Stev. 11. V Ljubljani, dne 3. novembra 1910. Leto II. Varujte kmetovo posestvo. Znano jc, da le kmet vzdržuje vse itanove. Ko bi mesta in tovarne ne do-oivale vedno nanovo krepkih ljudi iz kmetov, bi kmalu ne imeli dosti delavcev. Mesto ljudi izrabi, toda zdravja in moči jim navadno ne daje. Le poglejte po mestih, kako se pri večini uradnikov in trgovcev še zdaj ve, kdaj so njih starši prišli iz kmetov. Stare meščanske rodovine so večinoma izginile, kmet pa še vedno pomlaja vse stanove. Kmet jo steber države, ki d& najboljše vojake in napravi s svojim delom državo močno in gospodarsko trdno. Meščanu navadno ni dosti mar, če proda svojo hišo, ko mu drugod boljše kaže. Kmet je navadno z dušo navezan na svoje gospodarstvo. Na kmetih so najmanj zanesljivi mali hišarji, delavci in rokodelci. Ti sc vedno selijo v kraje, kjer jim boljše kaže. Ravno ti in njihovi otroci so začeli z begom v mesta in z izseljevanjem v Ameriko. Jedro kmečkega stanu so mali in srednji posestniki, ki imajo od 5 do 40 oralov zemlje. Teh jc največ po naših deželah. V zadnjem času prodaja vedno več takih kmetov svoja posestva zvitim prekupcem, ki na kaj lahek način zaslužijo pri razprodaji na drobno lepe vsote. Vzrokov tega žalostnega pojava je več. Naj jih le nekaj naštejemo. Kmečko delo je težko, kdor more, se mu izogne. Toliko vpijejo zdaj po mestih, kako kmetje odirajo meščane, kako se maste kmečki kapitalisti in nalagajo denar v hranilnici, toda ni bilo še brati, da bi hotel kak meščan, bodisi delavec, rokodelec, uradnik ali kaj druzega, kmet postati. Ko bi bila na kmetih taka nebesa, bi vsi meščani kar drli na kmete in se pulili za kmečko delo ter sukali motiko in sekiro. Vidimo pa ravno nasprotno. Vedno nove čete se vsipajo iz dežele v mesta, najsi tam tudi trpe pomanjkanje. Na kmetih pa primanjkuje najbolj potrebnih de- lavnih moči. Na Spodnjem Avstrijskem gredo skoro vse hčere boljših kmetov v mesta. Izmed sto jih komaj deset doma ostane. Isto se kaže skoro v vseh avstrijskih deželah, če tudi ne tako živo, kakor okoli Dunaja. Če umrje gospodarju žena, če mlad fant dobi posestvo, se hoče s prodajo rešiti vseh težav. Prvemu, ki ga vpraša, proda svoje posestvo. Kako naj si pomaga star gospodar, uboga vdova, ki nima domačih delavcev. Zakaj, jih še za denar ni mogoče dobiti. Pri prodaji se dobro prodajo njive, ki so v ugodnem kraju ali blizu vasi. Kar je daleč, gre navadno pod ceno. Parcele si razdelijo drugi gospodarji, hiša in gospodarska poslopja dobe novega, navadno bolj revnega gospodarja, ki jih še vzdrževati ne more. Gospodarstvo razpada, kmečki stan je izgubil dobro trdno hišo. Kakor pri nas, se godi tudi v drugih deželah. Prav podobno se godi na Bavarskem, kjer je primeroma malo veleposestva. temelj državi so pa mali in srednji kmetje, katerim gre država po moči na roke. L. 1900/1901 jc bilo tam prodanih 549 posestev, ki so merila 8605 ha, leta 1908/1909 pa 1431 posestev v obsegu 21.555 ha. Največ je bilo v tem številu malih in srednjih kmečkih posestev v obsegu 5—40 ha, po naši meri 8—68 oralov. Tudi tam se je cena zemlji v zadnjih letih potrojila. Na en oral računijo 200 do 300 kron čistega dobička. Pri nas tudi še kmetje sami ne vedo, kaj je zemlja vredna in koliko nese, ker še ni vpeljano moderno umno kmetijstvo. Kmetje na Bavarskem niso sami vedeli, da je posestvo toliko vredno in mnogi so kar na slepo prodajali. Zdaj je pa začelo skrbeti vladne može, kaj bo s kraljestvom, če izgubi svoje okostje in svoj temelj, ki je edino le kmečki stan. Vlada jo hotela na vsak način varovati kmetovo posestvo pred raznimi prekupci. Bavarska je predlo- žila zakonski načrt, ki naj bi raznim podjetnikom kolikor mogoče otežil raz-mesarjenje kmečkih posestev. Po tej postavi naj bi se prekupovanje po možnosti zabranilo ljudem, ki hočejo v tem imeti posebno obrt. Določa se torej: I. Za vsako prodajo kmečkih po* sestev po prekupcih je potrebno dovoljenje okrajne gosposke. To dovoljenje ni potrebno, če je prodajalec posestvo podedoval, iztožil ali kupil pri sodnij-ski prodaji. — Da bo gosposka dala dovoljenje, mora: 1. Ostati pri hiši toliko zemlje, da more preživeti malo kmečko družino; 2. da se more to posestvo obdelovati, ima pri hiši ostati potrebna oprava, orodje in živina (živi in mrtvi inventar) ; 3. da se izplačajo vsi vknjiženi dolgovi; 4. da se pred prodajo zaznamujejo one parcele, ki imajo ostati pri hiši; 5. da se zagotovijo vse -lajatve, katere ima gospodar dajati. — Določila 2., 3., 5. se morajo tudi s kavcijo založiti. To so prav ugodna določila za ohranjenje hiše in gospodarskih poslopij, kakor tudi za kmečki stan sploh. , II. Kdor je prodal svoje posestvo ' prekupcu, sme skozi 14 dni tudi brez vzroka od kupčije odstopiti. — Ta določba bi bila posebno važna tudi pri nas. Kolikokrat omamijo gospodarja s pijačo, ga pregovore v prvi jezi ali izrabijo hudo zadrego, v katero je prišel, ko mora na vsak način denar imeti. Več kakor polovica kupčij bi bilo neveljavnih, ko bi se to tudi pri nas vpeljalo. III. Občine, posojilnice ali druge juridične osebe v občini morejo posestva nad 5 ha (8-5 oralov) skozi 3 mesece prevzeti pred prekupci, če se je posestvo zadnja tri leta skupno obdelovalo. — Popred so morali prekupci občinam in hranilnicam le sporočiti, da so kupili posestvo. Zdaj bodo hranilnice imele prednost pred prekupci pri isti ceni. Ta določba je bistvene važnosti, če so v odboru hranilnice možje, ki dobro poznajo vrednost posestev in so vneti za kmetovo korist. Vsako posestvo, ki bi imelo prav poceni iti, bo raje hranilnica prevzela. IV. Za dovoljenja se plača do 10.000 mark vrednosti 100 mark pristojbine, dolgovi sc ne odračunijo. Za vsakih nadaljnjih 5000 mark se mora 100 mark plačati. Od te pristojbine dobi polovico država, polovico občina. Hranilnice in občine ne plačajo pristojbine. Da je ta davek opravičen, dokazuje najbolj velik dobiček prekupcev, ki so na Bavarskem v zadnjih desetih letih zaslužili črez sedem milijonov kron. Tudi pri nas so mnogi le s kmečkimi žulji prav na lahko obogateli. Umni gospodar ne bo prodajal zemlje, ker ve, da postaja vedno več vredna. Denar lahko izgubi vso veljavo, zemlja jo bo vedno ohranila, ker bodo ljudje morali živeti. Naj ti še toliko ponujajo, drži svojo grudo, ki ti je bila vedno dobra mati. Imamo pa tudi pravico zahtevati, da varuje država tudi pri nas svoj temelj — revnega kmeta pred izkoriščanjem in izseljevanjem s pripravnimi postavami. Taka postavna določila bi l)ila prav primerna tudi za nas. Da pa ne bodo kmetje sami silili iz svojih domačij, bi morala vlada gledati, da bi kmet ložje dobil delavce. Kako lahko bi vlada kmetu precej pomagala. Treba bi bilo le izseljevanje mladoletnim do opravljene vojaške službe fili 'do 24. leta popolnoma prepovedati. Mladi fantje drug drugega spravljajo od doma v Ameriko ali v mesta, kjer se v pijači ali nerodnem življenju navadno popolnoma izgubijo. Po večini župnij imamo nad tretjino več krstov kakor pogrebov, a delavcev in hlapcev ni nikjer. Mladim ljudem bi se z odločnim odporom vlade največ koristilo. V domačem kraju, pri starših bi ostali pošteni in značajni. Kjer pa delavcev ni, je pri kmečkem delu gotovo le izguba. Ni mogoče, da bi sc kmetije lepo razvijale, če ne bodo imeli zadosti dobrih delavcev. Oni ljudje, ki tako brezskrbno delijo pose mladim fantom, so v resnici veliki škodljivci kmečkega stanu. — Ko bo dopolnil 24. leto, ga bo največkrat minila želja hoditi po svetu. Prava sreča cvete le pri domačem ognjišču. Varujmo koristne ptice. Franč. Pengov. Ne mine leto, da se ne bi slišalo nobroj pritožb iz raznih strani slovenske domovine o veliki škodi, ki jo prizadenejo kmetovalcu bodisi kot poljedelcu, sadjarju ali gozdarju raznovrstni zajedavci iz živalskega sveta. Zdaj nam opustoši rjavi hrošč spomladi cele hoste sadnega drevja, pa tudi hrastov-ja in drugega koristnega lesa, čez leto 10» nam segrize njegova ličinka, zlobni ogvc ali podjed najlepše žitne žetve, okopavine in travnike, da kažejo lc velike rujave ali rumene pege mesto, kjer bi sicer delalo temnozeleno listje gosto senco tlom. Nebroj raznih gosenic in malih hroščekov nam kvari in razjeda razno sadje in žito, uničuje gozdove in nadleguje tudi naravnost ljudi in živino.. Vsa umetna sredstva, ki si, jih izmišlja človek, so tu ali zastonj ali pa vsaj uspehi niso v nobenem razmerju s stroški, ki jih imamo pri tem. Koliko bi stalo n. pr., ko bi hoteli očistiti repo brezštevilnih gosenic, naseljenih na nji in objedajočih jo do golih reber. Ali kje more človek zasledovati skrivne steze malih lubadar-jev po borovem gozdu? Sovražnika opazimo šele, ko se je razmnožil na milijone in se škoda očito kaže. Najbolje je take okužene gozde posekati. Le eno sredstvo imamo dano od ljubo Previdnosti, s katerim smo lahko kos vsem neštetim zajcdavcom naših rastlin, in to so: kmetijstvu koristno ptico. O njih naj se pomenimo kaj več. Ali je pa tudi vredno? Že iz gori povedanega je razvidno, da jo vprašanje o varstvu ptic prevažno narodnogospodarsko vprašanje, od kojega srečno rešitve odvisi sto- in stotisočev premoženja našega ljudstva. Da ptičico s svojim življenjem in petjem oživljajo in olepšajo vsako vas, to nam je sedaj le stranska stvar. Pa mi porečeš: »V naravi je vse tako lepo smotrno urejeno, da nima človek posegati v to lepo soglasje in harmonijo.« Odgovarjam: »Hes je, kjer stoji narava prepuščena sama sebi, tam vlada med rastlinstvom in živalstvom lopo ravnotežje, ki omogoča razvoj enemu kot drugemu. Toda ljudje smo to ravnovesje večinoma povsod i porušili in to samim sebi v veliko škodo. Ni treba hoditi šele na Kras, da sc prepričaš o tem, ozri se lc po golih domačih brdih, po groznih izsekah gozdov kjer se nihče ne briga za nove nasade, kjer vsak le striže in molze, a nihče ne sadi in priliva. Napredek v kulturi, a to le slepi napredek, ki dere za trenotnim dobičkom in užitkom, ne meneč se za bodočnost, je prava šiba zlasti za ptiče, ki naj bi uničevali gosenice, bramorje, črve, bolhe in vse druge kmetove škodljivce, ki imajo pred vsem nalogo v naravi biti čuvaji ravnotežja med rastlinstvom in živalstvom. Človek je gozde posekal, grmovje podrl, hiše obzidal in z vsem svojim delom ptiče pregnal, katere mora imeti za varstvo polja. Čisto napak je, ako dolžimo razne sosede posebno snedene Lahe, da so krivi nad vedno manjšim številom koristnih ptic, tudi sami imamo premnogo na vesti in četudi je krivda Italijanov, Špancev in drugih prebivalcev ob Sredozemskem morju velika, vendar sc lahko potrkamo tudi sami na prsa, češ: Pometajmo tudi pred lastnim pragom! Sami smo prepodili koristne ptice iz okolice! Kar se je zagrešilo doslej, moramo že zavoljo večjo množice škodlji^**^ na polju z varstvom ptic ipopjomti. S tem le sebi največ koristmro. Pa jo morebiti ta ali oni že poskusil storili kaj v prid ptic, nc da bi opazil kak uspoh; trdil bo nemara zato iz izkušnje, da se ptice sploh ne zmenijo za naše pomočke. Takim ljudem moram le odgovarjati: Ako niste imeli pri varstvu ptic nobenega uspeha, je bila krivda lc pri vas, ker ste skušali privabljati in varovati ptico, ne poznavajoč njihovega življenja! Kakor v obrti, kmetijstvu in pri drugih opravilih velja tudi tukaj načelo: Če hočeš uspešno delovati za varstvo ptičev, seznani se najpreje natančno z njihovim življenjem! Seveda nima preprost gospodar in njegova pridna družinica časa zasledovati natančneje dejanja in nehanja ptic; to nalogo imajo izobraženci, zlasti učitelji po raznih šolah, ki jim kot opazovalcem ptic pravimo ornitologi ali ptičcslovci. Svojo skušnje in opazovanja pa naj objavljajo po raznih listih in knjigah, da pridejo med širši slovenski svet. To hočemo storiti tudi mi in podati našim gospodarjem in gospodinjam, zlasti pa naši za vse dobro in koristno navdušeni slovenski mladini glavne misli o varstvu ptic, zlasti po skušnjah barona Berlopša, ki je storil v Nemcih zelo veliko v prid kmetijstva ravno na podlagi ptičjega varstva. Prvi pogoj za razmnožitev koristnih ptic je: preskrbeti jim dovolj prilike in pripravnih krajev, kjer bi gnezdile. Vsled našega kmetovanja in gozdarstva, ki no dovoljuje rado votlega drevesa v gozdu, smo namreč oropali uboge ptičje dobrotnice tudi vališč, ko smo jim stara drevesa posekali. S toni jih naravnost zatiramo, na drugi strani pa jim zabranjujemo pomnoževn-nje. Taka dvojna vojska na življenje in smrt je prehuda za uboge pevčieo. Kako se je vse pri nas izpremenilo. No mislim sicer na kake pragozde, ki so pokrivali pred tisoč leti marsikak kos naše zemlje; spomnimo se le, za koliko se je spremenilo obličje slovenske zemlje samo zadnjih trideset, štirideset let. Končali so večje in manjše živo meje, posekali stara votla drevesa, cele hoste v ravnini so zginile, posušilo so je močvirja, bregovi potokov, prepre-ženi s koreninami, sc umikajo in tak® izginjajo najboljša vališča za ptice. Tudi železnice, brzojavno omrežje, električna razsvetljava in druge iznajdbe napredujočega prirodoznan-stva niso pticam in njihovemu pomno-ževanju nikakor v spodbudo. i Kako pa naj vsemu temu opomore-mo? Ali naj morda zavoljo ptic izpre-menimo smer svojega kulturnega razvoja in predrugačimo obličje zemlje? Nikakor ne. Kajti ptice nikakor niso tako starokopitne, kot bi se nam utegnilo zdeti v nrvem trenotku. Privadijo se urno tudi našim razmeram, a te morajo biti prilagodene njihovi naravi. Samo z umetnostjo, lepimi gnezdi ali obilno hrano se pri ptičih nič ne opravi. Poglejte ptiča, kje gnezdi, kake kraje ljubi, kako živi, pa hote vedeli, kako jih privabite. Zato si zapomnimo: 1. Pri vseh svojih delih v prosti naravi kot poljedelci, vrtnarji ali gozdarji se spominjajmo tudi ptičev, zlasti kako bi jim preskrbeli ugodno va-lišče. 2. Kjer mogoče napravi ja j mo nalašč nasade za varstvo ptic. 3. Zelo dobre so prav narejene in pravilno obešene valilne skrinjice po naših vrtovih. 4. Ker pogine veliko ptičev ob hudi zimi, je zimsko krmljenje ptic ne le dolžnost »pravičnika«, ampak tudi pametnega gospodarja, da si ohrani pre-koristnega zaveznika. 5. Vsi sovražniki koristnih ptic so tudi naši osebni sovražniki, zato jim napovejmo z današnjim dnevom boj na nož! Pa spregovorimo natančneje o posameznih točkah! Pri vsem svojem gospodarstvu se spominjajmo tudi koristnih svojih zaveznic — ptic! Kolikokrat bi lahko pustili brez škodo stati staro drevo s kri-venčastim gostim vejevjem in grčavim deblom. Ne trcbalo bi iztrebljati mar-sikake žive meje in grmovja ob potočku. Če je delo na travniku nekoliko lažje, če si vse grme pokončal in debla posekal, je dobiček le na eni, pa velika škoda na drugi strani. Tudi v gozdu privoščimo kako sta-j'o votlo deblo pticam, ki gnezdijo po duplih (duplarice). Zguba na lesu in prostoru je le mala in se nam obilno nadomesti z mnogimi pticami in netopirji, ki jih tako ohranimo ali privabimo. Marsikdaj pa bi s sekanjem takega starega drevesa oropali tudi okolico njenega najlepšega k'asa. Kjer redimo v gozdu samo visoko-debelno drevje skrbimo, da ho vsaj ob potih raslo po nekoliko nizkodebelne-ga- drevja in grmovja. Tako nizko drevje, ki prenaša tudi pomanjkanje solnca je posebno drenov grm, glog ali beli trn (medvedove lirušice), gabro-vina, malolistni brest in podobni. To lesovje sekamo na vsakih deset let in dobimo polagoma bolj pritlično grmičevje, ki se pod bukovjem in hrastjem ohrani mnogo, mnogo let. Pa tudi izvrstno varstvo zoper prehudo sušo je tako grmičje, ker ohranja vlago gozdnim tlom. Kjer pa je gozdni svet izpostavljen poplavljanju, imate v takih nizkih nasadih najboljše jezove zoper jezno valovje in povodnji. Treba je pa nasajati obenem nizko drevje in visolcodebelno, pod katerim naj prvo raste; kajti saditi nizko drevje pod že doraščena visoka debla nima • smisla, ker ti nizko drevje kmalu pogine. Vsakega gospodarja, ki ima sadni vrt ali hosto, pa mora zanimati sledeče opazovanje: Ptice se naselijo naj- raje ondi, kjer leži pod drevjem največ listja. Kaj bi bil temu vzrok, ne moremo povedati za gotovo. Istina jc, o kateri se lahko prepričaš, da je gnjijoče listje pravi raj za razne žuželke, črve in polže, torej obljubljena dežela naših ptic, kjer sc ne manjka egiptovskih loncev polnih mesa; še bolj verojetna se mi pa zdi misel, da ljubijo ptice suho listje pod svojimi vališči zato, ker jim pokanje njegovo izdaja vsako bližajoče se bitje, je tedaj suh list naj-naravnejše varstvo, ki opozarja ptice telefonično pred sovražniki. Tudi pri mejah iz črnega lesa opažamo, da se nahaja največ gnezd na takih krajih, kamor je nanesel veter od bližnjega drevja večjo množino listja. Nauk za nas: Pustimo listje sadnega drevja, pa tudi gozdno listje pri miru! Saj je gnijoče listje marsika-kemu gozdu in vrtu edina hrana za vse odvzete hranilne snovi; tudi za gnoj listje ni kaj prida, živina je zelo na mokrem v takih stajah, ker listje ne opija nič gnojnice. Zato se vam bodo pa toliko rajše naselile ptice na takem svetu in dale občutiti gosenicam v tretjo faro, kako znajo ceniti majhno pozornost od strani človeške. Če pa moraš listje pograbiti, pusti ga vsaj nekaj ubogim revežem. Kjer ni listja pod drevjem, skušajo poravnati ptice, gnezdeče običajno pri tleh, ta ne-dostatek s tem, da gnezdijo kolikor moč visoko, da se obvarujejo roparske svojati. Taščica (babica), to veste, da gnezdi najraje pri tleh v nežnem gne-zdecu iz maliovja; dobili pa so njeno gnezdo že dva metra visoko na smreki — sila ne uči le človeka moliti, ampak tudi ptico obračati plašč po vetru. Ako imamo v gozdu ali doma večje število drevesnega štorovja s koreninami, ne moremo storiti nekaterim ptičkam večje usluge, kakor če zmečemo to koreninje na večji kup in ga pustimo na miru. Strnad, stržek, rjava tašica, babica, morda celo kos ali drozg se bodo veselo naselili v njem kot naši gostači. Mesto ograj iz žice naj bi bilo več živih meja; teh pa ne strižimo nikoli poleti, ampak le spomladi ali jeseni. Kajti šentjanževo obrezovanje pokonča brezštevila ptičic iz drugega gnezda; ravno opustoševanje druge zalege je pa za ptice posebno usodepolno. Večini cenj. bravcev bo nemara neznano, da je glede spola pri pticah ravno narobe kot pri človeku. Pri nas povsodi prevladuje število žend. nad možkimi, pri pticah pa je samcev mnogo več. Prva spomladanska valitev d& veliko večino samčkov, dočim se rodi iz drugega gnezda navadno več sami-■čic; ako torej izjalovimo to drugo valitev, morejo stari le redkokdaj nadomestiti to izgubo še z novo, tretjo va-litvijo; prepozno je že. H koncu prve točke še to-le: Nezdravo razmerje med številom obeh spolov pri pticah izravnajo deloma ptice-roparice s tem, da pograbijo itf pokončajo mnogo več samcev, ki so h bolj živo pisani in se 2. tudi dosti žin vahneje obnašajo, predvsem opozarjam joč nase z glasnim petjem. Tuintam se prepoveduje mladini rediti ptičke po kletkah, češ, to je v škodo krilatemu prebivalstvu proste narave. Ne glede na to, da mi je bil v mladih letih ptičji spev in opazovan nje življenja raznih pevk pravi paradiž tu na svetu, odgovarjam na gore-* nji očitek z usti in prepričanjem mnogih izkušenih ornitologov: a) Število vjetih ptic po kletkah je tako majhno, da v gospodinjstvu narave sploh ne pride resno vpoštev; b) Vjete redimo vendar le povečini lepše samce s pevskim grlom in teh je v naravi preveč; c) Človek, ki redi z ljubeznijo in razumom ptico v kletki, bo gotovo skrbel za svoje ljubljenke na prostem. Zato celo podpirajmo našo mladino v interesu ptičjega varstva samega, da si za more pridobiti par ptic-pevk v kletko, da jih ljubeče neguje. Seveda je lov ptic v svrho kupčije in kar na debelo, barbarstvo in ciga-nija, ki jo moramo najstrožje obsojati in čim preje naznaniti pristojnim oblastem, da kaznujejo take zločince. Toliko o varstvu ptic na splošno. Kako iti našim ljubljenkam še posebej na roko, o tem drugič. Žgaisjepitje ia deset božjih zapovedi. ii 5. Ne ubijaj. Na Kranjskem se izmed vseh avstrijskih dežel izvrši največ hudodelstev. Pri tem imamo v primeri z drugimi malo goljufij ali tatvin, večino hudodelstev nam dajo pretepi, izmed katerih se skoro vsi po pijači izvršijo. Žganje napravi ljudi divje in krvoločne, žganje mu vzame sram ter omoti razum, da ne spozna svojega divjega obnašanja, žganje neti sovra-. štvo in prepir, iz katerega navadno poboji pridejo. Le berite žalostna poročila sodnijskih obravnav. Skoro 'vselej so bili pretepači poprej pri pijači skupaj. Mirni in tihi ljudje postanejo pijani kakor zverina. Vsak tudi ve, da se trezen človek ne bo pobijal. Šele takrat, ko mu pijača pamet vzame, postane zmožen za vse. Kako grozno reči se pri tem primerijo. Sta sedela prijatelja v gostilni in pila žganje. Domu grede se zbadata, sporečeta, skregata in stepeta. Naenkrat so bili noži zunaj. Eden je drugega opraskal, ta mu je pa trebuh prerezal. Privlekel se je do hiše, bil previden, drugi dan je umrl. Ti sadovi niso le pri navadnih pijancih, še v hujši sili se pokažejo pri sicer poštenih ljudeh, ki malokdaj do pijače pridejo. Takrat pa zbesne, da jih ni mogoče ukrotiti. Na semnjih, plesih, žegnanjih in posebnih slavno- 11» stili se največ kaj takega primeri. Nože potegnejo, stoli se ^ilitijo, polena padajo in nenadoma se sliši: Ubili so ga! Prave pretepače, ki vedno iščejo prepira, skoro povsod prej ali pozneje pobijejo. Grozne reči se pri tem godijo. Je v neki gostilni pijanec podivjal, enega zaklal in jih več kakor deset ranil. V drugem kraju so se fantje spravili na enega, ki je zbadal in zabavljal, kar je pri mnogih prav žalostna navada. Pijani fantje so ga pobili in potem še po pobitem skakali, kar je prav zverinsko. , Bogati kmet je imel edinega sina, ki je bil priden in pošten kakor oče. Ta sin je imel zvestega prijatelja, poštenega mladeniča. Enkrat sta šla na semenj in tam v gostilno pit. Nazaj grede je bil eden slabe volje, drugi so je pošalil, skregala sta se, potegnila nože, na smrt zadet je eden padel in čez dve uri umrl. Ko je misijonar Geling imel pridigo o zmernosti v Beliti na Oldenbur-škem prod kaznjenci, je prišlo izmed 121 kaznjencev 81, mnogi v verigah k oltarju, kjer so v solzah obljubili, da no bodo nikdar več žganja pili. Po lastnih besedah so skoro vsi le po žganju hudodelci postali. Ko jih je duhovnik zvečer še enkrat obiskal, so vsi rekli: Kdor se hoče zavarovati, tla ne pride enkrat v ječo, naj se varuje žganja. Čo ga tudi le zmerno pije, ni ni-Kdar varen, da ga ne bo enkrat preveč. Lo enkrat se bo spozabil in postal za vedno nesrečen. V naših krajih se najmanj 90 odstotkov vseh pretepov in pobojev napravi zaradi pijače. Kako žalostna slika se nam kaže pogosto v naših družinah. Vse nc pride na dan. Le šepetanje sosedov, ženino solzo in sestradani otroci pripovedujejo, kaj se !e prevečkrat zgodi. Zona si ne upa tožiti, saj bi jo potem ubil. Kjer so pa primeri uboj žene, gotovo je bila pijača zraven. Kolikokrat pa udari mož ženo po glavi, jo sune v hrbet ali trebuh. Vse je dobro: vilo, poleno, burklje . . . Reva hira, za jetiko ali slabostjo umira, pravi morilec je bil pa le pijanec. Kdor vse to pomisli, se ho čudil, da se sme ta strup tako prosto prodajati. Lekarnarjem je ostro prepovedano strupe prodajati brez zdravniškega dovoljenja. Še za potrebo ga včasih ni mogoče dobiti. Toda žganje nam zastrupi stokrat več ljudi, kakor vsi strupi in nobenemu ni mar, da bi ta vrata zazidal, skozi katera-se kuga razširja na naše ubogo ljudstvo. Naš najhujši sovražnik je, torej proč ž njim! 6. Ne prešestuj. Ne želi svojega bližnjega žene. Pred leti sem se pogovarjal z zelo znanim zdravnikom, ki se jc med tem že preselil v večnost, o žalostnih lirav-nih razmerah pri mladih ljudeh. »Gospod,« pravi, »verjemite mi, da ne bote Z vsem delom dosti napravili, dokler ne bote pijančevanje omejili. Otroci v pijanosti spočeti, bodo imeli vsled po-dedovanja vedno nagnjenje v neči- 12 stost. Iz otrok pijancev bodo zrastle nečistnice, četudi se dobe častne izjeme. Telo jc oslabljeno in vsled toga še bolj nagnjeno k hudemu.« Meni so se takrat te besede zdele malo prehude. Toda večletna skušnja me jo izučila, da so bile popolno resnično. Težavno je o tej reči govoriti, toda enkrat bo odkrita beseda tudi koristila. Resnično bi več kakor polovica propadlih ostala na pravi poti, ko bi pijače ne bilo. Pri pijanem očetu slišijo otroci nesramnosti in vidijo marsikaj, kar ni prav. Stariši se tolažijo, da otrok ne razume, toda znano je, kako naglo se pride do spoznanja hudega. Ali ne bodo otroci sami posnemali čudno obnašanje? Pohotneži dajo malim otrokom navadno pijače, na plesih, samotnih krajih in planinah si pomagajo zapeljivci s pijačo. Ko je kri razburjena in živci razdraženi, jc zapustila sramežljivost nesrečno žrtev. Zakaj tako vabijo nedolžne v gostilne in na plese----? Kaj so gotli pri tistih slavnostih in tistih delili, kjer so veliko pije? In stariši, ki bi imeli nedolžnost otrok bolj varovati, kakor desno oko, še sami silijo otroke s pijačo. Znano je tudi, tla postanejo mladeniči, ki so večkrat pijani, do sebe nesramežljivi. Z gotovostjo moreš trditi o mladem pijancu, da tudi nečisto živi. Obojo se no da ločiti. Kdor se enkrat tema dvema napakama uda, ne pozna več resnosti življenja. Če boš videl oče, ali videla mati otroka, ki za glažek prime, udari ga, da ne bo nikdar več poskusil. Če vidiš svojo hčer, ki gre kar za zabavo v gostilno pit, izženi jo s polenom ali metlo ven. ker drugega ne zasluži. Začni seveda le sam pri sebi, ker beseda vabi, zgled lc potegne. Izseljevanje. Skoro vsak teden beremo poročila o ponesrečenih rojakih v Ameriki. Eden se ubije v rudokopu, drugega konča železnica, tretjega umori sovražna roka ali ga spravi iz sveta prezgodaj huda bolezen. Res jih je mnogo poslalo domu precej denarja, veliko jih je tam v dobrih razmerah, toda večina živi v najhujšem delu, ki jih mora v kratkem končati. Sestavili so natančne podatke o izseljencih, ki nam kažejo prav žalostno sliko. Tekom zadnjega leta se je izselilo iz našega cesarstva 98.151 ljudi, vrnilo le 14.976 večinoma bolehnih, za vsako delo nezmožnih, katere mora občina preskrbovati. Nekateri možje, ki imajo še tu družino, še pošiljajo nekaj nazaj^ velika večina se starišev in domovine nič ne spomni. Oni, ki so se vrnili, navadno niso veseli domačega dela. Izseljenci dobijo navadno delo v premogokopih in tovarnah. Ker niso vajeni velikemu naporu, jih težko dHo kmalu izrabi. Amorikanske tovarno in premogokopi porabijo in uničijo vsako leto do 500.000 ljudi. Izmed teh jih prj. de 100.000 na novodošle, ki morajo opravljati dela, katerih nobodort dru»i noče. Izmed teh 100.000 novih izseljencev jih je 30.000 iz Avstrije. Zraven groznega težavnega dela so zločinci v Ameriki tako razširjeni, kakor nikjer drugod. Do 250.000 ljudi živi od tatvine in ubojev. Tam jim ni čisto nič mar človeka ustreliti. Amcrikanoc potegne revolver, pokne nasprotnika in zbeži. Navadno ne zasačijo skoro nobenega hudodelcev, če ga precej no primejo. Znano je, kako je laška črna roka skozi leta v Njujorku morila ljudi. Vsako leto pomore hudodelci voč ljudi, kakor jo vseh Angležev padlo v burski vojski. Če kak zamorec napravi napako ali se kakega belega loti, se vzdigne vse mesto proti njemu. Obesijo ga na bližnje drevo in streljajo toliko časa nanj, da je popolno razmesarjen. Tem ubijavcem se še ni nikdar kaj žaloga zgodilo. Res so zaslužki boljši, toda koliko je pa življenje dražji? Kdor jo pijanec in zapravljivec, bo v Ameriki šo manj dosegel, kakor doma. Če 110 strada, si ne more veliko prihraniti. Ko vidi potratno in razsipno življenje drugih, .se ga slab zgled lc proraJ prime. Najslabše je pa v narodnem in verskem oziru. Slovenskih šol ni tam. Izseljenci še govorijo po domače, njih otroci se sramujejo materinega jezika. Gotovo je šlo že nad 200.000 Slovencev, v Ameriko. Otroci teh stotisočev nc bodo več poznali domače govori'o. V naših krajih nam pa manjka delavcev, da gospodarstvo ne more napredovati. Če pa nismo gospodarsko močni, nas bodo tujci prav gotovo zatrli. Berač se vsakega boji, trden kmet je pa sani' svoj gospod. Na tujem umirajo v službi bogatinov, domača zemlja pa tujcem vrata odpira in jih redi, ker jo lastni otroci nc marajo. Gotovo je tudi, da v Ameriki splošno niso posebno vneti kristjani. Ko bi le vsi izseljenci vero ohranili, bi moralo biti v Ameriki štirikrat toliko katoličanov, kakor jih je. Ze doma so bili! mlačni, tam pa zmrznejo. Čudno to ni. Pri nas plača država duhovnike, cerkve in nadarbine imajo svoja zemljišča in stare ustanove. V Ameriki morajo verniki za vse sanli skrbeti; plačati duhovnika in vzdrževati cerkev. Plačila na posameznega so včasih precej znatna. Tu pridejo prijatelji z dobrim svetom: Kaj boš denar proč motal, ko tako lahko dobro živiš! Tako jih mnogo zaide v brezverstvo. V šolah ni nobenega krščanskega nauka. Kakšni so potem otroci, kako podučeni v svetih resnicah, si vsak' sam lahko misli. Stariši jih ne morejo sami učiti, prostovoljno pa šole krščanskega neuka ne bodo obiskovali. Še nikdar nisem slišal, da bi Amerikanci posebno hodili na kakšna božja' pota ali goreče prejemali svete zakra" mentc. Tam se vse ravna po dolarju in ne po volji božji in naukih svete cerkve. Ločitev zakona je jako lahka. Kar pri uradniku se oglasi, da ne moreta več skupaj živeti, da se sovražila, da se je tovariš pregrešil ali da ni zanj drugega, in modri varuh postave ust reže človeški slabosti. Nikjer na svetu se toliko zakonov ne loči, kakor v Ameriki. Ubogi izseljenec! Iskal si sreče in bogastva, našel le težko delo in zgodnjo smrt. Tvoji žulji so drugim koristili, reven si umrl kakor si živel. Časne sreče nisi našel, na večno si pozabil. Tvoji otroci ne bodo znali materinega jezika in luč svete vere, ljubezen do Marije jim ne bo svetila. Kaj si dosegel s svojim potom, kaj s svojim delom? Čemu si žrtvoval svoje življenje? Ostani, ostani doma na domači zemlji, srečen v luči svete vere in v ljubezni svojih rojakov. Če jc naša mati revna in zapuščena, ji moramo s svojim delom na noge pomagati. Ljudsko štetje. Koncem tega leta se bo zopet po celem cesarstvu vršilo ljudsko štetje, ki naj pokaže napredek ali nazadovanje tudi v gospodarskem življenju. Kratke številke jasno povedo, kaj smo in kaj smo dosegli. Prešteli bodo vso , živino: govedo, konje, ovce, koze, vole, prešiče, perutnino in panje čebel. Te številke podajo prav jasno sliko c kulturnem stanju naroda. Kolike važnosti more postati štetje živine, se jc lani pokazalo. Onih 9 milijonov na leto, katere je dala vlada za povzdigo kmetijstva, da so kmečki zastopniki glasovali za trgovske pogodbe balkanskih držav, so razdelili po ključu zadnjega štetja živine leta 1900. — Razen tega se moramo pa tudi pokazati kakor resnično napreden narod pri svojih sosedih, ki se vedno bahajo, kako se je posebno v Nemcih živinoreja razvila. Letos bo štetje živine skoro gotovo za nas bolj slabo izpadlo. Velika draginja je marsikaterega premotila, da je preveč goveje živine prodal. Strah se je prijel gospodarja, da bi znala cena živine vendar pasti, potem bi le na škodi ostal. Ne bojte se, cena za enkrat gotovo ne bo šla posebno nazaj. Še slabše je s prešiči. Skoro nikjer ni dosti krompirja. Mnogi so komaj za ljudi in seme pridelali. Peso je črv končal, turšica ni obrodila, ljudem je nemogoče imeti prešiče čez zimo. ,Vse hiti s prodajo. Ljudsko štetje bo pokazalo žalostno sliko. Kdor more, naj drži žival čez novo leto. Pri tem je še druga napaka. Nemci, ki se vedno bahajo s svojo živino, štejejo vsako leto živino 1. decembra. Pri nas se šteje šele 1. januarja. Znano je, da se ravno decembra največ prešičev proda in tudi doma zakolje. Prodalo se jih bo letos posebno veliko, ker bo naglo zmanjkalo kuhe, da bodo vsi silili z živalmi naprej. Kar se pokolje prešičev za dom, se v veliki večini zakolje decembra, posebno za praznike. Skoro je ni hiše, v kateri ne bi takrat klali. Boljši gospodarji jih tudi po več v tem času zakoljejo. Prav gotovo bi imela sama Kranjska 50.000 prešičev več, ko bi se štetje vršilo 1. decembra vsaj za živino. Ko bi to ne bilo mogoče, naj bi se pri popisovanju zahtevalo stanje začetkom decembra. Ker bodo skoro gotovo povsod iste razmere, bi se po celem cesarstvu poznalo več kakor za 1 milijon glav samib prešičev. Morebiti bi kazalo osrednjo vlado opozoriti na to važno zadevo. Pri popisovanju se mnogi gospodarji bojijo povedati resnično stanje, ker sumijo, da bi jim znali zaradi ve" like množine nov davek napraviti. Ta strah je prazen, zaradi popisovanja je vsak posebni davek nemogoč. Le pokažimo takrat, kar imamo, da se pokaže naš napredek. Čast krompirju! Učenjaki so nam hoteli dokazati, da je krompir prav dober za pitanje, ker ima veliko škroba, za rejo pa ni poseben, ker ima malo beljakovin. Naše gospodinjo se vendar niso dosti menile za učeno razsikavanje in so prej ko slej kuhale najmanj vsaki dan dvakrat krompir za domače. Navajeni smo ga tako, da ga vselej pogrešamo, če ga ni pri jedi. Izkušnja kaže na zdravih obrazih, da je ta živež revežev res izvrstna hrana, ki ima več redivnih snovi v sebi, kakor se navadno misli. Le poglejte revne hiše: Krompir, zelje, repa in močnik ter zraven malo črnega kruha — pa so domači zdravi, da jo veselje. Tudi naše gospodinjo vedo, da je za male pujske precej, ko začno jesti, zmečkani krompir s posnetim mlekom prav dobra hrana. Čim več krompirja more dati plemenskim prešičem, lepše rastejo. Da je za pitanje skoro neobhodno potreben, itak vč vsak, ki je imel s prašiči že opraviti. Če je bilo malo ovsa, so mnogi gospodarji pozimi dajali tudi konjem ob hudem delu precej krompirja z najboljšim uspehom. Dozdaj se je mislilo, da je za konje ob hudem delu le oves. Naši gospodarji so pa večkrat poizkušali s krompirjem, čeprav le na skrivnem, da še gospodinja ni vedela, ki bi se gotovo kregala, da bo vse tem grdim konjem raznesel, ona naj pa pujse s slamo pita. Naši gospodarji niso vprašali nobenega učenjaka za svet, ker so sami izkusili, da je krompir za konje prav dober. Čez dolgo časa so kmetje tudi v drugih krajih ravno isto izkusili, kakor pri nas. Alfred Vojserneh pri Strasbur-gu na Nemškem priobčuje letos svoje izkušnje, kako je s krompirjem krmil konje z najboljšim uspehomk »Krompir,« pravi, »dam v kotlu ali parilniku izpariti. Ko je krompir izpar-jen, ga nesejo v večjo posodo v katero se dolije mrzle vode in to dobro zmeša, da postane dobra mošta. (Ta bo menda ravno taka, kakor jo dajejo naše gospodinje prešičem, ki se pitajo.) Ta mešta se dene na rezanico in z rezanico dobro premeša. Ob hudem delu dobi on konj 15—20 kg krompirja. Krompir se izpari enkrat na dan in počasi pokrmi. Paziti je treba, da ne bo ta mešta shranjena v kakem prostoru, ki se ne da zračiti, da postane v njem vse plesnji-vo. Če se piča malo okisa, je še boljša. Toda v 24 urah se mora vsa porabiti. Ravno kislina je še prav zdrava za ko-, nje, ker jih ozdravi hudih notranjih bolezni. Znano je, da tudi testo, ki je tudi okisano, rabijo v ta namen. Kolika se ne prime konja, ki uživa krompir. Ravno na tej bolezni jih pa prav veliko pogine. Napačno bi bilo konjem dodajati oves, če si jim dal krompirja. Nekateri so to poizkusili, toda konji so bili slabši. — Kakor rečeno, zadostuje sam krompir z rezanico tudi za najhujše delo. Za vzrejo mladih konj se rabi pri meni tudi krompir. Lahko rečem, da imam najlepše in najmočnejše konje v okolici iz teh žrebet. — Če ima kdo dosti ovsa, naj ga ohrani za pozneje, ko več krompirja ne bo. — Krompir se mora dobro oprati, ker bi prst, ki se krompirja drži, znala napraviti konju liudo bolezen. Nobena žival ni za take smeti in prah tako občutljiva, kakor konj. Morebiti pogine zaradi male pazljivosti gospodarjev toliko konj pri nas. Krompir se ne sme mešati rezanici od fižola ali graha, ker po tej konje rado napenja. Prišli šo od vseh krajev gledati moje konje in se čudili krasnim uspehom. Le prvo leto dobijo konji nekoliko ovsa, drugače jih vzredim s samim krompirjem in rezanico. Dokazano je torej z izkušnjo, da je krompir veliko več vreden za hrano, kakor so določili učenjaki po svojih poizkusih. Če pride to od boljše porabe snovi ali ugodne zveze s slamo in drugo hrano, ne vemo. Za kmeta je zadosti vedeti, da je krompir za ljudi in živino prav dobra hrana, katerega navadno le veliko prezgodaj zmanjka.« Letos je slaba letina za krompir. V nekaterih krajih ga bodo imeli komaj za ljudi in za seme. Če ti ga pa kaj ostane, lahko poizkusiš tudi konje ali govedo ž njim krmiti. Nekateri se pritožujejo, da jim hoče še to malo, kar so pridelali, segnjiti. Izkušeni kmetje na Nemškem so posuli krompir z žveple-nim cvetom (Schvvefelbliite) in pravijo, ga je gniloba popolnoma prenehala. To je prav verjetno. Saj vidimo pri vinskih sodih, kako žveplo zamori glivice in varuje pred plesnobo. Poskusili so tudi z najboljšim uspehom malo po^ žvcpljati njivo, kjer se spomladi krom-i pir sadi ali vsaj jamice, kamor se položi. Čeprav je bilo mokrotno leto, krompir vendar ni gnil na žvepljanem 122 prostoru. Žveplo je poceni in pri veliki vrednosti krompirja sc bi poizkusi razumnih gospodarjev tudi pri nas izplačali. Gnojite travnikom! Letos ima živina nenavadno ceno. Kmetje so prav dobro prodali, kar se je sploh moglo prodati. Skoro gotovo bodo šle prihodnje leto cene nekoliko nazaj, toda ne toliko, kakor vlani. Ko bi imel dosti živine, bi si kmet lahko zdaj, ko je živina draga, opomogel. Živino hi pa lahko imel, ko bi bilo več krme. Krme bo pa več, če bo travnikom bolj gnojil. — Letos je bila za seno povsod dobra letina. Sena je bilo toliko, da so ga komaj spravili. Poznalo se je vendar pri travnikih, ki so bili dobro zagnojeni. Jeseni je gospodar zapeljal tja nekaj voz gnoja, spomladi posul eno ali dve vreči superfosfata in zrastlo je še enkrat toliko, kakor pri družili na istem prostoru. To je mnoge spodbudilo, da zdaj tudi gnojijo s hlevskim gnojem, ki je za travnike najboljši. Nikjer ti ne bo toliko zalegcl tvoj hlevski gnoj, kakor na travniku. Naj se ti ga ne zdi škoda, ker se bo za njive, ki so tako veliko boljše pognojene, do spomladi še drug dobil. Čim več gnoja napelješ, boljše bo. Seveda ga jo treba precej raztrositi in 110 pustiti v kupih. Če imaš kaj gnojnice, jo izpelji tudi jeseni na travnik. Gnojnica ima obilo dušika in kalija, ki travam prav dobro prija. — Po vseli, vaseh, okoli vseh hiš jo zdaj jeseni tudi veliko blata. V nekaterih krajih ga je toliko, da bi so kmalu kdo notri potopil. Ker jo cestno blato navadno iz zdrobljenega kamna, ima v sebi skoro sam apnenec. Zato jo blato prav izvrstni gnoj za travnike. Na cesti tudi ostanejo odpadki od živali, ki so, pomešani z blatom, prav izvrstno gnojilo za travnike. Drago plačujemo umetna gnojila, na cesti nam pa voda odnaša najboljši gnoj. Ko bi najel delavce, ki naj bi šli na cesto blato pobirat in bi jim prav drago plačal, četudi po več goldinarjev na dan, bi bil še vodno na dobičku. Marsikaterega trdnega kmeta jo tudi sram na cesti blato pobirati, kakor bi bil berač. Spomnite so na rimskega cesarja Ves-pazijana. Prodal je gnoj iz kloak, cestnih kanalov. Prijatelji so mu očitali, da se za cesarja ne spodobi od takih umazanih reči denar pobirati. Cesar vzame cekin in ga pomoli onemu pod nos z besedami: »Poglej, če diši (po gnoju)?« — Za kmeta je dobro, kaj mu rriar govorjenje neumnih norcev. Rabiti boš moral za popolni uspeh tudi umetna gnojila. Dosedaj navedena so domača in v zvezi z umetnimi gnojili najbolj uspešna. Mnogi se brani žlindre ali fosfata z izgovorom: »Saj sem poizkusil; nekaj časa je bilo dobro, potem pa slabše kakor popred.« — Čisto naravno, če boš sam krompir jedel, boš tudi opešal. — Vsako umetno gnojilo da le eno redivno snov. Če pa 112 nisi vseh preskrbol, so nc bo mogla rastlina razvijati. Jeseni je najboljše gnojilo žlindra, ki da rastlinam prepo-trebno fosforovo kislino. Čo rabiš rajo superfosfat, je ta jeseni ravno tako dober, ko jo dokazano, da včinkuje v zemlji do deset let. Žlindri se navadno dodajo kajnit ali kalijeve soli, ki daje zemlji potrebni kalij. Tega nadomestiš lahko s pepelom ali tudi z obilo gnojnico. Na vsak način moramo za travnike bolj skrbeti, kakor do zdaj. Več kakor šo enkrat toliko krme bi lahko pridelali na naših travnikih. Tržni pregled. Živina jo zopet dražja. Mnogi so sc bali, da bodo šle cene po končani setvi nazaj. Ni se izpolnilo, ker živino primanjkuje. Za enkrat bo gotovo skozi nekaj mesc-cov ostala cona visoka. Od spomladi do zdaj so vendar kričali po mestih, naj se hitro odpro mojo rumun-ski živini. Mejo so zdaj odprli zaklani živini, trgovci so šli na Rumunsko, ki pa nima več živino za prodati. Tudi doli je pomanjkanje in draginja. Poleni so pričakovali rešitve od argentinskega mesa. Dobilo so je tam lahko meso po 00 vinarjev 1 kilogram v Trst postavljeno. Živina nima tam veliko vrednosti, ker jo že vračunjena vožnja in dobiček kapitalističnih družb, ki se s tem pečajo. V Trstu se plača 30 vinarjev carino, potem posebna mestna vžitnina 6*5 vin. na Dunaju, vožnja tjc 6 vin. in razne drugo si roško, da stane meso na Dunaju obenem z lepim mesarjevim dobičkom okoli 1 K 38 vin. do 1 K 42 vin. 1 kilogram. Tajiti 110 morejo, da je meso veliko slabše, kakor od domačih volov. Vlada jo za enkrat dovolila uvoz 10.000 stotov. Ko so podjetniki v Ameriki videli, kako zelo poželijo pri nas argentinsko meso, so precej s ceno poskočili, tako da ga zanaprej nc bodo mogli prodajati dosti pod 1 K 50 vin. 1 kilogram. Po tej coni pa vodno lahko prodajajo tujo zmrznjeno meso, ker bo cona naši živini ostala visoka, dokler bodo slabo meso po tej ceni prodajali. — Čudno, da niso vsi učenjaki v mestih že davno prišli do prepričanja, da morajo še bolj podpirati kmeta in posebno proizvajanje sena in poljskih pridelkov, da se bo živina poccnila. Žito leze počasi v coni naprej. V srednji Evropi je bila bolj slaba letina. V Avstraliji in Argentiniji bodo pa šele novembra in decembra želi, ker imajo takrat zimo, ko je pri nas poletje, in poletje, ko je pri nas zima. Na južnem delu zemeljske poloble so, zato je vse narobe. Pravijo, da tam pšenica prav dobro kaže. Pokupijo pa res velike množine po svetu. Skoro vsak teden pripeljejo v Evropo čez 40.000 vagonov pšenice. Čez polovico od tega pride iz Rusije. Pri kupčiji z žitom opažamo prav zanimiv pojav. V novih deželah imajo od začetka veliko žetve. Nerabljena zemlja in malo prebivalstvo do. voljuje velik izvoz. Ko jo ljudi vedno več in so zemlja izrabi, peša izvoz vodno bolj, da nazadnje komaj doma zadostuje. Stare dežele se pa vzdigajo, izboljšujejo kmetijstvo in pridelujejo vedno več. Iz Ameriko in Avstralije je vedno manj pšenice. Francoska jo morala popred veliko uvažati. Odkar si! mora za vsakih 100 kg tujo pšenice plačati G K 65 vin. carine, so jo poljedelstvo tako povzdignilo, da zadostuje za domačijo. Le lotos so imeli izvanrodno slabo letino. Rrcz Rusije bi pa sploh Evropa ne imela zadosti kruha. Tam se prideluje vsako loto več. I11 ta dežela ima šo neizmerno pokrajine neobdelane zemlje. V Ameriki imajo letos posebno letino za turšico. Še nikdar je niso toliko pridelali. Tudi v balkanskih deželah se pohvalijo z njo. Cona se vendar dobro drži, ker je v naših krajih ni bilo veliko. Rži jo bilo povsod prav veliko. Med jo nenavadno drag, ker so bili? čebelo povsod slabe. Čebelarji so dobili oktobra po znižani coni sladkor, ker ni bilo treba plačati daca, ki znaša 38 vinarjev uri kilogramu. Da 110 bi kilo tega sladkorja za kaj druzega porabil, so ga z žaganjem in drugimi rečmi pomešali. Zdaj so ne dobi več. Naši čebelarji za to še vedeli niso. Karije se lotos prav dobro proda. Kdor ga ima kaj več, ga 110 proda rad, ker bo zaradi slabo vinsko letino mošt prišel v večjo čast. Na mostnih trgih ima sadje tako ceno, da so našim ljudem zdi skoro neverjetno. Na Dunaju so plačevali v sredi oktobra za 100 kg češpelj 28 do 32 K, za gališka jabolka 12 do 18 K, srbska 14 do 16 K, navadna domača jabolka 20 do 24 K, boljša :!'t do 28 K, izbrana 30 do 50 K. Za navadno hruške 20 do 24 K, boljšo 28 do 36 K, najboljše štajerske 48 do 60 K, tirolske 56 do 80 K. V Londonu so plačevali navadne suhe češp-Ije po 48 do 56 K in boljše po 67 K 100 kilogramov. — To so cone, pri katerih bi naši sacljercjci lahko bogati postali. Toda kako naj najdemo pot na Dunaj in v London. Sami je ne boste našli, močnim zadrugam in krepkim zvezam jc pa vodno odprta. Človeka, ki nekaj razume o trgovini in ima tudi drugače, glavo in srcc na pravem mestu, bi bilo treba poslati v te kraje, da vse pregleda in našim ljudem nasvetuje, kako naj si pomagajo. Sadjarstvo bi moglo našemu kmetu milijone prinašati, Treba bo pa vpeljati najboljše vrste in eden posamezni imeti celi vrt enotnih jabolk ali hrušk. Mlečni izdelki imajo navadno visoko ceno. Ker živine primanjkuje, ni mleka, ni masla, ni sira zadosti. Zaradi visokih cen masla so po mestih mnogi začeli opuščati uživanje istega ali rabiti margarin ali kokos. Zravijo, da po večini gostiln in pekarij delajo le z margarinom, ki je zmes loja in pravega masla, ki se v tovarnah tako spretno napravi, da sc od pravega komaj loči. To ravnanje bi znalo v dobrih letinah, ko bo dosti živine, zelo škodovati maslu. Kmet ga ne more v zgubo prodajati. Ko bi še sto mlekarn osnovali, bi vse dobre izdelke prav lahko prodale. Splošno podraženje vseh predmetov se nam obeta. Klobučarji so mnenja, da premalo zaslužijo, klobuki morajo biti dražji, kar se bode najbrž kmalu zgodilo. Krznarji tudi niso zadovoljni s svojim dobičkom, usnje se tudi podraži. Sukneno blago se je že v zadnjem času zelo podražilo, zdaj pravijo, da bodo šli s cenami še naprej. Skoro vse tovarne podraže svoje cene. Dasiravno vlečejo kapitalisti visoke obresti od svojega denarja, vendar jih ne zmerjajo z oderuhi, kakor kmeta, ki letos vendar enkrat malo boljše prodaja živila. V zadnjem času so začeli še drug prav zanimiv račun. Izračunali so, da se pri gospodi porabi samo za žensko obleko skoro tretjina vseh dohodkov, veliko več, kakor stane vsa hrana celo leto, čeprav precej dobro živijo. Tudi pri navadnem meščanu in delavcu v mestih se da več za pijačo, zabavo, stanovanje, kakor za hrano. Zdaj pa pri kmetu računite, koliko da za obleko, koliko za nepotrebno, pa hote imeli jasen račun. CLiMflXmotorinap6lroiej Najcenejši obrat. SaGtiriGb & do. tovarna za motorja Dunaj XIX/6 He;ilcensiailters(r.E3. Posestvo naprodaj! V Ponikvah pri Dobrepoljah je naprodaj poesstvo; obstoječe iz hiše (7 lepih sob z vsemi pritiklinami), velikega sadnega vrta in 1 oral bukovega gozda. Jako pripravno za letovišče ali penzijonista: do cerkve 5 minut, do kolodvora pol ure. Cena se izve pri Simona Oblak, Ponikve p. Dobrepoljah, 43. 3141 zložna, cena ln varna £58?' Cunard Line Bližnji odhod lz domače luke Trsta: Ultonia 29./11., Saxonia 8./11,. Pannonia 15.'11. 1910. IzLiverpola: Lusitanija (najboljši največji in najlepši parnik sveta), 5./11., 17./12., Mauretania 19/11., 10./12. 1910. Pojasnila in vožne karte pri Andrej Odlasek, Ljubljana, Slomšk. ul. 23, blizu cerkve Srca Jezusov. Cena vožnji Trst-New-Jork III. razred K 180"— za odraslo osebo vštevši davek in K100-— za otroka pod deset let vštevši davek. Golšo '153] debel vrat, tolsll vrat, otekline na vratu in žlezah-odiranja nacjlo in trajno edino feanes-Ijivo sredstvo Sv. Jurija balzam proti golši. Dvojn. steklen, K 4'—. Laboratorij Kari Remmcl v Laudshutu 273, Bavarsko. 2770 Pišite po cenike od perila za gospode, dame in otroke, preprog in po vzorce od platnenega blaga na tkalnico in tovarno perila Osurald Lellek, Toplice Belohrad (Češko). dobite iste s povratno pošto Zastonj! 500 tatov brez šiva, ostale od dobave za samostan. 150 cm Široke, 200 cm dolge pol tucata K15-50 150 cm 5'roke, ioo cm dolge pol tucata K 16*50 23 m plalnn za platnene srajce 86 cm Širok 16 K razpošilja • M. Maršal ft.104 Češki Čerma, poŠta Mod, (CeSko), ne mase uro komedov kompl. vel. rjuh iz samostan platna, redna cena K 29i\ sedaj K 190; 870 komadov volnen, odej, zelo tople, redna cena K J 90, sedaj K 270; 675 m rumbur. platna 82 cm Sir. redna cena 93 v, sedaj !8 v; 560 kom. šivan, odej, ru-dečlh z belo aH barv. podlogo prej K 7.50, sedaj K 5-50; 4000 parov Lama nogavic, redna cena 90 h, sedaj 55 v; 960 m tirolskega damskega lodna redna cena K 2*90sedaj K1 '50. Gradec, Annenstr. 68/7. Neprimerno se vzame nazaj, zamenja ali denar vrne. - Nad JO K poitnine prosto. »812 Izvolite zahtevati vzorce 1 barlienta, flanel, modnega blaga in opreme, platna, damastn, kanafasa i. t. d. vse novost, kaieie pošlje franko tlobro ftiana razpobiljalnica PodObrad, Češko. :II17 Pošiljamo tudi 1 zavoj '0 m ostankov letnega in zimskega perilnega blaga, sortirano v ši-rokosti l-8m, za samo 1*kron franko po povzetju. Priložnostni nakupi Izredno ceno! Za bolne! Za lipste! Za zdrave! Proti še tako trdovratnim in zastarelim slučajem revme, trganja, živčnih bolezni, glavo- in zobo-hola, bolečin v hrbtu in kitah, bodljaicv, trganja po udih, bolečin v nogah, ot- klin, hvali se v obcc zajamčeni, na mnogih klini: .1 praktično preizkušeni od 1000 zdravnikov priporočeni Icfitiomentol natentovan v vseh državah, mnogokrat odlikovan. Nedosežen po zdravilnem učinku! Nad 15.0 o za-hvalnic Edina razpošiljalnica in tovarna, kemični laboratorij ces. svetnika in lekarnarja S. Edelmann, Sambor, Rlngplatz št. 34. Franko se pošilja po povzetju 5 steKl. kron 0'-, 10 stekl. kron 10 —, 25 slekl. kron 23 —. 2640 a Trgovina špecerijskega blaga, moke, špirita, raznovrstnih barv, laka, firneža itd., na drobno in debelo. Zaloga železa, želez, šin, traverz, Roman in Portland cementa, železnih peči, kotlov, tehtnic, sesalk in cevi za vodovode, štedilnikov, mrež za ograje, nagrobnih križev itd. Sploh vse železnine. - Dobra po-.strežba, nizke cene. R. Sušnik Ljubljana, Zaloška cesta štev. 21. JufijJfeinl l/sfanop/^eno /S6Z Uvoz kave Pe/ežgafnica kave >.raU ■•^dso^sfisa«*«* SEpilcpsija, ffi", j S drči Epileptic n om • | Nervoznost • • Zahtevajte zdravit, raz- 2 pravo St. 33 brezplačno ~ oil glavne zaloge: ..tpo- 2 tlieke zur Austria - Ouna) I*. J ali pa naravnost iz to- 5 varne: Priv. Sclmancnapo- 2 theke, Frankturt am Main. J r 6 belih rjuh, zelo debele in zarobljene po 2 m K H-, po 2 >/« i" K 16 - iz domačega lanenega platna no 2 m K 18'- po 2 '/« ni K 20 - razpošilja franko po celi Avstriji narodna veletrgovska hiša R. StermecHI v Celja. Jfateri Želijo 4$obrt>. po ceni in jtasnesljivvpotovali najse obrnejo rxSY/// on