štev. lO.       V Ljubljani dii6 15. oktobra 1881. ;    Leto I.
Izhaja vsak SLOVENSKI Uredništvo
mesec na ^  ¦¦MH ¦ in opravništvo
polah in B ¦ ¦ Al I lw      nahajata se v
^Jk mM U ¦¦ I IK frančiškan-
...... rn A VIIIIV. "rr'
Gluhonemi morejo tudi ustno napraviti poslednjo
svojo voljo.
Dne 11. januvarja 1. 1875. napravil je gluhonemi Paškval Manzin Ivanovič pred tremi prikladnimi svedoki poslednjo svojo voljo, katero je ob jedsiem zapisal c. kr. notar. Ker v zadevnem notarskem spisu od 11. januvarja 1875, št. 901, ni bilo zadosti jasno naznačeno, se je li c. kr. notar prepričal, da poslednje volje svodoki umejo opoi'o6itelja govorjenje po znamenjih, naperila sta Alojzij in Anton Manzin, zakonita naslednika imenovanega oporo-čitelja, tožbo pr. 10. januvarja 1878, št. 113, proti Dinku in Antoniji Trombi, postavljenima dedičema istega oporočitelja, s katero sta zahtevala, da se za pravico razsodi:
a) oporoka gluhonemega Paškvala Manzina od 11. januvarja 1875, št. 901, pod A. je ničevna;
b) toženca sta dolžna odstopiti in izročiti tožiteljema zapuščino ranjega Paškvala Manzina s plodovi vred, narastlimi po nje-govej smrti.
Z razsodbo od 24. maja 1881, št. 2622, odbil je c. kr. kotarski sod vodnjanski obe zahtevi iz teh le
razlogov:
Tožitelja zahtevata ničevost oporoke pokojnega gluhonemega Paškvala Manzina in izročitev njegove ostaline. Prva zahteva je brez podlage, druga pa je ne samo brez podlage, ampak tudi prezgodnja.
Pred vsem "treba je omeniti, da nista tožitelja niti trdila ne, da je že imenovanemu oporočitelju, ko je nastopil petindvajseto leto svoje starosti, bil postavljen skrbnik, zaradi česar mora se domnevati, da je on do smrti svoje bil popolnoma zdrav na umu svojem, ter da ni nobenega zakona, po katerem bi bilo gluhonemim
19
— 290 —
prepovedano razpolagati s svojim imetjem, bodi si mej živimi, bodi si za slučaj smrti.
Res je sicer, da notarski spis od 11. januvarja 1875, št. 901, pod A. nima vseh obraznosti (formalitet), predpisanih po §§. 54 do 65 zakona od 25. julija 1875, št. 75 drž. zak., ker ni v istem spisu z zahtevano odločnostjo izraženo, se je li c. kr. notar prepričal, da so oporoke svedoki poznavali oporočitelja govorjenje po znamenjih; ali zaradi take oskodnosti (pomanjkljivosti) izgubi ista hstina samo veljavnost javne notarske Ustine, ter nikakor ne preinačuje pravnega posla, kateri je v istem dokumentu zapisan.
Ker je vsled jednoglasnih izpovedeb vseh treh oporoke sve-dokov pravno dokazano, da so oni poznavali imenovanega oporočitelja govorjenje po znakovih in sicer na toliko, da so mogU nedvojbeno izvedeti iz njegovih znamenj poslednjo njegovo voljo; da je oporočitelj pred njimi tremi, ko so h kratu bili pričujoči, izrekel poslednjo svojo voljo pri polnej zavednosti, preudarjeno, resno in brez vsake sile ravno tako, kakor je zapisana v beležniškej listini pod A. ter da je on, potem ko mu je bila ista listina raz-tolmačena, pristavil, ker zaradi telesne slabeče ni mogel več pisati, pod isti notarski spis svojeročno znamenje križa, ker ni potrebno, da se mora potrjenje poslednje volje, kakeršno zahteva §. 579 obč. drž. zak., ravno z besedo dogoditi: ker je oporočitelj svoje roke znamenje pristavil na zadevno listino, njemu prebrano, iz česar jasno sledi, da ista hstina hrani njegovo poslednjo voljo;
ker poslednja volja, ki ne velja kakor pismena oporoka, pod okolnostmi kot ustna poslednja volja veljavna biti more;
ker je oporočitelj, ki je znal brati in pisati, ki pa zarad onemoglih svojih telesnih močij ni mogel več podpisati hstnine, v katerej je izrečena njegova poslednja volja, zamogel z zakonito . veljavnostjo pristaviti na-njo svoje roke znamenje, ker ni bilo potrebno, da bi on sam bil isto Ustino prebral, — moral se je odbiti prvi tožbe zahtevek.
Ker je bil odbit prvi zahtevek, mora se dosledno odbiti tudi drugi in to tem više, ker tožitelja nista niti nastopila ostaline pokojnega oporočitelja, zaradi česar nimata niti pravice do tožbe in ker, ako bi se bila tudi izrekla dedičema po istem oporočitelji, nista dokazala, da sta izpolnila dolžnosti, katere nalaga zakon v
— 291 —
§§. 819, 820 obe. drž. zak. naslednikom, in tudi ne, da je bila njima uprašavna ostavščina prisojena (§. 797, obč. drž. zak.)
Proti tej razsodbi apelirala sta tožitelja za časa. C. kr. višje deželno sodišče tržaško potrdilo je pa z odločbo od 20. avgusta 1. 1181, št. 2475, razsodbo prvega sodca, podpiravši svojo odločbo s temi
dovodi:
Z ozirom na razloge prvega sodca in uvaževaje, da gluhonemi, ki morejo upravljati svojim premoženjem, smejo isto prenesti tudi na druge osobe, naj si bode mej živimi, naj si bode na slučaj smrti, ker ne ustanovljuje zakon v tem oziru nikakeršne utesnitve;
uvaževaje, da se mej tem, ko so glede nekaterih osob, ki stoje pod posebnim varstvom zakona, zapovedane potrebnosti, pod katerimi morejo veljavno napraviti poslednjo svojo voljo (§. 569, obč. drž. zak.) ne nahaja nobena shčna zapoved glede gluhonemih osob;
uvaževaje, da zamorejo po tem tacem gluhonemi oporoko napraviti sicer, ako znajo brati in pisati, pismeno v sodišči ah zunaj sodišča, aH pred c. kr. notarjem; a morejo pa tudi izrekati poslednjo svojo voljo pred tremi sposobnimi svedoki, kateri poznajo znamenja, katerih se oni poslužujejo in ki morejo tolmačiti taka govorjenja znamenja ter priobčiti družim osobam gluhonemih namere;
uvaževaje, da je na podlagi jednakoglasnih izpovedeb nesumnih svedokov Ivana Sorgarella, Osipa Bettija in Petra Benussija izvestno, da je pokojni gluhonemi Paškval Manzin dne 11. januvarja 1875 pred njimi tremi, ko so h kratu bili navzočni, odločno, pri polnej zavednosti, premišljeno, resno in brez vsacega vplivanja izrekel, da hoče izjaviti poslednjo svojo voljo, ter da je potem z znamenji, katera so oni popolnoma umeli, postavil za svoja dva naslednika na jednaka dva dela Dinka in Antonijo, soprožnika (moža in ženo) Trombo;
uvaževaje, da je s tem načinom nedvojbeno dokazana vsebina poslednje volje že imenovanega oporočitelja in veljavnost iste poslednje volje;
uvaževaje, da sta tožitelja, ker sta nadvladana,'bila pravično obsojena v povrnitev pravdnih stroškov, ter da imata tudi, ker
19*
— 292 —
ni opravičena njih apelacija, nositi apelacijske stroške, — hib je treba potrditi razsodbo prvega sodca z obsodbo apelantov v povrnitev apelacijskih stroškov (§§. 24., 26. zak. od 24. maja 1874, št. 69, drž. zak.) T.