Neodvisno slovensko kršeanskosoeijalno glasilo. Štev. 12. V Ljubljani, v soboto 12. februvarja 1898. Letnik III. „Slovenskl List“ izhaja v sredah in sabotah. Naročnina je za vse leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold. Vsaka Številka stane 6 nove. — Dopisi pošiljajo se uredništvu „Slov. Lista“ v Ljubljani. — Nefrankovanl dopisi se ne sprejemajo; rokopisi se ne vračajo. — Naročnina, reklamaolje in oznanila se pošiljajo upravniStvu „Slov Lista“ v Ljubljani. Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani, Gradliče itev. IS. Uradne ure od 10. do 12. dopoludne. — Oznanila se računajo po navadni ceni. Slovensko vseučilišče v Ljubljani. V včerajšnji seji deželnega zbora kranjskega je poslanec dr. Majaron utemeljeval samostalni predlog, naj se vlada pozove, da izposluje čim preje slovensko vseučilišče z bogoslovno, pravo-'šlovno in modroslovno fakulteto. Iz obširnega govora, katerega sta zbornica in številno občinstvo z vidnim zanimanjem poslušala, posnemamo tlastopno: Vprašanje radi slovenske univerze v Ljubljani slavi letos že svojo petdesetletnico in nas po svojem razvoju uči, kako nevarno je, puščati v nemar velika kulturna vprašanja, pa se v politiki puliti /a drobtine. Govornik prečita iz Apihove knjige ^Slovenci in 1848. leto" nekaj od lonikov, iz katerih je razvidno, da so leta 1848 slovensko univerzo v Ljubljani vsi prvi domoljubi soglasno zahtevali, da so to zahtevo podpirali celo deželni stanovi, da je vlada jo ope-tovano kot opravičeno pripoznala in slovensko univerzo celo obljubila, dokler je ni odložila samo radi slabih državnih financij, pač pa so se uvedle ke tedaj slovenska pravoslovna predavanja v Ljubljani, katera so se L 1850. kratek Čas nadaljevala na graški univerzi. Poslanec dr. Majaron pravi, da je za človeka, ki dandanes stoji v politiki, skoraj neverjetno, kako je pred petdesetimi leti bilo ugodno s tem vprašanjem. Misliti bi bilo, da po preteku petdesetletja, v katerem je slovenski narod duševno tako krepko napredoval, je slovenska univerza samo po sebi umevna stvar. Ali sami njegovi zastopniki so jo zanemarili in pustili skoraj izginiti iz narodnega programa. Zadnja leta se je zahtevala le pravna akademija v Ljubljani ali celo le slovenska pravoslavna predavanja v Gradcu. Posledica tega je bila, da sploh nismo ničesar dosegli, in obveljala je stara resnica, da se v politiki tem manj doseže, čim manj se zahteva. Niti slovenska pravoslavna predavanja na graški univerzi se niso reaktivirala in na-učni minister je 1. 1891. izjavil, da so neizved- ljiva. Vender pa so bila izvedljiva že pred pet desetimi leti! Boje se, da bi se morala potem graška un.verza razdeliti, to pa je argument za posebno slovensko univerzo. (Dobro! Dobro!) Vender pa se poslednji čas ni zahtevala, ker smo tako imenovano idealno politiko zamenjali z breuspešno realno politiko. (Veselost.) (Konec prihodnjič.) Izvirni dopisi. Z Gorenjskega, 8. februvarja. Pred nekaj dnevi so se v javnosti razpravljale naše ^Gorenjske razmere", za katere se širji slovenski svet že par let' ni več menil. Veliko se je spremenilo v teku teh dveh let. Barona Borna ni več, tudi Jjubega" Mallnerja ne. Po tistih po-pokupljenih planinicah, na katere človeška noga skoro več stopiti ni smela, pasle so se lansko poletje naše kravice. Pot skozi Bornovo še vedno vodi k Jezeru. Dobili pa smo nekaj prav lepega, novega — kovorski most, na katerega tehnično imenitnost in praktično važnost je bil v IV. seji dne 25. jan. opozorjen naš deželni zbor. Malnar in cestni načelnik Česnov oča z nekaterimi možmi v LjuftHani sta obračala in vrtala toliko časa, da se je zabilo v nepotrebno preložitev kovorske ceste po proračunu 16.900 gld., v resnici pa ne vem koliko. Pravica pa, ki se je morala dolgo časa skrivati, je nazadnje stopila na dan in čudno — obrnila. Bornov „derehtar Malnar” in „zlata glava" sta sprožila misel, da se preloži cesta v Kovorju, ker bi se vozilo potem nekoliko pripravneje na postajo v Podnart. Tržiški „magnatje“ so ju podpirali in v seji cestnega odbora dne 16. decembra 1. 1894 je bila preložitev sklenjena kljub oporekanju treh kmečkih odbornikov. Ker so kmetje v cestnem odboru propadli, so storili potrebne korake v Ljubljani in hodili od Poncija do Pilata. Deželni zbor je dovolil v XV. seji 15 februvarja 1895 za preložitev ceste 5000 gld. subvencije soglasno, dasi je bila nekaterim go spodom stvar znana. Toda kmetske občine so deželnemu odboru izročile dne 28 februvarja 1895 prošnjo, v kateri so pojasnile, da je preložitev ceste nepotrebna, da je velika večina okraja zoper to, in da naj deželni odbor razveljavi sklep cestnega odbora z dne 16. decembra 1894. Toda par mogotcev je imelo večjo besedo, kot tri občine. Omenjeno peticijo so namreč stavile prizadete občine: Sv. Ana, Sv. Katarina in Križe, in podpisali so jo trije župani, sedem svetovalcev, in še dva odbornika tržiške občine. Dne 19. marca 1895 dobe občine tržiškega okraja dopis od cestnega odbora z vprašanjem, če imajo kake ugovore proti omenjeni preložitvi ceste Sklicale so se seje. Udeležba vseh sej je bila polnoštevilna in vsi odborniki so bili soglasno proti preložitvi. Nič ni pomagalo. Pa res, kdo bi se menil za kmečke može, kateri se samo plačevanja boje, a nimajo pojma za občni blagor? Predložil se je načrt zakona v najvišje potrdilo in Česnov oča so že sanjali o „zlatem zaslužnem križcu", kateroga jim bo pripel na njihovo, za domačine vneto srce prijatelj svojih „podložnih“, g. okrajni glavar iz Kranja. Naš poslanec gosp. Kalan je sicer v deželnem zboru stavil predlog, naj se s preložitvijo počaka toliko časa, da se odloči osoda železnice Kranj-Tržič, kajti če bi se ta zidala, cesta zgubi ves pomen. Toda hrepenenje po „zlatem križcu” je bilo preveliko. Razun tega se je bližala koncu tudi triletna turška doba nesrečnega nemčursko-kapitalistič-nega cestnega odbora. Česnov oča so čutili, da se s tem bliža svojemu koncu tudi dostojanstvo načelnika. Zato so silno hiteli pretečeno leto z zgradbo viadukta. Most je bil do zime zgrajen. Zima je prinesla tudi nove volitve. Prodrli so naši vrli gorenjski možje, za načelnika pa so izvolili priljubljenega grajščaka golniškega, g. Kum p a. Ob jednem s tem veselim dogodkom pa se zgodi nekaj za stari odbor silno žalostnega. Ves veliki most (nasip) je začel lezti v globok jarek. Z žalostjo se bomo vedno spominjali zadnjih treh let nemškutarsko-kapitalističnega gospodarjenja našega cestnega odbora, nad vse žalostno pa je njegovo zadnje delo, ki je prineslo načelniku ves drugačen križ, kakor ga je pričakoval. Res Spomini na Galicijo. PiSe Vasilij Demkov. (Nadaljevanje.) Po ustanku Poljske v 1. 186 3. prišle so pa še druge neprilike. Rusija je pričela pritiskati na poljski živelj z vso brezobzirnostjo in skušala v holmskem kraju razširjati pravoslavje. Ta pokrajina je maloruska in je bila nekaj let poprej še v rusko unijatski cerkvi, a je prešla pozneje k rimsko-katoliškemu veroizpovedanju. Ker pa je bilo treba za to transakcijo v pravoslavje svečeništva in druge inteligencije, iskala je ruska vlada teh med gališkimi Rusi. In v istini se je v letih od 1866. do 1868. preselilo mnogo svečeništva, učiteljev in druge inteligencije v Rusijo, kjer so ostali prvi čas še unijatskega veroizpovedanja, a v 1. Ib75. palo ’jh ie veliko v razkol. Ta emigracija maloruske inteligencije je znatno oslabila veljavo narodnega življa v Galiciji, in to v času, ko so Poljaki prišli do veljave. In bila je zopet nevarnost tu, da se narod popoljači. Prejšnje čase se Malorusom ni bilo dosti bati, ker sta bila oba naroda gališka stiskana, J* ker so se batine delile na obe strani in je bil splošno v veljavi izrek vojaškega guvernerja grofa Mensdorfa: „Die Polen fiirchte ich nicht den Ruthenen traue ich nicht*. Po letu 1866. pa je stal na Čelu gališke uprave znameniti državnik in poljski patrijot grof Agenor Goluhovski. Poljaki so dobili v Galiciji v teku par let vso obla9t v roke in državni zbor jim je dal veliko deželno avtono-mjo. Vse te poljskonarodne pridobitve so delo modrega Goluho^skega in njegovega publicističnega so-trudnika Jana Dobžanskega. Jan Dobžanskij je bil sicer demokrat in najpopularnejši ljudski tribun, grof Goluhovski pa hladen, muder državnik in aristokrat, a vender sta se našli ti dve protipoložni naturi v ljubezni do poljškega naroda. Gališki Rusi so bili razdvojeni v tem času v dva tabora. Jeden tabor je proglasil literarno jedinstvo vseh Rusov, drugi pa so proglašali Maloruse, stanujoče v Galiciji in Ukrajini, kot različen narod od Velikoruaov. Iz tega, početkom strogo literarnega nasprotstva se je rodilo tudi politično strankarstvo. Prvi so se nazivali „Sveto-jurci" po glavni metropolitanski cerkvi sv. Jurija v Lvovu, kjer je bilo njihovo središče — pozneje so jih počeli nazivati tudi „stare" — in drugi so se nazivali „Ukrajinofili“, ker jim je Ukrajinska literatura dala prav za prav povod za to stranko; sicer so jih pa v nasprotju s prvimi zvali tudi „mlade“. Med tema dvema strankama unelo se je živo nasprotstvo, in ker je upravi bilo na tem, da oslabi Rusine, podžigala je tudi. sama ta ogenj. To nasprostvo šlo je celo tako daleč, da so iz sovraštva spodkopali drug dragemu tla na strogo gospodarskih podjetjih. Ločeni so še dandanes in stranka »starih" ima svoje zbirališče in središče v lvovskem „Narodnem domu", nmladi" ali „Ukrajinofili“ pa se zbirajo v svoji Čitalnici, ki je nedaleč od tam, v hiši tiskarne „Stavropigijskega zavoda". Pojavile so se pa naj-novejši čas še druge politične stranke v ga-liških Malorusih, kakor stranke radikalov, na čelu jim pisatelj in politik dr. Franko, in druge. Vender o tem pri drugi priložnosti. Maloruski narod je zadnjih dvajset let vkljub razcepljenosti inteligencije vender zdatno napredoval. Literatura se je povzdignila, izobraženci se množe in gospodarski zavodi, kakor grehi se kaznujejo včasih že na tem svetu, in pravica se ne da teptati za vedno. Zakaj pa je vsak pameten človek zoper preložitev te> ceste, bote vprašali? To bi vam popisal lahko na dolgo in široko; na kratko rečeno pa zato: Ker zaradi tega mostu cesta ni nič pridobila in dosti ne olajšala prometa iz Tržiča v Podnart, kajti je še preveč druzih ovir, n. pr, ozka ulica v Tržiču in strmi klanci, ki se ne dajo odpraviti, Podnartovski most čez Savo bi se moral odkupiti, cesta zvezati z na novo preloženo državno cesto pri Podbrezjah. Še le po odpravi vseh teh ovir bi bila mogoča dobra zveza s Podnartom. Vsega tega pa bi okraj ne premogel. Zato bi se morala cesta poprej uvrstiti med deželne ceste. Ob priliki sporočim kaj o založbi starega cestnega odbora in o odlikovanju cestnega načelnika „zlate glavice". Iz Bele Krajine, 2. febr. — (Našim poslancem.) Ako je kateri kraj v naši deželi potreben, da bi se nanj oziralo, bi bila v prvi vrsti Bela Krajina, ker je na robu propada. A ravno za ta lepi kraj, za to pridno, mirno ljudstvo, se pa nikdo ne briga. Drugod se gradč nove ceste, na starih cestah se strmi klanci prelagajo, zidajo se železnice, skrbi se za promet, trgovino in obrt, na nas Belokranjce se je pa popolnoma pozabilo. Da še h Kranjski in Avstriji pripadamo, izvemo takrat, ko vidimo ek-sekutorja iz davkarije z rumeno porto na kapi, kateri nas opominja: dajte, dokler še kaj imate! In pa škof iz Ljubljane pride na vsakih 6 let naše otroke birmat. To je vse, kar imamo od naše dežele. Poslanci nas imajo radi le takrat, kadar so volitve, bodi si v deželni ali državni zbor. Takrat nam prineso cele koše izpeljivih in neizpeljivih obljub, po izvolitvi se pa na vse to pozabi. Zatorej opominjamo Vas, gospodje poslanci, da že v tem zasedanju deželnega zbora izpolnite nekaj svojih obljub. Bodite pravi zastopniki ljudstva, ne pa zastopniki bratomornih strank, potem bode lože segal vaš pogled tudi nekoliko čez Gorjance v Belo Krajino. Naj Vam nafitejemo nekoliko naših teženj in pritožb. V prvi vrsti bi Vam priporočali že tolikokrat obljubljeno belokranjsko železnico, katera bi, ko bi bila izpeljana do deželne meje in naprej na Hrvaško, dala dolenjski železnici več zaslužka, da ne bi bilo treba, kakor dozdaj, deželi dola-gati za to železnico. Drugič. Državna cesta, katera je še vedno taka, kakor bi jo bil delal očak Noe, naj se preloži. Tretjič. Storijo naj se koraki, da se Žum berk priklopi Kranjski. Meje so zmedene in Žumberk je kakor zagvozda v naši deželi. Najbolj trpi vsled tega okraj metliški, kateri je od Žumberka takorekoč obkoljen. Žumberk je bil nekdaj naš. V lanskem deželnem zboru je rekel zastopnik dolenjskih mest, da se zaradi beraškega Žumberka ni treba Hrvatom zamirjati. A Žumberk ni tako berašk, ima veliko bogastva v ce- narodno zavarovalno društvo „Dnejatr“, „ Narodna trgovlja“ (nekako konsumno društvo s podružnicami po deželi), skrbe za gospodarsko osamo-svojo. Nadalje imajo Rusini vže tri svoje gimnazije in od leta do leta množeče se ljudske šole. Nasprostvo med Poljaki in Rusini pa še vedno obstoja in se marsikje poostruje, vender imamo nado, da se to nasprostvo s časom poravna, ko pridejo Rusini na višjo stopinjo izobrazbe in ko se politika pri Rusinih in Poljakih ponarodi, to je ko pridejo mase naroda do politične veljave in večje izobrazbe. Oba naroda sta slovanska, oba imata svojo zgodovinsko nalogo izpolniti in izpolnita je lahko v lepi slogi, saj ima ta lepa zemlja dosti pro-»tora za oba naroda. To prepričanje prodira ponekod tudi v poljske in rusinske kroge. Dal Bog, da zmaga ta ideja kmalu v korist vsemu Slovanstvu, a avstrijskemu Slovanstvu še posebej. Da se porazumljenje med Rusini in Poljaki doseže, to je želja vseh pravih avstrijskih in slovanskih patrijotov, in s to željo končam tudi jaz poglavje o politični in kulturni zgodo yini galiških Malorusov. (Dalje prihodnjič.) sarskih gozdih, ki roma v Budapešto. Nam bi pa bilo precej pomagano že s tem, da bi, ako bi bila meja zaprta proti Hrvaški, bodi si zaradi živinske bolezni ali česa druzega, saj ravno mejo imeli, in trgovina ne bi toliko trpela. Ko pa pridemo s Hrvati skupaj, zaradi Žumberka itak ne bode prepira. Četrtič. Naš lovski zakon, kateri je še od tistih časov, ko so vitezi v železju po svetu hodili, naj se sedanjemu času primerno preustroji, tako da ne bode kmetovalcu na škodo. Sedaj nam lovci postreljajo naše pse in mačke zaradi ljubega zajca. Zajec ima že več pravice, kakor gospodar zemljišča. Zajci nam objedajo sadno drevje in silno škodo delajo po vinogradih! poljske miši so se pa tako namnožile, da s strahom mislimo, kako bi tej nadlogi storili konec. Petič. Beremo, da se je zastopnik dolenjskih mest izjavil v ljubljanski mestni zbornici glede deželne zavarovalnice, da iste še 10 let, beri deset let, ni pričakovati. Ker je ta gospod tudi zastopnik mesta Metlike, bi ga vprašali, zakaj ne? Ali bi bila zavarovalnica deželi na škodo? Ali židovske zavarovalnice ne vlečejo mnogo ti sočakov dobička od kranjske dežele? Ali ne bi bolje bilo, da ta denar ostane v deželi? Čemu torej ne greste krepko na delo? Zavarovalnico imamo lahko venem letu, ne pa še le čez deset let. Šestič. Da se obnovijo naši vinogradi, bi še posebno priporočali, naj dobijo belokranjski posestniki brezobrestnega posojila. Ni ga sedaj bolj potrebnega človeka, kakor je naš kmeto valeč, kateremu je z usahlo trto usahnil tudi edini vir njegovega blagostanja. Res je vlada za to že nekaj storila, a čudeža manjka, da bi zadostavalo pet ječmenovih kruhov za 5000 ljudij. Edino vinska trta je rešitev Bele Krajine, ker nimamo niti travnikov niti pašnikov, da bi si z živinorejo pomagali do blagostanja. Sedmič. Položaj Bele Krajine kot meje proti Hrvaški je huda šiba. Ako na Hrvaškem pogine buša ali prešič, že imamo mejo zaprto. Kadar se zapre meja, jenja promet, jenja trgovina, in nastane beda, katere onstran Gorjače v ne poznate. Od leta 1888. nismo bili niti eno celo leto brez zaprtije. Zaradi prešičje kuge imamo zdaj zaprtijo že nad tri leta. Nam