Št. 4. V Ljubljani, dne 22. januarja 1939 TOME raOAMi Od Ribn'ce Mati je bila v kuhinji. »Danes sem imel lepo spisano nalogo in tudi prav je bila,« se je pohvalil in hlastal dobro zabeljene žgance. »Le priden bodi, sinko, in v redu spi-suj naloge, pa te bodo radi imeli gospodje v šoli. Pridnega otroka ima vsakdo rad,« je učila Nosanka. »Zdaj grem na njivo Glej, da bo Matevžek nakrmil živino, pozneje naj pride z vozičkom za menoj po plevel za krave.« »Bom, mati, bom«, je hitel, čeprav ni vedel, kaj mu je naročila. Za vasjo pri križu so se dobili »fantje« vsak s svojim vozičkom. Napravili so majhen ovinek tja čez mali mosti-ček preko vode, da jih ne bi opazil mlinar in postal pozoren. »Kres« so naložili brez težav, ga povezali ter odšli domov. Da bi le videli, kakšna novica je bila za vas. Mlado in staro se je zbiralo in ogledovalo delo pobalinskih rok, kot se je izrazil stric Rok. Otroci so se gnetli pred cerkvijo, deklice so rajale okoli debla... Cela dva dneva je po« stal »kres« predmet razgovorov mladih in starih. 7. Minilo je nekaj tednov. Vročina je fjritisnila tisto poletje, da je suha zem-ja kar zevala. Poletje je za otroke nova doba, ki prinese nove igre in zabave. To je čas, ko se začne že po malem pastirsko življenje. ,Kres' so bili že zdavnaj podrli. Vsi vaški samosrajčniki, šolarji, deklice in drugi so bili zraven, ko je padel. Ta« krat je Matevžev Matevžek poveljeval in dajal navodila. »Treski«--in kmalu bi bil padel na mežnarjevo hišo, ki atoji ob cerkvi. Vrh je odletel Otroci so z velikanskim vriščem hiteli k njemu in trgali rdeče, modre in bele trakove ter si jih privezovali ta klobuke, za ušesa in za jopiče. Da ni bilo Vinka zraven, ni bilo nič do Hakltn'ce čudnega. Gospod učitelj so imeli v notesu že toliko rdečih pik in dvojk, da je Vinko kar debelo pogledal spričevalo. Se eno leto je moral v isti razred. »Prav mu je! Zakaj pa se ne uči? S to vaško drhaljo se potepa okoli. Ja, ja! Gospod »derehtar« so že prav naredili,« je pomislil stric Rok, ko je izvedel, da je Vinko cepnil kot je dolg in širok. Nosanka je seveda porabila dve dolgi šibi, da je namazala Vinku zadnjo plat. Odslej ni smel dolgo časa med vaške otroke. Kmalu pa je tudi to pozabila. Stresla je svojo jezo na Matevžka, češ, da je on vsega kriv. Vinko se samo zaradi tega ne uči, ker je vedno skupaj s tem pritepencem. Matevžek je dobro vedel, kaj misli Nosanka. Hudo mu je bilo, da bi jokal. Rad je bil vesel in v veseli druž« bi vaških otrok. Ni mogel razumeti, zakaj bi moral vedno čepeti doma ter se dolgočasiti, ko pa sta Tone in Ivan tako prijetna družabnika. Bilo je v nedeljo popoldne. Nosanka je prišla od večernic. Kar zelena je bila od jeze Gotovo ji je kdo spet kaj rekel o njenem Vinku in o uspehu v šoli — — tako je pomislil Matevžek, ko jo je ugledal In uganil je. Nosanka je našobila ustnice in zaklicala s praga: »Matevžek!« »Matevžeeek!« »Jaa!« se je ta oglasil in pritekel s sosedovega vrta. »Danes gresta z Vinkom na pašo. S sabo bosta vzela tudi telico, zato je najbolje, da ženeta oba«, je ukazala. »Bova!« »Glejta da dobro napaseta živino,« je še zagostolela in izginila v vežo. Sonce je neusmiljeno žgalo. Nobenega vetriča ni bilo Matevžek je dobro vedel, da je telica muhasta in bi bilo nespametno, takoj oditi v »ogrado« na pašo. »Muhe so sitne in telica nama še lahko zbezlja,« je pomislil in povedal to tudi Vinku. Ta je nagajal deklicam na vrtu, jim lovil žogo ter jo metal visoko gori na skedenj. »Vinko, danes greva na pašo,« je že od daleč kričal in veselo poskakoval na eni nogi. »Kaj pa Ivan in Tone?« j« vprašal iVinko. »Zažvižgaj, mogoč« bosta fl«,« m j« idomislil Matevžek. Vinko je splezal na kozolec, vtaknil dva prsta v usta in žvižgal, da si je Matevžek zatisnil ušesa, čez dobre čert ure so bili vsi skupaj. — — »Me pa gremo po jagode,« se je Oglasila Tončka. »Greste z nami?« je vprašal Vinko. »Če boste pekli krompir?« se je hitro oglasila Milka. »Matevžek, poišči pri nas doma vrv in jo vzemi s sabo; bomo šli pogledat S tisto jamo,« je pošepetal Vinko. Malo pozneje je šla po vasi cela procesija. Pokali so biči, pastirji so postajali in čakali vrstnike, da bodo gnali skupaj. Na križpotju so se razkropili. Matevžek in Vinko sta krenila dalje v »ogrado«. Tja jima je velela Nosanka. Tam sta spustila živino in iskala orehov. Kmalu sta imela vse žepe poln«. Z druge strani se je zaslišalo petje. Prihajalo je vedno bliže. Deklice so iskale jagode. »Pik»pok, pika-pokl« »Ju-ju-hu-hu!« To sta bila Ivan in Tone. V dobrih petih minutah, »o bili zopet vsi skupaj. »Danes lahko paseš tu v naši ogradi,« je dovolil Vinko Ivanu. Ivan je bil tega vesel bolj kot ne vem česa. Spustil je verigo to kravica je zdirjala po dolinici. »Nanesite drv, bomo zakurili to pekli krompir,« je velel Vinko. Matevžek, Tone in Ivan so odhiteli v goščo in navlekli cele kopic« suhlja-di. Vinko je medtem zakuril. Matevžek je bil prvi, ki je čez ogenj skakal. To so pastirske navade. Kdor skoči tudi potem, ko zraste plamen že meter visoko, je junak. In Matevžek je bil tak junak. Vinko si ni upal tega. Tone in Ivan sta se samo čudila. Za take reči še nista bila zrela. Z žepov sta metala krompir in ga z dolgo palico obračala v žerjavici Tu pa tam je Vtoko x ogenj kak kinik, (to j« grmelo in pokalo. Deklice so na bregu pietle vence ter pele vesele pesmi. »Ju-hu»hul« se je oglasil Spanov Na-cek na njivi. »Ho-ho-hoooj I« se mu je odzval Matevžek, ki je poznal njegov glas. Deklice so priskakale z brega ter rajale okoli ognja. »Matevžek, zavrni telicol Ne vidiš, da ti je šla v sosedovo koruzo,« se je oglasila Francka. Matevžek je hitel, kar so ga noge nesle po bregu navzdol. Preskočil je nizek grm in se znašel pri telicL Ta ga ni zapazila. Z bičem je švrknil po Živinčetu, da je v naglem diru zdrvelo na drugi konec doline »Milka, ali boste zavrnile krave, Če bodo zašle v škodo«, je zaprosil Vinko, »gremo po suhih drv. In krompir bi obračale v žerjavici,« se je zlagal. »Bomo, bomo, samo kmalu se vrnite,« so se oglasile vse hkrati in zapel« veselo popevko. Matevžek je tiščal vrv pod pazduho, da bi je deklice ne videle. Vinko j« gledal, če ima žepno svetilko. Tone Ivan sta zavriskala. In že so izginili za le&čevjem proti rebri •-o—— Dobre pol ure od pašnika že v gozdu je bila znana »Huda jama«. Tako jo jo bU krstil stric Rok. O njej je znal pripovedovati vse mogoč« in nemogoče pravljice. Vinka je zdavnaj zanimalo. Sklenil je, da si jo mora ogledati od znotraj. Tudi Matevžek, ki je bil z Vinkom obrede! ž« skoro pol doline od Ribn'ce pa tja do Raki-tn'ce, je bil zadovoljen t Vinkovo domislico. »Kdo bo Sel prvi noter?« je vprar šal Ivan, ki se je bal, da bi zaradi Ma-tevžkove boječnosti Vinko določil njega. »Jaz ne bi šel rad,« je zašepetal Tone. »Grem pa jaz,« se je odrezal Matevžek, »saj me ni prav nič strah. Mislite. da so res strahovi; in tistega zmaja, o katerem pripoveduj« atrie Rok, tudii ni povsod.« V rebri se je jošatila zelena bukev. Okoli nje so se kot piščeta pod kokljo vrstile male bukvice. Bršljan jo je ovil okrog in okrog ter plezal po debla j, krošnjo. »Tu je,« je casopihal Vinko, ki je prav. dobfio poznal kraj. Snežena keča Gotovo vam Je mano, da Je mogoče graditi prave polarne koče, kot si Jih postavila a jo prebivalci visokega severa, samo iz primerno zmrzlega snega, kakršnega je pri nas vsaj v niže ležečih predelih bolj težko najti. Če bi si hoteli kljub temu postaviti tako kočo, vam priporočamo, da delate po načrtu, ki vam ga borno v naslednjem popisali Iz dolgih ploščatih in prožnih lesenih lat sestavite najprej ogrodje. Tako lato vam kaže 1. podoba. Vsaka lata je na enem koncu okoničena, na drugem pa ima izvrtano luknjo, skozi katero lahko potisnete primerno dolg železen vijak (3. podoba). Na ta vijak naberete vse late (2. podoba), nakar privijete matico, da se ne morejo sneti, nasprotno konce pa trdno zapičite v sneg (4. podoba). Preko lesenega ogrodja prepnete in pritrdite > žeblji močan ovojni papir. Šele, ko ste s tem gotovi, pričnete s pravim zidarjenjem. Pri tleh zgradite okrog in okrog ozek nasip iz snega, nato pa postopoma obložite vse ogrodje prav do vrha z nadaljnjimi snežnimi plastmi Na eni strani je treba seveda pustiti odprtino za vhod. Končno celo stavbo z dlanmi dobro obtolčete, zgladite in poškropite z vodo. Ker bo sneg radi vode zledenel, bo postala stavba zelo trpežna. Sedaj se splazite v kočo, odvijte z vijaka matico, odstranite previdno vijak, late in papir, nakar lahko pričnete z istimi pripomočki graditi poleg prve koče še drugo in tretjo. Pri zidar vi prve koče ste si pridobili toliko spretnosti, da vam bo šlo delo pri ostalih kočah igraje izpod rok. S sklroin na ledu m i i ■* Oglejte si spodnjo sliko, pa si boste takoj na jasnem, kako je mogoče preurediti skiro, da ga lahko uporabljate tudi pozimi. Predvsem je treba sneti kolesi, kar ravno ni preveč težavno. Na njih mesto pritrdite dvoje trpežnih, primerno oblikovanih kosov lesa, ki bi jim lahko rekli drsali. Ce nimate za to potrebnega orodja, se morate pač potruditi k mizarju, ki vam jih bo izdat lal po vaših navodilih. Drsali Je treba potem še okovati z železom in skiro je pripravljen za vožnjo po ledu. Da vam ne bo pri odganjanju z nogo spodrsa-valo, sd navežite na' podplat deščico, ki ima na spodnji strašni nabite kratke žeblje. Keglanje na ledu Keglanje na ledu je na velikih zimskih športnih igriščih kaj priljubljena igra. Bistvo igre je v tem, da mečete proti izbranemu cilju težke in debele kovinaste ali lesene klade, in sicer tako, da lete klade, ko jih izpustite iz rok, drsaj e preko ledu. Vsak igralec mora imeti svojo drsalno klado, ki je označena s kakim posebnim znamenjem, da jo more ločiti od klad svojih soigralcev. Naloga vsakega igralca je, Sa se z vrženo klado čim bolj približa določenemu cilju. če vam je na razpolago primerno drsališče in če bi vas igra zamikala, sd izdelajte drsalne klade po vzorcu, kot ga imate upodobljenega na sliki v levem kotu spodaj. Primerno težkega kosa lesa, ki je za to potreben, vam ne bo težko najti, za ročal pa uporabite del držaja kake stare metle. ♦♦♦♦♦»♦«»«♦<♦♦♦»♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦' Drsalna igra na mizi Zgornjo igro je mogoče igrati na podoben način tudi doma na vsaki večji mizi. Bolje je seveda, da uporabljate za podlogo ploščo iz vez. lesa, ki ga prodajajo v trgovinah v različnih razsežnostih. Za cilj postavite na enem izmed ožjih koncev plošče črn količek, proator kro^ količka pa razdelite z ravnimi trtami v več pravokotnih polj. Vsakemu polju pripada neko določeno število vrednostnih točk. Te točke med igro seštevate, točke v skrajni vrsti, ki je na sliki zaznamovana s križci, pa od prejšnjih odštevate. Polja, ki so v neposredni bližini cilja, so ocenjena z najvišjimi točkami, cilj sam pa n. pr. s 100 točkami. Drsalne izstrelke si napravite iz praznih vreten, na kakršne je navit sukanec. Prežagati jih je treba nekaj milimetrov nad poševnim robom, v izdolbeno luknjo pa utesniti nastavek, kakor vam to kaže slika. Tako pripravo položite na prostor, ki je zarisan ob stranici nasproti cilju. Od tukaj jo skušate s frcanjem pognati v eno izmed prej popisanih polj. Za streljanje lahko uporabljate tudi gumijast trak. Ta je privezan na dvoje lesenih klinčkov ali večjih žebijev, ki sta zabita v igralno desko. Gumijasti tr