Listek. Podoba sv. Jožefa. Hrvaaki spisala Evgenija Šah. (Konec.) Pride do^relike prodajalnice. Plaho vstopi, kjer je bilo mnogo Ijudij pri kupovanju in pristopivši k človeku, o katerem je mislila, da je gospodar, ga ponižno poprosi, če bi hotel kupiti podobo, katero mu pokaže. No, bogati trgovec se zadere na njo z ono bahatostjo in brezobzirnostjo, katera se pogosto razodeva nasproti siromakom od brezčutnih imovitih ljudij: «Kaj bom s to podobo? Poberi se, mala! Morda si jo ukradla! Pojdi mi odtod!> «Gospod,» izpregovori s tresočim se glasom deklica in vroče solze ji kanejo na lice, »gospod, moja mati so zelo bolni, pa nimatn jim za kaj kupiti kruha, zato želim prodati to podobo, edino, kar imam.» — Neki mlad gospod, ki je v bližini stal, je videl, kako je dekliea ponujala trgovcu podobo in slišal je besede trgovčeve in odgovor deklice. Pristopi k Zlatici in jej reče: «Ti praviž, da prodaS to podobo radi bolne matere — in jaz ti verujera — in ti jo bom odkupil. Koliko hočeS za njo?» Zlatica pove ceno daleč pod vrednostjo. Gospod, ki je poznal umetnine, da velikodušno toliko, na kolikor je on po priliki precenil vrednost podobe, dasiravno je bila že zatemnela in poškodovana. — Zlatico je to v srce ganilo in ni mogla besedice izpregovoriti. Ko prejme denar, poljubi gospodu roko in odide iz prodajalnice. Komaj stori nekaj korakov, začuje, da nekdo za njo kliče: »Ej, mala, stoj!« Bil je to glas kupca njene podobe. Pride do nje. Zlatica postoji in pogleda tujca. »Cuješ, mala«, izpregovori on, »povej mi, kako ti je ime. Smiliš se mi; pa bi morda lahko kaj storil za tebe in za tvojo bolno mater. Cegava si!?« Zlatica pove svoje ime. Tujec osupne. Zlatica N. »Si-Ii raorda v sorodu z nekim Pavlom N., pomorskim kapitanom?« — »Pavel N. so se pisali moj oče in so bili kapitan, pa so se ponesrečili v morskih valovih, potujoč v Indijo«. »Ti si torej Zlatica, hčerka mojega dragega prijatelja? Saj Pavel N., tvoj oče, še živi. Pred kratkim časom sva oba dospela iz Indije. Tvoj oče i§če povsod tebe in tvojo mater, ali v onem raestu, kjer sta nekdaj bili, mu nihče ni znal kaj o vas povedati in zato že dvomi, bo vas li mogel najti! O Bog, kolika je to sreča zanj in za vaji!« Bleda, ne da bi dihnila, je šepetala Zla- tica: »Moj oče, da živijo, moj oče? Gospod, gospod, ne varajte me! Saj so se moj oče ponesrečili na morju!« «Ladja se je sicer potopila in z njo vsi pomorSčaki razun tvojega očeta in vsi potniki razun mene. Midva sva se borila z valovi, dokler naju voda ni vrgla na otok divjakov. Ujeli so naju, pa prizanesli so najinemu življenju, toda pridržali so naju kot sužnje, dokler naju ni rešil božji poslanec, neki misijonar, ki je o pravem času tjekaj dospel in divjakom prižgal luč krščanske vere. Jaz in tvoj oče se nisva več ločila ter sva, ko sva vsak svoje delo opravila v Indiji in to slučajno oba v istem mestu, odpotovala skupaj v Evropo. Sem sva pred kratkim srečno zdrava dospela, le tvoj oče preliva vroče solze za svojo ženo in hčerko. Išče vaju na vseh straneh, in ravno zjutraj sva dožla v to mesto, ako bi vaju mogla kje zaslediti. Sedaj pa le hitro teci k svoji materi, da ji prineseš krepčila, jaz grem med tem k tvojemu očetu, da mu prinesem radostno naznanilo*. Zlatica mu naznani svoje revno stanovanje in šla sta vsak na svoi kraj. Kakor da je imela lastavičine peruti, je hitela Zlatica k svoji mamici, katera prestrašeno pogleda sicer toli rairno hčerko, ko vidi, kako je padla v sobo, kakor da je vsa iz sebe. In Zlatica vse pove ljubi mamic^mati pa je pozabivši na glad in bolezen, poslušala in poslušala to čudežno pripovedovanje svoje ljubljenke . . . Oh, saj je to donelo, kakor da je v prazni puščavi zapela rajska ptičica svojo čarobno pesmico, kakor da se je po smrtnem slrahu oglasilo novo življenje, prelepo zadonel zvon, zvon vstajenja našega! In minilo je morda pol ure, ko se naglo odpro pokvarjena vrata revnega stanovanja in vstopi človek. Žar južnega solnca mu je spremenil lice, triletna sužnost mu ie na niem zapustila globoke sledove, trpljenje in bol sta rau pobelila lase in brado, ali njegovo ljubeznivo oko je bilo nespremenjeno. »Pavel, oče!» zadoni na enkrat v ubogi izbici, katera je postala v tem času za tri izkušana srca zemeljski raj, luč sreče in blaženosti. Ko so se zavedli od prvih toli srečnih občutkov, pokaže oče podobo sv. Jožefa in reče: »Glejte jo, vzel sem s seboj to podobo, katero mi je povrnil moj prijatelj, ker je ta podoba bila ono čudežno sredstvo milosti božje, po katerem sem vaju, predragi moji, naSel. In sedaj je naša prva in najsvetejša dolžnost, da se zahvalimo velikemu zaščitniku in dobrotniku našemu, sv. Jožefu!» In oče ter hčerka poklekneta, tudi bolnica v postelji se vzravna in angelji božji so nesli k prestolu milosti gorečo zahvalno molitev treh pre- srečnih src.  V bogati, veliki hiši kapitana Pavla je dičila najlepšo sobo krasna podoba sv. Jožefa, katero je izdelal eden izmed naibolj izurjenih umetnikov. Vsak dan je tu molila rodbina litanije sv. Jožefa in vsako sredo je gorela prod podobo obljubljena luč v srebrni dragoceni svetilki. In bilo je sreče in božjega blagoslova v hiši, Zlatica pa je obiskovala reveže in bolnike, obdarjevala jih z usmiljeno roko in navajala jih k češčeniu velikega zagovornika ljudij, sv. Jožefa. Poslovenil Ciriljev. Smešnice. O pustu, ko je bilo mnogo parov oklicanih, sta dva pijančka o zakonu tako modrovala: Babukač: «Ali ti Pohorec znaS, kaj je zakon?» — Pohorec: «Da tenko po katekizmu ne prašaj. Pa drugače ti zamorem povedati. — Zakon je z medom namazan križ in kadar se med obliže, ostane samo križ!» Peter. Oč.e: «Joško! Ali te ni sram, da si se v eni in isti reči že zdaj dvakrat lagal?» — JoSko: «Ne zamerite, dragi oče, ali niste vi sami rekli, da tistemu se ne sme verjeti, ki se enkrat zlaže».