Letnik I. (LVI.) V Ljubljani, 25. septembra 1903. List 38. DANICA. CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE. Oče naš v sonetih. Temuč reši nas hudega. Amen. VII. Ti, ki si rešil levov Daniela, Mladenčem trem ohladil peč ognjeno. Ki varoval Judito, čisto ženo, Suzano rešil iz pohote žrela. Ko suša, glad trpinči Izraela, Elija prosi, moli zanj iskreno: Storiš, da polje zopet je zeleno. In rešiš ljudstvo, ki pokoro dela. I nas, preljubi Oče! zlo napada, Preže sovragi črni na vse strani. Pritisk na srce silovit je zmamen. A ti, dobrotni Oče! si nam nada. Telo in dušo čista nam ohrani. In reši vsega hudega nas. Amen. Radoslav Silvester. XVIII. nedelja po binkoštih. Iii se zanašam. ci.i ta. k i-teri j«.- začel dobro drlo v vas, je tudi dokonča do dneva Jezusa Krista. (Filip. 1, »'».) O dveh učencih nam pripoveduje živenje svetnikov. Ljubezen do vednosti in ljubezen do Boga je vezala njuni srci in edino veselje jima je bila ta misel, kako naj se podpirata drug druzega, da bi tem go- toveje dosegla nebesa. Kar ima najvišega in najlepšega svet, to jima je bilo vedno pred očmi: učenost namreč in krepost. Zato sta vedela prav za prav le za dve poti: prva je bila pot v šolo in druga pot v cerkev. Bila sta to sveta mladeniča: Ba-zilij in Oregorij Nacijanski. Ce premišljuje prijatelj mladine te črtice iz živenja navedenih svetnikov, navdaja ga misel: ta dva sveta učenca Bazi-lija in (iregorija Nacijanskega morala bi posnemati šolska mladina tudi dan današnji. Tudi današnje dni bi morala ena pot mladini biti: pot v šolo. pot pridnosti; a druga pot v cerkev, t. j. pobožnosti pot. Vse druge poti naj bi bile šolski mladini bolj ali manj neznane. In prav zato. ker ste uprav ti dve poti tako važni za učečo se mladino, namenil sem se danes, ko smo po pričetem novem šolskem letu prvokrat tu zbrani - vam, dragi, govoriti o noti v šolo, t. j. o potrebni pridnosti za vašo mladino in o poti v cerkev, t. j. o potrebni pobožnosti za vašo mladino. Upam, da vam v srcu ostanejo te prve moje besede do vas o pričetem novem šolskem letu. To upam zato, ker vam Bog ni dal dragocenejšega posestva od vaših otrok. Zato vam, starišem, sveteje dolžnosti na svetu ni, nego vam je vsestranska skrb za svoje otroke. V tem smislu vas prisrčno pozdravljam proseč, da sledite tem mojim besedam, ki naj jim Bog da svojo rast. Prva mlad in in a pot v pričetem šolskem letu je pot v šolo, t. j. pridnosti pot. »V potu svojega obraza bodeš jedel svoj krtilr, tako se glasi kazen, grehu na-povededana v raju. In od tistega časa se na svetu nič več ne pridobiva brez trdega dela. Le poprašaj bogatina: od kod njegovo premoženje. In odgovori ti: Po trudu in pridnosti je pridobljeno in sicer po trudu in pridnosti koj iz mlada. »Rana ura, zlata ura." Le ta namreč, kdor je zarano krenil na pot pridnosti, le ta s časom kam pride. Kdor pozneje: o poletju ali ob jeseni svojega živenja z delom prične pričel je večidel prepozno. Le ozrite se. dragi, krog sebe. Prav lahko mogoče, da vgledate človeka, ki je v svoji mladosti bil tudi v šolskih klopeh. V dar in ti je bila sicer dobra glava; a pridnost mu ni bila lastnost. Zato mu je lenoba strgano suknjo obesila krog rame in potisnila mu v roke palico beraško. Ljudstvo pa morda pomenljivo kaže za njim nazivljajoč ga »gosposkega berača". Zato mladina, ki se je podala v šolo, začetne pridnosti med šolskim letom nikoli opustiti ne sme. Kakor za živenje sploh, tako posebno še za šolska leta velja ravnilo: »Nobeden dan brez dela!" — Neje-verski modrijan Seneka nam je prav tehten bodrilec do pridnosti, ko govori: »Ne spodobi se mlademu človeku, da bi se potu strašil na svojem čelu." Pridnost, ki se je privadi mlad človek, ona ga spremlja kakor druga narava po vseh potih v živenju. Težko bi mogoče bilo. da ti priden človek človek vedno in vselej na delu — zabrede kedaj v grde strasti. Druga mladini na pot če hoče posnemati sveta učenca Bazilija in Grego-rija iz Nacijanca — je v pričetem šolskem letu pot v cerkev, t. j. pot pobožnosti. S pridnostjo je nekaj doseženega, a ne vse. Ce se je kedo po svoji pridnosti naučil še toliko: a ni bil pobožen, on ni dosegel kaj prida. Sv. Avguštin namreč uči govoreč: »Zelo se moti ta, ki meni, da do resnice pride z nerodnim žlvenjem." Vprašam: Ali je zelo težko naši mladini hoditi po poti pobožnosti? Odgovoriti mi je, da to ni tako težko, kakor bi se menilo na prvi pogled. Le poglejmo zopet na sv. Bazilija in sv. Gregorija Nacijanškega. V mestu Atenah, kjer sta ona dva hodila v šolo, je učilnice obiskoval tudi Julijan Apostat, pozneji krvoločni vladar. S tem že takrat neurnim mladim človekom naša dva svetnika nista hotela ničesa opraviti imeti: ker vedela sta, da bi ju njegova slaba družba spriditi vtegnila. Eno torej, dragi mi stariši, če hoče vaša mladina v tem šolskem letu pobožno živeti, je to, da se slabe druščine ogiba bolj nego strupene kače. Koliko mladine bi ostale neoporečene, da bi se bila o pravem času zavarovala pred slabo tovarišijo. Zato naj bo vaši mladini vse šolsko leto pred očmi izrek: »Po hudi tovarišiji rada glava boli." A ne le čuvati se slabe družbe, tud-česa storiti je treba mladini, da bode poi božna. — Učeče se mladine molitev naj bode tista rosa iz višave, ki naj orodoviti vsako nje šolsko delo. Moliti naj se navadijo mladi ljudje v veselih in grenkejih urah; moliti morajo, kadar jim treba pomoči iz nebes in v molitvi se morajo Bogu zopet zahvaljevati. Znamenjem sv. križa pričenjaj, mladina, vsako svoje delo; z molitvijo je končuj. Pričetek tvojega delalnega dneva ob jutranji uri bodi molitev — in molitev konec tvojega dela na večer. In katera je lepša ter hasnoviteja molitev za te od rožnega venca, ki je ob enem tudi odločena molitev prav temu mesecu, ki ga pričenjamo danes? Katera večerna molitev je pač bolj narodno-slovenska od molitve rožnega venca? Z upom obile žetve črni zemlji izroča semena kmetič pomladi. Ne ve sicer, ali se po leti nad rmeno pšenico vsuje ledena toča; ne ve, ali mu čez travnike prihrumi povodenj ropajoča; tudi ne ve. ali ne pade pozneje slana bujno ajdo vničujoča - ven- der pa za tipaje na vsedobrega Boga pričakuje očetovskega varstva od zgoraj. Tako, dragi moji, tudi danes začetkom šolskega leta ne vemo, kakošen sad ob-rode plodovita semena, ki se zasejo to šolsko leto v njive mladinine pameti in mla-dininih src. Prosimo pa Očeta luči in vseh blagih darov; prosimo razsvitljevalca našega uma in naše pameti sv. Duha, da bi nam postala letošnja naša žetev po naših šolah prav polnozrnska in prav obila. — Za podporo svojemu nad vse plemenitemu na-porovanju v šoli in na svojih domovih pa zaupno pokličemo: „Marijo pomagaj" in svojega šolskega priprošnjika z belo lilijo v roki: sv. Alojzija. Amen. Sveti Peter Forerij (Fourier) in škof rezenški Mihael Wittmann, vstanovnika kongregacije ubogih šolskih sester „de Notre Dame". 1. Sveti Peter Forerij. (Dalje.) Kmalu se je po vsem svetu in po vsi deželi dognala novica o smrti preblaženega starčka. Ljudje so sploh govorili, da je umrl svetnik. V zimskem času, v slabem vremenu je hitelo ljudstvo v Grav, da bi videlo, da bi počastilo mrtvega „dobrega očeta." — Ljudstvo ni toliko molilo zanj, temuč bolj priporočalo se mu je. Že sedaj so ga ljudje klicali na pomoč. Mislili so redovni kanoniki pripeljati truplo v Lotaringijo v Pont-a-Musson in je tam pokopati v rakev, pripravljeno redovnim generalom, a prebivalci mesta Grav-a niso imeli volje dati jim tega dragocenega zaklada. Mestne gospodičine so nemudoma zbrale denarja za napravo svinčene in ko-sitarne krste in druge bogato in umetno okrašene iz hrastovega lesa. — Vojvoda Karol IV. je zahteval v pismu, pisanem v Treviru, da se prepeljejo svetnikovi ostanki v Lotaringijo, in kanoniki in sestre „naše ljube Gospe" so silile, da se to kmalu stori. Gravčani so se vdali in prosili, naj se jim ohrani vsaj srce „dobiega očeta". Dne 27. marcija se je vgodilo njihovi zahtevi. Še sedaj se lahko bere napis, kateri kaže mesto, kamor je bilo shranjeno svetnikovo srce. Prenašanje in potovanje iz Grav-ja ni bilo podobno mrtvaškemu izprevodu. temveč veličastnemu zmagoslavju. Od vseh strani so vrele in se zbirale trume počastit svetih ostankov in dotaknit se krste svet-nikove. Godili so se čudeži, mnogo bolnikov je bilo ozdravljenih. Mattaincourt ni pozabil svojega „dobrega očeta". Kakor prej, vra-čajočemu se s potovanja, tako so mu dobri župljani tudi sedaj hiteli naproti proseči kanonike, naj „dobrega očeta" prepeljejo do njih, da tukaj prenoči. Bil je uprav velikonočni ponedeljek. Kako se jim je mogla ta prošnja odbiti? Krepki možje so nesli težko krsto po vseh ulicah mesteca in potem v župno cerkev. Prosili so Mattaincourtčanje kanonike, naj pustijo svete ostanke pri njih; sklenili so se braniti s silo. da jim jih ne odpeljejo. Ako bi se bili vdali možje, pa ženske niso bile voljne ukazu se vklo-niti. Karol IV., ki je takrat mir sklenil s Francijo in podpisal takozvani „mali mir", je trikrat zapovedal, naj se odpelje krsta svetnikova in Mattaincourta. A ukaza izvršiti ni bilo mogoče. Tako sta dva meseca pretekla in rakev s častitljivimi ostanki je še vedno ležala pred velikim oltarjem župne cerkve v Mat-taincourt-u. Vedno so pokrivali sveži venci cvetlic rakev, vedno so gorele krog nje nje premnoge sveče; vsak dan so dohajali romarji počastit truplo svetega moža. Nestalni in neznačajni vojvoda lotarin-ški je zopet kršil pogodbo, sklenjeno s Francijo, in Francozi so zopet vdrli v deželo. Da se ne bi skrunili ostanki svetega moža. pokopalo je v noči med 1(S. in 17. avgustom dvanajst izbranih Mattaincourtčanov svojega „dobrega očeta" v župni cerkvi med korom in ladijo. Tedanje žalostne razmere niso dopuščale postaviti na grob dostojnega spomenika; kraj pokopa naj je bil še tajen. Ko so se pa razmere izboljšale, položili so namesto tlaka nad odprtino grobovo kamenito pločo s tem-le priprostiin napisom: „Tukaj počiva telo častitljivega očeta Petra Fou-rier-a, župnika Mattaincourtskega, prevstro-jitelja in generala reguliranih kanonikov in vstanovitelja družbe naše ljube Gospe. Umrl 9. decembra 1640." Nad tem napisom se je dvigal na štirih stebričih sloneč spomenik. Leta 1645 je prišel na svitlo prvi življenjepis svetnikov. To je mnogo pripomoglo, da se je naglo širilo češčenje svet-nikovo. Iz vseh bližnjih dežel: Burgundije, Lotaringije. Belgije, Švice, Nemčije pa so vreli ljudje na svetnikov grob. Število čudovitih vslišanj na priprošnjo Fourierovo se je vedno množilo. Lahko bi bilo že takrat gradiva nabrati za proglašenje izveličanim. A po predpisih svete katoliške cerkve mora preteči petdeset let po smrti v sluhu svetosti umrle osebe. Tudi so ovirale razne okoljščine, posebno tedanje voj-skine homatije, uboštvo in slabe razmere obeh redovnih družeb, nekaj časa tudi izpraznjena škofovska stolica v Toul-u in marsikaj druzega še je oviralo, da se ni pričelo obravnavati o umrlem svetem možu. Prvega februarija l(ScS(S. so bile poslane vse dotične listine v Rim, in 4. majnika tistega leta so bile z navadnimi obredi razpečatene. Ne bomo tukaj opisovali, kako natanko sv. cerkev preisku.e življenje, junaške čednosti in čudeže, kateri se gode po priprošnji v sluhu svetosti umrlega. Tudi lepih in častitljivih obredov ne bomo naštevali, da nam ta razprava preveč ne naraste, vender moramo tukaj omeniti, da so posebno natanko preiskovana bila mnoga književna dela blagega Fourier-a, kar je zelo zavlačevalo splošno preiskavo in konečni vspeh. Tudi čudeži so bili premnogi dokazani. Izmed več nego 18H čudežnih vslišanj po priprošnji Fourierovi so jih odbrali devet, katera so bila vestno preiskana. Papež je določil in slovesno izjavil, da štiri vsliša-nja na priprošnjo Fourier ovo so pravi čudeži. O drugih dogodbah se sv. oče ni izjavil. Naj omenimo le enega teh čudežev. Dva sinčka nekega višjega sodnijskega svetnika iz Toul-a sta bila strta po vozu, ki se je nanja prevrnil, Preden je bilo mogoče osloboditi ju izpod težkega voza, izdihnila sta dušo. Prvi je bil deset let, drugi deček je bil star štiri leta. Dva zdravnika sta bila hitro na mestu, ter sta vse poskušala, da bi znabiti še vzbudila in ojačila slabotno življenje. Pa bilo je vse zaman, otroka sta bila mrtva. Zdaj prinese žena enega teh zdravnikov več svetinj svetnikovih in nagovarja žalostno mater, naj priporoči otro-čiča svetniku, po čigar priprošnji je Bog storil že toliko čudežev. Z zaupanjem je mati vbogala. Komaj se je dotaknila z ostanki svetnikovimi glave mrtvega mlajšega otroka, kar odpre ta oči, ter popraša: „Ali leži moj bratec še pod vozom?" Tudi sta-reji bratec je oživel, ter prašal po bratu in po očetu. Ko sta otroka zaužila nekaj hrane, položili so ju v posteljo. Druzega dne sta bila zdrava in vesela, kakor da se ni nesreča pripetila. - O kako so se zahvaljevali srečni stariši z dvema dečkoma, katera sta bila rešena iz žrela smrti, „dobreiiiu očetu !" Papeževa bula, s katero je bil Peter Fourier proglašen blaženim, bila je izdana 10. januarija 1730. 1. Ob enem je sv. oče papež Benedikt XIII. naznanil, da se slovesno proglašenje blaženega vrši 29. januarija. Tudi je bilo v papeževem pismu izrečeno, da pripada Petru odslej pridevek ..blaženi", da se njegovi ostanki smejo častiti, njegova podoba se mora okrasiti s svitlimi žarki; njemu na čast se bodo molile duhovne ure, njemu v slavo se bode vsako leto 7. julij sv. maša darovala. Njegov praznik se bo obhajal kot večji praznik Jestum duplex niaius'4 v njegovem rojstnem kraju ..Mirecourt", v mestu, kjer je umrl, v Grav-u in v Luneville-u in v vseh samostanih redovnih kinonikov in sester ,,de Notre Dame". Od tedaj se praznuje omenjeni blagdan na onih imenovanih krajih in v Rimu pri Lateranskih kanonikih. Slovesnost 29. januarija 1720 je bila v Rimu veličastna, pa tudi v rojstni deželi blaženega Petra so sledile krasne in ginljive slavnosti, katerih so se vdeležile nebrojne množice ljudstva. Slovesnosti so se pričele v Gray-u, kjer jc še dandanes shranjeno srce svetni- kovo. Končale so se 30. avgusta 1732 v Mattaincourtu s tem, da so vzdignili častitljivo truplo Petrovo in je položili v krasno izdelano skrinjico. — Veselje je bilo nepopisno. Več nego sto let po proglašenju bla-ženstva je preteklo, preden se je začelo govoriti o proglašenju svetnikom. Politiške zmešnjave in homatije v Franciji in v Lo-taringiji so bile temu vzrok. 20. junija 1845 je pa privolil sv. oče Gregorij XVI., da se sme obravnava o tem pričeti. Pij IX. se je jako zanimal za to zadevo ter je večkrat izrazil upanje, da „dobrega očeta" skoraj pridruži svetnikom. Pa žal, da se to ni zgodilo. Šele preslavni naslednik Piju IX. Leon XIII. je proglasil blaženega Petra Fouriera svetnikom. Dokazala sta se zopet dva čudeža. Dve neozdravljivi bolnici ste bili na pri-prošnjo blaženega Petra popolnoma ozdravljeni. (I);,ijc. prihodnjič.) I. Bile. O krščanski umetnosti. Dne 27. julija i. 1. je imela nemška družba za krščansko umetnost glavno skupščino v Stut-gartu. Pri shodu je imel škof dr. pl. Kepplcr iz Rotenburga znamenit govor o krščanski umetnosti. Ta govor je toli bolj pomenljiv, ker se je škof Keppler proslavil z znanstvenimi spisi in se prišteva nemškim učenjakom. Naj tu sledijo glavne poteze iu misli znamenitega govora. Rekel je med drugim: „Ne da se iz zgodovine izbrisati dejstvo, da so prvi in najboljši stvori umetnosti pod navdihom religije zagledali beli dan in da je bila skozi veke cerkev rejnica umetniji in da jo je ona vdomačila med ljudstvom. To je treba povdarjati v dobi, v kateri se oznanuje in veruje kakor dogma, da je ni in ne more biti religiozne in cerkvene umetnosti. Nasprotniki hote to dokazati iz bitstva cerkve in iz bitstva umetnosti. Torej pravijo glede prvega: Cerkev deva v železje dogme in tradicije, proizvajala bode tudi v umetnosti vedno nove tradicionalne brezedinstvene smeri in prava, torej ne more nikdar iz cerkve izhajati živ umetnijski razvoj. A sama zgodovina cerkvene umetnosti najbolje izpodbija ta dokaz. Potem pa hočejo nasprotniki dokazati nemožnost cerkvene umetnosti iz bitstva umetnosti; češ: vsaj ni poganske, niti krščanske, niti katoliške, niti protestantske umetnosti. Nego le ena sama umetnost je, to je: prispodabljanje narave in izrazitev človeškega čuta z besedami, z glasovi, z oblikami iu z barvo, Ce so ta estetična pravila resnična in načelna, potem pač bi ne bilo krščanske umetnosti; a so le muhe pogubne zmote, ne pa načela. Cerkveni umetnosti so dalje predbacivali nje dozdevno nizko stališče. To smatrajo za slabost katoliške cerkvene arhitekture, ker se giba iu dela po zlogih preteklosti. Pa tudi svetno stavbarstvo še kljub iskanja ni dospelo do novega stavbin-skega sloga. Noben prijatelj umetnosti in cerkve ne more želeti, da bi se takozvana moderna stav-binska umetnost rabila pri cerkvenih stavbah*. Pri krščanski slikariji niso našli prostora naturalizem, verizem, impresijonizem, japanizem; pa vender ne brani določna cerkvena prepoved krščanski umetnosti občevanja z moderno umetnostjo, nego to brani le njen lasten nagon (instinkt). Vsak razumnik pritrdi temu, da je imenovano nezdiav razvoj moderne umetnosti, katerega se cerkev ne more oprijeti. Eno pa le se je moralo čudno zdeti tudi laikom, namreč: brzi tek in skok v razvoju moderne slikarije, jako hitra prememba smeri brez stanovitnosti, brez doslednosti, brez vode-čega načela, brez sigurnega krmiljenja. Kratko: Umetniji, ki se z o ve moderna, in ki se ponaša s tem, da je moderna, nedostaje značaju osti. Ona ne zna kaj hoče, kaj zamore, kaj naj stori, le to zna, da na vsak način hoče učiniti efektov ter zvabiti pozornost nase. Več značajnosti treba svetni iu tudi religiozni umetnosti, ki se je oškodovala po prijaznosti z moderno umetnostjo. Starokščanska in srednjeveška umetnija je docela značajna. Prav iz tega vzroka je in ostane ona vzgledna in visoka šola krščanski umetnosti. Kdor hoče kaj izvršiti za religijo in cerkev, mora biti pobožen in cerkvenega mišljenja, ter se lotiti svetili predlogov s svetim strahom in spoštovanjem za časi božjo ter bližnjika spodbudo. A mora tudi biti trdnega in mirnega značaja, ker hodi po tr-njevi poti, na kateri ni najti niti bogastva, niti slave, niti Časti." Župnik Alojzij Kummer Skladamo st- s to idejo vender-le pristavljaj«ič ob enem: .Omnia probate; quod bon um. tenete. V m- poskusite, a kar je tudi tu v resnici dobrega, tega si prilastite!' V rednik Odpustki za rožni venec. Sv. cerkev jc kmalu spoznala inienitnost in v^pcsn.»>t molitve rožnega venca. Zato so papeži to molitev obdarovali / mnogimi odpustki. Ipanio, il.i vstrežemo bralcem .Danice", ako j i 11 tn navedemo. 1. "» let in o kvadragen odpustka je vsakokrat. kadar -e /molj pobožno en del rožnega venca. 'Sik-t IV. 1_\ maja 1 17'.».) 2. ;»>o /;\ vsak „()ccnaš" in „Ceščena Marijo-. ako >e moli \>e tri dele obiednem, ali pa v^aj en del. • '». Popolen odpustek enkrat \ letu na kateri-koli dan /a w one, ki vsak dan vse leto /molijo w tri dele. aii pa v^aj enega. Pogoji za ta odpustek izpoved, ^v. obhajilo in molitev po namenu -v. očeta. (Benedikt XIII aprilja I72C>.) /a ^kupno molitev sv. rožnega venca bodisi v cerkvi ali doma so po papežu Piju IX. (12. maja In • )i. 1 "ledeči odpustki: 1. \ h odpustki, ki so podeljeni za posamezno osebo. Ako pa snna moli rožni venec, prejme to isto kakor ob v>aki -kupni molitvi. 2. lo let in 10 kvadragen enkrat na dan. Popolen odpustek /adnjo nedeljo vsacega meseca. :ik«> -e \>aj en del vsaki teden trikrat oduioli. Seveda pod navadnimi pogoji. Da bi ^e pav lepa molitev rožnega venca vedno bolj sirila. K iko je gorel /a-njo sosebno se ob ro/noveuškeni me-ecu papež Leon XIII.. \e se v sik. o Mirko .v, Mačeha. .IW*» I Po/nas 'i to cvetlii *'* Da. to je mačeha. I)»»I»i 11, po-lusaj. k ir ii poveril. Ko je ljubi Bog v-tvaril cvetice, dal je v-aki cvetici barvo iu ji 1 ml i razodel barve pomen Liliji je dal obleko nedolžnosti. -oiiunui barvo zlatega srca in \ijoliei knliie ponižnosti. Tako je dobila wika -vojo barvo, le ena cvetlica sC- je zapoznila in ostala brez oblačila !•> je bila mačeha. Silil«' je v/dih »vala pred božjim prestolom. I>< sC usmili i!i jo pobarva / o*tmki barv. .Duša tvoja bodi eista." ji pravi in dno cvetice postane belo. .Srce tvoje bodi /'it«»-. In beli barvi se pridruži rumena, v katero m izlivajo črtice bele barve, vmes si pa tudi pokažejo tanke črne proge, kajti v lonček / 'imuno harvo je m.dopsed kanila kapljica črne barve. - „Gospod, moje krilice ima madeže," pritožuje se mačeha. „Ne toži", reče ji Bog, »glej, bele proge, to so dobri otroci, kateri ti izprosijo nebesa; črne proge so pa hudobni otroci, kateri svojo dušo pogube, ako ne bodo izpolnovali četrte božje zapovedi in ti ne bodo izkazovali dolžne ljubezni in pokorščine. Tvoje zlato srce naj ljubi enako vse otroke, katere ti izročim. Da se pa ne pogubiš, da prestaneš lahko vse bridkosti, katere ti povzroče hudobni otroci, dam ti še obleko ponižnosti." Po teh besedah je razlil Bog nad cvetico višnjevo barvo. To lepo pripovedko sem slišala od zelo pobožne, bogaboječe in milosrčne gospe iz Lvona, k; je prišla s svojim soprogom prečisto Devico Marijo častit, za prejete dobrote se zahvalit in novih milosti izprosit na kraj, kjer naša dobra mati Marija izkazuje dan za dnem neizmirne milosti ljudem to je v Lurdu. Tudi jaz sem bila tam in seznanila sem se s to blago gospo. To pripovedko, kakor tudi odlomek iz svojega življenja sem pripovedovala mnogim ženam in mladenkam, je nadaljevala plemenita gospa, ker s tem hočem popraviti vse hudo, kar sem storila svoji drugi materi. Moj oče je premožen trgovec v Lvonu. Božja volja je poklicala mojo ranjco mater do sebe, zapustila je štiri otroke v nežni mladosti. Zapuščeni smo bili, skrbne materine roke je manjkalo povsod. Moj oče se oženi v drugič ter dovede dobro, pridno in bogaboječo ženo v hišo in ž njo božji blagoslov, kajti naše premoženje se je množilo. Naša nova mati je skrbela za nas kakor naša prava mati. Moje sestrice so se je koj privadile, le meni je bila trn v očeh. Ako sem le mogla, sem ji nagajala, za najboljše opominje sem bila gluha in svojeglavim; storila sem vse, le tega ne, kar je ona hotela. Odgovarjala sem ji. kadar sem le mogla in celo tatvine sem jo dolžila. Moj Bog, groza me je. če pomislim, kakošna sem bila. Med tem sem pa hodila v cerkev, prejemala pogosto svete zakramente, miloščino delila in bolnike obiskovala, ali moja duša ni našla nikjer miru. Proti moji drugi materi me je še podpihovala moja najboljša prijateljca, jaz pa svoje sestre, da so tudi pozabile četrte božje zapovedi. Blaga žena je vse voljno potrpela, darovala Bogu in prosila pomoči tudi pri nji, ki je tolaž-nica žalostnih? Kaj se zgodi? Po nekem hudem prepiru / mojo materjo, sem imela sanje. Raz balkon naše hiše sem spuščala na vrt vodene mehurčke iz mila, veselila sem se kakor majhen otrok. Kar nakrat zapazim pod balkonom hudobca. Spustim balonček, ta postaja večji in večji v krasnih barvah. Na njem se pokažejo besede: „Tvoje molitve!" A v tem trenutku se hudobec zareži in ploskne z obema rokama v mehurček. Izpustim drugi mehurček, pokažejo ireie in pokažejo se besede: »Četrta božja zapoved! Tvoji prepiri! Tvoj napuh! Tvoja nevoščljiv ost! Tvoje hudobije!" Hudobec se divje krohota in ognjeni mehur pade s tako silo na svinčeni mehur, da se zemlja strese, odpre in pogoltne hudobca in oba mehurja. Prebudim se nato v groznem strahu. Nič več ne morem očesa zatisniti in komaj čakam jutranjega svita. Potem hitim vsa. preplašena, vsa zbegana v cerkev tje pred oltar, kjer stoji čudodelna podoba presvetega Marijinega srca in prav goreče molim in prosim pomoči. Marija me gleda prav milo in iz njenih oči berem: „Ali si moj otrok? Zakaj si taka! Poboljšaj se! Izpolnjuj svoje zapovedi! Ne pozabi četrte božje zapovedi!" Ves dan nisem imela miru in svoje druge matere sem se ogibavala ta dan. Po noči sem zopet sanjala. Molila sem pred kipom Matere božje. Kip se oživi in Marija stoji v svojem blišču pred menoj > solznimi očmi. Za nekaj časa slišim sladki glas: „Otrok, ali naj delam čudeže s tabo?" Nato se prebudim in s svetim strahom premišljujem sanje. Zjutraj hitim v cerkev, pokleknem pred čudodelno podobo presvetega Marijinega srca in se ji vsa darujem ter jo prosim, naj me ne zapusti, temuč vodi po poti, da izveličam svojo dušo. Ko sem strmeč gledala to, sklenem nadalje po Marijini volji živeti in enkrat srečno umreti. Potem opravim dolgo izpoved, prejmem sv. obhajilo ter hitim domu. Stopim pred njo, kateri sem toliko bridkosti napravila in govorim: »Mati, odpustite! Nikoli več vas nočem ra/žaliti. sprejmite me za svojo hčer!" Ona pa pravi solznimi očmi: „Ta dan je najsrečnejši v mojem življenju, ko mi je Bog dal izgubljeno hčer nazaj. Vedi. jaz sem prevzela dolžnost pred Rogom in t vojn ranjco materjo. Ljubila -eni te vedno iu molila za te. da postanes \ resnici dobra." Nato me je poljubila. Živeli smo zdaj v najlepšem miru iu moje sestre >o postale tudi dobre. Kmalu potem me snubi vgleden um/, dober katoličan, plemenit značaj. Bil je vdovec in je imel hčerk*) dvanajst let staro. Stariši >o bili zadovoljni, a težko >em >e odločila za ta korak. Ko sem pa spn/nala, da je božja volja, poroeila sem se s strahom zaupajoč v božjo in Marijino pomoč. In Marija mero ni zapustila. Živini prav srečno v zakonu. Deklica se me je oprijela z vsem >rcem in Bog mi je dal tri otročičkc, kateri jo imajo radi. ona pa nje. Zdaj >eui se bolj sp,,-znala napake, katere sem storil.i v svojem življenju. Do vsega tega slabega pa ><» me privedle moje prijateljice, o katerih sem mislila, da s,» dobre, a v resnici so bile hudobne, ker m, me hujskale in napeljevale do hudega. S soprogovo materjo opravljava dobra dela skupno, božji bla-slov počiva nad delom mojega soproga in Bog je nas postavil v stan, da lahko storimo veliko veliko dobrega, kar upam ne bodo vodeni mehurčki pred Bogom. V zalivalo za velike dobrote sva prišla s soprogom semkaj v Lurd Marijo častit. hvalit in se ji priporočil. (io^ma v«™ Častita! Prosimo Vas o'.i \>» k.ik<» pričakovanih š« nailaltnih Vaših U p;ii tltisrvnili p; »i \«.«11! t Va-ri^a pravt-^-i čast. krstn» i;a u r roiiliin^k«-^a iuun.i \< mt-nimo n.uisnm u-li inu-n: >aj »t- t n d i v si- «1 r .1V .1 č.isj .1 > .1 niči no" s o t r tul n i i" c skrivajo /1 p«. \ Iomiiiii \ <11111 moramo u-^.i v it li Ohlasivo namr» 1 /.i."tv\.i tako otl nas. Vri-tlnišivo Mučenci. Start»kršianska po\vM Milutma Maurja < Dalji- 1 »Ne kristijani!" sikne Julij, »(iaierij satu je zažgal, da bi laže zvalil krivdo na kristijane." »Pojdimo v mesto, da poizvenm, kaj pravijo Rimljani!" meni navzočniii eden. »Pojdimo ! . . . Pojdimo !" pritrdijo 11111 drugi. Julij in Valerij se /avijeta v togi, ki sta ji bila odložila v i/bi, in ostavita starčka Severa >amega z dijakom »m Hilarijem. Duhovnik dvigne roko na odhajajoča in ju blagoslovi z /namenjeni svetega križa . . . „Kri>t bodi / vama!" vzklikne jima za slovo. .Mladeniča Ma krenila po najbližji poti do Avrelijeveira mošta in od tam ob Tiberi proti l-oruniu, kjer je bil izložen usodni cesarski ukaz, ki je obetal težke in bridke dneve >poznovalcem krščanske vere. Valerij je bil jako otožen in v skrbeh. Nc-povoljni glasovi o cesarskem ukazu so ga vsega zbegali. On je jel sam pri sebi že zdvajati in bali se za krščanstvo. Neizmerno ga je bolelo, ker je pretila kristijanom taka nevihta. Cim bolj sta se bližala središču mesta, tem razločne je sla cula vpitje in psovanje. ki je blizu Foruma presegalo že slehrno mero ... Iz mešanice in gneče prosta ljudstva s,, prihajali divji, sirovi vzkliki: -Smrt kristijanom!... tbijte jih! . . . Smrt sovražnikom cesarja in države!.. Smrt!... Smrt!" Koječul te odurne vzklike krvoločne rimske druhali. stiskal je Valerij >rdit pesti in bil gotov, da takoj prcmika>u tistega, ki bi se ga drznil napasti. Kroo stebra pred sodno palačo na Ko rum 11, kjer je bil izložen cesarski ukaz naperjen proti kristijanom. bila je silna vrvnja in gneča. Vse je dihtivo čitalo okrutne cesarske odredbe. Mnogi, čitanju vešči, s,, brali drugim na glas, kar je bilo napisano na -lebru. a druhal je vsak hip motila čitanje trume: »Živio božanski ce>ar Dioklecijan!... Smrt kristijanom! . . Besno >0 >e drvili iu razhajali v stranske ulice i>kat kristijanov hote znositi se nad njimi . . . Velika tolpa je krenila proti Tiberi, kjer so na donem bregu stanovali mnogi kristijani. Knmnski d)alje prihodnjič.) Zrnje. Pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo zvrne. To je naroden pregovor. Bil je pred mnogimi leti v sodniji ilirsko-bistriški pomožni uradnik pisar, kateri je bil priden in predstojnikom priljubljen. Pa mlad še je začel pijančevati in vdajal se je vedno bolj žganju, tako, da so ga morali iz pisarne odstraniti. Sel je na svoj dom na Pivko; tukaj je ljudem pisaril, postal je zakotni pisač; a pičli zaslužek je tudi tu navadno vtopil v vinu in žganju, izgubljen je bil popolnoma; a v cerkev je pa vedno hodil. Spoznaval je tudi svojo grozno napako, a manjkalo mu je trdne volje, odločnosti, stanovitosti tako, da se ni mogel vzdignili ter kreniti na pravo pot. Bilo je o veliki noči, ko sem se v družbi z mnogimi pivškimi tovariši-dijaki na težkem vozu peljal v noči na velikonočne počitnice. Polna luna je lila svojo bledo svitlobo na cesto in okolico. Vsa družba mlade-ničev je pospala in tudi voznik je dremal zana-šaje se na svoje »pametne" konje. Le jaz, sedeč pri vozniku, nisem dremal, teinuč gledal pred se na cesto in na blede kraške skale, katere je čarobno razsvetljeval mesec. Pa glej, kaj je to? Zazdelo se mi je, da vidim sredi bele ceste ležati nekaj temnega, črnega. Konji in voz so zmiraj bliže prihajali, bili smo le par korakov od temnega, nedoločnega predmeta oddaljeni. Zgrabil sem iz rok vajete zaspanemu vozniku, in konje ustavil ter voznika'zbudil rekoč, naj gre pogledat, kaj je tista črna stvar; znabiti je kedo izgubil plašč. Voznik skoči z voza, ter zakriči: »Pijani Jožek je;" med tem ga zvleče v cestni jarek ter konje požene naprej. Da se ni voz usiavil, v par trenutkih bi bil pijani .ložek povožen in mrtev. Jožek, kakor sem slišal pozneje, je pijan-čeval dalje ter si pripijančeval smrtno, neozdravljivo bolezen. Občina ga je poslala v ljubljansko bolnišnico, kjer ga je skoraj umirajočega obiskal Z ski župnik, kateri mi je pravil, da ga je našel izpokorjenega, skesanega, vdanega v voljo božjo. Jožek Š. je za dni potem umrl pripravljen, kolikor je takemu mogoče. .1 b c. .iKinua* izhaja vs.jk petek na ali poli in velja po pošti za vse lito b kron. za pol leta 1 krone, za četrt leta 1 krono vin /nn,J Avstrije velja za vm- leto 7 kron; za Ameriko «.) kron. Ako hi bil petek praznik, izide .Danica* dan poprej. \ I pihljam xe dobivajo posamezne številke po U) vinarjev v tabakarni: Maksu Brusovi, pred škofijo 12.