeva je odločno odkimala.
«Jaz sem dobri Mariji že ob^ubila, da ostane
pri nas. Tudi moj	Ji^prMi temu.
\11
f ?( LJUBLJANA J c J
- 162 —
— Saj zopet kmalu pogledate k bolnici, |
gospod zdravnik ?»
«Gotovo! Najkasneje pridem jutri po- -
poldne zopet, kajti ponavljam: stanje bol-
ničino je slabo. Kar morem storiti za njo,
rad storim. Upajmo, da je njena narava
dovolj močna, da premaga razdirajočo bo-
lezen. Bodisi pa temu tako ali tako, otroka
morate, častita gospa, takoj odstraniti, da
se tudi njiju ne poprime bolezen». —
To rekši, zdravnik kratko pozdravi ter
odide, kakor je bila njegova navada.
Da-si je bilo že pozno v noč, je pričelo
zdaj vendar v hiši Kunstičevi pravo pre-
seljevanje. Že so petelini peli, ko je
gospa Kunstičeva še le jela misliti na počitek.
Tedni in meseci so minili, predno je
Marija ozdravela. Veliki so bili stroški, ka-
tere je gospod Kunstič imel s svojo zvesto
služabnico. A plačal je rad. Žal, da ni do-
čakal dneva, ko je hvaležna dekla njegovima
otrokoma vrnila vse te dobrote z obilnimi
obrestmi vred!
— 163 —
III.
Pričetkom leta 1866. seje jela povsod
širiti novica, da bode vojna. Najprej se je
o tem govorilo potihoma, potem čedalje glas-
neje. Kdor je imel sina, moža, prijatelja ali
znanca, katerega je še vezala vojaška dol-
žnost, bal se je, da bode treba jemati od
njega slovo. Toda te govorice so obujale
še druge, višje misli. Tisoč in tisoč src je
plamtelo v ljubezni do lepe naše domovine,
ki je potrebovala pomoči svojih sinov, in za
katero je bilo žrtvovati blago in kri!
Kar se je tedne in tedne ugibalo po
mestih in selih, je zdajci postala gola in
resna istina! Kmet je zapuščal svoj plug;
žuljava roka delavčeva je odlagala kladivo
in oblič, uradnik pero — tisoč in tisoč mož
se je odzivalo povelju ter je orodje miru
zamenjavalo z orožjem.
Tudi pri Kunstičevih ni bilo drugače;
gospodar je dobil ukaz, naj zopet obleče
vojaško suknjo. Moral je zadostiti vojaškim
dolžnostim. Nekega ponedeljka je brdki
— 164 —
mož jemal slovo od dragih in ljubeznivih
mu svojcev.
Žena in otroka so se mu dolgo jokaje
ovijali okolo vratu; kar niso se mogli ločiti
od njega. Tolažil jih je z ljubeznivimi be-
sedami, kakor jih je tolažil že več dnij
poprej. Pa, naj si je tudi prizadeval, da bi
bil miren, vendar mu je razrivala srce ne-
izmirna bolest, da bi bil kmalu jokal sam,
kakor so jokali svojci in sploh vsa družina.
Najhrabreje se je poleg vseh držala
Marija, ki je zdaj, ko otroka nista več po-
trebovala njenega nadzorstva, največ poma-
gala gospodinji v kuhinji in v hlevu. Ni jej
bilo odločeno prav za prav nobeno posebno
delo; a lotevala se je vsega, kar je bilo
potrebno pri hiši. Nihče ni bil pridnejši od
nje. Svojim gospodarjem pa je bila tako
udana, da jo je bilo ganljivo gledati. A
Kunstičevi so tudi vedeli, kaj jim je Marija;
zato so jo tudi poštevali svojim. Ko je
Marija bila zvedela, da mora gospod Kunstič
odpotovati, je prebledela. Toda kmalu je
— 165 —
našla dovolj moči, da je gospodinji pri-
prosto, a presrčno prigovarjala, naj ne obupa.
Naj se žalostna gospa le zaupno ozira do
Njega, ki je najboljši naš oče; On, dobri
Bog, gotovo vse dobro uravna; podeli ji
dovolj moči, da bode lahko prenašala ta
udarec nemile usode. Ponoči pa, ko je Ma-
rija samevala v svoji sobi, ni zadrževala
solza. Časih je bila že polnoči, ko je sklenila
svojo molitev, ki je veljala gospodu Kunstiču.
Čas je potekal. Visokostasni častnik se
je nežno izvil rokam svoje žene in otrok.
* Bog vas ohrani!» to so bile njegove zadnje
besede. Potem je z rožljajočimi ostrogi stopil
nizdolu po stopnicah ter zajezdil na dvo-
rišču konja, ki je že dolgo čakal nanj. Se
enkrat je v pozdrav zamahnil proti odprtim
oknom, potem je odjezdil preko svežih, rosnih
trat. Bila je to težka ježa . . .
Dan pred svojim odhodom je gospod
Kunstič imel resen pogovor z ženo glede
na svoje premoženje. Njegovo stanje v tem
oziru ni bilo preveselo. Dolgovi so bili
— 166 —
strašno narasli, posebno vsled nekaterih
neuspelih prometov, v katere se je dal zvo-
diti. Zdaj je bilo njegovo jedino upanje to,
kako konča pravda, katero je bil naperil
zaradi neke dedščine. Pravda je tekla že
leta in leta. Če pravdo dobi, potem je nje-
gova hiša rešena; če jo pa izgubi, je pri
kraju ž njegovim blagostanjem.
Kunstič vsega tega ni prikrival svoji
soprogi. Resni položaj, v katerem se je na-
hajal, je zahteval to! Tako je šibka gospa
postala deležna skrbi, katero je Kunstič
nesel na daljno pot na solnčni jug, v se-
verno Italijo. Tu je stala avstrijska južna
armada, pripravljena, da vsak čas udari na
močno vojsko Viktorija Emanuvela. Istočasno
je bila odposlana na sever druga avstrijska
armada, da se tam poskusi v boju s prusko
vojsko.
IV.
Gospod Kunstič je bil obljubil pred od-
hodom, da bode večkrat pisal domov. In to
obljubo je tudi vestno izpolnjeval. Kolikor-

— 167 —
krat je le mogel, je poročal domov, kako
se mu godi. Časih je bilo le nekaj hitro
napisanih in težko čitljivih vrstic, ki jih je
poslal svojcem. Pa tudi taka kratka pisma
so doma veselo sprejemali. Kako željno so
pričakovali vsakega pisma! Kako naglo so
vsako odpirali, kako je potem romalo iz
roke v roko in kako so vsako pismo čuvali,
kakor kako sveto reč! Vendar najsi je vsako
tako pisemce razveselilo mater in otroka, ta
sreča se je razpršila v hipu, če so se vpra-
šali : Ali je mož, oče tudi to uro . še zdrav
in neranjen, kakor takrat, ko je pisal te
vrstice? Dvakrat na dan je moral romati za-
nesljiv hlapec v mesto na pošto. In, če je
tam dobil pismo ter iz pisave spoznal, da
ga je pisal gospod Kunstič, potem je kar
tekel domov. Mož je vedel, da ima v rokah
zaklad, in ta zaklad je hotel izročiti svoji
gospodinji čim preje tem bolje! A gospo-
dinja mu je bila za njegovo uzornost tudi
hvaležna; vselej gaje lepo zahvalila ter mu
kak novec stisnila v roko.
— 168 —
V	tej dobi je bila dognana pravda Kun-
stičeva. Kunstič jo je izgubil! Sedaj ni bilo
več rešitve iz stiske: posestvo Kunstičevo je
imelo biti prodano. —
V	hišo Kunstičevo je prišel odvetnik,
da bi naznanil kolikor mogoče s prizanesljivo
previdnostjo gospe Kunstičevi to nesrečo.
Našel je blago gospo v silnem nemiru, še
predno ji je povedal, po kaj je prišel. Solzeč
mu je rekla, da sluti kaj slabega. Že osem
dnij ni ji pisal mož, tako, da nič ne ve,
kako je ž njim.
Odvetnik je porabil vso svojo zgovornost,
da bi potolažil gospo. Saj se pismo lahko iz-
gubi, kar bi ne bilo čudo v taki dobi. Mo-
goče je tudi, da gospod Kunstič ni imel časa
ali prilike, da bi bil pisal.
Zdelo se je, da so besede odvetnikove
nekoliko umirile gospo ; kajti poslušala je, in
njene solze niso bile več tako obilne. Toda
kmalu zopet zmaje z glavo ter se znova uda
veliki žalosti. Zdajci nenadno vpraša odvet-
nika, kako je s Kunstičevo pravdo. Odvetnik
bi bil najrajši molčal; kajti srce gospejino
je bilo že itak silno užaljeno. Zatorej je od-
vetnik skušal, da bi se izognil odgovora.
Toda gospa je to opazila ter je še nujneje
silila vanj, naj ji odgovori.
In mož ji je moral povedati resnico!
«Izgubljeno, vse izgubljeno!» to so bile je-
dine besede, katere je še mogla izreči. Potem
je dlje časa zamišljena zrla tja pred sč. Od-
vetnik ni imel srčnosti, da bi prekinil ta
mučni molk. Bal se je, da ne bi jela gospa
jokati še huje. Toda zdajci vstane gospa
Kunstičeva s svojega sedeža. «Jaz znam de-
lati», izpregovori dozdevno mirna. «Moji
otroci vkljub tej nesreči ne bodo stradali!»
«To je vrlo», pohvali jo odvetnik z
olajšanim srcem. «Kdor ob vsaki nezgodi
izgubi pogum, je izgubljen! Sicer pa — saj
se še vse lahko poravna. Vi, častita gospa,
imate bogate sorodnike; gotovo vam bodo
pomagali iz zagate«.
Gospa Kunstičeva tožno odkimava; potem
poda odvetniku roko. «Za ves vaš trud in za
— 170 —
prijaznost vašo vas zahvalim, kadar se umirim.
Zdaj nisem . . . mirna . . . meni. . . meni. . .
je . . . slabo!».. .
To izrekši, se prične opotekati ter se
pred odvetnikovimi očmi zgrudi na tla. Ta
urno skoči k njej ter prične klicati na pomoč.
Kmalu sta bili v sobi dve dekli, pa tudi
dečka sta takoj prihitela. Nastal je vik, jok
in stok. Dekli sta gospo Kunstičevo nesli na
posteljo; a odvetnik je takoj zapregel ter
hitel v mesto po zdravnika.
Bilo je prepozno: kap je bila umorila
mlado — vdovo. Vdovo? Da, vdova je bila,
nesrečnica! Njena slutnja je ni varala. Seje
ležala blaga pokojnica na mrtvaškem odru,
med gorečimi svečami in venci, ko prispe
žalostna novica, da je umrl častnik Rudolf
Kunstič! —
Tako je torej sledil udarec udarcu. Obče
je bilo sočutje za ubogi siroti, za dečka, ki
sta tekom jednega tedna izgubila očeta in
mater! Toda nikogar ni bilo, da bi trajno
hotel pomagati sirotama. Nekega dne pa se
— 171 —
oglasi uboga Marija Gozdovnikova ter se
• ponudi nesrečnikoma za drugo mater. Varuh
je bil tega vesel; kajti med tem je bilo prodano
! Kunstičevo posestvo. Ostalo je otrokoma le
nekaj stotakov. Ta denar pa ni zadoščal za
| njiju odgojo.
Marija Gozdovnikova je z rejencema od-
potovala v mesto. Leta in leta je že prej
| pridno varčevala, in kar si je bila prihranila
r za stare dni, je zdaj porabila v to, da si je
I najela v mestu sobico, v katero se je nasta-
nila s sirotama. V sobici je sedela od zore
| do pozne noči ter pridno predla, šivala in
' vezla. Rada je delala, kajti vesela je bila, da
; more otrokoma vrniti to, kar je bila dolžna
njiju starišem.
In otroka sta se lepo razvijala na duši
i in na telesu pod skrbnim varstvom priproste,
j a brdke žene. Mlajši nosi dandanes cesarsko
[ suknjo, je mnogo čislan častnik; starejši pa
i je vrl mizarski mojster v mestu, ima vedno
mnogo dela. Marija Gozdovnikova mu pridno
gospodinji. Dobro se godi.vsem. Nekdanja

— 172 —
rejenca spoštujeta in ljubita svojo drugo
mater, a tudi vse mesto ceni blago ženo,
ker obče je znano, da je ona postavila temelj
sedanjemu blagostanju obeh bratov.

Avstrija.
Avstrija, domovje krasno!
Za-te mi gori srce,
Naj ti sije solnce jasno,
Naj nevihte ti prete!
Tebi, Avstrija premila,
Posvečujem vse moči
Za-te, če bila bi sila,
Rad prelijem svojo kri! —
Rasti, slavljeno cesarstvo,
V strah sovragov svojih vseh!
Bog te sprejmi v svoje varstvo.
Delom tvojim daj uspeh! —

Sklep.
Prišel, otroci, sem do sklepa. . .
Sedaj od vas se poslovim;
Toda poprej še prošnja lepa,
Da ž njo se vam priporočim.
Naj draga bo vam moja knjiga,
Saj v njej je mnogi zgled krasan;
K poštenju, k delu naj vas vžiga,
Da srečni boste neki dan!
Dorastli, spomnite se mene,
Ki trohnel bom že pod zemljo;
Molitve za-me preiskrene
Pošiljajte k Bogu v nebo:
„Daj v raju večno mu plačilo,
Dobrotni, milostni Gospod!
Saj ljubil je domovje milo
Jer deloval za mladi rod!(( —
Na Trebelnem, 27. oktobra 1800.
Obseg.
Stran
1.	Mladi učencc (pesem)............................5
2.	Zorka in prepelica (povest)......................7
3.	Sirota (pesem)..............................]g
4.	Vsevedni Bog (pesem)..............14
5.	Milica (povest)............................jg
6- Mačka (povest)...............
7.	Jablana (povest) .................^
8.	Zašle deklice (povest)..............
9. Štirje lelni časi (pesem)...............
10.	Presajena cvetka (pesem)............30
11.	Zaradi jednega samega pregreška (povest) ....	31
12.	Moja mamica (pesem)................
13.	Tolažba (pesem)................59
14.	Tri zelene mladike (povest)...........01
15.	Nečimerni Ivko (povest)................
16.	Pridni Vid (pesem)...............70
17.	Kralj Baltazar (pesem).............72
18.	Nemi hlapec (povest)..............77
19.	Osivelemu učitelju (pesem)............96
20.	Na grobu iskrenega rodoljuba (pesem)......07
-/•T*. . • . V..-	. ■ •
— 176 —
Stran J
21.	Kramar in miška (povest)............991
22.	Pevec Arij on (povest) ..............100
23.	Prazna želja (pesem)..............106
24.	Hrabri vojak (povest).......^.......107
25.	Škof Kolonič (pesem).......'....... 119
26.	Ozdravljeni bolnik (povest)...........123
27.	Vojak Radovan (pesem).............130
28.	Mravlja (pesem)................i°-J
39. Dvoje zdravljenj (povest) ,...........133 j
30.	Dobri ljudje (povest)..............^
31.	Avstrija (pesem)................173
32.	Sklep (pesem).................174
-. t	• C- "
v
X
narodna in univerzitetna
knjilnica
00000468891
00000468891
poslej so izšli ti-le snopiči knjižnice za mladino", j
1.	a) JJva brata*. — b) „Milosrčna Zorana".
2.	„ Veselje in žalost*.
3.	a) „Petdeset basnij za otroke*. Poslovenil A. Fnntek. — b)
mladih dnij". Zložil A. Funtek.
4.	„ Drag olj ubci*. Zbirka pripovedek, pravljic, basnij, smešnic
i 5. rŠest povestic". 1. „Dva sveta večera". - 2. „Snežni pit
— 3. „Milutin Vidovič". — 4. „Rejenček štepanek". — 5. „Bo
čina povest". — 6. „Nekdanja jezerska naselbina pri Ljubljai
6. in 7. „Razne pripovedke*. — 1. ; Dedov srd". — 2. „Tri rož
» ■ — 3. „ Marjetici in kopriva". — 4. „ Kraljevič Častiboj". -<
»Dediči". — 6. Mlinar in veter". — 7. »Kakoršno posojilo ta
vračilo".
8. Antona Martina Slomšeka „Spisi zbrani za mladino". I. Pes
snopič za srednjo stoprijo*.
. 9. „Plemenita srca*
10. in 11. Antona Martina Slomšeka „ Spisi zbrani za mladin
; L Pesmi. 2. snopič za višjo stopnjo.
: 12. a) „Hudoben tovariš". — b) „Zmrzle solze na cvetkah Ma
'V Antoinette, francoske kraljice*.
18; in 14. „Pesmi cerkvene inv druge*. Zložil Andrej Praproti
[ 15. TZeh/ii listi*. Kratke pripovesti za otroke, stare 6 do 10 let.
Francu Wiedemamn ■ poslovenil Anton Brezovnik, učitelj.
; 16. Antona Martina Slomšeka „Spisi zbrani za mladino*. III. snoj
j,' .Basni, prilike in'povesti. Za nižjo in srednjo stopnjo.
1,1 17. in 18. „ Tatariha Moravskem", ali Bog ne zapusti svojih služ;
nikov. — „Gozdne cvetke", ali štiri povesti in trikrajše razpra
19 „ Slavoj in Ljudmila*. ]\^lo srčna brat in sestra. Zbirka krat)
časnih in poučnih pogovorov o živalih. I. del.
20. »Bogdanova mlada leta*. Svojim prijateljčkom napisal Lji
Černej.
f 21 „Pisanice"."»Slovenski mladini spisal E. Gangl.
22. in 23. , V domačem krogu*. jjbirka pesmij in povestij za m
1 % dino. Izvirno spisal ali na podlagi hrvaških, italijanskih
nemških izvirnikov priredil Janko Leban, naduč. v Trebelne
Krasni uzorce za novoletna voščil
'(s katerimkoli besedilom in imenom)
i priporoča naša tiskarna naročnikom «Knjižnice za mladin
po prav nizki ceni, in sicer: 5 voščil (s poljubnim kratki
besedilom) za 1 gld., 10 voščil za 1 gld. 50 kr., 20 voščil
2 gld. 50 kr., 50 pa za 5 gld. z zavitki vred.